POST NINA PLAČANA V GOTOVINI

ir

ir ir

v

M G M X X X V I I I

LETNIK V

ŠTEVILKA 4

Foto: Narodno galerijo

MATEVŽ LANGI'S : LASTNA PODOBA

KliJej je lost Alcodemske zoložbe v Ljub 1 .oni

KRONIKA

SLOVENSKIH MEST

ŠTEVILKA 4 Q v LJUB LJANI, MESECA DECEMBRA 19 38
LETNIK V

LJUBLJANA KOT

UMETNOSTNO SREDIŠČE*

F RANČ E S T E L k

Vloga prvega med slovenskimi mesti je pripadla
Ljubljani s tem, da je postala sredi XIII. stol. upravno
središče bivše avstrijske vojvodine Kranjske. Kot sre¬
diščna dežela slovenskega etnografskega ozemlja je
postala Kranjska po naravnem razvoju glavno opo¬
rišče kulturnih in političnih stremljenj med Slovenci,
Ljubljana pa njih naravno žarišče. Tu je tudi povod,
da se zunanji in notranji urbanistični in kulturni
razvoj Ljubljane tako lepo skladata. S katerega koli
vidika jo pogledamo, vselej se nam pokaže, da so jo
oblikovale tri razvojne dobe: srednji vek, barok in
sodobnost. Osnovno podobo Ljubljani kot mestu je dal
srednji vek, ki jo je vklenil v trdno lupino mestnega
ozidja, izgradil jo v ozkem naslonu na zemljepisne
pogoje tal, estetsko jo oblikoval po nevezano sliko¬
vitih načelih srednjeevropskih mest in jo zunanje po¬
udaril z odlično krono, gradom. Na ti podlagi se je
Ljubljana kot izraz urbanistične kulture razvijala v
drugi dobi svoje gradbene zgodovine, v baroku, s tem,
da je novo estetsko naziranje preoblikovalo njeno no¬
tranjščino po načelu baročnih mest, in je po strnitvi
srednjeveških stavbnih edinic oklenilo s skupnimi
fasadami prostornino trgov, tej enotni prostornini pa
dalo življenje s spomeniki. Svoj višek je baročna doba
mesta dosegla sredi XVIII. stol., ko je bila Ljubljana
v okviru svojih ozidij do skrajnosti enotno izgrajena
in je na zunaj pod odličnim zaključnim motivom
gradu kazala živahen relief, izzvenevajoč pod nebo z
mnogimi stolpi cerkva in javnih poslopij. Na pragu
tretje dobe, sedanjosti, je bilo odstranjeno srednje¬
veško ozidje in se je mesto razlilo v prosto naravo,
predvsem proti svojemu naravnemu parku, šišenske¬
mu hribu s Tivolskim parkom, kmalu nato pa tudi
proti severu. Njeno nekdanjo harmonijo je v marsi¬
čem omajal potres 1. 1895., tako da je stalo XX. stol.,
posebno pa povojna doba, ves čas pod vtisom potrebe,
da se mestu po smotrni izgraditvi ustvari nova har¬
monija, njegova tretja podoba, ki naj bo zrcalo nje¬
govega novega pomena. Ljubljana kot posledica opi-

1  Predavano dne 26. aprila 1938. v šafafikovem znan¬
stvenem društvu na univerzi v Bratislavi.

sanega razvoja kaže močno izrazito fiziognomijo in
je zunanja podoba mesta od najstarejše slike z za¬
četka XVII. stol. do danes, ko je vsa polja okrog
prvotnega jedra preplavilo morje hiš, ostala v bistvu
skoraj neizpremenjena.

Za razumevanje Ljubljane kot umetnostnega sre¬
dišča pa je važen predvsem njen notranji razvoj.
Konec srednjega veka je Ljubljana šele samo deželno
glavno mesto, katerega pomen se je povečal z ustano¬
vitvijo škofije, in v katerem procvita samozavesten
meščanski sloj. čeprav je prišel ljubljanski meščan
prvotno kot kulturni kolonist v deželo, se radi nara-
stajočega dotoka z dežele vedno bolj ukoreninja v
miljeju in postaja važen kulturni faktor v življenju
slovenskih dežel. Na pragu baročne dobe postane
Ljubljana kot središče slovenskega protestantizma in
sledeče mu katoliške obnove že izrazito kulturno sre¬
dišče. V tretji, najnovejši dobi pa se njen pomen pre¬
makne s pokrajinskega središča na novo, širšo pod¬
lago, Ljubljana postane v XIX. stol. narodno središče
vseh Slovencev in s tem eno izmed uglednih središč
sodobne slovanske kulture.

Ustrezno temu razvoju se značilno spreminja tudi
kulturna vloga in pomen Ljubljane. Prav v kulturnem
in umetnostnem razvoju se posebno jasno kaže, kako
se na podlagi nemškega prava nastala naselbina trgov¬
cev in obrtnikov vse bolj staplja z deželo, dokler ne
postane končno bistven instrument njenega življenja.
V srednjem veku je vloga Ljubljane tipično kulturno
kolonizacijska. Mesto je žarišče, skozi katero proni¬
cajo kulturne dobrine in napredek iz takratnih vodil¬
nih središč med nas. Toda Ljubljana takrat še ni
edino tako središče, poleg nje je več drugih središč,
tako Beljak, Škofja Loka, Kranj, in se njeno prven¬
stvo opira zaenkrat le še na prvenstvo deželnega glav¬
nega mesta. Toda že proti koncu srednjega veka se
čuti, kako ta Ljubljana privlači umetniške moči in
kaže voljo, da prevzame vodstvo med slovenskimi
mesti. 2

2  Prim. k temu Kulturni obraz Ljubljane v letošnji
»Kroniki« str. 169 171.

KRONIKA

193

J. Valvasor, skica za sliko

Redki ohranjeni spomeniki srednjeveške umetnosti
v Ljubljani so jasne priče tega razvoja. Najstarejši
ohranjeni umetnostni spomenik je relief Marije z de¬
tetom v kapelici v Krakovem, ki pa je prvotno krasil
timpanon nekega portala. Datirati ga moremo v drugo
polovico XIII. stol. Nič specifično lokalnega ni v njem.

Kipar 2. pol. XIII. stol., Marija z Jezusom v kapelici v Krakovem

IJubJJane lz okrog 1.1680.

Po svojem stilu in ikonografskem tipu je najožje
zvezan z Marijinim kipom iz cerkve v Solčavi in nad-
vratnim reliefom Marije z Jezusom v Lechkirche v
Gradcu in bi bil mogoč ne le pri nas, ampak več ali
manj v vsi takratni srednjeevropski umetnosti. Isto-
tako splošen stilistični značaj kaže Pieta iz srede
XV. stol. na ljubljanski stolnici ali Kristusova glava
na sklepniku iz stare stolnice iz srede XIV. stol. Po
starem popisu poznamo glavni oltar ljubljanske stol¬
nice, ki je nastal okr. 1470. Bil je to krilni oltar, ka¬
terega predelo so krasili reliefi cerkvenih patronov
sv. Nikolaja, sv. Krištofa in sv. Martina. V omari je
bila plastična skupina Kronanja Marijinega po sv.
Trojici, med stebrički in krogovičjem nastavka pa
Kristusov kip. Glavno skupino v omari so zapirali s
krili, na katerih so bile slike Oznanjenja Marijinega,
Rojstva Jezusovega, Poklonitve sv. Treh kraljev in
Marijine smrti. Gre torej za krilni oltar bogato rez¬
ljanega tipa, kakršni so v dobi pozne gotike značilni
za vse alpsko ozemlje; bil je po svoje varianta iste
umetniške ideje kakor slavni Pacherjev oltar v St.
Wolfgangu.

Vsi ti in drugi nam znani spomeniki kažejo, da
sta se umetnostno ustvarjanje in okus v Ljubljani do
poznega srednjega veka razvijala v okviru umetnost¬
nega razpoloženja srednje Evrope. Prvo določno
umetnostno afirmacijo Ljubljane pa zasledimo sredi
XV. stol. v slikarski delavnici slikarja Janeza Ljub¬
ljanskega in njegovega nasledstva. Janez je bil sin
slikarja Friderika v Beljaku na Koroškem, čigar de¬
lavnica ima za razvoj slikarstva na Koroškem osnoven
pomen, ker od nje izhaja do konca XV. stol. trajajoč,
pozornosti vreden lokalni razvoj. Janez je prenesel
slog očetove delavnice nespremenjen na Kranjsko.
Pred njim je pri nas, kakor nam pričajo ostanki fresk
po cerkvah, vladala iz severne Italije od srede XIV.
stoletja v srednjo Evropo prodirajoča struja, katere
najbližje oporišče je bilo v Furlaniji. Ob Janezovem
času jo je na Kranjskem zastopal močno lokalno
označeni slikar prezbiterija cerkve na Suhi pri Škofji
Loki. Njegovo slikarstvo odlikuje strog, naravnost
grafično oster stil s težnjo po idealiziranem izrazu.
Beljaški slog, ki ga je prinesel v Ljubljano, kjer si je
pridobil slikar Janez meščanstvo in fevd v šiški, pa
še ves tiči v načinu mehko se prelivajočega gubanja
oblek, ki je tako značilno za prehod iz XIV. v XV. stol.
in se opira na eni strani na dediščino češkega slikar¬
stva, na drugi na pobude, ki jih je dal avstrijskemu
slikarstvu Janezov nekoliko starejši časovni vrstnik

194

KRONIKA

Fotografija sodobne Ljubljane. Vse Štiri slike, ki kažejo razvoj zunanjega lica Ljubljane od srede XVII. stol. do današnjega dne, so posnele s približno
istega stališča, v bregovih nad Cekinovim gradom. Od prve slike začetek XVII. stol. do danes velja ta pogled za najugodnejši in najpopolnejši na Ljubljano. Te
slike pa dokazujejo obenem, kako je izraz mestne podobe odvisen od pokrajinskega prizorišča. Glavne poteze lica mesta ostajajo namreč vedno iste, čeprav se

slikar Hans von Tubingen v VViener Neustadtu, kate¬
rega koncepcije so močno odjeknile v beljaški in po¬
sredno tudi v ljubljanski delavnici. Bil je to slog
nekoliko zaostalih tendenc, ki se je ves še naslanjal
na mehko potekajoče gubanje oblek in na izrazito

idealizirano obliko obrazov, gest in izrazov. Vse kaže,
da je prav ta slog dal že pešajočemu slikarstvu sta¬
rejše smeri novih pobud in ponovno razvezal v pri¬
jetnejših oblikah njegovo precej trdo izraznost. Delo
slikarja Janeza in naslednikov moremo zasledovati

KRONIKA

195

Slikar Janez Ljnbljanzkl, angel na oboku prezbiterija cerkve
na Kamenem vrhu (1459.)

do nekako 1470. Zraven pa opažamo, kako se razbo¬
hoti okrog srede XV. stol. struja, katere glavni pred¬
stavnik je slikar cerkve na Mačah in njemu sorodni
slikarji na Krtini, v Podzidu in v Crngrobu, pa tudi
slikar Wolfgang v Crngrobu in na Jamniku. Ta široka
struja, katero še bolj kot Janezovo označuje strem¬
ljenje po mili plemeniti lepoti, ki spominja na lepot-
nost prve renesanse, povzroči, da razvoj slovenskega
slikarstva skoraj ne pozna grobega realizma, ki je od
srede XV. stol. dalje prodiral v srednjo Evropo, am¬
pak ohrani lasten, zaostal sicer, toda plemenit značaj
prav do prvih desetletij XVI. stol., ko okr. 1520. iz¬
zveni v odličnih, že močno renesančnih freskah pri
Sv. Primožu.

Da se ta lokalni razvoj opira prav na Ljubljano,
nam je indirekten dokaz dejstvo, da je delavnica sli¬
karja Friderika v Beljaku povzročila podoben zapoznel
in prav tako izrazito k lepotnosti usmerjen razvoj na
Koroškem, kakor Janezova na Kranjskem. Le iz
dejstva, da je Janezov vpliv povzela že obstoječa lo¬
kalna smer, si moremo razložiti, da sta si koroška in

kranjska smer notranje sicer ozko sorodni, da pa se
razvijata popolnoma samostojno. To dejstvo jasno
priča, da je bila Ljubljana koncem srednjega veka že
toliko trdna, da ni podlegla vplivu beljaškega slikar¬
stva, kateremu je nudila streho, ampak da se je samo
okoristila z njim za nov lokalni razcvet.

Ljubljana je tako konec srednjega veka zavzela
najvažnejše mesto v kulturnem življenju Slovenije.
Kolik je bil takrat kulturni prostor, ki ga je obvladala,
za enkrat še ni mogoče reči. Delovanje stavbenika
Petra iz Ljubljane v Istri kaže, da je vsaj v posamez¬
nih primerih segalo tudi že preko mej ožje Kranjske.

Njen pomen se je pa neprimerno povečal sredi

XVI. stol., ko je Ljubljana postala središče sloven¬
skega protestantizma in prizadevanj za utemeljitev
slovenske književnosti. Protestantizem in borbe za
njegovo utrditev so še bolj utrdile ozko kulturno na¬
vezanost Ljubljane na zapadno in južno Nemčijo.
Doma pa je radius ljubljanskega vpliva segel že po
vsem slovenskem ozemlju in tudi preko njega na
Hrvatsko. Ljubljana, ki se v dobi katoliške obnove v

XVII. stol. vidno oprošča odvisnosti od koroških in
drugih srednjeevropskih središč, postane sedaj sama
kulturno aktivna in izrazito ekspanzivna. Duh, ki
preveva njene kulturne delavce, je že od protestan¬
tizma dalje izrazito domoljuben. Za slavo in čast svoje
dežele bi želeli ti ljudje čim več storiti in tudi žrtvo¬
vati. To kaže primer enega glavnih protireformator-
jev Notranje Avstrije, ljubljanskega škofa Tomaža
Hrena, ki v svoji rezidenci zbira umetnike in jim daje
naročila ter kot pravi humanist vestno vodi beležke
o tem, po njegovem prepričanju kulturno pomemb¬
nem delovanju. Drugi mož, ki je žrtvoval vse svoje
premoženje za to, da je mogel izdati in v lastni bakro-
rezni delavnici na Vagenšperku izdelati opis in slike
Kranjske dežele, I. Vajkard Valvasor, je dal svojemu
življenjskemu delu značilni naslov Ehre des Herzog-
thums Krain. Kljub temu domoljubju, ki se v XVII.
stoletju tolikokrat poudarja, pa je ostala Ljubljana
tako v Hrenovem kakor v Valvasorjevem umetniškem
krogu samo še pomožno oporišče srednje- in severno¬
evropskih kulturnih prizadevanj. Vse XVII. stol. pa
pri tem opazujemo pojave zanimivega preobrata, ki
narašča tem bolj, čim bolj narašča število v domačih
jezuitskih šolah in v Italiji vzgojenih inteligentov.
Kljub svojemu humanizmu je bil namreč škof Hren
še popolnoma vdan srednjeevropskemu maniristične-
mu umetnostnemu okusu. In kljub vplivu svojih je¬
zuitskih učiteljev deluje Valvasor popolnoma pod
vtisom Merianovega topografskega dela in s pomočjo
sodelavcev iz srednje in severne Evrope. Usoda je
hotela, da bodi velezaslužni Valvasor, ki je umrl
1. 1693., zadnji severnjak med nami in njegovo smrtno
leto rojstno leto nove, italijansko orientirane estetike
med Slovenci.

Tiho in brez pretresov pa se je borba za novi estet¬
ski okus vršila že od Hrenovih časov dalje. Zbirališče
sil je bila Ljubljana. Dve v 1. pol. XVII. stol. v novem
jezuitskem slogu v Ljubljani postavljeni cerkvi, je¬
zuitska in avguštinska, še nista našli odmeva na po¬
deželju. Uspešneje pa so učinkovale slike italijanskih
mojstrov s Tintorettom, Liberijem in Palmo mlajšim
na čelu, ki so krasile oltarje po vseh ljubljanskih
cerkvah. Položaj je bil tak, da sredi XVII. stol. v
deželi še splošno veljavna nemška umetniška in umet-

196

KRONIKA

noobrtna produkcija po svoji kvaliteti daleč zaostaja
za italijansko. Ta prodira od srede stoletja dalje po¬
sebno v svetni umetnosti v dvorcih in gradovih itali¬
jansko šolanega plemstva in izobraženstva. Kulturni
vpliv Ljubljane je medtem neprimerno narastek
Hrvatski kulturni zgodovinar J. Matasovič priznava,
da v XVII. stol. ni bilo v Zagrebu boljšega mizarskega
dela, ki bi ga ne bili izdelali Kranjci, in govori narav¬
nost o poplavi nemških mojstrov na Hrvatskem, ki
jih je posredovala Slovenija z Ljubljano na čelu. V
računih zagrebške stolnice in drugih cerkva nepre¬
stano srečujemo stavbenike, slikarje in kiparje iz
Slovenije, posebno iz Ljubljane. Konec XVII. stol.
moremo Ljubljano že smatrati za to smer za samo¬
stojno, Gradcu enakopravno kulturno središče, ki se
opira na Benetke. Kiparstvo v kamenu, kamnoseštvo
in štukaterstvo je sedaj popolnoma v italijanskih
rokah.

Okr. 1. 1680. v Ljubljani še debatirajo o tem, kakšen
naj bo novi rotovž; mnogi se še zavzemajo za staro-
nemški, to je severno renesančni način proti novo
arhitektonskemu, to je italijansko baročnemu. Par
let kasneje, ko se I. 1693. ustanovi v Ljubljani Acade-
dia operosorum, ki je imela namen, po vzoru Italije
prekvasiti z novimi kulturnimi težnjami vse panoge
kulturnega življenja, posebno tudi umetnostno, pa je
bitka za novo, baročno estetiko na celi črti dobljena.
Ustanovitvi akademije, katere člane druži poleg lju¬
bezni do znanosti in umetnosti ter njunega napredka
na Kranjskem predvsem tudi genljiva ljubezen do
rodne dežele in rodnega mesta, je sledila živahna
umetniška delavnost.

Valvasorja in akademike s polnim pravom lahko
smatramo za predhodnike prosvetljencev konca XVIII.
stol., ki so že zavestno stavili temelje slovenski no¬
vejši literaturi, in narodno zavednih patriotov novej¬
šega časa. Njih prizadevanje se sedaj ni več omeje¬
valo samo na Ljubljano, ampak je bilo razširjeno
daleč po deželi.

V teku dobrega pol stoletja je bila vsa Ljubljana
prenovljena, postala je baročno mesto. Skoraj vsi
vidnejši sledovi srednjega veka so bili odstranjeni ali
vsaj zabrisani. Podrli so staro stolnico in po načrtih
enega najuglednejših takratnih arhitektov, jezuita

julij Quagllo, del poslikanega oboka v stolnici v Ljubljani

Smer slikarja Janeza Ljubljanskega, del slike Kristusa trpina pred
ozadjem v slikanici Iz življenja na fasadi cerkve v Crngrobu (1460).

Od zgoraj proti desni in navzdol: Pri kolovratu — Navijanje preje v kiopčič —
Tkalec — Krojač — Barvar — Čevljar - Pranje - Kramar - Mesar - Zidarja

Andreja Pozzo, sezidali novo stolnico. Malo za tem so
podrli stari rotovž in postavili v italijanskem duhu
novega, ki pa ga je zidal že domač, ob italijanskih
mojstrih šolan stavbenik Gregor Maček. Pod vodstvom
akademikov je bila po načrtih neznanega severoita-
lijanskega arhitekta zidana najpomembnejša arhitek¬
turna umetnina Ljubljane, uršulinska cerkev. Itali¬
janski vzori so bili merodajni tudi pri zidanju nove
cerkve sv. Petra, za novo cerkev nemških vitezov pa
so si preskrbeli načrte pri beneškem arhitektu Ros¬
siju. Značilno za gradbeni barok je, da se je v prvi
generaciji opiral na italijanske umetnike, v naslednji
že nastopajo domače moči, med katerimi se posebno
odlikuje že imenovani Maček. Domača generacija pa
se ne drži več trdno italijanskih vzorov, ampak jih
prilagata domačemu miljeju in preobrazi tlorisno in
po oblikah vse stavbarstvo od najmanjše kapelice in
podeželske cerkve do župnih cerkva ter od navadne
meščanske hiše do dvorca in gradu.

Isto sliko nam pokaže tudi razvoj slikarstva. Za
slikanje notranjščine stolnice so po zanimivih raz¬
pravah o primernem slogu in principih slikarske le¬
pote ter najbolj primernem umetniku izbrali sever¬
nega Italijana Giulia Quaglia. V toku dvajsetih let je
dvakrat deloval v Ljubljani in, kakor pravi izročilo,
vzel tudi par domačinov v Italijo, da jih izuči. Quaglio
je prvi pri nas uveljavil slikarski iluzionizem. Pri
njem se je verjetno izobrazil v ti stroki najpomemb¬
nejši slovenski iluzionist Fr. Jelovšek, ki je poslikal
oboke cerkve sv. Petra v Ljubljani.

KRONIKA

197

M. Plainer, Marijino oznanjenje na krilih oltarja v cerkvi
v Petrovčah (1605.)

Z naslonom na italijansko oltarno slikarstvo se
razvije v Ljubljani več delavnic, katerih delovanje se
pretrga s smrtjo zadnjega vodilnega mojstra A. Cebeja
v sedemdesetih letih XVIII. stol. Ker so domače moči
odmrle, a želja po te vrste slikah Se ni nasičena, po¬
kličejo v sedemdesetih letih v Ljubljano priljublje¬
nega avstrijskega slikarja J. M. Kremser-Schmidta,
čigar vpliv je bil pol stoletja merodajen za poljudno
slikarsko smer, posebno v delavnici Leopolda Layerja
v Kranju. Glavni slikarji oltarnih slik v Ljubljani so
poleg že imenovanega freskanta Fr. Jelovška, ki je
naslikal eno naj lepših slovenskih Madon pri sv. Petru
v Ljubljani, Val. Metzinger, A. Cebej in Fortunat
Iiergant.

V kiparstvu baročne smeri v Ljubljani se odlikuje
okr. 1720.—1730. frančiškanska podobarska delavnica,
ki je rezbarila lesene oltarje; sledove njene delav¬
nosti nahajamo razen po Sloveniji tudi na Hrvatskem
na Trsatu in v Senju. Važnejša pa je ljubljanska ki¬
parska delavnica marmornih izdelkov, ki je bujno
delovala od srede XVII. do srede XVIII. stol. Prvi njen
vodja je bil Cussa, ki je kipe še naročal iz Benetk.
Sledil mu je Mislej, ki je že v svoji delavnici v Ljub¬
ljani zaposloval italijanske kiparje Jakoba Contierija
in Angela Pozza. Eden takih sodelavcev, Francesco
Robba, je postal njegov zet in to delavnico dvignil do
višine, ki daleč presega niveau navadne provincialne
delavnice. Ko je sredi stoletja v Ljubljani prišel v
materialne stiske, se je preselil v Zagreb, kjer je
izvršil velika naročila za stolnico in druge cerkve.

Robbov naslednik je bil Rottman, v katerem pa je
mojstrova sila že znatno popustila. Glavna Robbova
dela v Ljubljani so vodnjak z obeliskom pred mestno
hišo, glavni oltar v cerkvi sv. Jakoba, glavni oltar v
uršulinski cerkvi in dva lepa keruba v stolnici.

Pod vodstvom Ljubljane je baročna umetnost do¬
besedno preobrazila zunanjo podobo Slovenije, pred¬
vsem Kranjske. Kar se kiparstva samega tiče, je imela
Ljubljana skoraj neizčrpen vir v kamnoseški obrti
bližnjega Krasa, ki je klasična dežela obdelovanja
kamena. Umetniško oporišče ljubljanske delavnice pa
so bile Benetke.

Ljubljana kot umetnostno središče je dosegla v
baroku svoj vrhunec. Prostor, ki ga je obvladovala,
se je razširil precej preko slovenskih mej, na zapad
preko Krasa do Soče in do Jadranskega morja, na
jug daleč v Hrvatsko Primorje do Senja in do Kar¬
lovca, na jugovzhod do Zagreba, na vzhod do Sladke
gore in Rogatca, na sever do Celovca. V XVIII. sto¬
letju Ljubljana ni več samo posrednik, ampak imajo
proizvodi, ki jih razširjajo njene delavnice po vsem
tem obširnem ozemlju, poseben ljubljanski značaj.
Ljubljansko središče je sedaj že pravo produktivno
središče, čeprav se nad njim razprostira močna senca
mnogo pomembnejših Benetk. V okviru srednjeevrop¬
skega boraka, čigar bujnosti ljubljanski sicer ne do¬
sega, ker je produkt mnogo skromnejšega miljeja,
predstavlja naš barok izrazito variacijo, ki je razlož¬
ljiva samo iz neposredne bližine Italije.

198

KRONIKA

Od konca XVIII. stol. dalje je kulturna aktivnost
Ljubljane za nekaj časa popustila. K novemu življe¬
nju jo je zbudila kulturna ambicija politično se pre¬
bujajočega slovenskega naroda od sedemdesetih let
XIX. stol. dalje. Kar je bilo resnejšega umetniškega
prizadevanja med nami, se je sicer tudi ta čas osre¬
dotočalo v Ljubljani, vseeno pa delavnicam kakor sta
bili Langusova in pozneje VVolfova, ni mogoče pripiso¬
vati kake pretirane pomembnosti. V zgodovini novejše
slovenske umetnosti pa ju kljub njuni skromnosti ni
mogoče prezreti, ker poznejši razvoj vsaj zunanje na¬
vezuje na Wolfovo delavnico. Pozabiti ne smemo, da
tisti čas tudi drugod na slovanskem jugu še ni bilo
umetnostnih pojavov, ki bi ljubljanske nadkriljevali
in je še tudi sredi stoletja ljubljanski slikar Miha
Stroy vzdrževal delavnico tudi v Zagrebu, kjer je imel
svoje naročnike v krogu narodno probujenih Ilircev.

Preporodu narodne zavesti med Slovenci je sledila
najprej politična organizacija naroda, nakar je v
zadnjem desetletju XIX. stol. pod vplivom realizma
naglo nastopil razcvet literature, nji pa je takoj sledil
že tudi razcvet likovne umetnosti v slovenskem im¬
presionizmu. Do konca XIX. stol. Ljubljana sicer ni
več imela v slovenski umetnosti tiste vodilne vloge
kakor v baroku, in so se pogoji za ta novi razcvet v
Ljubljani osredotočene umetnosti izvršili zunaj; ka¬
kor hitro pa so nove umetniške moči dozorele, so se
takoj instinktivno začele zbirati v Ljubljani z izrazito

A. Koželj, prvotno proželje cerkve av. Petra v Ljubljani

Miha Stroy, podoba deklice

zavestjo, da je poklicana, da postane poleg političnega
središča tudi kulturno središče Slovencev.

Okrog 1. 1770. je baročna Ljubljana prekoračila
svoj višek. V svojem gradbenem izrazu je bila tako
popolna kakor nikdar poprej in tudi odslej do danes
nikdar več. Na zunaj je pričal o njenem ponosu pra¬
stari grad, o njeni umetnostni duši pa množina ži¬
vahno oblikovanih stolpov cerkva in javnih zgradb.
Na znotraj jo je odlikovalo ubrano zatišje tipičnega
baročnega mesta, ki je bilo po svojem izrazu nekoliko
sorodno prav tako močno romaniziranemu Salzburgu.
Duha, ki je novo kulturo preveval, je dobro izrazil
član Akademije operosorum, Gregorij Dolničar, ki je
opazujoč novo Ljubljano zapisal: »Videsses ea tempe-
state in urbe Labacensi Romam redivivam et trium-
phantem.« Mislil je sicer predvsem na verski prepo¬
rod, bolje pa bi ne bil mogel označiti tudi z njim ozke¬
ga kulturnega in umetnostnega preporoda. Baročno
mesto je dihalo intimno življenje človeškega selišča,
kjer je vsak kotiček pomenil meščanu košček sanja¬
vega razpoloženja in se je vsa reprezentanca osredo¬
točala radi velikosti prostora kakor radi arhitekton¬
skega poudarka na glavnem trgu. V bogato harmonijo
tihega sožitja arhitektonskih elementov so se tu stap¬
ljali mestna hiša, stolnica, škofijska palača in Robbov
vodnjak z obeliskom. Ta skupina predstavlja še tudi
danes estetski višek Ljubljane in kaže tako bogato in
popolno sliko baročne urbanistične kulture, da jo
upravičeno lahko uvrstimo med odlične kreacije ba¬
ročnega arhitektonskega miljeja. Cerkve so bile na¬
sičene umetnostnega bogastva: Quaglieve in Jelovško-
ve freske so z bujno fantazijo krasile njih oboke in

K It O N J K A

199

Valentin Metzinger i Podoba sv. Florijana v cerkvi sv. Petra
s pogledom na ientpetersko predmestje

oboke samostanskih refektorijev ter svojevrstnega
bisera Ljubljane, knjižnice nekdanje akademije. V
oltarjih so visela dela odličnih benečanskih in drugih
italijanskih slikarjev s Tintorettom in Quaglijem na
čelu. Štukature in marmorne umetnine Robbove de¬
lavnice so celoti dajale vtis nasičenosti z likovnim
bogastvom, če si stopil v hiše, si bil presenečen radi
udobnosti slikovitih stopnišč in z arkadami obrob¬
ljenih dvorišč. Najbolj pa so se v tem oziru odlikovale
tri stavbe, mestna hiša z odprtim stebriščem pritličja
in arkadnim dvoriščem, arkadno dvorišče škofijske
palače in plemenito resni knežji dvorec. V ti Ljub¬
ljani, kateri je odlični tehnik eksjezuit Gabriel Gruber

dodal lastno palačo z enim naj lepših stopnišč v copf-
slogu, so slovenski prosvetljenci jožefinske dobe osno¬
vali našo drugo akademijo, v ti Ljubljani se je v
krogu mecena žige barona Zoisa polagal temelj no¬
vejši slovenski književnosti in sc je iz kranjske rodo¬
ljubne družbe razvijala pod odmevi marseljeze prva
slovensko prebujena družba. Jožefinizem, ki je močno
oškodoval baročno gradbeno idilo v Ljubljani, je tako
na drugi strani s svojo prosvetljenostjo pripravljal
nehote pot novi, slovensko narodno usmerjeni Ljub¬
ljani.

Umetniška aktivnost Ljubljane je sicer v tem času
popustila skoraj za sto let. Napoleonove Ilirske pro¬
vince, katerih upravno središče je bilo v Ljubljani,
so sicer močno dvignile narodno zavest med Slovenci,
v umetnosti pa niso bile aktivne, še manj dolga doba
avstrijske upravne edinice, Kraljestva Ilirije, čeprav
kljub najstrožji cenzuri in policijskemu varstvu slo¬
venska kultura v Ljubljani ni zamrla, ampak dala svoj
prvi, evropsko polnovredni sad v znanstvenem delu
Matije čopa in poezijah Franceta Prešerna.

Tudi zora svobode 1. 1848., ki je osamosvojila slo¬
vensko politično misel, še ni uspela, da obnovi zopet
tudi likovno umetnost. Preobrat se je izvršil šele v
sedemdesetih letih XIX. stol., ko je končno Ljubljana
pritegnila k sebi vse aktivne sile slovenske politike in
kulture, sile, ki so se udejstvovale doslej brez izra¬
zitega središča na Dunaju, v Gradcu, v Celovcu, v Ma¬
riboru, v Trstu in drugod. Pod vodstvom, ki ga je
tako prevzela Ljubljana, naglo zori slovensko javno
življenje, najprej politično, nato literarno, takoj za
njim in v ozki zvezi z njim likovno umetniško in na¬
zadnje že v XX. stol. tudi znanstveno.

Kot baročno enotna tvorba je v teku XIX. stoletja
Ljubljana polagoma odmirala, zadnji udarec pa ji je
dal katastrofalni potres 1. 1895. Po razdejanju je prvič
stopil pred nas problem nove, sodobne Ljubljane. Ve¬
liko vlogo pri njeni obnovi so igrali češki arhitekti,
ki so od devetdesetih let sem nadomestili ljubljanske¬
mu miljeju popolnoma tuje graške in dunajske, veči¬
noma uradne projektante, še ostrejši pa je postal
urbanistični problem nove Ljubljane po svetovni
vojni. Sedaj je Ljubljana drugič zbrala z vseh vetrov
bivše habsburške monarhije kulturne delavce in jim
dala možnost, da se popolnoma posvete narodni službi.
Genij te nove Ljubljane je postal na Dunaju in v
Pragi dobro znani arhitekt Jože Plečnik, ki je z veliko
pieteto načel tudi vprašanje obnovitve in izpopolnitve
starega, po potresu in po nezrelih poskusih porušenega
urbanističnega značaja Ljubljane. Plečnikova zasluga
je, da ima tudi tretja, sodobna Ljubljana izrazit lasten
značaj, po katerem se vidno razlikuje od podobnih
evropskih mest. To njeno dušo domačin oceni šele, ka¬
dar se vrne domov iz drugih mest, tujec turist pa se
hvaležno vdaja njeni lepoti.

Kot umetnostno središče je Ljubljana vse XIX. sto¬
letje zaostajala. Jožefinska in Metternichova doba
umetnosti sploh nista bili posebno prijazni. Za Ljub¬
ljano kot umetniško središče je to povzročilo, da so
zrele slovenske umetniške moči iskale kruha in pri¬
znanja v tujini, na Dunaju in drugod, doma pa jc
ostala z malimi izjemami umetna obrt, ki ji je pa tudi
manjkalo vsakega poleta in je vidno hirala. Ljubljan¬
ski slikarji konec XVIII. stol. in v začetku XIX. stol,,
kakor Janez Potočnik ali priseljeni Nemec Herrlein,

200

KRONIKA

Slikar konec XVIII. atol. Skupinaka podoba iz Bokale v Narodni galeriji v Ljubljani

daleč zaostajajo za svojimi baročnimi predniki. Nji¬
hovo dediščino je prevzel Matevž Langus, prijatelj
Prešernov in čopov, zadnji baročni slikar takratne
Avstrije, kakor ga je imenoval lig, ki je izvrševal ve¬
lika dekorativna dela v cerkvah, a ni našel več pravega
razmerja do baročne dekorativne kulture. Mnogo za¬
nimivejši je Langus kot portretist, čeprav označuje
tudi to stran njegovega številnega dela neka čudna
trdota. Ob njem in v takratnem ljubljanskem ozračju
se tudi ni mogel razviti priseljeni Nazarenec Franz
Kurz zum Turn und Goldenstein, ki je uresničil med
nami slikano romantično občutje za domačo pokra¬
jino. V popolnejši obliki pa je to težnjo izrazil Ljub¬
ljančan Anton Karinger. Kot portretist tekmuje z Lan¬
gusom Miha Stroy, ki je vzdrževal delavnico v Ljub¬
ljani in v Zagrebu, kjer je postal nekak domači slikar
vodilnih Ilircev Gajevega in Vrazovega kroga. Tako
pri Strojni kakor že pri Langusu, ki sta izrazita sli¬
karja biedermeierske meščanske družbe, pa se po¬
membnost omejuje bolj na njuno družabno povezanost
s sodobnim narodnim življenjem kakor na absolutne
umetnostne kvalitete.

V tretji četrtini XIX. stol. pa je najvidnejša umet¬
niška osebnost v Ljubljani glavni slovenski posne-
mavec Nazarencev Janez Wolf. Njegov pomen je pred¬
vsem v tem, da je postala njegova slikarsko obrtniška
delavnica zbirališče nadebudnih slikarskih talentov in
tako vsaj zunanje izhodišče za tretji razcvet slikarstva
med Slovenci. Iz njegove delavnice so poleg drugih
izšli brata Janez in Jurij Šubic, ki sta imela pozneje
najožje zveze s češko umetniško generacijo Narodnega
divadla, in Anton Ažbč, čigar miinchenska slikarska
šola je postala oporišče rodu slovenskih impresionistov.

Notranjščina numke cerkve. Prva polovica XVIII. atoletja

KRONIKA

201

Notranjščina semantike knjižnice

Med tem je Ljubljana dozorela v politično in kul¬
turno središče slovenskega naroda in v eno izmed
važnih oporišč slovanskega preporoda sploh. V senci
fin de sičcle-a in secesije je na prehodu v dvajseto
stoletje dozorevala v tesni zvezi z Ažbetom in sloven¬
sko književno moderno slikarska struja slovenskih
impresionistov pod vodstvom Riharda Jakopiča. Prva
razstava te skupine v Ljubljani 1. 1900. pomeni revo¬
lucionaren prelom s preteklostjo in napoved borbe za
nepotvorjen umetnostni nazor v občinstvu, čez noč
je postala okrog 1900. Ljubljana zopet, kakor nekdaj
v dobi baroka, resnično umetnostno središče. Mladi
rod se je zavedal, da mora središče političnega živ¬
ljenja Slovenije postati tudi kulturno središče Slo¬
vencev. Impresionisti so bili prvoboritelji te naše volje.
Vse XIX. stoletje smo oddajali Slovenci vse, kar je
umetniško dozorelo preko ozkega provincialnega okvi¬
ra pobaročne Ljubljane, tujini. Janša, Kavčič, Tominc,
brata Šubica, Ažbe in mnogo manj pomembnih je iz-
tratilo stvariteljske moči v večjih središčih kakor
Ljubljana po vsi Evropi. Z velikimi žrtvami so osre¬
dotočili impresionisti svoje moči v Ljubljani in si
od tod utrli pot v svet. Po prvih uspehih na Dunaju
so se združili v prvo Čisto umetniško društvo »Sava«.
Redne umetnostne prireditve pa so postale možne šele
po 1. 1908., ko je Jakopič dogradil svoj razstavni pa¬
viljon v Ljubljani. Tej glavni skupini se je pridružila

pred vojno druga, bolj ilustrativno in folklorno usmer¬
jena skupina kluba »Vesne« in močno pomnožila umet¬
niško družbo v Ljubljani. Razstave v balkanskih slo¬
vanskih prestolnicah so pokazale, da tudi umetniški
stan utira pot iz slovenstva v politično zedinjenje Ju¬
goslovanov.

še bolj kakor pred vojno pa je narastel pomen
umetnosti v slovenskem kulturnem življenju, osredo¬
točenem v Ljubljani, po vojni. Izvršila se je nova
koncentracija vseh ustvarjajočih narodno zavednih
sil v Ljubljani. Proti impresionizmu, ki je bil še vedno
živ in še tudi danes med nami ni likvidiran, je nastala
reakcija mladine najprej pod geslom ekspresionizma.
Vodila sta brata France in Tone Kralj. Pobudo za naš
ekspresionizem je dala dunajska šola, deloma pa tudi
že Praga, ki igra v prvi povojni generaciji prav izra¬
zito vlogo. V zadnjem desetletju pa vedno bolj narašča
vpliv zagrebške šole, ki izpodriva ilustrativne, risar¬
ske in grafične tendence dunajskega ekspresionizma
in praške grafike, in jih nadomešča s francosko čisto
slikarsko orientiranim načinom.

Od narodnega preporoda sredi XIX. stol. dalje je
tudi Ljubljano zajel val postavljanja narodnih spome¬
nikov. Ob teh nalogah je zrasla istočasno z impresio¬
nizmom prva generacija slovenskih kiparjev A. Gangl,
Ivan Zajc in Fr. Bernekcr, ki so izvršili najbolj častne
spomeniške naloge nove Ljubljane, spomenike Vod¬
niku, Prešernu, Valvasorju in Trubarju. Nov duh je
prišel v slovensko kiparstvo malo pred vojno po Do¬
linarju, ki je postal pozneje nekak tekmec Meštrovi-
čev; takoj po vojni pa z bratoma Kraljema, ki sta
kakor v slikarstvu tudi v skulpturi uveljavljala eks¬
presionizem. Ostali povojni rod pa je iz zagrebške
šole in kaže deloma precejšen Meštrovičev vpliv. Pri¬
znati pa je treba, da kaže ljubljanski milje še danes
kakor v polpreteklosti značilno nagnjenje k slikarstvu
in si kiparska umetnost kljub številnemu naraščaju
še vedno ni priborila prave popularnosti.

J. Plečnik, fasada cerkve sv. FrančUka v Spodnji Šlikl
(Ljubljana)

202

KRONIKA

Grad Bokalce, de! poslikane sobe iz 2. pol. XVII. stol. Almanach?

Z ustanovitvijo univerze je dobila Ljubljana na teh¬
nični fakulteti tudi važno oporišče arhitekturne umet¬
nosti. Prva šola je bila ustanovljena po Jožefu Pleč¬

niku, ki sc je vrnil iz Prage. Pomen Plečnikove šole
je predvsem v tem, da je zopet dvignil že pešajoče
razumevanje za arhitekturne probleme, močno vplival
na umetno obrt vseh vrst, dal nešteto pobud za pre¬
porod tiskarske grafike, nagrobnega kamnoseštva, ur¬
banistike in cerkvenega stavbarstva. Drugo šolo vodi
prof. arhitekture Ivan Vurnik, enako kakor Plečnik
Wagnerjev učenec; odlikuje se posebno po uspehih
v reformi cerkvene umetnosti. Poleg njih deluje vrsta
mlajših moči, Ljubljana pa dobiva po njih prizade¬
vanju novo lice. Cilj vseh prizadevanj pa je, zliti staro
in novo Ljubljano v dostojno tretjo prestolnico kra¬
ljevine Jugoslavije in viden simbol kulturnega živ¬
ljenja Slovencev.

V tem tretjem razcvetu Ljubljane kot umetnost¬
nega središča je osredotočeno vse umetniško življenje
Slovencev v Ljubljani. Vpliv umetniške Ljubljane ob¬
vladuje vso jugoslovansko Slovenijo. Selekcija umet¬
niških sil se vrši po najstrožjih merilih in slovenska
likovna umetnost povsod nastopa kot enakopraven,
na lastno tradicijo oprt sestavni del jugoslovanske
umetnosti. Stik z občinstvom, ki je bil na začetku se¬
danje dobe malenkosten, se je poglobil. Mnogo so k
temu pripomogle nove institucije, s katerimi razpo¬
laga sodobna Ljubljana. Med prvimi je Narodna ga¬
lerija, ki ima za seboj že dvajsetletno sistematično
propagandno delo, ona upravlja tudi Jakopičev pavi¬
ljon in vzdržuje galerijo slovenskih likovnih umetnin
od XIV. stol. do danes. V umetnostni propagandi za¬
vzema važno mesto Umetnostno zgodovinsko društvo,
ki izdaja Zbornik za umetnostno zgodovino. Umetniki
sami izdajajo propagandni list »Umetnost«. Na uni¬
verzi je umetnostno zgodovinska stolica, ki jo je njen
utemeljitelj Iz. Cankar dvignil na popolnoma sodoben
nivo v duhu Dvorakovega naziranja o umetnostni
zgodovini kot zgodovini duha. Pravkar ustanovljena
slovenska Akademija znanosti in umetnosti, tretja
akademija v ljubljanski zgodovini, bo imela tudi
umetniški razred. Med umetniki se poraja vedno glas¬
neje tudi zahteva po umetniški akademiji. Pravi dom
umetnosti pa naj bi postal projektirani Hram umet¬
nosti, ki bo nadomestil tudi Jakopičev paviljon, šele
tako opremljena bo Ljubljana dosegla stopnjo polno¬
vrednega sodobnega umetnostnega središča.

ZGODOVINA KRAMARSKIH HIŠIC
V PREŠERNOVI ULICI dr. rudol

Prvo prezimovanje v novem kramarskem bazarju v
Slonovi ulici je pokazalo, da se pri zidavi te stavbe
ni mislilo na kurjavo.  Bivanje med mrzlimi zidovi
pozimi je bilo vse kaj drugega ko v prejšnjih lesenih
kolibah. Kramarji in kupci so prezebavali, blago se je
kvarilo, ker je udarjala vlaga iz svežih zidov. Zato so
si že med to zimo nekateri kramarji na svojo pest
omislili peči, odvodne dimne cevi pa so izpeljali za
svojimi prodajalnami na frančiškanski vrt. Zoper to

samolastnost se je samostan kot mejaš pritožil na
magistrat, ki je kramarjem tudi res prepovedal peči,
češ da jih tudi v starih mostnih kolibah ni bilo. Kra¬
marji pa so to šibko utemeljitev v svojih pritožbah na
gubernij prav srečno pobijali in dokazali, da so pri¬
like v zidanih prodajalnah vse drugačne ko v prejšnjih
lesenih kolibah, če jim ne dovolijo peči, potem mo¬
rajo pač izjaviti, da niso dobili za prejšnje kolibe
enakovrednega nadomestila. Magistrat je naposled

K It O N I K A

203

Špitalski (Frančiškanski) most 1.1850. z juga

Na levi Mayrova hiša, pred njo stara, še neprenovljena Bučarjeva prodajalna. Onkraj mostu Meščanski Spital, desno trinadstropna Bernbacherjeva hiša

Marijin trg s

1.1850. z zapada

204

KRONIKA

uvidel, da imajo kramarji prav, dal napraviti načrt
za požarnovarne peči v prodajalnah in izposloval
oktobra 1842. tudi pristanek frančiškanskega samo¬
stana, da se dimski odvodniki izpeljejo na vrt. Dne
4. novembra 1842. se je vršil uradni pregled »stavbne,
gasilne in olepševalne komisije«, ki je takrat poslovala
kot organ policijskega ravnateljstva. Pred nastopom
nove zime so imele vse prodajalne enotne in obla¬
stveno odobrene peči.

Stranišča v novih prodajnih hišicah se niso name¬
stila, kakor bi bilo naravno, zadaj proti frančiškan¬
skemu vrtu, ampak spredaj pri vhodu v prodajalno in
so imela direktni izliv v ulični kanal. Vrata v stra¬
nišče, ki je bilo seveda zelo ozko, so bila spretno vde¬
lana v lesenem opažu na vhodni strani ter se skoraj
niso videla, posebno če so na njih viseli, kakor je bila
to pri starejših kramarijah navada, razni izložbeni
predmeti. Ta posebnost se je pri nekaterih starejših
prodajalnah (št. 34, 40, 42) do danes ohranila.

Konec septembra 1842. je dobila Slonova ulica in
kramarske hišice v njej z dograditvijo novega špital¬
skega mostu  željno pričakovano zvezo z notranjim
mestom. Most, ki je bil zelo solidno zidan — saj so
porabili zanj 88.000 stotov rezanega kamna — so slo¬
vesno odprli v nedeljo, dne 25. septembra 1842., ob
navzočnosti nadvojvode Franceta Karla, očeta po¬
znejšega cesarja Franca Jožefa. Bivši špitalski most
so prekrstili v Frančev most, nabrežje »Za zidom«
(danes Cankarjevo nabrežje) pa v Frančevo nabrežje. 1
Vendar se ta naziv ni udomačil. Ljubljančani in oko¬
ličani so mu še dolgo dejali špitalski most, pozneje
pa Frančiškanski most. Gradbo mostu je bil izdražil
dne 26. marca 1841. beljaški podjetnik (»impresario«)
Italijan Giovanni Picco  za 39.499 fl. Zaradi sprememb
načrta med gradbo in drugih nepričakovanih stroškov
(n. pr. za zasilno brv, ograje ob škarpah i. dr.) se je

1  Glej Laibacher Zeitung z dne 27. septembra 1842.,
št. 78., s kratkim poročilom o slovesni otvoritvi mostu, ki
jo je spremljalo streljanje z Ljubljanskega gradu. Napis
na južnozahodni strani mostu, še danes ohranjen, se glasi:
Archiduci Francisco Carolo MDCCCXLII. Civitas. Pod na¬
pisom je lavorjev venec. Črke in venec so iz kovine.

Kramarske hISIce v Prešernovi nllcl 1. 1935.

Pogled z  Mariinega irga. Vidijo se od desne na levo: „Mali oglasi" Jutra
(St 4) urarska in zlatarska trgovina H. Suttner (St. 6-12), pekarna J. Kavčič
(St 14), trgovina z usnjem Andrej Čekada (St 18), svetli zasloni trgovine z dež¬
niki in nogavicami J. Vidmar (St. 20 -22), za njo visi izložbena tabla trgovine
J. Vesel (St. 24), ovalni izvesek pa označuje prodajalno peciva V. Bizjak (St. 26).
Še viSJe gori vidimo izvesno tablo trgovine s čevlji Franje Snoj (St. 28 in 30),
torbarske tvrdke J. Kflhler (it. 32) in dežnikarice Gastraun (St 42)

Kramarske hišice v Prešernovi ulici 1.1935.

Pogled proti Marijinemu trgu. V ospredju Je deloma vidna prodajalna Uršule
Turk (št. 84) za njo prodajalna torbarske in jermenarske tvrdke J. KOhler (St. 32),
potem dvojna prodajalna čevljev Franja Snoj (St 30 in 28). Sledi nekdanja veža
(prodajalna V. Bizjak št. 26), modna trgovina J. Vesela (št. 24) in prodajalna dež¬
nikov in nogavic J. Vidmar (St. 22 in 20). Vidita se še izveska trgovine A. Če¬
kada (St. 16) pekarne J. Kavčič in trgovine H. Suttner

ia vsota povišala na končno ugotovljeni znesek
46.316 fl. Kolavdacijski zapisniki z dne 29. novembra
in 15. decembra 1842. hvalijo solidnost izvršenih del.
Most se ni po odpravi odrov niti za spoznanje vdal. 2

Končna kolavdacija  vseh, z zidavo » bazarja « v Slo¬
novi ulici  zvezanih del, med njimi tudi rastlinjaka
na frančiškanskem vrtu, se je vršila v začetku leta
1843., pri čemer se je ugotovila za dela, ki so bila
preko proračuna, vsota 382 fl. 59 kr., ki jo je plačal
magistrat prizadetim obrtnikom šele po ponovnih
terjatvah.

Uvozna veža  je bila čez dan odprta, ponoči in ob
praznikih pa zaprta z močnimi vrati. Zgornji, obo¬
kani del teh vrat pa ni bil zavarovan; da se zabranijo
morebitne tatvine in vlomi, je dal magistrat 1. 1845.
ta del na zahtevo frančiškanskega samostana in so¬
sednih kramarjev zamrežiti z močnimi železnimi križi,
ki jih je videti še danes.

L. 1841. poglobljeni vodnjak na vreteno (v kotu
med zapadnim zidom cerkve in severnim pročeljem
samostana) se rabi tudi še danes. 3  L. 1842. zgrajeni,
na mejni zid proti frančiškanski ulici naslonjeni ste¬
kleni rastlinjak pa so oo. frančiškani 1. 1936. podrli,
ko so sezidali na mesto zidu v Frančiškanski ulici
trinadstropen konvikt in čedne zidane prodajalne.

6. RAZVOJ LJUBLJANSKEGA „BAZARJA“

DO DANAŠNJIH DNI

Na dolgi stavbi kramarskih prodajaln v Slonovi, da¬
nes Prešernovi ulici, se ni odslej skoraj nič spreme¬
nilo. Pač pa so se njih lastniki hitro menjavali in le
malokateri kramarski rod je tod obratoval več kot
20 let. Ob splošnem prešteviljenju ljubljanskih ulic
1. 1877. so tudi prodajalne dobile nove številke, ki ve¬
ljajo še danes, številjenje v Slonovi ulici se je takrat
izvršilo narobe: od spodaj (od Marijinega trga) na¬
vzgor in sicer tako, da je dobila leva stran ulice lihe,

- Glej konvolut »Frančiškanski most« v posebni (stvar¬
ni) zbirki starejših aktov mestne registrature.

3  Glej sliko v »Kroniki« III., stran 132.

KRONIKA

205

desna, kjer stoje prodajalne, pa sode številke. Tako
ima prejšnja zadnja številka (22) danes številko 4,
prva (1) pa številko 48. To prešteviljenje se je upo¬
števalo že na našem pregledu prodajaln iz leta 1841.
(»Kronika« III., stran 130) in se bo obdržalo v nasled¬
njih pregledih, ki naj pokažejo spremembe lastnikov
kramarskih hišic od leta 1841. do danes v 9 obdobjih
(1841., 1859., 1874., 1888., 1898., 1908., 1918,1928. in
1938.), torej za dobo 97 let.

Kakor je bilo že omenjeno, so kramarske hišice
spočetka rabile v zgornjih delih in v podstrešju tudi
za stanovanje skromnejšim kramarjem in branjev¬
cem, tako n. pr. Ludoviku Ružički, Roku Zieglerju,
trafikantki Jožefi Uršič, v novejšem času Še Uršuli
Turk in Mariji Sitar. Prodajalna Uršule Turk je v
nasprotstvu z drugimi še danes ohranila svoj prvotni
značaj, kakršnega je imela pred 90 leti in je zato v
lokalnozgodovinskem pogledu zanimiva. Njena last¬

nica je danes menda edina v dolgi vrsti nekdanjih
kramaric, ki v svoji hišici tudi stanuje.

Razen dvojne prodajalne št. 18/19, nova št. 12/10, ki
je prešla v Slonovo ulico kot naslednica nekdanje
Primčeve, potem Alojzij Hoffmannove dvojne kolibe
št. 4 na Špitalskem mostu in prehajala kot taka na
vse pravne naslednike (Uršič, Veit, Hauptmann, Kor-
dik, Seunig), so bile vse druge do 1. 1850. samo enojne.
Toda že od 1. 1864. se kaže namera združevati po dve
ali več takih prodajaln v eno  (Ivan Frisch, stari št. 8
in 9, novi št. 34 in 32), Jožef Seunig, stari št. 20 in
21 (novi št. 8 in 6). Obenem se dotični lokali prenav¬
ljajo; iz »bazarja«  nastajajo moderne izložbe,  ki jih
prej ni bilo in zaradi tesnih prostorov vsake kraina-
rije tudi biti ni moglo. L. 1890. združita Matevž in
Marjana Štucin prodajalni št. 48 in 46, 1. 1900. Anton
in Alojzija Turk prodajalni št. 24 in 22, 1. 1910. An¬
drej Vesel kar 3 lokale: št. 24, 22 in 20, 1. 1927. Franja
in Terezija Snoj prodajalni št. 30 in 28, 1. 1929. Ana

KRAMARSKE HIŠICE V SLONOVI (PREŠERNOVI)

206

KRONIKA

žibert prodajalni št. 38 in 36. L. 1915. je bil Karl
Seunig lastnik kar štirih prodajaln na spodnjem
koncu (št. 6, 8, 10 in 12), Jožef in Marija Turk pa
1. 1912. lastnika 3 lokalov na gornjem koncu (št. 44,
46 in 48).

Proces, ki ga opazujemo na teh primerih in ki gre
nevzdržno naprej, ustvarja na mestu starih, zelo
preprostih,  za majhne podeželske potrebe določenih
kramarij  čedalje večje in modernejše trgovine z ob¬
sežnimi izložbami,  ki stopajo že v konkurenco s trgov¬
skimi lokali v modernih mestnih stavbah. Ta razvoj,
ki se je pojavil z veliko silo od prevrata sem, pa po¬
meni konec ljubljanskega bazarja  in se je v bistvu
dovršil že v naših dneh.  Izmed vseh 22 prodajaln,
katerim je 1. 1927. prirasla še 23. (preurejena uvozna
veža), sta ohranili prvotni značaj samo še kramariji
Marije Sitar (danes Frančiška Paternoster) na št. 40
in Uršula Turk na št. 34 ter nožarna Kornelije Juvan

Pogled na Frančiškansko ulico I. 1936. s hotela Uniona pred zidavo
pritličnega trakta za prodajalne, ki je odpravil pusti vrtni zid,
v katerem se spredaj vidijo nvozna vrata na vrt

ULICI  U SMERI PROTI MARIJINEMU TRGU

s k i h hišic

1898.

Matevž Štucin
Marjana Štucin (1897.)

Jožef in Marija Turk
(1900.)

Marjana Štucin

Franc Vidali (1897.)

Julijana Bajc (1892.)
Marija Sitar (1893.)

Franc Vidali

Marija Bajc (1908.)
Marija Sitar ml. (1906.)

1918.

Jožef in Marija Turk

Jožef in Marija Turk
(1910.)

Marija Turk (1912.)

Marija Bajc
Marija Sitar

Ana Žibert
Antonija Kadivec
Uršula Turk
Franja Snoj (1918.)

Apolonija Štrukelj

Karl Kronig (1909.)
Mestna občina (veža)

Andrej Vesel (1910.)

Andrej Vesel (1910.)

Andrej Vesel
Rudolf Juvan (1914.)
Andrej Marčan

Karl Seunig (1913.)

Karl Seunig (1913.)

Karl Seunig (1913.)

Karl Seunig
Karl Seunig
Ivana Seunig (1910.)

1928.

Jožef Turk
Jožef Turk

Marija Turk

Marija Bajc (1919.)

Marija Sitar

Ana Žibert

Ana Žibert (1928.)

Uršula Turk
Franja Snoj
Franja Snoj (1927.)

Terezija Snoj (1925.)

Mestna občina, najem¬
nik Viljem Bizjak

(1927.)

Jožef Vesel (1927.)

Franjo in Jožef Vesel
(1923.)

Jožef Vesel (1927.)

Klotilda Juvan (1928.)

Andrej Marčan

Jakob Kavčič (1924.)

Karl Seunig

Karl Seunig
Seunigovi mladol. otroci
Ivana Seunig
Ivana Seunig

(naj. uprava »Jutra«)

1938.

Albina Turk (1933.)

(tvrdka Rokavičar)
Vilka Turk (1933.)!
(menjalnica Reichen
&  Turk)

Angela Turk, por. Rei-
cher (1933.)

(najem. Iv. Legat, pi¬
salni stroji)

Maks Bajc (1931.)
(najemnik dežnikar
Gastraun)

Valentin Sitar, župnik
v Preddvoru (1933.)
(najemnica Fani Pa¬
ternoster)

Ana Žibert, por. Čepon
Ana žibert, por. Čepon

Uršula Turk
Avgusta Kohler (1931.)
in Roza Delacorda, roj.

Kohler (1932.)

Franja Snoj

Franja Snoj (1932.)
Mestna občina, najem¬
nik Viljem Bizjak

Jožef Vesel

Jožef Vidmar (1932.)
Jožef Vidmar (1932.)
Klotilda Juvan
Andrej Čekada (1929.)'

Jakob Kavčič
H. Suttner (1935.)

H. Suttner (1935.)
H. Suttner (1935.)
Ana Čepon ml.

Ana Čepon ml.

Adalberta Ošabnik
Antonija Kadivec
Uršula Turk (1890.)
Ivan Pevec (1892.)

Apolonija štrukelj

Jožef Gradiž (1898.)
Mestna občina (veža)

Alojzija Turk (1898.)

Alojzija Turk (1898.)

Andrej in Ana Vesel

Franc Juvan (1898.)'

Uršula štibernik vdova
Jager

Ivan Kordik (1897.)

Ivan Kordik (1897.)

Ivan Kordik (1897.)

Jožef Seunig
Jožef Seunig
mladol. Ivan in Marija
Seunig (1893.)

Anton žibert (1900.)
Antonija Kadivec
Uršula Turk
Ivan Pevec
Apolonija štrukelj

Jožef Gradiž
Mestna občina (veža)

Anton Turk (1900.)

Alojzija Turk

Andrej Vesel (1903.)
Franc Juvan
Andrej Marčan (1902.)

Ivan Kordik
Ivan Kordik

Ivan Kordik
Karl Seunig (1900.)

Karl Seunig (1900.)

mladol. Ivan in Marija
Seunig

KRONIKA

207

Prešernova ulica št. 26

Nekdanja uvozna veža v frančiškanski vrt — danes prodajalna Ivornice
peciva Viljema Bizjaka

na št. 18, vse druge so se prenaredile v moderne tr¬
govske lokale, v katerih so nameščene trgovine z zlat¬
nino in dragulji (H. Suttner štev. 8 do 12), s čevlji
(Franja Snoj, št. 28 in 30, in tvrdka žibert, št. 36 in
38), s pisalnimi stroji (Iv. Legat, št. 44), z dežniki in
nogavicami (Jožef Vidmar, št. 20 do 22), menjalnice
(Reicher & Turk, št. 46) itd.

Nadaljnja značilnost nekdanjih kramarskih proda¬
jaln je ta, da je skoraj polovica teh stavb, odnosno
lokalov oddana v najem,  prav tako, kakor oddajajo
posestniki velikih hiš pritličje v prometnih ulicah v
najem trgovcem in obrtnikom. Dočim so dobili, kakor
smo videli, pred 90 leti stari kramarji te hišice v last

zaradi svojega obrta, da ga nemoteno izvršujejo v
njih, so postala nekdaj prevzeta poslopja današnjim
lastnikom, ker stoje v eni najprometnejših ulic ljub¬
ljanskih, zelo plodonosna naložba, katere glavnična
vrednost dosega danes vsoto 130.000 din. In te hišice
so stale pred 90 leti mestno upravo vsaka zase niti
700 fl.l

Tu omenjenemu modernemu razvoju se tudi ni
mogla ustavljati nekdanja uvozna veža  na frančiškan¬
ski vrt (nova št. 26), ki je ostala od vsega početka do
danes last mestne občine in je dobila 1. 1844. edina
pravo konskribcijsko številko 90, dočim so bile vse
ostale številke prodajaln tja do 1877. le ulomki te
glavne številke. Sosedni prodajalni št. 11 (nova 28)
in 12 (nova 24), ki so mestu od delitvi 1. 1842. ostali
v lasti, je mesto dne 19. julija 1898. prodalo (št. 11)
brivcu Jožefu Gradižu, odnosno (št. 12) kramarici
Alojziji Turk (nova zemljeknjižna vložka št. 204 odn.
203 kapuc, predmestja). Uvozna veža pa se ni mogla
prodati, niti trajno rabiti (dajala se je v najem bra¬
njevcem čez dan), ker je na njej bremenila izza znane
izročilne pogodbe z dne 11. novembra 1842. vknjižena
služnost frančiškanskega samostana za uvoz in izvoz
iz frančiškanskega vrta. V teku let pa so oo. fran¬
čiškani to vežo čedalje manj uporabljali, ker so imeli
na koncu mirne Frančiškanske ulice mnogo priprav-
nejši dovoz na svoj vrt. Zato se je že 1. 1910. tedanji
mestni župan Ivan Hribar obrnil na samostansko
predstojništvo z vprašanjem, ali in pod katerimi po¬
goji bi se hotel samostan odpovedati omenjeni služ¬
nosti in dovoliti, da se iz dosedanje uvozne veže  v
Prešernovi ulici napravi prodajalna.  Evropska vojna
je prekinila zaključek pogajanj, ki so bila dozorela
že do ugodne rešitve.

Po vojni je občinski svet v seji z dne 15. februarja
1921. odobril pogoje samostanskega predstojništva,
da plača namreč mesto konventu, ako se odreče ome¬
njeni služnosti, enkratno odškodnino 10.000 kron in
da zazida notranja vežna vrata v samostanski vrt na
svoje stroške. Na podstavi izbrisnega dovoljenja de¬
želnega sodišča z dne 2. maja 1921. se je služnost
uvoza dne 22. septembra 1921. v zemljiški knjigi iz¬
brisala, mesto pa je okusno prenaredilo vežo v tr¬
govski lokal, v katerem je še tisto leto odprl pekovski
mojster Jakob Kavčič podružnico svoje pekarne, leta
1928. pa tvorničar peciva Viljem Bizjak.

Kramarske prodajalne, prestavljene pred 96 leti s
špitalskega in čevljarskega mostu v današnjo Prešer¬
novo ulico, so bile zadnji znaki nekdaj številnega in
premožnega ljubljanskega kramarstva in se umak¬
nile, kakor kramarstvo samo, modernemu trgovskemu
razvoju našega mesta. Orjaški ritem naše dobe izpod¬
jeda čedalje bolj tudi ta zadnji ostanek starih go¬
spodarskih razmer v središču moderne Ljubljane. Zato
morda ni bilo odveč, da so se skušale v pričujoči raz¬
pravi rešiti pozabe.

208

K A

JAKOB PALMA ML.: PIETA. V ŠKOF. DVORCU V LJUBLJANI

KliSe) je

Afeaden

aloibe v Ljubljani

PROCVIT PIVOVARNIŠTVA V LJUBLJANI -

IS. IN 19. STOLETJE Vladislav Fabjančič

(Konec.)

Ta tretji in zadnji Feichterjev zakon je bil še rodo-
vitnejši od prvega: 16. febr. 1833. se je rodila Ana
Julijana, 19. junija 1834. Ema Alojzija (umrla 31. ja¬
nuarja 1840., kot vzrok smrti se navaja »hautige
Braune«), 13. febr. 1837. Valentina Marija Silvina
(umrla 22. maja 1838. za jetiko), 20. junija 1839.
Ivana Nepomucena Marjeta, 4. maja 1841. Janez Flo¬
rijan Franc ter 1. julija 1844. Herman Ferdinand
(umrl že 31. avgusta 1844. za sušico (Abzehrung).
Vsem otrokom je kumoval Herman Schanda, ki je

I. 1839. že c. kr. gubernijski ekspeditni ravnatelj, botra
pa je bila prvim štirim očetova sestra Marjeta Talla-
vania, Janezu Florijanu Marjetina hči iz prvega za¬
kona (z Alojzijem Martinicem) gospa Frančiška La-
schan, soproga c. kr. okrožnega komisarja, Hermanu
Ferdinandu pa Schandova žena Marija.

Feichterjevo gospodarstvo.  Janez Feichter je dosti
dobro gospodaril, deliti pa je moral večino Bruner-
jeve zapuščine s sestro Marjeto. Hiše in zemljišča ob
Poljanskem nasipu in v živinozdravski ulici sta pro¬
dala večinoma c. kr. kmetijski družbi (prepis hiše
št. 34 od Marjete Tallavanie na kranjsko kmetijsko
družbo je z dne 7. aprila 1829.), ki je večino poslopij
podrla, na št. 35 (poznejši 46) ustanovila podkovsko
šolo, ostalo zemljišče pa porabila za vrt in razne
zgradbe.

»Hišo z vrtom, odcepljeno od pristave Poljane«, ki
je v svobodniškem urbarju zaznamovana kot št. 92
(nova 37) v Poljanskem jjredinestju, sta Feichter in
njegova druga žena prodala 1. oktobra 1830. Angležu
Williamu Molineju kot predstavniku c. kr. druge pri¬
vilegirane družbe za rafiniran je sladkorja. Tam in na
prejšnjem mestnem svetu stoji znamenita »cukrarna«.

Feichter je torej ohranil od vsega obsežnega Bru-
nerjevega in lastnega posestva na Spodnjih Poljanah
samo hišo z današnjo številko 51 na Poljanski cesti.
V nadomestilo pa je kupil okoli 1. 1830. od Nikolaja
Lederivascha nekdanjo Blagajeoo »patidenčno« hišo,
vrt in njivo na Zgornjih Poljanah,  kjer stoji danes

II. državna gimnazija. 1  Tu je ustvaril »veliko gostilni-

1  Lastniki hiše št.  14 na Poljanski cesti (današnje gimna¬
zije):  Pred letom 1640. se beleži v rubriki »Vor dem Clo-
sterthor« v mestnih  davčnih urbarjih samo 5 hiš ali pri¬
stav. Z 1. 1640. to število močno naraste. Nedvomno pa so
nekatere teh hiš bile tu že prej, sicer ne bi bile »pati-
denčne«. L. 1640.—1646. Filip Amberger; 1647.—1649.
Mihael pl. Chumberg, stolni prošt »alhier«; 1650. Michael
pl. Khumberg, prošt v Novem mestu; 1651.—1680. grof
Blagaj (pozneje pisan »Eberhard Leopold Ursini Graff von
Blagay«), 1681.—1770. Blagajevi dediči (1. 1705. vpisan
Volk Vajkhard Barbo), 1771.—1797. Jožef Anton Vermatti
pl. Vermersfeldt, od 2. jun. 1797. Alojzija pl. Vermatti, od
8. nov. 1811. Franc Hojnik (Hoinig), od 1. okt. 1814. Ni¬
kolaj Lederwasch, za njim pa pivovar  Janez Feichter.
Prvotna hišna št. 59, nato 55, 1. 1840. je št. 68 na Gornjih
Poljanah, 1. 1853. enako (lastnica Marija Urh), 1. 1876.
pa Poljanska cesta 14 (lastnica Hedvika Eisl), 1. 1901.
enako (lastnica Del-Cott Hermina). Danes je tam realna
gimnazija.

KRONIKA

ško podjetje. Na prostranem vrtu so se poleti prirejale
mnoge veselice. Ime »pri Kleblatu« je prenesel tudi na
poljansko gostilno. 2

Hišo na Karlovški cesti 4 (danes 7) je Janez
Feichter nasledil za materjo in očimom skupaj s sestro
Marjeto, ki je pozneje postala njena edina lastnica. 3
Od Marjete jo je kupil Franc Černič (prepis 23. maja
1826.), ki se je močno zadolžil. Tako je bila samo
ljubljanska »Sparkasse« vknjižena na hišo za 2000 gld.
Od Černičevih dedičev je zato prišla hiša v last poso¬
jilnice (prepis 4. dec. 1846.). Mestna občina, njena
lastnica z vpisom 18. julija 1858., jo je izpremenila v
ubožnico.  Za Vrhovnikovo trditev (»Gostilne v stari
Ljubljani« str. 29), da je tam, »kjer je sedaj mestna
ubožnica, tako zvani črničev Spital, delovala 1. 1787.
in še dolgo potem v prvi hiši št. 7 pivovarna Pavla
Prunerja«, ni nobenih dokazov.

Feichterjeva sestra Marjeta.  Rodbinski ugled in bo¬
gastvo je močno dvignila Janezova za dve leti starejša
sestra Marjeta, ki se je kot hči Kristijana Feichterja
in Katarine šefman rodila 9. maja 1775. na št. 34 v
Florijanski ulici. Prvič se je poročila menda že leta
1793., ko ji je bilo komaj 18 let, s pisarniškim urad¬
nikom na magistratu, Alojzijem Martincem, sinom
Franca Jožefa Martinca, ki je menda tudi bil magi-
stratni uradnik in imel hišo in vrt na Poljanski cesti
tam, kjer stoji danes Alojzijevišče:'  Mož ji je kmalu
umrl (1. 1799.), zapustivši ji hišo na Poljanah in
gmajno (št. mase 48)  na Ilovici ter hčerko Frančiško,
roj. 12. jan. 1796., ki se je 4. novembra 1. 1840. po¬
ročila pri sv. Florijanu s c. kr. okrožnim komisarjem
v Novem mestu na Dolenjskem (stanoval je tam na
št. 44) Viljemom Laschanom( rojenim 9. jul. 1799. na
Dunaju v predmestju Laingruben od očeta zdravnika
dr. Matije Laschana in matere Terezije roj. Fischer).

V drugič se je Marjeta vdovela Martinic poročila
9. avgusta 1806., ko je bila stara 31 let, z Viljemom
Tallavanio, c. kr. nadporočnikom, računovodjem polka
vojvode Rudolfa. Ženin je bil star 43 let, še samski.
Stanoval je v nevestini hiši št. 47 (danes 23) v Flo-

2  Vrhovnik, Gostilne v stari Ljubljani, str. 27.

3  Kakor tudi travnika pri opekarni, ki ga je imel v lasti
že Pavel Pruner in je spadal k hiši št. 35 (rektif. št. 156 ‘/s).

4  Lastniška vrsta hiše št.  4 na Poljanski cesti:  1. 1640.
do 1656. gospod Ernest (Mihael) Schere (ali Scherr) pla¬
čuje od Nagličeve pristave in druge pristave pri brvi
(»beim steig«), 1657.—1706. njegovi dediči (od 1. 1669. s
plemiškim nadevkom von Schernburg), 1707.—1714. go¬
spod Mihael pl. Schernburg, 1715.—1744. Janez Krst.
Schulz, 1744.—1765. (pribl.) Maria Rozalija Martinz (ali
Martiniz), 1765.—1793. gospod Franc Jožef Martinz, od
29. maja 1793. Martinz Alojz in Marjeta, od 15. marca 1799.
Marjeta Martinc sama, od 31. dec. 1802. Wenzel von Gan-
din, od 3. junija 1828. dr. Johann Zhuber. Hišna št. je bila
tu prvotno 64, nato 60, z 1. 1840. (lastnik dr. Janez Zhuber)
73, enako 1. 1853., ko je lastnik knezoškof Anton Alojzij
Wolf. Od 1. 1901. je tu št. 4 na Poljanski cesti (Collegium
Aloisianum).

Delavska knjižnica v Ljubljani

209

rijanski ulici. 1  Priči pri poroki v cerkvi sv. Jakoba
sta bila sam mestni župan Jožef Kokeil in Simon
Kremnizer. Hišo št. 47 (23) v Florijanski ulici je
kupila Marjeta Martiniz 5. dec. 1804. od gospodične
Ksaverije pl. Frankenfeld, prepisana pa je bila nanjo
1. febr. 1806. Nevesta je hišo založila kot moževo
kavcijo za poroko v znesku 3000 gld., za katero vsoto
se je erar 3. aprila 1806. vknjižil na hišo. K hiši sta
spadala tudi dva deleža ilovške gmajne (štev. 151 in
152). — Otrok iz tega zakona menda ni bilo, imela sta
le rejenko Viljemino, ki pa je umrla stara komaj
10 let za sušico, 12. maja 1837.

31. oktobra 1820. je Marjeta kupila še eno hišo v
današnji Trubarjevi ulici 2  tik Gruberjevega pogorišča,
oz. Hronovega vrta, 4. maja 1824. pa še hišo št. 143 3
tik zraven proti Ljubljanici. Prvo je podedovala po
njeni smrti hči Frančiška poročena Laschan, drugo
pa je odkupil mestni magistrat in jo dal podreti, da
napravi prostor pred novim šentjakobskim mostom.
Danes ni nobene teh hiš več, kakor tudi ne nekdanje
Mislejeve (Robbove) tik zraven v Zvezdarski ulici.

Marjeta Tallavania, vdova in hišna posestnica, je
umrla v svoji hiši v Florijanski ulici 47 (danes 23)
za »sušečo vročico« (Zehrfieber) dne 22. febr. 1840.,
ko je dopolnila 64 let.

Njen rodni brat, pivovarnar Janez Feichter  pa je
živel še 5 let. Umrl je za jetiko  (zdi se, da je bila vsa

1  Lastniki hiše št. 23 v Florijanski ulici:  1656.—1659.
zvonar  (GlogengieBer) Ignac Renner; 1660.—1664. Matija
Grillius, župnik v Šentvidu pod Slično;  1665.—1666. An¬
drej Grillius, župnik istotam, 1667.—1692. njegovi dediči
(v hiši že 1. 1678. in dalje slikar  Jakob Jamšek in medičar
Janez WeiB), 1693.—1696. Adama Grilla (tudi Grulla)
dediči, nato do pribl. 1771. Franc Jožef Pilligram, 1772.
do 1797. (pribl.) Franc Žiga Pilgram, 1. 1798. Terezija pl.
Frankenfeld, od 11. jan. 1799. gospodična Ksaverija pl.
Frankenfeld, od 4. febr. 1806. Marjeta Martinz, od 12. okt.
1841. njena hči Frančiška Laschan. Prvotna hišna številka
je bila 144, nato 47, od 1. 1876. (lastnik Karel Hudabiu-
nigg) pa št. 23, enako 1. 1901. (lastniki Frana Bahovca
dediči) ter 1. 1933. (lastnik Fran Zorman).

2  Lastniki hiše št. 1 (podrte) v Trubarjevi ulici:  pred
1. 1616. menda Andrej Piscator, 1. 1616.—1631. mesar  Ja¬
nez Šušteršič, ki je imel tudi krčmo  (1. 1623. potočil 25 'k
soda terana in dolenjca), 1632.—1633. njegova vdova in
dediči, 1634.—1664. trobentač  Jurij Mugerle, 1665.—1703.
njegovi dediči (v hiši krčmar  Andrej Skalizer, 1. 1686. in
dalje), 1704,—1768. (pribl.) steklar  Jožef Zaun, 1769. do
1814. Dominik Hron, od 29. dec. 1814. Jožef Miller, od
10. jan. 1815. baronica Genovefa Rastem, od 26. maja 1820.
Ignac Sachers, od 31. okt. 1820. Marjeta Tallavania in Ja¬
nez Kreitter, od 7. marca 1826. Marjeta Tallavania sama,
od 12. okt. 1841. njena hči Frančiška Laschan. Hiša je
imela zaporedoma številke: 73, 142 in 1 (Truberjeva uli¬
ca). Hišo je menda podrl potres. L. 1901. je lastnica sveta
Kranjska hranilnica.

3  Lastniki druge Talavanjine hiše pred šentjakobskim
mostom:  1. 1614.—1628. vojaški bobnar Janez Libanovič
(tudi Lubanovič in Lebanovič), 1629.—1641. njegovi de¬
diči, 1642.—1659. Lovrenc Lubanovič, 1660.—1673. njegovi
dediči, 1674.—1715. deželni bobnar Janez De Battista,
1716.—1749. klobučar Sebastian Teutsch (tudi Teitsch),
1750.—-1770. (pribl.) klobučar Anton Lang, 1771. (pribl.)
do 1789. Matija Kallichgruber ter zaporedni ženi Fran¬
čiška in Lucija, od 9. okt. 1789. Simon Ledeneg, od 9. dec.
1803. Miha Ledeneg, od 4. maja 1842. Marjeta Tallavania,
od 28. nov. 1827. mestni magistrat, ki jo je dal podreti.
Hiša je imela prvotno številko 74, po 1. 1805. pa št. 143.

rodbina jetična) 24. marca 1845. leta v Florijanski
ulici 96 (»pri deteljici«). 4

Hčeri Ana Julijana in Ivana Nepomucena Marjeta
Marija, ki sta ob očetovi smrti imeli po 12 oz. 6 let,
sta se, ko sta dorasli, obe omožili. Prva se je 4. febr.
1852. poročila pri sv. Jakobu z asesorjem pri c. kr.
okrožnem koleg, sodišču v Radovljici Andrejem Kova¬
čičem, doma iz Slepška pri Mokronogu, roj. 30. nov.
1804. 48 letni ženin je stanoval v Radovljici št. 11,
19 letna nevesta pa »pri deteljici«, ko sta bila na okli¬
cih. — Druga pa se je poročila 25. nov. 1861. s kr.
davčnim oficialom Janezom Stesko, rojenim v Gra¬
dišču št. 37 v Ljubljani (5. maja 1837.), sinom račun¬
skega svetnika v Gradcu Janeza Steske in Ivane Hord.

Vdova Marija Feichter,  vnovič poročena
Urh (pivovarnarica od l. 1845. do 1846. ter od 1859.
do 1865.).  Feichterica je bila ob moževi smrti stara
že blizu 42 let. Nekaj časa je vodila pivovarno sama.
23. novembra 1846. leta pa se je poročila s 16 let mlaj¬
šim bivšim semeniščnikom Matevžem Urhom, stanujo¬
čim na Poljanah št. 22, ki je hodil poučevat njuni
hčeri. Urh je bil doma iz Tržiča na Gorenjskem, rojen
18. sept. 1820. v hiši št. 144. Oče Anton Urh je bil za¬
sebni uradnik pri tamošnji graščinski gosposki, mati
je bila Marija, rojena Klander. Priči pri poroki v šent¬
jakobski cerkvi sta bila zvonar Anton Samassa in
Vincenc vitez Steinberg, akcesist pri državnem knjigo¬
vodstvu. — Iz tega zakona izhaja samo hčerka Ma¬
rija,5 roj. 23. sept. 1847., ki se je pozneje poročila s
tapetnikom in jermenarjem Jožefom Filcem s češkega.
Njihov sin, poštni oficial v pok., menda še živi.

Matevž  Urh  (pivovarnar od l. 1847. do 1859.).
Feichterjeva vdova, sedaj Urhova žena, je morala po
poroki seveda vrniti svoj obrtni list, ki se je glasil še
na ime Janeza Feichterja. Zaprosila je za novo obrtno
dovoljenje. V prošnji je med drugim navajala, da ji
je mož zapustil obilo dolgov, da pa poseduje veliko
zalogo ječmena, sladu, hmelja in vse potrebne na¬
prave za pivovarsko obrt. Magistrat je njeno prošnjo
20. aprila 1847. odbil, ker se smejo ženskam izdajati
krčmarska, pa tudi pivovarniška dovoljenja samo iz¬
jemno, ona pa je »sedaj poročena z mladim človekom,
ki bi lahko sam izvrševal pivovarstvo« (fasc. 20, akt
2115). Zato je 27. julija 1847. zaprosil za obrtno pra¬
vico sam Urh, ki je v prošnji poudarjal, da se je že
dodobra vpoznal s pivovarskim obrtom in ga lahko
sam vodi. Obljubil je tudi, da bo skrben vzgojitelj
otrokom svojega prednika Janeza Feichterja. Magi¬
strat mu je izdal pivovarsko dovoljenje 17. avg. 1847.
(fasc. 20, akt 5098).

Mož pa je živel razsipno. Vozaril se je po gosposko
okrog, zgubljal na taroku, delal dolgove, zaigral celo
kočijo, v kateri se je pripeljal. 8  17. marca 1851. (fasc.
22, akt 1357) so mu na prošnjo znižali obrtni davek
od 30 na 15 gld., ker je obrt opešala. Gostilno »pri de¬
teljici« je oddal na račun natakarju Jožetu Zorcu

4  Ljudje so imenovali pivovarno in gostilno »pri Kle-
platu«. Nosila pa je napis »Zum heil. Florian«. Pri ogledu
1. 1832. (?) so ocenili prostore kot »primerne«, prav tako
pijačo in kuhinjsko posodo. Pri tej priliki so zabeležili
gornji napis.

5  Oče je v krstni knjigi pri sv. Jakobu pravilno označen
kot_ pivovarski mojster Matevž Urh, mati pa očividno na¬
pačno kot Marija, rojena Perger.

8  Zvedel g. dr. Andrejka. Matevža Urha je cum licentia
poetica obdelal dr. Iv. Tavčar v »Izza kongresa«.

210

KRON

K A

(Sorz) (f. 20, akt 2422/1857.). L. 1858. Urha ni več
v Ljubljani, marveč živi v Kamniku, kjer je zaprosil
za podelitev pivovarniške koncesije v Kamniku (f.
XV/4, akt 6477 iz 1. 1858.). Medtem se je z ženo sodno
ločil.

Marija Urh je zopet zaprosila za samostojno pivo¬
varniško obrtno dovoljenje (10. maja 1859., fasc.
XV/4, št. 3196). V prošnji pove, da njen v Kamniku
živeči, sodno ločeni mož ne more več izvrševati obrti,
ker nima ne potrebne obratne glavnice, ne pivovar¬
niških prostorov in ne orodja (to je bilo vse njeno).
Njej bo pomagal kot pomočnik njen sin (Janez Flori¬
jan Franc), ki je izučen v pivovarski stroki. Vzela pa
bo še drugega izvedenca. Varila bo dobro pivo, saj je
to njena lastna korist in so skoro vse njene pivovar¬
niške naprave nove ali pa izboljšane. Magistratni refe¬
rent je predlagal odklonitev prošnje, ker je prosilkin
sin šele 17 let star in torej ne more voditi pivovarne
in ker mož še vedno poseduje pivovarsko pravico in
plačuje davek. Po sodni ločitvi sta mož' in žena dve
različni stranki in se ne sme podeliti na isto hišo
dvema osebama ista obrt. Večina na magistratni seji
pa je bila drugega mnenja in je Urhovki podelila
obrtno pravico 14. julija 1859. Marija Urh je pivo-
varila in krčmarila v Florijanski ulici in na Poljanah
do 30. septembra 1865.

Feichter Janez ml.  Urhovkin sin iz prvega zakona
Janez je prevzel 1. 1864. v najem gostilno Barbare Kogl
na Tržaški cesti 58 (danes Rimska cesta 22J,  30. sept.
1865. pa v last hišo in gostilno »pri deteljici«, kakor
tudi sosedno hišo skupaj s sestro Ano Julijano Steska.
V hiši št. 95 (danes 28) v Florijanski ulici je imel tudi
gostilno, ki jo je oddal v najem Antonu Umbergerju,
prej najemniku gostilne v študentovski ulici št. 289.
Sam je upal dobiti službo na južnem kolodvoru. Spis,
ki o tem govori (fasc. XV/4, 8894 iz leta 1869. z dne
4. okt.), je zadnji spis o poslednjem pivovarju v Flo¬
rijanski ulici. Hiša št. 96 je prešla 23. dec. 1869. v last
nečaka Edvarda Steske, sosedna (danes dr. Zorčeva)
pa v posest nečakinje Ivanke Steska.

2. PIVOVARNA V VEGOVI ULICI ŠT. 8

Na mestu današnje Robežnikove hiše v Vegovi ulici
št. 8 je stala v Valvasorjevih časih in že prej pristava,
ki je bila od 1. 1686. dalje last trgovca Gašperja Pi¬
pana. Pristava (Hoffstatt) je bila precej prostorna,
vsaj delno zidana in uporabna tudi za stanovanje.
Zemljiška gosposka ji je bil nemški viteški red v Ljub¬
ljani. Med drugimi hišami, pristavami in zemljišči, ki
jih je ljubljanski magistrat 19. maja 1738. kupil od
viteške komende in ki so ležale večinoma v Gradišču,
je bila tudi Pipanova pristava, 1 2  kjer je že dalj časa

1  Matevž Urh je napravil v Ljubljani velike dolgove. Tako
je bil dolžan gospe Mariji Svetina 2000 gld., na menico pa
912 gld. Ko je bil že v Kamniku, se je zadolžil 27. aprila
1857. za 116 gld. pri Henriku Klandru, 29. okt. 1857. za
500 gld. pri Francu Debevcu, 14. jun. 1859. za 1500 gld.
pri Janezu in Mariji Tomc itd. Ti dolgovi so bili vknji-
ženi na njegove pravice na hišah v Florijanski ulici, v ko¬
likor si jih je zasigural v ženitveni pogodbi 25. junija 1847.

2  Lastniška vrsta v Vegovi ulici št. 8:  1 . 1686. - 1694. Ga¬

šper Pipan, 1695.- 1696. Krištof Gertheis (v davčnih ur¬

barjih za ti dve leti je zabeležen »Gašper Pippan, aniezo

Christoph«), 1697.—1733. Franc Anton Obreza, 1734. do
1750. dr. Franc Jeronim Obreza (v njegovem imenu do

Bivža Obrezova, potem Miheličeva, potem Klobueova, potem Erženova
pivovarna Gradišče 40, odnosno (od 1. 1805.) 3, danes Vegova ulica 8

obratovala Obrezova pivovarna, tedaj last maloletnega
Franceta Jeronima Obreze, poznejšega zdravnika,
upravljal pa jo je njegov oče, odvetnik dr. Janez Jurij
Obreza, sin Pipanovega naslednika Franceta Antona
Obreze, cerkniškega rojaka. Pristave se je držal vrt,
od katerega sc je kot od pristave plačevala najemnina
viteški komendi. Drug Pipanov vrt je ležal nedaleč
od tod, v jarku pred mestnim zidom. Spadal pa je pod
mestno gosposko. 3

Gašper Pipan, lastnik pristave od l. 1686. do 169i.
Pipan je bil trgovec (»Khauffman«, »Handlsmann«).
Mestu je plačeval v začetku po 12 gld. obrtnega davka,
pozneje pa vedno manj, leta 1694. samo še 6 gld.

O njem vemo že iz lanske razprave o žabniški pivo¬
varni, da se je 19. februarja 1669. poročil z vdovo po
Črnivcu (»Schvvarzferber«) Krištofu Krainerju, Marijo
Elizabeto, rojeno Žlebnik. 4  Krištof Krainer je bil v
ožjih stikih s pivovarjem Matijo Staindorferjem in
tudi njegov upnik. Po Staindorferjevi smrti je želel
na račun dolga prevzeti tudi njegove pivovarniške
priprave. Ali je do tega prišlo ali ne, ni znano. Sam
Krainer je imel v najemu mestno barvarno 5  na žabja-

leta 1746. oče dr. Janez Jurij Obreza, potem pa mati Marija
Julijana Obreza), 1750. 1773. dr. Andrej Jožef Mihelič in
žena Marija Elizabeta roj. Obreza, 1774.—1782. vdova Ma¬
rija Elizabeta Mihelič, 1783.—1792. Rozalija Mihelič, od
16. avg. 1792. do 21. dec. 1820. dr. Blaž Klobus in žena
Rozalija, nato Matej Klobus, od 7. dec. 1840. Jožef Eržen,
od 15. sept. 1859. Jožef Schaffer, od 3. avg. 1871. Ignac
Seeman. — Pristava z vrtom (»Eine stcrbrechtmeBige
Hoffstatt und Garten«) je imela prvotno številko 40 v Gra¬
dišču, po letu 1805. pa številko 3. L. 1840. se je ulica ime¬
novala »Untere Gradischa ■ Gasse« ali slovensko »Dolnje
Gradišče«. Z letom 1876. so tu Vegove ulice št. 8. L. 1901.
so lastniki Marija Truden, dr. Friderik Seeman, Matilda in
Ivan Seeman, 1. 1938. Uršule Robežnik dediči.

3  Lastniki vrtička v mestnem jarka v Gradišču  (»ein
Gartl in dem Graben«): 1. 1660. (pribl.) do 1678. Simon
Spiller, 1679. (pribl.) do 1685. Florijan Wedenikh, 1685.
do 1697. Gašper Pippan, od 1. 1698. Anton Obreza in dediči.

4  »Kronika« 1937., str. 230.

5  Najemniki barvarne pri zobniškem stolpu:  1. 1623. Ja¬
nez Košir (»Hanns Caschier, Ferber, Zinst von einer auf-
gerichten Hiitten vnd Offen ... fl 5«), 1. 1637.—1645. Blaž
Damnikh (včasih pisano tudi »Jamnikh«), nato njegovi
dediči, od 1. 1648.—1667. Krištof Crainer. 1. 1667.—1670.
je vpisana vdova po Krištofu Krainerju, od 1. 1671. do 1688.
pa Krainerjevi dediči. Pozneje se v najemninskih urbarjih
(»Cammer ZinB Vrbarium«) ta barvarna ne omenja več.

KRONIKA

211

ku poleg Vodnega stolpa in hišo v bližini, danes
žabjak št. 10. 1

Ali se je že Gašper Pipan bavil s pivovarstvom, o
tem nimamo nobenih podatkov. Prav tako ne za čas,
kdaj se je začelo variti pivo v današnji Vegovi ulici.
Pipan je trgoval menda s suknom. žena je po svojem
prvem možu, Krištofu Krainerju, nasledila barvarno
in morda tudi hišo na žabjaku. Pipan je torej prodajal
najbrž sukno, ki se je vsaj spočetka barvalo v Krai-
nerjevi barvarni.

Za sprejem med ljubljanske meščane se je moral
zelo dolgo potegovati. Njegova prva prošnja je bila
»začasno« odklonjena 16. februarja 1. 1671. (s. p. fol.
22—23) in mu sporočeno, naj potrpi (»und auf geduld
angewiesen«). čakati je moral celih 15 let. šele leta
1686. mu je bila podeljena meščanska pravica proti
sprejemnini 15 gld., kar je bilo tedaj nekako srednje
visoka taksa. (»Herr Jacomo Schell«, poznejši Jakob
pl. Schellenburg, ki je bil sprejet isto leto med 12 dru¬
gimi, je plačal 20 gld. Ausgabe Buech de 1686.)

Tedaj je bil Pipan že v drugič oženjen. Prva žena,
Marija Elizabeta, je umrla 28. maja 1680. 1., stara
52 let. Pokopali so jo pri sv. Petru. Drugi ženi je bilo
ime Marija Magdalena, rojena menda leta 1653. Odkod
je bila in kako se je pisala kot dekle, nisem mogel
dognati. Iz dobe drugega Pipanovega zakona je za¬
beleženo več njegovih civilnih pravd. Tako toži Pipana
in ženo neki Janez Jurina za 600 gld. nemške veljave
(s. p. 1687., fol. 77), Pipan pa gostilničarja »pri zla¬
tem turu« (danes Stari trg 17) Klavdija de la Fontana
in velikega kramarja Zuane di Albertisa, imenovanega
del Ponte (fol. 61). L. 1691. se pravda za 90 dukatov
z Janezom Mravljetom in baronom »zu Egkh« Simo¬
nom Engelbrehtom (s. p. fol. 165).

Poleg posestva v Gradišču in (morda) na žabjaku
je imel Gašper Pipan, kakor vemo povsem zanesljivo,
še pristavo in zemljišče v obsegu 1 kmetije (»Eine
hueben«) pri št. Janžu, v današnji Dalmatinovi ulici. 2

1  Krainerjeva hiša na Žabjaku,  za katero je pobiralo
mesto malo najemnino, je imela tele lastnike: 1. 1637. do
1645. Črnivec Janez Košir, nato do 1. 1648. njegovi dediči,
1. 1648.—1667. Črnivec Krištof Krainer, 1668.—1690. nje¬
govi dediči (opomba v najemninskih urbarjih po 1. 1690.:
»Diese schuldt vollig des Craner hat ein Er. Magistrat daB
HauB darfir Eingezogen den 2. Nov. 1690.«) Z letom 1723.
se beležita tu lončar Andrej GarweiB in njegova žena Ka¬
tarina, od 1. 1739. (pribl.) do 1752. Ignac Mihelič, nato
pa lončar Jožef Pošinič (pisan tudi Poschnitz in Puschnitz),
od (pribl.) 1760. lončar  Janez Hueber (pozn. Huber), od
(pribl.) 1770. Jakob in Neža Potrata, od 25. jan. 1793. Ja¬
nez Potrata, od 8. jan. 1808. Meden Lovrenc »Ex Pfarrer«,
od 8. jan. 1810. Janez Franc Klem, od 12. dec. 1815. Ado-
movitsch Anton in Marija, od 19. jan. 1839. Adamitsch
Marija, od 18. dec. 1847. Jakob Kuchar. L. 1876. se beleži
Janez Kuchar, 1. 1901. Elizabeta Kuhar, 1. 1933. Košir Ma¬
rija, 1. 1938. pa Franc Dermastja. Hiša je imela prvotno
št. 20, po 1. 1805. št. 84 (mesto), z letom 1876. pa dobi
št. 10 na Žabjaku.

2  Lastniki Pipanove pristave pri Št. Janžu, danes Dal¬
matinova ul. 13:  do 1. 1695. Gašper Pipan, za njim Krištof
Gertheis, 1697.—1733. Franc Anton Obreza, nato dr. Janez
Jurij Obreza »als Vertreter seines Sondi Franz«, za tem
dr. Andrej Jožef Mihelič in njegovi dediči. Z 28. febr. 1795.
sta v urbarju vpisana kot lastnika Rozalija in dr. Blaž
Klobus, od 30. sept. 1796. Matej in Marija Leutz. Prvotno
je tukaj bila hišna številka 130, po letu 1805. pa št. 128 v
šentpetrskem predmestju. Tedaj je bila lastnica Marta Ja¬
nežič; od 17. avg. 1819. Jernej Cerar (Zerrer in Zorer),

Posestvo je bilo podložno nemškemu viteškemu redu
kot zemljiški gosposki. Primščina (Sterbrecht) je zna¬
šala 30 gld. nemške veljave.

Trgovec Gašper Pipan je umrl leta 1695. Mestni
sodni zapisnik od ponedeljka, 24. oktobra tistega leta
(fol. 115) pove, da prosi gospa Marija Magdalena,
vdova po Gašperju Pipanu, naj se vskladiščeno blago,
ki ga je zapustil njen mož in je bilo že sodno popisano,
izroči njej ali pa do likvidacije njenih zahtevkov
(»Spruch«) v znesku 680 gld. nemške veljave spravi
na primerno mesto, da se ne bi pokvarilo.

To blago, cenjeno na 680 gld., je iztržil Matija Chri¬
stian. 3  Obrnil se je na magistrat, da mu pove, komu
naj da ta denar, ker se gospa vdova ne mara pred
ureditvijo njenih zakonskih zahtevkov v nič vmeša¬
vati. Ker pa se blago kvari, prosi, da se mu izroče
ključi od skladišča. Z rotovža so mu odgovorili, naj
položi denar na magistratu. O ključih pa zapisnik ne
pravi ničesar (s. p. 1695., fol. 115). Iz vsega tega ni
razvidno, za kakšno blago gre. Vsekakor pa za kvar-
Ijivo  blago. Ali je morda bilo tudi pivo vmes?

Krištof Gertheis (1696. — 1697.)  Marija Magdalena
ni dolgo žalovala za Pipanom, že prvo leto po Gašper¬
jevi smrti se je v drugo poročila in sicer s Krištofom
Gertheisom. Ta pa je kaj hitro umrl, že prve mesece
po poroki, 1. 1697. (s. p., fol. 45).

Franc Anton Obreza, lastnik Pipanovine od l. 1697.
do 1733.  Vnovič obdovela Marija Magdalena je bila
tedaj stara že 44 let. Pohitela je s tretjo poroko. 21. ju¬
lija 1697., ko je Gertheis komaj par mesecev počival
v grobu, je gospod Sebastijan Trojer pri sv. Nikolaju
blagoslovil njen zakon s Cerkničanom Francem An¬
tonom Obrezo. Priči sta bili g. Mihael Zalokar (Salla-
cher) in g. Gregor Ržen (Reshen).

Obrezi ni bilo treba tako dolgo čakati, da so ga spre¬
jeli med ljubljanske meščane, kot njegovemu pred¬
niku Gašperju Pipanu, že prvo leto po ženitvi je bilo
med enaindvajsetimi drugimi podeljeno meščanstvo
tudi »gospodu Antonu Obrezi od Cerknice« (Herr An-
thoni Obresa von Zierkhniz). Bil je gotovo najboga¬
tejši in najuglednejši med vsemi kandidati tistega leta,
ker ga seznam imenuje »gospoda« in je plačal 20 gld
sprejemnine, vsi ostali — razen treh meščanskih sinov,
ki so bili po stari navadi oproščeni — pa po 15 gld.
Pivovar Matija Neidlinger (Neullinger) je isto leto
plačal le 10 gld. (»Neu aufgenombene Burger De anno
1698«, Empfang Buech 1698.).

V lanski razpravi 4  sem zapisal, da je bil Obreza
okrog leta 1700 zakupnik pivskega dača  v Ljubljani
in je kot tak preganjal pivovarja Linčana Matijo Neid-
lingerja za zaostanek na pivskem davku. Skupaj z vr-
varjem Maissom je pripomogel, da je prišel Neidlinger
na kant in moral zaprositi za službo mestnega biriča.

Poroka s Pipanco je spravila Obrezo v trgovino s
suknom. če pri Pipanu nismo mogli dognati, ali se je

od 15. sept. 1841. Marija Cerar, nato pa Marija Wirk. Ulica

se 1. 1840. imenuje »Barmherzigen = Gasse« (slov. »Dolge
ulice«). L. 1876. je lastnik nove št. 7 Janez Jerman. V
seznamu hišnih lastnikov za 1. 1901. sta številki 5 in 7
v Dolgih ulicah zaznamovani kot »prihranjeni« za novo
št. 13. Danes je tam stanovanjska hiša Mestne hranilnice
ljubljanske.

3  Matija Christian mlajši je bil mestni sodnik v letih
1720./21.—1722./23. ter 1738./39.—1740./41., župan pa leta
1726./27,—1728./29. in 1732./33.—1737./38.

4  »Kronika« 1. 1937., str. 231.

212

KRONIKA

pečal s pivovarstvom ali ne, moremo to z vso goto¬
vostjo trditi o Obrezi. Ta pa ni bil lastnik kake skrom¬
ne pivovarnice (Preyhiitte), marveč je posedoval v
Gradišču pravo pravcato pivovarno (Preyhaus). To
dokazujejo dokumenti iz dobe po njegovi smrti, ki jih
bomo navedli v nadaljnjih izvajanjih. Kdaj se je za¬
čelo pivovarstvo v Vegovi ulici, kot rečeno, ni bilo mo¬
goče ugotoviti. Obrezova (das Obressische Preyhaus)
pa se je imenovala tamošnja pivovarna še dolga deset¬
letja po smrti moža, od katerega je naziv izhajal. Po¬
dobno ko pri Kleplatu v Florijanski ulici.

Naš Cerkničan je hitro bogatel. Verjetno je, da je bil
petičen že pred oženitvijo z vdovo Gertheisovo, prejš¬
njo Pipanco. Ta zakon razuma pa je premoženje
znatno pomnožil.

Bogastvo je odprlo Obrezi vrata k mestnim častem.
Te pa so bile po tedanji šegi neusahljiv vir novih do¬
hodkov. Kdaj je postal član občine, najnižjega zbora
izvoljencev, ne vem, ker so se sodni zapisniki iz te
dobe poizgubili. Knjige o prejemkih in izdatkih pa do¬
kazujejo, da je bil vsaj leta 1707.  že član zunanjega
sveta, da je torej že priplezal za nadstropje više, med
»štiriindvajsetnike«. Tega in naslednjega leta je bil
mestni podblagajnik, prav tako leta 1716. in 1717.
Vmes je bil tudi »računski komisar« (Raith Com-
missarius) in »vinomerec« (Weinmesser). 27. oktobra
1718. leta so izvolili Obrezo za notranjega svetnika.
Med »dvanajstnike«, tako rekoč nesmrtnike v občinski
upravi je prišel na mesto Matije Križaja, ki je bil po
cesarski naredbi odstavljen, ker ni kot višji mestni
blagajnik izročil svojemu nasledniku računskega pre¬
bitka, kolikor ga je bil ostal dolžan (»den schuldig
Verbliebenen Cammer Raithrest«) 1 . Zanimivo je, da je
bil Obreza izvoljen za notranjega svetnika »s pogojem,
da se preseli s komendskega na mestni svet in tam
stanuje« (s. p. 1718., fol. 211). Obreza je tedaj torej
še stanoval v pivovarni, ki je spadala pod viteško ko-
mendo. (Mesto je kupilo komendsko imenje šele 20 let
pozneje.) Kot hišni lastnik je bil podložnik nemškega
viteškega reda, kot oseba — obrtnik, trgovec — pa je
bil seveda svoboden meščan že od leta 1698.

Magistratovi zahtevi mu ni bilo težko ustreči. Pred
dvem letoma je prodal krojaču Andreju žužku Kron-
lechnerjevo hišo, danes Blinčevo v Krojaški ulici
št. 5, 2  ki jo je bil kupil 1. 1708. Tam se je od tega leta
beležil njegov obrtni davek v povprečnem letnem iz¬

1  Da so ostajali mestni blagajniki dolžni občini leta in
leta znatne, včasih ogromne vsote, je bilo prej v navadi.
Račune so polagali šele po več letih. Medtem so z občin¬
skim denarjem kupčevali in špekulirali. Mestna blagajna
je bila kar na blagajnikovem domu. Samo po sebi je bilo
umevno, da mora mestni blagajnik obogateti. — Zadeva s
Križajem se ni končala tragično, ker je pozneje mož spet
prišel v notranji svet in postal celo sodnik v letih 1727./28.
do 1729./30. ter 1736./37. do 1737./38.

2  Lastniki dr. Blinčeve hiše v Krojaški ul. 5:  1. 1657. do

1667. Jurij Kronlechner (tudi Khranlehner), 1668.—1677.
gospa Marija Kronlechner, 1678.—1706. njeni dediči. (V
hiši so tedaj stanovale razne stranke: 1. 1680. sta n. pr.
imeli obrt Magdalena Černe in njena sestra Doroteja Fer-
filla, 1. 1695. pa se beleži kovač  Janez Schvvarz.) L. 1707.
je lastnica Marija Kronlechner, 1708.—1715. Franc Anton
Obreza, 1716.—1736. krojač  Andrej žužek, žužek je imel
tik zraven še eno hišo. Obe hiši sla bili l. 1720. spojeni v
eno  (»Andreas Schuschekh schneider von zween  zusain-
men gebauten Hauser«). L. 1737.—1755. (pribl.) krojač
Primož Telban z ženo; 1756. (pribl.) do 1790. krojač  Jožef

nosu 6 gld. Leto dni po prodaji Kronlechnerjeve hiše
v Krojaški ulici je Obreza kupil od meščanskega Spi¬
tala večjo hišo na Mestnem trgu (danes št. 19), ki je
nekoč bila last lekarnarja in mestnega sodnika Dome-
nica Brogiola. 3  Kupna pogodba je z dne 31. januarja

Staudekher in žena Marija, od 7. jan. 1791. pa Janez Stau-
decker. — Hiša (včasih se imenuje tudi samo »Hoffstatt«
[domec], kar bi pojasnilo, zakaj se je od nje plačeval
nesorazmerno manjši davek kakor od sosednih meščanskih
hiš) je imela prvotno številko 260 »am Platz«, po letu
1805. št. 242 »Schneider-Gassel«, z 1. 1877. pa št. 5 Krojaška
ulica. — Do 6. aprila 1805. je lastnik Janez Sebig, nato do
5. julija 1805. Sebigova vdova, vnovič poročena Desch-
mann. Slede Jurij Grabner (še 1. 1832.) in dediči. V se¬
znamu hišnih lastnikov za 1. 1877. je vpisan v Krojaški
ulici 5 Franjo Kollman, prav tako 1. 1901. L. 1933. je lastnik
Robert Kollman, I. 1938. pa je v seznamu hišnih posest¬
nikov dr. Leon Blinc.

3  Hiša št. 19 na Mestnem trgu  je nastala iz dveh  hiš, ki
sta od 1. 1787. združeni v eno. Lastniki prve hiše  (polovice
tik današnje št. 20): konec 16. stoletja Miklavž Stili. Kot
»NielaB Stillisch hauB« se beleži do 1. 1618., hišni davek
pa je plačeval že od 1. 1613. »herr Verbez« vse do konca
1617., ko je jasneje zapisan kot Janez Krstnik Verbez (žu¬
pan 1. 1623./24. in 1626./27. do 1628./29.). Za 1. 1618. plača
za Stillovo hišo davek gospod Alexius Frey, ki je lastnik
do 1. 1635. L. 1636.—1641. slede Freyevi dediči. V hiši je
od 1. 1632. obrtoval lekarnar  Domenico Brogiol (meščan
od 1. 1624., sodnik v letih 1649./50. do 1650./51. in 1656./57.)
Brogiolli (včasi ga pišejo tako, desetletja po smrti celo
Brignioli) je zapisan kot »Appoteklier«, plačeval pa je
»vom handl« od 20 do 30 gld. obrtnega davka. Hišnega
davka je bilo prvotno 5, pozneje 6 gld. na leto. Brogiol
postane lastnik hiše 1. 1642. in ostane to do 1660. Do leta
1665. mu slede dediči, ki plačujejo še nekaj časa od trgo¬
vine 12, nato pa samo 6 gld. Med leti 1666. in 1715. je
lastnik meščanski špital. Tedaj sta v hiši zaporedoma bi¬
vala lekarnarja  Domenico Amadory in Janez Grafenhueber.
Slednji je bil mestni sodnik  v letih 1693./94. do 1695./96.,
župan  pa od 1. 1699./1700. do 1701./02. Od 1716.—1733.
Franc Anton Obreza, 1734.—1750. njegov vnuk zdravnik
dr. Franc Jeronim Obreza, od 30. jul. 1750. do 1773. od¬
vetnik in pivovarnar dr. Andrej Jožef Mihelič, 1774.—1780.
trgovec  Matija Bartalotti ( župan  v 1. 1768./69.—1770./71.),
od 1. 1781. dalje trgovec  Janez Krstnik Hartl. Hiša je tedaj
imela številko 277. Hartl je 1. 1787. kupil še sosedno hišo
št. 276 in obe hiši prezidal v eno. — Lastniška vrsta hiše
št. 276  (t. j. polovice proti današnji št. 18): 1. 1600.—1603.
gospod Janez Ludovik Saurer (v hiši je vdova Jurija Rai-
singerja), 1604.—1625. trgovec  Giovanni Battista Ghidi-
nelli, ki se 1. 1611. sam podpisuje Bernardini ditto Ghidi-
nelli, pozneje pa samo Bernardini ( župan  1. 1610./11. do
1611-/12., 1613./14. do 1615./16., 1. 1622./23. ter 1625./26.).
Od trgovine in prodajalen (»vom Handl vnd Laden heu-
sern«) je plačeval Bernardini, imenovan Ghidinelli, letno
po 50 gld. L. 1626.—1680. Bernardinijevi dediči, 1681. do
1720. gospod Giacomo Locatelli (pisan tudi Jacomo Loca-
tell), 1721.—1787. Matija Christian, oče in sin. Prvi je
bil mestni sodnik  1. 1720./21., in 1738./39. do 1740./41. ter
župan  1. 1726./27. do 1728./29. in 1732./33. do 1737./38. —
Naslednji lastnik Hartl združi obe hiši v eno samo, ki dobi
1. 1805. novo številko 239. Od 3. jul. 1818. 1. do 21. maja
1839. je lastnica te združene hiše Hartlova hči Jožefa por.
Laurin, za njo do 1. 1836. trgovec Franc Gregel, nato do
1883. 1. Marija Gregel. Z letom 1876. dobi hiša današnjo
številko 19 Mestni trg. Od 18. avgusta 1883. so lastniki
Marija Krisper, Ana Samassa in Franc Gregel, vsak po '/s.
Mariji Krisper sledi 1. 1887. Jožef Vincenc Krisper. L. 1908.
sta bili lastnici Berta baronica Winkler, roj. Samassa in
Elza Galle, roj. Samassa. Danes je hiša last dr. Viktorja
in Franca Schiffrerja. — O tej hiši je pisal Peter pl. Radics
v »Alte Hauser«, Serie II, str. 50—57. Njegove deloma ne¬
točne podatke iz starejše dobe sem popravil po mestnih
davčnih urbarjih.

KRONIKA

213

1716., kupnina je bila poravnana 3. julija 1716., »otvo¬
ritev« (»Grundtaufschlagen«) pa dovoljena 1. marca
1717. (s. p. 1717.).

V to hišo se je preselil Obreza, ko je postal notranji
svetnik. Pivovarna pa je bila še naprej v Gradišču.

Tri leta po tistem je kupil na Mestnem trgu še so¬
sedno hišo od grofa Lamberga, današnjo številko 18. 1
S tem pa seznam Obrezovih hiš še ni izčrpan. Razen
že omenjene Pipanove pristave in posestva v Blatni
vasi je imel Obreza že od leta 1706. tik zraven še eno
pristavo in vrt, ki ju je kupil od dedičev po dr. Mar¬
koviču. 2  Na mestu obeh teh poslopij, od katerih je
Pipanovo spadalo pod komendo, Markovičevo pa kot
»patidenčno« pod magistrat, stoji danes stanovanjska
hiša Mestne hranilnice ljubljanske v Dalmatinovi
ulici št. 13.

Mestni sodni zapisniki nam razkrivajo nekaj zani¬
mivosti iz Obrezovega življenja, seveda večinoma
gmotnega značaja, kakršne je pač obravnaval mestni
svet. Tako čitamo v s. p. 1. 1716. (fol. 121) Obrezovo

1  Lastniki št. 18 na Mestnem trgu:  1. 1600. 1615. gospod
Franc Gali (pisan tudi Goli), 1616. 1618. njegovi dediči.
V hiši je od 1. 1610. dalje Lenard Vischgoi (tudi Visch-
khoi), ki je poleg svojih letnih 10 gld. za trgovino,  plačeval
tudi že hišni davek v znesku 10 gld. Kot lastnik se Lien-
hardt Vischkhoi beleži od 1. 1619. do 1623. L. 1623. je
plačal od 20 sodov medu,  20 starov pšenice, od popra,  pro-
šeka in od sejmov 28 gld. 16 kr. davka. L. 1624.—1638.
Vischkhojevi dediči. Trgovski davek plačuje Florijan
Vischkhoi. L. 1638. pa je v hiši že »Herr Gregor Khunstl
Burgermaister«, ki plača »vorn handl« 40 gld. Gregor
Kunsti (mestni sodnik  v letih 1622./23. in 1626-/27. do
1627./28. ter župan  1. 1638./39.) se beleži kot hišni lastnik
samo 1. 1639. L. 1640.—1685. gospoda Gregorja Kunstla de¬
diči. Trgovski davek (okoli 20 gld.) plačuje gospod Janez
Khunstl. L. 1686. preide hiša v last polhograjskih baronov:
1686.-—1699. (pribl.) »Herr Marx Ant. freyh: von Pillich-
gratz, 1700.—1705. grof Janez Herbart Turjaški, 1706. do
1720. grof Franc Adam Lamberg, 1721. 1733. Franc An¬
ton Obreza, 1734.—-1756. dr. Franc Jeronim Obreza, 1756.
do 1791. trgovec Matija Barthalotti (župan  1. 1768./69. do
1770./71.), od 26. apr. 1791. do 4. febr. 1823. trgovec Janez
Mihael Kuck. Nato Alojzija Lukman, od 20. marca 1833.
Jožef Lukman, od 30. dec. 1836. Jurij Schantel, od 28. okt.
1843. Franc in Amalija Schantel. Hiša je imela prvotno
številko 278 »am Platz«, od 1. 1805. št. 238, od 1876. dalje
pa Mestni trg št. 18. L. 1901. se beleži tu v seznamu hišnih
posestnikov Fran Schantel, danes pa Karel Soss.

2  Lastniki Markovičeve pristave v Blatni vasi.  Poslopje
je bilo sicer »patidenčno«, vendar moremo slediti vrsti
lastnikov šele z letom 1640. Tedaj in naslednje leto je bil
lastnik pristave »pred špitalskimi vrati« zdravnik  dr. An¬
drej Ludovik Bezjak (»Herr Andree Ludvvig Wessiakh M.
D. von der hoffstatt«), od 1. 1642. do 1651. dr. Bezjakovi
dediči, 1652.—1656. gospod dr. Markovič (»Herr D: Mar-
khouitsch), 1657.—1677. gospod Wolfgang Markhouitsch,
1678.—1705. njegovi dediči, 1706.—1755. gospod Franc
Anton Obreza in njegovi dediči (»von der Hoffstatt in
Khottdorff«), 1756.—1795. advokat in pivovarnar dr. Jožef
Andrej Mihelič in njegovi dediči. Od 28. febr. 1795. dalje
je vpisan advokat in pivovarnar dr. Blaž Klobus in žena
Rozalija. Ta pa sta še 18. apr. istega leta prodala hišo To¬
mažu Jernejcu (Thomas Jerneiz). Od 12. jan. 1802. je
lastnik Janez Kumauer (pozneje pisan Kunauer). Hiša je
prvotno imela št. 131, od 1. 1805. pa 129 v Šentpetrskem
predmestju. L. 1840. in 1853. se v seznamu posestnikov
navaja kot lastnik št. 129 v Dolgih ulicah (»Barmherzigen-
Gasse«) Franc Kunauer, 1. 1877., ko dobi hiša novo št. 5 v
Dolgih ulicah, pa je zapisan Franjo Kunovar. Danes stoji
tu in na sosedni parceli stanovanjska hiša Mestne posojil¬
nice,  Dalmatinova ulica 13.

zehtevo, da vtakne mestni sodnik Janez Karel Mally a
»na prosilčevo odgovornost v tukajšnji mestni stolp«
meščana in zlatarja Martina Puecherja, ki je zapravil
82 lotov avgsburškega cerkvenega srebra, izročenega
mu v predelavo 12. febr. 1716. Moža naj pridrži v
stolpu, da ne bi ušel, vse dotlej, dokler ne vrne srebra.
Magistrat je naročil sodniku, naj uporabi naglo pra¬
vico (»die schleinige Justiz administrieren«), tako da
se Obreza ne bo imel več razloga pritoževati (22. maja
1716.). Zdi se mi, da je bilo to zlato last bratovščine
corporis Christi, kjer je bil Obreza blagajnik.

Iz letnika 1721. izvemo, da je Obrezova žena v času,
ko je njen mož bil višji mestni blagajnik, zalagala
vojaštvo in občino s suknom in platnom: Gospa Ma¬
rija Magdalena Obreza predlaga račun v znesku 5 gld.
za platno za vojaške rjuhe (»Frau Maria Magdalena
Obressin legt ein auBzug vor \vas syc Zu inachung der
leilacher Vor die Soldaten Leinbath gegeben«). Mestni
svet je naročil višjemu blagajniku, t. j. trgovkinemu
možu Obrezi, da plača račun (21. junija 1721., s. p.
fol. 67).

L. 1725. se je stari Obreza zaradi občinskih zadev
silovito razburil. Mestni očetje so mu namreč naložili,
da mora prevzeti skrbništvo nad Milbacherčinimi
otroci. Mož se je upiral na vse kriplje. Dejal je, da je
žena zelo stara (»hoch bey Jahren«) in vedno bolna
ter da ne more nič delati. Sam ima polne roke posla
s svojim gospodarstvom. Skrbništva že zato ne more
prevzeti, ker se je potegoval po smrti gospoda Mil-
bacherja za pošto  in tudi sedaj zanjo kompetira (»in-
massen derselbe Vmb ds Postambt Bereiths nach zeit-
lichen Hintritt des Hern Milbacher seel: Vnd auch
aniezo Competiert«), česar pa ne bi mogel storiti kot
skrbnik, ker bi to nasprotovalo koristim varovancev ...
Pritožnik je član slavnega magistrata in je v resnici
vsega obžalovanja vredno, da bi ga s tem suženjstvom
spravili celo ob življenje (!). V službi mestu je od
velikih skrbi osivel. Po dovolj prestanih spletkah se
je odločil za skrajno potrebni počitek in službo Bogu.
To pa bi se s to Bogu in ljudem znano vspletkarjeno
jerobščino razdrlo. Sicer pa slavnemu magistratu ne
primanjkuje veliko zinožnejših, mlajših in večje hva¬
ležnosti dolžnih članov, ki ne morejo navesti nobene
take, na zakonu utemeljene opravičbe kot prosilec in
ki so za življenja gospe Milbacherice imeli vse v rokah
in velike dobrote prejemali od Hingerleve hiše, 1  kot
n. pr. gospoda Križaj in Stefan. Primeren bi bil tudi
gospod Valusig poleg več drugih, slavnemu magistratu
dobro znanih članov ... Prošnjik je nadalje že sedmo
leto obremenjen z blagajništvom pri bratovščini sv.
Rešnjega Telesa in, čeprav je za vsa ta leta napravil
obračun, mu tega obračuna do danes niso niti ospo-
ravali, še manj pa potrdili, tako da je še sedaj zaradi
tega v večnem strahu. Krona vsej nesreči pa bo, da
se mora nadejati najhujšemu razdoru v svojem za¬
konu, kar nebesom gotovo ne more biti všeč, ker ga
žena ne bo smatrala za nikakega soproga (sic!) in
tudi ne bo hotela prebivati pri njem, če bo prevzel to
jerobščino.

Vsi ti razlogi pa niso prepričali magistrata. Vztrajal
je pri svoji zahtevi in zagrozil Obrezi, da bo nepo-

3  Mally. ki je nastopal kot nekak vodja opozicije v ob¬
čini proti vladajočim gospodom na rotovžu, je bil sodnik
v letih 1712./13. do 1716./17., 1719./20. ter 1725./26.

4  Danes Souvanova hiša, Mestni trg 24.

214

KRONIKA

Kliše je last Akademske založbe v Ljubljani

pustljivo izterjal od njega globo 200 dukatov v zlatu,
če takoj ne prevzame skrbništva (s. p. 15. marca 1725.,
fol. 43).

Obreza se je moral vdati. Prosil pa je, naj mu pri
jerobstvu pomagata Križaj in Anton Raab in da skrb¬
ništvo ne sme ovirati njegove konkurence z varovanci
pri potegovanju za podelitev pošte (»vnd Entlich das
dise gerhabschaffts administrierung an seiner Con-
curenz mit dessen Pupillen Zu Oberkhombung des
Postambts Vnschadlich sein moge«). Tej prošnji je
mestni svet ustregel (s. p. 16. marca 1725., fol. 44).

Obreza je le z veliko nejevoljo opravljal vsiljeno mu
skrbništvo. V svoji jezi je začel pošiljati nekaterim ob¬
činskim svetnikom razne terjatve iz Milbacheričine za¬
puščinske mase. Ti pa so mu vračali milo za drago s
tem, da so mu ostro motrili na prste pri pregledu
mestnih računov za leta 1719. do 1721. Stari mož je

bil tako užaljen, da ga ni bilo na nobeno sejo mestnega
sveta več. Milbacheričino zapuščino pa je vendarle
moral oskrbovati.

Umrl je Franc Anton Obreza decembra 1. 1733. ali
prve dni januarja 1734. (s. p. 1734., seja 21. jan.). Za
univerzalnega dediča je bil postavil svojega vnučka
Franca Jeronima, ki ga je zastopal oče, obojnega prava
doktor Janez Jurij Obreza, pokojnikov sin. Vdovi Ma¬
riji Magdaleni je bil z oporoko določen dosmrtni uži¬
tek. S pogodbo 20. junija 1. 1734. sta se Frančkov oče
in Marija Magdalena popolnoma sporazumela glede
dediščine, da se ogneta velikim pravdnim stroškom.
Kmalu pa je vdova zahtevala, da se sporazum raz¬
veljavi. Glavna razprava o tem sporu se je vršila 27. no¬
vembra na rotovžu (s.  p. 1734., fol. 154—156).

Marija Magdalena je trdila, da je bila zapeljana.
Hočejo ji dati samo 1000 gld., njeni zahtevki pa zna¬

li R O N I K A

215

šajo 4000 gld. »Prikratba radi podpolovične prave
vrednosti je čisto jasno podana. Da se dokazati, da
nese pivovarna čistih 800 gld.  Kje pa ostane užitek od
hiš, zemljišč in kar še zraven spada, a njej se je ob¬
ljubilo za vse to samo po 350 gld« (»Erhollet also die
Cassion ganz klar. .. ultra dimidium lediert: ist
ErweyBlich das das Preghaus  Deductis Deducendis bey
die 800 fl abvvirffet: wo bleibt der genuB der Heyser,
grundstiikh, vnd was deme anhangig darfiir aber der-
selben Vor solchen FruchtgenuB nur 350 fl Verspro-
chen \vorden.«) Zahteva nadalje tudi polovico srebr¬
nine, ki jo je dedovala za svojim drugim možem, Kri¬
štofom Gertheisom. Zatrjuje, da se je Gertheisovo in
Obrezovo premoženje sploh pomešalo. Vse to je dr.
Obreza vedel in namenoma izpustil (iz pogodbe).

Dr. Janez Jurij Obreza je na dolgo in široko zago¬
varjal veljavnost sporazuma. Dejal je, da o dolusu ne
more biti govora, ker je vdova toliko let upravljala celo
premoženje  (torej tudi pivovarno) in je vedela za vse.
Sporazumela sta se samo zato, da ne bi prišlo do
drage pravde.

Pri razpravi med staro Obrezovko in dr. Janezom
Jurijem Obrezo — ali je bil njen sin ali samo pasto¬
rek, nisem mogel dognati, verjetnejše se mi zdi slednje
— je nastopil še neki Janez Krstnik Vogl, sin Gerthei-
sove sestre Marije Magdalene, z zahtevo, da se mora
izločiti Gertheisovo premoženje od Obrezovega in nje¬
mu priznati del dediščine.

Mestni svet je ugodil dr. Obrezi in potrdil poravnavo
od 20. junija. Stara Obrezovka je torej propadla s
svojo pritožbo. Vogl pa je še tri nadaljnja leta vodil
pravdo proti obema Obrezoma za izločitev Gertheisove
zapuščine (s. p. 1734., fol. 158; s. p. 1735., fol. 49;
s. p. 1736., fol. 45).

Ko je proces še trajal, je 23. okt. 1737. Marija Mag¬
dalena Obrezovka umrla na svojem domu v današnji
Vegovi ulici 8. Stara je bila 84 let (s. p. 1737., fol. 117
in mrliška knjiga župnije sv. Nikolaja). Pokopali so
jo pri bližnjih kapucinih, ki so imeli cerkev in samo¬
stan na zemljišču današnjega drevoreda »Zvezde«.

Vogl pa še ni odnehal, marveč je zdaj preciziral
svoje zahteve. Terjal je 1000 gld., ki da so nedvomno
Gertheisovi, iz Obrezovkine zapuščine pa Gertheisove
dragulje in srebrnino. Mestni svet ga je napotil na
ljubljansko viteško komendo, »ker je gospa Obreza
umrla na komenskem svetu« (s. p. 1737., fol. 117).

Dr. Janez Jurij Obreza.  Po Obrezovkini smrti je
oskrboval celotno premoženje njen pastorek (ali sin?)
dr. Janez Jurij Obreza v imenu svojega sinčka Fran-
celjna. Upravljal je seveda tudi pivovarno. Pivovarstvo
pa je bila meščanska obrt. Zato je zaprosil za me¬
ščansko pravico, ki so mu jo mestni očetje prav
uslužno podelili na seji 7. februarja 1738. Dr. Obreza
jih je prosil, naj ga pridejo zapriseči na njegov dom,
ker je bolan. Prav radi so tja pohiteli namestnik mest¬
nega sodnika Jurij Ambrož Kappus ter svetnika To¬
maž Vincenc Mulič in Jožef Rubida. Spremljal jih je
mestni registrator (fol. 14). Primerna pogostitev go¬
tovo ni izostala. Tako je terjala tedanja šega. Meščan¬
sko takso so novemu meščanu predpisali šele mesec
dni pozneje, 7. marca. Odmerili so mu 20 gld. nemške
veljave, kar za bogatega moža ni bilo mnogo.

Dr. Obreza je vodil pivovarno do svoje smrti. Ne¬
dvomno je imel v obratu izučene pivovarske pomoč¬

nike (»Braiiknechte«). Njihova imena pa nam niso
ohranjena.

V sodnih protokolih čitamo večkrat o pravdah, ki
jih je imel z raznimi dolžniki in pravimi ter nepravimi
dediči. L. 1738. n 1739. je tožil nekega Franceta Jo¬
žefa Žigona (Shigan), ki je nastopal (ni povedano,
iz katerega naslova) kot »proglašeni dedič po Mariji
Magdaleni Obreza« in si prilastil njen pribor srebrnih
nožev, žlic in vilic. Žigon je izjavil, da je to isti pribor,
ki ga zahteva zase tudi Vogl. Zato ga je deponiral pri
zemljiški gosposki v viteški komendi. Končno je na
pribor resigniral, zahteval pa je 1000 gld. v denarju.
Pravda se je vlekla več let.

Sodni zapisnik z dne 10. sept. 1742. (str. 228) raz¬
pravlja o sporu med dr. Janezom Jurijem Obrezo ter
Antonom Jeničem in njegovo ženo Marijano, rojeno
Kapi. Stari Obreza je bil oskrbovalec Kaplove zapu¬
ščine. Do njene likvidacije pa je prišlo šele 8 let po
Obrezovi smrti. Njegov sin, dr. Janez Jurij je ponudil
zakoncema Jenič 900 gld. in 12 dukatov, da se ognejo
pravdnim stroškom. Zadeva je zanimiva v toliko, ker
je v besedilu razprave točno povedano, da je dr. Janez
Jurij Obreza pravi sin ranjkega Franca Antona Obre¬
ze. Značilno — toda ne prav verjetno — je tudi nje¬
govo zatrjevanje, da ni med Obrezovo zapuščino
nikake gotovine (»bekanntermassen sich kein paar
gelt befindet«).

Vdova Marija Julijana Obreza in njen sin dr. Franc
Karol Jeronim Obreza.  Dr. Janez Jurij Obreza je umrl
28. avgusta 1746. Pokopan je bil pri bosih avguštin-
cih (na stavbišču Kmečke posojilnice na Dunajski
cesti). Po oporoki z dne 28. marca 1738. je bila pro¬
glašena za univerzalno dedično po njem njegova vdova
Marija Julijana (s. p. 2. sept. 1746., str. 257). Vodstvo
vsega premoženja in pivovarne je prešlo nanjo. Pravi
lastnik, njen sin France je tedaj študiral na Dunaju
medicino. Zdi se, da je bil fant zelo živahen dijak.
Konec zime 1. 1749. je bil celo aretiran na Dunaju in
mati se je morala zavzeti na ljubljanskem rotovžu, da
je potrdil pravilnost krstnega lista, s katerim se je
fant pri prijetju izkazal pred notranje - avstrijsko
vlado (s. p. 1749., str. 115).

študija ni dokončal na Dunaju, marveč je hotel to
storiti na vseučilišču v Bologni. Mati je naslovila tole
prošnjo na magistrat:

Njen sin Franc Jeronim je tri leta posečal zdravni¬
ški pouk na Dunaju. Da bi se v omenjeni vedi čimbolj
izpopolnil, želi sedaj oditi za poldrugo leto v Bologno
(»nach Bononien«) in tam doseči doktorat (»gradum
medieum«). Ker pa je že porabil očetovo dediščino
600 gld., prosi, da se ji dovoli za potovanje in študij
vzeti 600 gld. hipoteke (seveda na dedovo zapuščino,
t. j. pivovarno, hiše in zemljišča),

Mestni svet kot vrhovni skrbnik je prošnjo odklonil,
ker mati »iz pupilarnih sredstev«, ki z njimi upravlja,
in iz njihovih letnih dohodkov prav lahko omogoči
svojemu gospodu sinu nadaljevanje študijev  (s. p.
1749., str. 324). Tako se je tudi zgodilo.

Fant je moral biti v Bologni zelo marljiv, kajti že
2. junija naslednjega, 1750. leta, beremo v sodnem
zapisniku: Gospod Franc Jeronim Obreza, doktor fi¬
lozofije in medicine,  prosi magistrat, da ga z dekretom
proglasi za polnoletnega, ker je že dopolnil 22 let. Ma¬
gistrat je rade volje ustregel.

216

KRONIKA

Dr. Andrej Jožef Mihelič, advokat in pivovarnar.  S
svojo polnoletnostjo je postal mladi zdravnik pravi
lastnik pivovarne in vseh dedovih hiš, pristav in zem¬
ljišč. Pa se ni maral pečati s pivovarstvom, marveč se
je popolnoma posvetil zdravniškemu poklicu. Vlogo
pivovarnar j a je prevzel njegov svak, advokat dr. An¬
drej Jože Mihelič (poznejši plemič kakor, v ostalem,
tudi Obreze. To plemstvo je bilo seveda denarno, ki so
ga dosegli tudi mnogi meščanje).

Dr. Mihelič se je bil poročil z dr. Francovo sestro
Marijo Elizabeto 13. febr. 1747. pri avguštincih (v da¬
našnji frančiškanski cerkvi). Priči sta bili Franc Er¬
nest pl. Stainhoffen in zdravnik dr. Friderik baron
Rosenthall.

že 30. julija 1750., komaj 8 tednov po dosegi polno¬
letnosti, je prodal mladi zdravnik odvetniku dr. Mi¬
heliču eno hišo na Mestnem trgu in sicer tisto, ki je

stala »med Obrezovo in Matije Christiana hišo«. Pre¬
nos lastništva je bil dovoljen po starodavni navadi na
slovesni mestni seji dne 1. marca 1751. Dr. Franca
Obrezo je zastopal kot pooblaščenec dr. Franc Luka
Marenik (s. p. str. 85).

Mesec dni potem, ko je kupil hišo na Mestnem trgu,
sta dr. Mihelič in žena prevzela tudi pivovarno v Gra¬
dišču od vdove Marije Julijane Obreza (»Frau Maria
Julliana obresin wittib, herr Andree Joseph Michel-
litsch J: U: Dr. und Maria Elisabetha dessen Ehecon-
sortin biten den Zvischen ihnen wegen durch die frau
obresin denenselben iibergebenen Preyhauses,  und
was deme mehr anhorig errichteten ubergaabs Con-
tract De Dato Lezten augusti 1750 jahrs ghs: Zu rati-
ficieren«). Magistrat je, kot novi lastnik komendskega
imenja, priznal prenos posesti 13. jan. 1751. (s. p.
1751., str. 19). V nobenem spisu, kar sem jih našel,

KRONIKA

217

ni razloženo, kako je to, da je mati razpolagala s pivo¬
varno, ki je bila po dedu last dr. Franceta Jeronima.
Morda je fant s tajnimi posojili zaštudiral pivovarno
ali pa jo podaril materi (oz. sestri). Vsekakor smemo
sklepati, da je mlada Marija Elizabeta dobila pivo¬
varno kot doto  in da je torej dr. Mihelič pivovarno
priženil.

Sedaj, ko je bil lastnik hiše na Mestnem trgu (da¬
našnje št. 19) in pivovarne v Gradišču, je dr. Mihelič
brž zaprosil za meščansko pravico, če je hotel izvrše¬
vati obrt, se temu ni mogel ogniti. Kot doktor prava
se je potegoval za »privilegirano meščansko pravico«.
Magistrat mu je meščanstvo podelil isti dan, ko je
privolil v prenos posestva pivovarne, t. j. na seji dne
13. januarja 1751. Taksa je znašala 36 gld. nemške
veljave. Prihodnje leto, na dan sv. Jakoba, 31. julija,
je bil med šestimi drugimi izvoljen v »občino« (Gc-
meinde«), najnižje mestno predstavniško telo, tudi
dr. Andrej Mihelič (s. p. 1752., str. 251).

Marija Julijana Obreza je bila 1. 1751. popolnoma
izločena iz uprave pivovarne, živela pa je še celih 9 let.
Umrla je 9. februarja 1760., stara 82 let. Kot pred
14 leti njenega moža, so tudi njo pokopali pri bosih
avguštincih. Po njej je dedovala njena hči Marija Eli¬
zabeta, žena dr. Miheliča.

Medtem je dr. Mihelič koval cekine kot kranjski
advokat (»Praenobilis ac Clarissimus Dominus Jose-
phus Andreas Michellitsch J : U : Inclytae Provinciae
Carnioliae Advocatus« ga imenujejo matične knjige
stolne župnije sv. Nikolaja) in kot meščanski obrtnik
pivovarnar. Njegova pivovarna je bila naj večja in
najbrž tudi najboljša v Ljubljani.  L. 1756. (»Recti-
ficiertes Vrbarium« fol. 110) je plačal 64 gld. 11 kr.
pivovarskega davka (»Prey Vrbar«), dočim so ostali
pivovarnarji bili ocenjeni na sledeče vsote: Janez
Jurij Schmidt (pozneje pri Perlesu v današnji Pre¬
šernovi ulici) 29 gld. 50 kr., Pavla Kleplatha vdova
v Florijanski ulici 10 gld. 20 kr., Matija Brandl (na
današnji Rimski cesti, pri živcu) 9 gld. 17 kr., Anton
Steffel v židovski ulici 8 gld. 2 kr. in Nikolaj Merk
(v današnji Wolfovi ulici, Oražnov dom) 7 gld. 20 kr. 1
Seveda so vsi ti pivovarnarji imeli s pivovarno zdru¬
žene lastne pivotoče ali gostilne. Od teh so 1. 1756.
plačali po 1 gld. 8 kr. obrtnega davka. Pivo so varili
večinoma za potrošnjo v lastnih obratih. Zalagali pa
so tudi druge gostilničarje po mestu in deželi.

Dr. Mihelič je prišel s svojimi odjemalci večkrat
navzkriž. Tako teče od 1. 1753. do 1755. njegova tožba
proti gostilničarki Katarini Pillich za 108 gld. 54 kr.
za dobavljeno pivo (s. p. 1753, str. 46 itd.). 18. av¬
gusta 1. 1763. toži dr. Mihelič, imetnik Obrezove pivo¬
varne (»Inhaber des obresischen Preihauses«), krč¬
marja Janeza Filipiča za pivo, ki mu ga je dobavil
od 7. aprila 1760. do 27. januarja 1761. 1. Terjatev

1  Miheličeva pivovarna je ohranila vodilno vlogo še

dolgo časa. L. 1762. in 1763.  je bil pivovarniški davek
takole razpodeljen: dr. Mihelič 75 gld. 36 kr., Nik. Merk

35 gld. 6 kr., Franc Ksav. Jamnik (Schmidtov naslednik)
29 gld. 42 kr., Matija Brandl 28 gld. 12 kr., Anton Steffl

4 gld. 48 kr. (franc, akti, fasc. 24, koncolut 13); l. 1769.:
dr. Mihelič 45 gld. 30 kr., Merk 30 gld. 30 kr., Saagmeister
21 gld. 4 kr., Feichter 16 gld. 47 kr., Jamnik 15 gld. 9 kr.;

I. 1772.:  dr. Mihelič 42 gld. 12 kr., Merk 34 gld. 52 kr.,
Feichter 23 gld. 52 kr., Jamnik 16 gld. 10 kr., Brandl
11 gld. 54 kr.

je znašala 60 gld. 24 kr. — pivo je bilo na debelo po
4 kr. bokal. Zapretil je Filipiču z zaporom, če ne
plača v 14 dneh (s. p. 1763, str. 163). Tedaj se je šlo
za neplačane dolgove v zapor v mestni stolp. Tam je
dolžnik sedel, dokler ni plačal. Vzdrževati pa ga je
moral upnik.

L. 1768. je tožila Miheličeva žena Marija Elizabeta
Blaža Sterkina za 93 gld. 15 kr., ki jih je bil dolžan
za pivo (s. p. 26. novembra 1768.). Pravda je tekla
tudi še naslednje leto.

Dr. Mihelič je imel spore tudi s svojimi sosedi v
Gradišču, tako z Gregorjem Piškurjem zastran iztoka
na cesto pri vrtnem plotu (s. p. 18. oktobra 1763.)
1. 1769. z Janezom Rotarjem (Rotter) in 1. 1772. z
Jožetom Kušarjem, ker mu je zasipaval jarek.

že leta 1755. je zaprosil dr. Mihelič občino za od¬
stop »koščka sveta tik njegovega vrta, da postavi tam
ledenico«.  Ta košček sveta je segal od njegovega vrta
pri pivovarni do deželne ledenice (»bis zu der Land-
schafft Eys-grueben«). Občina mu je ustregla na seji
28. novembra 1755. leta. Lastno ledenico je pač rabil
za hlajenje piva. Sicer je bilo v Ljubljani več ledenic,
tako n. pr. mestna pred samostanskimi vrati.

Za stanje jarka ob mestnem zidu v Gradišču je
značilen zapisek pri Miheličevi hiši v »Vrbarium Ober
die Vorhin Commendisch vnd Capitlisch geweste
giilt« iz 1. 1764.:

»Magistrat kraljevega glavnega mesta Ljubljane,
tudi kot lastnik prej komendskega sveta in imenj v
mestu in zunaj mesta Ljubljane ter kot zemljiška
gosposka, zabičuje sedanjim gospodom lastnikom, oz.
imetnikom pred križanskimi vrati ležeče pristave in
vrtov rajnke gospe Marije Julijane Obreza (nasled¬
nje): Ker je mestni magistrat opazil, da se le-ta (t. j.
dr. Mihelič) prizadeva, da bi nasproti pristave ležeči
mestni jarek, oz. vrt napolnil z razno sipino, oviral
odtok vode in odvajal vodo na drugo stran, vsled če¬
sar je ob tamošnji ledenici in zasebnikom v rabo
prepuščenem mestnem obzidju nastalo pravo močvir¬
je .. ., se mu ne samo resno zabranjuje nadaljnje za¬
sipavanje in polnitev, s čimer se voda in močvirje
odvajata k obzidju, marveč se mu nalaga, da vpostavi
prejšnji kanal, ki se je iztekal dober meter od ob¬
zidja, sicer bo pri prvi pritožbi sosedstva primoran
poravnati škodo. Po tem naj se ravna. Sedanje samo-
lastno zasipavanje in napolnjevanje (jarka) pa naj
se zabeleži v zemljiški knjigi... V Ljubljani, na ro¬
tovžu 19. julija 1764.«

L. 1771. je dr. Mihelič pomnožil svoje premoženje
z dvema hišama v Blatni vasi. Na občinski seji 11. mar¬
ca je bil dovoljen prepis nanj in na njegovo ženo
Prešernove hiše (»das Preschernisch Haus und Gar-
ten in Kottendorf«) in prejšnje Obrezove hiše. Prva
je stala na mestu sedanje hiše št. 7 v Dalmatinovi
ulici. 2 * 4  Tako je postal dr. Mihelič lastnik precejšnjega
dela današnje Dalmatinove ulice (s. p. 1771., fol. 113).

2  Lastniki hiše št. 7 v Dalmatinovi ulici:  Dr. Janez
Krstnik pl. Preschern do 1. 1771.; 1. 1771.—1774. dr. An¬
drej Jožef Mihelič; 1. 1774.—1780. vdova Marija Elizabeta
Mihelič; od 8. jan. 1780. do 7. maja 1802. čevljar Simon
Lednig (pisan tudi Ledeneg) in žena Marija Ana. Hiša
je imela številko 132 v diskalceatski ulici (prvotno pri
Št. Janžu, pozneje št. petrsko predmestje), po letu 1805.
pa št. 130. Za Simonom Lednikom je bil do 21. jan. 1803.
lastnik Mihael Ledeneg, nato do 6. marca 1818. Janez Krstn.

218

kronika

Medtem ko je dr. Mihelič širil svojo posest, je
dr. France Obreza, zdravnik, počasi likvidiral očetovo
zapuščino in je 27. septembra 1756. prodal svojo hišo
na Mestnem trgu Matiji Bartholottiju (s. p. 28. febr.
1757.). Na Obrezovo ime naletimo le še parkrat v
mestnih zapisnikih, tako 4. januarja 1772., ko se je
pritožil proti lekarnarju Ernestu Bittu. Dr. Obreza
je prosil magistrat, naj »omenjenemu gospodu Bittu
ukaže, da se on in njegovi ljudje popolnoma vzdrže
vseh dr. Obrezovi časti škodljivih govoric«, ter jim
zagrozi z zaporom v stolpu, če ima Bitt kaj proti
dr. Obrezi, naj se obrne na pristojno sodišče.

Dr. Andrej Jožef Mihelič je umrl zadnjega febru¬
arja 1. 1774. (s. p. str. 99). Ureditev njegove zapuščine
se je zavlačevala celi dve leti. šele na mestni seji
21. junija 1776. so bili proglašeni za dediče: vdova
Marija Elizabeta Mihelič ter njena hči in varovanka
Rozalija Mihelič, g. dr. Lovrenc Semen kot zastopnik
svoje žene Terezije, roj. Mihelič, g. Karel Avguštin
Weikhard, doktor medicine, kot zastopnik svoje so¬
proge Julijane, roj. Mihelič ter g. dr. Franc Sedej za
svojo ženo Marijo, roj. Mihelič.

Vse imenovane so bile hčerke dr. Miheliča in nje¬
gove žene Marije Elizabete, ki mu je rodila menda
12 otrok, večinoma deklic. Dečki so bili trije, pa so
zgodaj pomrli. Kumovala sta pri krstih navadno dr.
Franc Jeronim Obresa in njegova mati Marija Ju¬
lijana, včasih pa tudi Lovrenc pl. Warl ali Anton
pl. Webern z ženo Ano Marijo. Umrli otroci so bili
vsi pokopani pri bosih avguštincih na Dunajski cesti.
Preživele hčere so se, kot smo videli, dobro pomožile.
Marija Terezija je obvdovela že s petindvajsetimi leti,
ko ji je 12. avgusta 1778. umrl mož, pravnik dr. Lov¬
renc Semen, star 42 let. Naslednjega leta se je odpo¬
vedala očetovi dediščini in jo vso prepustila sestram
(s. p. 7. decembra 1779., s. 414).

Le-te so koncem 1. 1779. prodale na javni dražbi
hišo št. 132 v šentpetrskem predmestju, njivo pri sv.
Krištofu, dva travnika na Prulah, kozolec in njivo
pri sv. Petru in tri njive, od katerih se je plačevala
najemnina cerkvi Naše ljube gospe na šmarni gori
(s. p. 1779., s. 319, 320 itd.). Hišo in vrt v ulici boso-
nožcev je kupil 8. januarja 1780. čevljar Simon Led¬
nik, ki je že prej bil lastnik bližnje dr. Miheličeve
njive, pa jo je prodal trgovcu Angelu Mar. Albor-
gettiju (s. p. 1781., s. 84 in 85).

Vdova Marija Elizabeta pl. Mihelič je umrla okrog
1. 1782. Dedščino v Gradišču, zlasti pivovarno je pre¬
vzela hčerka Marija Rozalija,  roj. 31. avgusta 1750.,
ki jo zapisniki stalno imenujejo »Freule«. Nekoč ve¬
liko premoženje pa se je razbilo med dr. Miheličeve
otroke in upnike. V zemljiški in zastavni knjigi za
Gradišče, ki jo hrani Narodni muzej, so vknjižena na
pivovarno naslednja bremena: takoj po dr. Miheličevi
smrti, 3. marca 1774., dediči po Mariji Rozaliji Mil-
bacher za 9800 gld., vdova Marija roj. Obreza po že¬
nitni pogodbi z dne 8. februarja 1747. za 2500 gld..

Jager, potem pa Marija Zach. L. 1840. in 1853. je v sezna¬
mih hišnih lastnikov v »Barmherziger Gasse« 130 vpisan
Valentin Zeschko. prav tako 1. 1876. v »Dolgih ulicah«
št. 3 (prej 130). L. 1901. so v novih »Dalmatinovih uli¬
cah« 7 (prej Dolge ul. 3) vpisani V. Zeschkovi dediči.
L. 1933. so lastniki te hiše — seveda večkrat prezidane
ali čisto na novo zgrajene — Stanko Jesenko, dr. Andrej
Kuhar in dr. Oton Fettich.

za vdovnino letno po 150 gld. ali v glavnici po 4 %
3700 gld., hči Julijana pl. Waikhart s carta bianco
od 6. novembra 1769.— najbrž ob možitvi 1 — 4000 gld.,
dve postavki po 5609 gld. in 8112 gld., dr. Blaž in
Jožefa Klobus (carta bianca iz 1. 1767.) 1200 gld.,
dalje razni zneski, ki jih je »frajla« Rozalija zapisala
sestram, in še vpisi raznih drugih upnikov. Velika je
morala biti vrednost dr. Miheličevega premoženja, da
se je dalo obložiti s tolikim bremeni.

Dr. Blaž Klobus.  Vendar se je pod njimi polagoma
razrušilo. Največji del je pridobil dr. Blaž Klobus z
ženo Rozalijo,  ki sta na dražbi 16. avgusta 1792. ku¬
pila kot najvišja ponudnika tudi pivovarsko pravico
za 7500 gld. 30 kr. (fasc. 20). Kupila sta seveda tudi
hišo in vrt ter sploh vse, kar je bilo v Gradišču.

Dr. Blaž Klobus je bil sprejet za meščana dne 14.
februarja 1795. z motivacijo, da ima meščansko pivo¬
varsko pravico. Plačal je razmeroma nizko sprejem¬
nim), 25 gld. (fasc. 57, akt 133/1795).

Rodil se je dr. Klobus — po poizvedbah g. dr. Ru¬
dolfa Andrejke, ki mi je svoje podatke ljubeznivo od¬
stopil — 1.1753. v Škofji Loki. Po pravem poklicu je
bil odvetnik. Umrl je 12. aprila 1822. v Gradišču št. 8
(danes Soteska št. 10). Oženjen je bil z Rozalijo pl.
Burg, rojeno 1. 1756., ki je umrla v Gradišču 19 (da¬
nes Rimska cesta 6). Zakon je ostal brez otrok. Nje¬
gov sorodnik — morda brat — je bil Boštjan Klobus,
strojar v Škofji Loki, čigar hči Marija, roj. 1774., se
je 8. januarja 1804. pri frančiškanih v drugič poro¬
čila s krčmarjem Antonom Strojanom v Gradišču 68.

Dr. Klobovs je bil bogataš. Poleg hiše in pivovarne
v Gradišču je 1. 1795. pridobil pristavo v Dolgi (Pre-
mecarski = Barmherzigengasse) ulici 129, ki je 1.1802.
prešla na Janeza Kunovarja. Danes stoji tam dr. Re-
galijeva hiša v Dalmatinovi ulici. L. 1802. je pode¬
doval kot sodedič hišo Janeza Nep. Polža v Kapucin¬
skem predmestju 37, ki je stala poleg današnje Sve¬
tinove hiše (Kongresni trg 3) in zapirala dohod v
šelenburgovo ulico. Kupil je tudi hišo Andreja Jelov¬
ška (današnjo šumijevo) v Gradišču 2  za 7000 gld.,
a jo je 1. 1814. prodal gostilničarju Bernardu Marko¬
viču. L. 1820. pa je pridobil hišo Luke Selana v Gra¬
dišču št. 8 (današnjo št. 10 v Soteski). 3

1  Julijana Mihelič je bila rojena 5. februarja 1749.

2  Lastniška vrsta Schumijeve hiše v Gradišču 90.  Hiša
je bila patidenčna. Zraven je spadal tudi vrt. Do 1. 1805.
je nosila št. 54 (Gornje Gradišče), nato 23, po 1. 1876. pa
št. 9. L. 1752. (in gotovo že prej) je bil lastnik Anton
pl. Wolhvitz, 1771.—1784. Janez Krst. Melling, po 1. 1785.
Andrej Jelouscheg, nato dr. Janez Burger, z vpisom
28. septembra 1810. dr. Blaž Klobus, z 29. oktobrom 1814.
Bernard Markovič, s 5. julijem 1828. Franc Markovič, z 18.
aprilom 1832. Bernard Markovič, s 13. julijem 1832. Anton
Bedenčič. L. 1877. je po seznamu hišnih posestnikov last¬
nica Ana Mauser, 1. 1901. Josipina Schumi, 1. 1933. Evge¬
nija Hribar, 1. 1938. pa Rado Hribar.

3  Lastniška vrsta v Soteski 10:  v začetku 17. stol. do
1. 1621. Urban Jeromančič; 1622. do (pribl.) 1639. Gregor
Žorga (Schorga); 1640. (pribl.) do 1664. (pribl.) Urban
Plestenjak (Plesteniagk, pozn. Plestaniakh); 1664. (pribl.)
do 1678. (pribl.) Tobija Smrekar (Sumrekhar); 1678. do
1730. (pribl.) Smrekarjevi dediči (»von einem HeiiBl.
NB: H: von Schmidthoffen possediert«); 1730. do 1740.
(pribl.) Andrej in Eva Ferjančič; 1740. do 1770. (pribl.)
Gregor in Helena Piškur (PiBkhur); 1770. do 1783. Janez
in Barbara Mening; 1784. do 1790. (pribl.) Jakob Praznik
(Prašnik); 1790. do 1798. Ignac in Marija Hacker; od

KRONIKA

219

Kako je šlo ljubljanskim pivovarjem za časa treh
francoskih okupacij, sem povedal že v zgodovini Kle-
platove pivovarne. Dr. Klobus je 1.1809. najavil 928 fl.
škode od francoskih čet (franc. fasc. 23, škoda v pred¬
mestjih). Več kot on je imel v Gradišču škode samo
Luka Zupančič (1616 fl). Precej občutneje so bili pri¬
zadeti Vincenc Samassa v Karlovškem predmestju
št. 1 (2000 fl.), Franc Valentin v Kapucinskem pred¬
mestju št. 64 (2440 fl.), Eva baronica v. Borouitz roj.
De Buchenthal v Kapucinskem predm. 58, pa 2272 fl.
Vsi drugi — seznam obsega 27 imen — so bili manj
oškodovani. Po dr. Klobusovem lastnoročnem in pod¬
pisanem računu so Francozi takole porabili tistih
928 fl., od binkošti 1809. do 23. januarja 1810.:

1. prehrana in postrežba 3 častnikov v 9 dneh 108 fl.

2. tridnevni stroški za približno 60 tu na¬

stanjenih mož Marmontovega kora (drva,
slama, razbito pohištvo).50 fl.

3. devetdnevna nastanitev preko 100 mož

istega kora.150 fl.

4. dvomesečna prehrana, kurjava in luč za
prvega topniškega častnika Brondolinija . 240 fl.

5. 20. avg. za 1 oficir, ženo (1 dan in 1 noč) 4 fl.

6. enomesečni stroški za 2 bolna oficirja 240 fl.

7. za drugega oficirja 2 dni. 8 fl.

8. 13. nov. za bolnega oficirja de Fouille

(6 dni).24 fl.

9. od 5. do 12. nov. prehrana za 2 kapitana . 56 fl.

10. od 11. nov. 3 dnevna prehrana oficirja . . 24 fl.

11. od 15. do 25. nov. prehrana skladiščnika

(M. garde Magazin).24 fl.

Vsota 928 fl.

Matevž Klobus.  Od dr. Blaža Klobusa je pivovarno
kupil njegov sorodnik Matej Klobus, ki se je rodil
3. oktobra 1750. v Poljanah. 21. januarja 1806. se je
poročil z vdovo Ano Mark. Iz zakona ni bilo otrok.
Matej je umrl za kapjo v Gradišču št. 3 dne 21. jan.
1840. 1., star skoro 90 let. Hči njegove žene iz njenega
prvega zakona Marija Mark se je 6. febr. 1832. poro¬
čila z mestnim ranocelnikom Jožefom Erženom. * 1  Ta
je bil lastnik pivovarne po 1. 1841.

Preden je prevzel pivovarno »pri zvonu« v Gradišču,
je bil Matevž Klobus gostilničar v Kapucinskem pred¬
mestju št. 6 (ime »pri šestici« izvira iz tega starega
številjenja), danes Tyrševa cesta 8 (seznam krčmarjev
iz 1. 1818., f. 20). 20. januarja je vložil prošnjo na
mestni magistrat, naj se mu »dovoli zopetna otvoritev
stare pivovarne g. dr. Blaža Klobusa v Gradišču št. 3
in se mu podeli pivovarska pravica«. Navaja, da je
kupil  pivovarno z vsemi pivovarskimi napravami itd.
od g. dr. Klobusa, da je »izučen pivovar« in da je »tudi
potoval in delal kot pivovarski pomočnik (Brauknecht)

6. julija 1798. do 14. avgusta 1811. Luka in Ana Marija
Selan; nato do 28. januarja 1820. Luka Selan; za tem Flo¬
rijan Mischitz, nato Jernej Boštjančič; od 1. marca 1820.
Matej Klobus; od 5. decembra 1820. dr. Blaž in Rozalija
Klobus; od 17. januarja 1826. magistratni svetnik Bernard
Klobus; od 13. junija 1826. dr. Andrej Frank; 1. 1853. so
vpisani v seznam hišnih lastnikov dr. Franka dediči,

1. 1877. Terezija Šimenc, 1. 1901. Jerica Pintar, 1. 1933.
in 1938. Marta Damjanovič. Prvotno sta tu bili hištni šte¬
vilki 45 in 46 v Gradišču, po 1. 1805. št. 8 v Soteski
(Einod-Gasse), po 1. 1876. pa Soteska št. 10.

1  Te in še nekatere podatke imam od g. dr. Andrejke.

po Štajerskem, Koroškem in v Avstriji, in sicer v Ba-
denu pri Dunaju«. Poudarja, da »z njegovim prevze¬
mom ne nastaja nobena nova pivovarna, 2  marveč se
ponovno otvarja stara pivovarna, ki le nekaj let ni
bila v obratu«.  Občinstvu bo povečana konkurenca
samo v korist. »Ostali pivovarji ne morejo popolnoma
zadovoljiti občinstva, saj se zadnja leta pivo uvaža
celo z Vrhnike,  kar bi z boljšo postrežbo prenehalo«.
Obljublja, da »bo varil dobro pivo, in sicer take vrste,
ki jih želi publika«. Podjetju bo kos, ker je pogodba
z dr. Klobusom zanj tako ugodna, da bo lahko svoj
kapital porabil za obrat. Končno naglaša, da že več
let toči vino in je družabnik pri žitni trgovini. Klobus
je tedaj stanoval pri današnji »šestici«. Rotovž je
prošnjo uslišal že 7. februarja 1820.

Poslej je Matevž Klobus skoro dve desetletji pivo-
varil »pri zvonu« v Gradišču. Proti koncu se je obrat
zmanjšal, zato je zaprosil za znižanje obrtnega davka.
Magistrat mu je 6. junija 1837. znižal davek za polo¬
vico. Odlok kresije z dne 9. avgusta 1837. (f. 22, akt
5339), s katerim se Klobusu zmanjšuje pridobnina
od 30 na 9 gld., pa pravi celo, da »Matevž Klobus že
dalj časa ne vari piva,  marveč toči le proizvod dru¬
gega obrtniškega tovariša in je torej postal samo pi-
votoč (Biervvirth)«. Iz naslednjega pa bomo videli, da
je šlo Klobusu prav dobro in da je pivovarna zopet
začela izdelovati pivo, le da obrata ni več vodil stari
Matevž sam, marveč njegov poslovodja Andrej Nening.

Nening je bil rojen 1. 1811. v Gradcu, kjer se je učil
obrti od 27. junija 1827. do 20. sept. 1829. Nato je
služil v »prvih hišah« v Gradcu, od koder je krenil,
da »si zboljša usodo«, s 4000 gld. dediščine in pri¬
hrankov v Ljubljano. Tu je stopil v službo k Antonu
Dolničarju, gostilničarju in hotelirju pri »zlatem levu«
na Dunajski cesti štev. 62 in 63 (pozneje štev. 5 in 7),
predniku Andreja Frohlicha. Od marca 1837. je kot
višji natakar vzel na račun ves obrat v hiši št. 62.
Prišlo pa je do spora z magistratom, nakar je Nening
(pišejo ga tudi Nennig) prešel h Klobusu v Gradišče.
Tu je vodil ne samo pivotoč, marveč tudi pivovarno.

9. septembra 1839. je Andrej Nening vložil na magi¬
strat prošnjo za samostojno pivovarsko pravico. V
prošnji navaja poleg življenjskih podatkov, da je s
svojim delom doslej spravil pivovarno »pri zvonu« do
nedvomljive povzdige, da streže Ljubljančanom z ne-
potvorjenim pivom in da je g. Klobus, ki je s svojo
živahno delavnostjo prišel v srečne razmere, priprav¬
ljen Neningu dati v najem ali tudi prodati hišo v
Gradišču.

Prošnjo je ponovil 30. jan. 1840., ker je magistrat
zahteval od njega dokaz, da razpolaga z zadostno
obratno glavnico. Iz njegovih obširnih izvajanj povze¬
mamo, da je prebival v Ljubljani od marca 1837., da
»Klobusova pivovarna prej že sploh ni več delovala.
Ko pa je bila poverjena njegovemu vodstvu, je doži-

2  Ljubljanski pivovarnarji so se vedno na vse kriplje
upirali odpiranju novih pivovarn in celo novih pivotočev.
Rotovž je krepko podpiral njihova prizadevanja po ohra¬
nitvi monopola v pivovarski stroki. Komaj dobro leto pred
Matevžem Klobusom je 12. maja 1818. zaprosil pivovarnar
na Vrhniki Jurij Anton Javornik za dovoljenje, da bi smel
točiti svoje pivo v Ljubljani. Magistrat je prošnjo odbil,
1. sept. 1819. pa tudi kresija z motivacijo, da je v Ljub¬
ljani dovolj vinotočev, katerim se lahko oddaja vrhniško
pivo. Za Jurijem Jauernigom pa da stoji »špekulant Va¬
lentin Klemenčič« (fasc. 20).

220

KRONIKA

vela tak procvit kakor še nikoli poprej.« V točki sedmi
se je takole izrazil o ljubljanskih pivovarnah:

»Splošno je znano dejstvo, da se razen pivovarske
pravice g. Klobusa od vseh petih ostalih nobena redno
ne izvršuje, da je pivo, ki ga izdelujejo ostale pivo¬
varne, večkrat slabo in neužitno in da skoro vsi krč¬
marji v Ljubljani, ki ne jemljejo piva pri meni, na¬
ročajo to z Vrhnike.  Zato je prava krajevna potreba,
da se podeli še ena pivovarska pravica, in sicer možu,
ki ima voljo in zmožnosti, da jo izvršuje redno in da
ustreže potrebam občinstva« (fasc. 20, 595/1840.).

Magistrat mu je odgovoril 2. febr., da bo njegovo
prošnjo upošteval, ko se izkaže, da razpolaga s primer¬
nimi prostori za izvrševanje pivovarske obrti.

Nening ni prevzel Klobusove pivovarne v Gradišču,
marveč je 12. febr. 1840. javil magistratu, da je vzel
v zakup za 12 let Klobusovo hišo in pivovarno na Ze¬
lenem hribu v Kurji vasi 20.  Na ta način je 11. marca
dosegel zaželeno pivovarsko pravico.

Jožef Eržen.  Po Klobusovi smrti je pivovarno »pri
zvonu« podedoval njegov zet, mestni ranocelnik Jožef
Erschen. Pivovarska obrtnica mu je bila podeljena
13. aprila 1840. (fasc. 20, akt 1737 in 2339). Obrt je
izvrševal 17 let. L. 1857. — tedaj je bil občinski svet¬
nik — pa je Eržena zadela kap in je docela ohromel.
Njegova žena Marija je 31. oktobra 1857. vrnila pivo¬
varsko pravico, »ker je žal res, da niti moj mož niti
njegova rodbina ne bo nikoli v stanu, še kdaj zopet
izvrševati obrt« (fasc. 20, akt 6538). Tako je l. 1857.
prenehala starodavna Obrezova pivovarna  v današnji
Vegovi ulici št. 8.

Gostilna  »pri zvonu« pa je obstojala še naprej. Vo¬
dila jo je v imenu ohromelega moža sama Marija Er¬
žen, l. 1859. je vzela za družabnika Neningovega kom-
panjona pri pivovarni na Zelenem hribu, Gašperja
Gaiserja (fasc. XV/4 1. 1859., akt 2518). že drugo leto
pa je prenehala tudi gostilna v Gradišču, Erženka je
ohranila samo krčmarsko obrtno pravico, ki jo je do
1. maja 1861. izvrševal Janes Kus v šentpetrskem
predmestju št. 79, nato pa špecerijski trgovec Matevž
Oitzinger v Gradišču št. 30.

Z vlogo 12. jan. 1865. (f. XV/4, 284), v kateri pravi,
da je njen mož Jožef Eržen »že dolgo časa moralično
mrtev«, sama pa obrti ne more izvrševati, se je Marija
Eržen odpovedala krčmarski pravici v prilog Pavline
Justin v Krakovem št. 30.

Hišo v Gradišču 3 je 15. okt. 1859. kupil od silno
zadolženega Eržena (oz. njegove žene) — dolžan je
bil Jožefu Schafferju 14.000 gld., Ljubljanski hranil¬
nici 8000, Heleni Modrič 2600 gld., Jožefu Schwarzu
4500 gld. itd. — glavni upnik Jožef Schaffer, 1  od tega
pa Ignac Seeman, ki mu je bila na magistratni seji
16. sept. 1874. podeljena tudi krčmarska pravica. See¬
man je točil v bivši pivovarni vino iz svoje zaloge na
Novem trgu št. 200, kjer sta dotlej imela krčmo z
Miklavžem Recherjem.

1  Jožef Schaffer, roj. 18. febr. 1788., je bil c. kr. povelj¬
nik vojaškega oskrbovališča, ki je stalo tam, kjer stoji da¬
našnja realka. Stanoval je v Kapucinskem predmestju 31.
Njegov sin je bil znani nemški politik dr. Adolf Schaffer,
državni in deželni poslanec, roj. 15. jan. 1840. v Bregenzu,
umrl 24. jan. 1905. v Ljubljani. Drugi sin je bil oficir
27. pešpolka.

GEOLOGIJA MARIBORA

(Konec.)

C. ŠLEBINGER

III. GEOLOŠKA ZGRADBA

V Mariboru ter neposredni okolici dobimo le ter-
ciar, mlade zemeljske plasti. Na zapad pa se v Ko-
banskem in Pohorju pokažejo kristalasti skrilavci
izredno velike starosti; Schwinner šteje njihov naj¬
nižji del v svojo serijo I., to je skupino kamenin, ki
tvorijo globlje ogrodje Vzhodnih Alp in sestoje iz
injiciranih skrilastih gnajsov, ki jih često lomijo
razpoke, prelomi in narivi, ob katerih so se razvili
amfiboliti, ki so bili za one dislokacije ravno »drča«
ali »drsalni horizont«. Strme kobanske doline, po¬
sebno na severnem pobočju Remšnika, imenovane
jame, razgalijo na dnu po navadi ainfibolite. Nad
njimi pa sledi serija II.: to so granitni sljudni skri¬
lavci, ki vsebujejo granatne skrilavce, eklogite, mar¬
morje, pa tudi amfibolite; tile tvorijo velik del sta¬
rega ovoja pohorskega tonalita, pa tudi velik del
Kobanskega. Obe seriji sta verjetno kalevijsko - jatu-
lijske starosti, obe je nagubalo algomansko gubanje.
Veliko manj nagubane in izpremenjene so mlajše
plasti, ki jih isti avtor razvršča v seriji III. a in III. b;
zadnja serija bi bila že iz najstarejšega paleozoika.
Ti dve seriji sestojita iz drobe, filitov, sljudnatih skri¬

lavcev, milonitiziranih konglomeratov, III. a pa bolj
iz kremenovih filitov. Od prve in druge serije jih
loči rannaški (Rannacher) konglomerat, ki je precej
nepravilno razširjen ter tvori včasi velik del serije
III. a. Obe gornji seriji sta utrpeli metamorfozo prve
globinske stopnje.

Starejši skladi pa so tu podvrženi diaftorezi. Dia-
ftorite imenujemo tiste kristalaste skrilavce, ki so
nastali v večji globini in pod silnejšim pritiskom, a
so nato prišli v višje lege in zavzeli polagoma lastnosti,
ki jih imajo kristalasti skrilavci v zgornjih plasteh.
Na kristalih rudnin, ki nastajajo le v velikem pritisku,
so vzbrsteli kristalčki mineralov iz zgornjih plasti
kristalinskih skrilavcev, ki nastajajo le v zmernem
pritisku, izpremenil in preuredil se je mineralizem,
ne da bi popolnoma izginili znaki one dobe, ko je
kamenina še ležala pod silnim pritiskom v globini.

Te tvorbe sicer ne spadajo več v neposredno mari¬
borsko območje, dajejo pa v mnogem material za kla-
stične usedline mlajših plasti ter tvorijo pod njimi
razgiban relief. Baje so do diaftoritov prikopali pri
mestnem vodovodu na Teznu; nisem pa videl kamenin
in ne morem soditi, če niso tam kakšne druge trdne
kamenine, toda mlajše od njih, ki tvorijo tamkaj

KRONIKA

221

živo skalo. Pri zarezah v ta starejša gorovja, na pr.
pri novi cesti iz dravske doline k Sv. Križu, vidimo
komplicirano sliko teh starih dislociranih tvorb, ki
so jih novejša, mlada gubanja še bolj komplicirala.
Mlajše ogrodje Vzhodnih Alp, seriji III. a in III. b,
tvorijo v mariborskem okrožju predvsem filiti, ki
drže iz Karavank čez zapadno Pohorje in Kobansko
do graškega paleozoika, seveda večkrat prekinjeno.
Tudi v njih, kakor v graškem paleozoiku, se dobe
žile diabaza. Važno je, da so končno tudi na Koban-
skem našli devon s koralo Favosites stiriaca. Na za-
padnem Pohorju ter posameznih nahajališčih na Ko-
banskein, na pr. Sv. Duh na Ostrem vrhu — se dobe
skladi mladega paleozoika ter nekatere inezozojske
tvorbe, ki pa verjetneje niso avtohtone; našli so se
sledovi narivov, ki dokazujejo, da so prišli ti skladi
od jugozapada. Teh drč in narivov proti severovzhodu
bomo videli pozneje še več; važno je, da se je ozemlje
premikalo večidel na sever in severovzhod in da ima
Kozjak več prelomov v poldnevniški smeri, ob katerih
se je zapadno krilo pomaknilo močneje na sever. O
vseh teh dobah pa nimajo vsepovsod jasnih sledov in
zato tudi ne jasne slike. Razumemo pa, od kod izhaja
ogromnost terciarnih plastičnih usedlin zlasti okoli
gorovij, še celo eruptiva, ki so delovala na postanek
teh kristalastih skrilavcev, so že večidel uničena in
pretopljena, kajti tonalitno pohorsko jedro je mlajše
in nima zveze z eruptivnimi žilami v skrilastih skla¬
dih. Dejstvo, da se nadaljujejo te stare tvorbe daleč
na vzhod in da se vedno bolj pogrezajo pod terciar,
ima mnogo verjetnosti; razlaga tudi tektonsko labil¬
nost tega ozemlja. Ti skladi bi bili torej najgloblji in
najstarejši, če bi pri Mariboru vrtali v globino.

Mlajše tvorbe dobimo v Pohorju, kjer tvorijo erup¬
tivno tonalitno jedro med kristalastimi skrilavci. To
jedro ima obliko leče v vzporedniški smeri, ki vpada
proti jugu ter je narinjena na sever. Starosti ne po¬
znamo, vzporejajo pa to tvorbo z drugimi južnoalp-
skimi tonalitnimi nahajališči, ki so nastala za časa
alpskega gubanja. Njihovo neenakomerno lego kaže
osamljeno in tektonsko odločeno nahajališče — Pe¬
krska gora. Tamošnji tonalit — nekateri ga imenu¬
jejo za razliko kremenov diorit, ker se ne sklada po¬
polnoma s pohorskim — je svetlozelenkast ter vpada
proti Pohorju približno pod istim naklonskim kotom,
kakor ga kaže južno gričevo pobočje. Ne drži se di¬
rektno pohorskega tonalita in tvori posebno nagnjeno
lečo, ki vpada pod pohorsko gmoto.

Čisti značaj pohorskega tonalita pa kaže njegovo
nahajališče v Bezovju; toda to ni tonalitni čok, to
je sklad tonalitnega konglomerata, ki tvori podlago
kalvarijskega terciara in jedro tamošnje antiklinale.

Nova, jasno obeležena doba pa nastopi za to ozem¬
lje z neogeom, ko je jelo morje preplavljati tukajšnje
kraje, ki so bili poprej nekaj časa kopno, že so se
dvigali alpski grebeni v strme gube, ko so udrle vode
v kadunje med njimi. Marsikje se je zemlja pogre¬
zala in se zopet dvigala; tako so tudi naraščala in
vpadala vodovja, po čemer ločimo v terciaru več
stopenj.

Najstarejši tukajšnji terciar vidimo na Lucijinem
bregu; to so bazalni morski laporji, nagubani obenem
s skrilavci Kozjaka, čigar zapadni del krijejo. Meja
bazalnih morskih laporjev napram mlajšim terciar-

Melje (Meljski hrib) ter Duplek Imata kalvarljsk! nivo; Grmada zadaj
Je vlija. Pollea z vinogradom ob gozdu (spredaj) predstavlja Badlov
nivo. Na Pobrežju In v Meljskem predmestju so stopnjema
nižje terase

nim plastem gre počez čez kamniško jamo v poldnev¬
niški smeri, tako da so vzhodni obronki Lucijinega
brega že mlajši. Tile bazalni laporji se pokažejo zlasti
jasno ob izlivu kamniškega potoka nad otokom. Tu
je razgaljen njihov spodnji del.

Na levem dravskem bregu, nad mostom na otok,
opazimo ob stezi jasen profil. Ob stezi drži stalna
plast mivke, nad njo pa konglomerat kosovec, a pod
njo nezlepljen prod. Vse to je še kvartar. Više naprej
se prikažejo izpod prodovja strme, temne skale, ki
Slemene skoro vodoravno. Spodaj so iz konglomerata,
čigar posamezni sestavni kosi imajo velikost glave, pa
tudi kakor nečke. Je zelo žilav; lepilo je enako temno-
sive barve kakor zlepljeni kosi, od katerih je največ
kremena, je pa tudi andezit, zeleni skrilavci in ser¬
pentin z ohranjenimi olivinovimi jedri. Tu smo že v
teh terciarnih laporjih in sicer v njihovi podlagi. Nad
tem konglomeratom je teman, skoro črn tenkopolast
skriljavec. To prvo nahajališče vpada na N 15 0  E za
nekaj stopinj (vpad je neenakomeren), še naprej, ob
neprehodni skali ob Dravi, je pa vpad W 20 0  proti N
pod kotom 50°; ta skrilavec je vodni sloj. V razpokah
se pojavljajo kristalčki belega kalcita; te razpoke
gredo točno v vzporedniški smeri in vpadajo skoro
navpično na S. Nad tem skrilavcem je ob robu terase
konglomerat, še naprej, nasproti začetku otoka,
vpada isti temni skrilavec za 20 0  na E. Velika ap¬
nena žila seče te skrilavce v smeri slemenitve, vpada
pa za 60° na E. Ob izlivu kamniškega potoka (za-
padna peč) padajo skrilavci na NW, a pod njimi se
prikažejo strmejši, diskordantno ležeči skrilavci. Tu
je opaziti še en sistem razpok in sicer tudi v poldnev¬
niški smeri, vpadajo pa na W za 30 °. Podoba je, da
je pri teh rahlo naklonjenih prelomnicah nariv od
zapadne, kozjaške strani; in še dalje navzgor v debri
kamniškega potoka vidimo zapognitve skrilastih
plasti ob tej razpoki, ki vpadajo tod na ES za 20 °.
Tako vidimo tu te bazalne morske laporje, ki Slemene
v glavnem v smeri dravskega praga nad otokom; radi
prelomov se pa slemenitev ponekodi menja. Po mo¬
jem ti laporji ne predstavljajo stratigrafske enote.

Prihodnja doba v terciaru je veliko mlajša in jo
loči od prejšnjih laporjev erozijska in tektonska dis-
kordanca. Od Lucijinega brega do Dupleka je to tako
zvani slovenjegoriški šlir. V Bezovju opazujemo sle-

KRONIKA

223

Od vodovoda na Teznu proti Sv. Miklavžu

deče plasti: tonalitni konglomerat, nad njim polast
peščenjak, še više tenkopolast lapor, ki je v zgornjih
plasteh vijoličast, in končno konglomerat (skala pod
kalvarijsko cerkvijo). Na zapadni strani (v dolinici
bezovskega potoka) vidimo še višje plasti; menja se
konglomerat z lapornimi legami in končno obvlada
lapor sam (glej plazovno ozemlje na vzhodnem po¬
bočju Vinarij). Vzhodno od kalvarijske skale se
začne šlir mlajše stopnje; do tod vidimo jasno anti-
klimalo, ki slemeni na NE, na vzhodnem kalvarij-
skem pobočju pa leži svetlosivi, polasti lapor že vodo¬
ravno; ta diskordanca je znak srednjemiocenskega
gubanja, nekako na meji prve in druge mediteranske
stopnje. Naprej na vzhod pa se jame nagibati tudi ta
mlajši šlir (ki odgovarja tvorbam severno od Lučan
in Arveža: Kreuzbergschotter). Na vrhu klanca, ki
pelje za kolodvorom poleg tovarne »Mirim« v hrib,
vpada rjavi lapor na S\V za 27 °; na južni strani hriba
pa vpada lapor močneje. Peščene in laporne pole so
v Meljskem hribu, ki jasno vpadajo na S in malo na
E in to vpadanje traja prav do Dupleka, kjer ta spod-
njetortonski šlir preide v koraljni apnenec (litavce
druge stopnje).

Še en člen terciara imamo in ta je prav v mestu,
a ne vemo, kateremu od prejšnjih členov bi ga pri¬
šteli. Ob levem dravskem bregu nad zadnjo brano, na¬
sproti studenške šole, so tvorbe, ki smo jih že enkrat
imenovali. Je to trd, sljudnast skrilavec, deloma pe¬
ščen, svetlosive barve; vmes nastopa konglomerat
zdrobovec. Pri prvem nahajališču je vpad na SW za
17°. Navzgor ob Dravi, 10 korakov naprej, se vpad
mestoma poveča na 72 °. Terciarni skladi so od tu
navzgor izmenoma tenkopolasti in debelopolasti ter
leže nad imenovano strmo vpadajočo tvorbo navi¬
dezno vodoravno, kažejo pa tlačenja in zapognitve.
Spodnji, strmo postavljeni terciar je le na enem
mestu tenkopolast, tako da se loči od zgornjega dis-
kordantno ležečega. Nad tem terciarnim nahajali¬
ščem leži oreška terasa, ki nosi naprain spodnjemu
laporju prodnato odejo (angularna diskordanca), si¬
cer je pa oreška terasa tu sestavljena iz mivke. Po¬
dobno lego laporja opažamo nasproti na desnem bregu
na mestu, kjer ob deževnem vremenu nastopi slap.
Ves ta terciar pa tvori le majhen erodiran otok sredi
kvartarnega prodovja; klada enakega laporja nastopa
tudi nekaj naprej v Dravi ob zagrajenem vrtu nove
vile ob levem bregu, še naprej ob Dravi se terciar
zopet pojavi, je pa drobno-konglomeraten in pod njim
je čisto tonalitni prod (prim. Bezovje). Naprej, na¬
sproti usadu na studenški strani, so zopet drobno-
polasti laporni gubanci (majhne gube se hitro me¬

njajo = Faltelung), vpad je povprečno 45° na WSW
proti pohorskemu slemenu. Tukaj močno spominja
na lego in razvrstitev na južni strani Stolnega hriba.
Gubasti terciarni lapor se tu neha točno ob vodo¬
ravni meji, ki je približno v polovici višine brester-
niške terase. Terasni material pa postaja tu kamenit,
ni več mivke, kakor prej v vzhodnem delu. Navzgor
postaja kamenje vse večje, posamezni kosi dosežejo
do 'A  m. Terasa se tu po svoji zgradbi veže na terase
v studenškem gozdu. Nasproti »Katrci« zopet vidimo
jasen skrilast lapor, izmenoma tenak in debelopolast,
vpada kakor prejšnje nahajališče, krojitev pa gre tu
počez čez vpadanje pod kotom 40 0  do 45 °. Ob melu
pod kamnolomom neha pod prodom ta skrilasti otok.
Zadnji gubanci laporja imajo na razpokah rjaste
prevlake.

Kakor vidimo, ima tudi terciar dovolj razgibano
zgodovino; poln je diskordanc. Nahajališč ob Dravi
ne smemo sploh nikakor prišteti k slovenj egoriškemu
šliru, ker vpada ravno pravokotno na šlir in se pri¬
ključuje na podpohorski terciar ter ga mora ločiti
od Slovenskih goric tektonska diskordanca, verjetno
prelom. Vzhodni litavci (dupleški) so tortonski in
imajo mnogo fosilov; v šliru med Duplekom in Kal¬
varijo je najden Pecten latissimus, slabše ohranjene
ostreide, morski ježki, poogleneli deli rastlin itd.
Proti Kozjaku ima terciar vse manj okamenin, zlasti
bazalni morski laporji, ki jim ne vemo točne starosti
in so prejkone z meje oligocena in miocena. Sistemi
razpok in tudi odkriti narivi (ob izlivu kamniškega
potoka) kažejo na pritisk od zapada (Kobansko) in
od jugozapada (Pohorje) ter končno v smeri sever-
jug. Razpoke, nastale pod tem vplivom, so večidel
zapolnjene z apnenčevimi kristalčki in zlasti v šliru
jih vidimo dva sistema, starejši z rumenkastimi in
mlajši s popolnoma belimi kristalčki, še eno naha¬
jališče terciara je, ki pa ni popolnoma jasno; je to
ob izvirku pri ribjem vališču, ki spominja popolnoma
na le-ono nad otokom, ga pa je premajhno, da bi trdili
avtohtonost ali celo določali lego.

Kakor so diskordance med posameznimi členi ter¬
ciara, tako je tudi med terciarom in kvartarom.
Slednji ne predstavlja debelih plasti in je večinoma
prod, vrščaj stare Drave. Ni pa vsega tega nanesla le
Drava; vdrlo se je namreč ozemlje Dravskega polja in
se pogreza še dandanes ter je pritegnilo tudi drugo
vodovje, ki odklada največ glino (pod Slovenskimi
goricami, nastala iz laporja, in pod Pohorjem, kjer
je to preperina kristalastih kamenin). Začenši na za-
padu, pri otoku, vidimo sledeče pred mostom na ko¬
pališče: spodaj je čisto bel prod, ki sega več metrov
visoko in vsebuje 4 vložene pole mivke, debele po¬
vprečno eno ped; peta pola mivke pa krije tudi ta beli

224

KRONIKA

FR. ROBIJA. OLTAR V CERKVI SV. JAKOBA V LJUBLJANI

prod. Na dravsko stran se pojavlja posebno močna
plast mivke, ki je pa zakrivljena in se hitro izklini.
čudno, da se ravno prod pod vsako polo mivke strjuje
v konglomerat, čigar plošče mole iz odkopa. Od zgor¬
nje, krovne mivke navzdol so si pole mivke 1 m ali
80 cm vsaksebi; nad najvišjo polo mivke je mivki
diskordanten (diagonalna lega). Nad tem finim
prodom leži 2 7 m grobejšega proda, od katerega je
nekoliko rjavkastega proda, ki je proti imenovani
najbolj zgornja plast iz posebno velikih, do %  m dol¬
gih prodnikov, a skoro še večji so ob spodnjem robu
tega grobejšega proda. Prav na vrhu je 'A  m peščene
prsti. Zanimivo je, da segajo nekatere tvorbe v kvar-
taru neizpremenjene precej daleč; tako n. pr. je ob
izlivu vinarskega potoka pod mivko tenka rjasta plast,
ki jo vidimo tudi v odkopu zapadno od kamniške
(černiškove) opekarne. Profil v peščeni jami (zgornji
rob je ob bresterniški terasi, kjer gre cesta čez Vi¬
narski potok), je tam takšen: v globini 9 m nevelik
prod (kvarciti, filiti, apnenec), ki je prekrit z rjasto
površino, mestoma s pooglenelimi rastlinskimi vlakni,
ki ima na vrhu tenko, črno premogasto kožico. 1 m
više v produ je zopet enaka rjasta plast; glavni ma¬
terial pa je prod z diagonalno strukturo, v katerem se
pojavljajo leče mivke in gline. Nad to drugo rjasto
plastjo so še Štiri in 1 m nad najvišjo se začno večji
prodniki (prim. pri mostu na otok!) in v njih 2 plasti
posebno velikih. Vzhodneje od te jame se začenja gli¬
nasti nanos, ki tvori podlago severnega mesta in nje¬
gova meja proti južnejšemu prodovju gre čez Poljane,
ob Koroščevi ulici, po sredi med Koroščevo in Gregor¬
čičevo, približno ob Maistrovi in južno od Meljske čez
Kopernikovo proti Hutterju. Glino so nanesli potoki
s Slovenskih goric, prod Drava. Med mostom na otok
ter Vinarskim potokom je moral biti s severa tudi
precej močan pritok, ki je uničil zvezo obeh opisanih
terciarnih erozijskih ostankov pod prodom, ali pa je
moral biti proti severu precej močan meander v post-
pliocenski dobi pred nasipavanjem teh prodnatih te¬
ras. Od kamnolomov od otoka proti mestu bi omenjal
kot bistveno le to, da se zopet pojavlja v višini bre-
sterniške terase in drugič nekoliko pod njo prod iz¬
rednih dimenzij, do A  m veliki posamezni kosi — in
tudi to, da je naj višja terasa, v kolikor seže nad Sme¬
tanovo, pokrita s prstjo in ne s prodom.

Pri stezi, ki pelje od izvirkov na Ruško cesto, opa¬
žamo pod vrhom, da tvori spodnji konglomerat dis-
kordanco proti zgornjemu s tem, da vpada za 17 0
proti ENE, torej proti Melju, nisem pa mogel dognati,
ali je to morda le diagonalna lega prvotnega prodovja
ali pa naguban terciar, ki seže tu tako visoko v
kvartar.

Na Pobrežju kažejo gramoznice precej podobno
sliko. Gornji robovi segajo v Smetanovo, deloma tudi v
bresterniško teraso; razvrstitev materiala je analogna,

le material je v odgovarjajočih polah manjši, komaj
večji od glave. Tu je transportna sila kvartarne Drave
že precej popustila, saj smo že nekaj proč iz dravske
doline, ki je bila izhodišče tega prodnatega vrščaja. V
kamnolomu tik za pokopališčem imamo na dnu miv¬
ko, nad njo 2 m proda neenakomerne velikosti, zopet
mivko, zopet 2 m enakega proda, zopet mivko in še
enkrat prod, ki ga krijeta nato 2 m  debelega proda
glavača. Nad glavačem je droben prod, ki je pa za
razliko proti spodnjemu izredno enakomeren, više je
1 m belega proda pestnjaka in zgoraj približno 60 cm
rjavega proda, pomešanega s prstjo. Ob Gozdni cesti
kaže večja gramoznica na dnu mivko ali prod, 1 m nad
tem nekoliko večji prod, nad njo zopet mivko, nad
njo drobnejši prod, ki ga je na jugovzhodni strani le
80 cm, na nasprotni pa do 180 cm, a njegovo jamasto
površino izpolnjuje pola mivke, nato najmanj IT m
neenakomernega proda, ki ima ob dnu in ob krovu
lego proda glavača, še više je A  m nekake puhlice,
ki pa na severno stran preide v zelo fin prod, a na
vrhu A  m drobnega proda, pomešanega z rumeno
prstjo. Od pokopališča in špesovega sela na jug je ob
robu stražunskega gozda 2 do 3 m globoka dolina,
široka približno 50 m; onkraj nje se nadaljuje terasa
Smetanove višine. Večino gozda proti dolini stražun¬
skega potoka pa izpolnjuje greben studenške terase,
jamast in kamenit kakor v studenškem gozdu; ta-
mošnji profil bi bil posebno zanimiv radi razmer na-
pram močvirni stražunski dolini, ki ima pred južnim
svojim robom še en prodnat rahlo vzpet greben.

V glavni pobrežki gramoznici, kjer se vrši tudi
strojni obrat, je zgoraj A  m rjaste prodnate prsti
(puhlica se prikazuje v sosednji, južni zapuščeni pri-
jami, ki se na sever polmesečasto izklini); pod tem
4 pole mivke, ki se menjajo z rjavkastim prodom; pod
tem bel prod glavač, v diagonalni legi, čigar posamezne
diagonalne ploskve vpadajo lahno poševno proti SE.
Tega glavača je 2 m in prehaja navzdol v drobnejši
in enakomernejši pesek, pod katerim je zopet 2 m
glavača, ki je še bolj neenakomeren kakor zgornji,
niže je mivka in na dnu prod pestnjak. Mnogo kosov
v kamnolomu je prevlečenih z belo sigo: začetek kon-
glomeratizacije; na nekih kosih pa je bila pod to belo
sigo še druga, starejša, črne barve. To donašajo Vo¬
deniki izpod Pohorja, ki so različne mineralne vse¬
bine; vrelec v dolini za smuško skakalnico ima n. pr.
železo in slatinast okus. Material v gramoznici je iz
apnenca, kremena, andezita, porfirja, zelo preperelega
tonalita (drugotna lega), groha, zelo preperelih sljud-
nih skrilavcev in manj preperelih blestnikov, kera-
tofirja, dacita in zaokrožene paleozojske drobe. Kon¬
glomerat se začenja pod Ptujsko cesto in ob Pobrežki
cesti pri železnici.

Vobče vidimo, da se v globini menjavata mivka in
prod, torej drobnejši material, še niže (pri kamniški
opekarni!) rjaste površine, ostanki vegetacije na teda-

KRONIKA

225

Deano ob atranl Je rob atudenike teraae proti Dravi

njih prodnatih otokih, ki jih je nagli tok zopet zasi¬
pal. Proti vrhu jasno nastopata dve plasti grobejšega
materiala, kar znači dvakratni sunek v pogrezanju
Dravskega polja.

Pri mestnem vodovodu na Teznu vidimo n. pr. sle¬
deče: na dnu vodonepropustna modra glina, nad njo
0'2 m bele gline; 0'4 m grobega proda; 7'5 m proda;
vmes večje klade (proti dnu material finejši, toda več
večjih klad); 0'4 m konglomerata; 0'9 m proda in
peska; 1'4 m trdnega konglomerata; nato 7'5 m gro¬
bega proda in končno 07 m prsti s prodniki. Ta profil
je napravljen med Tržaško cesto in železnico. Kon¬
glomerat nima tu posebnega stratigrafskega pomena,
jasno je, da je to le naknadno prepojen prod. Važno

DNEVNI DOTOK
V LJUBLJANI

Meje politične Ljubljane so točno določene; bolj
težko pa je omejiti vpliv gospodarske funkcije Ljub¬
ljane na okolico. Ta omejitev zavisi od najrazličnejših
faktorjev (naseljenost in zazidanost mesta in okolice,
aglomeracija prebivalstva, osebni promet itd.).

Gospodarski razvoj vsakega področja je v tesni zvezi
z gibanjem prebivalstva. Poleg prirodne kakovosti in
lege gospodarske pokrajine odloča pri oblikovanju
njenih gospodarskih in socialnih prilik predvsem kva¬
litativni in kvantitativni sestav prebivalstva. 1  S tem v
zvezi pa je tudi vprašanje delovne moči.

Potrebno delovno moč pa lahko črpa iz dveh virov:
s povečanjem lastnega prebivalstva (t. j. s prirodnim
prirastkom), z doseljevanjem iz drugih krajev in z
dnevnim dotokom. V okviru študij nas zanima samo
dnevni dotok, to se pravi, koliko delavcev, ki bivajo
izven Ljubljane, pride zjutraj na delo v Ljubljano in
se po končanem delu (zvečer) vrača domov v okolico.
To število se je v poslednjem času iz različnih vzrokov
(n. pr. moderna prometna sredstva) jako povečalo.

Najenostavnejšo sliko gospodarske funkcije Ljub¬
ljane nam nudi statistika poklicev. 2  Za leto 1910. na¬
vaja za Ljubljano 6414 resničnih zaposlencev v indu¬

pa je drugo dejstvo, ki so ga ugotovili tudi s pomočjo
ostalih vrtanj, da tvori glinasta podlaga v smeri od
Betnave dolino, ki se kmalu naprej, proti Ptujski
cesti razcepi v krak proti Stražunu in v drugega proti
Sv. Miklavžu; tu pri vodovodu pa se podtalnica na¬
bira in zastaja. Pri drugem vrtanju v gramoznici pri
cesti na Betnavo, ki ima za 0'95 m višji gornji rob od
prejšnje, je zgoraj 07 m prsti in proda; nato od zgo¬
raj navzdol 8'5 m proda z vloženim peskom in kla¬
dami, mestoma že labore; 0'9m konglomerata; 0'6 m
skoro čistega peska; 8’6 m proda, srednje finega, ki
postaja proti dnu finejši, ima pa tam večje kamne;
1'3 m čistega peska; 0'4 m grobega proda; 0'2 m bele
gline in končno modro glino. — Tretje vrtanje je bilo
v najbližji gramoznici in je bil njega zgornji rob za
177 m nižji od prvega vrtanja; zgoraj 0'5 m močvir¬
skih tal; 0 7 m blata in peska; 175 m grobega proda
in končno vodonosna modra glina.

Ostala vrtanja so šla bolj na vzhod in kažejo ob¬
enem, kako pada voda v smeri od Pohorja. Vodo¬
nosna plast lahno pada proti tezenskemu gozdu, kjer
se drži dolgo skoro vodoravno, dokler nima blizu Sv.
Miklavža zopet večjega strmca proti Dravi.

H koncu mi bodi prijetna dolžnost, da se zahvalim
za podatke zlasti g. svetniku ing. Baranu, ravnatelju
mestnega gradbenega urada, posebno za podatke o
ravnokar opisanih vrtanjih pri mestnem vodovodu.
Nadalje se najlepše zahvaljujem g. tovarnarju F.
Negerju, ki je dal na razpolago poročilo o projekti¬
rani železnici Maribor—Eibisvvald (Ivnik).

strijsko - obrtni stroki,’ t. j. 15'37 %, s svojci pa
10.788 (2585 %). 3  Prva jugoslov. drž. statistika pokli¬
cev iz leta 1921. beleži 7328 oseb, zaposlenih v indu¬
striji in obrti (t. j. 1375 %  celokupnega prebivalstva
Ljubljane), z družinskimi člani pa 12.599, ali 23'63 %. 4
Torej napram letu 1910. padec za 1'62 %  pri resničnih
zaposlencih. Ista statistika iz leta 1931. pa navaja za
Ljubljano 9121 resničnih zaposlencev, t. j. 15 26 %,
torej porast za 1793 (1*51 %) pri prirastku 6471 ljudi
(10 82 %); 5  vendar pa odstotek iz leta 1910. še ni bil
dosežen. Ako vzamemo v poštev še svojce zaposlencev,
bomo videli, da je živelo leta 1931. od industrije in
obrti 14.948 (25 03 %)  Ljubljančanov, če pa se ne
oziramo na politično mejo Ljubljane in vzamemo v
pretres Veliko Ljubljano s kasneje priključenimi ob¬
činami Vič, Zg. šiška in Moste, skupno 77.951 prebi¬
valcev (brez manjših drobcev iz občin Dobrunje, Ježica
in Polje — radi lažjega računanja), se bo odstotek v
industriji in obrti zaposlenih precej dvignil. V tem
primeru izkazuje ista statistika 13.772 (17'66%) res¬
ničnih zaposlencev, s svojci pa 23.249 (29'82 %).  Po¬
drobno razporeditev po poklicih nam nudi tabela št. 1.

’ Brez gostilniške obrti.

INDUSTRIJSKEGA DELAVSTVA

ZVONE H O Č E V A B

226

KRONIKA

Tabela št. 1.

Ljubljana po poklicu prebivalstva v letih 1910. — 1931.

Za leto 1938. so podatki črpani iz statistik OUZD,
Trgovskega bolniškega in podpornega društva ter
Zbornice za TOI v Ljubljani. Po teh podatkih je v
ljubljanski industriji in obrti 15.100 zaposlencev. Ven¬
dar pa nam navedene statistike ne dajo nikakih po¬
datkov o stalnem bivališču teh zaposlencev ter o njih
svojcih.

Kolika je gospodarska funkcija Ljubljane, nam bo
v skrčenem obsegu pokazala pričujoča študija, ki ob¬
ravnava najvidnejšo gospodarsko panogo —- industri¬
jo. Zajela je le 4940 zaposlencev, t. j. 32 71 %  vseh v
ljubljanski industriji in obrti zaposlenih ljudi in upo¬
števa le ona podjetja, ki zaposlujejo najmanj 20 de¬
lavcev; potrebne podatke o njih stalnem bivališču je
dalo na razpolago 70 podjetij. Proučavanje (na pod¬
lagi osebnih poizvedb) je bilo izvršeno v marcu in
aprilu 1938.

Nastane vprašanje, koliki del teh zaposlencev biva
stalno na teritoriju mestne občine ljubljanske in ko¬
liko jih prihaja vsak dan na delo v Ljubljano iz oko¬
liških občin. Nadalje nas zanima, kateri deli ljubljan¬
ske okolice dajejo največ delavcev in kako daleč sega
radij njih vsakdanjega prihajanja na delo v Ljubljano.

Na podlagi podatkov, dobljenih od podjetij, zapo¬
sluje vseh 70 podjetij 4940 delovnih moči. Od teh jih
biva v Ljubljani 3314 (67’07 %), izven Ljubljane pa
1626 (32'93%). Odstotek izvenljubljanskih je vseka¬
kor precej visok, kajti po priključitvi okoliških občin
so bili k Ljubljani priključeni kraji, ki izkazujejo ja¬
ko velik odstotek v industriji in obrti zaposlenih ljudi

(Vič 5306 %, Moste 4491 %, Zg. šiška 4814%); in
pretežna večina delavstva, zaposlenega v ljubljanski
industriji, biva ravno v inkorporiranih predmestnih
občinah.

Tabela št. 2 nam nudi podroben pregled zaposlen¬
cev, tako ljubljanskih kot izvenljubljanskih, razvršče¬
nih po posameznih strokah. (Vrstni red po jakosti
izvenljubljanskih zaposlencev.)

Največ zaposlencev, ki bivajo izven Ljubljane, iz¬
kazuje tekstilna industrija, namreč 362 (7'33 %  vseh
zaposlencev) in zaostaja za ljubljanskimi le za 0'63 %.
Drugo mesto je zasedla kovinska industrija, vendar
pa je tu razlika v korist Ljubljančanov že večja
(+ 2T3 %). Na tretjem mestu stoji hranilna in
tobačna industrija; tako visok odstotek gre predvsem
na račun tobačne tovarne, ki sama šteje 165 izven¬
ljubljanskih zaposlencev, t. j. 3'34 %  celokupnega de¬
lavstva ali 1014 %  izvenljubljanskih. Kemična in ke¬
ramična industrija (z industrijo kamna) sta zasedli
četrto, odnosno peto mesto s približno enakim odstot¬
kom. Tudi med industrijo usnja in čevljev, ki je na
šestem mestu, in lesno industrijo (z zamaški), ki je
na sedmem, ni mnogo razlike (0'24 %).  S poldrugim
odstotkom zunanjih je zasedla papirna industrija (s
kartonažo in knjigoveznicami) osmo mesto pred elek¬
trotehnično. Najmanj zunanjih zaposlencev je v ti-
skarsko-litografski stroki, saj jih je v devetih podjet¬
jih, ki zaposlujejo 588 ljudi, komaj 44 (0'92 %  vseh
zaposlencev, ali 270 %  zunanjih); to so predvsem
hlapci, vozniki in podobno.

KRONIKA

227

Tabela št. 2.

Visok odstotek izvenljubljanskih zaposlencev za¬
znamujejo predvsem one industrijske panoge, kjer ni
potrebna višja strokovna izobrazba, kot je to primer
v tiskarsko-litografski stroki.

Preden preidemo k podrobnemu proučevanju loka¬
lizacije bivališč zunanjih delavcev, si oglejmo na pod¬
lagi karte št. 1 (po občinah iz leta 1931.), koliki od¬
stotek prebivalstva je zaposlen v industriji in obrti
(brez svojcev). V karto so prevzete le one občine, ki
so dajale tudi v letu 1938. del teh zaposlencev Ljub¬
ljani, to pa radi lažje primerjave s karto št. 3.

Južni del Ljubljanske kotline tvori barje, ki je iz¬
razito poljedelski predel. Po statistiki poklicev iz leta
1931. se giblje odstotek poljedelcev (brez svojcev) v
barjanskih občinah od 62'59 %  (o. Studenec-Ig) do
9691 % (o. Pijava gorica); nasprotno pa v nobeni
barjanski občini ni več kot 25'80 %  v industriji in obrti
zaposlenega prebivalstva. V tem oziru je vsekakor naj¬
bolj značilna občina Pijava gorica, kjer karta ne izka¬
zuje niti 1 %\  (0*43 %).  — Tako mala udeležba v indu¬
striji in obrti ima svoje temelje predvsem v kolonizaciji
barja. Kajti še pred razmeroma kratkim časom je
bilo barje prava anekumena in dolgo časa odrezano
od Ljubljane, ni bilo z njo nikdar v ožjih stikih. O
priliki kolonizacije so kolonisti itak prišli na barje
z namenom posvetiti se kmetijstvu. Iz teh vzrokov
in ker na barju ni prav nikakih surovin, da bi se
mogla razviti industrija vsaj v najmanjšem obsegu
(doba šotne industrije je prav tako nenadoma prene¬

hala kot se je bila pričela in prebivalci so se vrnili
zopet h kmetijstvu), v tem predelu ni govora o indu-
strijsko-obrtni tradiciji, ki jo bomo srečavali v drugih
delih ljubljanske okolice.

Močnejšo udeležbo v industriji in obrti izkazuje
zapadni in jugovzhodni del, torej obrobne občine
Ljubljanskega barja in pa Gradaška dolina: občina
Rudnik in občina Šmarje na jugovzhodni — ter ob¬
čine Vrhnika, Brezovica in Dobrova na zapadni strani:
Rudnik 29 06 %,  Vrhnika 30 84 %  in Dobrova 25'70 %
(od teh je zaposlenih samo v opekarnah Vs).

Najmočnejši odstotek prebivalstva, ki živi od indu¬
strije in obrti, izkazuje severna in vzhodna okolica,
torej obsavske občine od Medvod do Zaloga (od
23'69 %  — občina Podgorica, do 49'44 %  —- občina
Šmartno pod šmarno goro), podgolovška občina Do-
brunje (49'42 %) in že prej omenjene predmestne
občine Vič, Moste in Zgornja šiška. Od občin Skaru-
čenske in Kamniško-Mengeške ravni pridejo v poštev
predvsem oni kraji, ki ležijo južno od črte Medvode—
Domžale.

Ostale občine, s sicer visokim odstotkom obrtno-
industrijskega prebivalstva (Stražišče, šmarca, Ho¬
mec, Loka-Mengeš, Radomlje itd.), so za Ljubljano
podrejenega pomena, ker so že v interesni sferi dru¬
gih industrijskih središč (Kranj, Škofja Loka, Jarše-
Mengeš, Litija).

Dočim nam nudi karta št. 1 enostransko sliko in
obravnava le oni del prebivalstva, ki je zaposlen v

228

KRONIKA

industriji in obrti, nam karta št. 2 predstavlja štiri
glavne skupine poklicev, od katerih živi prebivalstvo
posameznih občin in velja kot dopolnilo h karti št. 1.

Po celokupnem številu zunanjih zaposlencev stoji
ljubljanski okraj daleč pred ostalimi: nanj odpade
1474 (9067 %). Na drugem mestu je kamniški s 127
zaposlenci (7'81 %). Ostalih 25 zaposlencev, t. j.
1'52 %, si delijo: kranjski 10 (0'61 %), litijski 9
(0'55 %) in škofjeloški 6 (0'36 %) zaposlencev.

Po podatkih iz leta 1938. prihajajo vsak dan na
delo v ljubljansko industrijo zaposlenci iz 180 krajev.
Od teh je iz ljubljanskega okraja 140 krajev (7777%),
iz kamniškega 26 (14'44 %>•),  iz litijskega 6 (3'33 %),
iz kranjskega 5 (277%) in iz škofjeloškega 3 (1'69%)
kraji.

Ako razčlenimo teh 180 krajev po njih kapaciteti
v devet skupin (gl. tabelo št. 3), dobimo naslednjo
sliko: 52 krajev (28'88 %) prve skupine daje dnevno
po enega zaposlenca; druga skupina (2—5 delavcev)
je najmočnejša in izkazuje 62 krajev ali 34'44 %.
Kraji prve in druge skupine ležijo večinoma v peri¬
fernih predelih območja ljubljanske industrije, čim
bolj pa se bližamo središču, tem večje število delavcev
dajejo posamezni kraji. Maksimum je dosežen z 72
delavci, ki jih daje Devica Marija v Polju.

Tabela št. 3.

V koliki meri prevladuje baš najbližja ljubljanska
okolica, je razvidno iz naslednjega: 41 krajev (22 70%)
od četrte do devete skupine (izvzemši Vrhniko, Med¬
vode, Trzin in Domžale) daje 67’53 % (1100) delav¬
cev, torej dobri dve tretjini.

Kot je že zgoraj omenjeno, motijo enotno sliko po¬
stopnega naraščanja števila delavcev v smeri od peri¬
ferije k središču Vrhnika, Medvode, Trzin in Dom¬
žale. Ti kraji — razen Trzina — tvorijo manjša peri¬
ferna industrijska središča. Zato pa izkazujejo te
občine dokajšen odstotek v industriji in obrti zapo¬
slenega delavstva (občina Vrhnika 30'84 %, občina
Medvode 37'63 %, občina Trzin 26'66 %, občina Dom¬
žale pa celo 55‘16 %). Tako je tod nastal kader izvež-
banih delavcev, ki živijo predvsem od dela v tovarnah.
Toda v letih gospodarskega zastoja so nekateri obrati
prenehali, v drugih pa je prišlo do delne redukcije;
tako je popolnoma naravno, da so si mnogi od njih
poiskali delo v ljubljanski industriji. Najlepši primer
za to nam je Vrhnika: od 23 delavcev je zaposlenih
kar 18 v ljubljanskih tovarnah usnja (vpliv usnjarne
na Vrhniki!), ostalih 5 je v kovinski stroki. Delavci
iz Trzina, Domžal in Medvod so porazdeljeni precej
enakomerno med vse industrijske panoge; pozna pa
se vpliv usnjarne v Domžalah ter papirnic v Količe¬
vem in Medvodah-Goričanah; ti stroki izkazujeta večje
število delavcev.

Glavni rezervoar, iz katerega dobiva ljubljanska in¬
dustrija vsak dan svoje zunanje delavstvo, so kraji,
ki ležijo v krogu z radijem 5 do 7 km od Ljubljane.
Da dajejo ti kraji Ljubljani toliko delavcev, je iskati

vzroka v tem, da so se tu razvile industrije in obrti, ki
se imajo za svoje prve početke zahvaliti potrebam Ljub¬
ljane in obstojajo deloma še sedaj le zato, da krijejo
te potrebe. Tako se je poleg drugih industrij razvilo
mizarstvo v vseh vaseh od Zg. šiške do Vižmarij, kar
je gotovo tudi v zvezi z bližnjimi gozdovi in lego ob
gorenjski cesti in železnici. 8  Isti vzroki veljajo tudi za
vzhodno okolico (Vevče) ter na severovzhodu v oko¬
lišu Domžale—Mengeš. Tu odloča torej predvsem
tradicija in strokovna izvežbanost.

Skrajno mejo vsakdanjega potovanja na delo po¬
stavimo lahko v oddaljenosti 20 km od Ljubljane. Pri
premotrivanju najbolj oddaljenih krajev dobimo sle¬
dečo sliko: vsi leže ob železnici, ali pa ob njeni nepo¬
sredni bližini (Kranj, Kamnik, Litija, Kresnice, Vrh¬
nika, Stara Vrhnika). Vendar pa je tudi nekaj izjem:
Horjul, Polhov Gradec, Vodice, Skaručna, Moravče;
zato pa leže ti kraji ob važnejših cestah z avtobusnim
prometom.

Izredno zanimiv pojav nam nudijo polhograjski,
golovški in zasavski hribi; celo sem gori (žlebe, Sv.
Katarina, Orlje, Podlipoglav, Podmolnik, Jančje),
daleč od vsakih komunikacij, si je industrializacija
že utrla pot, in hribovec, ki je znan kot najbolj kon¬
servativen kmet, si je poiskal zaslužka v ljubljanski
industriji. Ti primeri so sicer še osamljeni, a toliko
bolj karakteristični za gospodarsko sožitje Ljubljane
z njeno okolico.

Na podlagi navedenega se je izkazalo, da število v
industriji in obrti zaposlenega kmetskega prebival¬
stva zavisi predvsem od konfiguracije tal, gostote pre¬
bivalstva, tradicije in prometnih sredstev. To je pre¬
sežek, ki ga zemlja ne more več direktno rediti in je
prisiljen iskati si zaslužka v industriji in obrti. Pri
tem pa ne smemo prezreti, da del tega presežka ni
kmetskega stanu. To so doseljenci iz mesta, ki so se
radi visokih cen življenjskih potrebščin pomaknili na
skrajno mestno periferijo — v precejšnji meri že
izven območja mestne občine — kjer ustvarjajo zna¬
čilno sliko delavskih kolonij (Stožice, Nove Jarše, De¬
vica Marija v Polju, Vrhovci). To nam potrjuje tudi
tip urbanske hiše, ki je ponekod kmetski dom že
močno potisnila v ozadje.

S tem v zvezi je vsekakor zanimiva izjava neke
ljubljanske tovarne, ki je za svoje delavce sezidala v
mestu (ob Tržaški cesti) dve stanovanjski hiši. Uspe¬
ha pa ni bilo, ker so delavci ostali rajši na periferiji.
Več uspeha so dosegle Združene opekarne, ki so med
svoje delavce razdelile (proti mesečnemu odplačeva¬
nju) zemljo na Brdu, kjer so si postavili skromne
domove in v prostem času obdelujejo svoj košček
zemlje. Pa tudi podjetje ima od tega korist, kajti na
ta način si je zasiguralo stalen kader izvežbanih de¬
lavcev v najbližji okolici svojih obratovališč.

Vsi kraji, ki oddajajo dnevno višek svojega prebi¬
valstva ljubljanski industriji, ležijo večinoma ob glav¬
nih prometnih žilah, po katerih je najhitrejša zveza
med podeželjem in Ljubljano.

Kar se tiče prometnih sredstev, je treba v prvi vrsti
omeniti kolo in železnico, v manjši meri pa še tram¬
vaj; avtobus skoraj ne pride v poštev. Za kolesarje
ni bilo mogoče dobiti točnih podatkov; po cenitvah
jih bo skoraj 2 /3.

Bolj zanesljivi so železniški podatki. Na podlagi de¬
lavskih tedenskih legitimacij se je izkazalo, da se po-

KRONIKA

229

služuje vlaka dnevno 1505 oseb; od teh odpade na
delavce, ki jih proučuje študija, 562, t. j. 37'34 %.

Na ta način smo dobili točno sliko: 562 (34'56 %)
zunanjih delavcev, o katerih razpravlja študija, se
dnevno pripelje v Ljubljano z vlakom. Najmočnejša
je kamniška proga. Po njej se vozijo v Ljubljano
204 delavci (36'29 %).  Večina jih vstopi na postajah
od Domžal do Ježice. Od posameznih postaj so na
prvem mestu Domžale z 69 delavci (t. j. 33 82 %  kam¬
niške proge). — Po jakosti je na drugem mestu proga
Litija—Ljubljana s 132 delavci (2348 %).  Njen radij
sega v glavnem do Zaloga, kjer je tudi izhodišče vsak¬
danjega delavskega vlaka. Od Litije do Zaloga je šte¬
vilo delavcev malenkostno, šele tu se začne glavni na¬
val, tako da dasta postaji Zalog in Devica Marija v
Polju 21 + 65 delavcev, t. j. 38 64 % +  49 24 % =
87'87 %.  -— Tretje mesto pripada progi Vrhnika—
Ljubljana (105 delavcev — 1867 %);  vrhniška proga
daleč prekaša notranjsko progo (ki je na zadnjem
mestu), saj se od Logatca do Brezovice pripelje ko¬
maj 10 delavcev (1’77 %).  — četrto mesto zavzema
gorenjska proga od Kranja do Ljubljane (76 delav¬
cev — 13'57 %).  Glavni naval je v Medvodah, kjer
vstopi 35 delavcev (46'05 %).  Interesantno je, da v
št. Vidu ne vstopi nihče. Temu je vzrok (poleg bližine
mesta — kolo) tramvaj, ki nudi bolj ugodno zvezo
z Ljubljano. — Na predzadnjem mestu stoji dolenj¬
ska proga, kajti od Grosupljega do Ljubljane se pri¬
pelje dnevno samo 35 (6'22 %)  delavcev. Največ jih
vstopi na Lavrici (40'00 %).

Iz  statistik ravnateljstva električne cestne železnice
je razvidno, da je bilo v januarju 1938. izdanih 330,
v februarju 327 in v marcu 293 tedenskih delavskih
kart. Višek je v zimskih mesecih, saj izkazuje julij
1937. samo 149 kart. Po cenitvah ravnateljstva od¬
pade največ delavskih tedenskih kart na šentviško
progo in sicer okrog 70 %.  (Te številke se nanašajo
na vse delavstvo, ker podrobnejših statistik ravna¬
teljstvo ne vodi!)

SKLEP

Namen študije, prikazati gospodarsko funkcijo
Ljubljane in njen odnos do okolice, ni dosežen v pol¬
nem obsegu, kajti izvedba vsega problema je radi
pomanjkanja statističnih podatkov jako otežkočena.
Kljub temu pa smo na podlagi proučavanja zaposle¬
nosti v ljubljanski industriji prišli do zanimivih re¬
zultatov.

Ljubljana kot naselje je že davno prerasla občin¬
sko mejo, se razvila čez njo in si priključila bližnje
vasi, ki so razen v neznatnih ostankih izgubile kmet¬
ski značaj. Kolik je gospodarski vpliv Ljubljane na

okolico, se vidi tudi v tem, da hodijo v mesto delavci
in uradniki ter vsakovrstni uslužbenci tudi iz kmet¬
skih vasi, tako da zjutraj pridejo in se zvečer vračajo
domov, nekateri peš, mnogi z železnico, kjer imajo
znižano vozno ceno, največ pa s kolesi. Pred vojno
je segal kolobar tega vsakodnevnega potovanja na
delo največ 5 do 7 km iz mesta, toda v povojnih letih
se je močno povečal in sega za kolesarje nekako 10
do 12 km, a za vlak še znatno dalje. Ako bi vsi ti
ročni in duševni delavci bivali v Ljubljani, kjer so
dejansko zaposleni, bi se prebivalstvo Ljubljane mo¬
čno povečalo in poklicna statistika bi pokazala več v
industriji in obrti, trgovini in prometu zaposlenih. 7

Meja tega kolobarja je odvisna predvsem od fizi-
kalnogeografskih faktorjev. Dočim se na severni in
južni strani radi ravnine močno raztegne, se na vzho¬
du, še bolj pa na zapadu, radi gričevja in hribovja
(redka naseljenost, slabe komunikacije) ustavi mnogo
prej. Poleg orografskega momenta moramo v Zasavju
računati še z litijsko industrijo. Do daljave 5 do 7 km
imamo pas, v katerem je prebivalstvo najintenzivneje
zaposleno v ljubljanski industriji. To nam potrjuje
tudi urbanska hiša, ki v tem pasu že močno izpodriva
kmetski dom.

Od kod relativno veliki odstotek zunanjih delavcev
v ljubljanski industriji? V prvi vrsti je treba omeniti
beg delavcev iz mesta v bližnjo okolico, industrijsko-
obrtna tradicija manjših podeželskih industrijskih
središč pa je ustvarila dovolj velik kader strokovno
izvežbanega delavstva in končno je treba poudariti
še dobre prometne zveze z mestom.

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE

1. Die Quellen des Munchener Wirtschaftslebens. Einzel-

schriften des Statistischen Amtes der Stadt Miin-
chen, Nr. 14. Miinchen 1930. Str. 24.

2. A. Melik:  Slovenija 1/2. Ljubljana 1936. Str. 617.

3. Berufsstatistik nach den Ergebnissen der Volkszahlung

vom 31. Dez. 1910, 5. Heft des 3. Bandes der Volks-
zahlungsergebnisse. Wien 1915.

4. Prethodni rezultati popisa stanovništva u Kraljevini

Srba, Hrvata i Slovenaca 31 jan. 1921 godine. Sa¬
rajevo 1924. Statistički pregled Kraljevine Jugo¬
slavije. Beograd 1930.

5. Stanovništvo po glavnom zanimanju u Dravskoj bano¬

vini. (Neobjavljeni podatki Drž. statističkog ureda
u Zagrebu, po štetju z dne 31. marca 1931.)

6. V. Bohinec:  Ljubljanska mestna aglomeracija in njena

antropogeografska meja. Geogr, vestnik 1926., št. 1.,
str. 31.

7. A. Melik:  o. c., str. 619—620.

230

KRON

K A

TIVOLSKI GRAD IN PARK V LJUBLJANI

Od nekdaj si je ljubljanska mestna občina prizade¬
vala, da bi dobila primeren in lepo urejen gaj ali park,
v katerem bi se moglo meščanstvo oddahniti, razve¬
driti in okrepčati predvsem v vročem poletju. Pred
devetnajstim stoletjem so bili v Ljubljani vsi čedno
oskrbovani senčnati vrtovi last bogatinov, ki pa so
jih skrbno zapirali, da ne bi zahajali vanje ostali me¬
ščani. Prvi večji javni park je bil Lattermannov drevo¬
red, ki je segal vzdolž Gosposvetske in Celovške ceste
odnosno prav od sedanje Ajdovščine do Koslerjevega
vrta nasproti pivovarni »Union«. Park so nameravali
napraviti že Francozi. Zato je tedanji intendant Cha-
brol leta 1813. naročil inženirju Blanchardu, naj izde¬
la za park načrt. Inženir je površno zarisal le tisti del
drevoreda, ki drži še dandanes od Bleiweisove ceste do
Koslerjevega posestva, in onega, ki je držal svoje dni
od bivšega Maličevega hotela, zdaj Bafove hiše pred

ALOJZIJ POTOČNIK

glavno pošto, do tivolskega gradu. Ko so Francozi
leta 1813. odšli, je zamisel drevoreda zaspala za dve
leti, to je do leta 1815. Takrat je prevzel petični
Andrej Malič stroške za napravo glavnega drevoreda
od svojega hotelskega vrta do podturnske graščine.
Zasadili so štiri jagnede in dve sto štirideset akacij.
Sploh je bil prvotno ves Lattermannov drevored zasa¬
jen po večini z jagnedi in akacijami. Toda ker ta dre¬
vesa niso nič kaj povoljno uspevala, so jih že leta
1822. zamenjali z divjimi kostanji, ki so se kmalu
jako bohotno razrasli ter kot visokodebelni in zelo
vejnati skrbeli ob vročini za prijetno senco.

Leta 1933. je dala mestna uprava preurediti dote¬
danji glavni drevored po načrtu arhitekta Jožefa Pleč¬
nika v velikomestno šetališče, ki odpira čudovit po¬
gled proti podturnskemu gradu. Tujec, ki pride po
Aleksandrovi cesti ter gre mimo Narodnega doma in

KRONIKA

231

Trubarjevega parka proti Tivoliju, kar presenetljivo
pospeši korake preko železniške proge, kjer se zače¬
nja široka promenada, ki jo obdaja na obeh straneh
krasen park ali angleški vrt. že pri Trubarjevem spo¬
meniku ga pozdravlja mičen topolov gaj, a za spome¬
nikom se mu kaže iz zelenja pravoslavna cerkev,
zgrajena v bizantinskem slogu po načrtu inž. arh.
Korunoviča in posvečena slovanskima blagovestniko¬
ma Cirilu in Metodu. Ob železni cesti nasproti tej
cerkvi se zbira na svojem igrališču z vodometom otro¬
ški svet, ki se lahko po mili volji zabava in veseli
življenja v gosti senci dreves, na travi ali pa na raz¬
beljenem pesku. Zelo lep je zlasti desni del parka, ki
se razprostira za Jakopičevim umetniškim paviljo¬
nom. Veliki središnji cvetlični hlebec, ki so mu so¬
sede cvetlične grede in skupine listovcev, meji na
zgornji del parka, zasajenega večidel z iglavci. Tu
začuti človek že bližino gozda, iz katerega veje hlad¬
nejši zrak. Ves park in glavno šetališče, ki ima po
sredi stebre iz umetnega kamna s svetilkami, razode¬
vata prizadevanje, da Ljubljana noče zaostajati glede
privlačnosti in lepote za bogatejšimi evropskimi mesti.
Stari park — tik pod tivolskim gradom — v katerem
je tudi vodomet, je ohranil iz večine še do dandanes
prvotno obliko.

čeprav so zgodovinski viri o početku tivolskega gra¬
du precej nejasni, se vendar ve, da je stal nekoč na
griču za današnjim njegovim poslopjem stolp, v tri¬
najstem stoletju last koroških vojvod — v njem je
zlasti rad letoval večkrat vojvoda Ulrik — a okoli leta
1440. v posesti stotnika Jurija barona Apfaltrerna. Ta
mož je spretno branil Ljubljano za vladanja cesarja
Friderika III. proti celjskemu grofu Ulriku II. dne
3. avgusta 1442. Jurij, pod čigar vodstvom so se Ljub¬
ljančani po junaško borili, je vse Ulrikove napade
hrabro odbil. Zategadelj mu je Ulrik iz maščevanja
zažgal stolp. Apfaltrern je sezidal nato pod gričem
novo poslopje ter mu dal ime »Pod pustim turnom«
(»Unter dem oden Turm«) ali kratko »Podturn«. Ko¬
liko časa je bilo poslopje ali gradič last Apfaltrernov,
ni mogoče ugotoviti. Znano pa je vendar, da je bila
leta 1448. njegova lastnica Siguna, katere mož je bil
vitez Ivan pl. Saurau. Siguna je prodala gradič še
istega leta ljubljanskemu meščanu Gašperju Chrobatu
za dve sto goldinarjev ogrske vrednote. Leta 1507. sta
postala lastnika gradiča Jurij in Volfgang plemiča
Sauraua, ki sta ga s prodajno listino prav to leto, in
sicer v nedeljo pred sv. Margareto, odstopila deželne¬
mu vicedomu Erazmu Praunwartu in njegovi soprogi
Margareti za šest sto štirideset goldinarjev kranjske
vrednote. Praunwart je zgradil v bližini gradiča ope¬
karno, katero je pozneje prodal magistratu. Gradič
je kupil 1. 1534. ljubljanski meščan Anton Kiichl, po
čigar smrti je pripadel njegovi obvdoveli ženi šola-
stiki. Za njo je bil leta 1557. posestnik gradiča Valen¬
tin Kiichl, meščan radovljiški (morda sin ali pa so¬
rodnik Antona Kiichla). V neki listini je zapisan okoli
leta 1581. kot posestnik gradiča sicer Gašper Maurič,
vendar pa ni moči pojasniti, je li dobil gradič od Va¬
lentina Kiichla ali od koga drugega. Kupno pismo
z dne 17. februarja 1581. priča, da se je imenoval
Podturn tudi »Podrožnik«, ker se je reklo vsemu
hribu ob tistem času vobče Rožnik. Ista listina doka¬
zuje še to, da ni pripadalo takrat gradiču toliko zemlje,
kolikor pozneje. Vendar pa tudi Mauričeva družina

ni bila dolgo lastnica gradiča, kajti ko je umrl Gašper,
je prodal dne 2. septembra 1589. njegov sin Adrian
Maurič pl. Mosperg posestvo sorodniku Melhijorju
Stofflu. A že dne 12. novembra naslednjega leta si je
priboril gradič Stofflov »ljubi sorodnik« Melhijor Pan¬
taleon, deželni uradnik. Hitro menjavanje posestnikov
svedoči, da posestvo po vsej priliki ni donašalo pri¬
mernega dohodka ter da se ga je skušal zato vsakdo
čimprej iznebiti. Toda Pantaleon je zamenjal njive,
ležeče v bližini gradiča, za druge, da je tako osredoto¬
čil plodonosno obdelovanje posestva in si povečal do¬
hodke iz njega. Ta lastnik je posedoval tudi prostor
poleg gradiča, kjer je stala nekdanja Praunvvartova
opekarna. Zanj je plačeval mestnemu magistratu na
leto samo en goldinar davka, to je tako imenovani
»patidenk«.

Zaradi junaštva, vdanosti in zvestobe do vladarja,
ki so jih izkazali borci pod poveljstvom Jurija barona
Apfaltrerna, ko je oblegal Ulrik II. Ljubljano, je opro¬
stil cesar Friderik IV. nekatere lastnike ljubljanskih
hiš, ki so se udeležili tega boja, in njihove naslednike
plačevanja davka. Taki srečniki so plačevali zavoljo
tega odslej samo en krajcar davka na leto, kar je
veljalo za nekakšen zunanji znak, da so podložni ma¬
gistratu. »Patidenk« so prinašali praznično oblečeni
zavezanci vsako leto dne 30. septembra o polnoči v
mestno hišo, kjer so jih pričakovali in sprejeli vsi
mestni očetje. Na določbe strogega mestnega reda,
veljavne za vse druge noči, se to noč izjemoma ni
gledalo. Ne samo srečni davčni oproščenci, temveč
celokupno ljubljansko prebivalstvo se je vdajalo ve¬
selju ter prebilo noč med 30. septembrom in 1. okto¬
brom na ulicah in zabaviščih. Toda sčasoma se je ta
slovesnost izpremenila v grdo razvado, tako da so se
jeli porajati hudi nočni izgredi, ki so postajali bolj in
bolj nekaj navadnega. Zato je prepovedal vicedom
vse veselice v takih nočeh. Plačevanje »patidenka« se
je ohranilo še nadalje do leta 1751. škoda, da ni ostalo
takšno plačevanje v veljavi do dandanes, zakaj zelo
bi bilo to všeč tako posestnikom kakor najemnikom.
Isti vladar je tudi dovolil, da sme mesto pismena po¬
trdila z rdečim voskom pečatiti.

Med drugimi je bil oproščen tega davka pozneje
tudi Melhijor Pantaleon. Tedanji po protestantsko
orientirani mestni magistrat ga je s pismom z dne
5. junija 1600. oprostil vseh davščin z utemeljitvijo,
da »uvideva Pantaleonovo zvestobo in podložnost ne
le za časa njegove službe, marveč tudi pozneje«. Ker
je nameraval mož ohraniti gradič najbrž še svojim
potomcem, zato se je brigal zanj mnogo bolj ko nje¬
govi predniki. Toda prišlo je drugače! Knezoškof To¬
maž Hren si je nadel nalogo, da zatre luteranstvo v
Ljubljani popolnoma. Zategadelj je poklical na po¬
moč jezuite z Reke. Prvi so dospeli dne 21. januarja
1597. ter se naselili v frančiškanskem samostanu na
sedanjem Vodnikovem trgu. Ker pa so bili samostan¬
ski prostori v zelo slabem stanju, so se preselili jezuiti
v ubožnico pri Sv. Jakobu. Toda ker tudi njeni pre-
temni in pretesni prostori niso ustrezali njihovim po¬
trebam, so začeli misliti na gradbo lastnega samo¬
stana. V ta namen so pokupili okoli stare šentjakob¬
ske cerkve nad trideset hiš in tudi ubožnico ter dali
vse s cerkvijo vred podreti. Nato so poklicali leta 1598.
arhitekta Martina Valorsa, uda svojega reda, da je
nadziral gradnjo novega samostana, ki je bil leta

232

KRONIKA

1603. dozidan. Jezuiti so kaj uspešno pomagali Hrenu
pri njegovem protireformacijskem delovanju. A naj¬
hujši udarec je zadal luteranstvu nadvojvoda Ferdi¬
nand, ko je uvedel »reformacijske komisije«.

V Ljubljani je pričela delovati taka komisija dne
22. decembra 1600. Razen drugega je določala neka
odredba tudi to, da se morajo ljubljanski luterani
povrniti k rimsko-katoliškemu veroizpovedanju. Trdo-
vratnikom se je ukazalo, da morajo zapustiti v šestih
tednih in treh dneh Ljubljano, priznati s prisego svoje
premoženje ter plačati od njega »deseti vinar«. Ta
odlok je prestrašil prejkone Pantaleona, da je ponudil
jezuitom svoj gradič v nakup ter sklenil dne 26. fe¬
bruarja 1601. z njimi kupno pogodbo, ki jo je podpisal
takratni rektor jezuitskega kolegija Henricus Niva-
rius. Pantaleon je prodal gradič za 4000 gld. s pogo¬
jem, da mu izplačajo jezuiti polovico kupnine takoj,
a polovico poravnajo dve leti pozneje. V kupni po¬
godbi se ne imenuje gradič Podturn, ampak Rožnik
(»Rosenpach«).

Kjer so danes Pod turnom parki, so se razprosti¬
rale svoje dni njive, lastne posvetnjakom, cerkvenim
ustanovam in jezuitom. V last poslednjih so preha¬
jale še vedno nekatere. Kako, naj pojasnijo sledeči
odstavki.

V smislu kupne pogodbe z dne 14. decembra 1601.
je prodal jezuitom Marko Stettner dve njivi. Za nju
so mu plačali delni znesek 33 gld. 36 kr. 1 pf., medtem
ko jim je ostalo kupnino njegov sin istega imena dne
11. aprila 1611. odpustil. Med jezuitskimi je bila tudi
njiva, ki je ležala med njivama šentvidske cerkve in
cerkve sv. Antona (kje je bila ta, se ne ve). To njivo
je prodala njena lastnica Katarina Hueber svaku Fa¬
bijanu Kirchpergerju. Od njega in soproge Marije pa
so jo kupili dne 15. januarja 1602. jezuiti za 155 gld.
32 kr. in 1 pf. Razen nje so si pridobili potem še nji¬
vi, ki sta mejili na kupljeno in pripadali omenjenima
cerkvama, katerima so pa morali za to odrajtovati
vsako leto obresti, in sicer za vsako njivo posebej.

Lastnica njive, ležeče med Stettnerjevo in Salbado-
novo imovino, je bila šempetrska cerkev, prav za prav
župnija. Med reformacijsko dobo je bila njiva prepu¬
ščena ob nekih pogojih Ivanu Soncu in njegovi ženi
Suzani kakor tudi Krištofu Peeru, Suzaninemu sinu
iz prvega zakona, in Katarini, hčeri Ivana Sonca in
njegove prve žene Uršule. Toda to njivo so si prilastili
kmalu jezuiti, ki so pa morali plačevati župniji 1 gld.
10 kr. najemnine na leto, kar jim ni bilo nič kaj
povšeči. Zato so se hoteli te davščine vsekakor izne¬
biti, kar se jim je res posrečilo, ko je vladal ljubljanski
škofiji Rajnald Scarlichi, naslednik knezoškofa To¬
maža Hrena. Dne 19. avgusta 1637. so se namreč od¬
kupili od navedenega letnega zneska s 33 gld. 20 kr.
v kranjskih deželnih obligacijah, s čimer se je zvišal
dohodek župniji za 50 kr.

S tako pridobljenimi njivami so postali jezuiti zdaj
gospodarji zaokrožene celote njiv in travnikov na
vznožju podturnskega gradu v smeri proti mestu.

Le nekaj je jezuitom zdaj še nedostajalo, da bi bil
popolnoma ves kompleks njihov ter bi bili potemta¬
kem nemoteno lastniki vsega posestva. In to je bila
neka njiva, ležeča med njihovimi in kmetijo v Spodnji
šiški z nekaterimi travniki in majhnim, že izsekanim
gozdom Pod turnom. Vse pa last baronov Lanthierijev.

Razen tega je presedalo jezuitom še to, da so morali
oddajati od svojih njiv dve tretjini desetine baronom,
medtem ko je imel pravico do tretje ljubljanski knezo-
škof. Jezuiti so uvideli, da bi to razmerje do Lanthie¬
rijev utegnilo postati razlog za vsa mogoča nesoglasja.
Zato so naprosili po patru Nikolaju Koprivitzu Lan-
thierije, naj jim prodado po zmerni ceni svojo njivo
in se odpovedo sporazumno desetini. Bratje Lanthie-
riji so odgovorili patru posredovalcu pismeno, da jim
sicer ni neizogibno potrebno, prodajati nepremičnin,
ki so jim jih zapustili praroditelji, vendar pa so pri¬
pravljeni prepustiti neprisiljeni označene objekte ko¬
legiju, če očetje iz družbe Jezusove obljubijo, da ho¬
čejo pri nadvojvodi regentu posredovati za troje, in
sicer: 1. da se oprosti njihova hiša v Ljubljani vsega,
kar se tiče mestnih pravic, in se ji prizna izjemen po¬
ložaj; 2. da se jim podari neki grič v št. Vidu pri
Vipavi; 3. da dobe sodno oblast in neposredno pod-
sodnost, razen v izvestnih primerih, v krajih Sv. Roku,
Sv. Petru, Spodnji in Zgornji Vrtojbi pri mestu Gorici.
Baroni so dejali, da je njihova zahteva malenkostna
in za nadvojvodo ne neugodna. Zategadelj so mislili,
da njena izpolnitev pač ne bo težavna, ker vedo, kako
zelo je priljubljen Koprivitz na nadvojvodovem dvoru
v Grazu. To pa, kar kolegiju nudijo, cenijo na več
tisoč goldinarjev (čeprav je bilo mnogo manj vredno).

Jezuiti so se sprijaznili s sporočeno zahtevo ter sc
takoj odločili, ukreniti vse, česar je treba, da Lanthie-
rijem ustrežejo. Zastran prve točke niso imeli nobene
prave težave, ker je mestno oblastvo pristalo v celoti
nanjo, pa še na to, da baronom ne bo treba plačevati
za njihovo hišo letnega davka v znesku 13 gld. 30 kr.
Nikakor pa niso mogli jezuiti doseči povoljnih uspehov
glede zahtev, izraženih v drugi in tretji točki. Zavoljo
tega so zahtevali Lanthieriji njivo, ki so jo medtem
jezuiti že ukoriščali, nazaj, toda ne samo njive, tem¬
več tudi pridelke, ki so zrasli na njej, in desetino. Vse
to je povzročilo jezuitom dosti sitnosti, posebno v letih
1609. do 1612., ko je bil upravnik Lanthierijevih po¬
sestev njim sovražni in nenaklonjeni protestant Mar¬
tin Steinhauser, ki je svoje gospodarje o vsem na¬
pačno obveščal. Naposled so Lanthieriji vendarle
uvideli, da so jim jezuiti izvojevali, kar so pač mogli.
Zato sta prepustila brata Ivan Gašper in Friderik ko¬
legiju njivo v vrednosti 80 do 100 gld. in dve tretjini
desetinskega deleža z darilnim pismom z dne 29. ja¬
nuarja 1619., naslovljenim na rektorja patra Nikolaja
Jagniatoviusa in njegove naslednike. V pismu je re¬
čeno, da to ni darilo, marveč le neke vrste nagrada,
ki si jo je družba z dovoljnim trudom prislužila. Tako
je bila ta zadeva za jezuite po daljšem času ugodno
rešena. Preostala je nato le še ureditev, ki se je tikala
ostale tretjine desetinskega deleža, pripadajočega ljub¬
ljanskemu knezoškofu. Pravici do tega deleža se je
pa knezoškof Oton Friderik grof Buchhein odpovedal
ter samo rektorju naročil, naj ob nekaterih nedeljah
in posebej označenih praznikih v šenklavžu slovenski
pridiga ud Jezusove družbe, ki si lahko izposodi knjige,
ki bi jih morda za ta namen potreboval, v škofijski
knjižnici. Toda Buchheinov naslednik knezoškof Jožef
grof Rabatta je načel iznova razpravo o desetinskem
deležu, trdeč, da gre za župnijske pravice. Spor o de¬
ležu je končal šele knezoškof žiga grof Herberstein,
ki je zasedel za Rabatto prestol ljubljanske škofije,
s tem, da je dne 15. decembra 1688. potrdil pogodbo,

KRONIKA

233

sklenjeno med knezoškofom Buchheinom in tedanjim
jezuitskim rektorjem.

Hren je sezidal jezuitom nov grad in ga blagoslovil
pri dveh vodnjakih, ki sta bila v grajski veži. Kakšen
je bil grad ob tistem času, pripoveduje J. V. Valvasor
v svojem delu »Ehre des Herzogthums Krain« (XI,
stran 584). On pravi: »Grad stoji pod gričem, ki je
obraščen z gostim gozdom. Poslopje obdaja sadno in
drugo drevje tako, da ga ni moči prav opaziti od no¬
bene strani, ker je med zelenim grmičevjem. Poleti je
tu zaradi drevesne sence prijetno hladen zrak. V gozdu
žubore tu pa tam ljubki studenčki, pod gradom pa se
naslaja oko ob pogledu na ravne travnike in orno
polje. Ker je torej ta kraj zabavno kratkočasen, zato
ga p. n. očetje jezuiti ljubljanski porabljajo ob dneh
odpočitka za sprehajališče in zabavišče.«

Po navedenem Valvasorjevem poročilu se lahko
sklepa, da sta bila grad in vrt današnjega Podturna
zelo priljubljeno bivališče jezuitom in njihovim go¬
jencem. Večkrat so bili v gradu pogoščeni dobrotniki
jezuitskega reda, a tudi jezuite so drugi gostili. O tem
vedo povedati marsikaj jezuitski dnevniki, ki jih hrani
arhiv narodnega muzeja. Tako je na primer neki ljub¬
ljanski stolni prošt presenetil kuharja podturnske gra¬
ščine s tem, da je poslal v kuhinjo, preden je prišel
v grad, šest kopunov in več steklenic sladkega laškega
vina, kar so nato v presrčni družbi on in očetje jezuiti
použili. Nekdaj se je neki istrski župnik sam povabil
k jezuitom ter imel srečo, da je bilo takrat v gradu
na uporabo več zajcev in tort. Neki škof iz bližnje po¬
krajine, ki je večkrat obiskal jezuite, je dobil razen
juhe, govedine, pečenke in močnate jedi tudi kokošje
testenice, pečene jerebice in kot prikuho kolerabo.
Ker je bil sladkosnedež, so mu postregli povrhu še z
mandelj novo in hruševo torto. Pri rednem kosilu so
postrezali jezuiti goste tudi s pečenimi ribami in pi¬
ščanci, raki, mlado kuretino v obari, jagnječino in
različnimi prikuhami. Pa tudi svojim gojencem so
jezuiti ob slavnostnih prilikah nudili dobro južino,
zlasti vselej takrat, kadar so na prostem pred gradom
uprizorili gledališko igro. Pri neki priliki so Pod tur-
nom sprejeli z godbo povabljenega deželnega glavarja
gojenci jezuitskega kolegija, našemljeni kot plešoče
opice in satiri (gozdni bogovi).

Leta 1703. so jezuiti grad popolnoma preuredili. Po
razpustu njihovega reda (1775.) je stanoval v njem
včasi poleti ljubljanski knezoškof. Ko se je leta 1790.
mudila v Ljubljani nadvojvodinja Elizabeta, ji je pri¬
redilo plemstvo dne 29. avgusta v gradu slavnostno
večerjo, ker je bival tedaj ljubljanski knezonadškof
Mihael baron Brigido v Podturnu. Grad je prešel po¬
zneje v last kranjskih deželnih stanov, od njih v po¬
sest študijskega sklada, naposled pa državnega erarja,
ki ga je obdržal do leta 1851.

Za časa vojne med Avstrijci in Francozi leta 1800.
je bila v gradu vojaška bolnišnica za ranjence, ki so
jih dovažali iz Italije.

Okoli štiridesetih let prejšnjega stoletja je dobil
grad sedanjo obliko. Zanj se je zanimal zmagovalec
v bitkah pri Kustoci (1848.), Mortari in Novari
(1849.), maršal Jožef grof Radetzky pl. Radetz. Dne
18. junija 1851. je pisal deželnim stanovom, da se na¬
mer j a naseliti v Ljubljani »iz posebne ljubezni do
vrlih Kranjcev« in kupiti Podturn. Ni pa kupil gradu
sam, ampak cesar Franc Jožef I., ki ga je prepustil

Radetzkemu in njegovi soprogi do konca njunega živ¬
ljenja na uporabo. Dne 1. maja 1852. je prevzel maršal
grad, ki se je imenoval od tedaj »Villa Radetzky«. Ra-
detzky je grad popolnoma prenovil in zgradil poleg
njega čedne hleve. Razen tega je dal speljati po bliž¬
njem gozdu položna pota in olepšati prostor okoli
gradu z mičnimi cvetličnimi gredicami. Poprava
gradu, nove stavbe in druge omišljave so stale mar¬
šala nad trideset tisoč goldinarjev.

Ljubljanski mestni odbor je izvolil Radeckega spričo
hvaležnosti in spoštovanja dne 30. maja 1852. za čast¬
nega meščana in mu nato dne 24. septembra slovesno
izročil častno diplomo, štiri leta potem (1856.) je Ra-
decki vrnil grad cesarju. Ker je bil grad nato napro¬
daj, ga je leta 1864. kupilo mesto od cesarske uprave
posestev.

O tem nakupu so poročale »Novice« z dne 1. no¬
vembra 1865. sledeče: »Grad ,pod turnom' (Tivoli) je
tedaj mestno posestvo.  Presvitli cesar ga je prodal
mestu za 72.000 gld., in sicer tako, da se 22.000 gld.
brž plača, ostalih 50.000 gld. pa v 5 letih, vsako leto
po 10.000 gld., mesto pa vzame v svojo službo vrtnarja
in hišnikarja. Gospod župan dr. Costa je v seji mest¬
nega odbora 25. dne t. m. dobil nalogo, da se po grofu
Griine-u Njih. Veličanstvu spodobno zahvali. Ker so pa
c. kr. deželni poglavar baron Schloissnigg, gosp. Kal-
man in gosp. župan iskreno si prizadevali za zaželjeni
vspeh, je mestni zbor tudi njim izrekel zahvalo, kakor
tudi g. dr. Schoppel-u, ki je prvi predlog v tej zadevi
naredil. C. kr. dvorni svetovalec in ravnatelj cesarje¬
vih grajščin gosp. Seifert, ki je posredoval to kupčijo,
je bil za častnega mestjana izvoljen. Ker se je pa
naša hranilnica mestu posebna dobrotnica stem ska-
zala, da mu je brez posebnega poroštva posodila
22.000 gld., je tudi nji bila očitna zahvala izrečena.
Za oskrbnike kupljene grajščine in poročevalce, kaj
naj se ž njo počne, so bili po predlogu županovem
izvoljeni gospodje Malič, dr. Orel in Sovan. — Ko je
po Ljubljani počil glas, da je mesto kupilo in tako
občinstvu ohranilo ,najlepši kraj ljubljanski', so
mestjani vsemu mestnemu zboru hvalo zapeli, da je
tako srečno dovršil stvar, katero je župan s posebno
marljivostjo obravnaval. Da je veselje mestjanov nad
tem kupom res prav živo, znamenje je to, da so svetli
knezoškof brž drugi dan županu poslali 1000 gld. v
ta namen.« (Takrat je bil ljubljanski knezoškof Jernej
Vidmar (1860—1875]. Op. pisca.)

Ko je devetdesetletni Radecki dne 5. januarja 1858.
preminul, je mestna občina ljubljanska naročila aka¬
demskemu kiparju in livarju Antonu Fernkornu na
Dunaju, naj izgotovi maršalov doprsnik. Le-tega so
porabili za spomenik, kraseč Zvezdo od dne 19. marca
1860. do konca leta 1918. Podstavek za spomenik
je napravil kamnoseški mojster Ignacij Toman. Spo¬
menik je stal 7201 gld. — Nadalje je postavilo mesto
Radeckemu tudi pred podturnskim gradom spomenik.
Na njegovem kamnitnem podstavku je stal maršal v
naravni velikosti iz litega železa. Ta kip, ki je bil na
industrijski razstavi v Londonu odlikovan leta 1852.,
je kupil Jožef Benedikt Withalm, nekdanji lastnik
kolizeja, od kneza Salma za 800 gld., čeprav je bil
cenjen na 2000 gld., nato pa ga prodal mestu. Kip je
bil ulit v Blanci na češkem. Dne 7. novembra 1854.
je prosil Withalm dr. Henrika Costo, naj mesto čim-
prej prevzame kip, ker mu v kolizeju primanjkuje

234

KRONIKA

prostora. Občina je prošnji ugodila. Ker pa takrat
ni bil ugoden čas za postavitev spomenika, so ga
spravili v mestno shrambo in nanj — pozabili. Okoli
leta 1881. so kip našli in ga postavili pred grad Tivoli,
kjer je stal do dne 31. decembra 1918., ko je ponoči
s spred omenjenim doprsnikom kar izginil.

Meseca aprila leta 1870. so zgradili v parku vodo¬
met s fantičem, ki stiska ribo, iz katere se dviga voda
visoko v zrak, ter okrasili štiri stebriče okoli vodometa
z ulitimi vazami. Bržčas je dobilo ob prav istem času
tudi stopnišče spodaj štiri velike pse iz litega železa,
o katerih se govori, da se je njihov stvaritelj Fern-
korn zaradi neke izgubljene stave ustrelil. Lepo ko¬
vano ograjo vrhu stopnišča pred gradom so postavili
leta 1886. Izdelala jo je tvrdka Gustav Tonnies. Leta
1899. so nadomestili prejšnje stopnice s sedanjim
stopniščem z rampo.

Kjer je dandanes za gradom prostor za letno gleda¬
lišče, je bil nekoč ribnik, ki so ga pred tremi, štirimi
desetletji zasuli. Pred svetovno vojno je igrala tu ali
pa tik ob gradu često vojaška godba. Vodnjak s po¬
zlačenim kipom, ki je zdaj pod zelenim baldahinom
nad teraso, je stal prej na levi strani gradu, in sicer
nasproti bohotno rastoči veliki tisi.

V mesecu maju leta 1883. so bila izpeljana gozdna
pota po tivolskem griču, a leto dni pozneje je odsek
za olepšavo mesta dal napraviti več mostičev na poti,
ki drži proti šišenskemu hribu odnosno zdaj prav za
prav le do hotela »Bellevue«. V letih 1937. in 1938.
je dala mestna občina vsa pota in vse steze, ki vodijo
na Rožnik, ki je bil leta 1936. privzet k mestu, ko¬
renito preurediti, to je izravnati, utrditi in dobro
posuti z gramozom.

Prostor v Tivoliju, kjer je dandanes velesejem,
čedno ograjeno letno telovadišče Ljubljanskega So¬
kola z veličastnim vhodom, kopališče športnega kluba
»Ilirije« in otroško igrišče, je bil uporabljan nekoč
za slavnostne nastope vojske ob cesarjevem rojstnem
dnevu in za mladinske igre srednješolskega dijaštva;
nato pa za prirejanje različnih zabav in razveselje¬
vanja. Na kraju sedanjega telovadišča in kopališča
je bilo zgrajeno pred štiridesetimi leti veliko kolesar¬
sko dirkališče, kakih petnajst let pozneje opuščeno in
porušeno. Ta del Tivolija je bil potem pred vojno in
še precej časa po njej namenjen zgolj potujočim
cirkusom, panoramam, zverinjakom, komedijam, vrti¬
ljakom, streliščem in podobnemu. Tedaj so Latter-
mannov drevored bolj ko zdaj obiskovale, zlasti ob

nedeljah in praznikih, velike množice radovednega
občinstva, kar pa mirnim šetalcem spričo hrupa in
trušča ni bilo nič kaj všeč.

Omembe vredna je vsekakor še beležka »Sloven¬
skega Naroda« z dne 11. aprila 1882. s tole vsebino:
Leta 1881. se je pojavil med stanovalci tivolskega gra¬
du legar, za katerim je umrla celo soproga nekega
polkovnika. Ljubljančani so se čudili, kako vendar je
mogel nastati legar v poslopju, ki je precej oddaljeno
od drugih hiš ter stoji med čednim parkom in smre¬
kovim gozdom. Toliko večji pa je bil še preplah, ko se
je zvedelo, da je zbolelo za nalezljivo boleznijo tudi
šest gostov, ki so hodili zajtrkovat v bližnjo »švica-
rijo«. Zato so začeli notranjost gradu preiskovati. In
izsledili so vzrok: Vseh trinajst let, odkar so gospo¬
darili na rotovžu nemškutarji, niso v gradu stranišča
niti enkrat izpraznili.

Okoliš tivolskega in Cekinovega gradu je bil pri¬
klopljen Ljubljani šele leta 1892. Kjer je danes hotel
Tivoli ali — bolje — samo mestna stanovanjska hiša,
zgrajena od občine leta 1908., je bila prej »švicarija«,
ki jo je ustanovilo Kazinsko društvo ter otvorilo v
njej gostilno in kavarno dne 8. junija 1835. z godbo
in umetnim ognjem.

Velika sreča je za Ljubljano, da je postalo vse ob¬
širno tivolsko posestvo po tolikem menjavanju last¬
nikov in po toliko izpremembah v teku časa naposled
mestna last. Zakaj če bi bil grad s krasno okolico vred
v rokah zasebnikov, ki bi razpolagali z vsem po svoji
mili volji, bi to gotovo nikakor ne koristilo prebival¬
stvu kakor tudi ne bi bilo na livadah tako lepo ure¬
jenih sprehajališč, kakor so dandanes, ki razveselju¬
jejo domačine in privabljajo s svojo mikavnostjo mno¬
žice tujcev.

Leta 1880. je napravila mestna občina stalni ribnik,
ki ga je tri leta pozneje razširila na južnem delu. Sedaj
meri ribnik okoli 8500 m 2 . Mestni magistrat ga je pre¬
pustil nemškemu »Eislaufvereinu« in mu dovolil zgra¬
diti paviljon za drsalce in gledalce. Ker pa društvo ni
izpolnjevalo določil pogodbe in imelo samo nemške
napise, je mestna občina pogodbo razveljavila ter pre¬
vzela drsališče v lastno oskrbo. Poleti so se v prejšnjih
časih ljudje tudi vozili s čolni po ribniku.

Od leta 1921. pa do leta 1937. je telesno-kulturno
društvo »Atena« uporabljalo prostor za železniško
progo, kjer je zdaj izpeljana proti ribniku nova cesta,
za telovadišče in igranje tenisa.

MLADINSKO SKRBSTVO IN ZDRAVSTVO
MESTA LJUBLJANE

NA MEDNARODNI MLADINSKO ZAŠČITNI RAZSTAVI II. BALKANSKEGA KONGRESA ZA
ZAŠČITO OTROK IN MLADINE V BEOGRADU LETA 1938.

V Beogradu se je vršil od 1. do 7. oktobra 1. 1938.
II. balkanski kongres za zaščito otrok in mladine, ki
ga je priredila na iniciativo »Union Internationale de
Securs aux Enfants a Geneve« »Jugoslovanska Unija
za zaščito otrok«. V zvezi s kongresom se je priredila
istočasno tudi mednarodna mladinska zaščitna raz¬

stava, ki je trajala od 1. do 25. oktobra. Razstave so
se udeležile poleg balkanskih držav Jugoslavije, Bol¬
garije, Romunije, Turčije, Grčije in Albanije, tudi
druge evropske države, in sicer Nemčija, Madžarska,
Italija, Poljska, Anglija, Francija in Zedinjene dr¬
žave severne Amerike ter naknadno še češkoslovaška.

KRONIKA

235

Vkljub temu, da je kongres razpravljal prvenstveno
o zaščiti vaškega otroka in formaciji medicinsko-
socialnega osebja na vasi, so bile še posebej pozvane
zaradi primerjave nekatere prestolnice evropskih
držav, da pokažejo svoje delo na mladinsko zaščitnem
področju. Prav tako so bila pozvana k sodelovanju v
okviru jugoslovanske razstave tudi mesta Ljubljana,
Zagreb in Beograd.

Ljubljana se je vabilu odzvala in razstavila pregled
mladinskega socialnega skrbstva in zdravstva po
vojni v okviru slovenske mladinsko zaščitne razstave,
ki jo je priredila Jugoslovanska Unija za zaščito dece,
sekcija za dravsko banovino. Ker je bilo tako mladin¬
sko skrbstvo in zdravstvo mesta Ljubljane prvič pre-
zentirano pred mednarodnim forumom, velja, da
»Kronika slovenskih mest« zabeleži ta dogodek in ga
tako ohrani bodočim rodovom v spomin in pouk.

Mladinsko skrbstvo mesta Ljubljane je bilo pri¬
kazano s 14 kartami, diagrami in načrti mladinskih
ustanov, zdravstvo pa z 10 kartami. Karte so bile raz-
obešene na 3 stenah, ki so merile 76 m 2 . Dočim sta
imeli mesti Beograd in Zagreb mnogo več prostora in
tudi razkošneje opremljenega, je bila razstava mesta
Ljubljane prikazana sicer skromneje, toda po vse¬
bini gradiva in po mnenju udeležencev bogateje od
drugih.

MLADINSKO SKRBSTVO

Mladinsko zaščitne ustanove so bile razvidne iz
karte, ki je v načrtu mesta Ljubljane imela včrtana
posebna znamenja. Iz nje je bilo razvidno, da je
imela Ljubljana v začetku leta 1938. 7 otroških za¬
vetišč, 7 otroških vrtcev, 11 zavodov, v katere je od¬
dajala svoje oskrbovance, dalje 13 šolskih kuhinj, 5
otroških igrišč in eno gozdno šolo.

Na tujca, ki ne pozna ljubljanskih socialnih razmer
in ki mu ni znana socialna struktura Ljubljane tudi
s teritorialne plati, je napravila karta ugoden vtis.
Tisti pa, ki so mu tozadevne razmere znane, pa si je
dovolil pripombo, da bi bilo potrebno več otroških
zavetišč, osobito na periferiji mesta (inkorporirane
občine). Toda tudi v tem oziru bi imela karta drugačno
lice, če bi bili včrtani še zavetišči na Viču in v Zeleni
jami, od katerih je bilo prvo izpuščeno, odn. označeno
za zavod, kamor oddaja MOL svoje oskrbovance, do¬
čim je drugo že dograjeno, pa še ne posluje.

Izdatki za socialno in mladinsko skrbstvo  so bili
razvidni iz posebne karte, na kateri so bili ponazor¬
jeni v primeri s celokupnimi proračuni in proračuni
za socialno skrbstvo. Celotni proračuni MOL so bili
od 1. 1918. sledeči:

Prorač. leto:

1918. /19.

1919. /20.

1920. /21.

1921 . / 22 .

1922. /23.

1924.

1925.

1926.

1927.

1928.

1929.

1930.

Celotni proračun MOL
2,411.309 K
5,224.292 K
10,662.790 K
15,408.670 K
9,245.585 din
23,947.609 din
28,480.835 din
34,751.003 din
36,830.037 din
42,007.165 din
44,008.970 din
49,236.718 din

Prorač. leto:

1931.

1932.

1933.

1934.

1935. /36.

1936. /37.

1937. /38.

Celotni proračun MOL
50,664.868 din
47,321.500 din
45,839.075 din
46,615.234 din
84,531.856 din
103,589.542 din
99,029.377 din

Postavke za socialno skrbstvo MOL pa so bile po
vojni v primeri s celotnimi proračuni sledeče:

Prorač. Postavka za %•  od celotn.

leto: soc. skrbstvo: proračuna:

1918. /19. 209.942 K 8.70

1919. /20. 254.028 K 4.86

1920. /21. 499.362 K 4.68

1921. /22. 836.020 K 5.42

1922723. 766.338 din 8.28

1924. 2,824.232 din 11.78

1925. 3,745.830 din 13.15

1926. 3,660.463 din 10.53

1927. 3,880.364 din 10.54

1928. 4,220.777 din 10.00

1929. 4,489.670 din 10.20

1930. 4,878.450 din 9.90

1931. 5,079.885 din 10.02

1932. 4,322.238 din 9.13

1933. 4,690.988 din 10.23

1934. 4,569.154 din 9.80

1935. /36. 4,092.980 din 4.94

1936. /37. 6,918.506 din 6.67

1937738. 6,120.230 din 6.16

Postavke za mladinsko skrbstvo MOL pa so bile po
vojni v primeri s celokupnimi proračuni in postav¬
kami za socialno skrbstvo sledeče:

1918. /19. 38.420 K 1.59

1919. /20. 44.420 K 0.85

1920. /21. 77.420 K 0.72

1921. /22. 170.000 K 1.10

1922723. 98.000 din 1.06

1924. 319.543 din 1.33

1925. 609.400 din 2.14

1926. 686.400 din 1.97

1927. 825.800 din 2.24

1928. 1,015.060 din 2.46

1929. 830.600 din 1.88

1930. 897.200 din 1.82

1931. 1,127.700 din 2.22

1932. 1,023.240 din 2.14

1933. 1,148.020 din 2.50

1934. 1,133.700 din 2.64

1935736. 1,334.921 din 1.57

1936737. 1,326.850 din 1.28

1937738. 2,468.270 din 2,48

18.31

17.49

15.50
20.45
12.78

11.31
16.27
18.75

21.50
24.07

18.50
18.71
22.20
23.68
24.47
24.81
32.64
19.18

40.32

Iz tozadevne grafične ponazoritve je bilo zelo dobro
razvidno, da so se izdatki za mladinsko skrbstvo v
letih 1918719. do 1921722. rapidno dvignili in dosegli
prvi maksimum, ko je bila še kronska valuta. Po¬
vojne mladinsko skrbstvene zahteve so terjale, da so
se v teku štirih proračunskih let izdatki za mladinsko
skrbstvo popetorili. Napram izdatkom za socialno
skrbstvo so se dvignili za 1.74 %,  dočim so napram
celokupnemu proračunu padli za 0.49 %.  Od leta
1921722. zaznamujejo velik padec, ki doseže minimum

236

KRONIKA

leta 1924., nakar postopoma rasejo in dosežejo v di¬
narski valuti prvi maksimum 1. 1928., ko je bilo iz¬
danega za mladinsko skrbstvo napram izdatkom za
soc. skrbstvo 24.07 %.  So se torej v teku šestih let
dvignili za 11.79 %, odn. napram celokupnim prora¬
čunom za 1.40 %.  Leta 1929. zaznamujejo zopet pa¬
dec, ki je obenem takoj na začetku zadnjega deset¬
letja minimum, nakar polagoma rasejo in dosežejo
po znatnejšem padcu 1. 1936./37. v proračunskem letu
1937./38. drugi maksimum 40.32 %.  So narasli torej
izdatki za mladinsko skrbstvo od 1. 1928. do 1. 1937./38.
za 16.25 %.  Pripomniti pa je seveda treba, da so v
zadnjih 10 letih rapidno rasli tudi redni letni prora¬
čuni tako, da je znašala razlika od proračuna za mla¬
dinsko skrbstvo z rednim letnim proračunom od leta

1928. do 1937./38. samo 0.02 %.

Vendarle pa je treba pripomniti, da se opaža oso-
bito v zadnjem desetletju stabilna tendenca po po¬
časnem, pa gotovem povečanju postavk za mladinsko
skrbstvo, kar je najboljši znak, da postaja organiza¬
cija mladinskega skrbstva od leta do leta popol¬
nejša in da zaradi tega tudi uspehi ne morejo iz¬
ostati. To velja osobito za zadnje leto, ko se je postav¬
ka za mladinsko skrbstvo podvojila ne samo absolutno,
marveč tudi relativno in to v odnosu napram izdat¬
kom za socialno skrbstvo (od 19.18 %  do 40.32 %),
kakor tudi v primeri s celokupnim proračunom (od
1.28 %  na 2.48 %).

V zvezi s tem bi bilo zanimivo omeniti tudi to,
da stoji mesto Ljubljana v pogledu organizacije mla¬
dinskega skrbstva na prvem mestu ne samo v državi,
marveč tudi v Sloveniji. To potrjujejo n. pr. sledeči
podatki:

Koliko znašajo postavke raznih jugoslovanskih mest
za mladinsko skrbstvo, ni podatkov, pač pa razpolaga¬
mo s podatki, koliko znašajo postavke nekaterih jugo¬
slovanskih mest za soc. skrbstvo v primeri s celotnim
proračunom. Tako n. pr. za 1. 1933. i 1
Beograd z Zemunom

in Pančevem din 6,330.413'— ali 1.73 %

Zagreb „ 11,570.216 — „ 4.75 %

Ljubljana „ 4,690.988'— „ 10.23 % 2

Iz teh podatkov je torej razvidno, da je bila 1.1933.
postavka MOL za socialno skrbstvo 6 krat večja od
beograjske in 2 in pol krat večja od zagrebške v pri¬
meri s celokupnim proračunom.

Dalje je zanimiva primerjava postavk za soc. in
mladinsko skrbstvo MOL s postavkami za soc. in mla¬
dinsko skrbstvo ostalih slovenskih mest.

Celokupna vsota vseh proračunov za slovenska me¬
sta je znašala 1. 1927. din 63,572.229'—, leta 1937. pa
din 157,704.508'—. Se je torej v teku 10 let povečala
za 148.07 %.  Od tega denarja je bilo za socialno skrb¬
stvo izdanega v 1. 1927. din 6,249.671'— ali 9.66 %
od vsote proračunov v 1. 1927. V tem letu je znašala
postavka MOL za soc. skrbstvo din 3,880.364'— ali

1  Po Vidakoviču: »Stanbena beda kao uzrok društvene
degeneracije«, Beograd, 1935., in »Komunalne financije
naših gradova«, Beograd, 1935.

2  Vidakovič navaja postavko za socialno skrbstvo
din 9,254.293'— ali 9.72 %  od celokupnega proračuna, kar
pa ne odgovarja resnici. Jaz sem navedel gornjo postavko,
kakor stoji v proračunih, kjer je zabeležen celokupni pro¬
račun din 45,839.075'—, proračun za socialno skrbstvo
din 4,690.988 — ali 10.23 %.

62 %.  Torej postavke za soc. skrbstvo vseh 24 sloven¬
skih mest niso dosegle niti polovico one vsote, ki jo
je namenila za soc. skrbstvo MOL, čeprav so imele
trikrat več prebivalstva. Leta 1937. pa je znašala
vsota postavk za soc. skrbstvo din 11,163.165'— ali
7.07 % od vsote proračunov 1. 1937. Ta vsota se je v
teku 10 let sicer skoro podvojila, toda one relacije,
ki jo je imela pred desetimi leti napram celokupnim
proračunom, ni obdržala, nasprotno, nazadovala je za
slabo četrtino. Tega leta pa je znašala postavka MOL
za soc. skrbstvo din 6,120.230'— ali 55 %>.  Torej tudi
leta 1937. niso postavke za soc. skrbstvo slovenskih
mest dosegle polovico vsote MOL za soc. skrbstvo,
toda so se pa tej polovici že močno približale. Dočim
je znašala njihova vsota 1. 1927. din 2,367.307'—, je
znašala 1. 1937. din 5,042.935'—-. V soc. skrbstvu so
pričele torej z MOL uspešno tekmovati ostale sloven¬
ske mestne občine.

če primerjamo sedaj še postavke za mladinsko skrb¬
stvo MOL s tozadevnimi postavkami ostalih sloven¬
skih mest, potem pridemo do naslednjih zaključkov:

L. 1927. so imela posebne postavke za mladinsko
skrbstvo sledeča mesta: Celje, Laško, Ljubljana, Ma¬
ribor, Ptuj, Škofja Loka, Tržič in Slovenj Gradec.
Torej 9. Skupna vsota vseh teh postavk je znašala
din 1,524.144'— ali 2.39 %  napram vsoti celokupnih
proračunov, odn. 24.37 %  napram vsoti postavk za soc.
skrbstvo. Do leta 1937. pa so se gornjim mestom
pridružili še Črnomelj, Jesenice, Metlika, Ormož, Ra¬
deče in Radovljica, torej je bilo 1. 1937. vseh mest,
ki so imela v svojih proračunih posebne postavke,
namenjene samo za mladinsko skrbstvo, 15. Skupna
vsota vseh teh postavk je znašala 3,578.160 din ali
2,26 %  napram vsoti celokupnih proračunov, odn.
32,05 % napram vsoti postavk za socialno skrbstvo.

Od skupne vsote postavk za mladinsko skrbstvo
1. 1927. je znašala postavka MOL 825.800 din ali
55 %, 1. 1937. pa 2,468.270 din ali 70 %. Iz te pri¬
merjave povsem gladko lahko zaključimo, da v or¬
ganizaciji mladinskega skrbtva slovenskih mest ab¬
solutno prednjači Ljubljana. Dočim tekmujejo z njo
ostala slovenska mesta v pogledu splošnega socialnega
skrbstva še kolikor toliko uspešno, saj so se ji v
teku 10 let znatno približali, ne morejo pa tekmovati
v pogledu mladinskega skrbstva, saj so v teku zadnjih
10 let močno zaostali za njo.

K tem komunalnim financam za socialno skrbstvo
še tole splošno pripombo, ki je poznavalcu slovenske
socialne strukture in mladinsko zaščitnega problema
obrnila pozornost: Iz celotnega razstavljenega slo¬
venskega gradiva je bilo razvidno, da je socialna,
zdravstvena, vzgojna in moralna zaščita podeželskega
otroka neprimerno bolj pereča, kot pa meščanska, in
da bi se večina teh vprašanj dala uspešno rešiti, če
bi imeli na razpolago sorazmerno vsaj toliko sredstev
in moči, kolikor jih ima MOL.

Izdatki za redne in izredne podpore  so bili razvidni
iz posebne karte, in sicer za desetletje 1928.—1937./38.
Iz nje je bilo razvidno, da so znašali izdatki za redne
podpore:

v letu

1928. din 282.000 —

1929. „ 292.000'—

1930. „ 330.000'—

1931. „ 395.000 —

KRONIKA

237

1932. din 377.640 —

1933. „ 382.320 —

1934. „ 400.000'—

1936./37. „ 425.400 —

1936737. „ 425.000 —

1937738. „ 500.000 —

dočim so znašale izredne podpore ined din 100.000'—
in 200.000'—. Z zmanjševanjem izrednih podpor so
rasle redne, odn. padale izredne podpore do 1. 1932.
(din 90.000'—), od tega leta dalje pa se opaža, da se
polagoma dvigajo poleg rednih tudi izredne, osobito
v 1. 1937., ko so se redne podpore dvignile od 425.400
do 500.000 in izredne od 120.000 na 230.000.

Jasno je, da je obenem z rednimi in izrednimi pod¬
porami raslo tudi število rednih in izrednih oskrbo¬
vancev, in sicer takole:

venijo, vprašanje teh dveh vzgoj rešeno, je odprto
vprašanje, najbrže pa bo, da ni.

Da je raslo obenem z izdatki tudi število zavodnih
in družinskih oskrbovancev od leta do leta, je raz¬
vidno iz sledečega:

Leto: Zavodni oskrbovanci: Druž. oskrbovanci:

1928. 34

1929. 32

1930. 29

1931. 50

1932. 54

1933. 50

1934. 46

1935736. 64

1936737. 65

1937738. 117

12

14

11

24

31

41

54

69

89

78

v letu rednih oskrb. izrednih oskrb.

1928. 370 180

1929. 352 230

1930. 356 255

1931. 430 280

1932. 432 315

1933. 440 350

1934. 496 515

1935736. 440 498

1936737. 533 456

1937738. 484 472

V 1. 1937. je MOL vzdrževala popolnoma 192 otrok,
delno pa 2805. Ostale mestne občine pa so popolnoma
vzdrževale 157 otrok, deloma pa samo 442. Tudi tu
vidimo, da ima MOL absolutno največja števila.

Izdatki za zavodno in družinsko vzgojo  so rasli prav
tako, kakor so rasli izdatki za redne in izredne pod¬
pore, in sicer:

Leta: Izdatki za zavod, oskrbo: Izdatki za druž. oskrbo:

1928.

1929.

1930.

1931.

1932.

1933.

1934.
1935736.
1936737.
1937738.

120.000

120.000

120.000

190.000

190.000

190.000

150.000
199.200
176.400

300.000

40.000

40.000

40.000

95.000
95.000

120.000

150.000

216.000
200.000
200.000

Obe črti (rdeča — zavodna oskrba, zelena — dru¬
žinska oskrba) nam nudita s svojimi porasti in padci
zanimivo sliko. Rdeča zaznamuje od 1. 1930. do 1.1931.
stabilen dvig, ki je trajal tri leta in nato padel. Isto
se opazi tudi z zeleno črto, toda ta dvig je trajal le
dve leti, nakar se prične rapidno dvigati, gre preko
rdeče črte in doseže maksimum 1. 1935. (216.000 din).
Na kritični točki 1. 1936., ko se je bržkone odločevalo,
ali bo šla rdeča črta navzdol, to se pravi, ali bo do¬
bila prednost pred zavodno družinska vzgoja, se je
stvar obrnila tako, da je zašla družinska vzgoja v
lahek padec, dočim se zavodna skokoma dvigne za
ca. 85 %.  Ravno to razkrižje rdeče in zelene črte je
bilo točka pozornosti za obiskovalce, saj je bilo med
njimi mnogo takih, ki so bili pristaši družinske vzgo¬
je, bilo pa je tudi mnogo takih, ki so bili za zavodno
vzgojo. Ali je za nas, to je za Ljubljano in vso Slo-

Ob podatkih o zavodni in družinski vzgoji so spro¬
žili obiskovalci vprašanje, zakaj ne družinska vzgoja,
ki je cenejša kot zavodna. Iz gornjega je namreč raz¬
vidno, da je stal MOL en oskrbovanec v družini n. pr.
1. 1936. 2258 din, dočim je stal v zavodu 2713 din.

Dnevna otroška zavetišča MOL  so bila prikazana z
12 slikami in enim modelom bežigrajskega zavetišča.
Poleg tega so bili na posebni karti prikazani izdatki
za dnevna otroška zavetišča ter otroci, ki jih obisku¬
jejo, ločeno po spolu. Poleg tega so bili razstavljeni
tudi načrti otroškega zavetišča v Trnovem, ki se je
pričelo graditi letošnje poletje.

Od vseh otroških dnevnih zavetišč, ki jih vzdržuje
MOL, nima nobeno lastnih prostorov. Zavetišče v
Zeleni jami, ki je že dograjeno, pa še ne posluje, ter
zavetišče v Trnovem, ki se gradi, bosta imeli samo¬
stojne, lepe in moderne prostore. Zavetišče pri sv.
Florijanu in ono v Sp. šiški sta bili ustanovljeni leta
1916., na Taboru 1927., za Bežigradom 1. 1937., na
III. drž. mešč. šoli pa 1. 1938. Vsa zavetišča imajo
18 prostorov, eno moško in 18 ženskih moči.

Pregled izdatkov za dnevna otroška zavetišča od
1. 1927. do 1937738. je sledeč:

leta 1927.

1928.

1929.

1930.

1931.

1932.

1933.

1934.
1935736.
1936737.
1937738.

din 110.000
„ 165.000
„ 105.000
„ 105.000
„ 172.800
„ 125.600
„ 125.600
„ 132.600
„ 120.000
„ 95.000

„ 171.640

Pregled otrok v teh dnevnih zavetiščih pa nam pri¬
kazujejo sledeči podatki:

Leto ž.

1927. 76

1928. 68

1929. 89

1930. 77

1931. 70

1932. 81

1933. 79

1934. 89

1935. 52

1936. 76

1937. 99

M. Sk.

41 117

41 109

47 146

60 137

68 138

67 148

113 192

101 190

105 157

94 170

125 224

KRON

K A

238

Zanimiva je ugotovitev, da so do leta 1932. pre¬
vladovale v zavetiščih deklice, dočim prevladujejo od
1. 1933. dalje dečki.

Počitniške kolonije MOL  so bile prav tako kakor
zavetišča prikazane s 17 slikami iz življenja v kolo¬
nijah, dalje z načrtom počitniške kolonije v šiljevici
ob morju ter z izdatki in pregledom kolonistov od
I. 1927. do 1937.

MOL je bila ena prvih v državi, ki je pričela prire¬
jati za mladino počitniške kolonije, najprej na Go¬
renjskem, pozneje pa tudi ob morju. Prvo počitniško
kolonijo za otroke je priredila 1. 1926. in od tega leta
dalje redno vsako sezono. Od 1. 1927. do 1. 1937. je
bilo v kolonijah MOL 2542 otrok, izdatki pa so zna¬
šali 1,098.500 dinarjev. Tozadevni razvoj nam prika¬
zujejo sledeči podatki:

Izdatki za kolonije ter število kolonistov je raslo
od leta do leta, in sicer:

Tudi v počitniških kolonijah so prevladovali dečki
nad deklicami. Poleg tega pa je obiskovalec pogrešal
podrobnejše analize uspehov in neuspehov, predvsem
pa socialne in zdravstvene strukture kolonistov.

Poleg počitniških kolonij so bile prikazane na raz¬
stavi tudi božičnice,  ki jih prireja MOL vsako leto za
revne otroke.

Božičnice je pričela prirejati šele 1. 1930. in so zna¬
šali tozadevni izdatki:

Očiten je stalen porast. Kandidatov za obdarovanje
je vedno več. Saj jih je bilo I. 1935. 605, 1. 1936. 644,
1. 1937. pa že 731.

Poleg vsega spredaj omenjenega gradiva pa je bil
na razstavi prikazan tudi načrt bodoče gozdne šole,
ki naj bi jo postavila MOL za bolehne otroke nekje
na Rožniku. Tozadevni načrt je vzbudil na razstavi
pozornost in tudi odobravanje. Z realizacijo te misli
bi bila MOL lahko postavila eno naj lepših in najmo¬
dernejših mladinsko zaščitnih ustanov za ono deco,
ki je zaščite in skrbstva najbolj potrebna.

Spredaj sem omenil med mladinsko zaščitnimi usta¬
novami, ki jih vzdržuje MOL, tudi šolske kuhinje.
Da bo ta kronika popolna, naj podam še o njih
kratko poročilo.

šolskih kuhinj je bilo v Ljubljani v šolskem letu
1937./38. 12, in sicer: na I. deški ljudski šoli (usta¬

novljena 1. 1936.), na II. drž. deški (1935.), na IV. drž.
deški (1937.), na V. drž. deški (1936.), na III. drž.
dekliški (1936.), drž. ljudski na Viču (1936.), na be¬
žigrajski šoli (1936.), v Lichtenthurnovem zavodu
(1920.) in na pomožni šoli (1936.).

Iz gornjih podatkov je razvidno, da so vse kuhinje
novejšega datuma razen one na III. drž. mešani. Ku¬
hinje obratujejo večinoma vse od začetka oktobra do
konca maja. V njih je zajtrkovalo v 1. 1937./38. 549
otrok, obedovalo 40, malicalo pa 51. Od njih ustano¬
vitve do konca šolskega 1. 1937./38. so znašali izdatki
193.462 din. Večino teh kuhinj je vzdrževala MOL,
deloma pa so jih podpirali tudi banska uprava, Rdeči
križ, učiteljstvo in privatniki. V teh kuhinjah je bilo
razdeljenega 80.405 1 mleka, 250 kg sladkorja, 2555 kg
krompirja, 25.097 kg kruha, 1050 kg fižola in 1500 kg
moke.

K šolskim kuhinjam naj omenim še otroške vrtce,
ki jih vzdržuje MOL. Teh je bilo v preteklem šol. letu
7, in sicer: na Taboru (ustanovljen 1.1889.), II. mestni
otroški vrtec (1. 1900.), na II. dekliški šoli (1. 1930.),
na II. mešani ljudski šoli (1. 1931.), III. otroški vrtec
(1. 1935.), za Bežigradom (1. 1936.) in na III. drž.
mešani ljudski šoli (1. 1937.).

Tozadevne mladinske ustanove so prav za prav za
Ljubljano najstarejše mladinsko - zaščitne ustanove.
Prostorov imajo 13, dalje 13 vrtnaric, toda od vseh
7 samo en otroški vrtec ni v najeti zgradbi, in sicer
oni, ki je v samostanu frančiškanskih misijonark.

Čeprav so bili, kakor že uvodoma omenjeno, ti po¬
datki o socialnem skrbstvu MOL skromni, so vendar¬
le pokazali, da ima občina mnogo razumevanja za to
panogo mladinskega skrbstva. Iz podanega gradiva je
razvidno, da prevladuje v mladinskim socialnem
skrbstvu MOL bolj kurativna kot preventivna plat.
Ta značilna poteza pa ni značilna samo za MOL,
marveč prav tako za vse one občine, ki so šele nekaj
let, morda tudi dvoje desetletij pričele posvečati mla¬
dinskemu socialno - skrbstvenemu vprašanju pozor¬
nost. Simpatično pa je pri celi stvari to, da gredo vse
krivulje v pozitivno smer, in sicer stabilno, brez ne¬
naravnih ali morda celo protinaravnih skokov. Bila
bi ta stvar brez dvoma sumljiva, če bi razpolagali
samo s podatki za nekaj let, ko pa razpolagamo z
njimi za vsa leta po vojni, odn. od početka te ali one
panoge mladinskega socialnega skrbstva, daje to že
dovolj jamstva, da bo tudi v bodoče šla razvojna li¬
nija vedno v pozitivno smer.

ŽIVLJENJSKA BILANCA MESTA LJUBLJANE

Umrljivost, rojstva in poroke v Ljubljani od leta
1918. do l. 1937.  so bile razvidne iz karte v velikosti
110 X 80.

Vse tri črte (siva, ki je predstavljala umrljivost,
modra — rojstva, rdeča — poroke) so stale 1. 1918.
zelo nizko, kar je za zaključek vojne povsem razum¬
ljivo, posebno za rojstva in poroke. Siva črta se takoj
v naslednjem letu dvigne, nato pade na isto višino
nazaj, se naslednjega leta zopet dvigne, nakar preide
v stalno počasno padanje do 1. 1928., ko doseže mi¬
nimum 10°/oo. V letih 1929. in 1930. zaznamujemo zo¬
pet rahel porast, nakar se leta 1931. vrne zopet na
minimum, nato pa variira med 10 in 12%>o do 1. 1935.,
I. 1936. pade zopet na minimum, 1. 1937. pa se znova

KRONIKA

239

dvigne na 12 %>o. Dočim opazimo od 1. 1921. do 1. 1928.
tendenco stalnega padanja umrljivosti, zasledujemo
od 1. 1928. do 1. 1937. stagnacijsko linijo z majhnimi
variacijami.

Bolj negativna pa je rdeča črta (poroke). Od 9 °/oo
1. 1918. napravi v prvem letu po vojni kolosalen skok
na 19 %o. Na tej višini se drži do 1. 1921., nakar
prične stalno padati in doseže prvi minimum 1. 1927.,
in sicer 14°/oo, nakar se dviguje do 1. 1930. (15%x>),
v letih krize pa rapidno pada do 1. 1935. (8%o) in
doseže tako največji padec po vojni. Toda v 1. 1937.
doseže zopet srednjo višino 13%>o.

še interesantnejšo sliko, osobito v odnosu do sive in
rdeče, nam nudi modra črta (rojstva). Od 1. 1918.
stalno in močno rase. L. 1922. doseže sivo črto, gre
preko nje in se 1. 1923. približa rdeči. To znači, da
smo bili od 1. 1918. do 1. 1922. pasivni, umrljivost je
bila večja od rojstva. Od 1. 1923. pa se boči v lahnem
padcu nad sivo in rdečo črto ter se jim 1. 1927. prvič
po vojni povsem približa. Tega leta je bilo torej na
1000 prebivalcev skoro enako število za rojstva, umr¬
ljivost in poroke. Naslednjega leta se rojstva zopet
dvignejo, toda pridejo zaradi porasta porok pod rdečo
črto, jo po 1. 1931., ko jo v fazi rapidnega padanja
zopet presečejo in dosežejo 1. 1932. drugi maksimum
po vojni in sicer 14°/oo. Od tu padajo do 1. 1934. sku¬
paj z rdečo in sivo in se jima približajo tako, kot leta
1927. Leta 1934. padejo celo pod sivo črto, toda na¬
slednjega leta se zopet dvignejo in se v 1. 1937. pri¬
bližajo 10 °/oo. Stanje umrljivosti, porok in rojstev
1. 1937. je torej povsem podobno, odn. enako stanju
leta 1929.

V primerjavi z ostalim materialom na razstavi v
pogledu splošne umrljivosti je treba pripomniti, da
je bila le ta manjša kot v Celju, Mariboru in Ptuju
ter mnogo manjša od umrljivosti, ki jo izkazujejo
okraji Slovenije, t. j. kmečko prebivalstvo. Največjo
rodnost od 1. 1927. dalje izkazuje sicer mesto Celje
in je bila Ljubljana šele na drugem mestu, je pa njena
rodnost od 1. 1927. mnogo večja od rodnosti, ki jo
izkazujejo okraji Slovenije. Dočim rodnost v okrajih
od 1. 1927. pada, v Ljubljani rase. Toda ta pojav je
pripisovati navalu tujih porodnic v ljubljansko žen¬
sko bolnico. Tudi v pogledu porok je Ljubljana na
drugem mestu za Celjem, ima pa letno skoro še enkrat
toliko porok na 1000 prebivalcev, kot jih imajo okraji
Slovenije.

Rojstva v Ljubljani v l. 1937.  so bila razvidna iz
posebne tabele, ki se je delila v dva dela, in sicer:
1. rojstva mater domačink in 2. nezakonska rojstva
mater domačink.

1. Rojstva mater domačink  v letu 1937. so bile
takele: rojenih zakonskih je bilo 969, nezakonskih
100, skupaj torej 1069. Od teh je bilo moških 550,
ženskih 519.

Z ozirom na starost mater je bilo razvidno, da so
imele otrok matere

Po poklicih se razdele takole:

Iz gornjih podatkov je torej razvidno, da rodi re¬
lativno največ mater med 26. in 30. letom, da imajo
največ otrok obrtni uslužbenci, vsi skupaj pa imajo
po pretežni večini posamič samo enega otroka.

2. Nezakonska rojstva mater domačink  pa nam ka¬
žejo sledečo sliko: Vseh nezakonskih rojstev je bilo
v 1. 1937. 100. Od teh 58 moških in 42 ženskih. Matere
so bile stare pod 20 let v 11 primerih, od 21 do 25
v 42, od 26 do 30 v 33, od 31 do 35 v 5 in od 36 do 40
v 7 primerih. Največ nezakonskih porodov je bilo v
mesecu marcu, torej največ spočetij v mesecu juniju.
Po poklicu je bilo 12 mater delavk, 1 kmetica, 22 obrt¬
nih uslužbenk, 1 javna nameščenka, 1 nižja usluž¬
benka, drugih 28, služkinj pa 33.

Posamezna mati je rodila enkrat v 75 primerih,
2 krat v 15, 3 krat v 5, štiri, 6 in 8 krat v 1 primeru.

Ti podatki nam torej povedo, da je med nezakon¬
skimi največ novorojencev moškega spola, da rode ne¬
zakonske matere največkrat v starosti od 20 do 25 let
in da imajo največ nezakonskih otrok služkinje.

Vse tozadevne ugotovitve v pogledu mater doma¬
čink, bodisi za zakonske kot nezakonske, so bile prika¬
zane še na posebnih kartah, na katerih so bile raz¬
like nazorno razvidne.

Rojstva domačinov po spolu v Ljubljani  so poka¬
zala v desetletju 1927.—1937., da je bilo rojenih v
teh letih 52.5 %  moških in 47.5 %  ženskih. Največja
diferenca v spolu se je pokazala v 1. 1936., ko je bilo
med rojenimi moških 54.9 %  in ženskih 45.1 %.

Ta karta je nudila interesantno ugotovitev v slede¬
čem pogledu: v letih, v katerih je šla črta rojstev vo¬
doravno, imamo med spoli stabilen %,  ki variira pri
moškem spolu od 53.9 do 54.1, odn. pri ženskah od
45.8 do 46.1. Na prelomu med porastom in padcem se
%  približata, n. pr. v letu 1932., ko je bilo razmerje
50.3 %  : 49.7 %. V I. 1933., ko so rojstva padla, pa
prevladuje med novorojenimi ženski spol, in sicer v
razmerju 48.9 % :  51.1 %.  Od 1. 1934. pa, ko so po¬
rodi rasli, pa se je tudi razmerje med spoloma obr¬
nilo v prid moškim (1. 1936.). Na podlagi teh ugoto¬
vitev bi skoro lahko postavili pravilo, da gre vsako
padanje rojstev v škodo moških potomcev, odn. vsako
naraščanje v njihov prid in to v sorazmerju porastov. 1

Nezakonska rojstva v Ljubljani v letih 1927. do
1937.  kažejo, da so v padanju. L. 1927. je znašal %
nezakonskih 17 %, 1. 1937. pa »samo« še 12 %.  Toda

1  Vprašanje je le, če bi nam podatki za prejšnja leta tudi
potrdili to domnevo. Vsekakor pa bi bilo gornjo trditev
dobro raziskati za daljše časovno razdobje.

240

KRONIKA

pri stvari so interesantne in poučne naslednje ugoto¬
vitve: %  nezakonskih rojstev domačih mater je od
1. 1931., ko je znašal 16 %,  padel na 7.5 %,  nakar se
je zopet dvignil na 11 %, pa padel v 1. 1937. zopet na
prejšnji minimum. Toda povsem drugačno sliko nam
kažejo %  nezakonskih rojstev tujih mater, torej ma¬
ter, ki niso Ljubljančanke. Njihova krivulja je od
1. 1928., ko je znašal maksimum 18 %,  padla na mi¬
nimum, 1. 1935., ko je znašal 13 %,  pa se je do 1. 1937.
znova dvignila na 16.5 %.  Zaključek je pri stvari eno¬
staven in nam potrjuje pač staro izkušnjo, da imajo
ona dekleta, ki prihajajo z dežele v mesto za zasluž¬
kom, največ nezakonskih otrok.

V primerjavi z ostalimi mesti ima Ljubljana naj¬
manj nezakonskih. V petletju 1931.—1935. jih je imela

13.8 %,  dočim jih izkazujejo za isto petletje Ptuj

22.8 %,  Maribor 23.0 %,  Celje pa 29.1 %,  dočim znaša
%  nezakonskih za vso Slovenijo 11.2 %.

Otroška umrljivost v Ljubljani od l. 1918. do I. 1937.
pa je nudila najpestrejšo sliko. Iz karte je bilo raz¬
vidno, koliko je umrlo dojenčkov v 1. mesecu, koliko
v prvem letu, koliko od 2. do 15. leta in koliko do
15. leta sploh.

Med umrlimi je bilo starih do 15 let:

1.1920. 5.5 otrok ali 27.5 %

I. 1925. 4.73 otrok ali 23.65 %

1. 1930. 4.00 otrok ali 20.00 %

1. 1935. 2.6 otrok ali 13.00 %.

Iz teh podatkov je razvidno, da je umrljivost otrok
do 15. leta v teku zadnjih 15 let padla za polovico.
Od 1. 1918. je rasla in dosegla maksimum leta 1921.
(29 %), naslednjega leta je takoj padla na 22 %,  in
ostala približno na tej višini do 1. 1927., nakar je
znova padla in dosegla prvi minimum 1. 1929., in sicer
14 %,  nato napravi ponovno skok na 20 %,  nakar pade
1. 1934. na drugi in največji minimum, in sicer 7.5 %,
toda čez dve leti se zopet dvigne na 15 %.

Umrljivost otrok od 2. do 15. leta je prav tako v
padanju. Od maksimuma 1. 1918., ki je znašal 19 %,
je po znatnih padcih in manjših dvigih padla na mi¬
nimum 1. 1937., ki je znašal 6 %.

Največje zmanjšanje od 1. 1919. do 1. 1937. pa kaže
umrljivost otrok do 1. leta. Ta je padla od 34 %  leta
1919. na 1.5 % 1. 1934., nakar se je do I. 1937. »opo¬
mogla« na 6 %.

Stabilnejša pa je umrljivost dojenčkov do 1. meseca
starosti. Ta je znašala 1. 1919. 10 %  in dosegla v rahlih
variacijah 2.5 %  v 1. 1934., nakar se je približala 5 %
v letu 1937.

Na podlagi teh podatkov lahko zaključimo, da je
umrljivost mladine v Ljubljani »zadovoljiva«.

Toda pravilnejšo sliko umiranja dece po spotu in
starosti  je nudila obiskovalcem posebna tabela, ki je
vsebovala podatke za različne otroške bolezni pre¬
gledno za 1. 1935., 1936. in 1937., in sicer za umrle v
1. mesecu, v 2. mesecu, od 3. do 5. meseca, od 6. do
8. meseca, od 9. do 12. meseca, dalje od 2. do 5. leta,
od 6. do 10. leta in od 11. do 15. leta.

Od vseh otrok v prvem letu jih umre v prvem me¬
secu največ. L. 1935. jih je umrlo v prvem letu 55
(29 moških in 26 žensk), v 1. 1936. 83 (51 + 32), v

1. 1937. pa 75 (47 + 28). Dalje je velika umrljivost od

2. do 5. meseca, in sicer je bila I. 1935. 11 (3 + 8),
1. 1936. 25 (14 + 11), nato I. 1937. 15 (10 + 5). V
prvem mesecu umre največ nedonošenih, ali onih, ki

so preslabotni, dočim umirajo v ostalem časovnem
razdobju za najrazličnejšimi boleznimi.

Mrtvorojeni v Ljubljani od l. 1927. do 1937.  kažejo
tendenco padanja. Skupna števila in odstotki mrtvo¬
rojenih napram vsem rojenim domačih in tujih mater
so bila v letih 1927.—1937. naslednja:

Število mrtvorojenih je od 1. 1929. stalno padalo
do 1. 1936., zadnje leto pa se je znatno dvignilo.

Za mrtvorojene domačih mater veljajo v omenje¬
nem časovnem razdobju naslednja absolutna števila in

Ta črta je nekoliko stabilnejša, ni pa ona, ki prika¬
zuje število nezakonskih med 100 mrtvorojenimi. Le
teh je znašal %  1. 1927. 18.5 %,  minimum I. 1931.
12.5 %,  maksimum pa 1. 1936., ki je dosegel 25 %,
nakar je v 1. 1937. padel na 3.80 %.

Ljubljana ima od mest najmanjši odstotek mrtvo¬
rojenih 2.15 %  (če vzamemo %  mrtvorojenih domačih
mater), nato sledi Maribor s 3.1 %,  Ptuj s 7.1 %  in
Celje z 9.1 %.  število mrtvorojenih je v Ljubljani
padlo od 3.0 %  v petletju 1921. do 1925. na 2.1 %  v
petletju 1931.—1935. Povprečni %  mrtvorojenih za
vsa mesta je znašal v omenjenem zadnjem petletju
4.3 %,  dočim je znašal za vso Slovenijo 2.3 %.

Iz vsega gradiva o socialnem mladinskem skrbstvu
in zdravstvu mesta Ljubljane je bilo razvidno, da si
utira slovenska prestolnica vkljub vsem težavam in
oviram tudi v mladinskem skrbstvu in zdravstvu za¬
dovoljivo pot. Vsekakor bi bile interesantne primer¬
jave z drugimi prestolnicami, tudi inozemskimi, v tem
pogledu, toda to bi presegalo tu začrtani okvir. S tem
pa še ni rečeno, da bi se ta misel morala opustiti.
Njena uresničitev bi bila naravnost velikega pomena
in prav to je bila ena vodilnih misli kongresa, da bi
vse balkanske države primerjale med seboj svoje delo,
se kontrolirale in dajale druga drugi pobudo za ustvar¬
janje boljše bodočnosti novih generacij. Toda to, kar
je na mednarodni razstavi prikazala MOL, je vzdr¬
žalo kritiko, ni vzbujalo pohujšanja, dalo ji je legiti¬
macijo, da na bodoče take prilike lahko mirno ra¬
čuna. Vsekakor pa je želeti, da bi na prihodnjem kon¬
gresu, ki bo 1. 1940. v Bukarešti, mogla pokazati še
več in še bolj sistematičnega dela.

KRONIKA

241

t DR. IVAN LAH

PAVEL KARLIN

Letos 18. maja umrli slovenski pisatelj in publicist
dr. Ivan Lah ni bil samo ugleden sotrudnik »Kro¬
nike«, ampak tudi upoštevan član tistega prijatelj¬
skega omizja, iz čigar pomenkov in spodbud je pod¬
jetni prvi urednik te revije, pokojni mestni arhivar
Lojze Slanovec leta 1933., ob petnajstletnici osvobo-
jenja, oživotvoril načrt »v besedi in sliki polagoma
zbirati gradivo, da pripravimo tla onemu, ki bo sledeč
svetlim vzgledom naših kronistov Vrhovca in Vrhov¬
nika prvi napisal celotno zgodovino Ljubljane.« In da
bomo imeli kaj pokazati in pokloniti tujcem, ki se
zanimajo za snovno rast in duhovni razvoj slovenske
prestolnice... Zato je prav, da se tudi »Kronika«
s skromnimi vrstami pokloni spominu avtorja »Bram¬
bovcev«, svojega sodelavca in idejnega — soustanov-
nika.

Ivan Lah je bil rojen 9. decembra 1881. v Trnovem
pri Ilirski Bistrici očetu Janezu, pomočniku pri dacu,
in materi Jeri, rojeni Smole, ki sta se že naslednje
leto preselila v Šmarje na Dolenjskem, kjer je pre¬
življal bodoči pisatelj deška leta in vsrkaval s svojo
rahločutno dušo ljubezen do zelenih gričev in belih
cest, ki jih je pozneje tolikokrat opeval, in do pre¬
prostih a zgovornih vaščanov, katerim je v svojih
zgodovinskih dolenjskih povestih, zlasti v Vaški kro¬
niki, postavil tako časten spomenik. Po ljudski šoli

Dr. Ivan Lah

v domači vasi je napravil še četrti razred na Vrtači v
Ljubljani, nato pa gimnazijo. Od tretje do šeste šole
je stanoval v Alojzijevišču, kjer je pričel pisateljevati.
Po maturi (1903.) se je vpisal na praško Karlovo
univerzo. Študiral je spočetka slavistiko in klasično
filologijo, pozneje pa filozofijo pri Masaryku in
pedagogiko pri Drtini. Ves čas svojih visokošolskih
študij je tudi pridno pisal. Dom in svet, Slovan in
Ljubljanski Zvon so ta leta prinesli mnogo njegovih
črtic ter impresionističnih novel in zgodb. Poleg tega
je v Pragi predelal Upornike in dovršil Brambovce
in Vaško kroniko. Dne 10. februarja 1910. je promo¬
viral in se nato odpravil na daljne potovanje po slo¬
vanskem svetu, na Poljsko, v Rusijo, v Bolgarijo in
Srbijo, odkoder se je vrnil ves prežet s čisto vero v
kulturno in politično poslanstvo Slovanov in poln
borbenosti ... Ker kot prononsiran nacionalist v
Ljubljani seveda ni mogel dobiti učiteljske službe na
srednji šoli, se je za vsakdanji kruhek, pa tudi iz
programa, za katerega se je poslej kot pisatelj, publi¬
cist, profesor, predavatelj in organizator boril vse
življenje, udinjal novinarstvu, in sicer pri »Jutru« in
»Dnevu«, dveh srbofilskih listih (1910.—1914.).

Ob izbruhu svetovne vojne so prevratnega žurna-
lista dr. Laha takoj zaprli na Ljubljanskem gradu in
ga nato dve leti vlačili po avstrijskih internacijskih
taboriščih, šele novembra 1916. je bil potrjen k du¬
najskemu domobranskemu polku št. 24, s katerim je
poleti naslednjega leta odrinil na bojišče, kjer ga je
19. avgusta tako smrtnonevarno ranila v hrbtenico
romunska granata, da je za to rano bolehal vse živ¬
ljenje. f'

Svetli majniški dnevi leta 1918. so ga našli še
vedno skoro negibnega v praški vinogradski bolnici,
v kateri je — za silo zakrpan vojni invalid — pričakal
tudi tako srčno zaželeni in s tolikimi strašnimi žrt¬
vami odkupljeni dan narodnega osvobojenja . . .

Nekaj tednov je potem pomagal pri konzulatu SHS
v Pragi, nakar se je sredi decembra vrnil v domovino,
kjer je najprej do konca šolskega leta 1918./19. po¬
učeval na državni realki. A že so se pokazale zle po¬
sledice neizlečene rane. Moral je na zdravljenje v Ro¬
gaško Slatino, od koder je jeseni krenil v Maribor.
Tam je ostal eno leto kot provizorični uradnik za
agende humanitarnih občinskih zavodov, krepko pa
se je udejstvoval zlasti pri pripravljanju temeljev za
sedanjo študijsko knjižnico, pri organizaciji Narod¬
nega gledališča, v uredništvih listov, v tiskarni, v
društvih in pri nacionalnih prireditvah.

Ko se je septembra leta 1920. vrnil v Ljubljano, je
takoj dobil suplentsko mesto na Mestnem liceju, kjer
je potem do božiča 1936., ko je težko obolel na srcu,
poučeval slovenščino, srbohrvaščino in filozofijo, pa
neobvezno ruščino in češčino. V teh letih je še obiskal
Dalmacijo (1921.), se udeležil izleta jugoslovanskih
novinarjev po češkoslovaški republiki (1922.), letoval
dvakrat na Rabu (1923. in 1924., roman v verzih Ga-
brijan in Šembilija), potoval na profesorski kongres
v Skoplje (1925.) in z osmošolkami v Brno in Prago
(1931.), kjer se je po naročilu banske uprave mudil
tudi leta 1933. — Leta 1925. ga je kralj Aleksan-

242

KRONIKA

der I. odlikoval z redom sv. Save IV. razreda, nasled¬
nje leto pa prezident Masaryk s češkoslovaškim re¬
dom Belega orla IV. stopnje. V januarju leta 1936. ga
je »Slovansko društvo« v Sofiji počastilo s častnim
članstvom. — 1. oktobra 1933. se je dr. Lah poročil
s svojo bivšo učenko Božo Jeralovo, hčerko upravi¬
telja hiralnice v Vojniku. 2. oktobra naslednjega leta
se mu je rodil sinček Andrijan. Dne 18. maja ob
pol devetih zjutraj pa je zaslužni pisatelj, do posled¬
nje ure neumorno snujoč, podlegel srčni kapi v svoji
hišici v Mostah, Društvena ulica 8. Dva dni nato ga
je kljub hudemu nalivu ogromna množica spremila
iz Narodnega doma na pokopališče k Sv. Križu, kjer
mu bodo prijatelji in častilci ob obletnici smrti po¬
stavili primeren nagrobni spomenik.

Dr. Ivan Lah je bil kulturni delavec v naj lepšem
pomenu besede: marljiv in iskren svečenik besede in
misli, možat v svoji premočrtni prepričanosti, po¬
žrtvovalen in idealen borec za svobodo in srečo Jugo¬
slavije. Iz romantičnega občudovalca in oblikovalca
.iteške preteklosti svoje ljubljene Dolenjske, h kateri
se je povrnil tudi v svojih poslednjih dveh beletri-
stičnih delih, v povesti »Sigmovo maščevanje« (1931.)
in v nedovršenem romanu »Andrijan Boršič«, se je
preko svojega potrebnega in koristnega predvojnega
novinarskega delovanja (glej Knjigo spominov I,
1925.; II. del je pripravljen za tisk v pisateljevi za¬
puščini) razvil v publicističnega tolmača in častilca
slovenskih »Vodnikov in prerokov« (1927.) in v po-
veličevalca zgodovine našega narodnega osvobojenja

NAVJE IN ŽALE

Ljubljana je dobila letos dve javni napravi, zgra¬
jeni po genialni zamisli in načrtih arhitekta univ.
prof. Jož. Plečnika: gaj zaslužnih mož na vzhodnem
robu nekdanjega pokopališča pri Sv. Krištofu in novo
nirliščnico (sedaj še v gradnji) pred pokopališčem
pri Sv. Križu. Prvi kraj je nekropola naših zaslužnih
mož, ki so počivali doslej na raznih mestih starega,
sedaj opuščenega pokopališča, in obenem lapidarij
tipičnih nagrobnikov iz raznih dob domače klesarskc
obrti (od 17. stol. dalje), drugi pa bo kompleks večje
portalne zgradbe in več posamič stoječih paviljonov
(kapelic), kjer bodo Ljubljančani polagali svoje raj¬
nike na mrliški oder, od koder jih spremijo na zadnje
pokojišče pri Sv. Križu.

Obe napravi sta za prebivalstvo globljega pietetnega
in kulturnega pomena. Treba ju je bilo označiti z
jedrnatim in značilnim imenom. Zato je pisec kot
član mestnega sveta sprožil v kulturnem odboru pred¬
log za poimenovanje, ki bi se temu kakor onemu kraju
spričo njegovega namena in značaju najbolj prilegalo.
Za osnovo si je vzel staroslovenski besedi n a v, navi
(= mrlič) in žal,  žali (= grob). Prva še živi v na¬
šem jeziku kot navček, ki pomeni mali zvon, s kate¬
rim zvone umirajočemu ali umrlemu, in kot mave ali
navje (duše nekrščenih otrok). Beseda »žal« pa je

(dve knjigi »V borbi za Jugoslavijo«, 1928., 1929.).
Ogromno pa je poleg njegovega čisto literarnega dela,
ki so ga prav do avtorjeve smrti prinašale tudi naše
manjše revije, dr. Lahovo drobno, še neocenjeno in-
formatorsko delo za jugoslovansko - češkoslovaško -
rusko kulturno in politično zbližanje. Nenehno je
sledil duhovnim in družabnim dogodkom v slovanskem
svetu in z mladeniškim zanosom poročal o njih, da
bi vzgojil novi rod v tisti nepremagljivi veri v Slovan¬
stvo, ki je njemu samemu in tolikim drugim borcem
in tvorcem bila najvišji ideal in najgloblja moč v delu
in trpljenju za narod.

V razumevanje in pojasnilo dr. Lahovega neomaj¬
nega stališča glede na slovenstvo v okviru jugoslo¬
vanstva pa opozarjam na njegovi temeljiti študiji:
Jugoslovenska akcija in naš kulturni problem (Naša
doba, 1930.) in Naše kulturno jedinstvo (Glasnik
jugosl. profesorskega društva XI, 1931.). Oba članka
bi bila po svojem mirnem presojanju in pravičnem
odmerjanju še danes vredna upoštevanja merodajnih
činiteljev. Saj se ta pereči problem skoro ne premakne
z mrtve točke. Bilo bi pa za obe strani prav in lepo,
če bi se rešil v smislu razglabljanj in dognanj
dr. Ivana Laha, ki je bil pošten, plemenit, zaslužen in
vnet Slovenec, pa ponosen, strpijiv, razumen in
iskreno hvaležen Jugoslovan.

V »Kroniki« je objavil dr. Lah naslednje članke:

Knez Miloš v Ljubljani (I, str. 14, 91, 164);

Zvezda. V spomin t Fr. Krapežu (II, str. 52');

Ob stoletnici ljubljanske Kazine (III, str. 182, 201).

J O S. W E S T E li

ohranjena v starem krajevnem imenu Žale (v Kam¬
niku, pri Radovljici, na Bledu, v Bohinju, pri Rogatcu)
in žalna (na Dolenjskem), morda tudi Žalec (v Sa¬
vinjski dolini). Pomembno je, da značijo Žale kraj,
kjer so odkrili prazgodovinska grobišča.

V »Slovencu« z dne 9. avgusta t. 1. objavljeni pred¬
log, da naj bi se mrliščnica pred Sv. Križem nazvala
Žale (žalje) ali Navje, je doživel tak odziv, da so naši
dnevniki kar pričeli rabiti ime Žale, še preden ga je
tudi mestni svet na svoji seji dne 13. oktobra soglasno
odobril. In tudi v govorici se je beseda takoj prijela
in udomačila, bržčas, ker družijo ljudje z Žalami po¬
jem žalovanja, dasi Žale prvotno nimajo tega pomena.

Tako je za častno grobje pri Sv. Krištofu preostalo
ime Navje, ki ga je odobril tudi kulturni odbor mest¬
nega sveta in ga je mestni predsednik dr. Juro Adle-
šič v svojem govoru ob blagoslovitvi dne 30. oktobra
inavguriral. Tako ima Ljubljana sedaj svoje Navje
kot panteon mož, ki so si stekli zaslug v naši kulturni
in politični zgodovini in so bili njih nagrobniki z ze¬
meljskimi ostanki vred prej razmeščeni po starem po¬
kopališču, in svoje Žale, ki utegnejo spričo originalne
arhitektove zamisli postati vzor za »svete gaje« v
drugih mestih.

KRONIKA

243

ŽUPANOV GOVOR OB OTVORITVI NAVJA

Spoštovana gospoda!

Slavnosti merimo po pomenu in slavi tistih, ki jih
z njimi častimo in slavimo. Današnja svečanost je pa
navzlic skromnosti vendar tako velika, da ji le težko
najdemo enako v razvoju našega mesta in slovenskega
naroda. Slavimo namreč najboljše, ki so delovali v
našem mestu in si s svojim delom pridobili take za¬
sluge, da njih imena ne bodo pozabljena nikdar. Smrt
vsakega izmed njih je pomenila veliko izgubo za me¬
sto in narod, toda tudi vsi ti, ki so jih smatrali njih
sodobniki za nenadomestljive, so naposled morali
semkaj k Sv. Krištofu.

Vsako groblje je molčeče in polno skrivnosti. Tako
nam tudi zadnji kos pokopališča Sv. Krištofa prikriva
skrivnosti in zastavlja mnogo vprašanj, ki jim nikdo
ne ve odgovora. Tamle je spomenik ljubljanskega
zlatarja Ceruna, ki je v 17. stoletju s spretno roko
izdeloval mojstrovine v dokaz tedanjega blagostanja
in kulture, že davno prej je mojster umrl in sto let
je minulo po njegovi smrti, ko je Sv. Krištof sprejel
prve umrle v svojo zaščito. Nobeno pisanje nam ne
pove, kako je prišel semkaj ta najstarejši nagrobnik,
in nikjer ni izročila, zakaj je bila prav ta plošča
tako dolgo skrita našim očem. In vendar se mi ta
tajinstvcni nagrobnik zdi prav pomenljivo znamenje,
kakor bi bil ta ljubljanski zlatar poslan semkaj iz
17. stoletja, da skuje zlato verigo med svojim časom
rojstva baročne Ljubljane in bohotnega razcveta njene
kulture ter sklene zlato vez slovenske besede tja čez
17. stoletje do Valentina Vodnika in drugih slovenskih
preporoditeljev ter dalje do slovenskih županov in po¬
litikov, do slovenskih pisateljev in novinarjev, pesni¬
kov in učenjakov, umetnikov in gospodarjev, ki so
legli v to zemljo k počitku po darovanju samega sebe
svojemu narodu.

Tamle pri vhodu je pa zadnji grob, ki je sprejel
svojo krsto že tedaj, ko smo še pokopavali pri Sv.
Krištofu. Edino v tem grobu pokopanih ni nikdo motil
s prenašanjem na Navje, kakor smo zemske ostanke
drugih morali poiskati po ostalem delu opuščenega
pokopališča, da jim tukaj zavarujemo večni mir v
časti in spoštovanju.

Ali ni skrivnostno naključje kazalo pot onemu naj¬
starejšemu spomeniku semkaj, da je s tem najmlaj¬
šim nagrobnikom sklenilo štiri stoletja ljubljanske in
slovenske zgodovine? Prvi kamen pripoveduje o obrt¬
niku - zlatarju in, glejte, spet skrivnostno naključje,
da je legel pod zadnji križ k počitku obrtnik - mizar.
In med vsemi temi spomeniki nas ta obrtniški grob
spominja na korenine še na zemljo priraslega ljub¬
ljanskega prebivalstva, ki so iz njih pognali najvišji,
najlepše cvetoči in najbogateje s plodovi obloženi
vrhovi Ljubljane in Slovenije. Imena tega slovenskega
plemstva duha  tu nad grobovi dokazujejo, da te ko¬
renine — korenine napredka Ljubljane in slovenskega
naroda — srkajo najboljše sokove iz zemlje, napojene
z znojem in krvjo slovenskega kmeta!

Kdor zna brati, bo iz teh spomenikov bral najlepšo
knjigo o našem mestu in narodu! In če bomo to vedno
odprto knjigo slave  čitali večkrat in če se bo njene
povesti naučila tudi naša mladina, bo ves narod sam

prihitel semkaj, da iz rezanega kamna sezida mogočni
Hram slave.

Zakaj, s tem Navjem zidamo temelje Hrama slave
v srcih  vseh Ljubljančanov in vseh onih, ki bodo s
pobožno spoštljivostjo prestopali ta prag, se zamislili
v usodo našega mesta in domovine ter se s hvalež¬
nostjo spominjali ogromnih žrtev vseh onih, ki so
nam ustvarili tako velik napredek in s svojim delom
zgradili trdne osnove za srečno bodočnost Velike
Ljubljane in za samostojen razmah slovenskega na¬
roda v kraljevini Jugoslaviji, ki so nam jo tu poko¬
pani s plodovi svojega dela priborili in osnovali.

S počaščenjem tistih, ki so naše ljudstvo zbudili
k narodni zavesti in ga vodili z besedo in zgledom
skozi stoletne boje ter mu v roke dali orožje, da si
je z njim priboril zmago in svobodo — s počaščenjem
vseh teh buditeljev, borcev in vodnikov pričenjamo
proslavo 20 letnice naše kraljevine Jugoslavije.

Navje je samo skromen viden izraz hvaležnosti
Ljubljane vsem onim, ki so po težkem delu za bla¬
ginjo našega mesta i« naroda legli k počitku pri Sv.
Krištofu. Že to tiho Navje naj bo pa glasna spodbuda
vsem nam in naši mladini, da zaslužnim postavimo
čim najmogočnejši spomenik hvaležnosti in slave v
naših srcih.  Tak spomenik naj bo naš trdni sklep, da
hočemo pokojne posnemati z nesebičnim delom za
javno blaginjo bele Ljubljane in za srečo vsega na¬
šega naroda!

Ne upam si pred najslavnejšimi imeni našega me¬
sta in naroda naštevati imen vseh onih, ki so s kul¬
turnim in še posebnim odborom z ljubeznijo in s spo¬
štovanjem do velikih pokojnikov in do slave Ljub¬
ljane ustvarili to častitljivo Navje. Vsem izrekam naj¬
lepšo zahvalo v imenu mesta Ljubljane, ki je s tem
gajem vsaj skromno zadovoljila zahteve pietete, hkrati
pa izjavljam, da se bo mestna uprava še nadalje tru¬
dila za razširjenje Navja in za uresničenje še lepših
zamisli v čast naših zaslužnih.

Velik praznik obhajamo in kakor bomo pojutriš¬
njem obhajali god Vseh svetih, tako danes praznu¬
jemo praznik Vseh slavnih  našega mesta in naroda,
ki njih zemski ostanki trohne v tej posvečeni zemlji,
— polet njih duha, utripi njih src in njih dela pa še
vedno žive v vsem tem, s čimer se ponaša naše mesto
in je v slavo vse naše slovenske domovine.

Ni mi treba naštevati imen vseh onih, ki tukaj ča¬
kajo vstajenja, saj so svoja imena že sami vklesali v
našo zgodovino za večno in bolj trdno, nego so vkle¬
sana na teh nagrobnikih. Vsi čitamo iz njih, da bi
brez njih ne bilo slovenske Ljubljane, ne bilo niti
slovenske univerze, ne bilo slovenske Akademije zna¬
nosti in umetnosti, ne bilo najbrž slovenske kulture
sploh.

Z zemskimi ostanki nesmrtnih je posvečeno Navje
in njih delo je blagoslovil Najvišji, da je obrodilo sto¬
teren sad vsem Slovencem in glavnemu mestu njih
domovine. Milostljivi gospod arhidiakon, prosim Vas
v imenu Ljubljane, da pokličete milost božjo iz nebes
za duše vseh teh, ki jih z Navjem slavimo, in blagoslov
za naš trdni sklep, da jih hočemo posnemati, da bodo
tudi naša dela za bodočnost našega mesta in za srečo
vsega naroda rodila stoteren sad! Naj v miru počivajo!

244

KRONIKA

PROSLAVA 20 LETNICE JUGOSLAVIJE

Ljubljana je 20. obletnico Jugoslavije proslavila na
narodni in državni praznik 1. decembra 1. 1. z naj večjo
slovesnostjo.

Po jutranjih slovesnih opravilih v cerkvah vseh
veroizpovedi je bila popoldne ob 5. slavnostna izredna
seja mestnega sveta v glasbenem okviru, ki ga je iz¬
vajalo železničarsko glasbeno društvo »Sloga« pod
vodstvom kapelnika, mestnega svetnika Heriberta
Svetela. Dvorana je bila okrašena s kipi kralja Petra I.
Velikega Osvoboditelja, Viteškega kralja Aleksan¬
dra I. Zedinitelja in mladega kralja Petra II., z lovor-
jevimi venci s trakovi v mestnih barvah ter z veliko
državno zastavo, predvsem je pa v dvorani prvič visela
jubilejna preproga, naročena v spomin te zgodovin¬
ske obletnice.

Slavnostna izredna seja mestnega sveta se je pri¬
čela z Davorin Jenkovo uverturo »Kosovo«, nato je pa
župan dr. Juro Adlešič spregovoril naslednji govor:

Visoki mestni svet!

že 220 let bo kmalu, odkar se v tej dvorani zbirajo
ljubljanski mestni možje k posvetovanjem, toda niti
častitljivi notranji in zunanji svet niti poznejši ob¬
činski svet ni imel važnejše seje, kakor je bila seja
občinskega sveta ljubljanskega 19. februarja 1918.,
ko se je glavno mesto dežele Kranjske in središče slo¬
venskega političnega življenja pridružilo majski de¬
klaraciji in tedaj prvič v zgodovini zahtevalo zedinje¬
nje Slovencev z brati Hrvati in Srbi »v samostojno
državno teto,  ki bodi prosto vsakega gospostva tujih
narodov.«

Majska deklaracija je bila tista plamenica, ki je
užgala ves naš narod za svobodo in za zedinjenje.
To plamenico svobode je pa v dunajskem parlamentu
prižgal naš sedanji častni meščan dr. Anton Korošec,
ki je naposled kot predsednik Narodnega veča pri¬
peljal Slovence, Hrvate in Srbe dne 29. oktobra 1918.
do ustanovitve »narodne suverene države Slovencev,
Hrvatov in Srbov« in postal njen šef eksekutive,  da
zato smemo dr. Antona Korošca slaviti kot prvega
poglavarja naše Države SHS.

Radosten izpolnjujem dolžnost, da ob tej slovesni
priliki, ko se spominjamo tudi 29. oktobra 1918., iz¬
razim častnemu članu mesta Ljubljane dr. Antonu
Korošcu najtoplejšo zahvalo glavnega mesta Slove¬
nije za odločilne zasluge, ki si jih je pridobil za našo
svobodo in zedinjenje.

Znameniti 29. oktober 1918 je bil prvi narodni
praznik  v našem mestu in spet se je v tej dvorani
zbral občinski svet ter poslušal besede župana dr. Iva¬
na Tavčarja:

»Naša naloga je, da z vso ljubeznijo objamemo
svojo domovino ter ji obljubimo služiti z vsemi močmi
in do poslednje kaplje krvi!«

Po tej zaobljubi, ki je tudi nam sveta prisega, je
občinski svet na županov predlog sprejel resolucijo,
»da prizna za vrhovno jugoslovansko avtoriteto Na¬
rodno veče v Zagrebu ter se mu podvrže v vsakem
oziru,« prav tako pa tudi županovo poročilo, da je
»ex praesidio in via faeti odredil, da je odslej naprej

na mestnem magistratu izključni  uradni jezik sloven¬
ski  ter se bo odslej nadalje dopisovalo z vsemi  uradi
in oblastmi, torej tudi z vojaškimi, le slovenski.«

Ljubljana je dobila popolnoma slovensko lice in z
vseh  hiš so vihrale slovenske zastave, že drugi
dan je Narodni svet odredil na vseh srednjih šolah
slovenski učni in uradni jezik — zadnji dan okto¬
bra je pa zapustil Ljubljano poslednji predsednik
c. kr. vlade za vojvodino Kranjsko. In zadnji dan me¬
seca oktobra 1. 1918. je predsedništvo Narodnega veča
v Zagrebu kot vrhovna oblast države Slovencev, Hrva¬
tov in Srbov na predlog Narodnega sveta imenovalo
za Slovenijo Narodno vlado SHS v Ljubljani.  Svo¬
bodna Slovenija z Istro je z njo dobila prvo svojo
vlado v svoji zgodovini!

Ko se spominjam najvažnejših zgodovinskih dogod¬
kov leta 1917. in leta 1918., ugotavljam z veseljem,
da imamo med seboj še tedanjega drž. poslanca ljub¬
ljanskega mesta in člana Narodne vlade, ki je pri
vseh tedanjih velikih dogodkih neposredno sodeloval,
— našega spoštovanega tovariša gospoda podžupana
dr. Vladimirja Ravniharja, častno in vplivno je bil v
Narodni vladi zastopan tudi občinski svet z županom
dr. Ivanom Tavčarjem in podžupanom dr. Karlom
Trillerjem.

Ljubljana se je zadnjega oktobra 1918. zavedala, da
je postala glavno mesto svobodne Slovenije, in pesnik
bi moral biti, da bi opisal navdušenje Ljubljančanov
in ljudstva, ki je privrelo z vseh strani, ko je bila z
balkona tedanjega deželnega dvorca objavljena na¬
rodna vlada, toda vsi smo ta dan doživeli in se ga
živo spominjamo ter štejemo med najlepše dni svo¬
jega življenja.

Prvo sejo ljubljanskega občinskega sveta v novi,
osvobojeni državi je 19. novembra otvoril župan dr.
Tavčar z iskreno željo, »da se reši ta mlada država
vseh težav, ki jo ogrožajo«, ter izjavil: »Mi danes
sklenemo, da se podvržemo v vseh ozirih novi državi
Jugoslaviji...«

V tej dvorani izrečene želje ljubljanskega župana
so se kmalu izpolnile, ko je že 24. novembra Narodno
veče sklenilo zedinjenje vseh Jugoslovanov.

Delegati Narodnega veča so po svojem sklepu, ki
vsem jugoslovanskim narodom pomeni novo razdobje,
prišli 29. novembra v Beograd, ki jih je veličastno
sprejel. Na hiši, kjer je začasno stanoval regent Ale¬
ksander, so plapolale slovenska, hrvatska in srbska
zastava.

Nocoj pred 20 leti je regent in prestolonaslednik
kraljevine Srbije sprejel delegate Slovencev, Hrvatov
in Srbov v navzočnosti srbskih ministrov ter po pre-
čitani adresi, da se država Slovencev, Hrvatov in Sr¬
bov  združuje s Srbijo in Črno goro v enotno  državo
Srbov, Hrvatov in Slovencev pod vlado kralja Petra I.
oziroma regenta Aleksandra kot njegovega namest¬
nika, izjavil, da

»v imenu Njegovega Veličanstva kralja Petra I.
proglaša zedinjenje Srbije z deželami neodvisne drža¬
ve Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno kraljevino
Srbov, Hrvatov in Slovencev«.

KRONIKA

245

Današnja kraljevina Jugoslavija je bila rojena!
Vsem, ki so nam priborili svobodo, zedinjenje in kra¬
ljevino Jugoslavijo: Slava!

Kralju Petru 1. Velikemu Osvoboditelju in Viteške¬
mu kralju Aleksandru I. Zedinitelju: Slava, slava,
slava!

(Godba igra državno himno, ki jo vsi poslušajo
stoje, občinstvo na Mestnem trgu jo pa poje odkritih
glav.)

Visoki mestni svet!

Globoko se zavedamo neprecenljivega pomena ze¬
dinjenja v svobodno kraljevino Jugoslavijo za naše
mesto. Ljubljana je iz malega provincialnega mesta
postala tretja prestolnica močne in po vsem svetu
spoštovane države. Poglejmo, kako je svoboda blago¬
slovila rast in napredek bele Ljubljane na vseh poljih!

Pred 20 leti je Ljubljana pokrivala 38 kvadratnih
kilometrov, danes pokriva 65 kvadratnih kilometrov.
Imela je 53.200 prebivalcev, danes jih ima nad 86.000.
Stela je 2248 hiš, a danes jih ima že nad 6600, kar
nam v primeri s porastom števila prebivalstva doka¬
zuje, kako velik del prebivalstva sedaj stanuje v sicer
majhnih, a lastnih domovih, število stanovanj je zra¬
slo od 10.500 na 20.700 — zazidali smo pa samo v
hiše 1 milijardo dinarjev,  ko je k tej vsoti prispevala
sama mestna občina 73 milijonov dinarjev. Ker nismo
več tako stisnjeni med zidovjem in je Ljubljana po¬
stala res zdravo vrtno mesto, je padla tudi umrljivost
od 15 % na 10 %.

Kakor se je Ljubljana zboljšala glede telesnega
zdravja, tako je silno napredovala na duhovnem po¬
lju. Imeli nismo niti slovenskih srednjih šol, ko smo
že prvo leto nove države dobili slovensko vseučilišče,
nato več raznovrstnih višjih in visokih šol ter aka¬
demij in drugih kulturnih zavodov, letos je bilo pa
naše mesto počaščeno tudi z Akademijo znanosti in
umetnosti. Ljubljana je v 20 letih svobode dobila naj¬
važnejša obeležja duhovnega središča samostojnega
visoko kulturnega naroda!

Z univerzo so prišle pobude za napredek na vseh
poljih, ker je naša univerza resnično pravo slovensko
vseučilišče in v korist vsem slojem našega naroda.
V našem mestu se posebno očitno uveljavlja napredek
gradbene umetnosti, ki je izluščila lepote baročne
Ljubljane in jih srečno spojila s samorodno in na¬
šemu mestu svojstveno sodobno arhitekturo. Tako
je ustvarila nam in rojakom ljubo, od tujcev pa ob¬
čudovano in rado obiskovano mesto. Zato je Ljub¬
ljana v kratkih 20 letih postala tudi prikupno sredi¬
šče naglo napredujoče tujsko prometne dežele, ki
spada že zaradi raznoterosti svojih lepot in privlač¬
nosti med najvažnejše dežele mednarodnega turizma.

Z nadaljnjim razvojem tega mnogo obetajočega
vira dohodkov je v najtesnejši zvezi prometno vpra¬
šanje, ki se je zadnja leta tudi premaknilo in so sc
razmere pričele boljšati, da pričakujemo z železniško
zvezo z morjem tudi Jadransko cesto ter uresničenje
naše vsestransko upravičene zahteve po poglobljenju
glavnega kolodvora.

Obrtne stroke so se izpopolnile do uspešnega tek¬
movanja s tujo konkurenco. Iz njih in tudi samostojno
se je razvila naša po vsej državi in tudi v svetu ugled¬

na industrija, ki se Ljubljane ne more ogniti vsaj ne
kot živahnega trgovskega in sploh gospodarskega
središča naše banovine.

šele v svobodni državi je pa Ljubljana postala tudi
politično središče našega naroda ter vpliven in več¬
krat odločujoč činitelj v javnem življenju vse države.
Pozabiti ne smemo, da so osrednji državni in drugi
uradi ter zavodi prav močno pomagali do pomnože¬
nega ugleda Ljubljane v deželi in državi ter tudi pred
drugim svetom.

Vse strani napredka Ljubljane se posebno nazorno
odražajo v proračunih našega mesta. Danes skoraj ne
moremo verjeti, da je proračun mestnega zaklada za
leto 1918./19. znašal samo 651.621 din. že drugo leto
neodvisnosti in samostojnosti se je ta proračun po¬
dvojil na 1,361.259 din. Z naglim razmahom napredka
na vseh poljih so pa rasle tudi potrebe in zahteve,
da letošnji proračun samega mestnega zaklada znaša
69,998.133 din.

Tako se je Ljubljana povzpela v kratkih 20 letih od
okroglih 650.000 na 70 milijonov dinarjev! In pri tej
ogromni razliki moramo še upoštevati, da je bilo prva
leta po vojni denarja povsod na pretek, danes pa dinar
že mnogo plača. Za to sliko pa v zrcalu mestnega pro¬
računa vidimo tudi odraz denarnega prometa našega
mesta in gospodarstva v povojnem razmerju!

Kako nepojmljivo silen je razmah, ki ga nam je
dala kraljevina Jugoslavija — a kaj bi bilo z nami
brez Jugoslavije, imamo tudi dosti zgledov... Zato
nas pa to poglavje opominja glasno in prepričevalno:
Kakor so se v teh 20 letih svobode pomnožile številke,
tako naj hi bila zrasla tudi naša državljanska zavest!

Edino ta nas obvaruje pred usodo pravkar omenje¬
nih zgledov.

Pokličimo si v spomin samo še, kar je pred 20 leti
ob rojstvu države v tej dvorani govoril župan dr. Ivan
Tavčar na »izredni javni svečanostih seji« občinskega
sveta dne 14. decembra 1918. Dejal je takrat:

»Zbrani v slavnostni seji hočemo spodobno in do¬
stojno  poveličati spomin 1. decembra, spomin dneva,
ki je največjega zgodovinskega pomena za Kraljevino
Srbov, Hrvatov in Slovencev! Ta dan se je položil
temelj mogočni, trdni in edini Jugoslaviji, ki mora
biti enotna in celotna.«

Svoje besede, ki so se že izpolnile, je moj slavni
prednik v tej dvorani zaključil z ugotovitvijo, »da
je resnica in zatorej ne bomo nikoli pozabili, da
je postala dinastija Karadordevičev rešiteljica Jugo¬
slavije. Zato obhajamo tudi praznik, pri katerem smo
dolžni izražati hvaležnost iri vdanost naši dinastiji.«
O resnici teh pred 20 leti tukaj izgovorjenih besed
smo od leta do leta bolj prepričani in zato prihaja iz
dna naših src vzklik: Naj živi naš mladi kralj Nj. Ve¬
ličanstvo kralj Peter II.!

Živel visoki kraljevski dom!

Živela kraljevina Jugoslavija!

Visoki mestni svet!

Vaše navdušenje mi je dokaz, da so čustva ljubljan¬
skih mestnih svetov v tej dvorani trajna in nespre¬
menljiva ter da se ljubezen do našega vladarja od dne
do dne veča in krepi od leta do leta državljanska za-

246

KRONIKA

vest. Ljubezen do domovine v Ljubljani je vedno
trdna in nepremakljiva, kakor so trdni kamnitni zi¬
dovi naše mestne hiše. Simbol trajnosti, nespremenlji¬
vosti in nesmrtnosti je pa bršljan, znamenje upornih
slovenskih kmetov in pristašev majske deklaracije,
bršljan, ki na naši jubilejni preprogi prepleta sloven¬
ski nagelj v okviru slovanske lipe. Nesmrtno je slo¬
venstvo našega mesta in nesmrtna je zvestoba bele
Ljubljane in vsega slovenstva do kralja in do vse vla¬
darske hiše in kraljevine Jugoslavije!

Visoki mestni svet!

Dovolite, da sporočim ta naša čustva na najvišjem
mestu in da odpošljem Nj. Veličanstvu kralju Petru II.
v dokaz naše trajne ljubezni in nespremenljive zve¬
stobe brzojavko z enakim besedilom, ki je bila pred
20 leti poslana s pravkar opisane seje:

»Nj. Veličanstvu kralju Petru II., Beograd.

Mestni svet slovenskega stolnega mesta Ljubljane
na današnji narodni praznik zbran k slavnostni seji
v proslavo osvobojenja in zedinjenja Srbov, Hrvatov
in Slovencev, pošilja Vašemu Veličanstvu najvdanejši
pozdrav. Z iskrenim navdušenjem in globoko hvalež¬
nostjo obeta zastopništvo prestolnice slovenskega dela
naše skupne domovine najvernejšo vdanost visoki vla¬
darski hiši edinstvene, neločljive kraljevine Jugosla¬
vije. Naj živi Nj. Veličanstvo kralj Peter II., naj živi
visoki kraljevski dom, naj živi kraljevina Jugoslavija!«

Po ovacijah kralju, kraljevskemu domu in državi
je župan dr. Juro Adlešič prečital še brzojave knezu-
namestniku Pavlu, predsedniku min. sveta dr. Milanu
Stojadinoviču in častnemu meščanu, ministru dr. An¬
tonu Korošcu, ki so bili sprejeti s soglasnim odobra¬
vanjem in vzkliki.

Med slavnostno sejo se je pred magistratom zbrala
velika množica, ki je poslušala po zvočnikih odda¬
jano sejo ter odkritih glav poslušala državno himno.
Sejo je zaključila narodna himna »Hej Slovenci«, ki
jo je pelo tudi občinstvo pred magistratom, še preden
je bila slavnostna seja mestnega sveta zaključena, so
se na Krekovem trgu z vseh strani Ljubljane zbrale
vse ljubljanske bojevniške, telesno-vzgojne, narodno¬
obrambne in kulturne organizacije. Ob 7. je sprevod
z vojaško godbo in četo na čelu odkorakal z Vodniko¬
vega trga pred magistrat, kjer se mu je pridružil ves
mestni svet, ter se pomikal po razsvetljenih ulicah
Ljubljane med gostim špalirjem vzklikajočega občin¬
stva čez Kongresni trg in šentjakobski most spet na¬

zaj pred magistrat, župan dr. Juro Adlešič je imel
z balkona, nad katerim je žarela številka »XX« in ki je
bil okrašen z jubilejno preprogo, navdušujoč slav¬
nostni govor, kjer je orisal pomen zedinjenja in osvo¬
boditve ter ustanovitve Jugoslavije za ves slovenski
narod. Govor, ki ga je oddajala ljubljanska radijsko-
oddajna postaja, je bil večkrat prekinjen z vzkliki kra¬
ljevini Jugoslaviji, kralju in vladarski hiši. Po govoru
je župan položil pred spomenik kralja Petra I. v ime¬
nu mesta Ljubljane lovorjev venec, nakar je vojaška
godba zaigrala državno himno in so se udeleženci spre¬
voda med patriotičnimi ovacijami mirno razšli. V
sprevodu so sodelovale vse ljubljanske godbe, ki so
pri svojem povratku potegnile množice za seboj, da
se življenje po slavnostno razsvetljeni Ljubljani še
dolgo ni poleglo. Mestna občina ljubljanska je posebno
bogato okrasila in razsvetlila mestno hišo, razsvetlila
je pa tudi vse svoje hiše ter tudi vsa mestna šolska
poslopja.

JUBILEJNA PREPROGA
MESTNE OBČINE LJUBLJANSKE

Preprogo je izdelala po načrtu arch. ing. Borisa Kobeta
tkalnica orientalskih preprog »Mekka« v Subotici za ob¬
činsko zbornico v Ljubljani v spomin 20 letnice obstoja
kraljevine Jugoslavije.

KRONIKA

247

TRT LETA DELA ZA LJUBLJANO

Dne 22. decembra 1938. se je zbral občinski svet k redni seji, ki je dobila izreden in slovesen značaj s tem, da se
je vršila na predvečer triletnice zaprisege sedanjega občinskega sveta dne 23. decembra 1935. živahno akla-
miran od zbranih občinskih svetovalcev je podal župan dr. Jure Adlešič naslednje poročilo o delu in uspehih

triletne poslovne dobe:

Visoki mestni svet!

Z ukazom kraljevskih namestnikov je bila 10. de¬
cembra 1935. večina nas imenovana v mestni svet
ljubljanski. Jutri mine že tretje leto, ko smo se prvič
zbrali v tej dvorani ter prisegli, da bomo pošteno
delali  in vestno skrbeli  za blaginjo ljubljanskega
mesta.

Danes smo že cnointridesetič zbrani na javni seji,
med tem smo se pa posvetovali tudi na 22 tajnih sejah
ter obravnavali 2076 zadev iz najrazličnejših delo¬
krogov mestne uprave. Vse smo natanko pretehtali
po sejah raznih odborov ter sklepali z dobro voljo, da
bi po najboljših močeh koristili vsem slojem ljubljan¬
skega prebivalstva.

Ko smo prevzeli oskrbništvo mestne občine ljub¬
ljanske, je bilo njeno gospodarstvo tako hudo bolno,
da so nad njo že obupavali celo njeni dotedanji varuhi.
Brez oklevanja smo iz rok kraljevskih namestnikov
prevzeli tvegano nalogo njenega ozdravljenja in se
lotili trdega dela. Prvo leto smo ugotavljali njene bo¬
lezni, jih lečili in zdravili, da smo gospodarstvo mestne
občine spet spravili v normalen tek. Drugo leto smo
posvetili svoje moči v glavnem njeni rekonvalescenci,
da je ljubljanska mestna občina spet pridobila zaupa¬
nje ter smela pričeti z načrti, a tretje leto je Ljubljana
z mladeniškim poletom začela že uresničevati načrte
ter z najmanjšimi stroški napravila toliko nujno po¬
trebnega in lepega, da so umolknili očitki naših na¬
sprotnikov in da danes po uspešnem delu lahko po¬
gumno gledamo naprej ter se pripravljamo za uresni¬
čenje še večjih in lepših zamisli in načrtov.

GOSPODARSKO STANJE

mestne občine ljubljanske je bilo ob našem prevzemu
uprave obupno.

Do kraja proračunskega leta je manjkalo še več
mesecev, proračun pa je bil že skoraj izčrpan, bla¬
gajne prazne, namesto denarja pa visok kup za več
let neporavnanih računov.

Eksekutor je upravljal občinsko blagajno v Mostah
in v Zg. šiški, v Ljubljani je stal že pred vrati in tudi
že rubil!

Pri 10—12 %  so dolgovi grozeče rasli in proračun¬
skega deficita je bilo nad 16 milijonov.

Takoj smo sprevideli, da je ozdravljenje nemogoče
brez težje operacije. Proračun smo morali postaviti
na trdno podlago realnega gospodarstva  in uvedli smo
skrajno

ŠTEDU1V0ST NA VSEH KONCIH

čeprav s težkim srcem, vendar nas je sila prignala
tako daleč, da smo morali znižati plače mestnemu
uradništvu in delavstvu. Pri tem nas je tolažila zavest,
da so plače uradništva kljub redukciji ostale znatno
višje kot enakih kategorij državnih nameščencev. Tudi
delavske mezde so ostale po naši redukciji še vedno

višje kot pri zasebnih podjetjih. Posrečilo sc nam je,
da smo s pogajanji znižali bremena nekaterih dolgov,
zlasti smo pa znižali obrestno mero. Naše poglavitno
prizadevanje je šlo za tem, da smo pričeli redno od¬
plačevati na novo zapadle anuitete in da smo mestni
občini znova pridobili kredit ter ji tako vrnili tudi
ugled.

Pri pregledu mestnih financ smo videli, da ima
ljubljanska mestna občina s Splošno maložclezniško
družbo

NAD 230 MILIJONOV DOLGOV

in da je najbolj zadolženo mesto v državi, ker je tedaj
prišlo na vsakega prebivalca okroglo 2705 din občin¬
skih dolgov.

V miznici fin. referenta je bilo za 4 milijone in pol
zapadlih računov.  Pri plačevanju računov so vplivale
razne simpatije, res potrebni obrtniki in trgovci so pa
morali čakati in čakati na denar. Da so potolažili
najbolj nadležne upnike, so jim obljubljali do 12%
obresti. Porabljene so bile celo mestu zaupane kav¬
cije, pogodbe pa so ležale zaprte, ker ni bilo niti de¬
narja, da bi jih kolkovali. Uradništvu in delavstvu je
že pretilo presenečenje, da ne bo dobilo več plač. Kre¬
dit za smodnišnico je bil porabljen za bežigrajsko
šolo. Kljub temu je pa ta šola obtičala v surovem
stanju in čakala na delavce, z zidanjem smodnišnic
pa niso mogli niti pričeti!

Mnogo samozatajevanja in živega zaupanja vase jc
bilo treba, da nismo popustili tega bolnega telesa ...

Poleg skrajne štednje in najpodrobnejšega varče¬
vanja smo morali vpeljati spet pravo davčno moralo,
saj se je dogajalo, da so na nekatere zamudnike pri
plačevanju mestnih davščin gledali dokaj bolj milo
kot na druge, zlasti manjše davkoplačevalce. S pravič¬
nostjo in nepristranostjo se je vrnila tudi davčna mo¬
rala in občani so pričeli redno plačevati mestne
davščine.

Pri izvajanju proračuna smo uvedli strogo kontrolo,
da smejo biti krediti angažirani samo po dotoku in
ne sme pod disciplinarno odgovornostjo nihče niče¬
sar prekoračiti! Tako smo mogli doseči spet uravno¬
vešen je in ločno izvajanje proračuna,  ko smo vpeljali
spet redna vplačila in izplačila.

Naglo smo sprevideli, da je gospodarstvo v Ljubljani
mrtvo, ker je

MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA

nelikvidna in pod zaščito od 1. januarja 1933. kot mno¬
gi drugi denarni zavodi. Zato je bilo gospodarstvo v
Ljubljani mrtvo in prva naša skrb je bila vzpostavitev
njene likvidnosti, da se odtaja zamrzlo gospodarstvo
in promet spet oživi.

Ko smo pričeli pogajanja zaradi Mestne hranilnice,
so nam rekli pri Drž. hipotekarni banki, da so že prej
poskušali pri njej v tej smeri, toda prišli so brez na¬
črta in celo sami niso vedeli, kako naj rešijo to usodno

248

KRONIKA

vprašanje! Celo s posredovanjem zasebne banke so
poskušali rešiti Mestno hranilnico, da bi bili morali
pri najetju posojila in še vso dobo odplačevanja po¬
sojila plačevati provizije.

S pomočjo finančnega referenta Drž. hipotekarne
banke smo napravili nov načrt, ki naj ga spelje občina
sama, brez vsakega posredovanja kake zasebne banke
in brez provizij. S pomočjo naših ministrov, seda¬
njega častnega meščana dr. Antona Korošca  in dr. Mi¬
he Kreka  smo dobili kredit 30 milijonov dinarjev pri
Drž. hipotekarni banki pod ugodnejšimi pogoji kot
jih je prejšnja uprava sama ponujala. Razpisali smo
še interno posojilo 20 milijonov dinarjev,  ko se je
najlepše pokazalo zaupanje v sedanjo mestno upravo,
da je bilo v najkrajšem času podpisanih kar 37,350.000
din,  torej skoraj dvojna vsota razpisanega obligacij¬
skega posojila!

S temi posojili smo poravnali obveze mesta do
Mestne hranilnice in tako je postala Mestna hranil¬
nica ljubljanska  v kratki dobi spet popolnoma likvi¬
dna  ter je postala spet steber vsega ljubljanskega in
slovenskega narodnega gospodarstva. —

Sedaj smo se šele lahko lotili saniranja ostalih
zadev,  ki jih je prejšnja uprava sicer pričela, pa jih
ni mogla izvesti.

Med prvimi je bila

BEŽIGRAJSKA LJUDSKA ŠOLA,

ki so zanjo rekli, da jo zidajo s prihranki, a teh ni bilo
nikjer — zato so pa vanjo zazidali kredit za smodniš-
nicc. Dobili smo nov kredit zanjo pri SUZOR-ju, jo
dozidali in odprli. Vrnili  smo pa tudi posojilo smod-
nišnicam  ter tudi te že spravili pod streho, da smo na
Ljubljanskem polju pridobili veliko najboljšega zem¬
ljišča za razširjenje mesta, ki se bo z odstranjenimi
smodnišnicami znebilo tudi večne nevarnosti.

Ko smo tako naglo in srečno uredili najtežja gospo¬
darska vprašanja, smo takoj mislili tudi na najnuj¬
nejše potrebe našega delavstva.

DELAVSKI DOM

je bil premajhen; zato smo pri Javni borzi dela dobili
1,700.000 din brezobrestnega posojila ter zgradili
vzdolž Bleivveisove ceste nov trakt ter vanj namestili
žensko zavetišče,  ženski azil je zares sodobno oprem¬
ljen in je prva ustanova te vrste v vsej državi.

V starem traktu Delavskega doma smo povečali
jedilnice in napravili red v javni kuhinji, da je na¬
rasel promet od 300 na 800 porcij in so gostje v njej
tako zadovoljni, da je postala res prava ljudska usta¬
nova. Prej so ta zavod upravljali mestni uradniki ob
čedni nagradi, sedaj pa skrbe zanj mestni svetniki
brezplačno in nesebično kot pravi mestni očetje.

Kakor nam je ljubezen do bližnjega narekovala po¬
večanje Delavskega doma z ženskim azilom, tako nam
je srčna kultura tudi velevala, da smo zaslužnim za¬
varovali miren počitek na

NAVJU.

S tem častitljivim gajem zaslužnih si je kulturni od¬
bor prislužil zahvalo ne samo vse Ljubljane, temveč
tudi vsega slovenskega naroda.

Odraz najvišje srčne kulture so pa gotovo

ŽALE,

kakršne je ustvaril veliki duh mojstra, univ. prof. Jo¬
žeta Plečnika.

Dolga leta so konferirali doma in komisionirali po
Evropi, razpisovali licitacije in naročali zidanje novih
mrtvašnic, vendar iz vsega težkega denarja ni zraslo
nič, naše Žale pa rasto pred Svetim Križem in bodo
prihodnje leto že opravljale svoj namen na najpleme¬
nitejši in na najbolj kulturni način. Zakaj zamisel
prof. Plečnika, da mrliči ne bodo več razstavljeni drug
poleg drugega, temveč da bodo naši rajni počivali na
svoji zadnji poti posamezno v lepih kapelicah, je edin¬
stvena v zgodovini in na vsem svetu. Celo inozemstvo
nas je naprosilo za načrte žal, da z njimi seznani svet!

Kmalu smo dobili posojilo za Žale, ki jih Mestni po¬
grebni zavod zida v svojem delokrogu, da ne bodo prav
nič obremenjevale davkoplačevalcev.

Prej Mestni pogrebni zavod nikdar ni izkazoval po¬
slovnega prebitka niti ni imel rezerve, pač pa polno
nerednega poslovanja in težkega dolga na stari, skoraj
razpadajoči stavbi ter za nad 400.000 din neplačanih
računov. Lani je pa ta zavod napravil že čez 100.000 din
prebitka in ima tudi U50.000 poslovne rezerve ter
plačane tudi vse letošnje anuitete za novo posojilo 2
mil.  za Žale. Zato tudi pogrebi z Žalami ne bodo dražji,
temveč najbrž celo cenejši. Tja se preseli ves pogrebni
zavod in vse poslopje na Ambroževem trgu bo mestni
občini na razpolago za druge namene. Zanimivo je
tudi, da je staro, na pol podrto poslopje na Ambrože¬
vem trgu veljalo mestno občino znatno več, nego bodo
veljale vse prekrasne Žale z zemljiščem, z vsemi po¬
slopji in nasadi skupaj!

Najhuje je pa težila mestno občino

SPLOŠNA MALOŽELEZNIŠKA DRUŽBA

od tedaj, ko je ljubljanska občina sklenila ne¬
srečno pogodbo s Siemensom in je segala izguba
letno v milijone. Prejšnja uprava jo je skušala
sanirati tako, da bi doprinesla glavno žrtev občina
ljubljanska!  Delnice, ki so bile brez vrednosti, naj bi
z žrtvijo ljubljanske občine pridobile na vrednosti. Ta
načrt je sedanja uprava odklonila ter rekla, da je tudi
Siemens kriv težkega položaja in da mora zato dopri¬
nesti tudi on žrtev sorazmerno svoji udeležbi. Zahte¬
vali smo brezplačno  njene delnice, ki jih je imela
tretjino. Siemens se je upirala, ker ji je pogodba
z občino jamčila za delnice z 1,200.000 din brez ozira
na njih vrednost — šele pod pretnjo s konkurzom
se je odločila, da nam izroči vse svoje delnice brez¬
plačno. Občina je s tem postala sama lastnica podjetja
in tedaj šele smo pričeli sanirati Splošno maloželez-
niško družbo, ko je občina doprinesla žrtve lastnemu
podjetju, žrtvovala je pa tudi še Siemens, ko je zni¬
žala obresti svojemu posojilu od 10 na 5 %  za tri leta
nazaj, dasi ji je prejšnja uprava dala jamstvo mestne
občine ljubljanske za 10 %  ! Tako se je sanacija iz¬
vedla sorazmerno z žrtvami Siemensa in občine, ob¬
čina pa je edina lastnica podjetja.

Kot mestno podjetje je SMD dobila pri Pokojnin¬
skem zavodu prav ugodno posojilo 6,726.000 din ter
s samimi domačimi delavci in v rekordnem času ter
skoraj polovico ceneje kakor so gradili prej, zgradila
novo progo k Sv. Križu,  ki je znatno povišala promet

KRONIKA

249

na vseh tramvajskih progah. Obnovila je vso dolenjsko
progo in zgradila podaljšek do Rakovnika,  prenaredila
opatijske vozove, preuredi pa še tudi ljubljanske vo¬
zove ter zgradi dvojni tir na Tržaški cesti in izdela
7 novih motornih voz, da bo lahko izrabila naglo na¬
raščajoči promet, saj prej ne moremo misliti na nove
proge, dokler ne bomo imeli dovolj voz.

Kakor je na eni strani najbolj bogata na dolgovih,
tako je

LJUBLJANA NAJBOLJ REVNA NA ZEMLJIŠČIH,

saj prejšnje uprave niso rezervirale v središču niti pro¬
stora za nov magistrat. Zato smo šli na delo in v vsej
tišini neopazno kupili veliko Mahrovo hišo  za prav
ugodno ceno in s tem ustvarili že temelj za nov ma¬
gistrat.

Hkrati smo pa videli, da občina nima pripravnih
zemljišč za socialne ustanove, ki nujno kriče po po¬
večanju, ureditvah in po ustanovitvi. Bolje je, da so
odmaknjene od mestnega prometa in šuma, ter smo
se zato odločili za Bokalce  in dobili 38 ha prav pri¬
mernega zemljišča, kjer bodo zgrajene nove socialne
ustanove za meščanske in revnejše sloje.  Danes trdno
upamo, da jim prihodnje leto položimo že temelje.
Temeljev novim mestnim zavetiščem pa ne bomo po¬
lagali s slavnostmi in ne bomo vzidavali pergament¬
nih listin ter govorili o milijonskih darilih, kakor
leta 1931., ko ni bilo nikjer denarja in so imeli ter
zapustili samo prekrasni ogelni kamen!

Z enakim namenom smo zdražili tudi Kollmanovo
posestvo,  ki bo lahko služilo važnim mestnim usta¬
novam. Predvsem nam bo pomagalo razširiti tivolske
parke, da dobimo čim večja in prijaznejša otroška
igrišča  ter prvi resnični mestni narodni park  v vsej
Jugoslaviji, ki smo ga že zadnjič zagotovili, ko vsega
zelenega sveta tja do Večne poti nismo več oddali za
lovišče.

Bistvo pri vseh teh nakupih je pa to, da smo vsa
našteta posestva kupili na javni dražbi  in tako dosegli
najpovoljnejše cene brez vsake provizije!

Poleg vsega tega smo si pa zagotovili več parcel na
Gradu, da že lahko pričnemo misliti na uresničenje
kakor sanje lepih zamisli prof. Plečnika, da naj Grad
čimprej postane krasotna krona Ljubljane in vse
Slovenije, slovenska akropola!

Prejšnja uprava ni imela niti

PREGLEDA MESTNE IMOVINE,

zato smo morali šele sedaj napraviti pregledno raz¬
delitev gospodarske iinovine, osnovne imovine in
imovine mestnih podjetij. Zapazili smo, da pri vsej
razsežnosti gospodarstva prejšnja uprava ni imela
niti inventarja premičnin,  in smo ga takoj uvedli ter
ugotovili, da znaša vrednost vsega mestnega inven¬
tarja, torej mestnega zaklada in Delavskega doma,
mestne elektrarne, mestnega vodovoda, pogrebnega
zavoda, plinarne, klavnice, priprege in mestne zastav¬
ljalnice skupno vsoto nad 72 milijonov  dinarjev. Prav
tako je poučna tudi ugotovitev prometne vrednosti
mestnih nepremičnin,  ki znaša vsoto 209 milijonov,
vrednostnih papirjev in zaostankov pa 15 milijonov:
vrednost premičnin in nepremičnin skupaj torej
296 milijonov dinarjev.

čista imovina  mestne občine ljubljanske po zaključ¬
nem računu za leto 1936./37. znaša po odbitku vseh
mestnih dolgov v znesku 220 milijonov din še vedno
76 milijonov. Ker pa moramo tej vsoti prišteti tudi
vrednost kupljenih posestev z zneskom 8 milijonov,
lahko danes računamo vsaj 8t milijonov dinarjev
čiste imovine mestne občine ljubljanske.  Ker pa vsako
leto odplačujemo na dolgovih nad 10 milijonov  dinar¬
jev, se hkrati za ta znesek vsako leto poviša tudi čista
imovina mestne občine ljubljanske,  seveda, v kolikor
ne bi med tem občina ne najemala novih posojil.

Po ureditvi gospodarskih in finančnih zadev smo
posvetili posebno pažnjo študiju

SOCIALNIH VPRAŠANJ

ter smo ustanovili Vrhovni socialni svet  in tako vsem
organizacijam, ki so kakorkoli v stiku s socialnimi
nalogami, omogočili sodelovanje pri reševanju mest¬
nih socialnih problemov. Sestavili smo obširno anketo
za stanovanjske razmere v občini ter odkrili obupne
slike v revnih stanovanjih. Temelj socialne rešitve je
zdravo stanovanje. Zato smo s posebno komisijo revi¬
dirali podstrešna in kletna stanovanja, kjer smo našli
obupne razmere in prava gnezda bolezni za telesa in
duše. Statistike so nam pokazale, da za prvo silo po¬
trebujemo najmanj 200 delavskih stanovanj,  ki jih
bomo tudi zgradili v nekaj letih. Prvi korak je že
storjen, ko smo pri Javni borzi dela dobili 3 milijone
brezobrestnega posojila za delavsko kolonijo za Beži¬
gradom,  ki jo odpremo prihodnje leto 48 družinam,
njihovim otrokom pa med obema poslopjema zgra¬
dimo zavetišče sredi igrišč in vrtičev.

Silno nevaren pojav je bila pa

BREZPOSELNOST,

ko smo prevzeli skrb za občino. Prejšnja uprava jo je
odpravljala z nepremišljenimi velikimi investicijami,
ki so za mnogo let zavrle normalen napredek Ljub¬
ljane. Brezposelnim so pa dajali podpore v gotovini,
da so se odvadili dela in privadili postopanja, ki vodi
na kriva pota. Mi smo brezposelnim dali delo in v ta
namen dali za javna dela prvo leto 561.000 din za¬
služka, ko je delalo 619 delavcev 21.266 dni. Lansko
zimo smo pa 814 delavcem za 33.042 dni izplačali
870.000 din. Napravili so nam lepa sprehajališča od
Rožnika do šišenskega vrha in doli v Tivoli, Pot na
Golovec, razširili Cesto na Brdo, uredili Grad, zasadili
špico in bregove regulirane Ljubljanice ter napravili
druge nasade in zgradili tudi več kanalov. S tem na¬
činom podpiranja se delavstvo zopet oprime dela in
ne zaide v delomržnjo. Podpore ne občuti za poniže¬
valno miloščino, temveč za pravi zaslužek in za po¬
šteno pridobljen denar.

Letos imamo zaposlitev brezposelnih še bolje orga¬
nizirano, ker bodo delali pod strokovnim nadzorstvom,
ki bo še bolj upoštevalo moči in sposobnosti posamez¬
nih poklicev ter jih uporabljalo pri lažjih ali težjih
delih.

Socialno delo prejšnjih uprav smo popolnoma pre¬
usmerili, da ne pošiljamo več zdravnikov k bolniku
na smrtni postelji, temveč raje še zdravega someščana
branimo pred boleznijo. Naše delo na socialnem polju
ni več toliko kurativno, pač pa predvsem preven-

250

KRONIKA

tivno. Zdrava stanovanja, skrb za mladino, delo in
pa boj proti postopanju in beračenju so glavno naše
orožje proti socialnim boleznim.

Prej so berače preganjali s tablicami, sedaj bomo
pa beračenje zajezili s kruhom, toplo sobo in snažno
posteljo.  Vse to bodo odslej najrevnejši dobivali brez¬
plačno v novem zavodu, ki smo ga pravkar odprli v
stari cukrarni in bo tako neposredno pomagal naj-
bednejšiin, posredno pa koristil vsemu prebivalstvu.
Uspeh zavoda v stari cukrarni  pa zavisi od Ljub¬
ljančanov samih. Izbero naj si, ali hočejo še nadalje
dajati beračem dan na dan miloščino in z njo dajati
tudi potuho delomrznim postopačem, ali bodo pa rajši
podpirali to mestno ustanovo, da se popolnoma
odpravi beračenje,  ki zahteva več kot vzdr¬
ževanje novega zavoda v cukrarni.

Prva je pa naša

SKRB ZA MLADINO

Leta 1936-/37. je imelo socialno skrbstvo za mladino
na razpolago 1,327.000 din, drugo leto smo to vsoto
zvišali že na skoraj 2 milijona in pol, v letošnjem pro¬
računu imamo pa že nad 3 milijone za revno mladino,
torej blizu polovice vsega socialnega proračuna.

Našli smo 180 otrok v treh desolatnih dnevnih za¬
vetiščih.  Takoj smo zavetišča preuredili in jih nasta¬
nili po šolah ter prihranili najemnine. Ustanovili smo
novo zavetišče za Bežigradom in v Mostah,  da imamo
okrog 300 otrok v 5 zavetiščih. Prihodnje leto bo pa
odprto že šesto zavetišče v Trnovem,  ki bo nudilo za¬
vetje 150 otrokom v dnevnem zavetišču, 40 otrokom
v internatu in 40 otrokom v otroškem vrtcu. Z občin¬
sko pomočjo je bilo zgrajeno tudi otroško zavetišče
v Zeleni jami in občina je podprla zasebna otroška za¬
vetišča na Viču, v Trnovem in na Kodeljevem. V
kratkem bo oživotvorjen tudi načrt prehodnega otro¬
škega doma,  da bo sprejemal pod streho one otroke,
ki bodo potrebovali pomoči takoj, nato bo pa določen
šele način njihove stalne oskrbe.

Drugo leto sedanje uprave smo odprli tudi šolske
kuhinje,  ki jih imamo sedaj 14, kjer dobiva 700 otrok
topel zajtrk s kruhom. Ti otroci so morali hoditi prej
v šolo tešč, če so sploh hodili. Odkar pa poslujejo šol¬
ske kuhinje, je znatno boljši šolski obisk in so boljši
učni uspehi, prav tako se je pa zboljšalo tudi zdrav¬
stveno stanje otrok. Socialnemu uradu smo dodelili
zaščitno sestro,  ki pregleduje otroke v zavetiščih, nad¬
zira mestne rejence pri raznih družinah in obiskuje
bolne reveže na domovih. Ta ustanova je tako uspe¬
šna, da bomo prihodnje leto število soc. zaščitnih
sester znatno pomnožili.

Po vseh zavodih imamo danes že 1373 mladih in
starih oskrbovancev, pred tremi leti jih je bilo pa
samo 429. Stroški za oskrbovanje v zavodih bodo letos
zahtevali 2,800.000 din, torej mnogo nad 1 milijon več
kakor leta 1936./37.

Zato smo se odločili, da začnemo že s prihodnjim
letom zgradbo nove moderne ubožnice na Bokalcah,
ki smo jih v ta namen kupili.

Razen tega pa mislimo tudi na poseben zavod za
osamele  občane, ki nimajo nikogar, da bi jih oskrbo¬
val. Rado Murniki, Aleksandri Tomani in podobni za¬
služni možje ne smejo več umirati v mestni ubožnici!

Kamor koli smo prišli in kjer koli smo pregledovali
na magistratu, je bolehala

ADMINISTRACIJA

Rešitve so bile počasne in občinstvo je tožilo o zavlače¬
vanju ter o neurejenem prometu in govorilo celo o ne¬
poštenih dejanjih, saj tudi mnogo let ni bilo nadzor¬
stva. Zato smo morali vpeljati ostrejši kurz v notranji
upravi, da smo spet dosegli točnost poslov, poživeli eks-
peditivnost in uveljavili nepristranost. Uvedene so
točne uradne ure, ki smo jih morali podaljšati, dokler
ni poslovanje spet prišlo v normalen tek. Da preiščemo
očitke o nepravilnem gospodarjenju, smo ustanovili

KONTROLNI ODDELEK

Ta je opravil revizijo posameznih oddelkov in pod¬
jetij, ugotovil je pa tudi nepravilnosti, ki so bile pred¬
met disciplinarnih in sodnih preiskav. Vse to je bilo
potrebno, da se očisti in dvigne notranja administra¬
cija in spet povrne ugled vestnemu uradništvu ter se
tako približamo tistemu idealu, ki ga je karakteriziral
nekdanji najvišji predstavnik naše dežele, da je Ljub¬
ljana najboljše poglavarstvo.

PRI PODJETJIH

smo uvedli gospodarsko načelo s skrajno štednjo,
da z delom svojih prebitkov znižajo davkoplače¬
valcem bremena. Pri večini smo uspeli, pri vseh pa
mora veljati tudi socialno načelo,  da so njih sto¬
ritve in proizvodi dostopni vsem slojem prebivalstva.
Mestna podjetja prav lepo napredujejo in na zemljišču
plinarne bomo pričeli izdelovati že spomladi katran,
da bomo odstranili z naših cest nadležni prah,  kar bo
ogromnega pomena zlasti za tujsko prometno Ljub¬
ljano in njeno okolico.

Cene plinu za gospodinjstvo smo že znižali in jih
bomo še zniževali, da bo vsaka hiša spoznala pred¬
nosti plinskega kuhanja in ogrevanja. Tudi cene in¬
dustrijskega električnega toka smo tako znižali, da
industrije že opuščajo svoje električne in parne na¬
prave, kar je najboljši dokaz, da jih ne odganja draga
električna pogonska sila. Vodovod smo z novimi na¬
pravami dvignili do najvišje dosegljive kapacitete,
vendar pa moramo že misliti na novo preskrbo Ljub¬
ljane in okolice z vodo za daljšo dobo.

V mestni zastavljalnici smo znižali pristojbine v
prid revnim slojem. Promet je vsako leto večji, a mi¬
nimalen odstotek zapadlih predmetov nam je tolažljiv
kazalec, da ogromna večina Ljubljančanov živi v znos¬
nih razmerah.

VSE ŠOLSKE POSLE

smo združili v novem šolskem  odseku. Sedanja mestna
uprava se popolnoma zaveda, da zlasti ljudske šole
potrebujejo izpopolnitve, a za meščansko šolo na Viču
že  gradimo novo poslopje, ki bo mestno občino veljalo
4 milijone dinarjev, študiramo pa gradnjo nove stro¬
kovne nadaljevalne šole. V Mladiki  in njeni gospo¬
dinjski šoli  spet vlada največji red. Prej je bilo na
leto primanjkljaja nad 200.000 din, da so jo večkrat
sklenili ukiniti — mi smo pa uvedli nadzorstvo po
mestnem svetu, znižali prispevke za četrtino in smo

KRONIKA

251

kjub temu odpravili ne samo primanjkljaj, temveč
dosegli celo prebitek, da smo obnovili inventar. Tudi
po vseh meščanskih šolah smo uredili kuhinje za go¬
spodinjski pouk,  ki ga podpiramo tudi po tečajih, ker
se zavedamo, da dobra gospodinja podpira tri ogle
hiše.

S šolstvom smo že

NA KULTURNEM POLJU,

ki ga sedanja uprava nikdar ni zanemarjala, kar se po¬
sebno odraža v kulturnem odboru. Z mestnim muzejem
smo dali ne samo Ljubljani in Sloveniji, temveč vsej
državi prvi muzej stanovanjske kulture, ki zbuja sploš¬
no pohvalo tudi tujih strokovnjakov. Uredili smo mest¬
ni arhiv,  ki je najbogatjši vir za našo zgodovino in zato
tudi za »Kroniko slovenskih mest«,  ki jo zaradi velikih
pasiv ne izdajamo več sami, imamo pa še vedno njeno
uredništvo. Ustanovili smo tudi javno knjižnico,  ki
naj postane prva izrazito slovanska knjižnica na jugu
ter zaloga knjig, ki se tičejo Ljubljane, da bo prav
tako koristila znanstvenikom, kakor koristi mestni
upravi od nas ustanovljena strokovna knjižnica  v
mestnem predsedstvu. Zaradi častitljive zgodovine
našega mesta in dragocenih umetnostnih ter zgodo¬
vinskih spomenikov je tudi olepšanje mesta kulturna
naloga, ki jo opravlja olepševalni odsek.  Rešil nam je
predvsem znamenito Marijino znamenje  in ga po na¬
črtu prof. Plečnika obnovil tako, da je poleg Robbo¬
vega vodnjaka spomenik najvišje zgodovinske in
estetske vrednosti v Ljubljani. Za lepo književnost
smo ustanovili literarno nagrado.  Za posebno veliko
kulturno delo pa moramo smatrati že orisano Navje,
potrebam srčne kulture bo pa zadostila po dolgotraj¬
nem zavlačevanju in neuspehih prejšnjih uprav res¬
nobno mogočna kostnica žrtev svetovne vojne  in žrtev
za našo svobodo in zedinjenje, ki jo gradimo na poko¬
pališču Sv. Križa. —

Ko sem tako s kratkimi črtami bežno orisal priza¬
devanja in uspehe naše notranje komunalne politike,
naj pa na kratko omenim še uspehe naših zunanjih
poslov, zakaj tudi z našo deseto banovino tam onkraj
morja smo navezali najtesnejše stike, prav tako pa
tudi s predstavniki ameriških oblasti, zavodov in mest,
predvsem z ameriško Ljubljano — velemestom Cle¬
velandom. Spomnil sem se naše ameriške mladine, da
se bo ob božičnem drevesu, vesela daril našega mesta,
spominjala Ljubljane. Naj te zveze koristijo novi in
stari domovini!

Tako smo po treh letih trdega dela pripeljali Ljub¬
ljano spet na pot zdravega napredka na vseh poljih.
In vesel je današnji dan za nas, ker lahko s čistimi
rokami ter z mirno vestjo  pokažemo plodove svojega
dela, ko nas k nadaljnjemu delu budi najslajša zavest,
da smo

VEDNO HOTELI SAMO DOBRO VSEM OBČANOM!

Nikakor bi pa ne mogli pokazati vseh teh del za
Ljubljano, če bi sedanja mestna uprava ne imela
dobrih prijateljev, ki so z ljubeznijo do glavnega me¬

sta Slovenije radi podpirali naša prizadevanja in nam
zgladili pota k uspehu.

Na prvem mestu izražam najglobljo zahvalo mestne
uprave ljubljanske voditelju našega naroda, našemu
častnemu meščanu in ministru dr. Antonu Korošcu
in ministru dr. Mihi Kreku,  ki sta nas z največjo na¬
klonjenostjo ter s svojim močnim vplivom podpirala
pri centralnih oblastvih.

Nikdar tudi nista glavnemu mestu dravske bano¬
vine odrekla podpore ban dr. Marko Natlačen  in nje¬
gov pomočnik dr. Stanko Majcen,  ki naj sprejmeta
izraze hvaležnosti ljubljanske mestne uprave za vso
pomoč in podporo kraljevske banske uprave.

Ko sem z radostjo opisoval najlepše in najpleme¬
nitejše pridobitve mesta Ljubljane, nisem vselej ime¬
noval g. univ. prof. Jožeta Plečnika,  ki vsa tri leta
spremlja naša prizadevanja za razvoj in olepšanje
Ljubljane z nepopisnim požrtvovanjem. Ta predobri
in veliki sin Ljubljane naj nam vsaj danes dovoli za¬
hvalno izjavo, ki prihaja iz vseh naših src, ko izre¬
kam našo resno in trdno voljo, da uresničimo tudi
one osnutke tega velikana umetnosti, ki jih prejšnje
in sedanja mestna uprava zlasti zaradi premajhnih
sredstev uresničiti niso mogle.

S stvarno kritiko in z učinkovito propagando so
nas pa ves čas prav izdatno podpirali tudi naši novi¬
narji  ter seznanjali javnost z našimi prizadevanji, da
tem našim važnim sodelavcem veljaj prav prisrčna
hvala!

Enako se s hvaležnostjo spominjam vseh načelni¬
kov in referentov ter uradništva in sploh mestnega
uslužbenstva, ki je nam pomagalo z vestnim delom
premagati težke ovire in obvladati zapletene naloge
ter jih pripeljati do dobrega zaključka.

Visoki mestni svet!

Cenjeni sodelavci in dragi prijatelji!

Hvala Vam, ker ste tako dolgo in pazljivo poslušali
moja dolga izvajanja, zato Vas pa prosim, da dobro
sprejmete tudi mojo odkritosrčno izjavo, da ste ves
čas poslušali opise svojih  prizadevanj in orise svojega
dela ter ugotovitve svojih  uspehov. Vaša ljubezen do
Ljubljane, Vaša resnična nesebičnost in Vaša velika
vnema, kakršno je pokazala le malokatera uprava
ljubljanskega mesta, vse to veliko Vaše požrtvovanjc
je rodilo tako bogate in mnogotere sadove za blaginjo
vseh slojev prebivalstva našega mesta! Ne morem
Vam dati druge nagrade, zato Vam pa vsem skupaj
in vsakemu posebej iskreno izrekam: Prisrčna, pri¬
srčna hvala!

Tudi meščanstvo uspehe sedanje uprave že splošno
ceni in tudi priznava, zato pa izražam hvaležnost tudi
vsemu meščanstvu z željo in prošnjo, naj še nadalje
blagohotno spremlja in presoja naše delo, ki naj pri¬
pelje vse poklice in stanove do zadovoljnosti, blago¬
stanja in sreče v čast slovenskega naroda in kralje¬
vine Jugoslavije!

Sedaj pa pogumno naprej v novo periodo dela z
enakim duhom za belo Ljubljano!

252

KRONIKA

NAŠA KRONIKA

7' 7 .S' E A N T E G A B E E

JANUAR 1938.

1. Škof ljubljanski dr. Gregorij Rožman  je objavil na¬
slednjo poslanico:

»Na novo leto 1938. želim nam katoliškim Slovencem
edinosti,  da bi se, trdno med seboj povezani, v novem letu
skupnemu cilju vsaj za korak približali.

Slovenci imamo to slabo lastnost, da si svoje itak malo¬
številne sile cepimo s tem, da ustanavljamo brez potrebe
preveč raznih organizacij in društev v isti namen. Manjka
nam požrtvovalnosti s širokim razgledom na skupni cilj.
In zaupanja v vodstvo imamo premalo, pa skupno vod¬
stvo premalo upošteva njegove predloge in načrte. Pa se
z manj dobrim načrtom doseže večji uspeh, ako se ga
oklenejo vse razpoložljive sile in ga v sporazumni lju¬
bezni in navdušenosti izvedejo, kakor če se razcepimo po
raznih .najboljših’ načrtih v male skupinice.

Sovražniki božji so navzlic globokim medsebojnim raz¬
likam ustanovili enotno fronto. Papež nas ponovno, zlasti
v pismu mednarodnemu kongresu Kristusa Kralja v Po¬
znanju, opominja in roti, naj zapostavimo vse različnosti,
pa se združimo v močno edinstveno fronto zoper odkrito
in prikrito brezboštvo.

V novem letu si podajmo roke in sklenimo svoje vrste
— to je zahteva časa. V časovnih zahtevah in potrebah
pa se javlja volja božja sama.«

V Mostah  je ustanovljena nova župnija  z župno cerkvijo
sv. Družine. Škof dr. Gregorij Rožman  je dopoldne umestil
župnika Miho Jenka  z veliko slovesnostjo v prisotnosti
župana dr. Jura Adlešiča,  velikega zbora duhovščine z
arhidiakonom dr. Tomažem Klinarjem,  raznih meščanskih
organizacij in množice vernikov. V imenu odbora za usta¬
novitev župnije je pozdravil ustanovitelja škofa dr. Rož¬
mana  in župana dr. Adlešiča  urednik Kremžar.  Dva fanta
sta v imenu župljanov pozdravila novega župnika in mu
izročila hleb kruha in sodček vina, okrašenega z nagelji
in narodnimi trakovi, dekle pa mu je izročilo lončeno
posodo, polno prsti z domačega pokopališča. Med cerkve¬
nimi vrati je škof izročil župniku ključe cerkve. Pri prvi
maši so bili navzoči tudi vsi ljubljanski župniki. Po oprav¬
ljeni službi božji je župnik Miha Jenko  sprejemal čestitke
prosvetnih, dobrodelnih, verskih in stanovskih organizacij
iz Most, nakar je povabil duhovne sobrate in zastopnike
oblasti in korporacij na kosilo. — Nov sodni izvršilni red
je stopil v veljavo, »Službene novine« pa objavljajo novo
uredbo o podpiranju brezposelnih.

2. V mrliško knjigo nove župnije sv. Družine v Mostah
je bil prvi vpisan Jaklič Franc,  učitelj v p., bivši državni
in deželni poslanec in pisatelj. Franc Jaklič  je pod psev¬
donimom »Podgoričan« napisal več povesti za »Dom in
svet«, »Mladiko« in »Slovenske večernice«. Ker je umrl
na Silvestrovo, je bil zadnji Moščan, katerega ime je za¬
pisano v mrliški knjigi župnije sv. Petra, ker je bil pa
danes pokopan, je pa tudi prvi v mrliški knjigi župnije
sv. Družine. — Zaradi lepega vremena na Novega leta
dan in na današnjo nedeljo se je iz Ljubljane peljalo okrog
15.000 izletnikov na Gorenjsko in tudi na druge strani,
da so se oglasile tudi pritožbe zaradi pomanjkanja vago¬
nov. Smučarji so zadovoljni s sončno zimo.

3. Toplo sončno vreme je postalo nekoliko hladnejše,
da je bila danes najvišja temperatura —4° C.

4. Toplota je ponoči padla na —15° C v mestu, na barju
—19° C, na aerodromu celo - 20'5° C, a v Planici 22° C.
To je najnižja temperatura od 1. 1929. in mrzli val nad
Južno Evropo javljajo z vseh strani: iz Bolgarije —32° C,
v romunskem Galacu je zmrznilo več ljudi. V Zavrhu pod
šmarno goro so srne prišle prav do hiš. — Važna razstava
del Janeza in Jurija Šubica  v Narodni galeriji in Jakopi¬

čevem paviljonu je navzlic velikemu pomenu in vsestran¬
ske reklame slabo obiskana. — Zavod za pospeševanje
obrti ZTOI razpisuje risarski tečaj za notranjo arhitek¬
turo, ki naj traja do poletja. — Protituberkulozna zveza
v Ljubljani je razpisala 10 nagrad po 100 din za gojence
višjih razredov srednjih šol za sestavke o protituberku-
lozni borbi med ljudstvom. Sestavki naj obsegajo le pol¬
drugo tiskano stran. Za gojence meščanskih in obrtno-
nadaljevalnih šol je pa razpisala 25 nagrad po 100 din
za zemljevide okoliša dispanzerjev po navodilih zdravni¬
kov protijetičnih dispanzerjev. — Bivši trgovec Ernesl
Sark  se je v nekem prenočišču v Florijanski ulici zastrupil
z veronalom zaradi bolezni v grlu. — Obhodi »treh kra¬
ljev« so prepovedani, ker so se ljudje pritoževali zaradi
neprestanega nadlegovanja, prav tako so bili pa »trije
kralji« večkrat središče razgrajanj.

0. Vojska je šla v sprevodu po badnjak v tivolski gozd.
— Božično obdarovanje mestnih revežev na ta način, da
jim je mestni socialni urad razdelil darove brez udeležbe
javnosti. S tem je mestna uprava vpeljala nov način, ker
se je prej marsikdo sramoval daril zaradi svoje revščine
in jim je sedaj poslala darove na dom. Občina je darovala
za okrog 75.000 din daril. — Mraz je še hujši ter je bilo
ob 7. pri pošti —10° C, na aerodromu pa —21° C, a ob
19. je mraz že tako ponehal, da je bilo pred pošto samo
še —9° C. V Škofji Loki je bilo —18" C, v Žireh —22° C,
v Planici pa —23° C.

7. Zjutraj ob 7. je bilo spet —15° C. Zaradi mraza je
imel ekspresi vlak iz Beograda 200 minut zamude, brzo-
vlak 90 minut, a brzovlak z Jesenic 70 minut zamude.
Proti večeru je mraz spet popustil, da je bilo pri pošti
—12.5° C in je jel naletavati sneg. — Brezposelni obrtniki
množe delavske vrste, posebno mnogo delavcev je pa brez
zaslužka, ker so Strojne tovarne in livarne v težki krizi.
Sodišče je danes poravnalno postopanje odgodilo na
22. januar. - - V okrilju Prosvetne zveze je v beli dvorani
hotela Uniona predaval župan dr. Juro Adlešič  «0 bedi
bele Ljubljane «. Z obširnim in podrobnim statističnim
gradivom je dokazal nevzdržne razmere po delavskih sta¬
novanjih, ki niso zdrava in sploh niso dostojna za stano¬
vanje delovnih ljudi. Nad tri četrtine prebivalcev se gnete
v pretesnih stanovanjih. 21 %  domačinov stanuje v sta¬
novanjih, kjer pride na osebo manj kot 5 m 2  prostora,
pri priseljencih pa celo 33 %.  Za idealno rešitev tega vpra¬
šanja je predlagal vsaki delavski družini lastno zemljo,
na njej pa lastni dom. Z lastnim gospodarstvom naj dru¬
žina ob brezposelnosti pridela vsaj najnujnejši živež. Za
družine, ki tega ne zmorejo, moramo postaviti skupne
domove z dostojnimi, majhnimi stanovanji, kjer ho po¬
skrbljeno tudi za vzgojo otrok, da se odpravi vedno bolj
pogosto otroško beračenje, ki je posebna nevarnost za
prihodnje dni.

8. Premiera Strindbergove  »Gospodične Julije « in če-
hovovega »Snubača*.

9. V proslavo rojstnega dneva Nj. Vel. kraljice Marije
je bil zvečer velik ples v oficirskem domu. Zadnji dan
razstave del bratov Šubicev. — Topli val je preko Francije
in Švice predrl tudi do naših krajev, da imamo 8° G
toplote.

10. Bivši član mestnega sveta dr. Josip Klepec  se je
preselil v Mokronog. — Zvečer je prišla skupina Fran¬
cozov, med njimi več arhitektov, ki sodelujejo pri nate¬
čaju za spomenik kralju Petru I. in Aleksandru L v Mar¬
seillu. — Koncert Učiteljskega pevskega zbora.

11. Mestna socialna akcija zbira obleko in obutev za
uboge. — V drami literarni večer pesnika Josefa Hore
in romanopisca Karla Novega,  ki so ga priredile Jugosl.
Češkoslovaška liga, Českš obec in Penklub. Prvič po
vojni so z njima spet nastopili češki književniki v našem
mestu.

KRONIKA

253

12. Pojavlja se močno zavzemanje za razširjenje po¬
slopja glavne pošte. — Smučarski vlaki  so sicer vpeljani,
vendar je pa premalo smučarskih vagonov.

13. Ljubljanski fotoamater in član ljubljanskega Foto¬
kluba Marjan Pfeifer je pri dunajskem mednarodnem na¬
tečaju »Idee und Form« dobil I. nagrado med 5500 tekmo¬
valci z blizu 22.000 poslanimi deli. Dunajski strokovni
mesečnik »Die Galerie« objavlja reprodukcijo njegove sli¬
ke »Mozaik« in obširen članek o njem, kjer splošno hvali
slovenske fotoamaterje. Seja za poglobitev glavnega ko¬
lodvora  je bila na magistratu. Sprejeti so bili sklepi, da
se izdelajo generalni načrti za rešitev ljubljanskega že¬
lezniškega vozla ter naj bi to delo prevzela posebna teh¬
nična sekcija pri železniški upravi, člani te komisije naj
tvorijo širši delovni krog, ki se sestane od časa do časa.
Osnuje naj se ožji tehnični odbor, ki bo dajal smernice
in spodbude tehnični edinici za izdelavo projektov. V
tem odboru so člani za mestni svet univ. prof. ing. Hro¬
vat  in ing. arh. Tomažič,  za mestni tehnični oddelek ing.
Poženel  in ing. Mačkovšek,  za bansko upravo ing. Porenta
in ing. Černivec,  za Udruženje jugoslov. inženjerjev in
arhitektov ing. Dimnik,  za ZTOI dr. Pless,  železniška
uprava pa pozneje določi svoje člane v ta ožji odbor, ki
mu predseduje član mestnega sveta univ. prof. Hrovat
Alojzij,  a predsednik vsega odbora za poglobitev je član
mestnega sveta in predsednik gradbenega odbora univ.
prof. dr. Fran Stele.  Komisija poudarja, da se zaradi
nujnosti zgraditve novih kurilniških naprav, ki bi bil
zanje najprikladnejši prostor v smeri proti Zalogu, čim-
prej zagotovi zemljišče, prav tako pa tudi za novi premi-
kalni kolodvor. Poglobitev kolodvora zahteva tudi Zagreb.

14. Povsod so predpustne veselice in plesi. Zjutraj ob
4. se je v baru »Emone« na ruski novoletni veselici Dru¬
štva ruskih intelektualcev in manuelnih delavcev vnela
obleka mlade Rusinje. Težjih posledic ni bilo. Umrl je
dr. med. in dr. phil. Alfred Serko,  bivši rektor in pro¬
rektor ljubljanskega vseučilišča, večkratni dekan in pro¬
dekan medicinske fakultete in častni predsednik »Aka¬
demskega pevskega zbora. Prof. dr. Alfred Serko je bil
eden najsvetlejših značajev in mož, ki je sovražil laž in
nad vse ljubil resnico in pogum. Temeljit znanstvenik,
odličen zdravnik-psihiater ter kulturni delavec. Vneto je
sodeloval pri akciji za izpopolnitev naše univerze in so¬
deloval sploh pri vseh večjih vseučiliških akcijah. Mnogo
si je prizadeval za zgraditev prepotrebne nove bolnišnice
v našem mestu.

15. V sejni dvorani mestnega magistrata je bil ustanovni
občni zbor po novem zakonu o pooblaščenih inženirjih
ljubljanske Inženjerske zbornice.  Inženjerska zbornica ob¬
stoja sicer že do leta 1919. kot naslednica še pred sve¬
tovno vojno ustanovljene zbornice v Trstu. Po novem
zakonu je preosnovana in nova Inženjerska zbornica po¬
stala ena izmed najvažnejših gospodarskih institucij. V
novi odbor je bilo izvoljenih 14 članov s predsednikom
ing. Pirkmajerjem  in podpredsednikom univ. prof. Lo-
betom.  — V Jakopičevem paviljonu je bila odprta ruz-
slava načrtov iz mestnega natečaja  za trnovsko otroško
zavetišče in za spomenik padlim vojakom, ki ga posta¬
vimo na pokopališču pri Sv. Križu.

16. Pogreba dr. Alfreda Serka  so se udeležili tudi ban
dr. Natlačen,  ki je zastopal tudi prosvetnega ministra, in
župan dr. Adlešič  ter drugi ugledni pogrebci. Pred uni¬
verzo je govoril rektor dr. Kušej,  a na pokopališču na
Viču je svojemu častnemu predsedniku Akademski pevski
zbor zapel še njegovo najljubšo pesem »Srce je žalostno«.

17. Minister prometa dr. Spaho  je v finančnem odboru
izjavil, da so načrti za železnico » Črnomelj Vrbovško «
že izdelani. Na zborovanju katoliškega delavstva v De¬
lavski zbornici, ki sta ga sklicali Zveza združenih delav¬
cev in Zveza zasebnih in trgovskih nameščencev, je bil
glavni govornik minister dr. Miha Krek,  ki je poudarjal
velika prizadevanja vlade za delavska vprašanja.

18. Na trg so prinesli že prve zvončke. Odbor za od¬
kup Prešernove rojstne hiše  se je obrnil na vso slovensko

javnost, zlasti pa na slovensko šolsko mladino, za pri¬
spevke, potrebne za nakup pesnikovega rojstnega doma,
ki bo preurejen v Prešernov muzej. Misel je sprožil od¬
daljeni pesnikov sorodnik, pisatelj Fran Sal. Finžgar  in
v odbor so stopili rektor univerze dr. Hudo Kušej  kot
predsednik, za Penklub pesnik Oton Zupančič,  za Znan¬
stveno društvo in kot raziskovalec Prešernovega dela
univ. prof. dr. Fran Kidrič,  načelnik prosvetnega od¬
delka banske uprave dr. Lovro Sušnik,  predsednik »Slo¬
venske Matice« dr. Dragotin Lončar,  predsednik Leonove
družbe univ. prof. dr. Fran Ks. Lukman,  zastopnik Slo¬
venskega pisateljskega društva prof. France Koblar,  a
blagajnik je pisatelj F. S. Finžgar.  Odbor namerava zgra¬
diti novo poslopje za sedanjo lastnico Vovkovo, ki je po¬
tomka Prešernove sestre in vdova z 8 otroki, Prešernovo
rojstno hišo pa popravijo kar mogoče v prvotni obliki,
opremijo s pohištvom v slogu tedanjega časa in urede v
njej majhen Prešernov muzej. Tudi okolica bo primerno
preurejena in samo oskrbnik bo stanoval v hiši, ki jo
odbor izroči v last dravske banovine in v oskrbovanje.
Vse bo veljalo okroglo 200.000 din, to vsoto pa zbere
predvsem šolska mladina po dinarjih.

19. Mali kazenski senat okrožnega sodišča je obsodil
4 ponarejevalce hranilnih knjižic,  ki so sleparili po ljub¬
ljanski okolici na ta način, da so malenkostne vloge pre-
narejali v visoke vsote. S takimi knjižicami so kupovali
blago in jih tudi prodajali. Glavni krivec Štefan Ciperle
iz Vodic je bil obsojen na 2 leti strogega zapora in de¬
narno kazen, ostali so pa dobili po 5 do 9 mesecev stro¬
gega zapora.

20. Primorsko prosvetno društvo »Tabor« je priredilo
11. literarni večer primorskih književnikov  v dvorani
Delavske zbornice. Svoja dela so čitali Ivo Brnčič, Karlo
Kocijančič, Jože Pahor, Ivo Grahor. Albert Širok in An¬
gelo Cerkvenik, Silvester Škerlj je pa bral prozo Iva Šor¬
lija in pesmi Alojza Gradnika.

21. V visoki starosti 81 let je na svojem domu na Jur¬
čičevem trgu 3 umrla, zadeta od kapi, Terezina Jenko,
vdova po zdravniku. Bila je ena med prvimi pobornicami
za vseslovansko idejo. Že pred vojno je potovala v Ru¬
sijo in govorila ruščino kakor svoj rodni jezik. Svoje
hčere je poslala na žensko gimnazijo v Črno goro. Po
vojni je bila predsednica Rdečega križa za ruske emi¬
grante in tudi častna članica, prav tako pa tudi častna
članica organizacije ruskih vojnih invalidov v Jugosla¬
viji. Na njeno pobudo je bila ustanovljena »Ruska matica
v Ljubljani«, ki je imela sedež na njenem domu in se je
posluževala njene bogate ruske knjižnice, ki je pred
vojno služila tudi Ruskemu krožku. Sodelovala je zlasti
pri humanitarnih društvih in je bila prava mati ruskih
emigrantov. — Na gradu Turen ob Ljubljanici je pri svo¬
jem sinu umrla 85 let stara Hosalie baronica Codelli pl.
Fahnenfeld, roj. baronica Taufferer pl. Weichselbach,
zadnja znamenitega rodu Tauffererjev in lastnica gradu
\Veichselbach pri Višnji gori. Pokopana je v družinski
grobnici baronov Codellijev pri Božjem grobu. Kot soproga
mornariškega oficirja Karla barona Codellija je mnogo po¬
potovala ter zlasti o svojih popotovanjih objavila več
nemških, prav dobro pisanih podlistkov. S 25. letom je
postala vdova ter je napisala zanimiv poetičen dnevnik,
ki sega do zadnjih let. Baroni Tauffererji  so zvesto služili
naši deželi in tudi slovenskemu narodu. Franc,  opat sti¬
ski, je prevedel katekizem na slovenski jezik in z eksje-
zuitom Inocencem Tauffererjem  spadal med najvažnejše
sotrudnike Marka Pohlina in Kumerdeja. Zgodovina slo¬
venskega slovstva Franca in Inocenca hvaležno prišteva
med slovenske preporoditelje, saj je bil Inocenc tudi član
prerojene Academiae operosorum. Najvažnejši za sloven¬
sko in jugoslovansko zgodovino je pa 1750. v Ljubljani
rojeni Janez Sajfrid baron Taufferer,  ki je bil kot Napo¬
leonov generalštabni podpolkovnik na Dunaju 24. majnika
1796. zaradi veleizdaje obešen. Bil je poveljnik na seda¬
njih jugoslovanskih tleh zbranih dobrovoljskih čet ter je

254

KRONIKA

s francosko pomočjo hotel ustanoviti Jugoslavijo. Kon¬
cept, ki ga je v ta namen predložil francoski vladi, je
najbrž Napoleon porabil pri ustanovitvi svojih Ilirskih
provinc.

22. Prvič so spirali cesto z novim škropilnim avtomo¬
bilom  znamke Graf & Stift, ki ga je mestna občina pre¬
vzela v decembru. Avtomobil stane okoli 400.000 din in je
opremljen z motorjem na nafto. Kotel za vodo ima 5000 1
vsebine. Voz se je prav dobro obnesel in se z njim škropi
hitreje in v večji množini pri mnogo manjših obratnih
stroških v primeri s starimi vozmi. Poleg tega je s tem
avtomobilom mogoče tudi spirati ceste in orati sneg. —
Hišo Emerika Mayerja  na Aleksandrovi cesti je kupila
zavarovalnica »Jugoslavija«. — Poravnavo s Strojnimi
tovarnami in livarnami  je večina upnikov odklonila, zato
mora podjetje v konkurz. — Prostovoljna gasilska' četa
Ljubljana - mesto  je na svojem občnem zboru izvolila
za predsednika dosedanjega blagajnika Zupančiča Leo¬
polda.  četa ima 91 delovnih, 12 častnih in 165 podpornih
članov. Od zadnjega občnega zbora je sodelovala pri ga¬
šenju 11 večjih požarov. Prvič v njeni zgodovini se je
dogodilo, da sta bila dva gasilca dejansko napadena, in
sicer pri gašenju požara lope na sokolskem telovadišču
v Tivoliju.

23. Pesnik Oton Župančič  obhaja svojo 60 letnico. V
proslavo so uprizorili v drami njegovo »Veroniko Dese-
niško«, ko sta govorila ravnatelj Pavel Golia in zastopnik
Slovenske matice, Penkluba in Društva slovenskih knji¬
ževnikov Fran Koblar. Gledališče ni bilo polno. - Pred¬
sednik vlade dr. Slojadinovič  se je s svojim spremstvom
vrnil skozi Ljubljano v domovino iz Nemčije. — Pri tek¬
mah za prvenstvo Ljubljanske zimsko-šporlne podzveze
v Bohinju je v teku na 15 km zmagal Jakopič Avgust, v
skokih za klasično kombinacijo Dekleva Milan, a najboljši
skok dneva je dosegel Novšak Albin s 46 m. — ženska
bolnica  obhaja svojo 15 letnico. V tem času je bilo v ta
zavod sprejetih 45.261 žen in je bilo rojenih 20.972 zdra¬
vih novorojenčkov, umrlo je pa 532 žen. Za zdravljenje
mater in otrok ter za njih nego je bolnica porabila
22,911.556 din. Velik del te vsote je bil krit s prispevki
žen, nekaj nad 10 milijonov je pa prispevala nadrejena
oblast.

24. Prometni stražniki  so dobili bele plašče. - Umrl je
dr. Ivan Modic,  sodni svetnik v p. in odvetnik. Bil je
izvrsten pravnik ter je več let sodeloval v mestnem svetu
in v njegovih odborih. — Avstrija je zaprla našo mejo
za mali obmejni promet.

25. Novi francoski poslanik v Beogradu Ragmond Bru-
gere  je prvič uradno obiskal Ljubljano. - - Seja mestnega
sveta.  Na predlog župana dr. Jura Adlešiča  je bil zaradi
velikih izrednih zaslug za književnost, kulturo in jezik
slovenskega naroda imenovan Oton Župančič,  slovenski
književnik, soglasno za častnega člana mestne občine
ljubljanske. Nato je mestni svet na predlog načelnika fi¬
nančnega odbora prof. Dermastije  dovolil več manjših
naknadnih kreditov: krajevnemu šolskemu odboru Sv. Pe¬
ter 11.000 din, za popravo stranišč v bežigrajski šoli

20.000 din, za nabavo orodja in gradiva za regulacijo
Gradu 15.000 din, 12.000 za popravila v stari tramvajski
remizi, 20.000 din za nabavo inventarja mestnih uradov,

10.000 din za stalni volilni imenik in 3000 din za tehni-
čarske izpite. Mestna občina je prevzela poroštvo za li-
kviditetni kredit Mestne hranilnice ljubljanske pri Na¬
rodni banki, pri kateri bo zagotovljen kredit 35 milijonov,
ki se bodo porabili, ker se namerava Mestna hranilnica
odreči zaščiti in začeti izplačevati vse vloge. Poroštvo
mestne občine, ki z Mestno hranilnico podpiše za jamstvo
menico v znesku 42,559.000 din, je zgolj formalnega zna¬
čaja, ker itak jamči mestna občina za vse dolgove mestne
hranilnice. Za kulturni odbor je predložil njegov načelnik
prof. Silvo Kranjc  pravilnik o občinski spominski knjigi,
ki bi jo vodil poseben letopisec. Posamezni oddelki mest¬
nega magistrata bodo po tem pravilniku dolžni, da vsak
mesec predlože tajništvu mestnega predsedstva podatke

Novi Škropilni avtomobil Mestne obilne ljubljanske

o vseh važnejših dogodkih, ki naj bodo zabeleženi v tej
spominski knjigi. Pravilnik je bil soglasno odobren. Odo¬
brena so bila tudi nekatera preimenovanja ulic na perife¬
riji mesta. V mestno disciplinsko sodišče I. stopnje sta
bila za člana izvoljena m. s. Wester in Masič, za namest¬
nika pa Kranjc in Vider, v mestno disciplinsko sodišče
II. stopnje za člana dr. Kamušič in dr. Ažman, za na¬
mestnika pa dr. Korun in Osana. Zaradi odstopa m. s.
dr. Draga Kušeja je bil za člana razsodišča mestne de¬
lavske zavarovalnice izvoljen m. s. dr. Josip Ažman. Med
samostojnimi predlogi sta m. s. Kralj in Likar vložila
predlog z resolucijo, ki protestira proti nameravani spre¬
membi železniške tarife v škodo avtomobilskega pro¬
meta. M. s. ravnatelj Osana je vložil interpelacijo, ki z
njo opozarja na nezadostne prostore davčne uprave za
mesto Ljubljano na Vodnikovem trgu, kakor tudi, da nova
davčna uprava 2 za mesto Ljubljana še ni mogla pričeti
poslovati, ker ji niso mogli priskrbeti primernih pro¬
storov. Priporoča, naj bi država zgradila v Ljubljani novo
poslopje za davčne uprave. V tajni seji je bil za referenta
za telesno vzgojo imenovan prof. Marjan Dobovšek, de¬
lovati je pa ta novi odsek pričel 1. aprila t. 1. — Med
20. in 22. uro se je v Ljubljani na severozahodni strani
neba zaradi megle slabo videl severni sij,  ki je razburil
vso Evropo. Tudi ljubljanske gasilce so z vseh strani me¬
sta obveščali o velikanskih požarih, vendar pa ta redki
pojav na nebu Ljubljančanov ni posebno razburil.

27. »Službeni list« banske uprave objavlja razpis 5 %
obligacijskega posojila dravske banovine za ozdravljenje
slovenskega zadružništva.  Dravska banovina razpisuje to
posojilo v znesku 63 milijonov din. Večji del posojila bo
podpisala Poštna hranilnica. Za enkrat daje Poštna hra¬
nilnica vsaki zadrugi polovico tega, kar more zadruga
zastaviti. S tem posojilom je ustvarjena možnost, da za¬
druge polagoma začno izplačevati svoje vloge. — Udele¬
ženci mednarodne avtomobilske tekme »Rallge Motite
Carlom  so vozili skozi Ljubljano na Dunaj. — Močna od¬
juga in nenavadno gosta megla.

28. Finančni odbor narodne skupščine je sprejel pred¬
log državnega proračuna.  — Statistika mestnega gasil¬
skega in reševalnega urada  za lansko leto izkazuje, da so
poklicni gasilci posredovali pri 58 požarih in 2 nezgodah.
Škoda po požarih je znašala po uradni cenitvi 477.000 din.
Reševalci so z reševal, avtomobili lani prepeljali 38.333
km in za 6812 km več kakor predlanskim. Vseh voženj z
avtomobili in konjsko vprego je bilo 3889, bolnikov je
pa bilo prepeljanih 3914. Prepeljanih je bilo tudi 60 oseb,
ki so si hotele končati življenje. Postaja je dobila novo
telefonsko centralo in je vsa naprava veljala pičlih 75.000

KRONIKA

255

din. S preureditvijo Mestnega doma se je velikost dose¬
danje garaže podvojila ter so stroški znašali blizu
82.000 din.

30. Sezonski delavci iz Francije in Nemčije so čez mejo
v Prekmurju zanesli nevarno slinavko  in parkljevko.

31. Mestni socialni urad objavlja poziv onemoglim ob¬
čanom,  naj se javi, kdor meni, da je potreben oskrbe v
novem modernem zavetišču za onemogle, ki ga mestna
občina namerava zgraditi.

Meseca januarja  je bilo v Ljubljani 32 porok, 94 živo¬
rojenih in nobenega mrtvorojenega, umrlo jih je 98, da
statistika izkazuje naravnega prirastka —4. Izdanih je
bilo 12 gradbenih dovoljenj in znaša gradbena vrednost
teh zgradb 856.000 din. Za nove zgradbe sta bili izdani
dve dovoljenji ter zazidana prostornina teh zgradb znaša
742 kub. m, gradbena vrednost pa 54.000 din. Prizidav
in prezidav je bilo 11 v gradbeni vrednosti 32.000 din. Iz
rimokatoliške vere jih je izstopilo 19, a vstopil ni nikdo;
v starokatoliško vero jih je vstopilo 17, izstopil pa ni
nikdo; v pravoslavno vero so vstopili 3, izstopil pa 1, v
evangelski veri ni bilo sprememb, kakor tudi ne v mu¬
slimanski in med brezkonfesionalci.

POPRAVKI

P o p r a v i v prvem delu »Geologije Maribora« na
str. 157., desni stolpec, 4. vrsta: so zrasla (ne: zrasle) s
prirodo; str. 158., d. st., 1. v.: Včasi ta razlaga (ne: raz¬
dalja); v. 29.: pod valujočo (ne: valujoča); str. 159., 1. st.,
13. v. od spodaj: ta vdor pa reže (ne: seže); str. ICO., d. st.,
1. v.: izpod (ne: pa v) akumulacijskih; str. 161., 1. st.,
18. v. od sp.: se vrivajo vmes nižje terase; tam 12. v. od
sp.: mimo telovadišča pobreškega Sokola: d. st.. 16. v.:
je tu jasna (črtaj: »kakor val«); 23. v.: na križišču z Vrba-
novo; v besedilu pod sliko: greben nad Bresternico;
str. 162., 1. st., 1. v. od sp.: se začenja bresterniška terasa;
d. st., 19. v.: je morala slediti terasnemu robu (nam. »po¬
krajini«); str. 163., 1. st.. 17. v.: prostor od Drave do str¬
mine; d. st., 2. v.: a pri prvem (ne: »z druge«) mogočni
vrelci; 10.—11. v.: koritasta bresterniška terasa (ne: ko-
ritasta bresterniški); 9. v. od sp.: če bi sledili erozijske
(ne: erozijskim).

Besedilo pod sliko v 3. štev. na 179. strani se glasi pra¬
vilno: Zastopnik kraljev je bil armadni general Nedič;
general Mihailovič pa je mestni komandant splitski.

V članku: /•'. A. Breckerfeld o Novem mesili ob koncu
XVIII. stol.,  štev. 3, popravi:
str. 145, tek. štev. 117: Brusničan;
str. 146, tek. štev. 161: (košarica)',
str. 147, tek. štev. 220: Tomaž Wanner;
str. 147, tek. štev. 225: Martin Wanner;
str. 148, v tabeli mesto 1800.: 1810.;
str. 149, stolpec desno, zadnja vrsta: Lenkovič;
str. 150, stolpec levo, tretja vrsta zgoraj: Lenkovič;
str. 150, stolpec levo, 13. vrsta pravilno: Die eine Statue
befand sich an der Miinner-,  die andere an der \Veiberseite;

str. 150, desni stolpec, pred nagrobnim napisom na spo¬
meniku Raaba črtaj besedico: bil.

SPOMINSKA DIPLOMA OTONU ŽUPANČIČU

Čaatni dar in diploma Otonu Župančiču, izročena dne 24. decembra
1938. po odposlancih ljubljanskega mestnega sveta župana dr. Jara
Adleilča in občin, svetov, prof. Dermastije in prof. dr. Fr. Steleta

Pergamentno diplomo častnega članstva mestne
občine ljubljanske je pod nadzorstvom univ. prof. Jo¬
žeta Plečnika natisnila Univerzitetna tiskarna Blasni-
kovih naslednikov, na vrvici belo-zelene mestne barve
je pa k listini pritrjen v palisandrovi kapsuli v rdeč
vosek odtisnjen pečat mestne občine ljubljanske, ki
se ga je Ljubljana posluževala že 1. 1500. Na sredi tega
nad 400 let starega, krasno rezanega mestnega pečata
je mestni grb, okrog njega pa latinski napis: SIGII,-
LUM CIVITATIS LABACENSIS. Po osnutku univ.
prof. Jožeta Plečnika je izdelano tudi bronasto častno
darilo s primernim besedilom. Nastavek predočuje
zmaja iz ljubljanskga grba na stebričastem stolpu.
Zmaj je odlično delo akad. kiparja Božidarja Pengova,
v bron je pa ves podstavek ulila in izdelala pasarska
tvrdka Bratov Žmuc na Tyrševi cesti.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska liskama, pred
Slavnik France Štrukelj, za uredništvo, upravo in inseralni del odgovoren Pavel Debevec.  — Ponatis člankov in slik
dovoljen samo s pristankom uredništva. Rokopisi se ne vračajo.  » Kronika « izhaja  4 krat na leto in stane za vse leto
din 80 '—, za pol leta din  40'—, za četrt leta din 25 '—. Za inozemstvo din 100 '—. — Posamezna štev. stane din 30'

Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

256

BIBLIOTEKA UNIVERZE

V Ljubljani

KRONIKA

KURIVO

SODOBNOSTI

Mestna plimama ljubljanska

Meščan, ki živi z duhom časa, upo¬
rablja za kuho in peko, likanje, pranje
ogrevanje vode, centralne in druge
kurjave enako kakor tudi obrtnik za
lotanje, varjenje, sušenje itd. - le plin!

Resljeva cesta št 28 Telefon št 43*27

BIBLIOTEKA UPJIVER7F

v Ljubljani