234 KRONIKA ZGODOVINSKI RAZVOJ URŠULINSKIH ŠOL V LJUBLJANI K, kakor je Ljubljana poglavitnega pomena za drav sko banovino — Slovenijo — tako je najlepša točka, duša Ljubljane — Kongresni trg z uršulinsko cerkvijo in uršulinskim samostanom, človeku se zazdi, da je v prelepi dvorani z umetniško izbranim ozadjem. Ur- šulinska cerkev, ki so ji 26. julija 1718 blagoslovili in vložili temeljni kamen in je bila z ustanovo in s pomočjo Jakoba pl. ScheUenburga in njegove žene Ane Katarine znotraj in zunaj popolnoma dozidana leta 1747., pa ni le radi svojih umetnin — krasijo jo nesmrtna dela naših mojstrov Valentina Metzingerja, Matevža Langusa, uršulinke-slikarice matere Jožefe štrusove (t 3. I. 1880) in italijanskega, a skoraj ljub ljanskega kiparja in arhitekta Francesca Robbe — v najlepši okras mesta Ljubljane, marveč je uršu- linski samostan v Ljubljani tudi notranje-lepotnega pomena za nas: to se pravi, da je s svojim šolskim, vzgojnim delovanjem pomagal krepiti in utrjati naš narod. Leta 1702. so prispele prve uršulinke v Ljubljano. Štiri so bile in so prišle iz Gorice. V samostanskem arhivu hranijo še mnogo pisem o ustanovitvi tukaj šnjega samostana uršulink. Najzanimivejša so tista, ki sta jih uršulinkam v Gorico pisala v kulturni zgo dovini naše ožje domovine tako zelo znana brata pl. Dolničarja, Ivan Anton in Ivan Gregorij. Ta pisma kažejo, da je bilo v Ljubljani kaj živahno zanimanje za novi samostan, kateremu je položil temelj — ka kor smo že omenili — Jakob Schell pl. Schellenburg, ki je bil do svoje smrti leta 1715. pravi oče uršulin kam in ima v našem mestu tudi svojo ulico. Blizu današnjega nebotičnika, v hiši tedanjega mest nega župana Gabriela Ederja na sedanji Tvrševi cesti, so uršulinke že po enoletnem bivanju v Ljubljani, 2. julija 1703, ustanovile osnovno šolo. Tako so se uršu linke tudi v Ljubljani kar hitro posvetile tistemu po klicu, ki je jedro uršulinskega reda. Saj je velika žena, sveta Angela, prav zato ustanovila red uršulink, da bi z vzgojo mladine preobrazile družinsko življe nje. Slavni opat Gueranger je dejal o sveti Angeli: »Ti si ohranila krščanske družine, ti si pripravljala soproge in matere za bodoči vzvišeni poklic« Tako so postale uršulinke po navodilih svoje ustanoviteljice — vzgojiteljice narodov in s prihodom v Ljubljano — tudi vzgojiteljice slovenskega naroda. Zakaj vzgoja Ženske mladine je pač najvažnejša vzgoja; to je KRONIKA vzgoja bodočih mater — matere pa so duša domov in družin. In — kakršne matere, taki sinovi; kakršni sinovi, taki možje; kakršni možje — tak je narod, domovina. Uršulinke so postale torej s svojim pri hodom v Ljubljano obenem tudi vzgojiteljice naših mož. Dejstvo, da smo si navzlic tako hudim navalom, kakršne smo morali zaradi svojega jezika prestati prav mi, Slovenci, ohranili svoj jezik, kaže tudi, kako so delovale uršulinke pri nas in da njih trud prav na jezikovnem polju ni bil nepomemben in ne zaman. Z uršulinsko šolo — leta 1703. — je dobila Ljub ljana svojo prvo dekliško šolo. Kar dolgih 770 let ni bilo v našem mestu mimo te nobene druge javne de kliške učilnice, šola je bila vnanja in notranja. Ur šulinke so poučevale po splošnih učnih načrtih, ka kršne so imele druge šole. Tako je obsegal tudi uršu- linski učni načrt: verouk, branje, pisanje, računstvo, opravilne sestavke in razna ročna dela. Mimo teh predmetov, ki so jih splošno poučevali na drugih tedanjih šolah, so poučevale uršulinke še: franco ščino, italijanščino, godbo, zemljepis, prirodopis, zgo dovino in risanje, oziroma slikanje. (Francoščino je leta 1786. poučevala neka gospodična Wutke, nasled nje leto pa sta ta pouk prevzeli dve uršulinki.) Pri pouku so uršulinke uporabljale že v tej dobi slovenski jezik. Brez dvoma so imele Paglovčev pre vod »Thomasa Kempensaria Bukve« iz leta 1745., v katerih je dodatek za učenje čitanja, in sicer sloven skega čitanja: »Tabla teh pufhtabou, is katerih se samore kdu lehka navuzhiti brati«. Sledijo abeceda in poedini zlogi, nato pa še: »Pofhtibirat se samore kdu navuzhiti tudi is teh S. Molitou, fatu so na to visho drukane fe s' nyeh vuzhiti«. Sledijo najnavad- nejše molitve, katere so pač tudi najmanjše gojenke že znale in so zato mogle brez večjih težav prodreti v skrivnost slovenskega branja. Poleg te knjige pa so imele še svoje posebne pripomočke za slovenski pouk. To omenjamo tudi zato, ker tolikokrat poudarjajo razni krogi, da so uršulinke gojile le nemščino. Pa je obratno res, da so se zavzemale za deželni jezik — za slovenščino. Ljubljanski mestni magistrat je leta 1761. poslal osrednji vladi poročilo o ljubljanskem šolstvu. Pri uršulinski šoli posebej poudarja, da se v njej prva šolska leta poučuje tudi v deželnem je ziku (slovenščini), česar pri nobeni drugi ne omenja. (Cf. koncept v mestni registraturi fasc. 73 — po Jul. Wallnerju: Notizen zur Schulgeschichte Laibachs vor der theresianischen Reform, Mitteilungen des Museal- ver. fur Krain VI/I. 1893, str. 133.) Kakor je znano, je tedaj pri nas »med vsemi sta novi duhovščina še najbolj podpirala šolo. Veliko zaslug za šolo si je pridobil kamniški župnik Maksi milijan Rasp (1742), v Komendi je Peter Pavel Gla var okoli 1. 1750. zgradil lepše in prostornejše šolsko poslopje in pozval za učitelja izurjenega in godbe ve ščega Jakoba Zupana, ki se je pa 1. 1762. preselil v Kamnik. — župnik in slovenski pisatelj Paglovec je v šmartnem v Tuhinju poučeval mladino, Jurij Ja- pelj pa kot župnik na Jezici, župnika v Mengšu in Moravčah sta izpraznila v župnišču sobo za šolo«.1 1 Slovenski učitelj, 1904, str. 54. 235 Notranja šola Vsi ti so poučevali v »deželnem«, torej v slovenskem jeziku. Kako bi smeli misliti, da bi uršulinke, ki jim je bilo znano vse to, ne bile poučevale tudi v sloven ščini?! Za časa Marije Terezije je prevzel vodstvo za ure ditev osnovnega šolstva v državi znani opat Felbiger. Pod njim so dobile vse šole novo učno metodo, s ka tero so se leta 1778. seznanile tudi uršulinke v Ljub ljani. Nekaj učiteljic-uršulink se je pripravilo za izpit po novi metodi in so v navzočnosti referenta za šol ske zadeve grofa Jan. Nep. Edlinga izpit učne sposob nosti tudi napravile. Referent je bil z uspehi marlji vih ljubljanskih uršulink popolnoma zadovoljen. Felbiger, »prosvetna« desna roka Marije Terezije, se je glede uršulinske šole v Ljubljani leta 1777. izrazil takole: »če hočejo uršulinke učiti po novi metodi, ni treba potem druge posebne dekliške šole«. (Slov. uči telj, 1904.) Grof Edling, ki je bil uršulinke pohvalil, je sam skrbel za slovenske spise (Sern ali Vonusetek teh Metodneh Buqui 1777 v prevodu vi. tajnika pl. Kappusa, in Mali katekizem). Povsem se je strinjal z Blažem Kumerdejem, ki je izdal leta 1778.: »Vade- nje sa brati v' usse sorte pissanji sa /holarje teh de- shelskeh shol v' zessarskeh krajleveh deshelah«. —• Felbiger je 1. 1779. priporočil ljubljansko uršulinsko šolo tudi za podporo. To je bila menda prva podpora, ki jo je samostan prejel za vnanjo šolo. 236 Kako zelo so uršulinke že od nekdaj tudi pri nas cenili kot dobre učiteljice, dokazuje to, da so že leta 1806. prejele pravico poučevati pedagogiko, z drugimi besedami: dobile so pravico pripravnice za učiteljice v Ljubljani in dovoljenje, da naj sedem uršulinskih učiteljic dobiva po 10 gld. na leto iz zaklada, v ka terega so se stekale tudi pristojbine za plese in iz zapuščin. (Cf. Slov. učitelj, 1904, str. 103.) Dolgotrajne francoske vojne so povsod, tako tudi pri uršulinkah v Ljubljani močno ovirale šolski pouk. Vse leto 1809. se šola niti odprla ni. Ko pa je maršal Marmont sklenil, da ohrani Ljubljani dekliško šolo, tedaj so vrnili šolsko poslopje, ki je bilo prej vse leto prepuščeno vojaštvu, svojemu prvotnemu name nu. V februarju 1810 se je pouk znova začel. Pri prvi semestralni skušnji je bil navzoč tudi francoski nad zornik javnega pouka abbe Rafael Zelli. Zadovoljen z vsem, kar je videl in slišal, je poslal prednici po hvalno pismo, ki ga navajamo v originalu in prevodu: Madame VAbbesse des Ursulines, Cest avec la plus vive satisfaction, Madame, que je vais rendre justice au merite et a la verite en vous declarant que j'ai ete, on ne peut plus, content des ezames de vos ecolieres et eleves, auxquels j'ai assi- ste. Ils m'ont prouve, Madame, Vintelligence, le bon esprit et le žele, qui vous animent vous et vos Reli- gieuses dans le precieuz service, que vous rendez par Id d la societe. Je me ferai un devoir, Madame, d'agir en consequence d la prochaine organisation des ecoles des filles. Recevez et agreez, Madame, mes applau- dissements et le temoignage le plus solennel de Vesti- me et de la consideration, que vous sont dues. Ulnspecteur General de Vlnstruction Zelli. Gospa prednica uršulink! Z največjim veseljem hočem priznavati zaslugo in resnico, naznanjajoč Vam, gospa, da so me Vaših učenk in gojenk preizkušnje, ki sem jim prisostvoval, tako zadovoljile, da bi me ne mogle bolj. Prepričale so me, gospa, o nadarjenosti, o dobrem duhu ter o vnemi, ki Vas navdaja, Vas in Vaše redovnice pri imenitnem poslu, ki ga s tem izvršujete za človeško družbo. V dolžnost si bom štel, gospa, delovati v tem smislu pri bodoči ureditvi dekliških šol. Blagovolite sprejeti, gospa, mojo pohvalo in izraz velespoštovanja, ki sem Vam ga dolžan. Glavni nadzornik javnega pouka Zelli. Ta pohvalni dopis francoskega glavnega nadzor nika javnega pouka izpričuje, da je bila ljubljanska uršulinska šola francoski vladi na vso moč všeč. še več: francoski prosvetni inšpektor je pohvalil tudi način vzgoje pri uršulinkah in še — za dolžnost si je štel, da bo po načinu uršulinskih šol ustanavljal tudi druge francoske dekliške šole! Torej je bila ljubljan ska uršulinska šola za zgled francoskim dekliškim šolam, za podlago od njih ustanovitvah! Lepšega iz pričevala si naša uršulinska šola pač ne bi mogla želeti in ta pohvala je bila tudi v čast Ljubljani. KRONIKA Kakor o stanju samostana, tako se je hotela nova vlada poučiti še natančneje o samostanski šoli. Samo stansko vodstvo ljubljanskih uršulink je novi fran coski vladi predložilo sledeče poročilo: 1. Uredba ustava. Predvsem je temu ustavu namen vzgoja ženske mladine. Zato imajo uršulinke dve šoli, ena je vnanja, druga notranja. V notranjo se spreje majo deklice, ki so v samostanu na hrani. Njih šte vilo se menjava med 20 in 30. Vnanja šola, kakor tudi notranja, je za deklice, ki bivajo v mestu. Pouk traja vse tedenske dni razen četrtka — in sicer brezplačno, število učenk je bilo zadnja leta (ko so prišli Francozi v Ljubljano!) 120 do 140. 2. Uprava. V obeh šolah je dolžnost redovnic, da poučujejo žensko mladino pod vodstvom duhovnika, ki ga za to določi preč. g. škof. Poučujejo pa: čitanje, pisanje, računstvo, spisje, pletenje, vezenje, šivanje in druga ročna dela. — Katehet uči deklice kateki zem v pogovorih, učiteljice pa so dolžne ponavljati z učenkami krščanski nauk in jih navajati k pravi po- božnosti. Zapisnik glavne intendance poverjene komisije, ka teri je bil sestavljen malo pred razidom prejšnje vlade, bi mogel povedati, kako je bil ustroj uršulin- ske šole koristen ljubljanskemu mestu in deželi sploh, šolski katalogi iz francoske dobe kažejo, da so z letom 1811. uvedli na uršulinski šoli francoščino za obvezni predmet, šola se pričenja februarja in jenja novem bra. Napredek iz poedinih učnih predmetov se klasi ficira vsak mesec. (Kakor je tudi zdaj določeno po naših srednjih šolah!) Voditelj ljubljanske uršulinske šole je bil tedaj znani slovenski pisatelj katehet Janez Debevec (1758 do 1821). A le še njegov naslednik katehet Janez šlakar je bil voditelj šole. Kasneje je bila voditeljica šole zmeraj prednica samostana, ki je to službo oskr bovala sama ali pa jo poverila drugim redovnicam. Ta določba je izšla leta 1816. Leta 1818. so uršulinke zidale šolo, a vodstvo zgradbe se ni ravnalo po načrtu, ampak ga je svojevoljno spremenilo, čemur je pred nica ugovarjala. (Slov. učitelj 1904, str. 200.) Leta 1820. je uršulinska šola v Ljubljani prvikrat izdala tiskano letno poročilo. To leto je imela 460 učenk. Leta 1821. jih je imela 424, a leta 1823. že 469! (Ob istem času uršulinke v škof ji Loki: 113, 107, 121 učenk.) Največja slavnost v šolskem letu je bila v starih časih razdelitev premij ob koncu drugega semestra. Za te premije je darovala ljubljanska mestna občina sleherno leto po 86 gld. Premije je zmeraj razdelila kaka imenitna gospa iz Ljubljane, n. pr. soproga de želnega predsednika. Po francoskih vojnah se je začelo ljubljansko pre bivalstvo bolj in bolj zanimati za uršulinsko šolo. število učenk se je naglo večalo. To je napotilo šolske oblasti, da so predložile guberniju prošnjo, da bi se šolsko poslopje prezidalo in razširilo, kar se je I. 1818. — kot smo videli — tudi zgodilo. Leta 1855. je postala uršulinska šola štirirazrednica in zato so dozidali spet nove prostore, kar se je kas neje ponovilo še trikrat. Naslov »Dekliška industri- KRONIKA 237 alna glavna šola«, ki so ga imele ljubljanske uršu- linske šole že kmalu od početka, so ohranile še nekaj let. Po odpravi konkordata in uvedbi novih šolskih postav je naučna uprava z odlokom 22. dec. 1871, št. 14.774 na novo potrdila ljubljanskim uršulinskim šolam pravico javnosti. Poslej se je uršulinsko šolstvo razveseljivo hitro razvijalo. V šolskem letu 1871-72 so imele uršulinke že petrazrednico, naslednje leto šestrazrednico, leta 1877-78 sedemrazrednico, a leta 1882-83 osemrazrednico! Leta 1884. so vnanji uršulinski šoli pridružili še otroški vrtec. V tej dobi se je začelo razvijati tudi uršulinsko žensko učiteljišče. Videli smo, da so imele uršulinke že izza 1806 pravico poučevati pedagogiko. Upošteva joč nove šolske predpise, so v šolskem letu 1869-70 začele s šestimi redovnimi kandidatinjami učiteljiščni tečaj, ki so 1. 1872. potem opravile predpisani uči teljski izpit. Tako so hotele uršulinke vzgojiti svoj učiteljski naraščaj — drugega namena niso imele. Do leta 1895. so tako vzgojile še nadaljnjih 29 učiteljic, ki so maturirale na drž. ženskem učiteljišču. Ko so uršulinke po štirih letih ukinile svojo gospo dinjsko šolo, katero so bile otvorile 1. 1889-90, so za čele z zasebnim ženskim učiteljiščem. V začetku šol skega leta 1894-95 se je namreč pridružilo redovnim kandidatinjam uršulinskih učiteljiščnih tečajev več učenk, ki so napravile sicer na drž. učiteljišču spre jemni izpit, a zaradi velikega števila niso bile sprejete. Tako je imel prvi letnik uršulinskega zasebnega učite ljišča že čez 20 gojenk. To število je naslednja leta vedno bolj raslo, čeprav praviloma eksternistinj ur šulinke na svoje učiteljišče niso sprejemale. Vedno večji obisk je pokazal potrebo tega učilišča in 1. 1897. so uršulinke prosile za svoje zasebno učiteljišče pra vico javnosti. Naučno ministrstvo je z odlokom z dne 7. febr. 1898, št. 267 odobrilo statut zasebnega uči teljišča, ob dvestoletnem jubileju prihoda uršulink v Ljubljano in njihove šole pa je isto ministrstvo z odlokom 14. aprila 1902, št. 8593 priznalo uršulin- skemu učiteljišču pravico javnosti. Pravica javnosti je bila ženskemu učiteljišču in vadnici zopet potrjena dne 8. avgusta 1924, P. br. 7601. Direktor zavoda je od 14. marca 1933 prof. dr. Josip Demšar. Istočasno so začele uršulinke v Ljubljani tudi še z nekim novim tipom šole. Dne 16. marca 1894 je tedanja vlada uslišala prošnjo uršulink, da otvorijo v svojem samostanu v Ljubljani meščansko šolo — in sicer vnanjo in notranjo. Temu vladnemu odloku z dne 16. marca 1894, št. 2388 je sledil razpis mestnega šolskega sveta 27. aprila 1894, št. 230 z določilom, da naj se v začetku šolskega leta 1894-95 otvori na obeh osemrazrednicah I. razred dekliške meščanske šole. Naslednja leta so se postopoma otvorili še drugi raz redi v popolno dekliško meščansko šolo. Kakor je bila uršulinska šola prva in skozi 170 let edina de kliška šola v Ljubljani, tako je bila tudi meščanska uršulinska šola prva dekliška meščanska šola v Slo veniji in je ostala desetletja tudi edina te vrste. V to uršulinsko šolo so hodile celo učenke ljubljanskih in izvenljubljanskih javnih šol delat izpite, da so spre jele izpričevala meščanske šole. Pravica javnosti je Samostanski hodnik Idila na vrtu bila tej šoli obnovljena 5. julija 1915 z odi. 24.128. — Ko so se v Sloveniji začele porajati meščanske šole, je uršulinska slavila že svoj srebrni jubilej. Z razpi som 12. sept. 1920, št. 10.204 je ljubljanski višji šolski svet dovolil, da otvorijo uršulinke še IV. razred me ščanske šole. Pravico javnosti je štirirazredna me ščanska šola pri uršulinkah dobila od prosvetnega ministrstva kraljevine Jugoslavije dne 8. avgusta 1925, št. 7601. Važno je, da omenimo pri tej priliki tudi to, da so bile prve slovenske učne knjige za meščanske šole spisane prav za uršulinsko meščansko šolo v Ljub ljani. Tedaj so izšle knjige: Vrhovec, Zgodovinske povesti; Senekovič, Osnovni nauki iz fizike in kemije; Orožen, Zemljepis; Hubad, Prirodopis; tudi Kratka zgodovina kat. Cerkve in Liturgika sta bili spisani prvotno za uršulinsko meščansko šolo. Spisal ju je tedanji katehet Alojzij Stroj. O višji gospodinjski šoli, ki smo jo mimogrede omenili, je treba povedati, da so na njej učile štiri od šolskih oblasti potrjene učiteljice - uršulinke, iz med katerih so tri učile tudi na meščanski. Gospo dinjska šola je imela dva letnika, v katerih je dajala učenkam, ki so dovršile osnovno šolo, priliko, da so se še dalje izobraževale v predmetih osnovne šole na širje osnovani podlagi, obenem pa dobivale pouk o najtehtnejših opravkih in pravilih umnega gospodinj stva, šolo so večkrat nadzorovali tedanji šolski nad zorniki. Veliki šolnik in književnik Frančišek Leveč je v šolskem letu 1892-93 nadzoroval šolo v vseh predmetih, namreč pri slovenščini, nemščini, zemlje pisu in zgodovini, prirodoznanstvu, računstvu, gospo dinjstvu in petju. Pregledal je tudi ročna dela. Pri konferenci je znameniti naš šolnik izrekel svoje po sebno zadovoljstvo radi lepih uspehov in se tudi toplo zahvalil učiteljstvu radi vestnega delovanja. Ustano viteljica in voditeljica te šole je bila znana uršulinka mati Luitgarda Rihar, ki je tudi spisala gospodinjsko knjigo »Vrla gospodinja« (ki je kmalu pošla) in pa Poetiko, katero je baš Fr. Leveč močno pohvalil. * Do konec šolskega leta 1927-28 so uršulinke v Ljubljani vzdrževale poleg petrazredne osnovne šole ter vadnice in učiteljišča še notranjo in vnanjo štiri- 238 Uršulinska cerkev in samostan z delom vrta razredno meščansko šolo. Zaradi spremenjenih raz mer, zlasti spričo prošenj staršev, ki so želeli oskrbeti svojim hčerkam gimnazijsko izobrazbo, so sklenile spremeniti notranjo meščansko šolo postopoma v žensko realno gimnazijo. Z vlogo z dne 20. maja 1928 so zaprosile prosvetno ministrstvo v Beogradu za do voljenje. Tedanji prosvetni minister g. Milan Grol je z odlokom 5. sept. 1928. S. n. br. 27.458 prošnji ugodil. Samostan je takoj otvoril gimnazijo s prvim razre dom, za katerega se je priglasilo 40 učenk. V juniju 1929 so te učenke delale kot privatistke celoletni izpit pred posebnimi komisijami na L, II. in III. državni realni gimnaziji v Ljubljani. V šolskem letu 1929-30 je samostan spet otvoril samo prvi gimnazijski raz red. Dne 28. junija 1930 je dalo ravnateljstvo učen kam prvikrat državnoveljavna spričevala z odlokom IV. No. 13.882, dne 26. junija 1930. — V šolskem letu 1930-31 je zavod otvoril tudi drugi razred, v letu 1931-32 tretji razred in v letu 1932-33 še četrti raz red, s katerim je bila dosežena nižja ženska realna gimnazija. Prvi direktor te gimnazije je profesor in književnik msgr. dr. Debevec Josip. Na uršulinski ženski gimna ziji je poučeval tudi bivši prosvetni šef dr. St. Beuk, prvovrstni in priznani naš šolnik. Dalje deluje na tej gimnaziji tudi priljubljeni slovenski veleturist in predavatelj prof. Janko Mlakar. Dan 4. oktobra 1930 je bil za gimnazijske, kakor tudi za druge učenke uršulinskih šol v Ljubljani iz redno znamenit: videle so Nj. Veličanstvo našo kra ljico Marijo, da, še več, imele so Nj. Veličanstvo nekaj časa celo v svoji sredi. Ob 9. uri dopoldne je bil zavod telefonično obveščen, da se Nj. Veličanstvo kraljica Marija pelje z avtom in da skoro pride v zavod. Točno ob 10. uri je dvorni avto obstal pred samostanom. Nj. Veličanstvo kraljica si je ogledala učiteljišče, kjer so jo sprejele gojenke s pozdravom in pesmijo, nato pa je blagovolila obiskati še vadniške razrede in me- KRONIKA ščansko šolo ter gimnazijo, kjer jo je ena izmed prvo- šolk pozdravila in ji poklonila šopek. Kraljica je bila vidno vzradoščena ob pozdravu in se je mali prisrčno zahvalila ter z veseljem sprejela cvetje. Potem ko je Nj. Veličanstvo kraljica prisostvovala v posameznih razredih tudi pouku, se je zelo pohvalno izrazila o učnih uspehih; tudi šolski prostori so ji zelo ugajali. Prisrčno, domače se je razgovarjala z učenkami in učiteljicami. Njena milina in domačnost je vse oča rala. Ko je stopala visoka gospa med špalirjem učenk vnanje osnovne in meščanske šole ter malčki iz otro škega vrtca, se je razlegal po hodnikih en sam rado sten klic: »živela naša ljuba kraljica!« — Ob odhodu je nagovoril pri samostanski porti Njeno Veličanstvo tudi direktor gimnazije dr. Josip Debevec, ki je pri poročil uršulinske šole Njenemu dobrohotnemu var stvu, nakar se je Nj. Veličanstvo kraljica toplo poslo vila od celokupnega učiteljskega zbora in gojenk. Uršulinske šole vzdržuje uršulinski konvent s pod poro države in mestne občine. Učne moči na šolah namešča samostansko predstojništvo, upraviteljstvo pa jih predlaga pristojni šolski oblasti v odobrenje. Upraviteljica vodi upraviteljske posle, občuje s šol skimi oblastmi in ima vse pravice in dolžnosti kot upraviteljica javnih šol, vse pa v soglasju s predstoj- ništvom. Ves ustroj uršulinskih šol je pod državnim nadzorstvom. Dejansko se tudi sleherno leto prepri čajo nadzorniki, ali ustreza zavod zahtevam državnih zakonov. Ministrstvo prosvete pošilja svoje odposlance kot predsednike k raznim izpitom. Izjave ministrskih odposlancev in tudi šolskih nad zornikov so bile zmeraj ne le zadovoljive, temveč na ravnost pohvalne in občudovalne. V vsej tej dolgi, nad dvestoletni dobi, od leta 1703., ko so uršulinke z znamenito m. Margarito Eleonoro na čelu otvorile prvo svojo in sploh prvo dekliško šolo v Ljubljani, so vztrajale ljubljanske uršulinke na svoji postojanki, orale ledino in polagale temelj ženski izobrazbi in prosveti. Ukaželjna ljubljanska ženska mladina je našla v redovnicah vzorne vzgoji teljice in učiteljice in si je 17 decenijev bistrila razum in plemenitila srce edinole v tihem okrilju uršulin- skega samostana. Spričo najlepših učnih in vzgojnih uspehov se je število učenk množilo bolj in bolj — sleherno leto jih je približno 1000. Niso bili redki primeri, ko so hčere najvišjih krogov zahrepenele po redovniškem življe nju svojih vzgojiteljic in prosile za sprejem v samo stan. V imeniku redovnic ljubljanskega uršulinskega samostana so imena naših davnih plemiških rodbin. Toda plemenitosti rodu prvih prosvetiteljic ljub ljanskega ženstva je ustrezala tudi plemenitost njih srca, saj so te požrtvovalne redovnice v najtežjih raz merah, ko so se v bedi in pomanjkanju borile za obstanek samostana, vzdrževale svoje šole na višku tedanjih zahtev. Zlasti zaslužne učiteljice redovnice so bile: Petrič m. Alojzija, pl. Cierheimb m. Ivana in Murgel m. An- KRONIKA 239 tonija. Ta se je kot ravnateljica vnanje šole neumorno trudila za njen razvoj. Tedaj so prizidali šoli nove prostore in sestrazrednica se je razširila v osemraz- rednico in pozneje v petrazredno osnovno in triraz- redno meščansko šolo, kakor smo že povedali. Odli kovala se je tudi m. Terezija Heidrich, sestra glasbe nika Antona Heidricha, ki je uglasbil tudi veličastno »Jadransko morje«. Tudi pohvalne dekrete od šolskih oblasti so uršu- linke večkrat prejele, tako 777. Maksimilijana Kolenc, ki je vodila šolo od 1. 1898. do 1914. in jo s plemenito požrtvovalnostjo in s spretnim vodstvom izpopolnila v vsakem oziru; sedanja prednica, ustanoviteljica uršulinske gimnazije, m. Hildegarda Lebar (večkratna ravnateljica učiteljišča in meščanske šole) in sedanja provincijalka za Jugoslavijo 777. Elizabeta Kremžar, priznana slovenska pesnica. * Kolikor moremo posneti iz šolskih statistik in ka talogov, so vzgojile ljubljanske uršulinke v 225 letih svojega delovanja več tisoč zavednih slovenskih žena, vzgojiteljic in mater, ki njih blagoslov še dandanašnji ogreva slovenske domove. Iz uršulinskih šol je izšlo tudi več svetnih gospa, gospodičen in redovnic, ki so znane v našem kultur nem, književnem in umetniškem svetu, kakor: slika- rici - uršulinki m. Josipana štrus in m. Alojzija Pe- trič, obe iz Langusove šole; kiparica Karolina Bulo- vec. Pesnice in pisateljice: m. Stanislava Skvarča, m. Luitgarda Rihar, m. Elizabeta (Ivana) Kremžar (SBL I 570); m. Ivana Osvvald, strokovna učiteljica, je spisala »Nebeški dvor« ali družbeno češčenje na šega Gospoda Jezusa Kristusa, Marije, Matere božje in ljubih svetnikov. Ljubljana 1929. M. Viktorija Chromv, strokovna učiteljica, je ustanoviteljica in dolgoletna voditeljica Krekove gospodinjske šole, ki je bila prvotno nameščena v Souvanovi hiši v šelenbur- govi ulici, potem ji je pa ustanoviteljica oskrbela lastni dom v Zgornji Šiški. M. Pija Regali, strokovna učiteljica, je prevedla nabožni knjigi »življenje z Jezusom« in »Kraljevanje Srca Jezusovega v druži nah«; obe knjigi sta izšli v zbirki »Nebeške rože«, zasnovani po njeni inciativi. Poleg teh uršulink so se na književnem polju zlasti uveljavile bivše go- jenke: Kveder Zofka Demetrovič SBL I 127, Vida Jerajeva (Frančiška r. Volkova) SBL I 404, Marija Grošljeva SBL I 265, Mara Tavčarjeva in Marija Kmetova SBL I 469. Slovenska skladateljica, zname nita virtuozinja na orgle, profesorica m. Eleonora Hudovernik (Josipina) SBL I 358, pianistka Vida Pre- lesnik-Talichova. Iz uršulinskih šol je izšla tudi dvorna dama Franja dr. Tavčarjeva, prav tako prva slovenska profesorica Marija Wessnerjeva in tudi uči teljica in ustanoviteljica šole za duševno manj raz vito deco v Ljubljani Anica Lebarjeva, ki je tudi urednica dekliškega lista »Vigred« in vneta delavka na kulturnem polju. Nepregledna je vrsta učiteljic, ki so izšle iz uršulinskega učiteljišča v 34 letih nje govega obstanka (s pravico javnosti). V ljubljanskem uršulinskem samostanu — prav je, če to poudarimo — se je dolga leta in leta snovalo bogato in požrtvovalno delo za prebujo, izobrabo in prosveto mesta Ljubljane in slovenskega ženstva. Uspehi tega dela so se liki mogočna reka razlili po naši domovini in so tudi dandanašnji v korist in blagor kraljevine Jugoslavije, če je danes tudi slo venska žena - - učiteljica, prosvetiteljica, buditeljica in blagoslov svojega naroda, tedaj se spodobi zahvala predvsem njim, ki so polagale temelje slovenski žen ski izobrazbi — to je: našim uršulinkam! Zato smo dejali v začetku tega sestavka, da ljubljanski uršu- linski samostan na Kongresnem trgu ni le umetni škega, marveč tudi notranje-lepotnega pomena za Ljubljano in Slovenijo. Literatura: Spomenica ob dvestoletnici uršulinskega sa mostana v Ljubljani. 1702—1902. (m. Stanislava Skvarča.) Ljubljana, 1902. Slovenski učitelj. V. 1904, zlasti v tem letniku priobčena po arhivalnih virih sestavljena študija »Ljudska šola na Kranjskem« (Viktor Steska). — Tho- masa Kempensaria Bukve (s Paglovčeviin navodilom za slovensko čitanje). Labaci 1745. — Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. VI. Hist. T. 1893. Objava mest nega magistrata (mestna registratura Fasc. 73) o šolstvu iz 1. 1761. (Jul. Wallner.) — Letna poročila uršulinskih šol, zlasti: Letno sporočilo VI razredne dekliške ljudske šole pri Uršulinkah v Ljubljani. 1873., Letno poročilo Uršulinskih dekliških šol v Ljubljani. 1891/92—1911/12. (Vsebina: Osemrazredna vnanja in notranja šola, pozneje 2 petrazredni ljudski in 2 trirazredni meščanski šoli. — Višja dekliška gospodinjska šola, pozneje učiteljišče.) — Letno poročilo zasebnega ženskega učiteljišča in z njim združene vadnice pri Uršulinkah v Ljubljani, 1929/30— 1932/33. — Izvestje ženske realne gimnazije uršulink, — z internatom — v Ljubljani s poročili za šolska leta 1928/29—1932/33. — Gustav Dzimski, Laibach und seine Umgebung, Laibach, 1860. — Poročilo o javnih in privat nih ljudskih šolah deželnega stolnega mesta Ljubljane ob koncu šolskega leta 1889/90. Uredil prof. Fr. Leveč, okrajni šolski nadzornik. V Ljubljani, 1890. — Slovenski biograf ski leksikon (SBL). M. K.