VSEBINA Kalendarij........................3 Abecedni imenik svetnikov......28 Petletka teče (France Seunig).....34 Vzajemno delo — naša moč (F. S. Finžgar) 48 Kolon Žvane (Gema Hafner).....55 Kmetijsko zadružništvo.......56 Mova družina (Gema Hafner).....63 Za večjo prirejo pri živini (inž. Jože Ferčej) 64 Čez polje (Leopold Stariek) ...... 68 Atomska energija (dr. Anton Peterlin) . . 69 Vedelja (Gema Hafner) 1.......81 O luni (Ivan Tomec).........82 Pričakovanje (Gema Hafner).....91 Vrt brez mejnika (Gema Hafner) .... 91 Pogled v naravo (F. S. F.)......92 t škof dr. Ivan Jožef TomažiS .... 103 Otona Zupančiča življenje in delo (—om—) 106 Spominu padlih herojev (—om—) . . . 112 Ranokrščanske bazilike v Ptuju (Josip Klemene) .............114 Gorenjsko suknjarstvo (F. S. Finžgar) . . 117 V glažuti (Leopold Stanek)......120 Vrtnarjev paradiž (Leopold Stanek) ... 121 Veronikin prt (Leopold Stanek) .... 124 Emona čaka (Janko Moder)......125 Hčerka moja (Anton V Inik).....136 Smrt Boštjana Zagornika (Gema Hafner) . 139 Srečanje (Jože Kroflič).......145 Bombni napad na Ljubljano (F. S. Finžgar) 146 Sebi (Leopold Stanek) . .......150 Prva setev v Beneški Sloveniji (Ludovik Zorzut) ......................15) Ljudski rezbar Gregor Lipovnik (Emilijan Cevc).............156 Ob spominu na Janežiča (—om—) . . . 160 Legenda o svetem Urbanu (J. L. Košanov) . 162 Pri Zvrhnjem Drabosnjaku (Fr. Kotnik) . 163 Vaški pesnik in modrijan (Jamnikov Janez) 166 Pogled v zgodovino Kitajcev (dr. Maks Mi- klavčič)............172 V molilnici (Leopold Stanek).....181 Razgled po svetu (dr. Josip Mal) .... 182 Prisad, okužba, zastrupljenje (dr. A. Arnšek) 198 Padavine — vremenje v letu 1950 (Ivan Tomec)............203 Pripombe h koledarju (I. T.).....204 Majnik se bliža (Marija Pačnik) .... 206 Poštne pristojbine in predpisi.....207 Seznam knjig Družbe sv. Mohorja . . . 20f NAZNANILO Družbeniki dobijo letos za redno članarino tri knjige: 1. Koledar za leto 1950 2. Mohorjevo knjižnico 127 zvezek. 3. Inž. Viktor Repanšek: Gojimo krompir. Člani prejmejo knjige pri poverjenikih. Stroške za odpremo knjig naj člani in naročniki povrnejo poverienikom. Odbor. KOLEDAR DRUŽBE SV. MOHORJA ZA NAVADNO LETO 1950 »m CELJE 1949 REDNA KNJIGA ZA UDE DRUŽBE SV. MOHORJA ZAGLAVJA ZA MESECE JE NARISAL STANE KREGAR SONČNA ZNAMENJA IN OVITEK PA INŽ. AR H. PENGOV mn & IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU NATISNILA CELJSKA TISKARNA V CELJU N A V A D N O L E T O 1950 ima 365 dni ter se začne z nedeljo in neha z nedeljo PREMAKLJIVI PRAZNIKI Sedemdesetnica 5. II. Srce Jezusovo 16. VI. Pepelnica 22.11. Angelska nedelja 3. IX. Velika noč 9. IV. Rožnovenska nedelja l.X. Križev 1.15., 16., 17. V. Žegnanjska nedelja 15. X. Vnebohod 18. V. Misijonska nedelja 22. X. Binkošti 28. V. Kristus Kralj 29. X. Sv. Trojica 4. VI. Zahvalna nedelja 5. XI. Sv.Rešnfe Telo 8.VI. Prva adventna ned.3.XII. Nedelj v predpostu je 7, pobinkoštnih 26. Z zvezdico (*) zaznamovani prazniki (svečni-ca, oznanjenje, velikonočni ponedeljek, bin-koštni ponedeljek, rojstvo Device Marije in sveti Štefan) niso več cerkveno zapovedani prazniki. POSTI IN ZDRŽKI Ker si verniki mnogokje ne morejo priskrbeti hrane po svojih željah in potrebah, imamo pri nas postno postavo tako olajšano, da je strogi post (zdržek od mesnih jedi in mesne juhe ter pritrganje v jedi, znamenje tt) samo na pepelnico, na veliki petek, na dan pred Marijinem vnebovzetjem in na dan pred božičem do večerje. Vse druge portne dneve je dovoljeno večkrat na dan jesti in uživati mesne jedi, GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato števiilo .... 13 Rimsko število ... 3 Sončni krog .... 27 Nedeljska črka ... A Epakta ....... 11 ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj.........© Ščip al; polna luna © Prvi krajec ..... 5 Zadnji krajec , . . s $ MRKI SONCA IN LUNE V letu 1950 bosta dva popolna lun;na mrka (2. IV. in 26. IX.), oba pri nas vidna. Obročasti snnčni mrk (18. III.) in popolni sončni mrk (12. IX.) pri nas ne bosta vidna. Podrobnosti o luninih mrkih glej v Koledarju zadaj. ZAČETEK LETNIH ČASOV Pomladi dne 51, Tli. ob šestih; sonce stopi v znamenje ovna (enakonoč:e). Poletja dne 22, VI. ob eni; sonce na povratniku raka. Jesenii dne 23. IX. ob šestnajstih; sonce stopi v znamenje tehtnice (enakonočje). Zime dne 22. XTI. ob enajstih; sonce na kozo-rogovem povratniku, HERSCHLOV KLJUČ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ ki napovedu;e vreme iz luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremeniki vred. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15, 4,—15. 10.) bo pozimi (16. 10,—14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahodnik od 2, do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severoza-hodniku, sneg ob »zhodoiku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lep") ob severu ali za: odo ku, dež ob jugu aii jugo zahodmku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24, lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj za trdno grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vrem« za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju, Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa sleherni dan. v Našem Koledarju se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Vsak dan smo navedli najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih ljudstvo časti in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najrajši ime svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega, pojdimo k dušnemu pastirju; ta nam bo svetoval še druge, ki jih Cerkev praznuje drugod. Povedal nam bo marsikdaj tudi, kako bi bilo ime tistega svetnika po slovensko. Nekaj takih domačih imen dobiš v abecednem seznamu svetnikov v Koledarju na straneh 28—33. PROSINEC*JANUAR 1 Nedelja 2 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 22 Nedelja • • 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek NOVO LETO, OBREZOVANJE GOSPODOVO Presveto Ime Jezusovo. Makarij Genovefa, dev.; Anter, papež Angela Folinjska, vd.; Hermes, mučenec Vigilija razglašenja; Telesfor, papež, muč. RAZGLAŠENJE GOSP., SV-TRIJE KRALJI Lucijan, muč.; Julija, muč.; Valentin, škof 1. PO RAZGLAŠENJU. SVETA DRUŽINA Julijan in Bazilisa, muč.; Peter, šk. Viljem, šk.; Gregor X., p.j Agat on, p. Higin, p. muč,; Pavlin Oglejski, šk. Alfred, opat; Tatjana, muč.; Ernest, šk. Veronika Milanska, dev.; Juta, vd. Hilarij, cerkv. uč.; Feliks Nolanski, sp. 2. PO RAZGLAŠENJU. Pavel, puščavnik Marcel, p. muč.; Oton, muč,; Priscila Anton, pušč.; Marijan, muč.; Sulpicij, šk. Petrov stol v Rimu; Priska, dev. muč. Marij in tov., muč.; Knut, kralj Fabijan in Sebastijan, muč.; Neofit, muč. Neža, dev., muč.; Fruktuoz, šk., muč. 3- PO RAZGLAŠENJU, Vincencij in Anastazij Rajmund Penjafortski, sp.; Zaroka D. M. Timotej, šk.; Evgenij, muč.; Felicijan Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, mučenec Polikarp, šk., muč.; Pavla, vd.; Alberik Janez Zlatousti, šk. in cerkv. uč.; Julijan Peter Nolasko, spozn.; Neža, muč.; Odorik 4, PO RAZGLAŠENJU. Frančišek Sal., c. uč. Martina, dev., muč.; Feliks IV., papež Janez Bosko, spoznavalec; Marcela, vd. Detetu dajo ime Jezus. (Lk 2, 21.) Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52.) O ženitnini v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11.) Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13.) Jezus pomiri vihar na morju. (Mt 8, 23—27.) Sonce stopi v znamenje vodnarja dne 21. januarja. JANUAR Dan Sonce Dolžina Luna vzhaja zahaja 1 7,42 16,23 8,41 3 T3 W 2 7,42 16,24 8,42 2 3 7,42 16,25 8,43 1 a -a 4 7,42 16,26 8,44 ®9,- 5 7,42 16,28 8,46 t 6 6 7,42 16,29 8,47 5 7 7,42 16,31 8,49 4 a 8 7,42 16,32 8,50 3 O. 9 7,41 16,33 8,52 2 R 10 7,41 16,34 8,53 1 11 7,40 16,35 8,55 12 7,40 16,36 8,56 6 13 7,40 16,38 8,58 5 © 14 7,39 16,39 9,00 4 0> 15 7,39 16,41 9,02 3 a 16 7,38 16,42 9,04 2 □ 13 17 7,37 16,43 9,06 1 j 18 " 7,37 16,45 9,08 © 9,— 19 7,36 16,46 9,10 7 20 7,35 16,47 9,12 6 21 7,34 16,48 9,14 5 22 7,34 16,50 9,16 4 23 7,34 16,50 9,16 3 24 7,33 16,52 9,19 2 T3 25 7,31 16,53 9,22 1 26 7,30 1 16.55 9,25 $ 6,— 27 | 7,29 | 16,57 9,28 6 28 7,28 16.59 9,31 5 29 7,26 17,00 9.34 4 0 30 7,25 | 17,02 9,37 3 O. 31 ! 7,24 | 17,04 | 9,40 2 C TJ ZAPISKI Na polja, določena za okopavine, vozimo in trosimo gnoj, če ni preveč snega,' ali kompost in gnojnico (ob suhem vremenu). Trebimo nagnite liste zeljnatih glav, čistimo sadno drevje. Pripravljamo kolje, popravljamo brajde. Pretakamo in čistimo vino. Napravljamo drva in spravljamo les. Čistimo in popravljamo po hlevu. Popravljamo orodje in stroje; jih namažemo. J VREMENSKI PREGOVORI BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Če v prosincu ni snega, ga mali traven da. V prosincu toplota, v svečanu mrzlota. Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. Če Vinka (22.) sonce peče, v sode vino teče. Na spreobrnitev Pavla jasno vreme obeta sadov lepo breme. Lenih pot je kakor trnov plot. (Ti se vsaki težavi izmikajo.) Sv. pismo. Preg 15, 19. Življenja razvaline — življenja novine. Ljudski pregovor. SVEČAN FEBRUAR 1 Sreda Ignacij Antiohijski, šk., muc.; Brigita, dev. 2 Četrtek Svečnica, darovanje Gospodovo*; Kornelij, šk. 3 Petek Blaž, šk. muč.; Oskar, šk.; Celerin, muč. 4 Sobota Andrej Korsini, šk.; Janez de Brito, muč. 5 Nedelja i- PREDPOSTNA. Agata, dev., mučenka 6 Ponedeljek Tit, škof; Doroteja, dev., mučenka 7 Torek Romuald, opat; Julijana, vd.; Rihard, kralj 8 Sreda Janez iz Mate, sp.; Juvencij, šk.; Dionizij 9 Četrtek Ciril Aleks., c. uč.; Apolonija, dev. muč. 10 Petek Sholastika, dev.; Viljem, sp.; Sotera, d. muč. 11 Sobota Lurška Mati božja; Adolf, šk. 12 Nedelja 2. PREDPOSTNA. Sedem ustanoviteljev 13 Ponedeljek Albuin, šk.; Julijan, muč.; Katarina Rici, d. 14 Torek Valentin, iruuč.; Vital, muč.; Antonin, opat 15 Sreda Favstin in Jovita, muč.; Georgija, dev. 16 Četrtek Julijana, muč.; Onezim, šk. in muč. 17 Petek Frančišek Kle, muč.; Krizancijan s tov., muč. 18 Sobota Simeon, šk. muč.; Flavijan, šk.; Lucij, muč. 19 Nedelja j 3. PREDPOSTNA. Julijan, muč.; Konrad, puščav. 20 Ponedeljek Sadoit in tov., muč.; Elevterij, šk.; Leon, šk. 21 Torek Pust; Feliks, škof; Irena, devica 22 Sreda f+ Pepel niča; Petrov stol v Antiohiji 23 Četrtek Peter Damiani, cerkv. uč.; Romana, dev. 24 Petek Matija, apostol; Sergij, muč.; Modest, šk. 25 Sobota Valburga, dev.; Viktorin in tov., muč. 26 Nedelja 1. POSTNA. Matilda, dev.; Viktor,.sp. 27 Ponedeljek Gabrijel Žal. M. božje; Baldomir, sp.; Leander 28 Torek Roman, opat; Makarij, muč.; Antonija Flor. O delavcih v vinogradu. (Mt 20, 1—16.) Pril ka o sejalcu in semenu. (Lk 8, 4—15.) Jezus ozdravi 6lepca. (Lk 18, 31—43.) Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) Sonce stopi v znamenje rib clne 20. februarja. FEBRUAR Dan Sonce vzhaja zahaja 7,24 7,23 7,21 7,20 7,18 7,17 7,15 7,14 17,04 Dolžina dneva 9,40 Luna 17,05 I 9,42 17,06 17,08 17,10 17.12 17.13 17,15 9 | 7,12 7,11 7,11 7,09 7,07 7,06 7,04 7,02 7,00 6,58 6,57 6,56 6,55 6,54 6,52 6,50 _6,48_ 6,46 6,44 6,42 17,16 17.18 17.19 17.20 17,22 17,24 17.26 17.27 17.29 17.31 17.32 17.33 17.34 17.35 17.36 17,38 9,45 9,48 9,52 9,55 9,58 10,01_ 10,04 10.07 10.08 10,11 10,15 10,18 10,22 10.25 40,29 10,33 10,35 10,37 10,39 10,41 10,44 10,48 a *■ ■ J -a n. 5 * 4 - 3 o- 2 J 1 ^ £ 19, 6 ~ 5 % 4 £ 3 c 2 1_ ©24, 8 I; 5 | 4 .! 3 1 J i 2 1 •a 17,40 [ 10,52 »3,- 17,41 | 10,55 I 17,43 | 10,59 | 17,45 | 11,03 I e -a 8 2. PREŠERNOV DAN ZAPISKI Gnojimo oziminam. Preorjemo, kar je bilo zamujeno. Dodatno gnojimo z umetnimi gnojili. Pripravljamo lehe za berivko, peteršilj, grah in špin-čo. Cepimo češnje, narežemo cepiče jablan in hrušk. Čistimo trse. pripravimo impregnirano kolje. Pretakamo vino in n^takamo staro vino v steklenice. Sekamo in spravljamo les. Drevje ki so ga napadli škodljivci, odstranimo. Zračimo hleve. VREMENSKI PREGOVORI Svečnica zelena, velika noč snežena. Svečnice dan, zima van, »To je laž,« reče Blaž. Če se svečnica jasno zdani, zima še dolgo trpi. Sveti Valentin (14.) prinese ključe do korenin. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Nikdar ne bodi modrejši, kakor je treba, da ne febnoriš. Sv. pismo. Prid 7, 17. Ni bolj praznega človeka mimo tistega, ki je sam sebe poln. 5 Nedelja 2. POSTNA. Janez Jožef od Križa, sp.; Teofil, šk. 6 Ponedeljek Perpetua in Felicita, muč.; Fridolin, opat 7 Torek Tomaž Akvinski, c. uč.; Gavdioz, spoznavalec 8 Sreda Janez od Boga, sp.; Beata, muč.; Julijan, šk. 9 Četrtek Frančiška Rimska, vd.; Gregorij Nis., šk. 10 Petek 40 mučencev; Makarij, šk.; Viktor, muč. 11 Sobota Sofronij, šk.; Kandid in tov., muč. 12 Nedelja 3. POSTNA. Gregorij Vel., p. in c. uč. 13 Ponedeljek Kristina, dev. muč.; Teodora, muč.; Nicefor, šk. 14 Torek Matilda, kraljica; Leon, šk. muč.; Evtihij, muč. 15 Sreda Klemen Marija Dvorak, sp.; Ludovika Marillac 16 Četrtek Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof 17 Petek Patricij, šk.; Jedrt, dev.; Jožef iz Arim. 18 Sobota Ciril Jeruzalemski, c. uč.; Salvator, sp. Jezus se na gori spremeni. (Mt 17, 1-9.) Jezus izžene hudiča. (Lk 11, 14—28.) 19 Nedelja 4. PGSTNA. JOŽEF, ŽENIN DEVICE MARIJE 20 Ponedeljek Feliks, Larg, Dionizij, muč.; Evgenij, muč. 21 Torek Benedikt, opat; Serapion, šk.; Filemon, muč. 22 Sreda Lea, vd.; Benvenut, šk.; Bazilij, muč. 23 Četrtek Jožef Oriol, sp.; Pelagija, muč.; Oton, šk. 24 Petek Gabrijel, nadangel; Simon, deček, mučenec 25 Sobota Oznanjenje Marije Device'1'; Dizma, desni razb. 26 Nedelja 27 Ponedeljek 28 Torek 29 Sreda 30 Čfctrtek 31 Petek 5. POSTNA, TIHA. Emanuel, muč.; Tekla, muč. Janez Damaščan, cerkv. uč.; Lidija, muč. Janez Kapistran, sp.; Sikst III., papež Ciril, diakcn, muč.; Bertold, sp.; Pastor, muč. Janez Klimak. opat; Kvirin, muč.; Regalat, sp. Mafija sedem žalosti; Modest Krški, šk. Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, 1—15.) Judje hočejo Jezusa kamnati. 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota K v a t r e ; Albin, šk.; Feliks II., papež Pavel, muč.; Neža Praška, dev.; Henrik, sp. Kvatre ; Kunigunda, ces.; Marin s tov., muč, Kvatre; Kazimir, sp.; Lucij, p. muč. Sonce stopi v znamenje ovna dne 20. marca. ZAPISKI MAREC Dan 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 Sonce vzhaja zabaja 6,40 6,38 6,36 6,34 6,32 6,30 6,27 6,25 6,23 6,21 6,20 6,19 6,17 6,14 6,12 6,10 6,08 18 6,06 6,04 6,01 6,00 6,00 5,58 5 56 5,54 5,51 17,46 17.48 17.49 17,51 17,53 17.55 17.56 17.58 17.59 18,01 18,02 18,04 18.04 18.05 18 07 18,08 18,10 5,49 5.47 29 I 5,45 30 | 5,43 31 I 5,41 18,12 18.13 18.14 18.15 18.16 18,17 18,'8 18,20 18,21 18.23 18.24 18.26 18.27 18,29 Doliina dneva 11,06 11,10 J.1,13 11,17 Luna 11,21 11,25 11,29 11,33 11,36 11,40 11,42 11,45 11,47 11,51 11,55 11,58 12,02 J 2,06 12,09 12,13 12.15 12.16 12,19 12,22 12,26 31 2 »e c to A ^ 4 o 3 a 2 I £3,- 5® 4 w 3 & 2 S. 1 ^ I 16,- 12,30 12,34 12,37 12,41 12,44 12,48 21,- 5® i ^ 4 cj 3 a 21 Pripravljamo zemljo za setev. Izbiramo semenski krompir. Sejemo jaro žito, črno deteljo, bob. Branamo travnike in pašnike. Sejemo vrtnino. Sadimo nove nasade. Končamo trsno rez in količenje. Pazimo na živinsko krmo. VREMENSKI PREGOVORI Igrajo v sušcu se mušice, v aprilu vzemi rokavice. Sveti Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. I Če o svetem Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo suši. Kar sušca zeleni, se rado posuši. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Iz ječa in železja prid^ včasih kdo h kra'jestyu, ro;en v kraljestvu pa v pomanjkanju omaguje. Sv. pismo. Prid 4, 14. Kdor hoče, iemu ni nič težko. Ljudski pregovor. MALI T RAVEN * APR IL 1 1 Sobota Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 1? Sreda H četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 1" Ponedeljek I« Torek 1« Sreda 20 Četrtek 21 Pe!ek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek Petek 29 Sobota 39 Nedelja Hugon, škof; Venancij, šk. muč.; Teodora, muč. 6. POSTNA, CVETNA. Frančišek Pavelski, sp. Rihard, šk.; Sikst I., p. muč.; Agapa, d. m. Tzidor Sevilski, c. uč.; Benedikt, spozn. Vincencij Fereri, sp.; Irena, dev. muč. Veliki četrtek; Timotej, muč.; Diogen, muč. ft Veliki petek; Herman Jožef, sp.; Donat, muč. Velika sobota; Albert, šk. muč.; Julija, dev. VELIKA NOČ, VSTAJENJE GOSPODOVO Velikonočni ponedeljek*; Apolon i j in tov., muč. Leon Vel., p. in cerkv. uč.; Domnij in tov., m. Lazar, tržaški mučenec; Julij I., papež Hermenegild, muč.; Ida, dev; Maksim, muč. Justin, muč.; Lambert, šk.; Valerijan, muči Helena, kralj.; Anastazija, muč.; Teodor, muč. 1. POVELIKONOČNA, BELA. Bernarda Lurška Anicet, p. muč.; Rudolf, muč.; Robert, sp. Apbloni;', muč.; Elevterij, šk. muč.; Antija, m. Leon 1^., papež; Sokrat, muč ; Ekspedit, muč. Neža Montepulčanska, dev.; Sulpicij, muč. Anzelm, cerkv. uč.; Simeon, šk.; Konrad, sp. Soter in Gaj, p. muč.; Leonida, mučenec •2, POVELIKONOČNA. Vojteh, škof; Gerard, šk. Jurij, muč.; Fidelis Sigmarinški, muč. Marko, evangelist; Ermin, muč.; Štefan, m. Varstvo sv. Jožefa; M. b. dobr. sveta Hosana Kotorska, dev.; Peter Kanizij, c. uč. Pavel od Križa, sp.; Vit al, muč.; Valerija, m. Peter, mučenec; Robert, opat; Hugon, opat 3. POVELIKONOČNA. Katarina Sienska, dev. Jezus jezdi v Jeruzalem. (Mt 21, 1—9.) Jezus vstane od mrtvih. (Mr 16, 1—7.) Jezus se prikaže ob zaprtih durih (Jan 20, 19—31.) Jezus dobri pastir. (Jan 10, li- le.) Jezus napoveduje svoj odhod. , (Jan 16. 16—22.) | Sonce stopi v znamenje bika dne 20. aprila. 27. 4. OBLETNICA USTANOVITVE OSVOBODILNE FRONTE ZAPISKI Sejemo lucerno in ječmen, sadimo peso, krompir in koruzo, če je vsaj 10° C toplote. Sejemo zelenjavo. Sadimo ohrovt, kolerabo in rano zelje. V časovnih presledkih sadimo fižol, da ga bomo dalje lahko obirali Na vrtu cepimo in gnojimo. Škropimo. Opravimo količenje in prvo kop. Drugič pretakamo. Posekamo posamezne smreke za vabo lubadarju. Pogozdujemo. Živino počasi spuščamo na pašo. VREMENSKI PREGOVORI O svetem Juriju naj se vrana v setvi skrije.. O svetem Juriju še slepe mlade vrane, kmetje bodo volje razigrane. Dež v aprilu je res božji dar iz nebes. Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Ne odrekaj prošnje stiskanemu in ne obračaj svojega obraza od reveža. Sv. pismo. Sirah 4, 4. Kdor rad kruh deli, se mu v roki množi. Ljudski pregovor. VELIKI TRA VEN MAJ 1 Ponedeljek Filip in Jakob ml., apostola; Jeremija, pr. 2 Torek Atanazij, cerkv. uč.; Evgenij, šk. muč. 3 Sreda Najdenje sv. križa; Aleksander, p. muč. 4 Četrtek Monika, vd.; Florijan, muč.; Gothard, sp. 5 Petek Pij V., papež; Irenej, muč.; Maksim, škof 6 Sobota Janez Evang. pred Lat. vrati; Judita, muč. 7 Nedelja 4. POVELIKONOČNA. Stanislav, škof, muč. 8 Ponedeljek Prikazanje Mihaela nadang.; Viktor, muč. 9 Torek Gregor Nacianški, cerkv. uč.; Pahomij, opat 10 Sreda Antonin, škof; Janez Avilski, spoznavalec 11 Četrtek Sigismund, kralj, muč.; Mamert, škof 12 Petek Pankracij in tov., muč.; German, škof 13 Sobota Servacij, škof; Robert Belarmin, cerkv. uč. 14 Nedelja 5- POVELIKONOČNA. Bonifacij, muč.; Justa, m. 15 Ponedeljek > c Zofija, muč.; Janez Salle, sp.; Izidor 16 Torek .'H"g Janez Nepomuk, muč.; Kraljica apostolov 17 Sreda W ** Pashal Bajlonski, sp.; Brunon, škof 18 Četrtek VNEBOHOD GOSPODOV. Venancij, šk.; Erik, kr. 19 Petek Peter Celestin, papež; Ivon, spozn. 20 Sobota Bernardin Sienski, sp.; Akvila, muč. 21 Nedelja 6. POVELIKONOČNA. Andrej Bobola, mučenec 22 Ponedeljek Emil, muč.; Roman, opat; Renata, vdova 23 Torek Janez Krstni k Rossi, sp.; Deziderij, šk. muč. 24 Sreda Marija, Pomočnica kristjanov; Ivana, žena 25 Četrtek Gregorij VII., papež; Urban I., p. muč. 26 Petek Filip Neri, sp.; Elevterij, p. mučenec 27 Sobota Beda Častitljivi, cerkv. uč.; Janez I., p. muč. 28 Nede'ja BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA. Avguštin, šk. 29 Ponedeljek Binkcšini ponedeljek*; Marija Magd. Paciška 30 Torek Ivana Orleanska, dev. muč.; Feliks I., p. muč. 31 Sreda Kvatre ; Marija, Sredn. mil.; Kancij s tov., m. Jezus obeta učencem Svetega Duha. (Jan 16, 5—14.) Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) O pričevanju Svetega Duha. (Jan 15, 26—16, 4.) Jezus govori o Svetem Duhu in o ljubezni. (Jan 14, 23—31.) i. in 2. 5. PRAZNIK DELA 9. 5. DAN ZMAGE OF 25.5. ROJSTNI DAN MARŠALA TITA ZAPISKI Sonce stop- v znamenje dvojčkov dne 21. maja. MAJ |Dan 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Sonce vzhaja ahaja 4,47 I 19,09 4,46 | 19,09 4,44 | 19,11 4,42 | 19,12 4,41 | 19,14 4,39 19,15 4,37 19,16 Dolžina dneva Luni 14,22 | a« 4 " ' lU 8 [ 4,36 4,34 4,33 4,33 4,32 4,30 4,29 4,27 4,26 4,25 4,24 4,22 4,22 4,22 4,20 4,19 4,18 19,18 19.19 19.20 19.21 19.22 19.23 19.25 19.26 J9,27 19.29 19.30 19.30 19.31 19.32 19.33 19.35 19.36 14,23 14,27 14,30 14,33 14,36 14,39 14,42 ® 6,- 5 t© 4 -a . o 3 fc 2 --f c 1 "S £23,- 4,17 4,16 4,15 4,14 4,13 4,13 4,13 19,37 19.39 19.40 19.41 19.42 19.43 19,43 14,45 14.47 14.48 14,50 14,53 14,56 14,59 15,01 15,04 15,06 15.08 15.09 15.10 15,13 15,16 15,18 15,20 15,23 15,25 15,27 15.29 15.30 15,30 8 6® 5 o 4 a 3 "S 2 ^ ® 2, 6 5 101 A 4 o 3 a 2 "g 1 »22,- 5 © 4*3 3 ^ 2 e 1 ®14,- Če še nismo, posejetmo proso, lucerno in travne mešanice, koruzo. Krompir pobranamo in ogrnemo. Repo in koruzo okopljemo. Oplevemo lan, konopljo in jara žita. S košnjo ne čakamo. Sadimo fižol, kumarice. Škropimo sadno drevje. V vinogradu prvič škropimo. Nadziramo vrenje. Žveplamo posodo. Sadimo macesnove in smrekove sadike. Nabiramo zdravilna zelišča. Pazimo na lubadarja. Počasi začnemc živino krmiti z zeleno krmo. VREMENSKI PREGOVORI Pred Pankracijem naj poleti ne bo dni, da za Ksaverijem slana polj več ne mori. Slana v začetku maja zoritvi sadja nagaja. Brez dežja Pankrac in Urban, dobre trgatve up je dan. Če je ta mesec dosti dežja, t jeseni bo dosti vsega blaga. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Sin, z mladega uk sprejemaj in našel boš modrost do sivih las. Sv. pismo. Sirah 6, 18. Mlad berač (postopač), star brez hlač. Ljudski pregovor. it- - - k ta '/i1"i, ,i\ i o N I K U N I 1 Četrtek Fortunat, sp.; Pamfilij in tov., muč; Kuno, sp. 2 Petek Kvatrej Marcelin, muč.; Evgenij I., papež 3 Sobota Kvatre; Klotilda, kr.; Pavla, dev. muč. 4 Nedelja 1- POBINKOŠTNA. PRESVETA TROJICA 5 Ponedeljek Bonifacij, šk.; Valerija, muč.; Ferdinand, sp- 6 Torek Norbert, šk.; Bertrand Oglej., šk.; Klavdij, šk. 7 Sreda Robert, opat; Ana Garzia, - 3 1 2 1 15 4,24 19,48 15,23 O 6,- 16 17 18 19 20 21 4.25 4.26 4.27 4.28 4.29 4,29 19,47 19,46 19,45 19T44 19,43 19,42 15,21 15,19 15,17 15,15 15,14 15,13 6 5 ^ 41 3 S. 2 c 1 22 4,30 19,42 15,12 »U- 23 .24 25 26 27 28 4.32 4.33 4.34 4.36 4.37 4.38 19,41 19,39 19 37 19 36 19,35 19,34 15,09 15,06 15,03 15,00 14,58 14,56 6 5 ® 4 1 j a 2 c 1 29 | 4,40 19,33 14,53 ® 5,- 30 | 31 | 4,40 | 19.33 4,40 | 19,32 14,53 14,52 6 fet 5 | ZAPISKI Po žetvi sejemo na plitvo preorane njive ajdo, strniščno repo in koruzo za zeleno krmo. Pripravljamo gnoj. Sadimo endivijo, kolerabo, rdeče zelje, karfijole. Pazimo na listne uši in kaparje. Škropimo zoper škrlup. Obiramo pozne češnje, rane hruške in jabolka. Škropimo, zatiramo in žveplamo grozdnega sukača. VREMENSKI PREGOVORI Je tega meseca presuho, ostane grozdje prav drobno. Če Marijinega dne ne bo lepo, se dež ves mesec ustavil ne bo. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. Če na dan svete Marjete deži, orehov pričakovati ni. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Človekovo srce si izmisli svojo pot. Gospod pa njegove stopinje vodi. Sv. pismo, Preg 16, 9. Brez muke ni moke. VELIKI SRPAN AVGUST 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 7 Nedelja Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek Vezi sv. Petra; Makabejski bratje; Fides, muc. Porcijunkula; Alfonz Ligvorij, cerkv. učitelj Najdenje Štefana; Lidija, vd.; Peter Eymard, sp. Dominik, sp.; Perpetua, žena; Tertulin, muč. Marija Snežna; Ožbalt, kralj 10. POBINKOŠTNA. Gospodovo spremenjenje Kajetan, sp.; Donat, šk., muč.; Albert, sp. Ciriak, Larg, Smaragd, muč.; Miron, škof Janez Vianney, sp.; Peter Faber, sp.; Roman, m. Lavrencij, muč.; Pavla, dev. muč. Tiburcij, muč.; Suzana, dev. muč.; Aleksander, šk. Klara, dev.; Hilarija, muč.; Herkulan, škof 11. POBINKOŠTNA. Janez Berhmans, spozn. ff Evzebij, sp.j Kalist, šk., m.; Demetrij, muč. VNEBOVZETJE MARIJE DEVICE. Tarzicij, m. Joahim, oče Dev. Mar.; Rok, sp.; Serena, žena Hijacint, sp.; Julijana, dev. muč.; Miron, muč. Helena, ces.; Flor, muč.; Agapit, mučenec Janez Eudes, sp.; Ludvik, škof; Marijan, sp. 12. POBINKOŠTNA. Bernard, opat; Samuel, pr. Ivana Franč. Šantalska; Anastazij, muč. Brez m. Srce Marijino; Timotej, muč. Filip Benicij, sp.; Flavijan, šk.; Valerijan, m. Jernej, apostol; Avrea, muč.; Ptolomej, šk. m. Ludvik IX., kr.; Patricija, dev.; Gregorij, škof Ceferin, p. muč.; Rufin, šk.; Viktor, muč. 13. POBINKOŠTNA. Jožef Kalasancij, spozn. Avguštin, škof in cerkv. uč.; Hermes, muč. Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, muč. Roza Limanska, dev.; Feliks in Adavkt, muč. Rajmund Nonat, sp.; Pavlin, škof; Aristid, sp. Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9—14.) Jezus ozdravi gluhonemega. (Mr 7, 31—37.) Prilika o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10, 23—37.) Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19.) Dolžina dneva VREMENSKI PREGOVORI Srpana če veter zvedri, vreme še dolgo trpi. O Lovrencu in Jerneju lepi dni, se vsakdo jeseni lahko veseli. Če Lovrenc je jasen, bo grozdec strden in vincar bo glasen, prijetna jesen. Kakršno vreme da Kasijan, bo ostalo še marsikateri dan. Po vremenu svetega Jerneja rada vsa jesen se nareja. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Več zaleže svarjenje pri modrem kakor sto palic pri bedaku. Sv. pismo. Preg 17, 10. Kdor denarje priženi, svojo voljo zaženi. Ljudski pregovor. Sonce stopi v znamenje device dne 23. avgusta. V višjih legah žanjemo. Spravljamo rani in .srednje pozni krompir. Kosimo otavo. Sejemo motovileč, špi-načo, radič in zimsko solato. Spravljamo čebulo in česen. Konserviramo paradižnike. Obiramo zgodnje sadje. Vkuhavamo in sušimo sadje. Drugič žveplamo, vršičkamo. opravimo tretjo kop. Dolivamo sode. Živino pasemo. Nasadimo pozne piščance. Izpraznimo gnojišča. Gnoj zvozimo na večje kupe na polje. (O gnoju beri pouk v Koledarju 1949.) 4.42 4.43 4.45 4.46 4.48 4.49 4.50 4.51 4.52 4.53 4.54 4.56 4.57 4,59 5,00 5.02 5.03 5.04 5.05 5.06 5.07 5.09 5.10 5.12 5.13 545 5,16 19,30 19,28 19 27 19,25 19 23 19 22 19 20 19 19 19 18 19,17 19,15 19 13_ 19,11 19 10 19 08 19 06 19 04 19,03 19 02 1900 18 58 18 56 18 54 18 52 18 50 18,48 18,46 18,44 18,44 18,43 18,41 14,48 14,45 14,42 14.39 14,35 14,33 14,30 14,28 14.26 14.24 14.21 14,17 14.14 14,11 14,08 14,04 14,01 13,59 13,57 13,54 13,51 13,47 13,44 13.40 13,37 13,33 13,30 13.27 13,26 13.25 13.22 9 5,- V A vv«'* ' M KIMAVEC SEPTEMBER 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota • 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota Egidij, opat; Verena, devica; Ana, prerokinja Štefan, kralj; Maksima, muč.; Antonin, muč. 14. POBINKOŠTNA, ANGELSKA NEDELJA Rozalija, dev.; Ida, žena; Mojzes, prerok Lavrencij Justiniani, šk.; Gentilij, muč. Zaharija, prerok; Onezifor, mučenec Marko Križevčan, muč.; Štefan Pongrac, muč, Rojstvo Dev. Mar.*; Hadrijan, muč.; Sergij I., p. Peter Klaver, sp.; Gorgonij, muč.; Aleksander, m. 15. POBINKOŠTNA. Nikolaj Tolentinski, sp! Prot in Hijacint, muč.; Emilijan, škof Ime Marijino; Gvidon, sp.; Macedonij, šk. Filip, muč.; Notburga, dev.; Mavrilij, škof Poviš. sv. križa; Ciprijan, šk.; Kornelij, p. Marija sedem žalosti; Nikomed, m. Ljudmila, vdova; Edita, dev.; Lucija, muč. 16. POBINKOŠTNA. Frančišk. rane; Lambert, šk. Jožef Kupertinski, sp.; Irena, muč.; Zofija, m. Januarij in tov., muč.; Konstancija, dev. muč. K v a t r e ; Evstahij in tov., mučenci Matej, apostol in evang.; Jona, prerok Kvatre; Tomaž Vilanovski, šk.; Mavricij, muč. Kvatre; Lin, p, muč.; Tekla, dev. muč. 17. POBINKOŠTNA. Marija Dev., rešiteljica jetn. Pacifik, sp.; Kleofa, muč.; Avrelija, dev. Ciprijan in Justina, muč.; Vigilij, škof Kozma in Damijan, mučenca; Fidencij, muč. Venčeslav, knez in m.; Lioba, dev.; Salomon, šk. Mihael, nadangel; Evtihij, škof; Plavt, m. Hieronim, cerkv. uč.; Honorij, škof; Zofija, vd. O božji previdnosti. (Mt 6, 24—33.) Jezus obudi mladeniča. (Lk 7, 11—16.) Jezus ozdravi vodeničnega. (Lk 14, 1—11.) O največji zapovedi. (Mt 22, 34—46.) VREMENSKI PREGOVORI BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Tilen meglen, grda jesen. Na malo mašo lepo, dva meseca suho. Če zgodaj se selijo ptiči, bo huda zima o božiči. Če brat bratu pomaga, sta. kakor trdna mesto. Sv. pismo. Preg 18, 19. Bolje je z modrim jokati kot z norcem peti. Seiemo ozimni ječmen, potem rž, nazadnje pšenico. Kopljemo krompir. Spravljamo fižol, koruzo, proso in ajdo. Vsako četrto leto apnamo travnike. Sejemo motovileč, zimsko solato in radič ter posadimo zimski česen. Obiramo sadje in ga sortiramo, ga sušimo in stiskamo sadjevec. Zaznamujemo rodne trse za rezanje cepičev. Obiramo gnilo grozdje in trgamo namizno grozdje. Pripravljamo posodo. »22,- 18,06 J 8,05 18,03 18,01 17 59 17,57 1754 17,52 17,50 J2.24 J2,23 12,20" 12,16 12,13 12,09 12,05 12,01 11,58 11,55 11,53 11,51 11,48 11,45 V I N OTO K * OKT OBER Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek . 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek 18. POBINKOŠTNA, ROŽNOVENSKA. Remigij, š-Angeli varuhi; Teofil, sp. Terezija Deteta Jezusa, dev.; Kandid, muč. Frančišek Asiški, sp.; Edvin, kralj; Avrea, d. Placid in tov., muč.; Flavijana, dev.; Marcelin, šk. Brunon, sp.; Marija Frančiška, dev.; Fides, dev. m. Rožnovenska Mati božja 19. POBINKOŠTNA. Brigita, vd.; Starček Simeon Posveč. cerkva (v ljublj. šk.); Janez Leopold, sp. Frančišek Borgia, sp.; Danijel in tov., muč. Materinstvo Dev. Mar.; Emilijan, sp.; Pavlin, šk. Maksimilijan Celjski, šk.; Serafin, sp.; Salvin, šk. Edvard, kralj; Kolomon, muč.; Hugolin, muč. Kalist, p, muč.; Just, škof; Gavdencij, šk. muč. 20. POBINKOŠTNA, ŽEGNANJSKA. Terezija A. Hedviga, vd.; Viktor, papež; Gal, opat Marjeta Alakok, dev.; Aleksander, muč. Luka, evangelist; Julijan, puščavnik Peter Alkantarski, sp.; Etbin, opat; Lucij, muč. Janez Kentski,-sp.; Felicijan, muč.; Irena, d. m. Uršula in tov., muč.; Hilarion, opat; Jakob, šk. 21. POBINK., MISIJONSKA. Marija Salome Ignacij, škof; Klotilda, dev. muč.; Roman, škof Rafael, nadangel; Kristina, dev.; Feliks, muč. Krizant in Darija, muč.; Krispin, muč.; Hilarij, šk. Evarist, p.; Lucijan in tov., muč.; Gavdioz, šk. Frumencij, šk.; Sabina, muč.; Vincencij, muč. Simon in Juda, apostola; Cirila, dev. 22. POBINKOŠTNA. KRISTUS KRALJ. Ida, d. Alfonz Rodriguez, sp.; Klavdij in tov., muč. Volbenk, šk.; Krištof, muč.; Antonin, škof Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9, 1—8.) Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14.) Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika, (Jan 4, 46—53.) Prilika o neusmiljenem hlapcu. (Mt 18, 23—35.) O božjem kraljestvu. (Jan 18, 33—37.) ji»i/fSg|P«i 20.10. OSVOBODITEV BEOGRADA » £ Sv Ml \n S Vilttš r / ZAPISKI Sonce stopi v znamenje škorpijona dne 23. oktobra. OKTOBER Dan Sonce vzhaja zadaja Dolžin dneva Luna 1 2 3 5,59 6,00 6,02 17,40 17,38 17,36 11,41 11,38 11,34 3 , 2 S. ll 4 6,03 17,33 11,30 £ 9,- 5 6 7 8 9 10 6.05 6.06 6.07 6.08 6,09 6,11 17,31 17,29 17,28 17,27 17,25 17,23 11,2 6 T3 5 » 4 3 <= J -O 2 7.11. SPOMIN OKTOBRSKE REVO LUCIJE V RUSIJI 29. in 30.11. OBLETNICA ZASEDANJA AVNOJ ZAPISKI HI Skrajni čas za setev pšenice, za gnojenje in oranje. Razvažamo gnojnico, a ne na zamrzlo zemljo. Zavarujemo drevje pred zajcem. Opravljamo zimsko kop. Četrtič žveplamo prazne vinske posode. Sekamo les, napravljamo drva, grabimo list e za steljo. Živino spuščamo v tekališče, da se sprehodi. Če še ni snega, jo paseimo po travnikih. VREMENSKI PREGOVORI Deževni vsi sveti, pozimi hudi zameti. Sveti Martin naj bo suh, da gozimi raste kruh. Če mokro zemljo sneg pokrije, bo malo prida za kmetije. Sneg svetega Andreja polju ni kaj prida odeja. Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Boljše je malo po pravici kakor obilo po krivici, Sv. pismo. Preg 16, 8. v Krivično blago pod streho, pa molji v zrnju. G RUDEN * DECEMBER 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Pe'ek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 31 Nedelja Marijan in tov., muč.; Natalija, žena; Naham, pr. Bibijana, dev. muč.; Pavlina, muč.; Blanka, kr. 1. ADVENTNA. Frančišek Ksav., spoznavalec Barbara, dev. muč.; Peter Krizolog, cerkv. uč. Saba, opat; Dalmacij, šk. muč.; Julijan, m. Nikolaj, šk.; Apolinarij, muč. Ambrozij, šk. in cerkv. uč.; Urban, škof BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE Peter Fourier, sp.; Valerija, muč.; Gorgonija 2. ADVENTNA. Melkiad, p. muč,; Loretska M. b. Damaz I., p.; Danijel, sp.; Evtihij, muč. Aleksander, muč.; Maksencij in tov., muč. Lucija, dev. muč.; Otilija, dev.; Orest, m. Spiridion, šk.; Just, muč.; Nikazij, muč. Anton in tov., muč.; Maksimin, šk.; Konrad, sp. Evzebij, šk. muč.; Albina, dev.; Adon, škof 3. ADVENTNA. Lazar, šk.; Vivina, dev. Gracijan, šk.; Teotim, muč.; Simplicij, muč. Urban V., p.; Tea, muč.; Favsta, vdova Kvatre; Evgenij in Makarij, muč.; Julij, m. Tomaž, apostol; Severin, šk.; Glicerij, muč. Kvatre; Demetrij in tov., muč.; Flor, muč. Kvatre; Viktorija, dev. muč.; Servul, sp. 4. ADVENTNA. Svefi večer. Adam in Eva BOŽIČ, ROJSTVO GOSPODOVO. Anastazija, m. Štefan*, prvi mučenec; Marin, mučenec Janez JEvangelist, apostol; Fabiola, vd. Nedolžni otročiči; Kastor, muč. Tomaž, šk. muc.; David, kralj; Marcel, opat Evgenij, šk.; Liberij, šk.; Rajner, šk. NEDELJA PO BOŽIČU. Silvester I., p.; Melanija O poslednji sodbi. (Lk 21, 25—33.) Janez Krstnik pošlje svoja učenca k Jezusu. (Mt 11, 2—10.) Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28.) Janez Krstnik poklican v službo predhodnika. (Lk 3, 1-6.) Simeon in Ana oznanjata Gospoda. (Lk 2, 33—40.) r Sonce stopi v znamenje kozoroga dne 22. decembra. DECEMBER Dan vzhaja zahaja jDolžina dneva Luina 1 7,22 16 16 I 8,54 I 1 ''E 2 7,23 16 16 ] 8,53 | C'7,- 3 7,24 16,15 ! 8,51 1 6 A 4 7,26 16 15 1 8,49 1 5 © 5 7,27 16 15 1 8,48 A | 4 M 6 7,28 16 15 1 8,47 I 3 & 7 7,28 1615 1 8,47 1 2 M 8 7,29 16 14 1 8,45 I 1 9 7,30 16,14 8,44 | ©10,— 10 7,31 16 14 8,43 6 11 7,32 16 14 8,42 5 ? 12 7,33 16 14 8,41 4 » 13 7,34 16 14 8.40 3 & 14 7,35 16 14 8,39 2 I 15 7,36 16,14 8,38 1 ° 16 7,37 16 15 8,38 S 7.- 17 7,38 16 16 8,38 7 18 7,38 16 16 8,38 6 © 19 7,38 16 16 8,38 5 -ti 20 7,39 16 17 8,38 4 & 21 7,39 1617 8,38 3 "t 22 7,40 16 18 8,38 2 23 7,40 16 18 8,38 1 24 7,40 1619 8,39 ®11,- 25 7,41 16 20 8,39 7 26 7,41 16 20 8,39 6 & 27 7,41 16 21 8,40 5 -o 28 7,41 16 21 8,40 4 i 29 7,41 16 21 8,40 3 -H 30 7,42 16 22 8,40 2 ■§ 31 16 23 8,40 1 ZAPISKI Popravljamo orodje in stroje. Če ni zemlja zmrzla, gnojimo travnikom s kompostom in umetnimi gnojili. Na vrtovih pokrijemo nasade z listjem in smrečjem. Snažimo drevje in okopavamo kolobarje. Krmimo ptice. Pretakamo vino. Spravljamo les iz gozdov. VREMENSKI PREGOVORI Prvega tedna v adventu mraz, trajal bo ves zimski čas. Dež in veter pred božičem, koplje jamo rad mrličem. Božični dež — vzame rž. Zelen božič — bela velika noč. BOŽJA IN LJUDSKA MODROST Kjer vidiš, da je mnogo rok, zaklepaj. Vse, kar izda"š, preštej in pretehtaj, prejemke in izdatke vse zapiši. Sv. pismo. Sirah 42, 7. Oko gospodarja in gospodinje pita živino. ABECEDNI IMENIK SVETNIKOV IN GODOV Tu so našteti tisti godovi in tista imena svetnikov, ki so pri nas najbolj v navadi. Vseh ni, zlasti ni marsikaterega imena, ki ga ljudje po svoje krajšajo in oblikujejo. Če kak član naše Družbe želi pojasnila, naj se oglasi; radi mu bomo ustregli. Večkrat pa želijo starši dati otroku ime, ki ga med svetniki ne najdemo. ALi imajo pravico? Opozarjamo najprej: naša skozi desetletja v Slovencih udomačena imena so za nas najlepša in obenem tudi značilna. Do tega spoznanja so prišli zlasti slovenski izobraženci, ki dajejo svojim otrokom zopet krepka, stara imena: Peter, Miklavž, Majda, Meta, Špela, Janez, Marko, Vid itd. Če bi pa le kdo želel dati posebno ime, velja za katoličane tale zapoved: »Želja svete Cerkve je, ne stroga zapoved, da starši dajejo otrokom imena svetnikov. Če pa starši izrecno žele dati drugo ime, naj se doda krščencu še ime kakega svetnika in se obe imeni zapišeta v krstno knjigo.« Dolžnost katoličanov je, da se ravnajo po tej odredbi. Abdon (in Senen), muc.. 30. jul. Abraham, očak, 9. okt. Ada (glej Adelhajda) Adalbert (Vojteh), škof, 23. apr, Adam (in Eva), prvi st., 24. dec. Adelhajda, vdova, 16. dec. Adolf, škof, 11. febr. Adolf, spozn., 12. jun. Adolf, škof, 17. jun, Adoa, škof. 16. dec. Adrijan, muč., 8. sept, Afra, muč., 24. maja Afra, muč., 9. avg. Agapa, dev., muč., 5. marca Agapa, dev., muč., 3. apr. Agapit (Ljubo), muč., 18. avg. Agapit, papež, 20. sept. Agata (Doroslava), d., m., 5. febr. Agaton, papež, 10. jan. Agaton, papež, 16. febr. Agaton, muč., 7. dec. Agej (in Ozej), pr., 4. jul, A^ripina. dev., muč., 23. jan. Ahacij (in tov.), muč., 22. jun. Ahilej (in Nerij), muč., 12. maja Akvila, muč., 20. maja Akvilina dev., 13. jun. Alban (Belo), muč., 21. jun Alberik, opat, 26. jan. Albert, škof, muč., 8. apr. Albert, spozn., 7. avg. Albert Vel., spozn., 15. nov. Albin (Belko), škof, 1. marca Albina, dev., muč., 16. dec. Albuin (in Ingenuin), šk., 13. febr. Aleksander (Saša), šk., 23. apr. Aleksander, pap., muč., 3. maja Aleksander, šk., 11. avg. Aleksander, muč., 9. sept. Aleksander Savli, 11. okt. Aleksander, muč., 17. okt, Aleksander, muč., 12. dec. Aleksandra, muč., 20. marca Aleksandra, dev., muč., 18. maja Aleš, spozn., 17. julija Alferij, opat, 12. aprila Alfonz, škof, 23. jan. Alfonz Ligv., škof, 2. avg. Alfonz Rodr., spozn., 30. okt. Alfred, opat, 12. jan. Aloizij Gonzaga, spozn., 21. jim. Amadej, »pozn., 30. marca Amalija (Ljubica), 10. jul. Amand, škof, 6. febr. Ambrozij, škof, c. uč.. 7. dec. Ambrozij Sien., bi., 20. marca Ana Garzia, dev., 7. jun. Ana, mati Marije Device, 26. jul. Ana, prerokinja, 1. sept. Anaklet, papež, 13. jul. Ananija, muč., 25. jan. Ananija, muč., 1. dec. Anastazij, muč., 22, jan. Anastazij, papež, 27. apr. • Anastazij, muč., 21. avg. Anastazij, muč., 7, sept, Anastazija, muč., '). febr Anastazija, muč., 15, febr. Anastazija, muč., 15, apr. Anastazija, dev., 14. avg. Anastazija, muč.. 25. dec. Andrej (Hrabrosl.) K<, šk., 4. feb. Andrej Bobola, muč., 21. maja Andrej Avelin, spozn., 10. nov. Andrej, apostol, 30. nov. Angela Folinjska, vdova, 4. jan. Angela, dev., 10. maja. Angela Merici, dev., 31. maja Angeli varuhi, 2. okt. Angelina, 21. jul. Angelus, spozn., 12. apr Angelus, 30. okt. Anicet, papež, 17. apr. Anter, papež, 3. jan. Antia, muč., 18. apr. Anton, pušč., 17. jan. Anton Padovanski, 13. jun. Anton M. Zaharija, spozn., 5. jul. Anton in tov., muč., 15. dec. Antonija Flor., vd., 28. febr. Antonija, dev., muč., 29. apr. Antonija, muč., 4. maja Antonija, dev., 27. okt. Antonin, opat, 14. febr. Antonin, škof, 10. maja Antonin, muč., 22. avg. Antonin, muč., 2. sept. Antonin, škof, 31. okt. Antonina, muč., 1. ma.ca Antuza, muč., 27. avg. Anzel«, škof, c. uč., 21. apr. Apoiinarij. šk., 23. jul. Apolinarij, muč., 6. dec. Apolonii, muč., 10. apr. Apolonij, muč., 18. apr. Apolonija, dev., muč., 9. febr. Aristid. spozn., 31. avg. Arkadij, muč., 12. jan. Atanazij, škof, c. uč., 2, maja Atanazija, vdova, 14, avg. Avguštin, škof, 28. maj* Avguštin, škof, c. uč., 28. avg. Avrea (Zlata), dev., muč., 19. jul. Avrea, muč., 24. avg. Avrea, dev., 4. okt. Avrelij, škof, 12. nov. Avreliia, dev., 25, sept. Avrelija, dev., muč., 15. okt. Baldomir, spozn., 27. febr. Baltazar (Boltežar), kralj, 6. jan. Barbara, dev., muč., 4. dec. Barbea, muč., 29. jan, Barnaba, apostol, 11. jun. Bazilii, muč., 22. marca Bazilij, škof, c. uč., 14. jun. Bazilii, muč., 28, nov. Bazilisa (in Julijan), m., 9. jan. Beata (Blažena), muč., 8. marca Beatrika, muč., 29. jul. Beda Čast., c. uč., 27 maja Benedikt, opat, 21. marca Benedikt Niger, spozn., 4 apr. Benedikt Jožef, spozn., 16 apr. Benedikt XI.. papež, 7. jul. Benedikta, muč., 4. jan. Benedikta, dev., 6. maja Benedikta, dev., muč., 8. okt. Benigen, muč., 13. febr. Benigen, muč., 1. nov. Benjamin, muč., 31. marca Benon, škof, 26. jun. Benvard (s tov.), škof, 25. okt. Benvenut, škof, 22, marca Berard, muč., 16. jan. Bernard, škof, 12. marca Bernard, spozn., 15. jun. Bernard, opat, 20. avg. Bernard Ofiški, spozn , 26 avg. Bernarda Lurška, dev., 16. apr. Bernardin Foški, 27. nov. Bernardin Sienski, sp,, 20. maja Berta, dev., 4. jul. Bertold, spozn., 29. marca Bertram, škof, 3. jul. Bertrand, patr. oglejski, 6. jun. Bibijana, dev., muč., 2. dec. Blanka, kralj., 2. dec. Blaž, škof, muč., 3. febr, Blaženko (glej Makarij) Bogdan (glej Deodat) Bogdan (glej Matija) Bogo (glej Bogomir) Bogoljub (glej Teofil) Bogomil, škof, 10. jun. Bogomila, 6. jul. Bogomir (Bogo, Božo), šk., 8. nov. Bo>an (glej Mohor) Bonaventura, šk., e. uč., 14. jul. Bonifacij, muč., 14. maja Bonifacij, papež, 25. maja Bonifacij, škof, muč., 5. jun. Bonifacij, papež, 25. okt. Boris, kralj, 2. maja Boštjan (glej Sebastijan) Božena (glej Natalija) Božidar (glej Teodor) Branimir (glej Frančišek) Branko (glej Frančišek) Breda (glej Friderika) Brezm. spočetje M. D., 8. dee. Brigita, dev., 1. febr. Brigita, vdova, 8. okt. Bronislava, 7. sept. Brunon, škof, 17. maja Brunon, spozn., 6. okt. Cecilija, dev., muč., 22. nov. Ceferin, papež, 26. avg. Celerin, muč., 3. febr. Celestin, papež, 6. marca Celestin, papež, 19. maja •Cezcirij, muč., 1. nov. Ciprijan, škof, muč., 14. sept. Ciprijan (in Justina), m., 26. sept. Ciriak (Larg in Smaragd), 8. avg. Ciril Aleksandrijski, šk., 9. febr. Ciril Jeruzal., šk., c. uč., 18. mar. Ciril diakon, 29, marca Ciril (in Metod) slov. ap., 5. jul. Cirila, muč., 5. julija Cirila, dev., muč., 28. okt. Cita, dev., 27, apr. Cvetka (glej Terezija D. J.) Dalmacij, škof, muč., 5. dec. Damaz, papež, 11. dec, Daniiel fDana, Danilo), pr.,21.jul. Danijel (in tov.), muč., 10. okt. Dani:el spozn., 11. dec. Darij, muč., 19. dec. Darinka glej Darij ali Martina) David, kralj, 29. dec. Demetrij, muč., 9, apr. Demetrij, muč., 14. avg. Demetrij. škof, muč., 10. nov. Demetrij (in tov.), muč., 22. dec. Demetrija. dev., 21. jun. Deodat (Bogdan), muč., 8. nov. De^iderii (Željko), šk., 23. maja Didak Jožef, bi., 21. marca Didak, spozn., 13. nov. Ditiko (glej Dominik) Diogen, muč., 6. apr. Dionizii, muč., 8. febr. Dionizij, škof, muč., 9. okt. Dionizija, muč., 12. dec. Dizma, desni razb., 25. marca Dominik (Vladimil), sp., 4. avg. Dominika, muč., 6. jul. Douinij, muč., 11. apr. Donat, muč., 7. apr. Donat, škof, muč., 7. avg. Donat, spozn., 29. okt. Donata, muč., 17. jul. Doroslava (glej Agata) Doroteja (Dora), d., m., 6. febr. Doroteja (in tov.), d., m., 3. sept. Dragica (glej Karel) Dragotin, Drago (glej Karel) Dula, muč., 25, marca Dušan (glej Spiridion) Eberhard, škof, 8. jan. Eberhard, škof, 8. jan. Eberhard, škof, 23. jun. Eberhard, škof, 28. nov. Edita, dev., 16. sept. Edmund, škof, 16. nov. Edmund, kr., muč., 20. nov. Edmund (in tov.), muč., 1, dec. Edvard, kralj, muč., 18. marca Edvard, kralj, 13. okt. Edvin, kralj, 4. okt, Efrem, cerkv. uč., 18. jun. Egidij (Roger in Odorik), 28. jan. Egidij od sv. Jožefa, 7. febr. Egidij (Ilij, Tilen), opat, 1. sept. Ekspedit, muč., 19. apr. Eleonora, dev., 21. febr. Elevterij, škof, muč., 20. febr. Elevterij, muč., 18. apr. Elevterij, papež, muč., 26. maja Elija, prerok, 20. jul. Elizabeta (Špela), kraljica, 8. jul. Elizabeta, kraljica, 19. nov. Elizej, prerok, 14. jun. Ema, vdova, 19. apr. Emanuel, muč., 26. marca Emeranu škof, muč., 22. sept. Emerencijana, dev., m., 23. jan. Emerik, spozn., 5. nov. Fmigdii, škof, muč., 9. avg. Emil (Milan), muč., 22. maja Emilija (Milica), dev., 17. avg. Emilijan (Milan), škof, 11. sept. Emilijan, spozn., 11. okt. Emilijana (Milena), dev., 5. jan. Emilijana, muč., 30. jun. Engelbert, škof, 7. nov, Epigmenij, muč.. 24. marca Erazem, škof, muč., 2. jun. Erazem, muč., 25. nov. Erazma (s tov.), muč., 3, sept. Erik, kralj, 18. maja Ermin, muč., 27. apr. Ernest, škof, 12, jan. Erntruda (Ema), dev., 11. sept, Etbin, opat, 19, okt. Etelbert, kralj, 25. febr. Eva (in Adam), prvi st., 24. dec. Evald, muč., 3, okt. Evarist I., papež, muč., 26. okt. Evfemija (in tov.), d., m., 3. sept. Evfrazija, dev., 13, marca Evgenij, muč., 24. jan. Evgenij, muč., 20. marca Evgenij, škof, 2. maja Evgenij I., papež, 2. jun. Evgenij, papež, 8. jul. Evgenij, škof, 13. jul. Evgenij (in Makarij), m., 20. dec. Evgenij, škof, 30. dec. Evgenija, dev., 25. dec. Evlalija, dev., muč., 12. febr. Evstahij (in tov.), muč., 20. sept, Evstohija, dev., 13. febr. Evstohija, dev., muč., 2. nov. Evtihij, muč., 14. marca Evtihij, muč., 29. sept. Evtihii, muč., 11. dec. Evtihijan, papež, muč., 8. dee. Evzebij, muč., 6. marca Evzebij, spozn,, 14. avg. Evzebij, škof, muč., 16. dec. Ezekijel, prerok, 10. apr. Fabij, muč., 31. jul. Fabij, muč., 31. jul, Fabijan (in Sebast), muč., 20. jan. Fabiola, vdova, 27. dec, Favsta, vdova, 19. dec. Favstin fin Jovita), m., 15. febr. Felicijan, šk,, muč., 24. jan. Felicijan (in Primož), m., 9. jun. Felicijan, škof, muč., 20. okt. Felicita, muč., 7. marca Felicita s 7 sinovi, muč., 10. jul. Felicita, muč,, 23. nov, Feliks Nol. (Srečko), sp., 14. jan. Feliks IV., p„ 30. ian. Feliks, škof, 21. febr, Feliks, spozn. 21, maja Feliks I., papež, muč., 30, maja Feliks (in Fortunat), 18. jun. Feliks (in Nabor), muč., 12. jul. Feliks II., papež, muč., 29. jul. Feliks in Adavkt, muč., 30. avg. Feliks, muč., 24. okt. Feliks, muč., 6. nov. Feliks Val., spozn , 20. nov. Ferdinand, kralj, 30. maja Ferdinand, spozn., 5. jun Fidelis cigm., muč., 24. apr. Fides (Vera), dev., muč,, 1. avg Fides, dev., muč.. 6. okt. Fidencij, muč., 27. sept. ' Filemon (in Apol.), muč., 8. mar, Filemon, muč., 21. marca Filemon (in tov ), muč., 22. nov. Filip (in Jakob), apost., 1. maja Filip (Zdenko) Neri. sp., 26. maja Filip Benicii, špozn., 23. avg. Filip, muč., 13. sept. Filemona. dev., 11. avg. Firmin, škof, muč., 25. sept. Firmin, škof, 11, okt. Flavijan, muč., 18. jan. Flavijan, škof, 23. avg. Flavijana, dev., 5, okt. . Flor, muč., 18. avg. Flor, muč., 22. dec. Flora (Cvetka), dev., 12. jun. Flora, dev,. muč., 24. nov. Florentin, škof, 16. okt. Florentina, dev., 20. jun. Florijan (Cvetko), muč., 4. maja Fortunat, spozn., 1. jun. Frančišek (Branimir, Branko) Šaleški, šk., cerkv. uč , 29. jan. Frančišek Kle, muč., 17. febr, Frančišek Pavi., spozn., 2. apr. Frančišek Hier,, spozn., 17. maja Frančišek Kar., spozn., 4. jun. Frančišek Regis, spozn., 16, jun. Frančišek Šolan, spozn., 14. jul. Frančišek Kald., spozn,, 13. sept. Frančišek Asiški, spozn., 4. okt. Frančišek Borgia, sp., 10. okt. Frančišek Ksaverij, sp,, 3. dec. Frančiška Rimska, vd.,'9. marca Frančiška Šantalska, vd., 21. avg. Friderik (Mirko), šk„ m., 18. jul. Fridolin, opat, 6. marca Fruktuoz, šk., muč., 21. jan Frumencij, škof, 27. okt, Gabrijel Žal. M. b., sp., 27. febr. Gabrijel, nadangel, 24. marca Gal, opat, 16. okt. Gala, vdova, 5. okt. Gaspar (Gašper), kralj, 6. jan. Gavdencij (Veselko), šk., 14. okt. Gavdencij, šk., 25. okt. Gavdioz, sp., 7. marca Gavdioz. škof, 26. okt. Gelazij, papež, 29. nov. Genovefa, dev., 3. jan. Gentilij, muč., 5. sept. Georgija, dev., 15. febr. Gerard, muč., 8. marca Gerard, škof, 23. apr. Gerard, škof, muč., 24. sept. Gerard Majela, 16. okt, German, škof, 12. maja Germana, dev., 15. jun. Gervazij (in Protazij), 19. jun. Gizela, kraljica, opatinja, 7. maja Glicerii. muč., 21. dec. Gotfrid (Bogomir), škof, 8. nor. Gothard, škof, 4. maja Gorgonij, muč., 9. sept. Gorgonija, 9, dec, Gracijan, škof. 18. dec, Gregor X., papež, 10. jan. Gregorij, papež, 13. febr. Gregorij, papež, 17. febr. Gregorii N (Budislav) 9. marca Gregorij Vel., papež, 12. marca Gregorij Nacian1 škof, 9. maja Gregorij, papež, 25. maja Gregorij škof, 25. avg. Gregorij Čudodel., šk., 17. nov. Gregorii papež, 28. nov. Gvidon, spozn., 12. sept. Gvidon, opat, 31. marca Habakuk, prerok, 15. jun. Hadriian ITT.~ panež. 8. jul. Hadrijan, muč., 8. sept. Hedviga (Vika), 17. okt. Helena (Jelka), kr., 15. aprila Helena, dev., 22. maja Helena Švedska, muč., 31. jul. Helena, mati Konst, Vel., 18. avg. Helena, dev., 6. nov. Heliodor, škof, 3. julija Hema (Ema), vdova, 27. jun, Henrik Suzo, spozn , 2, marca Henrik, škof, 25. jun. Henrik, cesar, spozn., 15. jul. Herbert, škof, 16. marca Herkulan, škof, 12. avg. Herkulan, škof, muč., 7. nov. Herman Jožef, spozn., 7. apr. Hermenegild, muč., 13. apr, Hermes, muč., 4. jan. Hermes, muč., 28. avg. Hieronim Emil., spozn., 20. jul. Hieronim. cerkv. uč., 30. sept. Higin, papež, muč., 11. jan. Hijacint. spozn., 17. avg, Hijacint (in Prot) muč., 11. sept. Hijacinta, dev., 30. jan. Hiiacinta, dev., 6. febr. Hilarij (Radovan), c. uč., 14. jan. Hilarij (in Tacijan), m., 16. mar. Hilarij, škof, 25. okt. Hilarija, muč., 12. avg. Hilarion, opat, 21. okt. Hilda, 18. novembra Hildegarda, opatinja, 17. sept. Hipolit (in Kasijan), m., 13. avg, Hipolit, škof, muč., 22. avg. Honorij, škof, 30. sept. Hozana, bi., 27. aprila Hrizogon. muč., 24. nov. Hubert, škof, 3. nov. Hugolin (in tov.), muč., 13. okt. Hugon, škof, 1. apr. Hugofl, opat, 29. apr. Hugon, škof, 10. avg. Hugon, škof, 17. nov. Ida, dev., 13. apr. Ida, grofinja, 4. sept. Ida, devica, 29, okt. Ignacij (Ognjeslav), m., 1. febr. Ignacij Lojola, spozn., 31. jul. Ignacij, škof, 23. okt. Iluminata, dev,, 29. nov. Inocencij, papež, 22. jun Inocencii, papež, 28. jul. Irena (Miroslava), dev., 21, febr. Irena, dev., muč., 5. apr. Irena (s tov ), muč., 18. sept. Irena, dev., muč., 20. okt. Irenej, škof, 5. maja Irenej, spozn., 28. jun, Irenej, škof, muč., 4. jul. Irenej, škof, muč., 15. dec. Irmina, dev., 24. dec. Ivana (Jana) Val., vd., 4. febr. Ivana, žena, 24. maja Ivana (Orleanska), d., 30. maja Ivana Franč. Šantalska, 21. avg. Ivo, spozn., 19. maja Izabela, kraljica, 4. jao. Izabela, devica, 31. avg. Izaija, prerok, 6. jul, Izak, menih, 11. apr. Izidor, škof, muč., 2. jan. Izidor, škof, cerkv, uč., 4. apr Izidor, kmet, spozn., 10. maja Jakob (Radoslav) ml., ap., l.maja Jakob st., apostol. 25. jul. Jakob, pušč., 6. avg. Jakob, škof, 21. okt. Jakob iz Marke, sp., 28. nov. Janez Zlatousti, škof, 27. jan. Janez Milnščinar, škof, 30. jan. Janez Bosko, spozn., 31. jan. Janez de Brito, spozn., 4. febr. Janez Matski, spozn., 8, febr. Janez Jožef od Kr., 5. marca Janez od Bosfa, sp., 8. marca Janez Sarkander, bi., 17. marca Janez Damaščain, c. uč., 27. mar. Janez Kapistran, sp., 28. marca Janez Klimak, opat, 30. marca Janez Ev. pred Lat. vr., 6. maja Janez Avilski, sp., 10. maja Janez Krst. de la Salle, 15. maja Janez Nepomuk, sp., 16. maia Janez de Rosi, spozn., 23. maja Janez, papež, muč., 27. maja Janez Fakund, spozn., 12. juri Janez Franc., spozn,, 16. junija Janez Krstnik, rojstvo, 24. jun.; obglavljenje, 29. avg. Janez (in Pavel), muč., 26. jun. Janez Gvalbert, opat, 12. jul. Janez Kolumbm, bl„ 31. jul. Janez Vianej, sp., 9. avg, Janez Berhmans, spozn., 13, avg, Janez Eudes, sp., 19. avg. Janez Leonard, sp., 9. okt. Janez Kentski, spozn., 20. okt. Janez Gabrijel Perb., m., 7, nov. Janez od Križa, spozn., 24. nov. Janez Evangelist, 27. dec. Janez, muč., 23. junija Januarij, škof, muč., 19. sept. Jaroslav, 27. apr. Jedrt Brab., muč., 17. marca Jedrt, dev., 16. nov. Jelisava glej Elizabeta Jeremija, prerok, 1. maia Jernej, apostol, 24. avg. Jernej, škof, bi., 19. okt. Joahim, oče Marije, 16. avg, Joel, prerok, 13, jul. Jolanda, bi., 16. junija Jona, prerok, 21. sept. Jordan, spozn., 15. febr. Jošt, opat, 16. junija Jozafat Kunčevič, muč., 14. nov. Jožef iz Arimateje, 17. marca Jožef, ženin M. D., 19. marca Jožef Oriol, 23. marca Jožef Kal., spozn., 27. avg. Jožef Kupertin, spozn., 18. sept, Judita, muč., 6, maja Jukund, škof, 14. nov. Jukunda, dev., muč., 27, jul. Jukunda, dev., 25. nov. Julij, spozn., 31. jan. Julij, papež, 12, apr. Julij, muč., 1. jul. Julij, muč., 19. avg. Julij, muč., 20. dec. Julija, muč., 7. jan. Julija, dev., 8. apr. Julija, dev., 22, maja Julija, muč., 22. julija Julija, dev., muč., 10. dec. Julijan (in Basilisa), muč., 9. jan. Julijan, škof, 27. jan. Julijan, škof, 28. jan. Julijan, muč., 13. febr. Julijan, muč., 19. febr. Julijan, škof, 8. marca Julijan, pušč., 18. okt, Julijan, muč., 5. dec. Julijana, vdova, 7. febr. Julijana, dev,, muč., 16. febr. Julijana Falk., dev., 19, jun. Julijana, dev., ihuč., 17. avg. Jurij, muč., 24. apr. Just, škof, 28. maja Just, muč., 14. julija Just, škof, 14. okt. Just, muč., 18. okt. Just, muč., 2. novembra Just, muč., 14. dec. Justa, muč., 14. maja Justa, muč., 15. jul. Justin, muč., 14. apr. Justina, dev., muč., 26. sept. Justina, dev., muč., 30. nov. Juta, vdova, 13. jan. Juvencij, muč., 8. febr. Kajetan, spozn., 7. avgusta Kalist, škof, 14. avg. Kalist, papež, muč., 14. okt. Kamil Lelijski, spozn., 18. jul. Kamil (in tov.), muč., 25 pept. Kancij (in tov.), muč., 31. maj« Kandid, muč., 11. marca Kandid, muč., 3. okt. Kanut. kralj, muč., 19. jan. Karel (Dragotin) Bor., šk„ 4. nov. Kastor, muč., 28. marca Kastor, muč., 28. dec. Katarina Rici, dev., 13. febr. Katarina Gen., 22. marca \ Katarina Laboure, 31. dec. Katarina Švedska, 22. marca Katarina Sienska', dev., 30. apr, Katarina, dev., muč,, 25, nov. Kazimir, spozn., 4. marca Kilijan, škof, 8. jul, Klnra (Jasna), dev., 12. avg. Klavdij, škof, 6. jun. Klavdii, muč., 7. jul. Klavdij. muč., 30. okt. Klavdij (in Simforijanl, 8 nov. Klemen M. Dvorak, 15. marca Klemen, papež, muč., 23. nov. Kleofa, muč., 25. sept. Klet (in Marcelin), škof, 26. apr. Klotilda, kraljica, 3. jun. Klotilda, dev., muč., 23. okt. Knut, kralj, 19. jan. Koloman, muč., 13. okt. Kolumban, opat, 21, nov, Konrad Plac., pušč., 19. febr. Konrad, spozn., 21. apr. Konrad, škof, 26. nov. Konrad, spozn., 15. dec. Konstancija, dev., m., 19. sept. Konstantin, muč., 29. jan. Kordula, dev., muč., 22. okt. Kornelij, škof, 2. jan, Kornelij, muč,, 14. sept. Korona, muč., 14. maja Kozma (in Damijan), m., 27. sept. Krispin, muč., 25. okt. Krispin, škof, 19. nov. Krispin, muč., 5. dec. Kristijan, muč., 17. febr. Kristina, dev., muč., 13. marca Kristina, dev., muč., 24. jul. Kristina, dev., 24. okt. Kristina, dekla, 15. dec, Krištof Milanski, 11. marca Krištof, muč., 25. jul. Krištof, muč., 31, okt. Krizancijan (in tov.), 17. febr. Krizant (in Darija), m., 25. okt. Krizogon, muč., 24. nov. Kunigunda, cesarica, 3, marca Kuno, spozn., 1. jun. Kutbert, škof, 20. marca Kvirin, muč., 30. marca Ladislav, kralj, 27. jun. Lambert, škof, 14. apr. Lambert, škof, muč., 17. sept. Larg (Ciriak in Sm.), 8. avg. Lavra, 17. junija Lavrencij (Lovro), sp., 22. jul. Lavrencij, muč., 10. avg. Lavrencij Just., škof, 5. sept. Lazar, trž. muč., 13. apr, Lazar, škof, 17. dec. Lea, vdova, 22, marca Leander, škof, 27. febr. Leon, škof, 20. febr. Leon, muč,,. 14. marca Leon I. papež, c. uč., 11. aprila Leon IX., papež, 19. apr. Leon, škof, 22. apr. Leon III., papež, 12. jun. Leon II., papež, 18. jun. Leon, papež, 3. julija Leonard (Lenart), opat, 6. nov. Leonard Portom., sp,, 17. nov. Leonida, muč., 22, apr. Leopold Gaj., 2, apr, Leopold, vojvoda, sp., 15. noT. Liberij, škof, 30. dec. Lidija, muč., 27. marca Lidija, vdova, 3. avg. Lin, papež, muč., 23. avg. Lioba (Ljuba), dev.. 28. sept. Ljudmila, vdova, 16. sept. Longin, 2. maja Lucij, muč., 18. febr. Lucij, papež, muč., 4, marca Lucij, muč., 19. okt. Lucija, muč., 6. jul. Lucija, muč., 16. sept. Lucija, dev., muč., 13. dec. Lucijan, muč., 7. jan. Lucijan (in tov.), 26. okt. Ludger, 26. marca Ludovik Tol., škof, 19. avg. Ludovik, kralj, 25. avg. Ludovik Bert., spozn., 10. okt. Ludovika Marillac, dev. 15. mar. Luka, evangelist, 18. okt. Lukrecija, dev., muč., 23. nov. Macedonij, škof, 12. sept. Magdalena (Majda) P., 29. maja Magdalena, spokornica, 22. jul. Makabejski bratje, 1. avg. Makarij (Blaženko) A., op., 2. jan. Makarij, muč., 28. febr. Makarij, škof, 10. marca Makarij. škof, 20. jun. Makarij (in Evgenij), m., 20, dee Maksencij, muč., 12. dec. Maksim muč., 13. apr. Maksim, škof, 5. maia Maksim, škof, muč., 29. maja Maksima, muč., 26. marca Maksima, muč., 2. sept. Maksimiian, škof, muč., 3. okt. Maksimilijan, škof, 21. febr. Maksimilijan, škof, muč., 12. okt Maksimin, škof, 15 dec. Mamert, škof, 11. maja Marcel, papež, muč., 16. jan. Marcel, muč., 29. jun. Marcel, opat, 29. dec. Marcela, vdova, 31. jan. Marcelijan, muč„ 18. jun. Marcelin, muč., 2. jun. Marcelin, škof, 5. okt. Marcelina, dev., 17. jul. Marij (in tov.), muč., 19. jan, Marije bi. Device godovi: Zaroka z Jožefom, 23, jan. Očiščevanje (svečnica), 2. febr, Lurška M. B., 11. febr. Oznanjenje M. D., 25, marca M. D. dobrega sveta, 26. apr. Kraljica apostolov, 16. maja Pomočnica kristj,, 24. maja Srednica vseh milosti, 31. maja Marija, Mati m b., 9. jun. Obiskanie Marijino, 2. jul. Marija, Kraljica miru 9. jul. Karmelska M. B., 16. jul. Marija Snežna, 5. avg. Vnebovzetje M. D., 15. avg. Srce Marijino. 22. avg. Rojstvo Marije Dev., 8. sept. Ime Marijino, 12. sept Marija 7 žalosti, petek po tihi nedelji in 15. sept. Rešiteljica jetnikov, 24. sept. Rožnovenska Kraljica, prvo ned. v oktobru in 7. nov. Materinstvo Marijino, 11. okt. Darovanje Marijino, 21. nov. Marija, čudod. svetinja, 27. nov Brezmadežno spočetje, 8. dee. Lavretanska M. B., 10. dec. Marija Kleofova, 9. apr. Marija Magdal. (glej Magdalena) Marija Magd. Pazzi, d., 29. maja Marija Frančiška, dev., 6. okt. Marijan, muč., 17. jan. Marijan, spozn., 19. avg. Marijan (i.n tov.), muč., 1. dec. Marin (in tov.), muč., 3. marca Marin, muč., 26. dec. Marjeta (Margareta), 28. jan, Marjeta Kort., spok., 22. febr. Marjeta, kraljica, 10. jun. Marjeta, dev., muč., 20. jul. Marjeta Alakok, dev., 17. okt. Marko, evangelist, 25. apr. Marko (in Marcelijan) 18. jun. Marko (in tov.), muč., 7. sept. Marta (in tov.), muč., 19. jan. Marta, dev., 29. julija Martin (Davorin), škof, 11. nov, Martin, papež, muč., 12. nov. Martina, dev., muč., 30. jan. Matej, apostol, 21. sept. Matija (Bogdan), ap., 24. febr. Matilda, dev., 26. febr. Matilda, kraljica, 14. marca Maver, opat, 15. jan. Mavricij (in tov.), muč., 22. sept. Mavrilij, škof, 13. sept. Medard, škof, 8. jun. Mehtilda, dev., 10. apr. Melanij, škof, 6. jan. Melanija. žena, 31. dec. Melhior, kralj, 6. jan. Melkiad, papež, muč., 10. dec. Menas, muč., 11. nov. Metod, škof, 14. jun. Mihael, nadangel, 29. sept.; njegovo prikazanje, 8. maja Miron, škof, 8. avg. Miron. muč., 17. avg. Miroslav (glej Friderik) Modest, škof, 24. febr. Modest, škof krški, 31. marca Mohor (in Fortunat), m., 12. jul. Monika, vdova, 4. maja Mojzes, prerok, 4. sept. Nnda, 24, sept. Nahum. prerok, 1. dec. Najdenje Štefana, prv. m., 3. avg. Narcis škof, 29, okt. Natalija (Božena), muč., 27. jul. Natalija, spozn., 1. dec. Nazarij, muč., 12. jun. Nazarij (in tov.), muč., 28. jul. Neofit, muč., 20. jan. Neronovi mučenci. 24. jun. Neža (Janja), dev., muč., 21. jan. Neža Praška, 2. marca Nicefor, patriarh, 13. marca Nikander, muč. 17. jun. Nikarij. muč., 14. dec. Neža (Montep.), dev., 20. apr. Nikolaj (in tov.), muč., 9. jul, Nikolaj Tol„ spozn., 10. sept. Nikolaj I., papež, 13. nov. Nikolaj Tavelič, muč., 14. nov. Nikolaj (Miklavž), škof, 6. dec. Nikomed, muč., 15. sept. Norbert, škof, 6. jun. Notburga, dev., 13. sept. Obglavljenje Jan. Krst,, 29. avg. Odilo, opat, 1. jan. Odon, opat, 18. nov. Odorik (Roger in Egidij), 28. jan. Ognjeslav (glej Ignacij) Olaf, kralj, 29. jul. Olga, kneginja, 11. jul. Onezifor, muč., 6. sept. Onezim, muč., 16. febr. Orest, muč., 9. nov. Orest, muč., 13. dec. Oskar, škof, 3. febr. Otilija, dev., 13, dec. Otmar, opat, 16. nov. Oton, muč., 16. jan. Oton, škof, 23. marca Ozej (in Agej). pr., 4. jul. Ožbald, kralj, muč., 5. avg. Pacifik, spozn., 25. sept. Pahomij, opat, 9. maja Pamfilij, muč., 1. jun. Pankracij, muč., 12. maja Panteleon, muč., 27. jul. Pashal, spozn., 17. maja Pastor, muč., 29. ma ca Pastor, spozn,, 26. jul. Patricij (Patrik), šk., 17. marca Patricija, dev., 25. avg. Pavel, prvi puščavnik, 15. jan. Pavlovo spreobrnjenje, 25. jan. Pavel, muč., 2. marca Pavel od Križa, spozn., 28. apr. Pavel, škof, 7. jun. Pavel I., papež, 28. jun. Pavla spomin, 30. junija Pavla, vdova, 26. jan. Pavla, dev., muč., 3. jun. Pavla, dev., muč. 10. avg. Pavlin, oglejski škof, 11. jan. Pavlin Nol., škof, 22. jun. Pavlin škof, 31. avg. Pavlin, škof, 11. okt. Pavlina, 14, marca Pavlina, muč., 6. jun. Pavlina, dev., 2. dec. Pavlina, muč., 31. dec. Pelagija, muč,, 23. marca Pelagija, muč., 11. jul. Pelagija, spozn., 17. dec. Peregrin, spozn. 27. apr. Peregrin, muč., 13, jun. Peregrin, spozn., 28. jul. Perpetua (in Felicita), 6. marca Perpetiua, žena, 4. avg. Peter, škof, 9. jan. Peter Nol., spozn., 28, jan. Peter Dam,, šk., c. uč., 23. febr, Peter Kanizij. c. uč.. 27. apr. Peter, muč., 29. aprila Peter Regalat, spozn., 13. maja Peter Celestin, papež, 19. maja Peter (in tov.), muč., 2. jun. Peter (in Pavel), apost., 29. jun. Peter E Nikar ne mislimo, da je tako razumno gospodarstvo mogoče v kapitalističnih odnosih. Združitev vseh podjetij v en sam razumen skupni organizem je mogoče le tedaj, če nadomestimo kapitalistični red z novim, socialističnim, kjer so podjetja skupna last vsega ljudstva, ne pa last zasebnikov, ko vsak dela po svoje in se žene zgolj za svojo korist. Začeli smo razmišljati o skupnem načrtu in sestavili smo ga za pet let. Tedaj smo šele prav spoznali, kako velikanske so naše potrebe. Naše kmetijstvo mora povečati ne le proizvodnjo žita in živine, marveč tudi proiz- vodnjo najrazličnejših industrijskih rastlin, zlasti sladkorne pese, oljnega semena, bombaža, la< Gorenje premoga (na levi) je po molekulski sliki (desno) takole: atomi ogljika, ki sestavlja premog (1), se pod vplivom vročih, to je hitrih atomov gorečih plinov, odločijo iz premoga in prehajajo v plin (2), kjer so pomešani atomi kisika, dušika in ogljika. V hladnejšem delu plamena (3) se atomi povezujejo v molekule ogljikovega dvokisa, dušika in kisika. kot če bi hoteli razbiti najmodernejšo že-lezobetonsko utrdbo s sneženimi kepami. Torej nas dosedanji neuspehi ne smejo boleti. Poiskati si moramo bolj mogočna sredstva. Res je vzel Rutherford naj-energičnejše izstrelke, namreč delce alfa radioaktivnih prvin, ki lete s hitrostmi preko 10.000 kilometrov na sekundo, in posrečilo se mu je razbiti nekaj zadetih zaradi njihove uspešne zaščite, ki jo tvori elektronski plašč okoli jedra, pride ta energija le v prav izjemnih primerih, mogoče v enem na nekaj milijard, zopet do jedra in sproži tam novo reakcijo, »Gorenje« jeder se tako ne more samo vzdrževati. Glavna ovira so električni naboji jedra, elektronov in delcev alfa, ki preprečujejo dostop do jeder. Toda leta 1930 je odkril C h a d w i c k nenabite delce, nevtrone', glede katerih odpadejo vse ovire zaradi nabojev in -«ia katere so kmalu ugotovili, da jih jedra rada sprejemajo. Če bi se nam le posrečilo dobiti kako tako jedrsko reakcijo, ki bi jo sprožil nevtron in ki bi sama dala več kot en nevtron, pa smo dobili verižno jedrsko reakcijo, s katero bomo mogli po mili volji načeti jedrske energijske vire. Res je tako reakcijo odkril F e r m i leta 1934 pri obstreljevanju urana z nevtronom. Toda trajalo je skoro pet let, preden so zanesljivo ugotovili, za kaj gre. Pri tem delu je imel nemajhne zasluge naš rojak Pavle S a v i č, sedaj profesor fizikalne kemije na univerzi v Beogradu, ki ga poznamo iz narodnoosvobodilne borbe kot podpredsedni-? ka drugega zasedanja AVNOJ. Izkazalo se je, da se uranovo jedro, ki ga zadenemo z ; nevtronom, tako močno razburi, da se raz-. cepi na dva skoraj enaka dela in na nekaj !/U 235\ ^ I S?pro7ono« I \lu3 nrvlrons*J Razcep urana 235, ki ga je zadel nevtron. Pri razcepu nastaneta novi jedri kriptona (žlahten plin) in barija, nastanejo pa tudi trije nevtroni, ki lahko sprožijo nov razcep, nevtronov, ki odlete vsi z velikansko hitrostjo na vse strani. Ta razcep je bil taka novost za jedrsko fiziko, da se skoraj pet let nikomur ni zdelo vredno misliti nanj. Ko pa je bila stvar leta 1939 razjasnjena, so se razumljivo po vsem svetu začeli kar najiz-datneje ukvarjati z novim odkritjem. Znan-■ stveniki so z vso podporo svojih držav in zlasti njihovih vojaških krogov — ne sme-: mo pozabiti, da je bilo to v začetku velike domovinske vojne — začeli preiskovati mož- nosti novega jedrskega »goriva« v vojne namene. Vsa raziskovanja so bila popolnoma skrivna in so ostala taka po večini še danes, ko o bistvenih odkritjih glede izrabe in dela z jedrsko energijo ne vemo skoraj nič. Raziskovalne laboratorije so postavili v Nemčiji, v Sovjetski zvezi, v Ameriki. Hitlerju je zmagovita rdeča armada preprečila odkritje »novega orožja«. Sovjetska zveza je morala sama nositi več kot tri leta vse breme fašističnega navala in je morala zato zbrati vse svoje napore za neposredne obrambne cilje. Le Američani so v lagodnem čakanju na invazijo mogli zbrati že med vojno taka sredstva, da so utegnili problem mobilizacije jedrske energije uspešno načeti in ga privesti do prvih otipljivih zaključkov, ki sta jih pokazali obe atomski bombi, vrženi na Hirošimo in Nagasaki na Japonskem. Toda navzlic temu vprašanje sprostitve jedrske energije in njene praktične uporabe s tem še daleč ni rešeno. Na to, kako bi jedrsko energijo uporabili v miroljubne namene, ki bodo res koristili človeštvu, delajo predvsem v SZ. Toda v nasprotju z nenehnim ropotanjem in straše-njem z atomsko bombo v angloameriškem •taboru so poročila iz SZ zelo skopa, v znanstvenih časopisih o teh problemih ne pišejo-Iz besed maršala Stalina sovjetskim znanstvenikom, kjer jim je postavil nalogo, da v letih obnove ne samo dohite, temveč tudi prekosijo znanost imperialističnih držav, pa moramo sklepati, ker poznamo delovni elan nove socialistične družbe pri izpolnjevanju in preseganju načrtnih nalog, da so sovjetski znanstveniki to nalogo gotovo že častno izpolnili in se tako tudi na tem področju postavili na čelo svetovne znanosti. Najprimernejši način za izrabo jedrske energije je v uranskem kotlu, ki si ga hočemo v naslednjem prav na kratko ogledati. Seveda ne sme nihče pričakovati recepta, kako si lahko vsakdo sedaj kar sam na domačem dvorišču postavi tako čarovno kuhinjo. Stvar je zelo zamotana, zahteva sodelo- • vanje zelo, zelo velikega števila znanstvenikov in strokovnjakov iz najrazličnejših področij fizike, kemije, elektrotehnike in strojništva ter je vezana na močno in zmogljivo industrijo, ki more izdelati v zadostnih množinah in kakovosti potrebne surovi" ne in številne aparate, ki jih tak kotel potrebuje. Glavna težava pri verižni reakciji z nevtroni na uranovih jedrih tiči v tem, da ima naravni uran dve različni vrsti jeder: na vsakih 140 »težkih« uranovih jeder gmote 238 pride šele eno »lahko« jedro mase 235. Za verižno reakcijo je uporabno le lahko jedro, ker se razcepi takoj, ko ga zadene nevtron, težko jedro pa se razcepi le tedaj, če ga zadene izredno hiter nevtron, to je nevtron s hitrostjo nad 14.000 km na sekundo. Če pa je nevtron počasnejši, le ob- svojih kemijskih lastnostih prav nič ne razlikujeta. Edina razlika je v različni gmoti in to so izrabili podobno, kot ločimo težjo vodo od lažjega surovega masla v centrifugi. Zgraditi je bilo treba velikansko tovarno, veliko kot pol Ljubljane, ki more s popolnoma avtomatskimi pripravami dobiti na leto nekaj deset kilogramov čistega urana 235. Toda preden je ta tovarna začela redno delati, so odkrili drug način, ki je mnogo preprostejši in danes edini v rabi. Pri razcepu nastali nevtroni imajo zelo veliko hitrost, malo pod 14.000 km na se- debeia betonska stena uranske palice odbojna stena t z grafita težka voda ki zavira hitre nevtrone merska kanala poskusna kanala plaščtz aluminija w^mmm I Prerez skozi uransko baterijo (kotel). Uranske palice stoje v težki vodi, ki iz hitrih nevtronov razcepa ustvarja počasne', termične nevtrone. Regulatorja A in B nosita plošči iz kadmija. Če ju spustimo globlje v kotel, vsrka kadmij toliko nevtronov, da postane gorenje počasnejše in da kotel končno ugasne. V merskih kanalih merimo množino nevtronov, v poskusne kanale pa damo (novi, ki jih hočemo obsevati z nevtroni, da postanejo radioaktivne. Črpalka poganja tok težke vode skozi kotel in odvaja s tem v kotlu sproščeno toploto. To sprejema hladilnik. tiči v jedru in je tako za verižno reakcijo izgubljen. Vsi nevtroni, ki pri razcepu nastanejo, imajo premajhno hitrost za »vžig« težkega urana. Le če zadenejo na lahki uran, se ta »vžge« in odda nove nevtrone. Ker je pa težkega urana v navadnem uranu toliko več, polovi praktično vse pri razcepih sproščene nevtrone, tako da se vsak jedrski »ogenj« sproti pogasi. Težka uranova jedra delujejo kot voda v drveh, naravni uran je zaradi njih »premoker«, da bi mogel »goreti«. Torej ga je treba »posušiti«, odstraniti težka jedra. To je pa neznansko težka naloga, ker se oba urana v kundo. Te bi v pretežni večini brez haska polovila težka jedra. To pa skoraj popolnoma preprečimo, če vzamemo tako tanko uransko palico, da nevtron v splošnem prej zapusti palico, preden najde priliko, da bi zadel v kako jedro. Okoli palice postavimo čist grafit, to je ogljik. Ogljikova jedra nič kaj dosti ne marajo za nevtrone, ki se zato na njih odbijajo in pri tem venomer izgubljajo na svoji hitrosti. Po nekaj trkih postanejo počasni nevtroni — termični nevtroni — ki imajo hitrost okoli 2 kilometrov na sekundo. To je sicer za naše pojme zelo velika hitrost, za atomski svet pa silno majhna. Take počasne nevtrone sedaj lažje uranovo jedro mnogo hlastneje vpija kot težko jedro, tako da je veliko verjetneje, da obtiči tak nevtron v lahkem jedru kot v težkem, čeprav je le-teh toliko več. Pri tem se atom spet razcepi in sprosti nove nevtrone. Dobili smo verižno reakcijo želene oblike. Če se nam torej posreči namestiti uranske palice tako, da prihajajo do njih samo termični nevtroni, smo našli pravi ključ do zaklada jedrske energije. Res dosežemo to vjedrskemkotlu, kjer imamo celo mrežo uranskih palic, med desetem 1024, po dvanajstem preko milijona, po 30 preko bilijona itd. Stvar je videti nevarna, saj gre mnogo prehitro. Če bi res noben nevtron ne šel v izgubo, bi dobili eksplozijo takih izmer, kot je še nismo poznali. V resnici pa imamo celo vrsto izgub, ki sliko bistveno spremene. Najprej imamo težka uranova jedra, ki zaradi svoje številnosti prestrežejo marsikak nevtron, da je za nadaljevanje reakcije izgubljen. Tudi jedra ogljika ali težkega vodika in kisika prestrežejo kak nevtron. Potem imamo ved- Pogled na uranski kotel, ki so ga postavili Francozi v Chatillonu. Delati je začel decembra 1948. njimi pa grafit ali težko vodo. Težka voda je taka voda, v kateri smo ves navadni vodik gmote 1 nadomestili s težkim vodikom gmote 2. Izdelujemo jo z elektrolizo navadne vode, v kateri je nekaj malega molekul težke vode. Potrebne so zato ogromne množine električnega toka, kot ga dajejo n. pr. velike hidrocentrale. Uranski kotel na težko vodo je nekoliko manjši kot na grafit, ker težka voda hitreje zbije nevtronom njihovo začetno veliko hitrost. Hitri nevtroni, ki nastanejo pri razcepu lahkega urana, pridejo sedaj po večini v obdajajočo vodo ali grafit, postanejo tam termični nevtroni in pri vstopu v novo palico urana sprožijo nov razcep v lahkem uranu. Tako je nevtronov celo vedno več. Če nastaneta pri vsakem razcepu samo 2, morajo biti po drugem razcepu že 4, po petem jih mora biti 32, po no polno primesi tudi v najčistejšem uranu, grafitu, vodi, ki vse bolj ali manj hlastno vpijajo nevtrone. Da omenim kot posebno nevarno navadno vodo, torej vodik. Vodik pa imamo v vsaki tolšči, mazivu, olju, v vseh organskih snoveh. To se pravi, da pri pripravi kotla ne smemo ničesar prijeti z umazanimi rokami, da nam ne ostanejo sledovi z nevarnimi vodikovimi spojinami. Delati je treba skoraj tako pazljivo kot pri operacijah v bolnišnici, z rokavicami iz gume, v posebnih oblekah in se pri tem izogibati vsaki vodi in vsakemu prašku! Onesnaženje, ki nas pri navadnih kemijskih reakcijah sploh ne moti in ki ga komaj moremo zaznati s prav občutljivimi kemijskimi metodami, utegne biti usodno za delovanje kotla in more jedrsko gorenje sploh preprečiti, če polovi preveč nevtronov. Treba je bilo najti vse bolj uspešno čiščenje surovin, kot smo ga bili vajeni doslej, da so dobili za kotel kemikalije, dokaj bolj čiste, kot so bile doslej najbolj očiščene kemikalije, ki jih uporabljamo v zdravilstvu in za precizijsike analize. To vprašanje je bilo med najtršimi orehi, ker je šlo ne za nekaj gramov, marveč za cele tone snovi! Potem nam uidejo še tisti nevtroni, ki pridejo na površje kotla. Izgube se v okolico in ne pomagajo več pri vžiganju novih jeder. Če ravnamo prav pazljivo, se nam posreči izgube nevtronov tako zmanjšati, da jedrsko gorivo gori. V ravnotežju nastaja vedno prav toliko novih nevtronov, kot jih potrebujemo za kritje izgub in za vžig enakega števila jeder, kot jih je pravkar razpadlo. S posebnimi pripravami moremo zmanišati število nevtronov, če bi začelo rasti preko dopustne meje. Za to nam služijo palice iz kadmija, ki nevtrone hlastno vpiiaio. Z njimi moremo kotel tudi pogasiti. Pegulaciio nam znatno olajša to, da ne nastanejo vsi nevtroni takoj pri razcepu, .temveč se nekateri nekoliko zakasnijo. Tako moremo regulaciiski mehanizem urediti tako, da imamo razcepitev uranovih jeder v kotlu popolnoma v svoji oblasti. Energija, ki s,e sprošča pri razcepu, se pokaže v segrevanju kotla. Pri razcepu 1 kg jnfit tli 00* Hvtron >1 /g ubl/tn f nevtron > rucepflev^^ afSlnltsrtc/t Pu igubljtir nrviron razcepit**^ r atsinlegrtclfo Pu Princip delovanja uranskega kotla. Pri razcepu nastali nevtroni izgube v težki vodi ali v grafitu svojo veliko hitrost in postanejo tako termični nevtroni, ki jih jedra lahkega urana 235 z vnemo vpijajo. Vendar gre velik del nevtronov v izgubo na površju kotla in zaradi razne nesnage, del pa jih ujamejo težka uranova jedra 238. V ravnotežju pride na vsak razcep prav po en nevtron, ki se mu posreči sprožiti nov razcep. lahkega urana dobimo energijo 1 g, to je 30 milijonov kilovatnih ur. Ker je v kilogramu naravnega urana le 7 gramov lahkega urana, dobimo pri sežigu kilograma naravnega urana v jedrskem kotlu 210.000 kWh. Če primerjamo ceno premoga s ceno urana, pridemo do zaključka, da je energija iz atomskih jeder nekaj malega dražja, tako da se ni bati, da bi novi vir energije utegnil izpodriniti premog tam, kjer se je doslej uveljavil. Pri tem se pa še nismo prav nič ozirali na težkoče izrabe toplotne energije pri kotlu, ki jih je cela vrsta. Najprej uran ne prenese visoke temperature. Da ga zaščitimo, ga moramo prevleči s čistim aluminijem, ne s kako aluminijevo zlitino. Aluminij moramo izbrati zato, ker je to edina tehniška kovina, ki razmeroma malo vpija nevtrone. Aluminij sam pa tudi ne prenese temperature, ki leži mnogo nad 100° C. Izkoristek toplotnega stroja, ki mora delati s tako majhno temperaturo, je zelo majhen, saj dekmo pri navadnih parnih strojih s temperaturo do 400° C in še čez, da res koristno izrabimo toploto. Vendar ne smemo prehitro obupati, saj delajo uranski kotli šele nekaj let in v tako kratkem času gotovo ni bilo mogoče idealno rešiti vseh težav. Toda stanje je danes tako, da se porablja vsa sproščena energija le za gretje vode v rekah, ki tečejo ob kotlih. Celo to drži, da je postavitev kotla bistveno vezana na bližino reke, v katero odvajamo sproščeno toploto, s katero danes še ne vemo nič pametnega početi. Tudi če se nam posreči uranski kotel izrabiti za vir energije, nismo s tem rešili vprašanja preskrbe si kurivom. Urana je namreč na svetu premalo za vse potrebe. Če bi morali z njim kriti vse energijske zahteve sveta, bi danes znana množina urana zadoščala komaj za dobrih sto let. Ne smemo seveda pozabiti, da pri današnjem znanju izkoriščamo manj kot eno stotisto-činko energije, ki tiči v gmoti urana. Če bi mogli dvigniti izkoristek na eno desettiso-činko, bi bili preskrbljeni za poldrugo tisočletje! Uranski kotel nas je doslej nekoliko razočaral kot vir energije. Njegova prava vrednost tiči čisto drugje: uranski kotel je prava earovna kuhinja, kjer nastajajo prvine in se pretvarjajo druga v drugo skoraj tako, kot so si želeli nekdanji alkimisti. Samo da pri tem ne dobivamo ravno zlata, ki so ga iskali alkimisti, marveč še mnogo bolj drage in skrivnostne snovi. Oglejmo si nekatere. Videli smo že, da kljub vsismu prizadevanju nekaj nevtronov vendarle obtiči v težkem uranu. Tako jedro, ki je sprejelo nevtron, se sicer ne razcepi, zato je bila energija nevtrona premajhna, toda vendar se ns počuti preveč dobro in se prav kmalu, v dobre pol ure pretvori v novo jedro doslej popolnoma neznanega elementa neptunija, ki je v razpredelnici prvin tik za uranom. Toda tudi to jedro ni ustaljeno in se v nekaj dneh pretvori v jedro sledeče prvine plutonija. Ta jedra so pa bolj obstojna, saj razpadejo na pol šele v 24.000 letih. Del nevtronov, ki jih polovijo težka uranova jedra, tedaj neprenehoma pretvarja uran v plutonij, ki ga je vedno več v kotlu. Nabira se v uranskih palicah, iz katerih ga moremo dobiti s kemijskimi metodami, saj je to čisto drugačna prvina kot uran. Na vsak milijon kilovatnih ur v kotlu sproščene energije dobimo en kilogram plutonija. Njegova jedra imajo glede razcepa prav take lastnosti kot lahki uran: vsak nevtron, ki zadene plutonijevo jedro, sproži razcep, ki da tudi nekaj novih nevtronov. Torej je plutonij idealno jedrsko gorivo, ki ni -prav nič mokro in gori takoj, če ga je le toliko skupaj, da ne uide skozi njegovo površje preveč nevtronov v okolico. Plutonij in lahki uran sta idealno jedrsko razstrelivo. Če napravimo iz enega ali drugega dovolj veliko kroglo — verjetno potrebujemo za to 20 do 50 kg snovi — potem so izgube na površini tako majhne, da se more v notranjščini razviti tako močna verižna reakcija, da se v neznansko kratkem času razcepi velik del jeder. Sproščena energija segreje kroglo do sicer na zemlji nedosegljive temperature — do nekaj sto tisoč stopinj, če ne še več — vsa krogla se uplini in razleti. Pri tem nastanejo hipni tlaki do milijon atmosfer, silen eksplozijski val se širi na vse strani in uničuje vse, kar na poti sreča. Bomba v Hirošimi, polnjena z lahkim uranom, in bomba v Nagasakiju iz plutonija, sta obe eksplodirali nekaj sto metrov nad tlemi.'Porušili sta hiše, po večini lesene, v prostoru s premerom nad en kilometer, silni toplotni val pa je vžgal tudi V krogli imamo uran 235 ali plutonij. Krogla 1 je premajhna za verižno reakcijo, ker vsi nevtroni, ki nastanejo pri razcepu jedra (v sredi), prej zapuste kroglo kot zadenejo na drugo jedro. Krogla 2 je že tako velika, da se reakcija v njej vzdržuje, na vsak razcep pride po en tak nevtron, ki se mu posreči sprožiti nov razcep (velikost jedrskega kotla iz urana 235 ali plutonija). Krogla 3 je pa že tako velika, da število razcepov narašča, reakcija se pomno-žuje in v najkrajšem času pride do eksplozije (atomska bomba). še bolj oddaljene vnetljive predmete. Požar je napravil največ škode in zahteval največ človeških žrtev. Bikinijski poskusi so pokazali vpliv bombe na morju. Ko se je sedaj po nekaj letih polegel prvi hrup okoli atomske bombe, nam je jasno, da to silno orožje vendar ni vsemogočno in da se da proti njemu boriti kot proti vsakemu drugemu. Plutonij pa tudi lahko koristneje porabimo, in sicer za postavitev prav majhnih jedrskih kotlov, ki bi utegnili služiti za energijske vire v oddaljenih, pustih krajih, kot je Arktika ali Sahara, kjer ni drugih energijskih virov in kamor je dovoz zelo drag. Tudi utegne postati plutonij kurivo za velike prekooceauske parnike, ki jim danes pobere premog ali nafta velik del ladijskega prostora. S plutonijem bi se dalo misliti celo na medplanetni promet, na raketo, ki bi jo poslali na luno ali na Mars. Na drugi strani pomaga nastajajoči plutonij v kotlu lahkim uranovim jedrom pri gorenju. Če ga še sami dodamo kotlu, moremo njegovo moč povečati, ne da bi bilo treba zgraditi večji kotel. Verjetno so razmere pri tem celo tako ugodne, da nam nastane več novega plutonija, kot nam pa dodanega zgori, tako da kar v peči produciramo gorivo. Podobna čarovnija bi nam bila prav všeč v navadni peči, če bi nam pri gorenju nastajalo vedno več drv! V kotlu se nabirajo tudi vse razbitine, ki nastajajo pri razcepu uranovih jeder. To so čisto novi atomi, ki jih po kemijskih lastnostih lahko opredelimo kot jod, srebro, cezij, barij itd. Vendar se pa od navadnih atomov nekoliko razlikujejo. Nastali so pri najsilnejši eksploziji, kar jih poznamo, pri razcepu urana. Ne moremo jim zameriti, da so se v takih okoliščinah rodili močno popačeni in nepravilne sestave. Močno se morajo še predelati, preden postanejo normalni atomi. Jedra morajo zmetati iz sebe vso nepotrebno navlako v obliki raznih žarkov beta — to je hitrih elektronov — taka jedra so vsa radioaktivna. V kotlu najdemo radioaktivni jod, radoaktivni barij itd. Iz uranskih palic jih izločimo s kemijskimi metodami, kot smo videli prej pri plutoniju. Služijo nam lahko kot nadomestilo za dragi in redki radium pri obsevanju rakavih novih tvorb. Toda našli smo zanje še bolj zanimivo uporabo. Radioaktivni jod se v svojih kemijskih lastnostih prav nič ne razlikuje od navadnega joda. Če ga použijemo, potuje v telesu prav tako kot navadni, neaktivni jod, se ustali v raznih delih telesa, n. pr. v ščitni žlezi, tako kot zahteva preosnova v našem telesu. Toda radioaktivni jod se izda. Vsak njegov atom se pri razpadu oglasi z žarkom, ki ga odda. Tako moremo zasledovati pot joda po telesu, odkriti nepravilnosti v presnovi, to je bolezen, in najti včasih tudi način zdravljenja, ki bi bil brez radioaktivnih pomočnikov nemogoč. Razen radioaktivnih prvin, ki nastajajo pri razcepu, moremo v kotlu ustvarjati še druge po obsevanju z nevtroni. Tako dobimo radioaktivni fosfor, žveplo, kalcij, železo in moremo z njimi preučevati, kako potujejo te prvine po človeškem telesu, kaj vse porabimo- iz hrane in kako delujejo umetna gnojila na rastline itd. Nešteto vprašanj moremo tako rešiti in nešteto novih ugank nam postavlja vedno bolj zamotana narava. ~ ^ Na novo nastajajoče prvine v kotlu večinoma prav rade vpijajo nevtrone, Izgube so vedno večje in končno jedrski pepel uduši ogenj v kotlu. Kotel se ustavi, treba ga je očistiti, pretopiti vesi uran in odstraniti iz njega vse nove tujce. To niti ni tako lahko delo, ker je vse, kar je bilo v kotlu, od sile radioaktivno. Pa tudi vse stene kotla oddajajo velikanske količine žarkovja alfa, beta, gama (prav trdo rentgensko žarkovje) in nevtronov. Vsi ti žarki »o pa človeku zelo nevarni in utegnejo biti tudi smrtni. Z debelimi stenami iz betona varujemo vse osebje, ki se mora gibati v bližini kotla ali ki mora delati z »vročimi« palicami in drugim materialom, ki ga vzamejo iz kotla. Po možnosti je treba vse delo opraviti z avtomati, kontrolirati potek le od daleč in se ogibati vsakega dotika s tako nevarnim materialom, ki nas ožge, ne da bi to takoj čutili in ne da bi mogli kdaj popraviti škodol Malo preden so odkrili uranov razcep, kar je omogočilo izrabo jedrske energije v uranslkem kotlu, so ugotovili, da ima tudi narava sama svoje jedrske centrale, kjer neprenehoma sežiga jedrsko gorivo. Vsaka zvezda, torej tudi naše sonce, je ogromna jedrska peč. Prav v sredi zvezd, kjer je temperatura okoli 20 milijonov stopinj in tlak več milijonov atmosfer, ®e neprenehoma pretvarja vodik v helij in pri tem spreminja skoraj sedem tisočink svoje gmote v toploto, ki že na milijarde let vzdržuje zvezde in sonce v njihovem sijaju. Vse življenje na zemlji je le posledica toplote in svetlobe, ki nam jo pošilja sonce. Torej živimo le na račun sproščene jedrske energije; naš premog in nafta sta le nakopičena jedrska energija sonca davno preteklih dob; voda, ki žene hidrocentrale, pa je prejela svojo energijo od sonca'šele pred kratkim časom, ko so jo topli sončni žarki dvignili iz morja v visoke oblake. Zvezdni kotli so znatno boljši kot naši uranski, saj izrabljajo tisočkrat večji del gmote. Toda nam na zemlji je njihova metoda nedosegljiva, prevelike so temperature in tlaki, ki jih zahtevajo, pa tudi prepočasi potekajo, da bi se nam splačali v zemeljskih prostorih. Če se ozremo ob koncu na ves problem jedrske energije, vidimo, da tičijo gotovo tu še veliko obetajoče možnosti, ki jib danes še ne poznamo docela. Toda že to, kar smo naravi ukradli skrivnosti, je veliko in nam more koristiti na razne načine. Žal pa smo videli in slišali doslej več o škodljivih uporabah jedrske energije, o atomski bombi, ki naj uničuje in podira vse, kar so ustvarile pridne človekove roke v dolgoletnem delu. Ni kriva temu znanost, krive so temu imperialistične sile, ki ne poznajo nobenih ozirov pri uresničevanju svojih temnih ciljev, ko hočejo zasužnjiti ves svet in ga izkoriščati. Prav gotovo pa je naloga znanosti, koristiti človeštvu in ne škodovati mu. Tega se danes tudi vedno več znanstvenikov zaveda in zato so vedno bolj pogosti njihovi ugovori proti »atomski« politiki, proti izrabljanju atomske energije za zastraševanje in zasužnjevanje svobodoljubnih narodov in delovnega ljudstva vsega sveta. V tem njihovem prizadevanju jim je v oporo vedno glasnejši klic delovnih množic, ki zahtevajo mir, odstranitev vojnih hujskačev, prepoved atomskega orožja in sodelovanje vseh narodov pri preiskavi možnosti za uporabo jedrske energije v miroljubne namene, ki bodo res koristili vsemu človeštvu in mu pomagali do boljšega življenja. V tem prizadevanju se moramo vsi združiti, vsi. ki delamo za pisalno mizo, v laboratorijih, v tovarnah, na polju in v gozdovih. Vsi delovni ljudje moramo zal^evati, da se morajo uspehi našega dela porabiti le za napredek človeštva, za dvig njegove življenjske ravni, za odpravo izkoriščanja človeka po človeku in da je treba vsem tistim, ki tega nočejo, ki bi radi porabili nove izsledke v druge namene, ki bi radi ovirali naše delo, učinkovito preprečiti njihove slabe namene. Mi hočemo mir, mi delamo zanj, mi ne dovolimo vojne! Nedelja (Istrski akvarel) . . . K . . . gf GemaHafner So njivice rdeče položne stopnice in hiše, čepeče po hrbtu vzpetine, utrujene, splašene ptice ... Pod mrežami trt se miza hladi, pijačo in kruh in počitek deli. Kosmati obrazi in težke pesti, široki nasmeh po ustnah drsi, se v gubah prstenih senca topi. Obrvi — kot šopi trave ožgane, 'Oči — kot drobci premoga in kaplje morja, pogled in beseda — utrinek srca. V bokalu usiha, v grlu pa pesem brsti. Na pragu kot butara dračja mamka brezzoba sloni, nasmiha se v pest, se glasno na dedce jezi. Ognjišče cvrči in v kotlu voda brbra. Nad brajdami kozel bradat privezan še muli. V globeli škrlatni otoki in morje kot plošča zlata. Klokoče utrujenost mlačna pojoči mladini v kosteh, zaplate plamenastordeče pa vriskajo v mrak s popravljenih streh. 6 Koledar 81 O luni V Mohorjevem koledarju za leto 1948 in 1949 smo pojasnili, kakšno je sonce in kako s svojim raznovrstnim žarkovjem in toploto vpliva na vreme, rast in življenje na zemlji. Sonce nam ne daje samo vse sivetlobe in gorkote, potrebne za življenje, daje nam tudi vso energijo (silo), potrebno za delo. V tem sestavku si bomo ogledali, kakšna je luna, kakšno delo opravlja kot spremljevalka zemlje in kateri so resnični njeni vplivi. O nobenem drugem nebesnem telesu ni med ljudstvom razširjenih toliko raznih mnenj o vplivih na zemljo kakor ravno o luni. Luni pripisujejo, da vpliva na vreme, lunine mene (polna luna itd.) naj celo določajo, kdaj sej ali orji ali si strizi lase. Ako sije luna na spečega, baje ta lahko oslepi ali umrje, nekatere pa celo »nosi«. Vsega tega je baje kriva luna. Kaj pa je do sedaj dognala o luni astronomska znanost? 1 Že v sivi davnini, ko so si ljudje urejali skupnost in se je začelo razvijati gospodarstvo, so redno opazovali nebesna telesa: sonce, luno, planete in zvezde, da bi po njih merili čas. Luna jim je najbolje razdeljevala časovna razdobja. Stari Babilonci so vzeli za enoto dvanajst mesecev po trideset dni in tako dobili dolžino leta (360 dni). Sčasoma pa so spoznali, da ima lunino leto napake (sončno leto ima 365 1/i dni) in morali so sfvoj koledar popravljati, in sicer so k dvanajstim mesecem včasih — kot nekak prestopni mesec — vrinili še Ta poljudnoznanstveni spis o luni, ki jo rada opeva narodna in umetna pesem, priob-čujemo zato, ker mnogi dopisi uredništvu dokazujejo, kako se ljudje resno zanimajo tudi za nebesno svetovje. To zanimanje je seveda zelo starodavno. A v tisti pretekli davnini je bilo nebesno svetovje le skrivnost in uganka in prav zato je bilo zlasti o luni spletenih premnogo domislekov in trditev o vplivu lune na rastlinstvo in tudi na človeka, za kar pa ni bilo nobene stvarne ugotovitve. Zvezdoslovci so nam že kar natančno odkrili luno in opisali njeno preteklost in sedanjost. Morda nekaj luninih učinkov na zemljo, zlasti na rastlinstvo, še ni dognanih, a ugotovil in razodel jih bo čas. Ivan Tomec en mesec za izravnavo. Lunine mene so ljudi navedle tudi k temu, da so mesec razdelili na štiri sedemdnevne tedne. Pri Babiloncih je bilo zelo razvito opazovanje neba, celo na tako imenovanem »babilonskem stolpu« so imeli opazovalnico. Tudi Kitajci in Egipčani so imeli tedaj zelo razvito kulturo. Egipčani so imeli že takrat sončno leto s prestopnim dnevom vsako četrto leto, vendar so to varovali kot skrivnost. Danes je znano, da luna obkroži zemljo v enem mesecu, zemlja z luno pa obkroži sonce v enem letu. Da bomo laže pregledali razdalje in velikosti teh teles, si mislimo pomanjšan model: sonce naj bo v premeru štirinajstih metrov velika krogla (kakor enonadstropna hiša). Sonce se zasuče okrog, svoje osi (sinodično) v 27,27 dneh. Poldrugi kilometer (četrt ure hoda) od te velike krogle je naša zemlja kot kroglica 13 cm, štiri metre od nje pa kroži okrog zemlje kot oreh (34 mm) velika luna. Zemlja — 13 cm velika krogla — s kot oreh veliko luno v enem letu obkroži v 1,5 km veliki razdalji 14 m veliko kroglo — sonce. Naj navedemo nekaj številk o velikosti zemlje in lune. Premer zemlje na ravniku (ekvatorju) je 12.756,776 km, premer lune 3.475 98 km, srednja razdalja med obema pa 384.403 km. Tako je zemlja v premeru štirikrat večja kot luna. Iz zemlje bi po velikosti napravili 49 lun in pol, po teži pa 81 in pol. Iz sonca bi napravili milijon tri sto tisoč zemeljskih krogel. Tako nam je jasno, kako majhna je luna v primeri s soncem in tudi z zemljo. Ko luna obkroži našo zemljo v enem mesecu, je njena pot nekoliko (za 5° 8' 43") nagnjena proti zemeljski poti (ekliptiki). Tako prekriža lunina pot ekliptiko v dveh »vozlih«. Vozla pa ne mirujeta, marveč se premikata, tako da v 18,6 letih prehodita ekliptiko. Ob mlaju je luna na svoji krožni poti med zemljo in soncem. Tisti čas ni vidna niti v jutranjih niti v večernih urah, razen ob sončnih mrkih. Toda že drugi dan po mlaju jo lahko opazimo na zahodnem, večernem nebu kot ozek krajček, obrnjen proti soncu, ostali del lune pa se svetlika pepelnatosivo. Ta siva svetloba je odsev zemeljske svetlobe, ki jo zemlja prejema od sonca. Naslednje dni še opazimo ta odsev, v daljnogledu celo še deseti dan po mlaju. Krajček se vsak dan liri in svetlobna črta. ki meji razsvetljeni in temni del lune, se vedno bolj pomika proti vzhodu, tako da je 6. ali 7. dan po mlaju svetlobna meja ravna. To je prvi krajec. Do prvega krajca zahaja luna pred polnočjo, vzhaja pa dopoldne. Prvi krajec vzhaja okrog poldne, zahaja pa okrog polnoči. (Zato je napačno slikati jutranjo pokrajino s »prvim krajcem« ali večerno z »zadnjim krajcem«.) Že s prostim očesom opazimo na luni temne lise in svetle pike. Daljnogled, celo z manjšo povečavo, pa nam razkrije vse polno »žrel«, posebno ob mejni svetlobni črti. Kdor hoče podrobno opazovati luno, naj jo opazuje samo v bližini te črte. Tam, kjer gre ta mejna črta, ravno vzhaja sonce in se tako rekoč dani. Počasi se svetlobna meja pomika proti vzhodu — luna narašča. Vsak predmet, ki je ob tej svetlobni črti, daje zelo dolgo senco, ker je tedaj sonce zelo nizko na luninem obzorju. Na luni sonce 28-krat počasneje vzhaja kot na zemlji, kjer vzide že v dveh in pol minutah. Dobro uro rabi sonce, da popolnoma vzide. Najlepši pogled na luno je ravno dan pred »prvim krajcem« do dneva po njem. Takrat se svetlobna meja pomika preko najlepših gora in pogorij in vidne so njih dolge in temne sence. Takih pogorij, kakor so na zemlji, je na luni zelo malo; so samo Apenini, Alpe, Pireneji, Altaj in Kavkaz (imenovali so jih po pogorjih na zemlji; vse druge gore, žrela itd. pa so imenovana po astronomih, matematikih in drugih učenjakih). Apeninsko pogorje, eno izmed najlepših pogorij na luni, se najbolje vidi ob »prvem krajcu«. Do pet tisoč metrov visoke, strme gore mečejo dolge, temne sence. Razprostira se v dolžino 500 km, od severozahoda proti jugovzhodu, med »Deževnim« (mare imbrium) in »Vedrim morjem« (mare sere-nitatis). Ti dve morji sta v gornjem, severnem delu; vidimo ju s prostim očesom kot temni lisi in med ljudstvom sta znani kot očesi »moža v luni«. V resnici so to obširne ravnine, posejane z nizkimi vrhovi, a so jih zaradi obširno^ti imenovali »morje«. Na luni ni ne zraka ne vode in seveda tudi ne morja; sploh ni tam nikakršnega življenja. Ako z dobrim daljnogledom opazjujemo strme gore v luninih Apeninih in njih ostre temne sence, opazimo, da je tam, kamor sonce naravnost ne posije, sama črna tema. Mračenja ni, ker ni zraka, da bi razpršil sončno svetlobo. Sence gora so ostre, zato astronom lahko izmeri višino vsake gore. Z merilnimi napravami (mikrometer) v astronomskem daljnogledu (refraktorju) izmeri dolžino sence in izračuna, kako visoko je tisti čas sonce nad luninim obzorjem, pa ima potrebne podatke za izračunanje višine gore ali pogorja. Toda so še drugi načini za izračunavanje višine gor. Vse večje gore in gorovja in veliko manjših predmetov je že izmerjenih ter narisanih v podrobne pregledne karte. Nekatere karte so narisane v velikosti dveh metrov in so vanje vrisane vse podrobnosti, kar jih vidimo v dobrem daljnogledu. Vsa vidna površina lune je tudi že fotografirana, in sicer z velikimi daljnogledi. Nobena fotografija pa ne pokaže takih podrobnosti luninega površja, kakor jih vidimo z dobrim srednje velikim daljnogledom. Seveda mora imeti opazovalec za to zelo izurjeno oko. Danes poznajo površino lune bolje in natančneje kot našo zemljo, kjer je še mnogo nepreiskanih predelov. Ravna svetlobna mejna črta ob »prvem krajcu« se prične že sledeči dan vidno kriviti proti vzhodu, luna narašča, svetlobna meja se vsak dan pomika proti vzhodnemu robu, do »polne lune«. Ta čas, ko luna po prvem krajcu narašča, vzhaja popoldne in zahaja po polnoči. Ko je po mlaju stara 14,8 dni in je vsa razsvetljena, je »polna luna«. Pogorja in gore nimajo nobenih senc, sonce sije tedaj navpično na lunino površino ter je najviše na luninem nebu. To je poldne na luni za meridian v sredi vidne oble. Ob polni luni, ko ni nikakih senc, ni ugodno opazovanje. Toda nekaj novega opazimo. Od nekaterih krožnih pogorij gredo kot žarki (radialno) na vse strani svetle, bleščeče se proge preko drugih pogorij, dolin in ravnin. Menijo, da je to posebne vrste vulkanski pepel Kako nastane sončni mrk: lunina senca pade na zemeljsko površino. (lava), ki zaradi svoje svetle barve odbija sončno svetlobo. Ako sonce poševno sije na luno, te svetle proge niso vidne. Lunina površina, pogorja, gore itd., sestoji iz lavi podobne snovi (pumex). Tudi najnovejša znanstvena raziskavanja (1948), ko so delali poskuse s kratkimi radijskimi valovi z radarjem, potrjujejo to. Gostota zemlje je 5,5, to je, zemlja je 5,5-krat težja kot ista količina vode. Gostota kini ne snovi pa je 3,33, torej manjša kakor gostota zemeljske snovi. Tudi privlačna sila na luni je manjša kot na zemlji. Ako na primer kak predmet tehta na zemlji 6 kg, bi tehtal na luni samo 1 kg. Že to nam pove, da so razmere na luni povsem drugačne kot na zemlji. Tudi luna je bila nekoč vsa žareča. Ker je skoraj 50-krat manjša od zemlje, se je prej ohladila kakor zemlja. Tudi notranjost se je hladila in površina krčila. Vulkansko delovanje je imelo večjo moč, ker je površina razmeroma lahka, privlačnost pa manjša. Tako so lahko nastala tako velika, lijakom podobna krožna pogorja, kakor jih na zemlji sploh ni. Zemeljski vulkani so tako majhni, da bi jih v njihovi velikosti na luni komaj razločili. Ognjenik Vezuv pri Neaplju ima na vrhu svojega stožca dober kilometer širok krater ali žrelo. Ako bi Vezuv prestavili na Luno, bi mogli njegovo žrelo opaziti z zemlje le z najboljšim daljnogledom, z močno povečavo in ob zelo ugodni sončni osvetljavi. Sto do dve sto metrov visoke gričke opazimo le, če imajo daljšo senco. Petdeset metrov visok griček opazimo, ako imamo odličen daljnogled, primerno osvetljavo in libracijo. Vulkanske sile so na luni torej sorazmerno lahko izoblikovale tako čudovito okrogla gorovja. Omenili smo že, da so našim pogorjem podobne oblike na luni zelo maloštevilne. Na luni so delovale povsem drugačne sile kakor na zemlji. Tam ni bilo pogojev, da bi se razvilo kako življenje, ni zraka, ni vode, tudi ni zvoka, ker zanj ni posredovalca — zraka. Kadar sije sonce na lunino površino, je silna Vročina, do 130°Cj tam pa, kamor sonce ne posije, je izreden mraz, do — 150° C. Ker ni ne zraka ne oblakov, se vročina takoj razgubi v svetovje. Vročina in mraz se torej tako menjavata, kakor se menjavata svetloba in tema. Zaradi silnih toplotnih razlik se seveda krušijo gore in pogorja. Tako lahko z dobrim daljnogledom opazimo, kako so gore šilaste in strme in je v njih vznožju nakopičene obilo zrušene snovi Tako nastajajo silni pretresi, ko se zaradi vročine ali mraza rušijo pobočja, a jih ni mogoče slišati, ker ni zraka. Tam vlada tišina in svet je brez življenja. Luna sije, ker se sončna svetloba odbija od njene površine. Svetloba, ki jo luna pošilja na našo zemljo, je 618.000-krat slabša od sončne svetlobe. Toplote ne daje skoraj nič. Z najobčutljivejšimi znanstvenimi merili so dognali, da pride od lune samo tak drobec toplote, kakor bi jo dobili, če bi kozarec vroče vode postavili 35 metrov od sebe. Širne ravnine so posebno dobro vidne o polni luni, s prostim očesom kot temne lise. Te ravnine so, kakor smo že omenili, imenovali »morja«. Ljudstvo pa vidi v teh lisah — morjih — »moža v luni«, Desno oko je Deževno morje, levo Vedro morje, med obema pa se razprostirajo Apenini in severno Kavkaz. Pod levim očesom so Mirno, Rodovitno in Kritično morje, južno pa Nektarno morje. Pod desnim očesom so Viharni ocean, Oblačno in Vlažno morje. (Taka imena so namreč dali tem predelom na luni zvezdoznanci.) Vse te širne ravnine niso nikoli imele vode; sonce, ki sije na primer na del pokrajine 354 ur neprenehoma, bi povzročilo, da bi izhlapela vsaka vlaga. Prav tako dolgo traja potem za isto pokrajino noč — silen mraz. Kadar opazujemo ob svetlobni mejni črti lunino površino, je vsa pokrajina jasna in čista, nič ne moti jasnega pogleda. Idealno opazovališče za astronoma bi bilo na luni. Sonce sije na črnem nebu, planeti, zvezde in kometi so vidni kljub sončni svetlobi, ker ni zraka, da bi sončno svetlobo razpršil. Ko sonce vzhaja, bi morali videti sončno krono kot srebrn sij okrog sonca. Tudi velike protuberance na sončnem robu bi lahko opazovali, ker bi zrak ne motil. Luna kroži okrog zemlje tako, da je vedno ista polovica obrnjena proti zemlji, ter se obenem zasuče tudi okoli svoje osi. Postavimo na primer na mizo svetilko, ki naj pomeni zemljo. Pojdimo okrog mize tako, da bomo vedno obrnjeni proti svetilki. Ko pridemo okrog mize, smo se obenem zasukali tudi okoli lastne osi in smo ves čas videli svetilko. Tako je tudi zemlja na luninem nebu skoraj vedno na istem prostoru. Le malo niha v krogu. V premeru je zemlja na luninem nebu vidna štirikrat večja, kot vidimo luno z zemlje. Vse celine, kakor Evropa, Azija, Amerika itd., so vidne kot svetli, morja pa kot temni deli. Videti je, kako se ta velika krogla v 24 urah zavrti in kaže natančen čas. Tudi svetle oblake je opaziti, ko gredo preko celin in morij. Samo sonce se premika na luninem nebu od vzhoda do zahoda. Ob polni luni (tedaj je zemlja v mlaju) gre sonce mimo zemlje. Zgodi pa se včasih, da gre sonce za zemljo, tako da ima luna sončni mrk, zemlja pa lunin mrk. Sonce, zemlja in luna so v ravni črti, luna pa je v bližini »vozla«. Poglejmo, kako nastane lunin mrk, opazovan z zemlje. Kakor smo že omenili, je zemlja med soncem in luno. Zemlja meče v prostor dolgo senco. Senca je v tisti daljavi, kjer je luna, široka za dlva in pol premera lune. Ako luna popolnoma zaide v zemeljsko senco, je popolni lunin mrk, ako pa gre luna nad senco ali pod njo, je delni lunin mrk. Popolni lunin mrk traja lahko do štiri ure. Vidimo pa lunin mrk povsod tam, kjer je luna nad obzorjem. Zato ga lahko opazujemo na več kot na pol zemlje. Drugače pa je pri sončnih mrkih. Ti so vidni le na manjših predelih zemlje. V 18 letih je 42 sončnih in 29 luninih mrkov. Že stari Egipčani, Kaldejci in Kitajci so pred več ko štiri tisoč leti ugotovili, da se mrki po 18 letih ponavljajo. To dobo so Kaldejci imenovali »saros«. Saros traja 18 let in 11 dni. S sarosom so napovedovali mrke. Večkrat so se pa zmotili, ker niso vedeli, da je več vrst (serij) sa-rosa, da se vidljivost mrka nekoliko premakne od vzhoda proti zahodu. Mrk čez 18 let bo na primer lahko zahodno (120°) od kraja, kjer je bil v začetku sarosa,. in ne bo viden tam, marveč v bolj zahodnih predelih Tako so bile njih napovedi večkrat napačne. Leta 2135 pred našim štetjem dva kitajska zvezdogleda Hi in Ho nista napovedala mrka ter sta bila zato obglavljena. Danes pa astronomi do sekunde natanko vedo, kdaj in kje bo viden urk. Polna luna vzhaja, ko sonce zahaja, in zahaja, ko sonce Kako nastane lunin mrk: luna pride v zemelj sko senco. vzhaja. Že dan po polni luni prične luna vidno pojemati. Svetlobna mejna črta se pomika od desnega roba proti sredini. Tam, kjer je ta črta, se noči, ker za tam sonce zahaja. Kjer ni sonca, takoj nastane silen mraz. Na luninem nebu jasno svetijo zvezde in planeti, a dajejo premalo svetlobe, da bi razsvetlili pokrajino. Opaziti ni nobenega utrinka, ker utrinek zažari le, ako gre skozi ozračje. Na zemljo pade vsak dan veliko utrinkov, toda naše ozračje prepreči, da ne pridejo vsi do tal in da prej v zraku zgore. Na luni pa bi bil vsak utrinek nevaren, ker ni ozračja, da bi v njem zgorel. Po mlaju, ko je luna stara 22,1 dni, je zadnji krajec. Ob zadnjem krajcu, ko je sve'lobna mejna črta zopet ravna ter gre preko Apeninskega pogorja, vidimo čisto drugačno sliko pogorij, ker gredo sence vse od leve proti desni, nasprotno kakor ob prvem krajcu. Pogorja moramo zato opazovati pri vseh menah, da dobimo pravo obliko predmetov. Zadnji krajec vzhaja okrog polnoči in zahaja okrog poldne. Z lune bi ob zadnjem krajcu videli zemljo kot prvi krajec, nasprotno bi pa videli zemlio ob »prvem krajcu« kot zadnji krajec. Naslednje dni se »zadnji krajec« vedno bolj maniša in pepelnatosiva svetloba se zopet pokaže na temnem delu lune kot odsev zemlie. Ta čas vzhaja krajček dopoldne in zahaja popoldne. Vsak dan se krajček bolj bliža soncu, dokler ni zopet mlaj. Ob tem času bi videli z lune našo zemljo kot »polno zemljo«. Poglejmo, kje na lunini površini je pri vsaki meni poldne. Pri prvem krajcu je poldne na desnem robu (ako gledamo proti luni). Tam pa, kjer je svetlobna črta. ravno vzhaja sonce. Ob polni luni je poldne na srednjem meridianu; sonce vzhaja na levem robu, zahaja na desnem. Na zadnjem krajcu je poldne na levem robu, sonce pa zahaja na svetlobni mejni črti. Mlaj ima polnoč na srednjem meridianu na temni polobli, ki je obrnjena proti zemlji. Takoj po mlaju se prične svetliti na desnem robu, kjer bo vzšlo sonce. Prične se nov mesec ali nova lunacija, nov lunin dan, enak enemu mesecu (sinodično). Od mlaja do mlaja je bilo treba luni, da je obkrožila našo zemljo, 29 dni 12 ur 44 minut 2,8 sekund, namreč glede na sonce (sinodično), glede na zvezde (siderično) pa je treba luni, da obkroži zemljo in se hkrati tudi zasuče okrog svoje osi, 27 dni 7 ur 43 minut 11,5 sekund. Ob mlaju je luna med soncem in zemljo. Ako gre v tem času luna v bližini »vozla«, to je križišča svoje poti in ekliptike, nastane sončni mrk. Sonce obseva luno, ki ima krajšo in ožjo senco kakor zemlja. Ako lunina senca zadene zemljo v srednjih predelih, je senca tam široka samo do 280 km, ako jo zadene bliže tečajev, je široka okoli 500 km. Luna obkrožuje zemljo po elipsi podobni poti. Tako se lahko zemlji približa ali se oddalji od nje. Ta razlika znaša 50.300 km. Ako je luna ob mrku v prizemlju, tedaj sonce popolnoma zakrije, nastane popolni sončni mrk. Če pa je luna v odzemlju, je sonce le deloma zakrito in nas'ane obročasti sončni mrk. Delni sončni mrk pa je, ako je luna v bližini vozla in sonce le bolj ali manj zakrije. Popolni sončni mrk traja največ 8—12 minut, delni mrk pa lahko traja do štiri ure. Ob popolnih sončnih mrkih so astronomi ugotovili, da ima sonce protube-rance in sončno krono. Od leta 19^0 pa morejo sončno krono opazovati vsak dan s posebnim daljnogledom — koronoskorom.1 Kadar 'una vzhaia ali zahaja, jo vidimo veliko večjo in bolj ploščato, kakor jo vidimo visoko na nebu. Tega je krivo lomljenj žarkov v našem ozračju (refrakcija). Kadar luna vzhaja in je ravno še pod obzorjem, refrakcija toliko dvigne njeno podobo da jo vidimo nekoliko prej, preden res vzide, kadar pa zahaja, jo vidimo še nekaj časa potem, ko je stvarno že zašla. 2 Do 17. stoletja so luno zelo malo poznali. Ko so izumili daljnogled, ga je italijanski astronom Galileo Galilei prvi obrnil proti nebu. Odkril je, da ima sonce pege, luna gorovja itd. Drugi astronomi, ki so v 17. stoletju opazovali in risali luno, so bili Hevelius, Langreen, Grimaldi, Riccioli, Cas- 1 O vplivu sonca na zemljo glej: Ivan Tomec, Tajne našega sonca, Tiskarna Družbe sv. Mohorja 1947. Prva sta luno fotografirala Warren de la Rue in Rutherford na Lickovem observatoriju. Pariška zvezdarna je izdala fotografski atlant, ki kaže luno v premeru 2,5 metrov. Najboljši fotografski posnetki posameznih delov lune so fotografije observatorija Yerkes, fotografirane s 102 cm zrcalnim daljnogledom (slika kraterja Kopernika je delo observatorija Yerkes). A fotografija sini. Njih pregledne karte so bile majhne in malo podrobne. V 18. in 19. stoletju so daljnoglede izpopolnili. Astronomi so narisali natančne karte, izmerili pogorja na luni ter določili njih lunografsko lego. Nekateri astronomi so desetletja porabili za opazovanje in risanje lunine površine. Lu-noslovci v tej dobi so bili: Schroter, Mayer, Madler, Lohrman, Carpenter, Neison, Klein, Krožno pogorje Kopernik in okolica na luni (fotografirano v ameriškem observatoriju Yerkesu). Schmidt. Madler in Neison sta narisala večje karte ter opisala v debeli knjigi vsa važnejša gorovja. Atenski astronom Schmidt je narisal posebno natančno k'arto, na kateri je nad 33 000 žrel (kraterjev), ki so vsa tudi izmerjena. Vsa večja gorovja imajo imena po znanstvenikih, le manjša so za-znamenovana z grškimi črkami.2 Po zadnji vojni je astronom Josef Klepešta v Pragi izdal natančno karto v velikosti 70 cm. To je ena izmed najlepših preglednih kart lunine površine. 1 Tudi naš Vega je kot matematik in astronom dobil na luni spomenik. Več krožnih pogorij na jugozahodnem robu vzhodno od Avstralskega morja se imenuje po njem. Ravno tako je krožna ravnina, v sredi, imenovana po Boscovichu. lune tudi z največjim daljnogledom nima podrobnosti, kakor jih vidimo s srednje velikim daljnogledom, zato vsi astronomi, ki redno in znanstveno preučujejo površino lune, uporabljajo samo manjše in optično dobre daljnoglede, katerih objektiv ima v premeru 3—5 palcev (palec = 27 mm). Vse najboljše karte so bile risane pri 100—200-kratni povečavi, ko se podrobnosti na luni najbolje razločijo. Prevelika povečava zelo razprši svetlobo, tako da je površina lune temna in se podrobnosti ne vidijo. Galilei je že leta 1610 s svojim slabim daljnogledom s 30-kratno povečavo odkril na luni pogorja, na soncu pege ter videl svetlejše Jupitrove lunice. Sedanji mali daljnogledi z majhno povečavo pokažejo Deževno morje na luni ter krožna pogorja Pla' ton, Antolik, Aristil, Arhimed in Eratosten. vsa večja pogorja, krožna pogorja, ravnine in »morja«. Ako po fotografiji poznamo površino lune, lahko že z majhnim kukalom najdemo, kje so večja pogorja, kakor Ape-nini, Alpe, Kavkaz, Kopernik in vsa »morja«. Omenili smo že, da je lunina površina iz lažje snovi in da je privlačnost na njej« manjša. Tam so delovale predvsem vulkanske sile, da so izoblikovale gorske oblike, ki nimajo primere na zemlji.3 Te oblike imenujemo »kraterje« (žrela). Na luninem površju jih je nad 55.000, majhnih celo na sto tisoče. Podobni so drug drugemu, razlikujejo se predvsem po velikosti. Nekateri so velike ravnine s premerom 100—200 km, obkrožene s pogorji Ako bi kdo stopil na vrh takega krožnega pogorja, bi nasprotnega obrobnega gorovja ne opazil, ker je luna majhna in se že v taki oddaljenosti površina toliko ukrivi, da pri- 3 Na Islandiji, v Ameriki in na Novi Zelandiji »o »gejziri«, ki brizgajo v določenih presledkih vročo vodo. Nekateri znanstveniki so mnenja, da so zemeljski vulkani tudi gejziri, le da namesto vode bruhajo lavo. de nasprotno obrobno gorovje že pod vidno obzorje. Jugozahodno od Apeninskega pogorja je mogočen krater Kopernik (glej sliko). Okrogli nasip meri v premeru 20 km. V notranjosti se nasip strmo spušča 3.600 m globoko, kjer je še 600 m visok stožčast hrib kot preostanek nekdanjega vulkanskega izbruha. Zunanji del nasipa se polagoma spušča do podnožja, ki je 2.400 m višje kot notranje dno, Na zahodni strani Kopernika mrgoli majhnih kraterjev (velikih od 1000 do 2000 m). Maloštevilna so krožna pogorja in krožne ravnine. Te oblike so večje, nimajo pa v sredi stožca, kajti tu niso delovale tako močne vulkanske sile kakor v kraterjih. Krožno pogorje Ptolemej je v sredi, ima v premeru 30 km in je brez stožca. Značilno je, da je notranja ravnina v kraterjih in v krožnih pogorjih vedno nižja kot zunanja ravan. Pogorja, kakor so Apenini in druga, smo že prej našteli. Apenini so edini nekoliko podobni zemeljskim pogorjem. Apenini imajo nad 3000 vrhov, vse zelo strme in šilaste. Nekateri so do 6000 m visoki. To pogorje se razprostira do 500 km daleč. Pripominjamo, da na zemlji merimo višino gora nad morsko višino, na luni pa nad ravnino v podnožju. Zato je višina gora na luni resnično tako velika. Drugače je na zemlji, na primer: naš Triglav je visok ?863 m — ker je pa Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru 530 m nad morjem, je resnična višina Triglava le 2333 m. Na južnozahodnem robu lune je krožno pogorje \Vargentin, ki ima vso notranjost do vrha zalito z lavo ter je podobno po-dolgastemu hlebu sira. Zelo redke so posamezne gore. V severnem delu lune je v bližini krožnega pogorja Platon 2400 m visok Pico, v podnožju širok do 6000 m. V bližini južnega tečaja so gore celo 9000 m visoke. Samo ob polni luni so vidne svetle proge, ki gredo od kakega krožnega pogorja ko žarki na vse strani v več sto kilometrsko daljavo, preko gorovij ali ravni. Te proge nastanejo najbrž tako, da razpoke, zalite s krhko lavo, ob navpičnem sončnem obsevanju svetlo odsevajo. Z dobrim daljnogledom opazimo številne razpoke, po več sto kilometrov dolge in • ■ 1—2 km široke. Pri nekaterih so ugotovili, da so celo do 3 km globoke. Izredne sile so morale delovati, da so napravile tako velikanske razpoke na sicer krhki lunini površini. Ali je notranjost lune še žareča, ali so kaki znaki na njeni površini, da še ni popolnoma dokončala svoje življenjske poti? Astronoma Schmidt in Klein sta opazila, da je krater Linne, v bližini roba Vedrega I morja, izginil in da je sedaj na tistem kraju majhen lijak. Poleg kraterja Hyginus, južno od Apeninov, se je pokazal nov krater: Hyginus N. Astronomi pa se glede tega ne strinjajo, kajti ni izključeno, da je samo / pomota pri opazovanju. Morebitne spremembe površine na luni bi mogli ugotoviti le, ako bi bili vsi optični pogoji enako ugodni pri vsakokratnem opazovanju, kar pa je težko doseči. Zato so vse spremembe na luni danes še sporne. (Povsem jasno nebo ni ugodno za opazovanje, ker je zrak tedaj po navadi nemiren. Ako je na nebu nekaj kopičastih oblakov, je to za opazovanje nebesnih teles posebno ugodno, ker je večinoma vsa vlaga obrana v oblakih in se ozračje ne trese.) 3 Omenili smo že, da luna obkrožuje zemljo po nekoliko nagnjeni eliptični poti. Obe križišči, »vozla«, kakor tudi »prizemlje« in »odzemlje« ne mirujejo. Vozla obkrožita zemljo v 18,6 letih, »prizemlje« in »odzemlje« pa v 8,8 letih. Luna se sicer vrti okoli svoje osi enakomerno in natanko, toda njena pot okoli zemlje je zaradi omenjenih premikanj zelo neenakomerna. Zdaj prehiteva, zdaj spet gre počasneje. Hitrost se menja vedno, kadar pride luna v prizemlje ali odzemlje ali do vozlov. Najbolje vidimo to pri prvem in zadnjem krajcu, kjer se hitrost najbolj spreminja. Tako pride luna do prvega ali do zadnjega krajca včasih za kak dan prej ali celo pozneje kot po navadi. Lunina pot okrog zemlje in njeno izračunavanje je v astronomiji eno izmed najtežjih vprašanj. Ne samo zemlja in sonce, tudi planeti s svojo privlačno silo vplivajo na lunino kroženje - ter »motijo« njeno pot. Luna kroži okrog zemlje s povprečno hitrostjo 1 km na se- kundo. Zemlja pa z luno vred obkroži v enem letu sonce s hitrostjo 29,8 km na sekundo. Pot lune okrog zemlje, gledana s sonca, nima podobe elipse, marveč je vijugasta nasproti zemlji. Če pomislimo, da gre sonce z vso svojo družino planetov, lun, /fnalih planetov in kometov s hitrostjo 19,6 km na sekundo proti ozvezdju Her-kula, vidimo, da pota res niso tako preprosta. Lunino krožno pot astronomi natančno izračunajo zaradi mrkov, nadalje pa tudi, koliko je luna vsak čas oddaljena od kake zvezde, da morejo mornarji določiti, kje na morju (geografska dolžina) je njihova ladja. Vsa ta kroženja se pokoravajo naravnemu zakonu o medsebojni privlačnosti (gravitaciji) teles, ki ga je odkril nesmrtni Newton. Tudi luna privlači zemljo, seveda manj zaradi njene majhnosti, tembolj pa zemlja privlači našo luno in jo sili, da jo obkrožuje. Proti zemlji je sicer vedno obrnjena ista polovica lune, vendar zaradi omenjenega neenakomernega obkrožanja (libracija) vidimo tudi nekoliko zadnje polovice, na vzhodni in zahodni ter na severni in južni Apeninsko pogorje na luni (v sredi krožno po gorje Arhimed). strani lune, tako da poznamo tri petine vse lunine površine. Tudi zadnji del površine ni drugačen od tistega, ki je vedno obrnjen proti zemlji. Lunina privlačnost vpliva na zemljo tako, da se morska gladina nekoliko dvigne, kadar gre luna skozi meridian kakega kraja, kjer je to opazljivo. Dviganje in padanje morja imenujemo plimo in oseko. Ako gre-s'a skozi meridian obenem sonce in luna, je plima še večja. Plima in oseka sta vidni v pristaniščih v določenem času, ki ga astronomi za vsako pristanišče vnaprej izračunajo. Ta čas se imenuje »luški čas« in je v vsakem pristanišču nekoliko drugačen. Ladijski kapitan mora vedeti, kdaj je »luški čas« v kakem pristanišču, da ugotovi, ali bo pristal ob plimi ali ob oseki. Plima ni v vseh pristaniščih enako velika in kakor luna vsak dan kasni, tako se tudi plima zakasnjuje. Poglejmo še, kolika je privlačnost (gravitacija) lune ali zemlje. Ako je na primer plima na zemlji meter visoka, bi bila plima na luni, ako bi bila tam morja, kar 40 metrov visoka. Tako ni popolnoma nič čudnega, da so gorovja na luni tako čudnih oblik in razdrapana. Ko je bila luna v davnini v notranjosti še žareča in se je njena površina ohlajala, je zemlja s svojo veliko privlačnostjo sovpli-va'a na obliko površine in gorovij. Kakšnega pomena sta torej plima in oseka za zemljo? Vse velike reke s pritoki vred se zlivajo v morja. S seboj nosijo veliko nesnage, ki se useda pri izlivih. Tako nakopičena nesnaga bi lahko ogrožala zdravje, razširile bi se epidemije, a prideta plima in oseka ter odplavita vsak dan vso to nevarno nesnago. Plima in oseka opravljata važno naravno zdravstveno službo. Ravno tako tudi sonce s svojo toploto povzroča vetrove in dež, da se zrak čisti. Izredna sila in moč je v plimi in oseki. Pred več desetletji so napravili med otokom Angleseyem in obalo Walesa 460 m dolg železen most. Nad tisoč ton težko, cevi podobno ogrodje so morali dvigniti na visoke opornike v morju. Inženir Stephen-son je dal sestaviti železno ogrodje na splavih. Ko je bila plima, so na splavih zapeljali ogrodje do opornikov in čakali na oseko, da se je ogrodje usedlo nanje. Tako je luna dvignila težko mostno ogrodje na opornike. V obalnih državah, kjer se reke izlivajo v morje, uporabljajo plimo, da po rekah nosi težke splave navzgor, oseka pa jih zopet splavlja do izhodišča. Napravili so tudi že stroje na plimo, da so gnali vodne črpalke, ki so obalna mesta oskrbovala s pitno vodo. Velikanske zaloge sil, ki jih nudi luna s plimo in oseko, so še malo izkoriščene. Astronom Carpenter je v svojih spisih med drugim zapisal: »Rudniki so velika banka, iz katere vedno jemljemo, nikoli pa ne vračamo vanjo. Kurjava s premogom in drvmi je zapravljanje.« Države res že splošno postavljajo čim večje vodne električne centrale. S časom bomo greli in kurili ter svetili samo z elektriko, da prihranimo premog in drva za druge namene. Jugoslovanska morska obal je dolga in členovita. Vzdolž nje so skrite velikanske sile, ki jih lahko dajeta plima in oseka. Prenos teh sil v notranjost države bi ne bil neizvedljiv. Tako bi nastalo na stotine tovarn, ki bi dajale izdelke in kruh, potrebno energijo pa bi brezplačno nudila naša luna. Narava sama daje vse pripomočke. V prihodnosti bo morda napočil čas, ko bodo rudniki izčrpani, gozdovi izsekani, naprave vodnih central pa celo dražje od plimskih »luninih« central. Desetletja je znanost preiskovala, ali luna kaj vpliva na vreme. Dognala je, da vidno ne vpliva. Vse naše ozračje sicer plimuje v zgornjih plasteh, a ta plima je tako majhna, da jo celo najboljši instrumenti komaj zaznamenujejo, zato je meteorologi pri vremenskih napovedih doslej ne upoštevajo, ker godijo, da na vrsme nima vpliva.4 Ako 4 Ker preprost človek nima priprav, zato laže opazuje luno kot sonce. Ugotavlja torej v zvezi z luninimi menami uspehe in neuspehe pri rasti, pridelku in tako dalje, kar je posredno dragocena opora in napotek astronomu učenjaku, ki zna in more posamezne podatke prav obrniti in jih uporabiti za svoja raziska-vanja. Kdor koli torej ugotovi kako zvezo med luno in rastlinstvom, naj si to natančno zapiše in nam sporoči, da bomo na podlagi številnejših poročil skušali ugotoviti zakonitosti, ki jih (tudi preko lune) postavlja naravi sonce s svojo svetlobo in toploto. pa pravimo: luna ima kolobar, dež bo, povzroča ta megleni kolobar le z vodnimi hlapi nasičeni zrak. Drugače pa je z vplivom lunine svetlobe. Ko polna luna sveti, ne sveti z lastno svetlobo, marveč s sončno, sicer zelo oslabljeno, ali vendarle s pravo sončno svetlobo. Torej ima lunina svetloba v manjšem obsegu vse iste lastnosti in učinke, kakor jih ima sončna svetloba. Zemlja in luna sta otroka sonca. Luna se je v začetku svojega razvoja hitreje vrtela okoli svoje osi in se je na površini prej ohladila kot zemlja, ker je petdesetkrat manjša od nje. Notranjost lune je bila takrat še žareča, da je tekoči notranji del lune plimoval, povzročal trenje ob površini lune in oviral njeno vrtenje okoli osi. Tako se luna čedalje počasneje vrti in ker pli-manje še vedno deluje, bo imelo to svoje posledice. Dan se bo na primer na zemlji daljšal — seveda v dolgih tisočletnih razdobjih. Astronom Jeffrey je izračunal, da se bo čez petdeset tisoč milijonov let zemlja v 47 dneh zavrtila okoli svoje osi. Tedaj bo na zemlji dan dolg 47 dni. Tudi luna bo v 47 dneh obkrožila zemljo. Tako bo imelo samo pol zemlje vedno luno na nebu, druga polovica pa je ne bo nikdar videla. Nadaljnja posledica plimanja bo približevanje lune zemlji, tako da bo v nedogledni, daljni dobi zemeljska sila plimovanja razbila luno v drobce. Ti drobci bodo nato zemljo obkrožali kot planetki ali kot obroč, kakor ga ima Saturn. Ro-cheovo pravilo namreč pravi, da se luna, ki obkroža planet, ne sme preveč približati svojemu planetu, sicer ji preti razdejanje. A preteklo bo še na sto tisoče ali milijone let, preden se bo vidno opazilo, da se zemlja in luna vrtita in krožita počasneje kakor današnje dni. Pričahovanie Gema Hafner . Čakam te vse dni, noči, Vem, sredi gluhe boš noči, na oknu sveča ti v pozdrav drhti; še preden vzpne se polnoči kot zlati prah nebesnih cest po svodu belega srebra, so roji drobnih, hladnih zvezd. razklenil školjko mojega srca. Vzkliknil boš v tišino sanj, Čakam te, razprla sem roke. izpolnil vso praznino, dni pričakovanj. Vrt brez mejnika (Skadrsko jezero) Gema Hafner Kot trudna perut nad jezerom plava večer. Čolniček pristaja; v molk prhne ribičev klic, iz ločja se dvigne jata preplašenih ptic. V daljavi — koče, pogreznjene v mir, za okni bedijo: beda, bolezen, prepir. Danes ob jezeru tisoči delovnih rok seje o žulje v zrcalno gladino; poje sekira, brigade so živi jezovi, srce kot polip se vsesalo je v tla. Voda presiha — razgalja ledino, plodne prihodnje ravnice .., Vidim .. . Morje nemirno zorečega klasja, lan se razcveta kot sinje oči, sončnice zrele kot bakle gore, odžejana riževa polja se v vodi bleste, makove njive — škrlatne zastave — krog belih vasi. Jezero prej, zdaj vrt brez mejnika, v njem nova družina — venec družin . . . Le v delu, v pravici nov človek vzkali... Srce — najžlahtnejši sad — najlepše zori. Pogled v naravo Zbral F. S. F. Danes se poprijemamo dela z izredno požrtvovalno silo, s čudovitim, doslej kar neznanim množičnim naporom zato, da kot umna bitja čimbolj zagospodarimo naravi, naši zemlji. Zakaj? Zemlja je zares človekova last. Kar je v njej, na njej in nad njo, vse je človeku na voljo. Zemlja govori svojemu gospodarju — človeku; Vse je zate, toda iztegni roko in dalo se ti bo. Da. iztegni roko. Zavihaj si rokave, napni vse sile svojega uma in v trudu in znoju boš odkrival moje zaklade, se z njimi okoriščal ter si manjšal trud in trpljenje za »vsakdanji kruh« — to se pravi, za vse, kar potrebuješ za izboljšanje življenja. V letošnjem Koledarju imate opis lune. To je le drobec izmed nebesnih teles, ki so silno oddaljena, a za nas prevažna. Saj bi brez sonca, ki je gospodar vsega osončja, tudi na zemlji vse zamrlo: rastlinstvo, živalstvo in seveda tudi človek. Ta spis pa nas ne vodi v silne nebesne daljave. Kar na zemlji bomo ostali in se pogovorili o premnogih zelo zanimivih rečeh, ki jih vse premalo opazujemo in spoznavamo, da bi strmeli nad čudovitim re-dr>m, nad skritimi zakoni, ki vladajo v vsej naravi. Zemlja v svoji celoti Vsak šolarček že danes ve, da je zemlja zvezda, ena izmed sedmerih drugih zvezd*, ki jim pravimo planeti in ki plovejo v vse-mirju kroj; sonca. Zvezdoslovci, največji učenjaki trdijo, da doslej še niso odkrili nobene zvezde, ki bi na njej mogli izslediti življenje: ne rastlinsko in ne živalsko. Trdijo, da so snovi, ki so na teh zvezdah, takšne, da so nesposobne za kakršno koli ^'vljenje. »F.dino zemlja si je osvojila iz prasnovi tako gradivo zase, ki je prikladno za bivališče bodi rastlini, živali ali človeku. Edino na zemlji so izbrane le take prvin-ske snovi, s takimi svojstvi in v tolikem razmerju, da so kar najbolj prikladne za sedanji veličastni red v naravi. Tega reda smo tako navajeni, da se nam zdi vse delovanje narave že samoumevno. Toda vse to je določeno po velikem računu.« — To so besede učenjaka Faradaya. Ob tem svetovnem učenjaku, kemiku in fiziku, je vredno opozoriti na tole: Bil je do svojega 22. leta knjigoveški pomočnik.-Toda vsako uro po končanem obrtnem delu je posvetil učenju, zlasti kemiji in fiziki. Ko je dovršil 31. leto, je bil že po vseh izpitih profesor kemije na državni šoli. — Naša ljudska oblast je tudi prepričana, da nam bodo mnogi tečaji, obrtna in tehnična izobrazba in še drugo šolanje dali izmed tisočev mladih fantov, ki bi brez teh šol ostali navadni rokodelčiči, če ne samo hlapci in težaki — prav gotovo marsikakega novatorja — iznajditelja, v korist za splošnost. Voda Čeprav se vodi upre vesel dobrovoljček, češ voda še za v čevlje ni dobra, je kljub njegovemu praznemu sovraštvu preblago-dejna tekočina za vso našo zemljo. Dve tretjini zemeljskega površja pokriva voda — morje in jezera. Količina vode v neizmernih globinah morja pa ne sme biti večja. Učenjak Wallace je izračunal: če bi se pomnožila samo za desetino, bi bilo skoro vse zemeljsko suho površje pod vodo — zemlja bi doživela vesoljni potop. Dasi je voda prav povsod: v prsti, v vseh rast- ; linah, v drevju, v sadežih, v živalih, v človeku, in še celo prav v velikih odstotkih, je vendar ne zmanjka, a tudi vesoljnega potopa zemlja ne doživi. (Svetopisemski potop je zgodovinska stvarnost. Toda bil ni vesoljni — po vsej zemlji, marveč le krajevni, tam, kjer je bila zemlja takrat že obljudena) — »Voda je spojitev dveh plinov: Vodika in kisika. Naš um ne more doumeti velikanske množine vodika, da so se s spojitvijo vodika in kisika napolnila morja z vodo. Toda kisika je moralo ostati vendarle toliko, kolikor ga potrebuje ozračje za vse zahteve živega (organskega) življenja. Vse te mere in odmere so natančne in dognana stvarnost,« pravi Wallace. Voda ima zoper zakon, da mraz vse krči, vročina pa razteza, to lastnost, da se pri + 4° C ne krči več, ampak se razteza. Zato se pod ničlo shlajena voda razteza in zato led razganja skale. Led je lažji kakor voda. Zato voda zmrzuje (se širi) le na vrhu. Kaka sreča! Sicer bi jezera začela zmrzovati od spodaj, vse živalstvo v njih bi bilo uničeno. Ledena skorja pa ščiti vse živo v vodi pred mrazom in poginom. Voda ima še tri posebne lastnosti: že nevelika razlika topline jo spremeni v sneg. Kako je potreben, da topeči se sneg kot voda počasi pronica v zemljo, napolni raznovrstne žile, shrambe in rezervoare z vodo, ki hranijo v poletju studence, potoke in reke. Voda je hitro tudi hlap, da more potovati od širnih morskih gladin čez vse gorske velikane na kraje, kjer je kot dež za rast potrebna — blagoslov našim setvam. Le pomislimo, kakšne sile je treba, da v obliki hlapov dviga z morja milijarde ton vode. Sila (energija), ki jo daje sončna toplota, se pa ne izgubi. Z namakanjem polj preide v rastlinstvo, s polnjenjem rek pa goni mline in žene hidrocentrale, da nam proizvajajo luč, gorkoto in pogonsko silo. Iz vsega spoznamo, kako prečudovito obratuje narava z vodo, ki se je nobena kapljica ne izgubi v nič! Ozračje Ozračje imenujemo s tujo besedo atmosfero. Ta prostor pa ni prazen, čeprav ne vidimo ob jasnem dnevu, v zvezdnati noči v njem oblakov in megle. Ozračje ima razne, prav natančno odmerjene količine raznih sestavin. Ne sme biti nobene preveč, nobene premalo. V ozračju je največ dušika. Dušik je brezbarven plin, brez vonja, brez okusa in nič ni strupen. Silno pa so njegove spojine potrebne za življenje rastlinstva, od koder ga v obliki beljakovin dobiva živalstvo in človeštvo. Dušika je v ozračju v 100 prostorninskih delih (recimo v 100 litrih) 79 odstotkov (litrov). Kisika pa ni niti 21%. To razmerje je stalno. Ko bi bilo v ozračju le za 4% dušika več ali za 3°/o kisika manj, bi človek ne mogel živeti. Ogljikove kisline je prav malo, samo 0,03%. Ta je pa strupena. Strupena je, če pride z dihanjem v kri, ni pa strupena, če jo pijemo (sodavica, slatine). (Če peč ne vleče in ob kurjavi uhaja razvijajoča se ogljikova kislina, ogljikov oksid CO, ki je bolj strupen kakor ogljikov dioksid C02, iz peči v sobo, se ljudje zastrupijo, umrjejo.) Vendar je mora nekaj biti v ozračju, ker bi brez nje ne moglo živeti rastlinstvo, brez tega pa ne človek. »Vsak količkaj znatnejši prirastek tega ali onega plina bi moral imeti učinke, ki bi bili v svojih posledicah škodljivi.« (Wallace.) Kaj je zrak? Zemlja je obdana s plastjo zraka. Kako je ta plast debela, ni še popolnoma dognano. Danes sodijo, da je do 300 kilometrov, morda še ve", vendar pa je čim više tem redkejša. Ljudje te višine niso dosegli. Najviše se je dvignil sovjetski raziskovalec, in sicer do 22 kilometrov. Tam je zrak že 15-krat redkejši ko na zemlji. Zrak je zmes raznih plinov, ki smo jih —- poglavitne — že prej našteli. Zrak ima svojo težo. Dognano je, da pritiska na en kvadratni centimeter s težo enega kilograma. Ta pritisk se ne čuti, ker je povsod od zraka isti nasprotni pritisk. Če pa zrak izsesamo, n. pr. iz cevke, katere spodnji konec je v vodi, dvigne zračni pritisk vodo takoj v cevko. (Vodnjaki, razne sesalke, brizgalnice.) Strahotno silo zraka spoznamo ob bombnem napadu. Bombni plini odrinejo zrak, da nastane praznota (vacuum). V tistem hipu zrak, ki je nabran v raznih predmetih, bruhne v prazni prostor. Ob tem n. pr. lepo zravnane kose obleke, perila, zaprte peči razcefra in razruši, čeprav teh predmetov ni zadel noben odkršek bombe. Zračna plast mora imeti vse potrebne lastnosti za življenje na zemlji. Zrak mora biti prozoren, zrak pušča in prevaja sončno toploto do zemlje, obenem pa zračna plast to toploto zadržuje, da prehitro ne izpuhti. Zrak je elastičen, da se gibljemo, a zopet toliko gost, da nosi silne množine prahu. — Ta atmosferni — ozračni — prah nam ni nič škodljiv, nasprotno, zelo koristen je. Ta drobni prah nad vso zemljo v ozračju prihaja od ognjenikov in od velikanskih peščenih puščav. Brez njega bi ne bilo ne oblakov ne dežja. Vodni hlapi v ozračju bi se ne zgoščali v kapljice. Kakor je zrak elastičen, da ga ob mirnem vremenu niti ne občutimo, če hodimo, je vendar gost dovolj in odporen, da po njem plovejo velikanska letala. — Zares je ves zrak in vse ozračje imenitna, mojstrska zmes v varstvo in v prid zemlji in vsemu življenju na njej. Največja tvorna sila na zemlji — sonce Sonce! Kako ga ljubimo! Ko se po pustih, mrzlih, meglenih zimskih dneh spet pomladno prismeje na nebu, vse oživi. Čebelice prilezejo iz panja, mravljišče oživi, živina komaj čaka, da pride iz zatohlih ' hlevov, otročad skače po vrtu in trati in išče prvih cvetic. Starček prileze ob palici od peči in sede pred hišo na sonce. Spominjam se bolne mlade žene. Obiskal sem jo. po jetiki zapisano smrti. »Pripoveduj mi kaj! Kar koli,« mi je rekla. Pričel sem. Toda njeno bledo lice je bilo, kakor bi govoril v beli marmor. Kar naenkrat posveti živ žarek sonca na njeno posteljo, na njeno mlado, izsušeno roko. »Sonček!« je skoro vzkliknila in začela vsa vesela božati žarek na beli rjuhi. — Kakor bi ga ljubo prosila: Sonček, vrni mi zdravje, daj mi življenje! Nikdar še nisem tako živo občutil, kak dobrotnik nam je sonce. Sonce pošilja po žarkih na zemljo iz silnih daljav vso moč, vio tvorno silo, ki opravlja vse delo na zemlji. Tej skrivnostni, tej tvorni sili pravimo: energija. Koliko svojega dela pa je opravila, ko še ni bilo na zemlji ne nas in nobenega človeškega bitja. Pod zemljo, v premogu, v nafti, so shrambe nakopičene energije, ki jo človek danes odkriva in upravlja. O viru sončne sile, ki sedaj obdeluje zemljo, piše zelo preprosto veliki učenjak zvezdoslovec Secchi takole: »Razni gibi in toki zraka in vode na zemlji, razne rastlinske ustroj-be, vse sile, ki se porajajo pri gorenju lesa, oglja in sličnih prirodnin, kakor tudi vse sile, ki jih živali proizvajajo z uporabo svoje iz hran^ pridobljene toplote, so izključno učinki sončnih žarkov. Zračno morje je pravi stroj sončne sile, čeprav ne vidimo v njem ne vzvodov ne betov ne-koles.« Da more sonce s svojimi razsvetljujočimi in ogrevajočimi žarki iz silne daljave dvigati meglice in oblake, napajati studence, namakati zemljo in tako krasno zaljšati zemlji lice, morajo biti zemeljske sestavine prav v ta namen med seboj umerjene. »So različne prvine z mnogovrstnimi silami protivnih stremljenj; nekatere tako lene, da bi jih površen opazovatelj za veliki končni uspeh štel kot ničle, druge nasproti s tako silnimi lastnostmi, da na videz prete obstoju stvarstva; vendar najdemo pri natančnejšem razmišljanju njihovih vlog, da se popolnoma strinjajo z velikim načrtom medsebojne skladne umerjenosti. Izpreme-niti se ne morejo sile nobene prvine, ne da bi se takoj porušilo ravnotežje naprav in uničilo gospodarstvo sveta.« (Faraday.) Drobni svet Sedaj smo se ozrli v veliki svet. Tega so nam odkrili in obrazložili in ga še odkrivajo učenjaki — veleumi. Imamo pa drug svet, droben svet, ki je krog nas, ki smo vedno kar sredi njega, on pri nas in krog nas: to je svet rastlinstva — od najdrobnejše bilke do sto in več metrov visokega drevesa. Ves ta svet ljubimo. Naj so to zeleni travniki, naj so prelepa žitna polja, naj so senčni gozdi, naj so cvetice, ki si jih povijemo v šopek in prinesemo v sobo. Toda lepote in bogastva je toliko, da pre-zremo silne skrivnosti, čudovito in nenehno delo v rastlinah, da morejo biti to, kar so: naše največ;e dobrotnice. Brez njih bi tudi nas ne bilo! Ko so nas otročaje stari dedi in babice učili: nikoli ne smeš hoditi po travi, po lepem travniku gaziti, ne smeš stopiti v žito na njivi, ne smeš z nožem raniti sadnega drevca — zakaj vse to je greh, grd greh, so imeli prav in so s tem razodevali veliko spoštovanje do rastlin. Spoštovanje in občudovanje rastlin bo v nas vsesplošno, če bomo spoznali skrivnostno življenje rastlinstva, kakor so ga dognali učeni naravoslovci. Zato si natančneje oglejmo ustroj rastlin in njih delovanje Na rastlini opažamo korenino, deblo, vejice, liste in razen tega cvet in sad. Gotovo vzbuja pozornost, da se iz cveta razvije sad in se naša sadna in druga listnata drevesa jeseni listja otresajo, a še mnogo bolj zanimivo je vedeti, kako rastlina to napravi, kakšna je na znotraj in kako deluje. Celice.in cevi Predvsem je treba poudariti, da rastlina nikakor ni tako nesestavljena kakor lito železo, povsod enaka in brez vsake razlike in členovitosti, temveč je prav skrbno in natančno zgrajena. V vseh svojih delih sestoji iz samih majhnih kamric — celice jih 'navadno imenujemo — in so zelo podobne z medom napolnjenim in s pokrovčki zaprtim celicam v čebelnem satovju (glej sliki 1 in 2), samo da so mnogo manjše. Tako so majhne, da jih moramo več stokrat povečati, preden jih sploh vidimo. V lesu' ene same vžigalice jih je na tisoče, v polenu na milijone! Taka kamrica je deset-, sto-, tudi tisočkrat manjša od milimetra. Celica v satovju je toliko večja od nje kakor cerkev od škatlice za žveplenke. Plazma in plazmatične niti, les Toda kljub temu, da so celice tako zelo majhne, vendar niso prazne. V njih je sluzasta snov, ki spominja na beljak v jajcu in jo imenujemo plazmo. Plazma nosi v sebi življenje. Plazme sosednjih celic so medsebojno spojene po neskončno tenkih plazmatičnih nitih, ki so napeljane skozi luknjice v mrenici. Po teh nitih prihajajo snovi iz vseh smeri, od zgoraj, od spodaj in od strani. In prav tako zopet odhajajo. Ko celice dorastejo, ohranijo v sebi plazmo ali pa jo izgubijo in so potem prazne, luknjice pa ostanejo. Take prazne celice so po večini vse tiste, ki sestavljajo les. Zložene so proti sredini debla in pretakajo vodo. Da se pretakanje še hitreje vrši, se združi več zaporednih širših celic v eno samo daljšo cev tako, da izgube dno in pokrovčke (glej sliko 3). V lesu je vse polno takih cevi in ravno po njih se dviga največ vode. Če n. pr. napravimo prečen prerez skozi trstiko, jih opazimo s prostimi očmi, tako zelo so široke. Skozi te cevi lahko poženeš cigaretni dim, da se na drugem koncu pokadi, in naj je palica tudi meter dolga. Ličje in skorja S plazmo napolnjene celice pa obdajajo s tenko plastjo les; to je ličje, ki je glavni del skorje. Če vzamete maja meseca mlado vrbovo vejico in jo svaljkate med dlanmi, se bo omajala skorja in jo lahko snamete z lesa v obliki valjaste cevi. Vsak pastir vam pokaže, kako se to napravi, ker izdeluje tako piščalke. Ko ste to videli, naj vam bo jasno: v ličju tenke skorje tečejo po plazmatičnih nitih od celice do celice, od cevi do cevi sladki soki, ki jih je rastlina sama pripravila in jih imenujemo asi-milate. V belem lesnem valju pa kroži voda. Najmlajša skorja z močno napolnjenimi ličnatimi celicami je tik ob lesu. Na zunaj pa leži stara skorja z mrtvimi celicami, ki tvorijo samo še odejo. To je lubje, ki se lušči in pada od drevesa. Med lesom in skorjo pa je komaj vidna plast najnež-nejših celic, ki so nabrekle od najboljše plazme in se nikdar ne postarajo. Celice se venomer delijo in tvorijo na znotraj les, na zunaj pa skorjo. Korenina se daljša na koncu in prav tako deblo, veje in vejice, list raste deloma na konici, deloma pa ob peclju. Debeli pa se drevo v vseh svojih delih med lesom in skorjo. Hrana Tak približno je notranji ustroj rastline. Na zunaj pa poznamo predvsem tri njene dele: korenino, deblo in liste. Na vprašanje, kateri od teh organov je najvažnejši, moramo — dasi je videti drzno — reči, da tisti, ki je — zelen. Torej list. Korenina je 1. Celica: m = mrenica, p = plazma. — 2. Celice v mahovem listu: pn = plazmatične niti. — 3. Podolžni prerez skozi stebelce: c = cevi, st = celice. — 4. Prečni prerez skozi list: It = listna tančica, ali kožica, lr = listna reža, klz = klorofilova zrnca. samo podrejene, a seveda kljub temu velike važnosti, ker zasidra rastlino v zemlji, da je plaz in vihar ne izrujeta, in ker sesa iz nje vodo in z vodo vred vse tiste snovi, ki jih rastlina potrebuje za življenje, za rast in razmnožitev. Vprav devet prvin si mora poiskati korenina v zemlji: žveplo, fosfor, kalij, kalcij, magnezij, železo, kisik, vodik, dušik; če jih ne najde, prične hirati in bolehati. To je njena hrana. Korenina ne stika za posameznimi prvinami, temveč po-sreba kako raztopljeno sol, ki ji nudi po več navedenih snovi hkrati. Tako najde n. pr. v grenki soli hkrati magnezij, žveplo in kisik. Človeški želodec bi take surove, nepredelane hrane ne prenesel. Mi jemo samo to. kar so nam prežvečile rastline in živali. Tudi naš organizem potrebuje kalcija, da so kosti in zobje močni; zato jemo mnogo sočivja. In fosfora je treba, da so nam zdravi in spretni možgani; zato si privoščimo kako jajce. Toda Tomaževe žlindre, ki ima v sebi kalcij in fosfor, bi človek za svoje uspevanje ne mogel uživati, ker ie ne prebavi. Rastlina pa ob njej iz-borno uspeva, ker jo v sebi predela. Njen jedilni list je silno preprost in vedno enak: voda in zopet voda, v kateri so raztopljene razne soli. ki vsebujejo navedene prvine. Ko je korenina posrebala vodo iz zemlje, jo žene od celice do celice, tja do lesnega debla. In zdaj se pokaže važnost debla, ki sprejema vodo z raztopinami vred in jo v notranjem lesnem delu dviga in potiska neprenehoma naprej. Ne vse po isti poti, temveč jo razdeli v majhne potočke, da teče v vsako vejo nekaj. Iz vej se razlije v vejice in od tam v liste. Tja pa je bila namenjena. Deblo je samo posredovalni organ med korenino in listom. Iz listnega peclja curlja voda v listne žile in od tod v žilice. Žile in žilice, ki jih opažamo s prostim očesom in posebno jasno, če pogledamo skozi list proti soncu, so sestavljene ponajveč iz cevi, ki so združene v snopiče ali povezke, in sicer tako, da so prazne cevi, po katerih doteka voda, v snopu zgoraj, spodaj pa so zložene s plazmo napolnjene, po katerih odtekajo asimilati (sokovi). Iz žilic se razlije voda naposled po vseh listnih celicah. Plazma v njih se povsem poživi, ko prihaja voda. En del jo hitro popije, iz drugega si pa poišče vse prvine, ki jih potrebuje. Ko se je to zgodilo, je celična prva skrb, da se iznebi preobilne vode. V vseh listnih celicah je. pravcata povodenj. Transpiracija Takrat pa odpre list pod pritiskom ogroženih celic vsa okenca v tenčici, majhne odprtinice, ki jih imenujemo listne in vodne reže (glej sliko 4), in po dolgem potovanju v popolni temi korenine in debla zagleda voda zopet beli dan, bodisi ob robu lista ali pa na njegovi spodnji strani. Toda zrak že preži nanjo in niti toliko dostikrat ne utegne, da bi se ta izdihana voda zaokrožila v bleščečo se kapljico, že jo pobere in jo izpremeni v hlap. In ker je zrak suh in žejen, hoče še več vode in vedno več. Zato piha okoli lista in liže in sesa iz njega vlago, da so celice pod tenčico v zadregi, ker je same več nimajo. Pa se tesno privijejo k žilicam in pijejo iz njih v hlastnih požirkih, žilice zopet iz žil in žile iz pecljev, ki vlečejo vodni curek iz vejic in vej in le-te iz debla in korenine. Korenine pa iz zemlje. Dviganje vode je tako močno, da rastlina grudo, v kateri raste, kar izsušuje. Vsaka rastlina je živa črpalnica. Zdaj bomo razumeli, zakaj je treba rastlinam v loncu prilivati. Vodni tok se v rastlini pod rednimi pogoji ne sme ustaviti. Venomer se dviga voda od spodaj navzgor, v obliki tekočine prihaja v korenino, v obliki hlapa navadno zapušča list. In tako naprej, dokler listje ne odpade. V pozni jeseni in pozimi so tla mrzla in korenine ne morejo zaseči prav nobene vode. Če bi listje naših dreves ne odpadlo, bi ga izsrebal zrak do zadnje kapljice, izsrebal bi slednjič vodo iz vsega drevesa in ker bi korenine ne poslale nove vlage, bi se drevo posušilo. — Oddajanje vode po listih v obliki hlapa, to izhlapevanje, izparjanje imenujemo transpiracijo. Množina vode, ki jo rastlina sprejme in po transpiraciji odda, je ogromna, kljub temu da se kroženje ali dviganje ne vrši posebno hitro. Znano je, da napreduje v rastlini voda celo poleti pri temperaturi 20° C v eni uri komaj za pol metra. Tobak in sončna roža oddasta v enem dnevu iz vseh listov približno liter vode, velika breza 60—70 litrov, stara bukev 90 litrov, kar bi znašalo za celo poletje pri brezi 60—70, pri bukvi 90 hektolitrov. Bukov gozd, ki šteje samo 400 debel, izloči v enem poletju 3,600.000 litrov vode. Sedaj je pač jasno, kolike važnosti je gozd ob poletni vročini za hladno in prijetno podnebje. Obenem, ko je prišlo devet prvin iz korenine v list, se je v njem pojavil glad še po deseti, po ogljiku. Koliko ga rastlina potrebuje, lahko razvidimo iz znanega dejstva, da da n. pr. les, kuhan v kopi, do polovice svoje prejšnje mere samega oglja. Nobene druge snovi rastlini ni treba toliko kakor ogljika. In ravno te snovi ne sprejema iz zemlje, temveč jo zajema list naravnost iz zraka v obliki plina, ki ga imenujemo ogliikov dvokis in ki ga poznamo iz vode — sodavice. Mlinček List je zelen, vsi vemo to. Vsaka izmed neštetih listnih celic ima več zelenih zrnc, klorofilova zrnca jih imenujemo, ki povzročajo zeleno barvo lista (glej sliko 4). Ta • zrnca so najvažnejši del vsega drevesa. Vsako zrnce je neskončno majhen mlinček, ki ga ne spravita v tek ne električni motor ne največja vodna sila, ki pa začne takoj delovati, ko šine preko njega svetloba. Zjutraj, ko se prične daniti, zaklopoče v vsakem drevesnem vrhu milijon teh mlinčkov tako nežno in milo, da človeški sluh ne zazna prav ničesar. Svetlobni žarki vrfi'"o zelene strojčke neprenehoma tja do mraka. Čim bolj se mrači, tem počasneje delujejo; ko pokrije zemljo noč, se mlinčki ustavijo. Ponoči miruje delo v listu. Toda kaj neki meljejo ti mlinčki? Voda iz tal in ogljikov dvokis iz zraka sta se srečala naposled v slehernem mlinčku (klo-rofilnem zrncu) in ko ga svetloba obšine, melje z njim najdrobnejšo belo moko, ki jo imenujemo škrob. Samo v zelenih kloro-filnih zrncih nastaja iz vode in ogljikovega dvokisa škrob in nikjer drugje na svetu. Jeseni, ko list pordi in porumeni, porjavi in postane oranžast, mlinček več ne melje; razsul se je in izginil. Da ima rastlina čim več listov, si razcepi deblo v veje in veje v vejice, da tako poveča prostor za razvoj listov. Čim več listov, tem več mlinčkov in tem več škroba in drugih snovi, ki so v teh mlinčkih nastale. Vse snovi, ki jih rastlina iz vode, ogljikovega dvokisa in omenjenih prvin napravi ali takoj v listih ali pozneje kjer koli v rastlini, imenujemo asimilate, delo samo pa asimilacijo. A s i m i 1 a t i Škrob, ki ga je mlinček zmlel, se kopiči v njem in treba ga je odstraniti, ker bi sicer mlinček obstal. Že se pojavijo v mlinčku delavci, encimi in kisline, ki planejo po škrobu, mu prilijejo malo vode in ga tako spremenijo v tekoči sladkor, ki kaj lahko izteče iz klorofilovega zrnca. Ta sladkor, ki zdaj teče iz celice v celico, se po potrebi lahko zopet spremeni nazaj v škrob. In škrob in sladkor (ali pa njiju kemični delci) prideta že v listu ali pa pozneje v vejicah in deblu v dotiko z drugimi prvinami, dušikom, fosforom itd., ki jih je prinesla voda v rastlino, in tako ali po delovanju raznih fermentov nastajajo nove snovi, novi asimilati, ki jih iz rastlinstva poznamo: celuloza, tes, pluta, tolšče, olje, beljakovina, smola, dišave, vonjave, barvila, čreslovine, kisline in strupi. Tako nastaja nikotin v tobaku, kofein v kavnem zrncu in čajnih listih, vonj nageljčka in rožmarina, smola na boru in vse, vse, kar koli nahajamo v rastlini ali na njej. Izkoriščanje in shranjevanje a s i m i 1 a t o v Presnavljanje najnavadnejših neorganianih (neživih) soli v organične (žive) snovi, kakor to dela rastlina, imenujemo asimilacijo. Vse v rastlini nastale snovi so asimilati. ,Prvi vidni asimilat je škrob. Asimilati se pretakajo po vsem drevesu, in sicer po ličju in iz njega šele v les in stržen. Do-gnano je, da bi potreboval sladkor za kratko pot enega metra poltretje leto, beljakovina pa celo 14 let. Da se pretakanje kljub temu hitro vrši, je izumil veliki mojster — narava — kroženje plazme v celici. Krožeča plazma prenaša snovi v celici od stene do stene, od koder odidejo skozi tanke dele mrenice in skozi luknjice — ena sama celica ima lahko tudi več tisoč takih luknjic — v sosednjo celico itd. 7 Koledar 97 Vse nastale snovi pošilja rastlina tja, kjer jih potrebuje. Če je ranjena, tečejo snovi k rani in plazma napravi iz škroba klej, da rano zamaže. Ko se pripravlja k razcvetu, ustvarja izbrano dehteče eterično olje, ki vabi živalce na obiske. Da raste, se debeli in nadomešča izgubljeno tvarino, je treba nove, iz lista prihajajoče snovi. Česar ne potrebuje takoj, spravi za pozneje. — Mnogo škroba nakopiči žito v zrnu, krompir v gomolju, nekatere palme v strženu; sladkor se kopiči v sadu (v Če bi imel Eiffelov stolp -v Parizu, najvišja zgradba na svetu, sorazmerno tako velik temelj kakor navadna trava dišeča boljka, bi bil nad sedemkrat manjši od nje. grozdju, v hruški), olje v semenih (v lanu, v buči), čreslovine v skorji itd. To vse so skladišča, ki koristijo ali rastlini sami ali pa njenemu zarodu, gotovo pa vsekdar človeku, ki te snovi išče. Vse presnavljanje in pretakanje v rastlini se vrši v določenem redu in vzročni zaporednosti. Iz sprejete surovine si ustvarja rastlina lastno telo, se pri tem izmuči in izrabi in izgubljeno snov zopet nadomesti. Vsak trenutek se kak njen del razsuje in je v prihodnjem trenutku zopet ha novo ustvarjen. Povsod je v teku pretvarjanj. presnavljanje, podiranje in grajenje in kopičenje izdelanih snovi. Sleherna celica je tovarna, v kateri delujejo razni stroji in sile; najvažnejši stroj izmed vseh in prvi v vsej vrsti pa je klorofilovo zrnce v lis'nih celicah in najvažnejša sila, brez kr?*ere bi ne bilp življenja, je sončna sve-t-iba. Edino živo bitje, ki zna najbolje iz-'-rv-^čati silo sončnih žarkov, je rastlina. Rastlina v boju za obstanek 1. Zgradbarastlin — da so trdne Francosko glavno mesto Pariz se ponaša s tri sto metrov visokim stolpom, ki ga je zgradil v letih 1887—89 inženir Eiffel. Eiffelov stolp je iz železnih prečnikov sestavljen razglednik, ki po visokosti in smelosti skladnje prekaša vse zgradbe sveta. . In vendar ta stolp ni največji stavbni čudež na zemlji in inženir Eiffel nikakor ni na:drznejši stavbnik. Kajti popolnejša od tega mojstrskega dela je sleherna trava in neprekosljiva umetna stavbarica je narava. Rastline so zgradbe, ki so razmeroma dosti višje od pariškega stolpa. Razen tega so 500-krat in še več višje kot debele. Če bi bil Eiffel znal graditi, kakor zna rastlina, bi se vzpenjal njegov stolp pri isti razsežnosti podstavka, ki ga ima sedaj, 2000—3000 m visoko. Če bi imel stolp tako majhen temelj kakor dišeča boljka, bi bila — kakor kaže slika — že ta navadna- trava 7 do 10-krat višja od njega. Toda ne dovolj: na konici vitke stavbe si je zgradila boljka v primeri z lastno težo pač zelo težko zgradbo — bujni klas, ki ga ziblje in giblje v vetru in ga skloni do tal, nakar se zopet vzravna in ga dvigne kakor igračko. Trava je vsa trdna in vendar zopet prožna. Kje je človek, ki bi znal ustvariti kaj podobnega? Ta edini primer nam kaže brezprimerne gradbene zmožnosti rastlin. Toda ne grade tako smotrno le naključno, temveč ker morajo; kajti včasih zelo dolga in težavna doba življenja zahteva, da so zgrajene v veliki popolnosti trdno in odporno. 2. V boju Vnanje sile, kakor teža vejevja, burja, nalivi in plazovi, katerim je rastlina izpostavljena, skušajo posamezne njene dele zlomiti, raztrgati in razčehatii. Rastlina se razvija pod vednim ogrožanjem, zato ni čudno, da se je zgradila neizmerno natančno in dobro. Ker je krošnja na eni strani skoraj vedno vsaj za spoznanje bolj košata kakor na drugi, je nevarnost, da bi se deblo upog-nilo in zlomilo. Nevarnost je še večja, ko divja vihar in buta v listje in vejevje in bobni in piska v silnih valovih preko stisnjenih vrhov. Zatorej mora biti vsako drevo z listi in vejami vred proti zlomu odporno, predvsem še deblo. Čim manjša je njegova teža, tem večji je upogib, zato pa je v slabotnih deblih tem silnejša sorazmerna odpornost proti zlomu. Dobro sliko nam nudi v tem pogledu žito na polju in trave in bioevje in vse mlado rastlinstvo, ki se besnečemu viharju ne more ustavljati z gmoto in težo svojega telesa, temveč mu je izpostavljeno na milost in nemilost in bi bilo polomljeno ob prvem navalu, ko bi se ne odlikovalo z res čudovito odpornostjo zoper zlom. Tudi korenine, ki zasidrajo drevo v tla kakor z najmočnejšimi vrvmi in ki jih od viharja bičano ali od plazov in drugih nezgod upognjeno drevo nateguje, da poka skalovje ob njih, da se ruši zemlja in se zrahljana sesipa po bregu navzdol, morajo biti zgrajene tako, da se tudi spričo naj-silnejšega natega ne pretrgajo. Menda so primeri, da bi vihar raztrgal korenine, zelo redki; tako so močne, da burja laže dvigne nad koreninami ležeče težke plasti zemlje in skalovja in tako izdere drevo prej s koreninami vred, kakor da bi se pretrgale korenine. Tu gre rastlini za biti in ne bili; kdor ljubi gozdove in hodi vanje z od- prtimi očmi, se bo prepričal ob pogledu na izruvano drevo, s kako skrbjo in žila-vostjo se brani rastlina in kako vzorno ščiti svoje življenje. In slednjič imajo tudi listi mehanična svo;stva, ki jih varujejo, da jih dež in vihar ne raztrga. (Dr. A. Piskernik.) Pri listih na drevesih je vredno pripomniti tudi tole. Oblika listov in njih razpostavlienost po drevesnih vejah je važna za korenine. Ako ima drevo veliko korenin in te lezejo daleč od glavnega korena stran, so tudi listi na drevesu tako urejeni, da more dežnica kapati in teči z njih prav na najbolj oddaljene nežne koreninice. Ako pa se koren zarije globoko in navpično v zemljo, gledajo tudi listne ploskve kvišku v poševnem kotu. Zaradi tega si zlivajo dežnico ob deblu kakor na vra\ da namaka korenino (France). Prav posebno modrost v boju za življenje nam razodevajo ročice na vinski trti. Ko požene mladika toliko, da bi jo mogel krepkejši veter že odčesniti, stegne ročico. ki v vsem svojem ustroju nima drugega smisla, kakor da bi se kje prijela in držala. »Konec ročice se zasuče v pakrožni črti približno v 67 minutah enkrat. Ako ne najde nobene opore, ko se tako vije kvišku, se spet poniža; ako spodaj za opri-jetje ni nobene vejice, nobenega kolja, nobenega zidu. se spet dvigne. Vedno pa ostane na najugodnejših točkah, da bi našla novo oporo. Ako jo najde, potem šele pride v ročico pravo življenje. Skoraj takoj njen večinoma že tako zakrivljeni konec krožno objame doseženi predmet. Ročica pa, kateri izpodleti, je obsojena na smrt. Po kratkem času oslabi, omahne, zvene in se loči od stebla« (France). Kadar pa kaj prime, se okrepi, zleseni in se utrdi, kakor bi bila iz žice, in more kljub viharjem nositi trto s težkimi grozdi. Vsa ta odkritja učenjakov naravarjev so dokaz, da je ustroj vsake, tudi najmanjše rastline velika skrivnost, ki jo človek le z naporom svojega uina odkriva. Ko jo pa odkrije, mora strmeti ob neizmerni in natančni smotrnosti njenega življenja. Živali Rastline so privezane na svoj stalni prostor. Presadi jih lahko le človek ali veliki 7* 99 dogodki v naravi, ko so po ledenikih rastline pripotovale od severa na jug. — Žival pa ni privezana na prostor. Giblje se, leze, hodi, leta po svoji volji iz kraja v kraj, ima pa dane posebne sposobnosti, čudovit instinkt, nagon, za varstvo in ohranitev svojega življenja in svojega zaroda. Že zdavnaj so to nagonsko umnost živalstva ljudje opazovali in živali v svoj prid gojili in tudi vzgajali za ježo, vožnjo, lov itd. Podlaga za vse to pa je bila živali dana po vrojenem ji nagonu — instinktu. Ta živalski nagon — Čebela. Čebela opravlja svoja dela po težkih računih kemije in matematike. Mlada delavka že prve dni svojega življenja pita zarod: mlajše delavke, trote in matico; vsaki vrsti mora dajati drugačno in različno odmerjeno hrano, sicer bi se ves rod uničil. Nekaj tednov stara gre brez kažipota po svetu in seda na cvetlice, ki so pripravile zanjo hrane. Iz snovi istih cvetlic nareja vosek ali med ali strup, vsega v pravo uporabo, v pravi meri, o pravem času. Pri izdelovanju satu je čebela nagonsko, a ma- 1. Leskov zavijač; 2. strigovec; 3. trtni zavijač; 4. topolov zavijač. »živalsko dušo« — iščejo, opazujejo še danes mnogi učenjaki — naravarji. Zanimivo je, da so preprosti ljudje živalim pripisovali tudi dar govora. Takole zgodbo je pripovedoval star pastir. »Na pusti gmajni pod goro se je paslo sedem konj. Ščipali so drobno, revno travo. Kar se ustavi stara kobila in rahlo zarezgeta. Vsi konji se zbero krog nje. Na zbor jih je povabila. Kratko je ovohala vse starejše, tudi dva žrebetka. Povedala jim je, kolikokrat je bila na planini in kako sočna paša je tam. Ne taka grinta kakor tu na gmajni. Pojdimo gor v planino! — Konji so ji veselo za-hrzali in potrdili nasvet. Kobila se je zasukala in jo mahnila po poti čez goro in ves konjski trop za njo. Dve uri daleč. — No, ali so se konji zgovorili ali se niso?« me je vprašal pastir. »Po svoje, kajpak,« drugega mu nisem mogel odgovoriti. 0 tem konjskem zboru ne bomo razmišljali, pač pa se pogovorili o nagonu, instinktu treh drobnih živalic: o čebeli in o dveh žužkih. tematično natančno rešila težko vprašanje, kakšno obliko morajo imeti lončki, da se doseže največja prostornina pri najmanjši porabi voska. Kako je čebeli uspelo dognati, da morajo biti lončki šesterostenski? Kako naredi to nenavadno obliko dna? In kako izračuni kote na piramidnem koncu? Matematik Konig je z logaritmi izračunil, da bi bilo najprimernejše dno s koti 109° 26. Reaumur in Maraldi pa sta premerila čebe-lino delo in našla kot 109° 28'. Kolika natančnost bi bila že to! Pokazalo se je pa, da tudi neznatna razlika dveh minut ne izvira iz netočnosti žuželke, temveč iz zmote slovečega učenjaka, ki je vzel napačen logaritem. »Omejen mora biti človek, ki pri premišljevanju odlične sestave satu, tako čudovito umerjenega za svoj namen, ni prepoln navdušenega občudovanja« (Dar-win). Brezov zavijač. Sprehajal sem se večkrat po senčni stezi ob leščevju. Opazil sem meseca junija, da na leskovih vejicah z listov visi prav mnogo imenitno zvitih majhnih škrnicljev. Od kod so? Knjiga me je poučila. To je delo brezovega rilčkarja — zavijača. Ta ima važno in težko nalogo. Ohraniti mora svoj maloštevilni zarod v težavnih razmerah: na zraku ne sme pustiti jajčec, sicer se posuše; ličinkin želodec hoče imeti le osehlo listje, toda kar na zemljo pade, je na soncu presuho, v dežju premo-kro; drobni rilčkar še nikoli ni videl ne jajčeca ne ličinke. Kako naj torej ustreže potrebam, katerih sploh ne pozna? Dva ali tri dni se veseli svojega življenja na zelenih listih, potem gre na resno delo za svoje potomce. Poišče si primeren, ravno prav razvit list na bukvi, gabru, leski ali jelši. Sede na zgornji rob in začne list rezati. Pri tem delu reši težko nalogo iz višje geometrije: kakšna bodi urezana ploskev, da se bo iz nje dal zviti prikladen škrnicelj, in sicer tako, da bo treba za zavijanje najmanj truda. Človek je potreboval tisočletja, da je to izračunil, matematik Heiis, ki je meril za geometrom rilčkarjem, pa je našel to vprašanje rešeno pri živalci najnižje vrste. Ko je list urezan in glavna žila primerno načeta, da urezana ploskev samo omahne, a ne odpade, gre mali rilčkar na spodnjo stran lista ter ga zavija natančno po pravilih v škrnicljasto obliko. Prvič list le rahlo zavije in spet popusti; nato gre v rahli zavoj, tam naredi primerne jamice v listno kožico, položi noter jajčeca, gre zopet iz škrniclja ter ga tesneje zavije. Da se lijček ne razpusti, naredi posebne vbodljaje, v katere zatlači konec urezatie ploskve; pogosto zamaši tudi spodnji konec škrniclja. V eni uri vse delo opravi, odleti in se nikoli več za to ne zmeni. Ko se iz jajčeca izleže ličinka in poje svojo zibko, pade kot droben črviček na tla, se zabubi in čez čas prileze iz nje mladi rilčkar (Wasmann). Hrastov kozliček. Na hrastovem lubu se zbudi k prvemu življenju drobna ličinka. Z brezzobimi čeljustmi gloje v les pred seboj, ga požira in pušča za seboj kot mlevko. Tako se žariva v deblo, kjer si dol-be pot svojega življenja najmanj tri leta. Ne vidi, ne sliši, ne duha; kaj more taka stvarca, katere edini stik s svetom so temne stene starega hrasta, vedeti o svetu ali celo o prihodnosti? In vendar dela prav tako, kakor bi vedela vse, kaj je njena prihodnost in kake nezgode bi ji utegnil prinesti zunanji svet. Naj se vije njena pot v lesu še tako mnogostransko, blizu površja ne gre; zakaj tam so njeni smrtni sovražniki z dolgimi kljuni, detli in žolne. Toda kako bo prišla iz temne ječe, ko se preobrazi v zalega hrošča? Takrat si ne bo mogla več dolbsti pota in vendar bo prikrojena za lepše življenje v luči in svetlobi, zunaj v svobodi. Treba je torej narediti izjemo in pot pripraviti že zdaj. Ali ličinka pač ve, kakšno bitje bo kasneje? In če bi to vedela, kako bi mogla vedeti, da kot močnejši junak s krepkimi čeljustmi ne bo mogla iz-sekati pota iz ječe? Če si pa že zdaj kot ličinka naredi in pripravi pot v zunanji svet, kako naj se zavaruje pred sovražniki, ko bo počivala v dolgem spanju? Kako naj vse to ve in kako naj se za prihodnost najpopol-neje preskrbi ta preprosta stvar — košček črevesa s čeljustmi, ki se leno pomika po temnih hodnikih hrastovega debla! In Vendar! Enkrat v svojem življenju gre v nevarnost. Izje si pot proti površju hrasta, prežre leseno steno, načne tudi ličje in lubje in pusti kvečjemu tanko kožico. Nato gre nazaj v les in tam naredi širšo jajčasto duplo, tako veliko, da se bo mogla gibati kot razvit hrošč z dolgimi nogami. Odprtino na zunaj založi s čudovitimi utrdbami, ki dajejo varstvo proti sovražnikom, vendar Hrastov kozliček (cerambyx cerdo accuminatu« Motsch). so tako narejene, da se od znotraj na ven odpro. Prva utrdba je iz grude drobno sese-kanega lesa; drugo utrdbo naredi iz rudninske snovi, ki si jo je v življenju nabirala iz hrastovega lesa ter jo shranila za dan potrebe; to snov da zdaj iz sebe, jo predela in zlepi v skledičast pokrovec, na zunaj vzbokel, trd kakor kamen. Žolna tega po-krovca ne prebije, če trka nanj s kljunom; s trkanjem ga le še trdneje zapira. Pokrovček se da odpreti le s sunkom od znotraj. Znotraj za to utrdbo naredi včasi še eno iz razgrizenega lesa. Zdaj začne pripravljati gnezdeče za mirno spanje do dne vstajenja. Okrog in okrog iz lesa nastrže drobičja, mehkega kot puh, in z njim obloži 1 mm na debelo vso spalnico. Nato orodje odloži, trdo kožo .sleče in se uleže kot buba mehke polti na mehko posteljo. Njeno zadnje delo je, da se prav obrne za prihodnje vstajenje; ko se namreč zbudi, bo že hrošč a trdim oklepom, ki se ne bo mogel obrniti. Ličinka torej živi in dela za prihodnost, kakršne nikoli ni videla in o kateri je ni poučeval nihče, a v zmoti ni: pride dan, hrošč se zbudi, s krepkimi mahljaji razmakne leseni drobir in sune v mineralni pokrov, ki se od notranje strani cel odlušči, in junak stopi prek njega proti izhodu; črvojedino razmakne, tanki lub, če je še ostal, pregrize in lepi hrošč z dolgimi tipalnicami je na lepšem svetu (I. H. Faber). Kaj naj ob sklepu po tem kratkem pogledu v naravo rečemo? Najprej ugotovimo to, da je tak pogled komaj drobtinica o zakonitem dogajanju in živlienju v naravi. Znanost je danes odkrila skrite sile in življenje v naravi, kar je bilo nekdaj ali popolnoma neznano ali pa so po učinkih, ki jih je človek zaznal, imeli za čudo in skrivnost. Drobnogled (mikroskop) odkriva danes v najglobljih rovih nevidno življenje (Safonov). Vse to življenje se pa razvija po natančno ugotovljeni zakonitosti, koliko časa že traja ta razvoj, ne ve nihče. Vemo pa. da še ni končan, in znanost dokazuje, da se vse to vrši po namenu, po smotrnosti, po trdni zakonitosti. Zato večina učenjakov naravarjev izjavlja, da je vse skladno razmerje svetovja, čudovito ravnotežje v naravi, vse zapleteno delo v tovarnah rastlin, občudovanja vreden nagon živali, delo nadkriljujočega uma, velika mojstrovina. »Kratek premislek že kaže, da je svetovni red, ki bi naj le po naključju nastal, neverjeten in nemogoč« (K. Hasert). »Življenje na zemlji ima velikansko in zakonito nalogo« (Aleksander Humbold). Mi verniki verujemo, da je bitje, ki vse to ureja, neskončna Modrost, stvarnik ve-soljstva — Bog. Sodobna znanost pa trdi, da je red v vesoljstvu uzakonjen v sami naravi. Kaj torej si, moj Bog? Kaj drugega, vprašam, ko Gospod in Bog? Zakaj kdo je Gospod mimo Gospoda ali kdo Bog mimo našega Boga? Najvišji, najboljši, najmogočnejši ti: vsem o iočni, vseusmiljeni, neskončno pravični: najbolj skriti in .povsod pričujoči, najlepši ti, močni nad močnimi: ki trden stojiš, pa te prijeti ni moči, ki si nepremenljiv, pa vse izpreminjaš: nikoli ne nov, nikoli ne staj, pa vse obnavljaš in v starost dovajaš prev'.etne in ne vedo; ki si večno dejalen in večno umirjen: ki zb raš in nisi potreben, ki nosiš in polniš in varuješ: ki ustvarjaš i i hraniš, dovršuješ in iščeš, dasi ti nič ne manjka: ti ljubiš, ali brez strastnosti, goreč si, ali v vedri neskrbnosti: kesanje imaš, ali b "ez bolečin: srdiš se, pa si spokojen, dela menjavaš, ne menjavaš sklepa: sprejemaš, kar najdeš in nisi nikoli izgubil: nikoli ubožen, pa si dobička vesel: nikoli lakom, pa za obresti terjaš: plačuje se ti preko dolga, da si dolžnik, in vendar, kdo ima kaj, da bi tvoje ne bilo? Dolgove vračaš, nikomur dolžan, dolgove odpuščaš, pa nimaš izgube. Toda kaj sem povedal s tem, moj Bog, živl'enje moje, moja sveta sladkost? Ali kaj more povedati človek, če o tebi govori? In vendar, gorje tistim, ki o tebi molče, ko so pa še zgovorni nemi! Avguštin, Izpovedi. f Škof tir. Ivan Jožef Tomažič Škof dr. Ivan Jožef Tomažič, ki je 26. februarja 1949 dokončal svoje delo in odšel k Bogu po plačilo, si je zagotovil v vrsti naslednikov škofa A. M. Slomška vidno mesto, pa naj že gledamo na njegovo delo za škofijo in*slovensko ljudstvo ali na to, kako je izklesal iz sebe duhovnika, ki je bil »forma gregis« (I. Petr 5, 3), vzor duhovnikom in vernikom v škofiji. Ko je še razmeroma čil in zdrav obhajal 1. avgusta 1946 svojo sedemdesetletnico, jepač verjel, da bo še nekaj let vodil čolnič lavantin-ske škofije (Koledar 1947, sstr. 48). Toda stara presnavljalna bolezen ter naporno delo sta izčrpali njegove življenjske sile. Prav na dan 14,obletnicenje-govega imenovanja za lavan-tinskega škofa, 27. junija 1947, ga je ohromila kap po desni strani in ga položila na bolniško posteljo. Proti pričakovanju je sicer za silo okreval od tega napada, a na dan 20. obletnice njegovega škofovskega pos-večenja, 1. avgusta 1948, mu je nov. sil-nejši napad kapi ohromil obe nogi in desno roko. Odslej se brez strežniške pomoči ni mogel več gibati v svoji bolniški sobi. Doživel je še težko pričakovani zlatomašniški jubilej. V svoji zasebni kapeli je s pomočjo škofijskega tajnika sede, do solz ganjen, daroval 5. decembra 1948 zlato sveto mašo. Silna ganjenost je prevzela tudi navzoče duhovnike in povabljene goste, solze so za-blestele v njihovih očeh, ko je zlatomašnik s svojega sedeža po končani maši spregovoril besedo zahvale Bogu za ta dan ter za vse molitve in čestitke, s katerimi so se ga spominjali duhovniki in verniki ob petdesetletnici mašništva. — Odslej se je njegovo zdravstveno stanje navidezno dvigalo. Od svoje zlate maše je namreč vsak dan sede maše-val, tudi na dan svoje smrti. Tega dne se je še dopoldne in popoldne razgo-varjal s svojimi svetovalci o nujnih škofijskih zadevah, vmes pa, kakor redno, opravljal svoje molitve. Zvečer okoli 9. ure, ko so ga položili s sedeža v posteljo, je nenadoma začel slabeti in se izgubljati. Pomožni škof dr. Držečnik, ki je bil v naglici klican k umirajočemu, mu je podelil sv. odvezo. Bližala se mu je zadnja ura. Ob molitvi stolnih kapitularjev in družine škofijskega doma, ki se je med tem zbrala v bolniški sobi, je bolnik mirno, brez smrtnega boja zaspal v Gospodu. Srčna kap, ki ga je v tretje zadela, je tokrat v pol ure. končala njegovo življenje. Drugo jutro so položili pokojnikovo truplo na mrtvaški oder v veliki dvorani ško- fijskega doma. Neštete množice so prihajale od zgodnjega jutra do pozne večerne ure kropit svojega mrtvega nadpastirja. Dne 3. marca se je, kakor je bil že poprej sam odredil, prepeljala krsta v baziliko Matere milosti v Mariboru. Ob izredno veliki udeležbi duhovnikov in vernikov je po končanih slovesnih mrtvaških obredih daroval beograjski nadškof dr. Jožef Ujčič slovesno pogrebno mašo, poslovilni govor pa je govoril ljubljanski pomožni škof, msgr. Anton Vovk; nato so krsto prenesli v grobnico pod prezbiterijem bazilike Matere milosti. Tukaj čaka vstajenja poleg drugih lavantinskih škofov tudi služabnik božji škof A. M. Slomšek. »Petnajst let je bil škof Tomažič močen steber Slomškove škofije,« je dejal škof msgr. Anton Vovk v svojem poslovilnem govoru, »sedaj je ta steber, ki je tako čvrsto stal na temeljih sv. Cerkve, omahnil. Ugasnila je na njem luč, ki je močno svetila duhovnikom in vernikom v škofiji in preko nje ...« Samo nekaj značilnih, potez iz življenja in nekaj njegovih vidnejših del za Savantinsko škofijo naj navedemo tukaj v spomin velikega pokojnika na sedežu lavantinske škofije. Škof dr. Tomažič je od zgodnjih dijaških let uravnaval sebe in svoje delo v nadnaravno smer. Na svoje zvezke in knjige si je zapisaval izrek svetnika Frančiška Re-gis (f 1640): »Ne jaz, ampak Bog.« Ta izrek je dal natisniti na spominske podobice svoje nove maše (1898) in na njegovem škofovskem grbu beremo isti izrek kot njegovo škofovsko geslo. Sam pojasnjuje svoje geslo takole: »Ker človek sam iz sebe nič ne premore, je njegovo delo prazno brez pomoči iz nebes. Zato mi bo življenjsko geslo isto, kakor sem si ga izbral ob mašniškem posve-čenju: Ne jaz, ampak Bog. Bog bo dovršil, če se bo po meni kaj dobrega doseglo.« (Oglasnik lavant. škofije 1928, str. 54.) Tega gesla se je držal kot kaplan, kot dolgoletni škofijski tajnik, kot stolni kanonik, kot pomožni škof in kot redni škof Slomškove škofije (Koledar 1947, o. m.). Njegov pronicavi duh, gorko srce in močna volja, ki so odsevali iz njegovega ubranega značaja, so ga izredno usposabljali ne samo za vsako dušnopastirsko službo, temveč še posebej za nadpastirsko službo. Pa najsi je bil močne volje, vedno ie bil pripravljen, kadar so se križala mnenja, na prijateljski sporazum, tako da se ga je prijelo ime »škof sporazumar«. Kadar je bilo treba odločati v spornih ali disciplinskih zadevah, je rešitev odlašal, češ treba bo dve, tri noči prespati, me še preveč boli, bojim se, da bi bila rešitev preostra. Škofovo okolje je dobro poznalo njegov »Ceterum censeo . . .«: »Sicer pa mislim, ne se prenagliti!« Pri snovanju in izvajanju raznih načrtov v blagor škofije je veliko dal na čist namen. Sam je nedvoumno razglasil svoj program, svoj čisti namen, ko je bil posvečen za pomožnega škofa; zapisal je: »Trdno voljo imam, da bom vse dni svojega življenja delal... v čast božjo in blagor bližnjega. Prvo v veri, upanju in ljubezni do Boga. Drugo po zgledu sv. Miklavža (patrona njegove rojstne župnije), ki je žrtvoval ,zlata jabolka1, da je pomagal tisitim, ki so bili pomoči potrebni, Vse delo pa hočem vršfiti v neomajni zvestobi do katoliške Cerkve kakor tudi v zvesti ljubezni do domovine in države ...« (Oglasnik 1928, o. m.) Bil je v dno svoje duše prepričan, da Bog ne blagoslavlja še tako koristnih podjetij, če kdo išče v njih osebno priznanje, čast in dobiček, če ni »čistega namena«. Če so ga kdaj opozorili, da njegovo dobroto in radodarnost izkoriščajo, je pripomnil: »Dobrota ni manjša, četudi pade na nevrednega.« Trdna in globoka je bila njegova vera v božjo previdnost. Iz te vere je privrelo njegovo življenjsko geslo: »Ne jaz, ampak Bog.« Vse svoje velike in male, splošne in zasebne zadeve je v otroško zaupni molitvi izročal in priporočal po Mariji, po angelu varuhu, po svetnikih, po Slomšku Bogu, a vselej tako, kakor je molil Gospod na večer pred svojo smrtjo: »Oče, ne moja, ampak tvoja volja se zgodi!« (Lk 22, 42.) S tem občutjem je prenašal tudi tegobe svoje bolezni ter ponavljal: »Božja volja naj se spolni.« Tožil je samo, da ga obhaja domotožje po daritvi sv. maše, ko štiri mesece zaradi bolezni ni mogel maševati. Z zlato mašo mu je naklonil Bog še tolažbo, da je mogel vsak dan maševati. »V ljubezni služiti vernemu ljudstvu in se zanj žrtvovati« se je glasila njegova obljuba ob slovesnosti ustoličenja za lavantinskega škofa (Koledar 1947, o. m.), zato je po zgledu velikega ženevskega škofa sv. Frančiška Šaleškega ob nastopu vladanja škofije na široko odprl vrata škofijskega doma za avdience. Še ob nedeljah so prihajali tisti, ki jih med tednom ni mogel sprejeti. Prošnje, nasvete, pritožbe je mirno poslušal, prizanesljivo obravnaval, tudi kadar ni mogel ustreči. Če je bilo treba svariti in grajati, je imela njegova beseda prizvok očetovske zaskrbljenosti, ki ni odbijala, ten^več osvajala. Sprejemanje strank je zahtevalo od njega preveč časa, da bi mogel čez dan končati redne ali vsaj neodložljive škofijske posle, zato je bilo treba pritegniti noč. Večkrat je delal do ene po polnoči in še čez. Uvidel je, da/tega ne bo mogel trajno vzdržati, zato je delitev podpor in miloščine zaupal škofijskemu tajniku. Ni se pritoževal nad delom, bil je vedno mož dolžnosti, tudi kadar se je nakopičilo na njegovi pisalni mizi spisov več, kakor jih more rešiti človek, ki je zaposlen tudi drugod. Tedaj je trpel v duši, a tolažil se je kakor papež Pij XI., češ: »Naj ima kdo še tako velike življenjske izikušnje, nekaj mu še manjka, ako nima trpljenja.* Pokojnemu škofu Bog ni prizanašal. Pil je iz keliha trpljenja pred vojsko in med vojsko. Tujec je gonil njegove duhovnike in vernike v zapore, taborišča, v izgnanstvo in bsdo. Njegova posredovanja za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Ko je zahteval šef okupatorske oblasti od njega, naj zaukaže, da se morajo odslej cerkvena opravila vršiti v nemškem jeziku, mu je v lice izjavil: »Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine ne razume na podeželju niti dva odstotka vernikov.« Razdražen mu je segel v besedo okupator: »Bomo videli . .. Vse mora biti nemško in bo nemško.« Nato se je obrnil in pustil škofa samega v sprejemni sobi. Od 400 duhovnikov in redovnikov jih je ostalo le 80 na svojih službenih mestih za oskrbovanje 230 župnij, med temi 25 upokojencev. Sosednji, graška in celovška, škofiji sta sicer poslali 12 svojih duhovnikov v dušnopastirsko pomoč mariborski škofiji, a od teh so samo 3 znali slovensko, drugi niso razumeli jezika vernikov. Škofu so odvzeli vse pisarniško osebje osrednjega škofijskega urada. Od kanonikov je* prizanesel okupator le stolnemu župniku, da bi oskrboval sam župnijo, ki šteje nad 11.000 vernikov. Več kakor tri leta je vodil škof Tomažič sam osrednjo upravo škofije, ki šteje nad pol milijona vernikov. Razen tega je kot »pomožni kaplan«, tako je nazval sam svojo dušnopastirsko pomoč v stolnici, pomagal stolnemu župniku. Nedeljo za nedeljo je imel v stolnici dvojno opravilo ter bil dolge ure na voljo spove-dancem iz mesta in podeželja. Ko se je proti poldnevu utrujen vračal v škofijski dom, je našel v čakalnici številne odposlance osirotelih župnij ter vernike, ki so čakali nanj s svojimi zasebnimi in družinskimi zadevami. Tedaj se je pogosto zgodilo, da ni našel izhoda, kako ustreči nujnim zahtevam župnij brez duhovnikov v njih dušnopastirski zapuščenosti, kako pomagati tlačenemu ljudstvu v njegovi bedi. V takšnih urah se je zatekal pred tabernakelj, pa molil in prosil, dokler ni pomirjenje objelo njegove duše in mu ni zasvetilo novo upanje v srce. Teh usodnih let se spominja, ko piše v postnem pismu 1946: »Naše zaupanje v Boga, naše molitve, naj Bog skrajša dneve vojne preizkušnje, niso bile zastonj. Po zmagovitih bojih naših čet smemo zopet v domačem materinem jeziku med seboj govoriti in moliti Boga.« Kakor je škof Stepišnik nadaljeval in izvršil od škofa Slomška zasnovane itn začete lepe načrte za razgibanje verskega življenja v škofiji (Dr. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 400), je nadaljeval in dopolnjeval tudi škof dr. Tomažič od škofa dr. Karlina (1923—1933) začeta dela. Najprej se je z vnemo zavzel za Slomškovo beatifikacijo. Že za dr. Karlina je bil Tomažič duša vsega gibanja v tej smeri. Sedaj je skrbel, da je komisija, ki ji je poveril zbiranje gradiva in zasliševanje prič v procesu za beatifikacijo Antona Martina, urno poslovala. Njegovo zaupanje v Slomškovo priprošnjo je potegnilo za seboj tudi vernike, da so se zatekali v najrazličnejših zadevah k Slomšku, zraven pa prosili božjo Previdnost, naj nakloni tudi malemu slovenskemu narodu v Slomšku priprošnjika v nebesih. Če se »mali postopek« ali »pro-cessiculus« za Slomška ni mogel zaključiti, ^e zakrivila vojska, ki je leta 1941 zajela Slovenijo. Drugo, kar je prevzel za svojim prednikom, je bila dograditev nove bogoslovnice v Mariboru. Po zamisli škofa Karlina bi naj bila nova bogoslovna zgradba dostojen spomenik prebivalstva ob 700-letnici obstoja lavantinske škofije (1928). Z železno vztrajnostjo je znal škof Tomažič razgibati nad 500.000 svojih vernikov, da so z njim gradili in domala dogradili nov dom lavan-tinskemu duhovniškemu naraščaju. A v letu, ko bi se morala nova zgradba izročiti svojemu namenu, je privihrala vojska in prekrižala izvršitev načrta. Umetniška prenovitev notranjščine mariborske stolnice in razširjenje poslopja di- jaškega semenišča v Mariboru sta pa njegovo lastno delo. Zopet je preprečila vojska, da še ni zablestela zunanjost stolnice v obliki, ki bi ustrezala slogu te mogočne zgradbe in bi bila v okras stavbi in mestu. Pokojni škof je snoval še več načrtov. »Treba bo še mnogo dela,« je dejal ob svoji 70-letnici, »še mnogo molitve in žrtev, da bo uspelo, kar sem zasnoval ali vsaj hotel zasnovati v korist domovine in vesoljne Cerkve.« Bog je obrnil drugače, odpoklical je zvestega služabnika, da si odpočije. Verno ljudstvo pa sodi, da škof Tomažič odslej v družbi s služabnikom božjim Antonom Martinom »pred božjim prestolom prosi: naj Oče luči, od katerega prihaja vsak dober dar ... blagoslovi lavantinsko škofijo in njene vernike ...« Otona Župančiča življenje in delo —om— Oton Župančič se je rodil 23. januarja 1878. leta. Njegov oče je imel tisti čas hišo in trgovino v Vinici v Beli krajini. Dve leti pozneje je prodal svojo posest in se z družino preselil v sosednji Dragatuš, kjer je bil za dacarja na tedanji avstro-ogrski meji. Pesnik je takole popisal prva leta svojega življenja: »Vidim bose pete na rosni travi, mlade, urne pete in gola telesa, kakor jih je Bog ustvaril, roke perušajo po vodi. Trte vidim in breskve — pa zopet pastirje in pečen krompir in pečeno koruzo (najbolj diši ukradena tistemu kmetu, ki najbolj vneto pazi nanjo!). — Šum slapa od daleč — »slap« je pri nas samo navaden jez — in vendar mogočen šum zvečer v tišino poletnega mraku, naraščajoč in pojemajoč z vetrom. Cerkev na hribu vidim in sto in stoletno lipo in bela dekleta v soncu, da ti oči jemlje — janjce na ražnjih — kolo. Pa cerkev z dvema zvonikoma s klapasto streho, ki pojeta, kakor da se ti grozita, in klenkata, kakor da te hočeta potolažiti. Breze, bele kakor Bele Kranjiice, zadaj za njivami...« Pesniški spomin na mladost se mu je utrnil tudi v znameniti »Dumi«; Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala ... »Čuješ živ-živ? To je ,živio' — zdaj starešina je ml&di napil.« In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem, povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem. Pa — s čudom še v srcu in strahom — v mejo iskat sem šel, za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel: in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic in sladkega vinca, rožičev in fig, vseh slaščic. »Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili, kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.« — — V osnovno šolo je hodil v Dragatušu in v Novem mestu, kjer se je leta 1888 vpisal na gimnazijo in z nekaterimi drugimi sodeloval pri rokopisnem listu »Na prelji«. O tistem času pravi pesnik sam: »Spominjam se izza mlada, kako so visele po vseh krčmah poleg svetniških podob na steklu in barvotisku ,Dobe človeškega življenja', velikanske reklame z ogromnimi parniki in napisi: Red Star Line, Hamburg—Amerika Linie, Bremen— New York, Trst—Amerika. Ljudje so se izseljevali trumoma, da je bila ne ena hiša brez gospodarjja ali sploh brez ljudi. De-ca na šolskih klopeh so sanjala o Bremenu in Hamburgu, New Yorku, Chikagu, Cle-velandu. Montana, Minesota, Pensilva-nija, Dakota, Pitts-burgh, Nebraska, Kalifornija so jim bila domača imena. Tam so bili njihovi očetje, starejši bratje, strici po rudnikih, fabri-kah, salonih, farmah in ,slali' za odplačevanje dolgov, za popravila, dokupe, davke, za priboljšek. Pet mojih teta — več sestra mati ni imela — je bilo v Ameriki. Ko je moj oče prodal hišo — Amerikancu seveda — me je vzel, ker sem dobro izdelal četrto šolo, s seboj v Bosno, da bi kupila hišo. Nisva je kupila. Mater je vleklo za sestrami v Ameriko. Da je njena obveljala — kaj bi bilo iz mene.« V četrti razred gimnazije se je vpisal v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1896. V peti šoli se je seznanil z organizatorjem, sociologom in politikom Janezom Evangelistom Krekom. Ta je zbiral krog sebe mlade, nadarjene ljudi, jim dajal napotke za delo in jim posojal knjige. Seznanil se je tudi z Ivanom Cankarjem, s katerim je sodeloval pri dijaškem društvu »Zadrugi«. Svoje prve pesmi je kot šestošolec objavil v »Vrtcu«, »Angelčku« in »Domu in svetu«. Zaradi zanimivosti naj iz začetne pesnikove delavnosti navedem tu pesmico, ki je najbrž doslej neopažena. Objavljena je bila leta 1922 v »Vrtcu«, kjer piše urednik takole: »Pod roko nam je prišel listek iz uredniške zaloge prejšnjih let. Na njem je pesmica s podpisom ,Aleksej Andrejev. To je bil psevdonim Otona Župančiča, zdaj že slovečega pesnika, pod njegovimi mladostnimi pesmicami. Čujte v kako skromni obliki je pesnik pričel: Noč Polnočna ura z lin brni v dremotno mesečino in vetrc skoz tišino tajinstveno lahno pihlja. ISfa vrtu astre, georgine glavice trudne klaniajo in zlate sanje sanjajo in zibljejo se v vetrcu. In lističi zeleni na drevju trepetajo in v sanjah šepetajo o sreči nepoznani...« Pri »Ljubljanskem Zvonu« je začel sodelovati hkrati s Kettejem šele kot osmošo-lec (1896), in sicer s pesmijo: »Da sem jaz ptičica, kam bi zletela«. Leta 1896 je odšel na Dunaj študirat filozofijo za profesorja zgodovine in zemljepisa. Tu se je še bolj razmahnil kot pesnik in leta 1899 je izšla njegova prva samostojna zbirka »Čaša opojnosti«, posvečena predvsem ljubezenskim pesmim, vsa polna tedaj modernega razočaranja in obupa: Nad mestom belim dremlje težek, oblačen dan, po ulicah se opotekam jaz obupa pijan. Vendar je pesnik, ti se je pri pisanju naslanjal na ljudsko pesem, iskal rešitve iz teme in skušal utrditi vero vase: Srce ti moje mlado ne obupuj! Dokler si lačno, dokler si žejno, vase veruj! Za pesnika tistega časa ztnačilen odlomek je vsekakor iz »Brezplodnih ur«, v katerem se pokaže že njegov mladostni odmik od splošne vernosti in misel na verno mater: Sveti božični čas!... Neštete množice se zbirajo. Pred božjimi se čudi klanjajo in v davne, daljne čase sanjajo. Nad njimi plava sveti duh pokoja... A jaz ... 0, če bi vedela, ti majka moja... Kot akademik je hodil na počitnice v domovino in je nekaj mesecev stanoval tudi v ljubljanski cukrarni s svojim prijateljem pesnikom Murnom. Pesnik sam pravi: »Doli na Poljanah za Ljubljanico se dviguje visoka starinska hiša, prvotno tovarna. Polna dolgih vež je, polna tajinstvenosti in groze. Delavci, rokodelci in fabričanke stanujejo tu in sestradam študentje in pro-pali ljudje. Prijatelj, učen si in znaš brati, a naš si, cukrarnar si! Kadi moj tobak in jaz bom tvojega, kvartaj z mano, pokaj od smeha, kadar ti kvantam jaz, in jaz bom poslušal tvoje pripovedi in si jih bom skušal zapomniti. In če sem pijan, bodi dober z menoj in ne zameri mi, če ponoči razgrajam, kajti vse na svetu se človeku vrača. In ako prideš kdaj pozno domov in me najdeš v svoji postelji, položi me na tla, zakaj na svoji postelji spati imaš pravico in prav je, da spim jaz na tleh, če sem se zmotil in zgrešil vrata.« V tem mrkem poslopju je leta 1899 umrl pesnik Dragotin Kette, dve leti starejši od Župančiča, leta 1901 pa Josip Murn, eno leto mlajši od njega. Od četvorice najbolj nadarjenih pesnikov slovenske moderne sta ostala samo še Cankar in Župančič in, v svojih delih postavila dostojen spomenik umrlima prijateljema, hkrati pa tudi oši-bala naše tedanje kulturne in socialne razmere, katerih žalostni simbol bo za zmeraj cukrarna. Leta 1900 je Župančič izdal drugo pesniško zbirko »Pisanice«. V njej smo dobili mojstrske »pesmi za mladino«, kakor jih je dotlej zapel pri nas samo Fran Levstik. Kdo ne pozna Župančičeve »Sneguljčice«, »Zlate ptičke«, »Indije Koromandije« in drugih? Za zgled, kako jedrnato in povedno se je znal pesnik izražati, preberimo kratko pesmico »Cigani«: Brundice kovali, brundice prodali, varalo kupili, svet za nos vadili. To leto (1900) je ob stoletnici Prešernovega rojstva izšla v Ljubljanskem Zvonu prva Župančičeva domovinska pesem: »Pesem mladine« s trpkim dognanjem: O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši: kdor se naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši; kdor noče 16ži dvoriti lakaj, je kot drevo, bolehajoče v suši. Glej, smešna krinka, opičji obraz — to boginja svobode je pri nas! Leta 1902 je pesnik dovršil filozofsko fakulteto in odšel k vojakom, kjer je začel pisati nedokončani ep »Jerala«, satirični prikaz boja med umetnikom in filistrom. Po vojaščini je nekaj časa učil na gimnaziji v Ljubljani in neutrudno ustvarjal, saj je leta 1904 izšla spet nova zbirka pesmi »Čez plan«, kjer so za pesnikovo zorenje značilni verzi: Predaj se vetrom — naj gre, kamor hoče! Naj srce se navriska in izjoče! Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran .. . Med najlepše in najbolj občutene pesmi te zbirke pa moramo vsekakor šteti ciklus", posvečen »Manom Josipa Murna«, v katerem se poslavlja s pretresljivimi prispodobami od svojega prezgodaj umrlega prijatelja: Imeli smo ljudi — v poljani cvet, imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas? Župančič je kmalu pustil profesuro in leta 1905 odpotoval v Pariz, k studencu in središču tedanje moderne poezije. Tam je prisluhnil svetu in njegovemu utripu, hkrati pa se mu je iz svojskega domotožja porodila »Duma«, podoba domovine, ki kljub svoji lepoti in bogastvu hira ob tem, ko se njeni najboljši sinovi izseljujejo v tujino: Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš — z oljem tau lečiš razpokano dlan, shrambe mu polniš in vina mu vračaš za znoj, daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano, hodil pred plugom in družno potil se z oračem; točiš cvetlicam v čaše medu, da pride bučela, gnana od tajne skrbi spomladi na delo za božič; ni gospodinje strah mrazov, zakaj nje družina dvojno obleko ima, in čuješ na tnalu trlice? In osnutek na stativah čaka že votka. 0, tam sveti duh razprostrl je krila nad mizo, blažen je trud in blažen počitek v družini... Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti. Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš; — ali poljane poznam — čigave so v soncu bleščeče? Pustil si plug in motiko, v zemljo se zalezel, starec, in križ ti na grobu rjavi in poveša se; sin tvoj zaril se je živ pod zemljo — v Ameriki koplje, v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva, sin njegov več ne bo Jih poznal, ne sanjal o njih. Pesniku so začeli — razen osebnih, pesniških an ljubezenskih vprašanj — trkati na dušo tudi razni verski, socialni in idejni pomisleki. Vse njegovo iskanje in razgledovanje se najlepše izraža v novi pesniški zbirki »Samogovori«, ki je izšla leta 1908. V tej si je postavil neusmiljeno geslo: Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen — naj se raziskrim, če sem jeklo — bom pel, če sem steklo — naj se zdrobim! Za njegovo pesniško ustvarjanje pa so programatični verzi, v katerih naroča svojemu duhu: Sredi vsega razprostri peroti kot dve zarji in v viharji harpa boš, ki jo prebira Gospod. Tu je Župančič prvič izrekel svojo misel o pesnikovem poklicu in njegovih dolžnostih. Podobno tudi v pesmi »Sebi«: Višji si, bolj te pretresa vihar, višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko... Misli o pesniškem navdihu in pravici do ustvarjanja je pesnik tudi pozneje še večkrat oblikoval, na primer v »Intermezzu«: ,, Kdor ustvarja, moj dragi, ta govori iz viharja, z nameni, z moralo in srečo se nič ne ukvarja, on trga in lomi in reže in gnete snovi — kaj to, če kdaj med prsti mu kaj zaječi! On pije navdušenje iz ognjenih čaš ... 7načilna za to zbirko je tudi pesem »Prebujenje« z nihaniem med svetlpbo in senco, resnico in lažjo: Hiše sedanjosti so le šotori, mi potujoča samo karavana aLi nad našimi poti prižgana fata morgana — gori, varljivka-resnica nam, gori! Dalje je v tej zbirki tudi biser domovinske poezije »Z vlakom«: Domovina, daj mi roko, ne beži, ostani pri meni, tesno- tesno me okleni in pel ti bom pesem visoko, pel materi češčeni, kot ni ti še nihče pel. Leta 1908 in 1909 je bil Župančič domači učitelj pri kneginji Waldburg v Nemčiji, a čutil je, da potrebuje »domačega zraka in domače zemlje, življenja na kmetih med našimi ljudmi«, zato se je vrnil v Ljub- Ijano, kamor je prav tisti čas prišel tudi Ivan Cankar z Dunaja. Nekaj časa sta skupaj stanovala na Rožniku. Tu se je začelo zrelo, plodovito delo našega pesnika. Izidor Cankar, ki je v Domu in svetu objavljal »Obiske«, pogovore z najvidnejšimi slovenskimi kulturnimi delavci, je obiskal tudi Župančiča in ob tej priložnosti mu je Župančič med drugim izjavil: »Prva šola so mi bile narodne pesmi, naše. srbske in maloruske. Potem sem prebiral naše poete — Prešerna, Gregorčiča, Aškerca — in klasike. Kesnejs sem se pečal s Shakespearom . . . Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču v«eqa, približevanje centru. V stvarjanju je človek bliže Bogu ... Takrat čutim, da ni ničesar okrog mene kot neka moč in ža-ren-e na vse strani... Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj. Narod je za nas najvišja instanca Dr i sodbi o umetnostni vrednosti pesmi.« .Medtem se je že precej ukvarjal s predajanjem, zlasti iz angleščine (Shakespeare, Dirkens) in francoščine (Maupassant, Dau-det). Le*a 1912 je bil dramaturg Deželnega gVdaHšča v Ljubljani, po Aškerčevi smrti pa \e prevzel njegovo mesto arhivarja mestnega arhiva, za kar se je nekaj časa strokovno izpopolnjeval v Pragi. Leta 1913 se je poročil in tako dobil lasten dom in dnižino, ob kateri mu je raslo pesniško bogastvo novih mladinskih zbirk »Cicibana« in »Sto ugank« (1915). Kako čudovito je znal naibolj zaoletene stvari povedati otroku v razumljivem jeziku, naj nam pokaže lamo odlomek iz »Naših luči«: Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem, ogenj v hiši je ugasnil, sam ostal si brez besede! odgovori Ciciban: Kaj je naša zadnja luč? Naša zadnja luč je duh: vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva. Medtem je zadivjala svetovna vojska. Pesniku je bilo prizaneseno z vojnimi strahotami. Kljub temu da je bil rezervni častnik, mu ni bilo treba na vojsko, ob koncu katere se je začela tudi za Slovence obetati lepša prihodnost. Pesnik je bil kot zaveden Slovenec in ugleden kulturni delavec sredi vsega gibanja za osamosvojitev (majska deklaracija). Za grozotno človečanski-mi pesmimi, ki jih je pisal med vojsko, so razviharile slovensko ljudstvo njegove povojne pesmi, med njimi zlasti »Naše pismo«, kjer pravi o narodnih vodnikih: Narod vas bo preskušal kakor vrče lončar: Ne zvoniš mi, ne poješ, nisi mi ognja prestal, v peči, vrč, si počil — proč med črepinje, črep! .. Narod vas bo izpljunil kot zavrelico. O, skaženo vino! O, vi počeni vrči! Strune brez našega glasu! Zvite strune brez glasu! Prazni, počeni vrči! Vino zavrelica! Narodno navdušenje pa se mu je kmalu sprevrglo v trpko bolečino: Obsojeni na molk v posvetu narodov od daleč gledamo, ko svet gradijo nov, v svobode sveto pesem dano ni upletati nam svojih melodij. .. Zlasti ga je bolelo, da so krivično odrezali od narodnega telesa Koroško in Primorsko: Vso noč oči upiram v prazni mrak, vso noč po prsih tipljem bolečine . . . kot gora, Korotan, si mi težak . . . Gorica, žgeš me . .. kdaj mi jutro sine? O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? ... Kako je sodil o vodnikih ljudstva, nam razen že omenjenega odlomka dokaj zgovorno pričajo »Vprašanja«: Kdo si, ki vodil rad bi narod moj? Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? Si našel, da do zadnjega si zvest? Če nisi, skleni roke nad seboj. Pri tem bi bil sam rad pošten vodnik in pribežališče ljudstvu kakor blejska Mati božja: Glej, Marija, mati presveta, srce poeta drug je tvoj. I krog njega se gnete usoda mojega roda, k meni roma domovina od vseh strani. O, da bi bila pesem moja, kot je tvoj zvon! Da bi čutila, da bi nosila na svoji peruti, kar misli, kar čuti, kar vriska, joče, kar hoče dom . . . Leta 1920 je bil Župančič imenovan za dramaturga Narodnega gledališča v Ljubljani in še isto leto je izdal novi pesniški zbirki »Mlada pota« in »V zarje Vidove«. Mladostnemu netignancu popolnoma nasprotna je pesem iz te zbirke »Spokorna pesem«: Iz vseh oči odsevala kot iz zrcal je moja grdoba; karkoli rož sem nabral, vse je zastrupil moj prijem — kam naj še sežem, kam naj se 'ozrem? . .. Glej, mene je gnal v brezum človeški napuh, več nisem vedel, kaj je med, kaj kruh, kaj je tolažbe žive tihi kelih . . . Služba pri gledališču ga je pri prevajalskem delu nagnila zlasti k prevajanju dram (Shakespeare, Schiller, Rostand), obenem pa je skrbel tudi za govorjeno besedo na odru. V tem času se je tudi sam lotil odrskega dela in napisal »Veroniko Dese-niško« (1924). Dalje je pripravljal pesniško zbirko »Ostrnice«, ki je pa ni izdal. Prevajalsko delo in služba sta ga vsega terjala zase. Medtem je dobival, mednarodna in domača priznanja za svoje kulturno, pisateljsko in prevajalsko delo, saj nam je z neverjetno marljivostjo in neprekosljivim mojstrstvom prevedel celo skladovnico knjig iz raznih jezikov ter tako obogatil našega človeka s širokimi razgledi v svet in v snovanje duha drugod. Ob drugi svetovni vojni se je priključil osvobodilnemu gibanju, kar je bilo zanj notranja nujnost, ker je bilo znano o njem, »da hoče od svojega naroda velikih dejanj, da mu je narod svet in važen samo takrat, kadar je sposoben vršiti velika, zgodovinska dejanja, da mu je slovenski narod drag takrat, kadar sam odloča o svoji usodi, kadar je časten, svoboden narod, pripravljen prej poginiti kakor postati suženj«. Zaradi hude bolehnosti je med okupacijo prebil kot pacient večidel v bolnišnici in v Šlajmerjevem domu. S telesom priklenjen na bolniško sobo, je bil s srcem in duhom ves in vedno pri borcih za osvoboditev. Sam je rekel prijatelju: »O, ko bi bil zdrav in krepak, kdaj bi bil že pri njih tam zunaj v gozdovih!« V bolniški sobi je nastalo nekaj pesmi iz njegove povojne zbirke »Zimzelen pod snegom«, med njimi »Veš, poet, svoj dolg«, v kateri pravi: Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor; takrat volčji zbor pojde lovce klat: plani čez Savo, plavaj čez Dravo — zob za zob in glavo za glavo! Med borbo so bila poleg Prešernovih gesla iz Otonovih pesmi tista, ki so bodrila in navduševala boritelje ob silnih naporih. Prav zato ga je osvobodilna vojska, ko se je zmagovito vrnila v Ljubljano, pozdravila in sprejela kot soborca in glasnika, ki mu ves narod za njegovo pesniško delo in za spodbudo ter zgled med vojsko in po njej toliko dolguje. Po osvoboditvi je vodil Zavod za kulturo slovenskega jezika pri Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani in skoz z mladostno silo kritično zasledoval vse naše kulturno in politično delo, sam pesnil in prevajal zlasti Puškina in Prešernove nemške pesmi. Ob sedemdesetletnici mu je ljudska oblast podelila častni naslov »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je zaradi zaslug za slovensko kulturo imenovala za častnega doktorja. Umrl je sredi dela in snovanja 11. junija 1949, pokopan je poleg Ketteja, Murna in Cankarja, katerih sodobnik, prijatelj in sodelavec je bil. Njegov pogreb je bil slovesno mogočen, vseljudski izraz priznanja, hvaležnosti in počastitve, kakor je ni bil deležen še noben pesnik v Slovencih. Bil je dan pogreba, da lahko rečemo z Otonovo besedo, pravi »praznik strnjenih duš«. Župančič je bil pesnik, čigar delo s£mo najbolj zgovorno govori o njem in zanj. Jaz sem globokih korenin, vem, da sem svoje zemlje sin, zato se ne bojim daljin. Podobno je domovinsko misel izrazil tudi v napisu za nagrobnik narodnih herojev v Ljubljani. Kritiku, ki bi mu utegnil očitati nedoslednost — ki je bila spričo njegovega načina ustvarjanja včasih nujna, saj se je zmeraj naglo odzival vsakokratnemu čustvu. prisluhnjenemu med ljudmi — je na-f vetoval: In ti, ki gledaš moja razna lica, glej globlje, išči, kje tiči resnica. Župančič se je s svojo povezanostjo z ljudstvom za zmeraj vtisnil v njegov spo- min, narod ga bo častil in se ga hvaležno spominjal kot svojega velikega sinu, ki je vneto iskal v lepšo prihodnost: Glej! Ali ni človek kakor drevo, ki bi rastlo iz svojega semena, iz svoje srede na štiri strani... pa ga bije vihar in mu veje kodri in krivenči, da izgreši svoje štiri smeri in ne more do svoje podobe? ... Je: Kdor je šel od konca s smerjo, kdor smeri ostal je do kraja zvest in ves se pognal je v samo rast: tak, kadar nazadnje razpne roke kot mož, ki se pretegne v dan, mereč tkanino večnih sanj, pokaže nam svoio podobo: križ ... O, da nam je prifi do svoie podobe, i meni i tebi, narod moji Spominu padlih herojev Letošnjo spomlad (24. aprila) je naša ljudska ob'ast poskrbela za izkop Slavka Šlan-dra. Tonefa Tomšiča, Miloša Zidanška, Franca Rozmana-Staneta, Ivana Nandeta Kavčiča, Milovana Šaranoviča, Dragana Jevtiča, Janka Premrla-Vojka, Majde Šil-čeve in Vinka Simončiča-Gašperja. To so junaki -— heroji — ki so v narodnoosvobodilni vojni pozabili nase in od prvega trenu'ka vedeli, kaj je njihova dolžnost in kje niih mesto. Ne v iskanju lastnega miru in užitka, marveč v boju za domovino zoper nasilnega tujca, ki jo je hotel zbrisati s površja zemlje. Kakor rimski pisatelj Li-vij, so tudi ti vedeli: »Sramotno je umaknili se v boju za domovino, dokler je v nas še dih življen'a.« Niso se umaknili, pogumno in s skrajno požrtvovalnostjo so sprejeli nase največje osebne odpovedi, najhujše napore, najtrše preskušnje iz enega samega prepričanja in vere: Naj tudi pademo, samo da bo živel narod, živel v svobodi in lepši prihodnosti! S puško in strojnico v rokah so branili svojo in našo domovino in s trdno zavestjo, da njihova žrtev ni zastonj, so padli za svojo idejo, —om— za našo svobodo, za našo prihodnost, v miru in pravičnosti. Res, njihove žrtve niso bile zaman, iz njihove krvi nam je vzcvetela svobodna domovina, da lahko delamo v njej zase, za svoj rod, za svojo blaginjo kot svobodni ljudje, ne, da garamo kot sužnji za tujca. Na vseh koncih in krajih naše domovine po nekdanjih bojiščih in še dalj — po tujih taboriščih — počivajo izmučena trupla naših domovinskih junakov. To so mejniki naše zemlje, to so vogelni kamni naših narodnih pravic, to so stebri, na katerih sloni naša vera v svobodo in socialno pravičnost. Prav je torej, da njihove žrtve spoštujemo in jih ohranjamo v živem spominu daljnim potomcem. Zato je ljudska oblast oskrbela prenos posmrtnih ostankov prej imenovanih junakov v politično in kulturno središče domovine, v srce naroda, za katerega svobodo so dali svoja mlada življenja. Nepregledne množice iz vse Slovenije so -«3 pomikale mimo njihovih krst, ko so počivale v vladni palači, jih obsipale s cvetjem in z venci ter se poslavljale od velikih sinov in hčera naše domovine, ko so njih posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico na Muzejskem trgu. Niso v to grobnico preneseni vsi naši heroji iz narodnoosvobodilne vojne; veliko tihih, neznanih junakov še počiva raztresenih po naših tleh, a vendar nam ta grobnica vsaj v podobi predstavlja vse naše najboliše, vanjo so za zmeraj vklesani vzori, za katere so popadali: »Domovina je ena nam vsem dodeljena... Svobodi predani za borbo smo zbrani... Bodočnost je vera! Kdor zanjo umira, se vzdigne v življenje, ko pade v smrt.« Niso še do kraja uresničene ideje, za katere so šli naši junaki v boj, v svetu še nista zavladali pravičnost in svoboda za vse narode; naš sever in zahod sta še ne-odrešena in nezadovoljivo urejena, a svetli zgledi naših najboljših naj svetijo dalje, zakaj zdaj smo mi na vrsti, da nadaljujemo delo, ki so ga ti tako junaško in požrtvovalno začeli, zakaj kljub ozemeljskim in narodnostnim krivicam, ki nas še zdaj zadevajo, verujemo s pesnikom: »Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor ...« če si bomo vztrajno prizadevali in se borili, da »prepir iz sveta bo pregnan«, da »rojak pro«t bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«. Ranokrščanske bazilike v Ptuju Josip Klemene V mnogih mestih naše države so našli ostanke rimskih starokrščanskih cerkva v veliki množini, tako na primer v Saloni, Stobiju itd. Ptuj je bil v rimskem času zelo veliko in važno mesto, zato bi bilo tudi tukaj pričakovati razvalin starokrščanskih cerkvenih zgradb. Toda malokatero mesto je proti koncu antike (grško-rimskega starega veka) toliko trpelo kot ravno Ptuj, zato je samo po sebi razumljivo, da do sedaj še niso našli tako veliko ostankov temeljnih zidov kakor v že omenjenih mestih. Za Ptuj vemo, da je imel v ranokrščanski dobi svojega škofa, saj nam je po imenu znan sveti Viktorin kot ptujski škof in celo so pa imeli kristjani že prej svojo službo božjo, je gotovo, le da je bila po raznih oratorijih fmolilnicah), ki so bile zasebne zgradbe. Šele po Konstantinovem milanskem ediktu leta 313, ko je postala krščanska vera enakopravna drugim veram, se je javno pokazala in je pričela zidati svoja svetišča. Ker je bilo Poetovio škofijsko mesto, sta morali biti tam vsaj škofijska in pokopališka cerkev. Arheološki ostanki pa nam povedo še mnogo več. Pri nekdanji kovačnici v Rogoznici, tamkaj, kjer se križa železniška proga s cesto, so v pričetku junija leta 1858 ob graditvi železniške proge izkopali dva bronasta ra- Intimijev svečnik iz Rogoznice. kot cerkveni pisatelj, ki-je umrl za cesarja Dioklecijana mučeniške smrti. Iz kasnejšega časa poznamo iz zapisnikov raznih cerkvenih sinod škofa Aprijana in škofa Marka. Znan nam je tudi arijanski škof Valens, ki ga je pregnal katoliški Marko. Vendar pred sredino tretjega stoletja po Kristusu v Ptuju ni bilo večje cerkvene organizacije, ker so bili premočno zasidrani razni poganski orientalski kulti (vzhodna bogočastja), na primer češčenje Iside, Sera-pisa, Mitra itd. Za Mitra imamo ohranjena celo tri svetišča. Zelo je verjetno, da je krščanstvo prevladalo v Ptuju šele takrat, ko si je osvojilo že ves rimski imperij. Da nokrščanska svečnika. Stala sta na kamnitih stebrih in imata spodaj tudi čep za vtikanje v steber. Vsak svečnik je bronast obroč, ki ima v sredi Kristusov monogram. Na obroču (premer do 8,3 cm), ki ima na vrhu pričvrščeno lilijsko čašo, je na sprednji strani napis ; »Intimus, M a x i m i a-nus fratres posuerunt Crispi-n o « (ta svečnik sta dala postaviti v čast svetemu Krispinu brata Intimus in Maksi-miian). Na drugem svečniku (premer do 6,2 cm) z dvema četverolistnatima čašama lilije je napis: »Votum Pusinio po-s u i t« (Pusinij je izpolnil svojo obljubo). Oba svečnika izvirata iz druge polovice četrtega stoletja, kar nam potrjuje oblika Kristusovega monograma. Svečnika sta stala v cerkvi, ki je morala biti kje v bližini, kje, tega dosedanja izkopavanja še niso mogla natančno določiti. Iz srede četrtega stoletja bi izvirala cerkvica na Hajdini, ki jo je leta 1935 odkopal profesor Walter Schmid. V bližini Ornigove pristave na Zgornjem Bregu (kat. št. 299) so našli štiri kose spomenika iz pohorskega marmora. Po obliki črk in vsebini kakor tudi po prerezu plošče, ki ima 4,2 cm širok in 9 cm visok rob (plošča sama je debela 3 cm), moremo soditi, da spomenik nedvomno sodi v četrto ali pa v peto stoletje po Kristusu. Dr. Abramič in tudi profesor Egger mislita, da je to kos starokrščanske arhitekture (ambon), zato je treba tam v bližini iskati starokrščansko baziliko. Ko so leta 1930 urejali in izravnavali Tyr-šev trg na zahodni strani proštijske cerkve, so našli precej velik (2 X 1,50 X 0,70 m) podstavek ranokrščanske oltarne mize iz barbarskega peščenjaka. Vanj je vsekana precejšnja pravilna vdolbina (50 X 60 cm) za relikvije. Ko so leta 1936 podirali staro HaweIkovo hišo na Miklošičevi cesti, so našli del oltarne mize iz pohorskega marmora (ohranjeni kos plošče je dolg 25 cm, širok 12 cm, debel 3 cm) z močno profilira-nim robom (debelina 8 cm). V temeljnem zidu že omenjene hiše so leta 1936 našli zgoraj in spodaj odlomljen steber iz pohorskega marmora (50 X 31 X 26 cm), ki je imel na sprednji, lahno vzbočeni strani v reliefu gornji rob posode, iz katere raste vinska trta z grozdjem, vrhu nje pa stoji na dvojni vejici golob s križem čez prsi. Križ ima vse značilnosti petega ali šestega stoletja po Kristusu. Ta steber je zaključeval korno pregrajo ob vhodu iz ladje v prezbiterij. Del kome pregraje so našli tudi v zidu sosednje hiše, ki so jo že prej podrli. Sprednja stran te plošče iz pohorskega marmora (okrog 1 m® velika) je bila reliefno okrašena z medaljonskim križem, na drugi strani pa deloma z rozeto iz listov granatnega jabolka. Prostor proti Grajeni je bil v rimskem času poplavno ozemlje, zato je verjetno, da je bila že ranokrščanska bazilika na istem prostoru, kot je sedanja pro-štijska cerkev, ali vsaj v njeni neposredni bližini. Pusinijev svečnik iz Rogoznice. Leta 1946 in 1947 so raziskovali planoto zahodno od glavnega grajskega poslopja na Ptujskem gradu. Našli so staroslovansko sve'išče, staroslovansko grobišče, ilirsko naselbino in mnogo arhitektonskih ostankov iz rimskega časa, na primer stebre rimskih pokritih lop. Zelo dobro so. ohranjeni zidovi kasnoantične trdnjavice. Se pred temi pa je stala na tej planoti staro-krščanska bazilika, od katere imamo ohranjenih le nekaj temeljnih jarkov, nekaj zidu in mnogo predmetov, ki kažejo, da je bila tu starokrščanska kultna zgradba. Ob izkopavanju leta 1946 so našli podnožje za oltarno mizo iz pohorskega marmora. Miza je stala na eni nogi. Najden je bil profiliran rob gornje oltarne plošče, ki je po svoji izdelavi zelo podoben oltarnemu robu, najdenemu leta 1936 pri proštijski cerkvi. V. Škrabar je že pri svojem izkopavanju leta 1909 odkril dva 1,70 m visoka marmorna stebra iz pohorskega marmora. Ta dva cela kosa kakor tudi mnogo manjših delov stebrov so nedvomno iz starokrščanske bazilike. Tudi precej velik odlomek plošče iz barbarskega peščenjaka z vklesanim križem je bil najden v rimski sipini že leta 1946, podoben kos (tudi z vklesanim znamenjem križa) pa leta 1947. Mogoče je, da sta te dve nedvomno skupaj sodeči plošči del oltarne plošče ali pa del ograje. Verjetno je sodil k ograji tudi del marmornatega pilastra (stebrička) z vinsko trto, ki jo obira neoblečen mladenič. Bronasta pozlačena igla s ploščato, okroglo glavico, cerkev na Panorami. Baziliko na Ptujskem gradu so uničili Huni, ki so se dvakrat valili skozi Ptuj, enkrat proti Aeciju v Galijo leta 451, že naslednje leto pa v Italijo. Ta val je bil tako močan, da je popolnoma uničil sledove, kjer so stale cerkve. Na temelju raziskovanja na Ptujskem gradu vemo, da tam kasneje niso zgradili cerkve, kako pa je bilo z drugimi, bodo pokazala prihodnja izkopavanja, ko bo vsa okolica teh zgradb preiskana. Raziiskovanje ranokrščanskih zgradb v naših krajih doslej ni bilo posebno razvito, toda gradbeni ostanki raznih starokrščan-skih bazilik so zelo važni za kasno provin-cialno arheologijo, ker so nam v oporo za nekatere stavbne objekte (dele), ki so po svoji zgradbi časovno nedoločljivi, a stoje ki je imela na eni strani medaljonski križ, na drugi pa rozeto, kaže na krščanski izvor. Zelo razrito zemljišče, kjer je stala bazilika, in zelo poškodovani predmeti, še bolj pa to, da nobena stvar ni bila najdena tam, kjer je bila v uporabi, nam pove, da je bila bazilika že v antiki temeljito porušena in da so njeno gradivo že takrat porabili za novejše stavbe. Na levi: steber, okrašen s trsom, golobom in križem; na desni: taka je bila mogoče korna pre-graja, pri kateri je bil sestavni del najdeni steber. Leta 1948 so na Panorami ob zaščitnem izkopavanju, preden so pričeli kopati temelje za novi rezervoar, našli nekaj kosov stebrov iz pohorskega marmora, dele plošč od oblicionarija (darovanjske mize) itd. Že leta 1936 so pa našli na istem hribu del marmornate korne ograje. Vsi ti ostanki so bili del starokrščanske bazilike, ki je stala na tem kraju. Na zemljišču antičnega Poetovija je bilo torej precej starokrščanskih kultnih zgradb. Iz srede četrtega stoletja je verjetno pokopališka cerkev v Rogoznici. Iz četrtega ali petega stoletja je bazilika na Bregu. Tudi cerkvica na Hajdini je verjetno iz te dobe. Kdaj je bila zgrajena bazilika na Tyrševem trgu, ni dognano. Za cerkev na Ptujskem gradu vemo, da je nastala proti koncu četrtega ali v pričetku petega stoletja po Kristusu. Iz istega časa je tudi na krajih, kjer so bile prej cerkve, in so že samo s tem časovno postavljeni v kasnejšo dobo antike. Tako na primer vemo, da so ravno razne lope na Ptujskem gradu, ki smo njih podnožje našli tam, kjer je stala krščanska bazilika, zgrajene kasneje kot bazilika. Ker so iste zidane stebre porabili za ojačitev trdnjavskega obzidja, nam to dokazuje, da so trdnjavico sezidali za temi lopami. Svetišče, ki je deloma porušilo zi-dovje kasnoantične trdnjavice, pa je verjetno še kasnejše, to je slovansko. Gorenjsko suknarstvo F. S. Finžgar Suknarstvo po zasebnih hišah je živelo tedaj, ko še ni bilo — strojev. Toda taka trditev ni povsem pravilna. Človek si je že davno omislil in napravil stroje. Vsak lesen škrpec je stroj, navor (kontrapeza) je stroj, tembolj še kolovrat in statve. Naloga tehnike, človeškega uma je bila, da je preproste stroje, ki jim danes pravimo navadno orodje, izboljšala in da je za pogon strojev napregla naravne sile, ki naj človeku utrudljivo ročno delo olajšajo. Le pomislimo, da »o že Egipčani in stari Grki spoznali, da ima v paro z gorkoto spremenjena voda — posebno moč. Tega, kako bi jo uporabili in napregli, pa niso dognali. Danes že vsak šolarček vsaj v načelu razume parni stroj, ki puha in ropota po vesoljni zemlji ter prepeljava dolge, težko obložene vrste železniških voz. In kaj je tega, ko je prva železnica stekla leta 1825 in so jo občudovali, ker je prevozila v eni uri 15 kilometrov! Danes so že brzi vlaki, ki prevozijo po sto in več kilometrov v eni uri. Preteklo je komaj 70 do 80 let, kar je prvi šivalni stroj prišel v našo vas h kakemu naprednemu krojaču. Mnogi stroju niso zaupali in krojaču so prepovedali sešiti hlače s strojem. A koliko truda je stalo tiste, ki so se ukvarjali s tem, da bi namesto roke šival stroj. Šele leta 1845 se je Howu posrečilo, da je premagal zadnjo skrivnost. To pa so mu vdihnile statve, ko je gledal, kako tkalec poganja čolniček (snovalnico) med niti osnutka. Kdo pa je odkril statve, ki so tisočletja dolgo tkale platno, sukno, preproge in tudi škrlat za davne kralje in mogočnjake — tega ne ve nihče in ne pove nobena zgodovina. Današnje industrijske tkalnice, ko se vrti na tisoče vreten in se na milijone nitk vpleta in prepleta v najrazličnejše tkanine, te so pač znane. Toda zanimivo je pogledati nekoliko nazaj v čase, ko je brnel kolovrat, ko je tkala le noga in roka in so škripale in trkale lesene statve. Suknarstvo in platnarstvo je bila nekdaj domača obrt. Večji kmetje je navadno niso izvrševali. Ti so imeli dosti opravka, da so zemljo obdelali. Zato pa so bile statve kar po vseTi kajžarskih hišah. Ti tkalci zase skoraj nič niso delali, ko niso imeli ne polja za lan in konopljo, tudi ne tropa ovac. Tkalstvo je bila obrt za zaslužek, da so ob skromnem pridelku dveh, treh njivic mogli dokupiti potrebnih živil in obleke za družino. Iz te življenjske nujnosti se je razvilo, zlasti po visoki Gorenjski, suknarstvo in platnarstvo, iz tega tudi kupčija, ki je s tem blagom segala čez meje domačih krajev. Surovine za suknarstvo je dajala ovca. Na tisoče ovac se je paslo po Karavankah. Prereja te skromne živali je bila kaj poceni. Komaj je sneg odlezel z najbližjih pobočij hribov in gora, je bila ovca že na paši. Tik za kopnečim snegom se je pomikala ovca vedno više in više v planine, do vrha gora. Jeseni pa se je vračala pred prvim snegom na gorske senožeti (rovte). Tam je ovco kmečki razum zelo koristno izrabil. Ovčarji so jim postavljali premakljive plotove, kamor so jih zganjali na večer. V teh ogradah so ovce trikrat do petkrat prenočevale. Tedaj je bila ograjena planja že izdatno pognojena. Ovčar je premakljivo ograjo prestavil drugam, da so ovce pognojile drugi oddelek. To ravnanje »o imenovali »gartranje«. Uspehi takega gnojenja so bili odlični. Na tako izboljšanih gorskih senožetih so nakosili obilen pridelek najslajše krme. Ko so začeli tudi v nižjih planinskih predelih ovcam groziti mrzli vetrovi in snegovi, je bilo treba s tropom domov. Doma pa se je začela na pašnikih krog vasi slovesna striža ovac. Da pa volna ni bila preveč umazana, so ovce prej »oprali« — okopali. Stari ovčarji so si znali pomagati. Izbrane so imeli pripravne tolmune v gorskih potočkih. Vrh takega tolmuna je ovčar prignal zvončarja, ki je vodil ves trop. Tega ovna je pastir pahnil čez nizek obronek tolmuna v vodo. Za zvončarjem jo je udri ves trop in poskakal v kopel. Tam so se jarci gnetli in drgnili ter se kar dobro oprali. Moder ovčar je za tako pranje izbral sončen dan, da se je pa-soči se trop na soncu lepo osušil in je bilo doma drugi dan mogoče začeti s strižo. Od vsake hiše, kjer so imeli ovce, so prišle ženske na gmajno. S seboj so prinesle velike hodnične ponjave in dobro nabrušene posebne škarje za to strižo. Posedle so ob ponjavah, ovčar, ki je od daleč natančno poznal vsako ovco, čigava je, jih je posamezne prignal k ženskam. Tam je bil tudi možak iz iste hiše — gospodar, sin ali hlapec — ki je ovco položil nekako v naročje strižoči ženski in jo tudi podržal, če je bila le preveč nagajiva. Kajpak se je zbrala ob taki slovesnosti vsa vaška otročad. A tudi drugi, kdor je le utegnil, je pristopil, da je »svetil« strigalkam. Kakor so se bliskale lepo nabrušene škarje, tako so se utrinjale vesele, nagajive domislice. Najbolj pa so se razžarele, ko so gospodinje prinesle stri-galcem obilen prigrizek za malico, osoljen z žganjem domače kuhe in zalit s tepkov-cem. Zvečer so odnesle strigalke velike svežnje v ponjave zavite volne domov. Preden je prišla volna v predelavo, so jo navadno še enkrat natančno oprali in na soncu osušili. Prišla je zima in tedaj se je začela suk-narska obrt. Volno je bilo treba najprej predelati. Orodje za to so bile ahle — grebeni, mikalo, rifljača. Na koncu podolgastega stola je bil pritrjen zabojček, na njegovem poševnem pokrovu je bila krtača iz železnih ščetin. Na to krtačo so pol.ožili primerno na debelo kosme volne. Te so potem z lo-pučo fs taco), ki je bila prav taka železna krlača začeli predelava'i, krtačiti gor in dol, dokler niso bila vlakna volne vsa enakomerno porazdeljena po vsej spodnji kr ači. Nato so z lopučo plast te volne posneli in jo s tem zvili v valjasto ob'iko. Ta je dobila ime p I a s t a ali prede-1 a n i c a. (Pri predivu je bilo ime za pla-sto kodelja, povesmo.) Tako v plaste predelana volna je prišla k predici, h kolovratu. Za prejo volne so bili drugačni kolovrati, veliko večji, kakor so bili splošno znani kolovrati za prejo prediva. Kolovrat za prejo volne je imel kolo dober meter v premeru, a ni bilo na pogon z nogo — z nogalnikom. Predica ga je vrtila z desnico za ročico, kljuko. Na kolesu je bil trak, v nekaj stremenov spletena močna vrvca, napeljana na vratek lesenega vretena. Ker je bilo kolo veliko, se je vreteno ob zelo počasnem vrtežu kolesa silno hitro sukalo. Predica je prijela v levico plasto in začela svaljkati nitko, H jo je pripela na vreteno. Toda nitka se ni začela motati na vreteno. Vreteno jo je svaljkalo, predica je dvigala plasto in iz nje je tekla volnena nitka, bolj tanko ali bolj debelo spredena, kakor je bila pač volna ali pa namen niti za uporabo. Ko je bila nitka tako dolga, kakor je pač sedeča predica mogla visoko seči z levico, je z dssnico ustavila kolo in ga za ročico za-vrtila nazaj (narobe). Tedaj se je tudi vreteno zavrtelo obratno in spredena nitka se je nasukala nanj. H končku plaste je predica pritaknila novo plasto, obrnila vrtež kolesa in druga nitka je začela teči iz njenih prstov. Ko je bilo vreteno polno, da je bil na njem debel posukljaj, je vstavila drugo, prazno vreteno in nadaljevala s prejo. Ko je bilo napredenih posukljajev zadostno število, je prišlo v obrat motovilo. To je bila velika priprava, En konec osi je tekel na tleh, drugi je bil pri zelo nizkih hišah vtaknjen v lesen strop. Motovilo je imelo navadno štiri pokončna krila. Na ta krila je tkalec s posukljajev odvijal niti in jih urejal v štrene — predeno — za snutek v statve. Osnovati predeno na statve je bilo zamudno in zelo natančno delo. Vsako nitko je bilo treba privezati na valju — na snovalo — na tamkaj stalne »konce« — ničal-nice. Nato jih je izpeljal skozi grabljice na drui'i valj — na vitel — in jih tamkaj spet s tkalskim vozlom pripel. Grabljice sta dvigala dva nogalnika tako, da so se nitke vedno križale. Skozi te presledke je tekla snovalnica — suvalnica, čolniček — ki je peljala za sabo nitko — votek. Preden je noga pritisnila drugi nogalnik, je tkalec z roko z grabljicami nitko votka trdo pritisnil na snutek, navadno z dvojnim udarcem, 'da se je tkanina — sukno, platno — zgostila. Pred začetkom tkanja je bilo treba pripraviti votek. Za votek je bilo treba mnogo cevi. Te so si pripravljali iz raznega lesa, iz takega, ki je imel dosti stržena: bezeg, kosmulja, hudovitje. Brez svedra so take cevke prebezali. Na konceh so cevke trdo ovili s -konopno nitko, da se navita nit ni posipala. Na te cevi so navijali votek. Za to je bil poseben strojček — sukalnik. Pogon je bil na roko. Nit se je odvijala ali z vretena ali pa iz štrene, nataknjene na majhno motovilo. To delo je bilo kaj lahko in so ga opravljali količkaj odrasli otroci. Taka navita cev ■— posukljaj — je prišla v snovalnico, nitka se je ob teku snoval-nice skozi snutek odvijala s cevi, ki je bila vložena v čolniček na drobno os. Statve za sukno so bile v bistvu popolnoma enake statvam za platno. Razlika je bila v tem, da so bile suknarske statve dokaj širje, saj je bilo sukno širje od platna. Tkalec platna je snovalnico suval skozi niti z rokami — vrsteč se z levo in desno. Sfatve za sukno so bile preširoke, zato je imela posebna steza za snovalnico na konceh odbojno pripravo. Ta je bila na posebno vrvco pripeta na obeh koncih. Konci vrvce so bili na sredi statev pritrjeni na pripravno ročico. To je držal tkalec v roki in s potegljajem vrvce odsunil snovalnico nazai skozi nitke. Žvaga so imenovali to napravo. Ko je bil kos sukna dotkan — kos sukna so imenovali zvitek, balo do dvajset in več vatlov — so ga odpeljali v valjalnico. Tam se je sukno zgostilo in zgladilo. Valjalnice za suknene izdelke so prastare. Saj celo staro sveto pismo omenja valjavce in posebna zelišča, ki so jih rabili. Ko je prišel zvaljani kos iz valjalnice, ga je bilo treba še osušiti. Za sušenje so bile pos'avljene r e m e (Rahmen]. Vrsta stebrov je bila povezana z močnimi letvami — spodaj in zgoraj. Letve so imele — zgornje in spodnje — konicas+e žeblje. Na te so razpeli zvaljano sukno; da je bila ploskev sukna enakomerno napeta, je bila spodnja letev premakljiva in so jo z vitlom po potrebi nižali ali višali. Tako posušeno in zglajeno sukno je bilo trelo za prodaj. Volna je bila večinoma bela, obleke iz belega sukna pa Gorenjci niso nosili. Lepo belo volno so porabl'ali za pletenine: nogavice, jopiče, tudi za rokavice palonike. Za to so bi'e silno spretne pletilke kar v vsaki hiši in so tako domačo obleko delali zase in za kupčijo. Ta obleka je bila kos vsakemu mrazu, a trdna, da je ni bilo zlepa konec. Današnje moderne nogavice iz lažne svile mora ubogo ženstvd noč in dan krpati, ker so prvi dan na nogi že strgane. Ta moda je pregnala ovce z naših gora; prav je, da se ljudska oblast trudi in kliče: Ovce nazaj! Za sukno bela volna ni bila porabna. Zato so volno barvali. Na dvorišču kje so imeli taki obrtni tkalci v lesenjačah — kotle. V teh so volno barvali. Dobivali so posebna barvila. Volna je morala biti prekuhana »na ta štantek farbo«. Noben dež, nobeno sonce ti ni takega sukna spravilo ob barvo. Posebno imenitna je bila višnjev-kasta barva — i n t k a (indigo). Tako sukno iz prav mehke volne so potrebovali za burnuse in plašče. Ti plašči so bili podobni sedanjim havelokom, pelerinam. Prav imenitni možaki so imeli po dva, tri, celo pet ovratnikov (pelerin) drugega pod drugim. Razen čistega sukna, ki so mu rekli lo-den, so delali tudi mešano blago: snutek volna, votek hodnična (konopna, tudi Ia-nena) preja. To blago je bila r a š e v i n a. Bilo je zlasti za hlače, za težaško delo na polju in v gozdu. Nič manj ni bilo trdno kakor navadna irhovina. Tudi to blago so redno imeli za kratke hlače, a prav raše-vina je bila prva, ki so iz nje začeli krojiti dolge hlače. Dolge hlače so bile zaničevane. Imenovali so jih biriške. Ko so se jih zlagoma le poprijeli, jih za praznik ni nihče oblekel, ne otrok in ne odrasli. O prvih dolgih hlačah starega deda naj povem neprijetno zgodbo, ki mi jo je še dečku pravil Zaborštnik sam. Ta mož, Za-borštnik, se je oblačil trmasto po stari šegi. Obuval se je v nizke čevlje na rilec (za delavnik seveda cokle); nogavice so bile vedno intkaste barve, gamsove hlače z »zeleno žido preštepane«, suknjič prav tako intkast, zelo kratek, in kastorec z dvema čopoma. Njegov sin, ki je hotel biti nekam napreden, mu je vsiljeval dolge raševnate hlače in ni odlegel, dokler se ni ded vdal. Prvič jih je oblekel ves mrčezen in hudo slabe volje, ko je šel v gozd, da nadrobi hoste in jo poveže v butare za kurjavo. Ko mu je sonce pokazalo poldne, je sedel na kup suhega vejevja in si vzel iz torbe južino: kos rženega kruha, klobaso in fra-kelj žganja. Ko je pojužinal, je legel ob kupu hoste, si dejal torbo pod glavo in zaspal. Ko se je prebudil, ga je prav ob kobali nekaj čudno mrzlo ščegetalo. Popraskal se je. Ta hip ga je vrh stegna tenko zabolelo, kakor bi ga kdo zbodel. Odpne si durca — in tri sto medvedov! — za hlačami se mota modras. Zgrabil ga je za rep, planil kvišku in mu na tnalu odsekal glavo. »Usekal me je, grdobež,« je strahoma pomislil. Pogledal je na stegno. Rdeč krožeč mu je povedal, kam je bil pičen. Potegnil je nož in pik križem pre-rezal. Nato je v dušku izpraznil frakelj žganja, šel k potočku, pobiral ledeno mrzle kamne in jih polagal na rano. Obenem je pik zagovoril, kar se je naučil od svojega starega očeta, in jo hitro mahnil domov. Doma je slekel hlače, jih vrgel pod klop in divje zmerjal sina, ki ga je z vsiljenimi biriškimi hlačami spravil na rob groba. — Tri dni je ležal na klopi pri peči, pil žganje in se potil, da so ga curki polivali. Smrti je ušel, a še enkrat drobno preklel biriške hlače, ki se jih ni nikoli več dotaknil. Tik preden so začele delati prve, majhne tovarne za prejo in tkalstvo, so ročni tkalci izpopolnili statve. Začeli so izdelovati tudi progasto, pisano sukno. Za tako blago je bilo treba raznobarvnega osnutka in votka. Statve so dobile namesto dveh po štiri in celo šest nogalnikov, da je bilo mogoče izmenjavati niti po vrsti raznih barv. To delo je bilo že zares pravšnja umetelnost. Živela ni dolgo, s tovarnami je bila tekma nemogoča in zato so šle suknarske statve na podstrešje med staro ropotijo. Dlje so ostale statve za platno. Te so delale prav do zadnjih časov zato, ker je delovno ljudstvo spoznalo, da vsiljene modne tančice, izdeilovane po profitarskih tovarnah, niso za na polje in v tovarno. Danes pa naše ljudske tovarne že skrbijo za ceneno in trpežno blago za delavca na polju in v tovarni. Zato so ročne domače statve utihnile. Najbolj sloveče je bilo platno iz loške hribovske okolice. Gorenjski suknarji so nekdaj svoje slovito sukno razen doma prodajali tudi na sejmih. V Ljubljani je bil sejem za gorenjski Ioden na dan svete Ošpete (Elizabete). Na sedanjem Prešernovem trgu so si postavili gorenjski suknarji tržnice od Slo-nove ulice navzdol proti frančiškanskemu mostu. Lahka in dobra je bila kupčija. Nekateri so pa nosili tudi na krošnjah sukno in platno čez Karavanke na Koroško, kjer so se kar trgali za tako blago. Naj za sklep sledi še zgodba takega kroš-njarja, Knaflja iz Doslovič. Knafelj, gospodar tiste hiše, iz katere je bil doma slavni župnik Knafelj, ki je utemeljil na Dunaju za Kranjce dvajset štipendij, je natovoril sukna in platna na krošnjo in šel na Koroško. Ko je vse dobro razprodal, se je vračal proti Ljubelju. Tam ga je zajela noč in poiskal si je prenočišče v samotni krčmi na koroški strani pod Ljubeljem. Po večerji mu je gospodinja postlala na klopi pri peči, nakar sta odšla gospodar in gospodinja iz sobe. Knafelj je ostal sam v temi. Ko si je sezul škornje, je prisluhnil pogovoru v kuhinji, iz katere je držalo okence v gostilniško sobo. Knafelj gre bos do okenca in ga tiho odpre. V kuhinji sta se menila gospodar in žena. Knafelj je ujel besedo gospodarjevo: »Kranjec ima dro prazen kraksen (krošnjo). Srebra ima poln pas. Pokliči hlapca...« Dalje pogovora Knafelj ni razumel. Segel pa je za pas in vrgel po tleh nekaj srebrnih cvancgaric, da je močno zacingljalo. Nato je zaklical: »Baba, luč! Denar se mi je iztresel iz pasu!« — Krčmar in krčmarica sta hitro prišla z lučjo. Knafelj ni nič pobiral. Zaloputnil je vrata, segel po svoji težki, okovani robevnici (palici) in sedel na klop za vrati: »Baba, ti v tale kot, dedec, ti pa v onega. Kdor se le gane, jo dobi z robevnico po buči!« — Stisnila sta se vsak v svoj kot, sredi mize pa je brlela leščerba. Tako so prebili noč do zore. Tedaj je Knafelj pobral raztresene cvancgarice, priveznil vsakemu trdo klofuto, oprtal prazno krošnjo in odšel po stezi ob Ljubelju čez Zelenico domov. — Za račun o prenočišču ni nič vprašal. V glažati Leopold Stanek Iz mojih pljuč je dih ognjeno peno navdihnil v krhko umetnino, kot mi kalup oblik je dal izmišljenih. Iz njih z dotikom usten vino pijo nekateri, drugi strup. Let štirikrat deset sta vaše čaše ustni navdihovali. Kdo bo zajel moj zadnji rahli dih za svet? Ko spet več sap ne bo v piščali, zamrl bo sladki njen napev. Vrtnarjev paradiž Leopold Stanek Majsko sonce je grelo kot le redko kateri dan v tistem mrzlem hroščevem letu. Vse majiniške dni je deževalo in rastje je bujno gnalo. Prava solatna pomlad! Vrabčeva samička je skakljala med sadikami in iskala zajtrk lačnim mladičem, ki so vreščali v luknji v zidu. Pravkar je zo-bala sladke kali graha, ko se je spustil k njej samec, naščeperjen kot starešina na gostiji. Dvakrat je zaplesal okrog nje z dvignjenim repom: »Eh, ti ne znaš, stara! Globlje notri! Tam so čisto mlade, bele kali, ki so najslajše.« S kljunom je odmetal toliko prsti, da je lahko celo butico vtaknil v zemljo. Videti je bilo, da stoji na glavi. Samička ga je skušala posnemati. Tedaj prhne mednju — kot bi padel kamen ali kepa blata — mlad samec, pravi priliznjen sladkač, ki je v zraku lovil počasi letečega hrošča. Brž pohiti k samički, ki si poravnava peresca. Skupaj sta rastla in sta prenekajkrat sedela družno na strešnem žlebu. »Ej, solatarji, jaz pa sem danes že ducat mastnih hroščev pohamsal. Samo od mesa je meso —« »Vsak si išče, česar sam nima,« se je obregnil vrabulje pravi mož. »Ta je dobra! Kdo ima pač rad slamo, drug salamo,« je vrnil oholež, gledajoč samca, ki si je nakladal slamnato bilko — verjetno je bilo treba kaj popraviti v gnezdu. Sladkač se je preveč približal samički, ki ji je bilo zgovorno čivkanje všeč in si je zdolgočaseno pretegovala ude. Stari je za-vreščal in se zakadil proti vsiljivcu. Divji vrišč in čepet je nastal med sadikami okoli samičke. Muren je pomolil glavo iz luknjice in se brž umaknil, »Bolje je na varnem.« Samca sta pomendrala nekaj mine in mravelj, zlomila pehtranovo stebliko, se zapra-šila na ograjo, pa na fižolovko, pa na dimnik, da sta pri tem pozabila na samičko, ki je odnesla padlega hrošča mladim kljunom. Končno se je zazdelo klatežu ravsanje pre-neumno, zagledal je v letu mladičko in se :spustil za njo na mlado peso kot na posebno okusen posladek k mesu, dobro tudi za pomiritev živcev. In vse bi šlo mirno, če bi ne bilo tega nesrečnega moža s krepuljico, ki moti ptičji raj... Na smeh je šlo upokojenemu železničarju Makoterju, ko je od daleč opazoval ta ples, preden se je lotil dnevne naloge. »Presneti plevel, kdaj sem te le sejal!« Za trenutek je počil in zravnal trde kosti, nato je spet plel. Sonce mu je obsevalo plešasto glavo, da se je svetila ko krogla ob vrtnici. Starec je ril, ril kot vrabec za kaljo graha. Kmečki sin je, ki ne strpi brez zemlje. Kdor sam ne obdeluje zemlje, pač ne ve, kaj je ljubezen do nje. Tak daje njivo v najem ali v obdelavo in le ob nedeljah pride pogledat, kako mu uspeva, a nič ne ve za najtanjše koreninice, ki te na veke zve-žejo z grudo. Kdor pa se ni zagrabil z vsemi koreninami za prst, je kakor spodjedena sadika, ki jo z lahkoto izpuliš. Makoter si obriše pot s čela; kar opazi, da se zemlja med paradižniki giblje. »Spet mi krtica rije.« Zeljno sadiko, ki jo je snoči žalil z gnojnico, kar dviga. »Za glistami rije! Ko bi le ta zverina vsega ne spodrila!« Kar na slepo zamahne po sadikah in dvigne zemljo s črnim krtom vred, ki obleži na soncu. »Ne morem pomagati, kaj pa te nosi pod motiko! Te bo že Igorček pokopal in ti nasul grobek.« Sto zajedavcev hoče živeti na tvoj račun, ti pa kopiji, pobiraj kamen, zalivaj, plevi, pa še stiskaj gosenice, da brizga pod prsti, pobiraj polže goliče, išči žive niti, preganjaj uši na fižolu in išči koloradskega hrošča. Lahko je tebi, pojoči škrjanec, ki se lahkotno dvigaš iz razora in visoke majske trave, pa se posmehuješ kmetiču! Krepeliš z leta-nicami in se hihitaš vrtnarju, ki ga^ obliva znoj: Lij, lij, hihihi! Ko pa so zavojevali našo zemljo tujci, tudi tebi ni bilo lahko, saj vem. Pritlikavi možje so s kratkimi risa-nicami hodili po livadah in prežali nate — še oglasiti se nisi upal in poklicati samičke, ki je ždela v sosednjem razoru, prilepljena na rjavo grudo. Je bilo pač tako: ker ti nisi hotel priti na jug, so oni prišli pote . .. Pozneje so tebi dali mir, a so začeli z lovom na ljudi. In ko so v gramoznici ob lepih majskih in junijskih jutrih streljali naše ljudi, si vse dni plaval po zraku in kričal: Kri, kri, kriii. Makoter rahlja peteršilj in korenček. Mimo prinese klepetavo sosedo — joj, ko bi mogel zdajci po vrabčevsko z glavo pod zemljo! »Dobro jutro, dobro jutro! Kako rasfe?« Ne čaka odgovora. »Seveda, vam že raste, ko ste od zore do mraka na njivi. Vi bošte še umrli na vrtu, ne v postelji. Da, da, vam raste, vi kar vlečete iz zemlje. Malo dežka bi bilo treba. Oh, ta suša! Ta veter! Mhm. Krompirček imate kar lep. Pa grah imate visok!« Strojnica ji je odpovedala. Debeluška se je zasopla in lovila sapo. Napadel jo je kašelj. »Prepih vam škodi, zaprite usta! Če pa hočete imeti lep grah, ga namakajte tri dni in tri noči, nato ga posadile gosto, in sicer za sončnim prihodom. Zbogom!« Kar odneslo jo je. »Prijazen pa s'e, prijazen!« »Slab slog ima, pregostobe-sedna je.« Med vojno se je je vsa soseska bala. Njena klepetavost in vsevednost sta mnogo sosedov spravili v zapor in taborišče. Sonce greje vedno bolj. Mož osipava grah in pobira kamen, ki se ga nikoli ne znebiš. Koliko truda je že vložil v ta košček zemlje. Vedno je sanjaril o žemljici. Na domačiji v obnavju, kamor se je bil pred prvo svetovno vojno priženil s Štajerskega njegov že rajni oče, jih je bilo preveč, da bi vsak dobil zaplato svoje zemlje. Še mlad je šel v službo k železnici, leta in leta je garal kot premikač in delavec na progi. Pozneje je bil nadzornik proge. Želja po zemlji ni nehala kljuvati v njem: hotfel bi imeti kos zemlje, ki bi bil čisto njegov. Obdeloval bi jo, postavil si lasten domek, da bi ga gospodarji nič več grdo ne gledali zaradi otrok. Redil bi kokoši in zajčke in golobe, kakor je delal pri očetu v mladosti, mogoče še kožico in pujska. Vse bi tako rekoč pridelal v davnem doma, saj plače nikoli niso zadoščale za preživljanje preproste družine. Prejšnje čase so se morali delavci vedno boriti za boljši košček kruha ... Čisto po svoje bi si uredil zemljišče in bi pustil v njem svoj znoj in svojo kri, svojega duha, da bi potomci živeli tudi od njega, kakor na kmetih živi v zemlji in hiši duh prednikov, ki prehaja na sinove. Nekateri se izrodijo, res, kakor so se njegovi otroci, ki jih je vsrkalo mesto — sede po pisarnah in šolah in ne vedo več, kaj je ljubezen do zemlje. Mogoče bodo vnuki kaj boljši? Tale Igorček, ki ima grivo kot njegov štajerski stari dedek, se tako rad smuka okrog njega na vrtu in vedno sprašuje: Je to tudi naše? Ljubosumno čuva domači vrt pred otročadjo sosedov. Tako je Makoter pred leti s prihranki in na obroke kupil na robu mesta kos ledine. In to celino, savsko naplavino, je spremenil v desetih letih v plodno njivo. Najprej je izkopal prod in ga nekaj porabil za zidavo bajtice, ki si jo je postavil tako rekoč z delom ob samih nedeljah in dela prostih dnevih, drugo pa je prodal in z izkupičkom plačal dolg za les in strešno opeko. Jamo so zasuli mestni delavci z odpadki in smetmi, zato je ostalo parceli ime Na smeteh. Na smetišču so dan na dan brskali cunjarji in iskali kosti in staro železo — svoj borni kruhek. In zemlja Na smetišču je začela roditi. Vse okrog so bili takrat še sami travniki in neobdelane parcele. Njegovi otroci so se večkrat zgubili med visoko majsko travo. Tam dalje so bile kmečke njive z ozimino, krompirjem in rdečo deteljo, travniki sočne trave in poljskega šopka marjet, petelin-čkov in kozjih brad. Takrat še ni bilo nič zazidano krog njega in živel je kot puščavnik na samem. Začetnik je bil, danes pa ga je mesto že dohitelo, kmalu bo že tramvajska proga do njega. Bližnji travnik je igrišče, kjer kopica otrok bije žogo. Neobdelane parcele bivših prekupčevalcev, ki so zlahka bogateli, obdelujejo danes delovni ljudje — tako, kot je sam pričel že pred leti. Med vojno so tam postavljali protiletalske topove in mlada prepeličja družina se '"e morala čez noč preseliti dalje ven med žita. Med vojno tudi zemlji Na smetišču nt bilo prizaneseno. Prav čeznjo so veleli Nemci izkopati okop, ki naj bi jih varoval vdora domače vojske. Kopati so morali dijaki. Podrli so mu ograjo in utico v zadnjem kotičku. Tam, kjer so sedaj gredice česna in čebule, kamor hodi sosedov maček mirno spat na sonce, kjer so gredice cele mavrice mačeh, kjer se osipa krvava poto-nika, so takrat ropotali krampi in lopate in cingljali za pasom lončki za hrano. Študentke v hlačah so neusmiljeno teptale: negovo žemljico. Zasuli so mu z gramozom mlado drevje in izkopali češnjo hrustavko-Nemci so se naselili v njegovi koči in jo z bodečo žico in zidom spremenili v bunker. Dva sinova so mu odgnali v taborišče, hči je bila v zaporih, on sam je živel ko med zobmi strašnega kolesja — če zagrabi le malo po strani, bo po njem. Danes vseh teh strahot ni več. Makoter v miru in pokoju obdeluje svoj košček zemlje Na smeteh, svojo ohišnico, sonce ga greje; sadike paradižnika in paprike so se že kar dobro prijele, tam med gredicami pa caplja bosonogi in gologlavi debelušček Igorček in si sveti z regratom, s katerega spušča padalca. »Ata, pikapolonico sem ustlelil . . .« »Strela, kako?« »Sedela je na tlavi, jaz sem naledil bum bum in je padla na tla!« »Dober boš, fant moj! Le tako naprej; za tiste, ki so škrjančke streljali, boš kar dober, če se še kdaj srečamo! — Samo po gredah mi nikar ne stopaj, sinko!« »Ata, lej, kak cvet!« Kaj vse zagledajo otroške oči: vnuček je odkril narciso dvojnico, ki je še Makoter ni opazil. Poleg sta zadnji dve čaši tulipana, kajti že se odpirajo prvi bin-koštni nageljni. Čaši cingljata: Na zdravje! Eks! Stebelci se močneje zazibljeta in že jima vetrc neugnanec odtrga venčne liste — čaši se raztreščita. Nihče ne bo več pil iz njiju, ne sonce, ne čebela. Na tleh ležijo črepi ko strjena kri... »Ata, iički!« Rdeči prašički se pred človekom skrijejo v ramena in pod liste zelja in ohrovta, kar padajo in utrinjajo se v ssnco sadik. Igorček jih beza s slamico. »Lej, kako vlečeta nalazen!« Makoter se smehlja v košate brke: sparjenci s sprije-timi zadki so res videti, kakor da vlečejo vsaksebi. »Zakaj jih vrabci ne zobljejo? Pozimi smo klateže krmili, zdaj nam pa samo škodo delajo. Vso bajto so mi že prevrtali in povsod pod ostrešjem silijo noter, ta svo-jat, te vsiljive stranke.« »Ata, so že jagode?« »Ne-še! Pa ne bo dolgo.« »Češnje? Pa malelice? Pa libezelj?« Igor vse planira. »Pokliči no mamico, naj prinese malico. Pa piščke sem prinesita, tu je polno črvičkov.« — Pred nekaj dnevi je prinesel v škatlici žolte kepice, dva dni stare. Komaj so stale in so se morale s kljunčki podpirati, ko so na pol dremale. Zdaj že ves dan švigajo med sadikami in lovijo žužke in črvičke. Prvi dan so se nazobale drobnih mravelj — ko pijane so se potem potoglavo opotekale. Prve noči so spale kar na štedilniku, podnevi pa po kuhinji lovile muhe. To je bilo lepo po tleh — na samo jezo snahi. Makoter fužina in prijatelj, ki je bil prišel na obisk, ga zabava. »Presneto, tebi še prekle odganjajo, kot vidim. Mar jim prili- vaš?« Res, vrbe in topoli, ki jih je letos narezal na otoku sredi Save, so ob silnem deževju pognali ko Aronova palica. »Kar potakneš, vse ti stori,« se muza toponosec. »še tisto, česar sadil nisem, glej, to so sami samosevci maka in paradižnika, da osata in francoske trave niti ne štejem.« »Sadike imaš pa v vrsti kot telovadce — ali si po vrvci sejal?« »Kajpak! Škoda, da si zamudil lepo priliko. Imam pa še važno delo zate — fižol navijati na prekle. Noče me ubogati pa noče.« »To pa zato, ker imaš prekle vse zelene in fižol ne ve, če ni to morda jablana ... Veš kaj, kažipot mu napravi z napisom ...« »No, moj sosed se je drugače opetnajstil: sadil je nizki fižol, a mu zdaj vitice steguje in se ozira po preklah ko pura, kadar išče purice v visoki travi, ali kot bučno bilje, ki z vzdignjeno glavo ko kača išče sence med koruzo .. .« Tam od binkošti do kresa je čas najlepše rasti. Iz košatega divjega kostanja, J« je v maju prižgal vse lučke svoje krošnje kot lestenec v cerkvi in jih je že spet pogasil, se le še poredko oglaša ščinkavec. Vali. Otroci iz delavskih družin gledajo na češnjo, ki kar noče dozoreti. Za Telovo je še vsa zelena, le črvive in odpadle imajo jetično rdečico. Deca pa s palico in kamenjem nad-nje. »Kaj hočete, saj so še zelene!« »Niso, rdeče so « Otroci nemara drugače vidijo, zarjo nosijo v očeh. In ta uboga jablana! Komaj je odcvetela, drobnih plodnic se drži še puh, tu in tam še uvel venčni list — otroci jih že klestijo. Prinesli so si stolčke, da bi dosegli vejo, ki visi čez plot. »Grižo boste dobili! Še zrele niso prida.« Makoter je samo zaradi sence ne podre, te lesnike-Deci pa so najbrž dobre in sladke. »Še sam moram kdaj pokusiti takle začetek sadu, nemara je le kaj v tej kislici, kdo ve kakšen posladek. Seveda, mladost bi najraje cvet in sad hkrati...« Komaj stopica takle nebogljen otroček, a že strmi v krošnjo jablane. Drugi se kobalijo drug po drugem kot žužki in se malo zmenijo za moža s krepuljico. Izzivajo ga s pesmico: »Mi pa hruške krademo . ..« Ne uženeš jih. Imajo svoje pravice. Snedli bodo češnje, pokradli ribezelj, poteptali jagode, obmetali jablano — pa bo pridelek pri kraju. Tudi sam je bil nekoč tak. Ukradene hruške so najslajše. Od kod ti ve takle otroček, da je mlad grah, izluščen iz stroka, sladek kot bonbon- ček, ki ga težko dobiš? Tega še on ni vedel, dokler ni opazoval vrabcev in otrok, ki so mu lomili stroke — sam je šel pokusit in sedaj ve, da so otroci pametnejši od njega, se pravi iznajdljivejši. Taki res lahko vedro gledajo v svet. Makoter si je na njivi napravil iz prekel utico in nedavno zasadil okrog fižol zlato goro. Ne zaradi fižola, ki ga bo že med krompirjem dovolj, temveč zaradi senčnice, ki jo je nekje videl. Poskusimo, poleti bo prijetna hladnica v samoti. Fižol prodira prst s spetima listoma kot z mečem, dvigne breme prsti in jo zvrne kot nosač na pomolu vrečo z ramen. Že je odvrgel lupino, zaščitni plašč, ki ga je pririnil pred seboj s kaljo, in ga odvrgel kot kopalka letno obleko; razprostrl je oba speta lista kot roki in se z z vso goloto predal soncu. Makoter se nikoli ne nagleda žive rasti. Gleda, gleda in se ne naveliča. Najbrž bi rad videl, kako vse poka pri rasti v bilkah. še v spanju mu rast ne da miru: prepozna sadiko karfijole, ki ji je na stebelcu zrastla grčava bula in jo je moral ves žalosten zavreči — konec rasti. Sinoči je sanjal, kako meče kamen na sosednjo njivo, ker mu je tako bolj na roke, sosed pa nazaj. Tako se obmetavata, dokler se eden ne zbistri, da bi bilo bliže metati kamen na cesto... Neumne sanje! Med sto sadikami paradižnika je prepoznal tisto, ki se mu je prelomila, nato pa iz pazduhe na novo pognala. Kako so rastline človeku hvaležne! V hudi suši bilka poveša velika ušesa in vene. Ko pa jo zaliješ, je vsa pokonci. Ali pa: v sam srček se je zarila nagnusna črmlena gosenica — ko si ji spustil čreva, si sadika brž opomore. Dežuje. Makoter sedi pod streho utice in posluša, kako štropota po listju. »Sadike poslušajo kot pitome živali, če jih praskaš za ušesi.« Gleda vrabce in piščke, ki pijejo kaplje z listka ledenke, gleda belo-meglo, ki se v kosmih lovi na zelenih gričih, in gleda oblačno nebo, kjer se po nalivu prikazuje svetlomodra jasa z modrino gorskega jezera — spet bo toplo in vse bo poživ-Ijeno .rastlo. »Prinesi mi črn cvet,« je zadnjič slišal čebljati Marjetko, Igorčkovo sestrico. Črn cvet pa je noč. Makoter je utrujen od dela. V duhu pa ni utrujen. Sedi pred okni, prižge si in uživa. Takrat mu prihaja v spomin rajnka žena, ki jo je lani pobrala pljučnica. Svoja je bila v svojem delu, kakor je bil on v svojem svoj. Odkar so jima otroci vzleteli, sta delala drug za drugega. Za koga dela sedaj? Mogoče za sina, ki ves truden od zvestega pisarniškega dela kar pade v postelj, ali za snaho, ki teka ko nora po kuhinji in sobah, da more ujeti še kako udarniško uro? Ali pa nemara za vnuke, posebno za tega Igorčka, ki bo spet ljubil zemljo? Kako ti bo zemlja dajala, če je ne ljubiš? Mogoče dela zanj, mogoče pa tudi ne. Kaj pa če dela iz same ljubezni do poljskega dela, ki je najbolj prijetno in te najbolj uteši? Utruja telo, duh pa je ves veder in spočit. Glej, dež mu je žalil, na listih se držijo kapljice — ko biseri se bleščijo ob polni luni. V mraku in tišini, ko Igorček in Metka že spita, priskaklja tam od vodnjaka, kjer se ves dan napajajo čebele, drobna žabica. Pod njenimi skoki rožlja prod. V njenih izbuljenih očeh se zrcali luna. S travnika se enakomerno oglašajo murni, vmes kdaj pa kdaj zapetped'ika prepelica .., Veronikin prt Leopold Stanek Brez vere v ustvarjalno silo doslej nobeno vredno delo ni ustvarjalcu še uspelo, se brez ljubezni ni rodilo. Ti v meni ogenj si prižgala, ob srečanju podoba mila notranjost mi je napolnila, zato veljaj ti ta zahvala: ta prt izročam v roke tvoje, vanj vtisnjene krvave srage pokažejo ti lice moje. Zavrgla boš ta prt nemara, « a v meni slike tvoje drage nobena moč več ne odčara. Emona čaka Janko Moder Emona je preživljala hude dni. Promet je bil zaradi spomladanskih povodnji in za-staranih žametov majhen, a kdor koli je prispel v naselbino, je zaplodil cel roj razburljivih novic, ki so potem — povečane in spremenjene — še dolgo krožile od ust do ust. Iz vzhodnih in južnih delov Pa-nonije in Norika so kapljali pribežniki ter sejali strah in zmedo. Vojaki so se v zimskem kampu sicer dolgočasili, vendar so jeli dvomiti, da bi mogli na spomlad oditi v letno taborišče, kjer bi bilo konec puščobe. »Barbari pritiskajo od vzhoda in juga...« Trgovci so bili prvi prinesli to novico, a so naleteli na dokaj gluha ušesa, zakaj kdo je b|l že kdaj slišal, da bi se barbari pozimi odpravljali naplenilne pohode. Novi prišleci in prvi begunci od celejske plati pa so potrdili slabe novice. »Barbari ante portas! — Barbari so pred durmi!« Ko se je zima unesla in so se utrdila pota, so jih tudi v Emoni resno pričakovali. Vojaški poveljnik naselbine, prefekt Ma-ksim, po rodu Karnijec, je z izvidniki vzdržema tipal proti vzhodu do Atransa — dalje zaradi žametov ip slabih cest še ni bilo mogoče priti — in proti jugovzhodu do svojega rodnega kraja Nevioduna, ker se je bal presenečenja. Vojaška posadka je bila razmeroma slabotna — večidel so jo sestavljale pomožne stotnije — razen tega pa nebojevita in zaradi bližnje bizantinske Istre notranje razdvojena. Zategadelj se je prefekt bolj zanašal na orožniške in policijske enote, ki jim je načeloval njegov brat stotnik Lucij, pod čigar vodstvom je bila meščanska organizacija obrambe. Pri mitnicah pred severnimi in južnimi emonskimi vrati, kjer je bila največja nevarnost za barbarski vpad, so bile stalne pomožne straže, ki so imele nalogo, opre-zovati za sledovi bližajočih se Slovencev. Toda vojščaki so rajši oprezovali za drago-tinami, ki so jih skrite prinašali bogati begunci, ko so se reševali pred prodirajočimi barbari. Nič ni pomagala kazen, ki je zadevala nesramne tatove in roparje v javni službi, nič opomini in graje. Zaman se je prefekt sleherno jutro pri zboru skliceval na častno vojaško dolžnost — na obrambo domovine. »Domovina — patria — hahaha!« so se potem glasno norčevali predrzni vojščaki iz njegovih govorov. »Domovine ni!« »Domovina mi je polna skleda!« je rez-getal napetoličen Afričan brezbarvnih oči, ko je odhajal na stražo. »Kolikor ona meni, toliko jaz nji! Za prazno lupino mi še mar ni!« »Braniti življenje je več ko braniti domovino!« mu je zamolklo, zarotniško pritrdil tovariš. »Braniti domovino se pravi umreti, živeti pa se pravi braniti sebe!... Večkrat mi gre tole po glavi, le poslušaj; Kelti so, Iliri so, Japodi in še ducat drugih pozabljenih rodov. Dobro. Kje je njihova domovina? — Ni je! Ni! Že zdavnaj se je razbila pod pljuskanjem rimskih valov. Strle so jo cesarske legije. Tisti, ki so jo branili, so poginili z njo vred. Njihove kosti bi lahko že trikrat sprhnele. Tisti pa, ki so branili sebe, so ostali in žive ... dobro žive brez domovine, — Ali se ti ne zdi?« »Mm,« je samo rekel Afričan. Zanj je bilo premišljevanje prenaporno, dasi je slutil, da ima tovariš prav. Oni pa je nadaljeval: »Domovina je prazen zvok, nič drugega. Isto kakor boben, ki nam dan na dan ro-poče na uho; kakor rog, ki so se ga ušesa privadila, da ga ne slišijo več ...« Stražarja sta prišla do vzhodnih mestnih vrat in krenila dalje proti cestninarski zapori, iščoč suhih presledkov med mlakuža-mi, svetlečimi se kakor srebrna jezerca. Mimo njiju je priskakal na nizkem črnem konjiču izvidnik in ju oškropil z rjavkasto brozgo snega in blata. »Prekleti, kam se ti mudi!« je zaklel za njim Afričan. »Glej, da se tudi tebi ne bo, zamorec!« je vrešče kriknil konjenik in se nagnil konju na vrat. »Prekleti!« je ponovil kratkomiselni Afričan. »Kaj, če se bližajo barbari?« se je ustavil tovariš in pogledal za konjenikom. »Mogoče greva na zadnjo stražo?« »Mitra in Jupiter zahvaljena!« je zagr-gral črnec. »Potem se danes ta dan, ti povem, na-stražim za lep čas. . . Naj le pridejo begunci z debelimi mošnjami in številnimi culami! Od mene pojdejo olajšani! Prefekt naj se kar dere, saj ga ne bom slišal. Še nocoj bom za tretjo goro. — Če živijo vsi ti Iliri in Kelti in Japodi srečno daleč od rimskih naselbin, si bom tudi jaz dobil prostorček na njihovih tleh, ne da bi me kdo hrulil. ..« je nadaljeval sam pri sebi. Vtem sta prispela do mitnice in izmenjala stražo. »Gredo,« so jima povedali. »Kdo? — Barbari?« »Begunci!.... Z vozovi!« Na četverovprežnem voziču se je čez savski most dremaje stresalo troje potnikov. Četrti, voznik, je zdaj pa zdaj z dolgim bičem posegel daleč naprej na prvi par konj, potem pa se spet sesedel vase in kratko zakinkal, dokler se ni ob prihodnji preveliki kotanji predramil in vnovič posegel z bičem po konjih. Edini, ki je že vse jutro bedel na vozu, je bil diakon Lorenzo. Navdajalo ga je neizmerno veselje. »Domov, domov!. V Rim!« si je ves čas na tihem ponavljal kakor vrstico priljubljene popevke. Nezavedno ga je spremljala ta misel kakor enakomerna pesem kopit in drdranje voza. V utrujeni dremavičnosti se mu je vse zdelo tako naravno," tako lepo in pravilno. kakor bi si le mogel misliti. Vse od trenutka, ko so se v Celeji s škofom in niegovo prtljago natovorili na voz in se umaknili pred barbari. »Dobri pastir pozna svoje ovce,« se je v duhu domislil škofovih besed, »in jih ne zapusti, kadar pridrve divji volkovi!« Res, do zadnjega je vztrajal v Celeji božji pastir, do zadnjega ni hotel zapustiti svojih ovčic. A zbežale so ovčice, druga za drugo. Uradniki, obrtniki, sužnji, vojaki. .. Naselbina se 'e izpraznila kakor prevot-ljena posoda. Pri severnih vratih Celeje se ie rimsko prebivalstvo odcejalo, pri južnih je pritekalo barbarsko ljudstvo Slovencev. Hrup bojev se je odmikal in na vsem lepem so zabobneli udarci po vratih. V škofijski dvorec so vdrli barbari. Diakon Lorenzo se je ob spominu nestrpno presedel na vozu. Planil je bil tedaj iz svoje cele na prestrašeni vik poslov in, hiteč proti škofovi delovni sobi, ravno še utegnil priti v atrij, da je videl, kako je škof, slok, miren in dostojanstven kakor zmeraj, stopil v pred-durje in dvignil roko s križem. Brez besede ... In glej, vika je potihnila, barbari so obstali in se zlagoma umaknili. Še tisti dan pa so začeli podirati škofijsko cerkev. Potem je škof vso noč preklečal v svoji celi in molil. Zjutraj je sklical v atrij posle in daroval sveto daritev. Nato jim je spregovoril: »Bratje v Kristusu! Bog je dovolil barbarom, da so zmagali in pregnali rimsko posadko. Znal sem si to razložiti. — Zdaj pa je v svoji nerazumljivosti dovolil, da so barbari podrli njegovo hišo, in ni sprejel moje krvi v spravo za naše grehe, ko sem se jim postavil po robu ... Tu klone moj -razum ... Vso noč sem prosil za razsvetljenje in šele zdaj, ko vas vidim, mi je prišlo pomirjenje. — Pojdem za svojimi ovcami proti zahodu, v stisko, v pregnanstvo, v lakoto .. . Pojdem! Jasno vidim svojo pot. Bog mi je odprl oči. Noče moje smrti v svojo slavo. Hoče mojega dela za blagor neumrljivih duš! — Zahvaljen bodi za to!« Vse dopoldne so se pripravljali za na pot, drugo jutro pa se je njihovi skupini pridružila še precejšnja gruča drugih beguncev. Vse je brezglavo hitelo proti zahodu, z vozmi, peš, na konjih... Tudi škofove ljudi je zajel zbegani val in jih vlekel s seboj. Pred mrakom so po blatni cesti priropotali do hribov. Tam nekje bi morala biti poštna postaja Ad medias. Iskali so jo, a zajela jih je noč, preden so jo našli. S temo vred jih je obdala ozka soteska. Konji so se v rahlem drncu spustili po cesti. Voz je odletaval in se stresal, da je bolelo. Začela se je divjina, ki je budila strah. Zgodnja spomladanska noč je bila spričo kopnečega snega in hudournikov, drvečih z gora v deber, živa in glasna. Ne bi slišal niti divje živali, če bi zatulila ob poti. Konja sta strigla z ušesi in se v napetem drncu gnala dalje. Čim globlje v tesen so šli, bolj jih je zalivala voda, ki je bila udarila čez breg obpotnega jarka in ga zasula s peskom in ilovico. Spodnašalo je noge. Cesta ni bila več vidna. Z jarkom vred je bila en sam vodotoč. Nič ni pomagala trepetajoča in pozibavajoča se svetilka, ki se je poganjala ob ojesu. Drveči potoki so bili nanesli mulja in gline, da ni bilo mogoče presoditi, kje je pot, kje struga. Voz se je nekajkrat nevarno nagnil. Kolesi sta se vdrli v mehko blato in naplavino. Konja sta tipala za svetlim trakom. Voz je počasi kolobaril v noč. Mahoma je vsem zmanjkalo trdnih tal pod nogami. Ropot je utihnil. Svetilka ob ojesu je ugasnila. Vse je zalila voda. Slišati je bilo stok, šum in sopihanje. Drug za drugim so lezli na trdna tla in reševali pratež. Od dolgih oblek je curljala voda. Bile so težke in mrzle. Udje so boleli. Voznik je preklinjal konje in temo in barbare, ki so jih pognali na vratolomno pot. Diakon je srečno otipal drevo in se ob njem povzpel na suho. »Škof tone!« je tedaj kriknil vratar, malo v stran od njega. Popustil je svežnje in se pognal v vodo. Zabrodil je za glasom, se mahoma potopil do vratu, pa spet začutil tla pod nogami in hkrati otipal blago, ki se mu je ovilo okrog nog. Vlekel je škofa proti svojemu zatočišču pod drevesom, ga srečno dosegel, a utopljenec mu je brez življenja obležal iia tleh. Ni bilo čutiti srca v prsih, ne sapice na ustih. »Gospod, usmili se njegove duše!« je molil diakon nad ohlajajočim se telesom. »Ni bil najemnik, kakor si je očital. Bil je zvest pastir, zvest do smrti.. .« Voznik in vratar sta dvignila voz in od-preg^a konja. Potem so lovili prtljago, ki jim jo je sproti odnašala voda. Do jutra so brodili po strugi. Ob svitu sta vratar in voznik naložila škofovo truplo na voz, stopila vsak ob eno stran konj ter začela previdno in počasi lesti v breg. Diakon je šel za vozom in pokrival škofu togo nogo, ki je venomer silila izpod ponjave. Poštno postajo Ad medias so bili v temi zgrešili. Pozno popoldne so lačni in pre-mraženi prispeli v Atrans. Voznik je napojil in nakrmil konje. Diakon in vratar sta našla škofu miren prostorček za večni počitek. Ko sta zagrinjala gomilo, se je Lorenzu utrnila hladna solza. Ni si je utegnil obrisati. »PASTOR BONUS!« je diakon Lorenzo z utrujeno, premrlo roko vrezal v lesen križ na grobu. Atranška posadka — četrt stotnije — je bila vznemirjena. Njen načelnik Flavij je bil kristjan. Krstil ga je bil sam celejski škof, ko je bil še v celejski posadki. »Kako da je zbežal tudi škof?« je razburjeno spraševal diakona. »Kaj ni bil namestnik papeža in cesarja v Celeji? — Kaj tam ni več rimskega imperija? ...« Začudeno je ogledoval zamazane in blatne popotnike, ko so s slastjo uživali boren prigrizek, potem pa tiho in nanagloma, kakor so bili prišli, odrinili dalje. Zdaj je šlo urno navzdol. Pokrajina je vrtoglavo bežala dremotnim beguncem mimo oči. Ko so prispeli v dolino, so pri rimski posadki Ad publicanos dobili prenočišča v poštnem domu. Diakon je zaspal kakor ubit. Zbudili so ga pozno dopoldne. Vse je bilo že pripravljeno za odhod. Voznik je čakal na vozu in nemudoma pognal. »Barbari so za nami,« je prestrašeno za-šepetal nekdanji škofijski vratar, ko je videl diakonove osuple poglede. Ob sunkih voza ga je sprva vse bolelo, potem pa je zaspal in se prebudil šele, ko so zavili k poštni postaji Ad quartod isti dan pripodil v Emono. Kakor požar se je raznesla novica o bližajočih se barbarih. Prefekt Maksim je ostrmel ob tem. Pričakoval je bil selečega se ljudstva preko Atransa in Celeje, od koder je bilo prišlo že toliko beguncev, od juga pa jih ni čakal, saj so bili to domala prvi pribežniki po spomladanski odjugi, ki je odprla pota. »Kje so rimski vojščaki? — Kje so naše panonske legije?« je hlastno vprašal sla. »Pravijo, da se je vse porazgubilo po hribih in čaka, da se barbari odvalijo dalje.« Prefekt Maksim je odšel na posvet tudi v škofijo; Dobil je vse hudo vznemirjene, Slu-žinčad je preplašeno izginila iz predrja, ko je vstopil. Episkopus Joanes je bil z dia-konom Lorenzom v svoji delovni sobi. »Prišel sem zaradi barbarov,« je spregovoril prefekt. »Še danes bom poslal nujnega sla v Istro in v Raveno po pomoč. Sami ne moremo vzdržati navala. Razdrobljeni smo na sto posadk, namesto da bi se bili zbrali v eno samo vojsko in počakali sovraga. Posadke iz kastelov in kastrov so se raz-begnile, namesto da bi bile vsaj poskusile zadržati barbarsko prodiranje. — Naj tudi matica v Istri in v Raveni kaj žrtvuje za svoje izpostavljene postojanke, ali ne, pre-častiti?« Ker je videl, da škof ne odgovori, je nadaljeval: »Sicer pa bom naročil svojemu bratu Luciju, naj skliče posvet v komi-ciji.« Brez slovesa je odšel. Ponoči so prispeli sli iz krajev ob rimskem utrjenem pasu od Navporta proti jugu. »Barbari z veliko močjo pritiskajo proti zahodu. Posadke so premajhne, da bi jih zadržale.« »Torej je Emona že odrezana od zaledja?« je vprašal Lucij, poveljnik meščanske vojske. »Rimska cesta pri Navportu je še prosta,« je poročal sel. Drugo jutro se je privlekel izčrpan glasnik tudi od Atransa. Bil je petkrat ranjen v boju z barbari, ko se je skušal pretolči v Emono. »Kje so že barbari?« je vprašal Maksim. »Atranške posadke ni več... Videl sem jo, kako je padala pod barbarskimi sekirami ... Načelnik Flavij je izkrvavel na poti in izročil poveljstvo meni — nad menoj samim, zakaj jaz sem zadnji v posadki ...« Sel se je klavrno nasmehnil z obrazom, zabuhlim od višnjevkastih oteklin. V kr-vavordečem zalitem očesu mu je zableščala solza. Frefekt Maksim je sklical na ožji posvet emonske veljake. Prišli so: episkopus Joanes, Maksimov brat Lucij, dalje načelnik redarjev, poveljnik gasilcev, vodja mitni-čarjev in zastopnik mestnega sveta Lav-rencij, lastnik emonske opekarne. S hlastnimi koraki so prispeli, se brez nepotrebnih ceremonij pozdravili in takoj načeli neuradni pogovor v dveh, treh gručah. »Čas pritiska,« je potem spregovoril prefekt Maksim in jim pokazal, naj sedejo. »Barbari so tu. Presenetili so nas in nas opasali že od treh strani. Samo pri Karniju in Navportu so ceste še proste . ..« »Dovoli, praefecte,« mu je segel v besedo brat Lucij. »Čemu govoriš o prostih cestahl — Ne sej poplaha!« »Ne govorim o prostih cestah za beg, govorim marveč o prostih cestah za prihod pomoči iz matičnih zemelj v Istri in Raveni, brat Lucij,« je mirno odvrnil Maksim. »Poklical sem bil Gulfarjevo legijo iz Istre in tudi v Raveno ...« »Ne more biti govora o presenečenju,« se je tedaj mahoma domislil počasni vodja mit-ničarjev. »Že vso zimo so prihajale novice o barbarih. Begunci so dan na dan prinašali trdna poročila, zato ...« »Tako je,« mu je brž pritrdil opekarnar Lavrencij. Obliznil si je suhe ustnice, kakor bi hotel še nekaj reči, a se je spotoma premislil in spet zlezel v dve gube. »Spoštovani, v takem ni mogoče delo, saj sami sprevidite,« je užaljeno dejal prefekt Maksim. Proseče se je ozrl proti episkopu Joane-su. Ta se je zganil in pokimal. »Človeku ne dovolijo besede,« je potožil Maksim. »Položaj je neroden in nevaren,« je tedaj opravičujoče dejal episkopus. »Razburjenje in skrb sta razumljiva. V naših rokah je usoda Emone in njenih prebivalcev. Naši sklepi morajo biti trezni in mirni. Izkazati se moramo vredni zaupanja, ki ga stavi v nas ves rimski imperij, vsa domovina... Če bomo napak ali slabo ravnali, če ne bomo možati in premišljeni, bodo že jutri imeli prav take posvete v Akvileji, v Raveni, v Rimu ... Dolga je bila doba miru. Zemlje so samevale prazne. Zdaj pa se vali val uničenja od vzhoda. — Ob naših prsih se bo ustavil, se mora ustaviti... Znali smo uživati mir, znali bomo tudi sprejeti boj!« Prefekt Maksim je hvaležno pogledal škofa. Dobro mu je dela njegova zgovornost. Čutil je, da se je ogenj prijel tudi drugih posvetovalccv. »Da, trezno moramo vse premisliti,« je povzel škofovo misel. »Računati moramo zlasti nase. Tudi drugod so vojske ... Ra-vena se trese pred Langobardi. Franki nabirajo sile za boj. Bavarci se jih boje, zato sklepajo prijateljstvo z Langobardi. — Samo istrski cesarski namestnik Gulfar je prost. Samo ta bi nam mogel priti na pomoč v tej stiski.« Ogenjček, ki je ob škofovih besedah za-brlel, je spet ugasnil. Posvet se ni nikamo* premaknil. Edini uspeh je bil, da je dobil Lucij dovoljenje, da sme oborožiti meščane in jih vključiti v urejene oddelke. Ko pa je opekarnar Lavrencij predlagal v imenu trgovcev in obrtnikov, da bi morali premično imetje spraviti globlje v Italijo, sta se uprla načelnik gasilcev in poveljnik mit-ničarjev. Pridružil se jima je tudi Lucij. »Ne branimo samo mesto in zemljo, branimo tudi premičnine,« je dejal. »V tem je ravno smisel meščanske obrambe. — Če premožnejši odidejo s svojimi dragotinami od tod, izgubi obramba resnost, čemu naj bi se bojevali sužnji in posli za prazne zidove in za zemljišča, ki jih ne more nihče odnesti? — Naj ostanejo revni in bogati, »vobodni in nesvobodni, meščani in vojaki t. vsem imetjem in orožjem na braniku Emone!« »In če barbari pridro?« je počasi vprašal širokolični opekarnar. »Nemaniči in vojaki boste pobrali šila in kopita, nas rajši še oplenili, kakor branili, in jo potegnili na varno. Kdo bo imel škodo? — Samo mi, podjetniki, plačevalci davkov, kri imperija... S čim bo potem domovina plačevala vas in najemnike? Kdo bo skrbel za vašo blaginjo? — Naši sužnji bodo popadali, naše imetja bo razneseno. Čemu nam bodo prazni zidovi in neobdelana zemljišča?« Prepir je prehajal v osebno ostrino. Prefekt se je v stiski oziral po svetovalcih. Tedaj je prihitel v sobo njegov pribočnik, »totnik Avgust, vitek vojščak z ogljeno-črno bradico. »Upirajo se,« je šepnil prefektu, a tako glasno, da so ga vsi slišali. »Kdo se upira?« je naglo vprašal Lucij, ihtiv še zaradi spora z Lavrencijem. »Voj-ščaki?« »Legionarji.« »Treba jih je prepričati, prisiliti k redu,« je zinil poveljnik redarjev. »Velel bom svojim ljudem...« »Vaši ljudje so šli z njimi,« je dejal stotnik. »Vodita jih Afričan Marin in še neki drug prostak. Zasesti kanejo zahodna in severna vrata...« »To je upor!« je kriknil opekarnar Lavrencij. »Zdaj vidite, kako je. — Na jugu in 9' 131 vzhodu barbari, na zahodu in severu roparske tolpe domačinov. Kod naj se umaknemo s svojim imetjem, da ne bo plen tatov, temveč da ostane še dalje imetje močnega imperija?« »Upor bomo zatrli z močno roko,« je poskusil pomiriti prefekt Maksim. Toda opekarnar je vstal in se s širokim telesom pririnil prav do stotnika Avgusta. »Dajte mi oddelek zanesljivih vojakov, da odpeljem vsaj mestno blagajno na varno!« je zaukazal Lavrencij. »Civis romanus!« je kriknil stotnik Avgust. »Ne zaslužite tega imena! Delate med meščani isto, kar Afričan Marin med vojaki!« Opekarnar je segel po sapo, potem pa se brez besede obrnil in izginil. Episkopus Joanes je v zadregi vstal, da bi rešil položaj. »Prijatelji, zdaj ni čas za osebne žalitve ..,« »Vodja redarjev, ipazite nanj!« mu je segel v besedo stotnik Avgust. Stopil je k poveljniku redarjev in ga izvlekel izza mize. »Tak stopite no brž za njim in ga pridr-žite v mestu! Naj ne širi preplaha!« Vrhovni redar se je nerodno izmotal iz posvetovalnice" in brezglavo odtaval čez trg proti redarski postaji. Šel je potepeno, kakor bi ga bilo sram vsega skupaj, zakaj na uho so mu bili razburjeni klici vojakov, ki so hrumeli v enem koncu prostornega trga. Tedaj mu je mahoma pritekel nasproti neznan kljukonos možanec in ga povlekel za oblačilo. »Vas so mi pokazali, svetlost, da ste poveljnik redarjev,« je zabrbral možicelj. »Kakšen red pa imate v mestu? Tujec ni varen pred domačini. — Na poti iz Karnija v Emono so me pri severnih emonskih vratih okradli. Oropali in obrali so me kakor razbojniki. Vrnite mi moje imetje! Vrnite mi štirivprežni voz! Vrnite mi...« »Kdo ste?« je načelnik redarjev krehljaje vprašal gostobesednega neznanca. »Trgovec Simon iz Celeje, presvetli. Oropali so me vaši ljudje v vašem mestu ... Vaša dolžnost je, da me zavarujete, da mi vrnete ...« »Pojdite k prefektu Maksimu!« je dejal vodja redarjev in pokazal proti hiši na drugem koncu trga. Jud Simon je odhitel. Pri vratih v pre-fektov dom ga je nagovoril langobardski trgovec Arikij iz Grosuilfovega. »Tudi vi tukaj, Simon? — Bežite? ... Celeja je barbarska, slišal sem.« Simon se je le mimogrede obregnil ob sitnega izpraševalca in hitel dalje. »Tudi vi k prefektu? Potem imava skupno pot,« je oni ostal vštric njega. »Tudi Emoni se obetajo slabi časi... Še sreča, da sem že sinoči spravil svoje imetje proti Navportu. — Slutil sem vse to.« »Kaj?« je hipoma vprašal Simon in se ustavil. Zdaj pa onega ni imelo, da bi govoril. Pognal se je po stopničkah v dom, a se premislil, stopil na prag in pomignil Judu za seboj, ko je videl, da je zaostal. »Ali ne greste k prefektu?« ga je vprašal, ko je možiček pripihal k njemu. »Zdaj moramo biti složni. Ne gre samo zame in za vas ... za vse nas gre, ki imamo kaj pod palcem. Opekarnarja Lavrencija so spodili ...« »Mene so okradli,« je brž pristavil Simon. »Poskusil bom jaz. Mogoče bom kot tujec kaj več dosegel,« je dejal Arikij in stopil k vratarju, da bi si priboril pot pred prefekta. »Ni mogoče,« je odkimaval vratar. »Prefekt ima važen posvet. Naročeno mi je, da ga ne smem motiti.« »Važno sporočilo imava zanj, nalašč za posvet,« je vztrajal Arikij. »Zahtevam, da me prijaviš!« »Ne smem,« je vratar širil in spet spuščal roke. »Dobro. Posledice boš nosil ti, s teboj tvoj gospod in vse mesto. Počakal bom na druge zastopnike, ki so na poti k prefektu, a si bom zapomnil žalitev langobardske časti,« Tisti trenutek so se odgmile zavese in za hipec je bilo videti v posvetovalnico. Jud Simon je ujel tri, štiri razburjeno krileče moške in prestregel nekaj nedoločljivih glasov. Človek pa, ki je bil odgrnil zaveso, je hlastno odšel mimo vratarja in obeh čakajočih ter zamrmral: »Vse je izgubljeno, vsega je konec...« »Kaj je izgubljeno, reverendissime?« je skočil k njemu Arikij. »O, vi ste?« se je ozrl oni. »Oprostite, nisem vas videl. Čudni časi, čudni — ljudje,« je dodal in šele tedaj pogledal Arikiju naravnost v oči. »Ne spustijo me pred prefekta,« se je pritožil Arikij. »Res ne smem, prečastiti,« je zastokal vratar. »Tam notri se zdaj odloča usoda nas vseh;« je tiho dejal škof. »A reči moram, da nisem vzdržal tamkaj... Žalost, kakšna žalost...« Spet se je odgrnila zavesa. Mahoma so stopili v vežo iz posvetovalnice trije moški. »Stotniku Avgustu kratko in malo ne verjamem,« je dejal vodja mitničarjev. »Prefekt je pa štor, ne vojak!« je skoraj obenem piskajoče spregovoril poveljnik gasilcev. »Moj brat je!« je skozi zobe siknil Lucij in pograbil onega za obleko. Episkopus Joanes je stopil mednju in ju ločil. »Nikarta ...« je dejal, potem pa ni vedel več kaj reči. Nemo so se spogledali in krčevito stisnjene roke so odnehale. »Tako ne smemo narazen,« je tedaj stopil iz posvetovalnice sam prefekt. »Nič nismo sklenili, a že odhajate.« S trga je vtem prišlo še nekaj ljudi v vežo. Nerazumevajoče so gledali prizor in poslušali hrup. Člani posveta so se malo ohladili in se ozrli po ljudeh, kakor da jih šele zdaj vidijo. Tako je prefektu uspelo, da je spravil razgretega vodjo gasilcev nazaj v posvetovalnico in za njim še poveljnika mitničarjev. Tedaj so ga dobili v roke zastopniki Emončanov, ki so se bili tačas nabrali. Prefekt se jim je vdal in jih vse povabil noter. Nazadnje sta se vrnila še škof Joanes in Maksimov brat Lucij. Vnovič se je začel posvet. Prefekt je zdaj še bolj izginjal v splošnem šepetu in govorjenju. Vznemirjenosti zaradi barbarov 6e je pridružila razkačenost zaradi domačih upornikov. »Zahtevamo brambe pred upornimi voj-ščaki!« je kriknil nekdo iz srede posvetoval cev. »Prefekt naj pokliče vse pa odgovor!« je pritrdil Arikij. »Če ne, bomo mi poklicali prefekta!« je kriknil prejšnji glas. Prefekt Maksim se je ozrl, kakor bi ga bila pičila kača. »Saj to je pek Firmin!« je pomislil in brž odmaknil oči. »Mirno kri, prijatelji!« je spregovoril episkopus Joanes. »Nič osebnih obračunavanj! — Barbari ante portas! — Sklenili smo postaviti se jim po robu. Prefekt je prevzel vodstvo obrambe. Izkažimo mu spoštovanje, ki mu gre, in s svojim zaupanjem ga podprimo v usodnem času! S čuječnim očesom in mirno roko mora biti naperjeno njegovo orožje navzven v blagor nas vseh.« Posvet se je malo umiril. Prefektove oči, begajoče po navzočih, so se ustalile na pribočniku Avgustu. Ta je kakor na ukaz spregovoril: »V trenutku, preden je prišla večina sedaj prisotnih, smo se prejšnji svetovalci razšli brez določenega sklepa. Usoda slavne Emone je bila zapečatena. Njeno ime bi bilo za zmeraj utonilo v pozabo... In prav bi bilo, zakaj čemu bi se ohranilo v spominu ime našega mesta, da bi služilo samo v posmeh in opomin, če ga ne moremo ohraniti vsemu imperiju za vzgled in spodbudo!« »Stvarno, stvarno!« je tedaj zagodrnjal nekdo izmed navzočih. »Govorim stvarno, cives romani,« je brez zadrege nadaljeval stotnik in izmed črne bradice so se mu zabliskali nevarno beli zobje. »Govorim, kakor se spodobi Rimljanu v usodni uri domovine, in upam, da govorim Rimljanom. — Sovražnik je pred1 vrati, sovražnik je za zidovi... Ne le vojaki, tudi meščani ste v nevarnosti. Vse, kar je svetega, je v nevarnosti. — Da obvarujemo svoje svetinje, moramo vsi od kraja prijeti za orožje — Rimljani, vsi od kraja!« je z govorniško kretnjo in poudarkom v glasu zategnil. »Stotnik Lucij je dobil nalog, naj oboroži in vključi v oddelek vse obrasle meščane, svobodne in nesvobodne, revne in bogate. Večina meščanov je razumela oklic, nekateri pa so kakor bedni Afričan pomendrali svojo čast in svoje svetinje . . .« Z ostrim očesom je preblisnil po zbranih. »Prav je, da ste prišli, da se pogovorimo o tem.« Hotel je sesti, a oglasili so se klici: »Kdo je prefekt? Zakaj ne govori Maksim? — Hvala za takega poveljnika! — Ven z odvetnikom!« »Rimljani,« je tedaj z mirnim glasom prevpil nezadovoljneže stotnik Avgust. »Ne govorim zato, ker bi si hotel lastiti prefek-turo, tudi ne zato, ker bi bilo prefektu Ma-ksimu treba odvetnika. Govorim marveč zato, da mu olajšam bolečino, ko gleda svoje meščane, na katere je bil ponosen, za katere je bil pripravljen vsak trenutek preliti svojo kri, kako ga puščajo na cedilu in mu nočejo pomagati — pri sveti stvari, prosim — pomagajo pa z obema rokama raz-bojništvu Afričana Marina in njegovim tolpam. — Naš prefekt je vojak, vajen boja s poštenim nasprotnikom iz lica v lice — njegove rane so dokaz za to — rešite ga torej zahrbtnih sovražnikov, Rimljani!« »Naj mi bo dovoljeno, da spregovori v tem zboru tudi človek, ki sicer ni Rimljan, a čuti z Rimljani in jim želi dobro,« je tedaj rekel trgovec Arikij iz Grosulfovega in si pogladil bradavico pod brado. »Poslušali smo mladostno navdušenost in zgovorno ognjevitost, prisluhniti pa moramo tudi izkušenosti in pameti!« (»Tako je!« je rekel nekdo izmed navzočnih.) »Nisem Emon-čan, pravim, in ne Rimljan, sem pa prav tako kakor stotnik Avgust sovražnik barbarov in nasprotnik nereda in samovolje, razen tega pa tudi sovražnik zatiranja. — S kakšno pravico bi smel stotnik Avgust ukazovati meni ter mojemu živemu in mrtvemu imetju? Svoboden sem, Langobard sem. Razumen sem. Kako naj torej svojo svobodo in pamet podrejam njegovim poveljem, ne da bi uvidel za to pameten razlog?« »Kaj bi prav za prav radi?« je tedaj vprašal prefekt Maksim. »Rad bi svobodo v ravnanju zase in za svoje,« je kratko odvrnil Arikij. »Zakaj bi te ne smel umakniti pred barbari? Kdo mi more ukazovati, naj vse, kar sem si v dolgih letih težavnega dela pridobil, z nespametno kretnjo zapravim? — Barbari so blizu. Zadnji čas je, da umaknemo vrednosti pred njimi, vi pa jim še pomagate! — Tega ne govorim le v svojem imenu, govorim tudi v imenu emonskih posestnikov in obrtnikov, zakaj njihovega predstavnika, Rimljana, ste malo prej spodili od tod!« »Sramota!« je zagodel Firmin. »O meščanski brambi je bilo že rečeno in ne bo spremenjeno,« je z vojaško trdoto pribil prefekt. »Kaj bomo opravili zoper dva sovražnika?« je ob Firminu vstal mesar Kasij, re-jen možak s prevezo čez levo oko. Pred nekaj leti ga je bila v mesnici pobodla krava. »Poglejte me, na pol sem slep, roka se mi že trese od starosti. — Ali ni bolje, da se umaknem?« »Čemu bi umirali za druge?« je rekel načelnik mitničarjev. »Cestninar je bil od nekdaj največji revež, najbolj zaničevan, a kadar velja umreti, je zmeraj prvi na vrsti. — Naj umirajo tisti, ki imajo za kaj! Odklanjam pokorščino v svojem imenu in v imenu svojih podrejenih!« »To je očiten upor!« je kriknil stotnik Avgust. »Državljani, primite ga!« »Z menoj so moji mitničarji,« je počasi, brez strahu rekel vodja mitničarjev. »Poznajo me. Vedo, da sem z njimi. — če me boste prijeli, boste imeli opraviti z njimi.« »Saj to je prekletstvo!« je zastokal stotnik Avgust. »Prekletstvo je bilo in bo, dragi stotnik,« je narejeno ljubeznivo, z zoprnim porogom »pregovoril poveljnik gasilcev. »Kje je rečeno, da bi moral biti jaz, vodja gasilcev, revež, Lavrencij, lastnik opekarne, pa bogatin? Ali bi ne moglo biti tudi narobe?« (»Pustite osebnosti!« je zaprosil nekdo.) »To niso osebnosti! To je prekletstvo! — Okraden sem bil že v plenicah. In kdo me je okradel? Tale Lavrencij, ki je spravil mojega očeta na boben, za smešno ceno iztržil naše imetje in me pognal v vojaško službo. Ta ropar, tat...« »Lavrencij je plem'enit Rimljan, ne tat,« je ugovarjal mesar Kasij. »Kdor ima, je tat!« je hripavo zavpil poveljnik gasilcev. »Mislite, da ne vem, koliko more človek zaslužiti, pošteno zaslužiti na dan, koliko na mesec, koliko na leto? Kaj se ne da izračunati, koliko more in mora človek pridobiti pošteno brez greha v tridesetih letih napornega dela? — Kar pridobi manj, je krivica, kar pa več, je tatvina, je rop! Kolikor liber več, toliko zločinov! — Za to ni treba nobenega duhovnika, ki bi klical prekletstvo nad hudodelce. Za vse te se bliža sodni dan in naj nihče ne misli, da bodo spet našli neumne ljudi, ki jih bodo branili pred neogibnim koncem!« »To je norost!« je zapiskal Jud Simon. »Sužnji mislijo, da se jim bliža rešitev,« je dejal stotnik Avgust. »A se bridko motijo. Prav tako reveži.—Kdo še ni sužnjem obljubljal svobode in revežem bogastva? In kdo jim je v resnici to dvoje že dal?« »Misliš, da tega reveži in sužnji ne vemo?« je vprašal načelnik cestninarjev. »Zato si rajši sami jemljemo oboje!« »A bodo spet reveži in sužnji,« je pohitel stotnik Avgust. »Tudi pod barbari. Če ne vi, ki ste zdaj, pa drugi. — Vse nas čaka isto: smrt ali suženjstvo!« »V podobi naj povem,« je tedaj zavpil Jud Simon. »V Celeji sem to videl. Tam sem doživel barbarski prihod.« Počakal je, da so se ob teh besedah zvedavo obrnili k njemu- »To je podoba, pravim, prilika. — Iz staje je ušel merjasec. Prosto se je zapodil po ulicah. Počel je, česar dotlej ni ne mogel ne šmel. Davil je perjad in gospodaril po ulicah. Kdo ga je osvobodil? — Barbari. Če bi ne bilo njih, bi bil ostal zaprt v svojem kotcu. A barbari so ga tudi vnovič zaprli in zaklali!« Jud Simon je penasto zvišal glas. »Zgodilo se mu je, kakor je zaslužil. Kdor je suženj, naj ostane in bo tudi ostal suženj!« »Živiš se od krivice, odiranje je tvoja obrt, a zdaj se boš moral preučiti, če boš hotel živeti!« mu je zaklical vodja gasilcev. »Mir, mir!« je s trepetajočim glasom dejal prefekt. »Tudi vi, pravičniki, ne boste ušli smrti. Slišali ste, barbari vse od kraja morijo.« »Farna crescit!« se je zakrohotal poveljnik mitničarjev. »Ne, to ni govorica!« se je oglasil Ari-kij. »Naj pove človek, ki je pribežal iz Ce-leje. Videl je barbare.« Vsi so se vnovič ozrli po Judu. Ta je vstal, a je bil tako neznaten, da mu je glava komaj segla čez druge, ki so sedeli. »Res, videl sem barbare, kakor sem rekel; govoril sem z njimi, da,« je spregovoril Simon. »A povem vam, da so bolj pošteni od nekaterih Rimljanov. Bolje ločijo pravico od krivice kakor nekateri med vami. Niso me oropali, pustili so mi trgovati... Vi pa ste mi pobrali vse do zadnjega, kar sem prinesel s svoje trgovske poti v Kar-■ij. — Zahtevam odškodnino!« Usedel se je, še preden je izzvenela cadnja beseda. Sredi te družbe se ni po- čutil dobro. Nezaupljivo je pogledoval po vodiu mitničarjev in poveljniku gasilcev. »Vidite, razne so koristi in razni nameni.« je spet spregovoril Arikij, »zato ni mogoče izdajati tako ozkih povelj. Vsak naj ravna po svojem presodku! — Kdor ima nalogo, braniti domovino in lastnino, naj jo brani, ker je to njegova svobodna služba, za katero se je prosto odločil! Kdor pa ima nalogo, skrbeti za blaginjo prebivalstva s trgovino in obrtjo, naj v miru skrbi zanjo! — To je moja misel in — mogoče ne samo moja?« se je prekanjeno obrnil proti navzočnim. »Prav ima!« so se oglasili meščani. »Langobardi in Rimljani se ne moremo, pravijo,« je nadaljeval Arikij. »Če naj sodim po sporih med Raveno in Pavijo, je to res. Za dokaz, da Rimljani in Langobardi lahko žive v mirnem sožitju, pa vam kličem v spomin mir, ki vlada med dukatom mojega brata Gisulfa v Civitatu in bizantinskim cesarskim namestnikom v Istri. A kaj bi segal tako-daleč! Dokaz imamo bliže. — Ali nisem vseh petnajst let, kar so se moji rojaki odselili v severno Italijo, v miru živel med vami in se radostil vaših uslug, kakor ste bili vi veseli mojega blaga?« »Tako je!« je pritrdilo precej manj glasov kakor prej, Toda Arikij je tako dolgo srepel v samega prefekta, dokler ni tudi ta prikimal. Arikij pa je že nadaljeval: »Sožitje med nami je bilo, pravim, a po čigavi zaslugi? i— Ne po zaslugi vojaške nestrpnosti, marveč zaradi skrbeče ljubezni, s kakršno se je zavzemal za medsebojne težave tukajšnji škofijski dvorec, posebno še, odkar je v njem bodisi kot tajnik, bodisi kot episkopus naš reverendissimus. — Zato predlagam, da tudi v tem ostrem sporu med nami prevzame razsodništvo on. Njemu zaupamo, ker vemo, da ne bo skrbel zase, temveč za tisto, kar bo v prid vseh.« Samo dva, trije glasovi so pritrdili. Večina je brezbrižno obsedela, ne vedoč, kako se bo s tem preobrnila zadeva. Škof Joanes pa je brez obotavljanja vstal. »Niste mi izrekli zaupanja za posredovanje, a kljub temu je moja krščanska naloga in dolžnost, da si pridobim vaše zaupanje in razsodim med vami. Tega ne terja le brezplodni prepir, še bolj terja to stiska, ▼ katero je zašel severovzhodni del imperija. — Kdo pa je imperij, vas vprašam? ... Imperij niso puste, neobdelane zemljine, ne vode in gore, ne utrdbe, imperij smo mi, imperij smo ljudje, ki ga branimo, ki živimo zanj, ki pa uživamo tudi dobroto, da nas on brani in hrani. — Ko daleč na vzhodu v Aziji pade v bitki s Perzi naš vojak, je ravno tako padel v boju za nas, kakor bi tu v Emoni padel za bizantinskega imperatorja. Imperij je nedeljiv in neminljiv. — Koliko širnih ozemelj, ki so bila nekoč pod varstvom rimskega orla, je pod tujim jarmom! A imperij zategadelj še ni preminil. Imperij živi in bo živel, čeprav so druga ljudstva zasedla nekdanje naše zemlje- ■*— Prav je dejal malo prej Arikij. Mogoče je živeti v miru, v pravičnem sožitju, v priznanju sosedovih pravic in lastnih dolžnosti. A ponavljam: imperij niso prazne zemlje in strašeče trdnjave, imperij so ljudje! — Panonske in noriške zemlje so prazne in neobdelane. Kaj koristijo imperiju? Naj jih poselijo novi rodovi, prihajajoči od vzhoda! — Kje je rečeno, da ne bodo hoteli našega vladarja in našega denarja? Kje je rečeno, da nam ne bodo hvaležni za našo omiko in lepše življenje? Kje je rečeno, končno, da jih ne pošilja Bog sam v našo bližino, da jih, ne-vernike in pogane, pridobimo za Kristusov evangelij in njegovo kraljestvo? — Ali so Kelti, Japodi, Iliri in vsi drugi rodovi, ki še zdaj bivajo po teh krajih, Rimljani? — Niso! A vendar brez ugovora priznavajo rimski imperij in mu zvesto služijo. — Ali so Grki, Balearci, Kartažani in Egipčani Rimljani? — Niso! A vendar bi brez njih ne bilo rimskega imperija! — Naj pridejo novi rodovi v prazne zemlje! . - ■ Ko se bodo umirili, bomo prišli in jih ljubeče vključili v svoje kraljestvo.« »Pojdite jim torej naproti s pesmijo in darovi!« je strupeno zagodrnjal stotnik Lucij. »Kaj, če se ne bodo zadovoljili s praznimi zemljami, temveč bodo hoteli dalje v srce imperija, v bogate dežele?« je ugovarjal pribočnik Avgust. .»Mogoče je tudi to volja božja,« je odvrnil škof. »V svoji preudarnosti ima nebo svoje načrte z nami. — Mogoče je videlo našo stisko, videlo stisko rimskega imperija, ki ječi pod sovražnim divjanjem lan- gobardskih duk — oprostite mi besedo, spoštovani Arikij — in nam pošilja pomoč.« »In vaš . predlog?« je napeto vprašal prefekt. »Moj predlog?« je vprašal Joanes začudeno, kakor bi ne verjel, ali misli oni zares. »Izognimo se nepotrebnemu prelivanju krvi. — Sile imperija so predragocene, da bi jih trošili brez haska.. . Drevo, ki omahne v vodo, ne zajezi veletoka. Še jezneje se zapeni reka in naredi še več škode. — Umaknimo se barbarom v kraje, kjer bo boj pridoven. Pojdimo proti zahodu, kjer so utrjeni limesi, ki so zaustavili že toliko sovražnih navalov. Tam se zagon selečih se rodov sam po sebi poleže. Kri ne bo tekla in mi bomo rešeni. Zato pa,« je čez hipec povzel, ker je čutil, da se pripravljajo ugovori, »storimo vse, da se med nami odpravi nesrečni razdor, odpravi pa tudi pregrešni upor!« »To je izdajstvo nad imperijem!« je zavpil stotnik Lucij. »To je vaš prekleti nauk o ljubezni in odpuščanju!« »Še malo prej je hotel sprejeti boj,« je pripomnil stotnik Avgust prefektu. »To je plašč po vetru!« »Prav imate, stotnik, je z mirnim smehljajem spregovoril škof Joanes, »Zagovarjam red in svobodo. Sovražim krivico in nasilje. — Složni poveljniki in urejena vojska bi bili mogli ustavljati sovraga koder že koli, nesloga in nered pa sta oče in mati poraza ... To je vse, stotnik Avgust!« Meščani so zmagali. Stotniku Luciju so sicer obljubili predpisano število sužnjev, da bi z njimi zavaroval državna podjetja, a sužnji so se v pretežni večini pridružili upornikom. Sam prefekt je moral z rednimi četami zatreti vstajo, pregnati nepokorneže izpred mastnih vrat in zavarovati odhod meščanom proti Navportu in naprej proti Istri. Škof Joanes je prevzel vodstvo beguncev. Poslani so bili urni sli proti Karniju v vse rimske postojanke, naj krenejo na pot. Za Savo se je iz rimskega kastela ob sotočju treh rek vzhodno od Emone dvignila posadka do zadnjega moža. Iz Karnija je odšel del posadke naravnost čez hribe proti zahodu, trgovska meščanska naselbina pa se je v naglem pohodu s konji in vozovi potegnila proti Emoni in se priključila reki beguncev. Prefekt Maksim in stotnik Avgust sta poveljevala vojaškim edinicam, ki so šle za izvidnico pred begunci proti Navportu in so ostale za zaščitnico in pobočnici še pred vzhodnimi in južnimi emonskimi vrati, da bi zadržale prodirajočega barbara, če bi grozil meščanom prestreči beg. Voz za vozom je drdral skozi zahodna vrata. Bogataški vozovi so bili zvrhoma obloženi z imetjem in družino, služinčad in sužnji pa so šli vštric vozil in za njimi, otovorjeni s culami in svežnji. Stotnik Avgust je slonel ob zidu onkraj vrat in v glavi se mu je vrtilo. Z vsakim vozom mu je presihala kri v telesu. Omedlevična bledica mu je mrzlo segala preko senc na čelo. Hladen znoj ga je polival. »Ali vam je slabo?« ga je mimogrede vprašal prefekt, ko ni dobil odgovora na svoje prejšnje vprašanje. »Kaj ste rekli?« je zavzdihnil Avgust in si z drhtečo roko potegnil čez čelo- »Preveč ste delali danes ... In preveč si ženete k srcu!« Na krasnem četverovprežnem vozu se je pripeljal mimo opekarnar Lavrencij. Ko je zagledal oba poveljnika, je velel pognati konje, da so se divje vzpeli, ker niso mogli stopiti nikamor razen na pekove sužnje, ki so šli za Firminovim vozom. Ljudje so skočili narazen, konji so se pognali po izpraznjeni cesti dalje, dohiteli Firminov voz, zavohali na njem kruh, zagriznili v sveženj in, še preden je mogel voznik odvrniti nesrečo, pretrgali blago, da se je kruh raz-kofalil po tleh. Vajetni konj je obdržal nizek hlebček v gobcu, odsebnemu pa se je Nekaj opomb: Priobčena slika ie odlomek iz daljšega romana, ki popisuje prihod Slovencev v naše kraje, njihovo naselitev in prve državne tvorbe v Karantaniji in pod Sa-movim okriljem. Popisani dogodki so po večini zapisani zvesto po zgodovini, godili so se nekako okrog leta 583, ko so večje skupine Slovencev prihajale po vseh rimskih cestah za Savo in za Dravo navzgor iz svoje prejšnje začasne domovine po današnji madžarski ravnini, Vojvodini in še dalje proti vzhodu. Kraji, v katere so prihajali, so bili tedaj zelo redko naseljeni ker so se prejšnji prebivalci Lango-bardi nekaj let pred tem (leta 568) preselili v severno Italijo (današnjo Lombardijo) in so se le po posameznih postojankah ob prometnih potih še ohranile šibke vojaške edinice rimskih in najemniških vojakov, razen tega pa zlasti izmuznil in padel na tla, da je s kopitom stopil ravno nanj, potem pa z besno kretnjo posegel k vajetnemu in mu iztrgal pol hlebca iz gobca. Kruh so sužnji naglo pobrali, samo tisti hlebček z razločno vtisnjeno podkvijo je ostal v blatu, prej podoben govejemu govnu kakor kruhu . . . Ni in ni bilo konec voz. »Stoti dvovprežni voz!« je naznanil Ma-ksimov desetar. »To je mesar Kasij, ga vidiš?« je rekel nekdo izmed vojščakov ob Avgustu svojemu tovarišu. »Še tablico z volovsko glavo je snel iznad vrat in jo vleče s seboj!« Za njegovim vozom je s počasnim korakom šlo nekaj mršavih kravic. »Vsa ta kravšeta bo na poti prodal za drag denar!« je pomislil Avgust in se še enkrat ozrl po mesarju s prevezo čez levo oko. Eden izmed poganjačev je z ostrim očesom ugledal na cesti potlačeni hlebček kruha, planil ponj prav pod parklje krev-sajoče govedi, ga izluščil iz nesnage in ostal sredi kravic, da bi v miru pred tovariši pospravil zalogaj. Avgust je razločno videl, kako je blatni hlebček pod pazduho malo podrsal, potem pa ga načel kar sce-loma kakor rezino posladka. Kravi ob njem je zadišalo. Stegnila se je po kruhu in ga pocedila z obilno slino. »Ta bi bil dal tudi življenje za tistile košček kruha,« je spreletelo Avgusta. »Zakaj za obrambo imperija ni bilo mogoče dobiti ljudi?« Stotnik je skril črno bradico med lakti desne roke in se s komolcem naslonil na zid. Čutil je, kako dobro mu de, da lahko joka. za vojaške enote potrebni obrtniki in trgovci, ki pa so si znali najti odjemalcev tudi pri civilnih prebivalcih zunaj posadk in utrjenih krajev. — Razlaga nekaterih pojmov in besed: Emona — rimska naselbina sredi današnje Ljubljane (še ohranjen rimski zid); Pano-n i j a — približno sedanja Gorenjska in Dolenjska; Nori k — približno današnja zgornja in spodnja Štajerska; kam p — vojaško taborišče; Cele j a — rimska naselbina na kraju, kjer stoji današnje Celje (še isto ime); prefekt — rimska vojaška in civilna uradniška stopnja, načelnik, poveljnik (praefectus); Kami j a — dežela v današnji videmski pokrajini v Furlaniji, Karnijci pa so se imenovali tudi prebivalci sedanje Dolenjske; Atrans — vojaška in prometna postojanka na znani rim- »ki poti iz Emone v Celejo, približno tam, kjer so danes Trojane (še isto ime); Nevioduri u m — nekdanja rimska naselbina na Dolenjskem, približno današnji kraj Drnovo blizu Brežic; Kelti, Iliri, Japodi — stari, večidel izumrli narodi, ki so njih zadnji ostanki še tu in tam prebivali po sedanjih naših krajih ob prihodu Slovencev; legija — rimska vojaška enota; M i t r a — perzijski bog, ki so ga zlasti častili vojaki; pri nas so znana njegova svetišča (mitreji) pri Ptoju; Jupiter — rimski bog; diakon — duhovniška stopnja v tistem času, pomožni duhovnik; atrij — veža, preddurje v rimski hiši; cela — soba, celica; Ad medias — rimska prometna postojanka na poti Emona—Celeja; približno tam kjer stoji danes Vransiko; pastor bonu is — dobri pastir; Ad puhlica nos — rimska poštna in prometna postaja na cesti iz Emone v Celejo; približno tam, kjer je danes kraj Luikovica; Ad quarto decimum — postaja ob isti prometni poti, mogoče približno tam, kjer stoje danes Domžale; Savus flu-m e n — prometna postaja ob isti poti, približno današnji kraj Črnuče, saj je bil tudi rimski most približno tam, kjer je sedanji črnuški most čez Savo; a v e — rimski pozdrav; reverendissimus — Drečastiti, prevzvišeni; vila rustica — letoviška hiša; i i b r a — rimski denar, tudi utež; o s t i a r i j — vratar; episkopus — škof; Bizanc — današnji Carigrad; imperator — cesar, vladar; Grosulfovo — nekdanja lango-bardska postojanka, imenovana po njihovem glavarju Grosulfu; približno tam, kjer je danes Grosuplje; Raven a — kraj v današnji Italiji, tedaj važno organizacijsko središče rirmkega imperija; k a s t e 1 — vojaška utrdba, postojanka, gradič; kastrum — vojaško taborišče, trdnjava, postojanka; komiciia — mestni evet; Navportus — približno današnja Vrhnika; Karnij — rimska postojanka pri današnjem Kranju (še isito imel; imperij — cesarstvo, država; A k v i 1 e j a — današnli Oglej; legionar — rimski težko oboroženi pešec, jedro vojske; civis rnmanus — rimski državljan, uradni naziv svobodnega Rimljana v nasprotju s sužnji in osvoboienimi posli; fama crescit — glas, govorica raste od usit do ust; Pavia — langobnrdska prestolnica v zgornji Italiji, še danes italijansko mesto ob Padu; dukat — vojvodina, pokrajina, okrožje; C i vita t — današnji Čedad (še ist- ime); Grki, Balearci, Kartažani, Egipčani — ljudstva nekdanjega rimskega imperija; duka — langobardski vojvoda, okrožni načelnik; 1 i m e s — veriga trdnjav, povezana z zidom in utrjeno vojaško črto; pri nas je šla v rimskem času nekako pri Vrhniki proti severu in proti jugu; malo dalje proti osrčju imperija pa je bil znameniti limes, do katerega so se ob svoji naselitvi prebili Slovenci proti zahodu in je ostal še danes živa narodnostna in jezikovna meja med Slovenci in Furlani po zahodnem pobočju goriških Brd in dalje proti jugu; rimski kastel ob sotočju treh rek (Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice) je današnji Stari grad med Zalogom in Lazami; kakor vsi kraji, tako je tudi nekaj tu opisanih oseb zgodovinsko resničnih. Hčerka mo\a Anton Vodnik O hčerka moja, ko boš čez mnogo, mnogo let za mano pod zeleno travo na mehko, hladno prst trudno položila glavo — nemara se bo temni strop v obok spremenil zlati, v svetel hram razširil grob. Vanj stopil angel bo krilati sred oblakov belih trum in dahnil kakor skozi breze vetra tihi, sladki šum: Predraga sestra, dragi brat, o dajta hitro vstati — zunaj je pomlad in preko trat za svatom že prihaja svat... Spomni se tedaj, preljuba, domače cerkvice na griču, kjer iz dalje so planine ti čelo z belim vencem obsijale. V očeh so solze se ti lesketale . Kar v duši je lepo bilo, nikoli ne premine. Sneguljčica, nikar jokati! V prsih skrita bolečina biser bodi, oškropljen s krvjo, ki ga nič ne more streti, ki nikdar ne more potemneti in še v najbolj črni noči sveti. Kot svetle vode pomladanje v očeh naj ti žari milina davno šepetanih sanj o dušici — beli kakor rutici... Naj vedno v rože se spreminja ti kri iz srčnih ran! Smrt Boštjana Zagornika Gema Hafner Zagornik se je že prileten priženil k vdovi Matejčički. Vaščani so se muzali: »Hiše je lačen. Naveličal se je desak in vode.« Splavaril je od mladih nog. Rodil se je v Mozirju. ' Njegovi daljni sorodniki, ki so se bili pred leti oprijeli lesne trgovine v Slavonskem Brodu, so mu ob vsaki priložnosti pihali na dušo: »Vzemi jo, vzemi Draginjo Matejčičko!« Bila je njihova dobra znanka. »Ne boš se kesal! Hiša, grunt, brez otrok .je. In ženska! Še kakšna!« O veliki noči so šli na oglede. Izstopili so v Okučanih in zavili k Savi. »Kako lepa vas!« so sorodniki hvalili kraj. »Pol ure od proge!« Spotoma so se ustavili na Matejčičkinih njivah. Posevki so dobro obetali. V jeseni se je Boštjan res priženil. Draginja mu je povila mrtvo dekletce in teden kasneje so tudi njo pokopali. Vaščani so dolgo žvečili tujo besedo za bolezen porodnic, ki je pobrala tudi Matejčičko. Tako so jo še vedno imenovali v medsebojnih pogovorih. Ni bilo skoraj hiše, v kateri bi ne govorili o sepsi. Ali sta se Zagornik in Matejčička razumela ali ne, o tem so ljudje mnogo ugibali; niso pričakovali, da ga bo njena smrt tako potrla. Lezel je vase in se v nekaj letih ves zakrknil. Pri hiši je delala za dva Matejčičkina tiha, žilava in podjetna sestrična Jela Ku-mič, ki je bila samska in je prišla k Draginji, ko je ta ovdovela. Posli niso dolgo vzdržali pri Zagorniku, ki ni našel za nikogar dobre besede; pazil je na vsak grižljaj in tudi sebi ni privoščil. V shrambi pa je marsikak kos slanine sples-nil. Grunt je pešal, davki in dolgovi so mu odgriznili njivo, kos gozda in vinograd pri Novi Gradiški. Zagornik se je vidno staral. Jela, vsa vprežena v delo, pa je vlekla z neopešanimi očmi. Leto 1939! Po vasi so mnogo govorili o Gdansku, o Hitlerju in Mussoliniju. Ljudi je težila slutnja nesreče. Zagornik je hvalil Nemce, da so se mu vaščani kar čudili. Zašel je nekajkrat v gostilno, moževal trdo v noč in napovedoval velike spremembe. Izogibali so se mu, da bi jih ne oslinil s svojim čvekanjem, Boštjan pa je govoričil, čeprav le enemu poslušalcu. Tisto jesen je prišla k hiši Jelina nečakinja Barbka. Gospodinjo so dajali žolčni kamni, zdravnik je resno zmajeval z glavo* elasti ker je stopila v nevarna leta, in jt prepovedal, da bi se še nadalje tako gnala. Barbka, malce šepavo dekle s privihanim. topim noskom, črnolasa, belopolta, vsa topla in okrogla, je zanetila v Zagornikovem domu prepir. Delo ji ni dišalo, spogledovala se je s hlapcem in se grizla s teto. Jelo je osupnilo, da jo je Zagornik vselej zagovarjal. Neko jesensko popoldne mu je Barbka v steljnjaku pomagala nalagati steljo. Čutila je, kako Boštjan pase oči po njej, a se je delala, kakor da ne vidi tega. Ko se je globoko sklonila, je stari segel po njej... Odskočila je, kakor bi jo bil pičil modras, in stekla na vrt. K večerji je ni bilo. Od tistega dneva je Zagornik režal nanjo kot pes na verigi, hlapca pa je s prvim pognal. Kmalu je tudi Barbka izginila in leto dni ni nihče nič slišal o njej. Drugo spomlad pa je nenadoma prišla z otrokom v naročju. Teta jo je preklela in premlatila. Barbka je vso noč prejokala v čumnati, zjutraj pa jo je kradoma pobrala, otroka Cenčka pa pustila. Ko je izbruhnila vojna, si Zagornik nekaj dni ni upal niti čez prag. Po blatnih cestah so se umikali jugoslovanski vojaki, ki so hiteli proti Slavonskemu Brodu, od tam pa so nameravali v Sarajevo. Spočetka je šlo po načrtu, potem pa so bežali vse vprek, metali stran orožje, si trgali z bluz zvezde in našitke, se potikali po hlevih, izmaknili kje ali si izposodili civilno obleko; pulili so se za vsako cunjo. Po razglasitvi nove države, neodvisne Hrvatske, so po vaseh gnezdili Nemci, usta-ši in domobranci. Mir je legel na ljudi kot pokrov na krsto. Nova oblast je že prve dni v vasi zaznamovala nekatere domove. Ljudje naj bi se jim izogibali, kakor da so okuženi!... Složno življenje se je razklalo. Nihče ni več tvegal, da bi ga zajela noč na cesti. Onstran Save v Bosanski Gradiški so porušili pravoslavno cerkev in nekega dne odgnali več sto premožnejših Srbov v taborišče. Smeli so vzeti s seboj le cule in mesec kasneje so jih, kolikor jih še nista pobrala bolezen in glad, prepeljali v Beograd. Na Kozari so počile prve puške. Kaznilnico v Stari Gradiški so izpraznili, jo obdali z bodečo žico, dozidali razgledne stolpiče; v njej so se utaborili ustaši. Ljudstvo se je kljub temu trdovratno upiralo in bežalo v gozdove, ki niso več utihnili. Ustaši so požigali podkozarska naselja, klali ljudi, davili otroke. Po Savi je plavalo na stotine vklenjenih mrličev, ječe Stare Gradiške so se spet prenapolnile. Neko zimsko jutro so ustaši sredi vasi obesili mladega Dušana Bogdanoviča in Stevko Popovičevo, češ da sta prenašala pošto iz gozda. Dva dni so vojaki preiska-vali vse hiše, da bi iztaknili skrite rokov-tijače. Partizanov niso našli in ljudje so se oddahnili. Po svečnici je vnovič završalo. Partizani so naskočili vas, v njej je prezimovala usta-ška posadka. Krvava bitka je trajala neprenehoma tri dni in noči. Potem so ustaši množično klali; plačala je vsaka hiša. Zagornik je vse te dni pretičal v postelji, pokrit z odejo čez glavo, se potil od groze, hrulil Jelo, če je zaloputnila z vrati, in ob vsakem topovskem strelu, ko so zašklepe-tala okna, obupno sklepal roke. Teden pozneje je Boštjana prvič zgrabilo. V sencih in v zapestju mu je divje kljuvalo; tožil je, da mu srce sili iz prsi in uhaja v grlo. Dušilo ga je. Zdravnika pa le ni maral. A prišel je drugi napad. Zagornik se ni mogel več ganiti. Poklicali so zdravnika. Ta je ugotovil, da ga je zadelo .božje v desno stran. Jeli je življenje naprtilo še en križ. Ni bil dovolj Barbkin otročaj, ki je ves dan presunljivo vekal in slabo rastel. Ko je bil stari Zagornik prikovan na posteljo, je bil dan na dan neznosnejši. Telesno je bil negiben, a vendar je hotel biti povsod pričujoč. Jela je tekala, odnašala, prinašala, a staremu ni bilo nikdar prav. V njej sta utripali potlačena jeza in hlinjena ponižnost: ko dedca pobere, bo tako vse njeno. Da bi ga le ne vzelo brez oporoke. So dnevi, ko bolnik ves dan bolšči v strop ali zasleduje brenčeče muhe po šipah. Nenadoma pa se dvigne v njem, kakor bi se mu spahnilo po težki jedi: »ALi sta golo-vratki znesli?« Nekaj hipov pozneje: »Tudi grahka in štajerki?« Jela mu mora pokazati škatlo, v katero spravlja jajca. Boštjan jih prešteva, dotikajoč se jih s kazalcem leve roke, kakor bi jih suval v tla. Če se mu zazdi, da jih je premalo, vzroji: »Spet pitaš z njimi tega bebca!« in grdo zakolne nad pobičem, ki sedeč v kotu na tleh ure in ure poteza s topim svinčnikom po orumenelem časopisnem papirju velike kolobarje. Otrok dvigne glavo in začne loviti Jelo za široko krilo ter s stokajočim: »Mh, mh!« tišči vanjo. »Le kdo te je spočel!« se ženska obregne obenj in odšumi v shrambo, v drvarnico ali pospravljat po kuhinji. Šele ko Cenček le ne odneha, mu ošili svinčnik. Ob nedeljah se pri Zagorniku shajajo sosedje. Ne marajo bogvekaj zanj, čeprav četrt stoletja delijo skupno usodo. Prišlec je ostal prišlec, povrh še tak čudak! Pridejo bolj iz radovednosti, potem pa ga ves teden obirajo. Zagorniku se obraz, zguban kakor jabolko o božiču, zateguje v sladek smehljaj, ponuja mošt ali vino in podi Jelo v klet: »Daj boljšega, boljšega, boljšega, slišiš!« Pri tem ji pomembno pomežikne in zviša glas, kar pomeni ravno narobe: »Iz tistega malega soda v desnem kotu, gnilov-ca prinesi.« Če mu gost kaže hrbet, se ne more zadržati, ker se mu predrznica tako porogljivo reži s praga. Leva roka mu švigne izpod odeje kot vzmet in se pri vthu zavozla v oglato pest. Tako besno ji zapreti, da se ženska pri priči pobere izmed vrat. Potem ji je ves dan žal, da se je spozabila. Drugič jo zopet neusmiljeno ošteva: »Kje jmaš tisti ostri nož, mrha stara, potratna! Za sto kun me je osleparil ciganski brusač, zdaj bomo pa s krepelom vrtali sredico? Aaa?« Ko ljudje muzaje se odidejo, se stari raztogoti: »Ali si videla, kako debelo so rezali? Saj ne pečemo iz blata. Kolikokrat sem ti zabičil: tanke rezine!« Kadar gre za denar, jih gospodinja še več požre. Ob sredah je v Bosanski Gradiški semanji dan. Boštjan pričakuje Jelo nestrpno kakor otrok, ki so mu obljubili sladkarij. »Samooo tooo?« osorno zateguje bolnik in nejevoljen preklada bankovce. »Za maslo, za sir, za jajca, za med, za mast!« Nato mu v glasu vztrepeta pridržani bes. » Hudičeva baba, drugič kar razdaj! Tvoje dobro srce, he, he, Kumička!« se spakuje Boštjan, da je ozki, zaripli obraz, pogreznjen v blazine, podoben pritajenemu zublju, ki liže tkanino. Navadno še ves popoldan mrmra zaradi pičlega izkupička in zgodi se, da jo nenadoma pokliče k sebi. Nekaj hipov nepremično strmi vanjo. Potem se mu levica požene v žep njenega predpasnika. »Priznaj, vešča, koliko si utajila! Ni mi za piškave pare, toda goljufaš me, goljufaš!« Drhteči prsti preskočijo in tipljejo po bluzi, če ne bi kaj zašumelo v nedrih. »Ded, ne nori!« se brani Jela. Priduša se in kolne. Ko se ji od jeze in užaljenosti zablešči v očeh, stari odneha. O božiču in veliki noči se Zagornik pri večerji ves čas skrivnostno smehlja. »Kaj neki kuha?« se sprašuje Jela. Preden se odpravi spat, se ji Boštjan namuzne in ji potisne v pest kak stotak. »Na, na, stara! Saj nisem tak pogan. Le kupi si pri Ber-nobički črtasto jopico, o kateri že ves mesec govoriš.« Ali: »Na, za naglavno ruto, saj imaš samo tri!« »Ded dedasti!« se nasmiha Jela v svoji izbi in pestuje roke v naročju, zibaje se s celim životom. »S tem drobižem si niti za rokav ne morem kupiti blaga!« O treh kraljih župnik blagoslavlja hiše. Pri Zagorniku po opravilu še malo posedi. Kumička prinese na mizo cvrtje, klobase, vino. Boštjan začenja vedno na novo, kako je služil vojsko pri dragoncih v Gradcu, bil celo za desetarja. Župnik ve že vse na pamet, a vendarle potrpežljivo posluša. Stari se razvnema. Jela mora sneti sliko z zida. Kradoma potegne z dlanjo po njej, saj bi Zagornik vzrojil zaradi najmanjšega praška, pa čeprav pred samim generalom. »Častiti, tale, drugi od desne. Kakšen fant sem bil!« Bolniku zažari obraz. Komaj ženska odide v kuhinjo, mora že spet v sobo. »Kje si, kje!« razdraženo sika starec. »Pokaži no gospodu!...« in s kazalcem suje proti skrinji. Jela že ve, da mora po njegovo zbledelo, od moljev načeto modro vojaško suknjo, obšito z rumenimi vrvcami. Duhovnik prikimuje s prisiljenim nasmehom, čeprav jo je že večkrat videl. Zagorniku glas kar poskakuje: »0, to smo bili ljudje, to! Red, pravičnost!...« Suh kašelj ga premaga. Ko prisede še Jela, potožijo o sedanjih slabih časih. Župnika skrbi; pred kratkim so partizani zavzeli nekaj bližnjih vasi. Jezi ga, da se mu fara drobi. Boštjan preklada po odeji koščeno roko, Potem najde rešitev: »Nemci, to so vojaki! Ti v vas, nemir iz vasi! Naši branilci pa ...« Pomenljivo se spogledajo in namuznejo. Pred tednom je namreč pribežalo nekaj priletnejših mož vaške posadke kar v spodnjem perilu iz gozda. Mrhe! Partizani so jim vse pobrali. Vaščane je razganjalo od smeha. Je pa tudi nekaj takih tičev med njimi, ki rdečkarjem za maslo in jajca zamenjujejo celo naboje. »Svet je norišnica!« puha Zagornik in obupuje, ker topovi bu-hajo vsak dan bliže .. . Ko Kumička odnese krožnike, se župnik primakne k postelji. Obmolkneta. V mrak« se še komaj vidita. »Moliš kaj?« vpraša župnik. Zagornik se kar zgrbi. »To je najboljše zdravilo!« sliši bolnik skoraj nad ušesom. Boštjan seže pod vzglavje, a kakor bi ga speklo, odmakne roko in jo skrije pod odejo, ki si jo pritegne do brade. Župnik molči in čaka. Nato stari, utrujen od notranjega boja, zamiži. Ko duhovnik to opazi, vstane in odide proti vratom. Tedaj Zagornik sunkovito privzdigne blazino. Bankovci zašume. Z muko se je odločil, da daruje za cerkev. Toda župnik je že zaprl vrata. Zagornik je že drugo jesen v posteljir Nemci se vkapljajo onkraj Save v Bosanski Gradiški. Večkrat, ko hodi Jela po prstih okrog postelje, boječ se, da ga ne prebudi, stari hipoma dvigne glavo: »No, no, saj nismo v cerkvi! Saj le razmišljam, veš. Ni prav,, da...« Kumičko kar zanese ven; do grla je sita njegovega besedičenja. Stari pa se huduje sam pri sebi, češ zajezili so vpade s Kozare, a po slavonski strani, iz gozdov v Strugi in v Rajičih, partizani le prihajajo v vasi skoraj pri belem dnevu, tako rekoč vasujejo. Le dve uri hoda od tod. Kako bi ne! Zagornik je butec! Dobro pozna svoje sovaščane in takih je povsod dosti. Prebri-sanci! Podnevi pljujejo v kašo, ki jo ponoči kuhajo. Zato Boštjanu zgovornost usiha. Sosedje nalašč govore največ o Nemcih. Bolnik dobro ve, da love vsako njegovo besedo. Obiski ga jeze. Pridejo pa, ko še žlice ni pošleno odložil. Gospodar toži, da je utrujen, oni pa sede pri peči kot pribiti. Če se Boštjan dela, da je zaspal, se res odpravijo, a pri tem tako štorkljajo, da bi morali zbuditi mrliča. Očitno se mu posme-hujejo, nemčurju zakrknjenemu! Še rajši ga izzivajo. Zagornik se počuti med njimi kot polž v pobalinskih rokah. Če skriva roge, pada po njem, ker bi jih radi videli, če jih pa pokaže, vrešče drezajo vanje, 0, da so Nemci v vasi, bi se jim jeziki takoj zavozlali. Zato jih Zagornik nestrpno pričakuje. Zadnje čase, če le zasliši konjski topot, plane: »Jela, poglej, ali so morda Nemci!« Ženska zamahne: »Kaaj šee! Cvijičev fant je z lestvenikom podil mimo! Divja, kakor bi ga podil sam zlodej.« Boštjan tudi ponoči večkrat prebudi Jelo. »Kaj se ti blede,« se jezi ženska in vleče na uho. »V hlevu buta govedo ob jasli.« Nekega dne v oktobru Kumička pomiva posodo in nenadoma vrže v tišino: »Boštjan, konec tedna, pravijo, jih bomo dočakali. Le veseli se, Nemcev!« Zagorniku se razleze obraz, Jela se pa razburi: »Nemci so kot kobilice — vse obero. Povsod so doma in njihov želodec nima dna. Izmikajo, ropajo ...« »Molči, baba! Neeemciii?« Boštjan povesi ustnice in privzdigne obrvi. »Služil sem pri njih. In tile so iz istega testa. Še za senco pod hruško bi ti plačali.« »Hahaha,« se sproži v Jeli, »le povprašaj Orahovčane in Bistričane. Poznajo jih do obisti.« »Gobce otresajo,« vztraja stari; ženska mu noče ugovarjati. Popoldne pa Zapornika le malo zaskrbi. »No, stara, če hočeš, pa skrij tisto kadico masti pa gnjati, hlebec sira in jerbas jajc!« Pri večerji Boštjan le nekajkrat zajame proseno kašo z vkuhanimi suhimi hruškami. In to vendar najrajši je. Kumička se nasmiha. V starem grebe nemir, "reden zaspi, ji trdo zabiči: »Ti, da boš zavlekla vreče bele moke na podstrešje in pletenko žganja tudi! Podnice privzdigni!« In potem ves teden tako, vsak dan nekaj. Dolge sence drse po dvorišču. V prostorni sobi, ki gleda s tremi okni na zarasel vrt, hrope na široki postelji Boštjan Zagornik. Sončni prameni se lomijo na ro-beh prašne mize, ki pestuje odprt predal, iz katerega štrle razmetani papirji, odrezki orumenelih časnikov, koledar brez platnic. Starcu drsi srepi pogled po sliki v okviru, okrašeni s papirnatimi rožami, s katere se smehljata on in Draginja. Petindvajset let je že od tega! Sunkovito obrne glavo, nejevoljen je, da mora že ves dan misliti nanjo Ponoči ga je trapala v sanjah. Vročina mu narašča, kri in tišina mu šumita v ušesih. Že ves popoldan se muči, da bi zadremal. Divji lajež ga vzdrami. »Prekleto ščene!« zarohni. »Jela, baba babasta, kje si! Sediš na ušesih! Zaženi mu no kaj v glavo, da ne bo tako zavijal. Jelaaa!« A ženske ni. Šele čez nekaj minut vsa upehana plane v sobo. »Boštjan!« kar pade na posteljo. »Boštjan, Nemci! Po vseh hišah so se razsuli ...« Pazljivo ga ogleduje. Zagorniku na upadlem obrazu vztrepetajo mišice, pogled se mu utrinja. Nato težko vzdihne. Hudo mu je, da je ravno ta dan tako slab. »Kar ti opravi z njimi. Postrezi jim. In naj preveč ne štorkljajo,« pristavi bolnik z mrtvim glasom. Nemcem se mudi. V naglici pregledajo hišo, kašče, skedenj, hlev. Jela jim mora pri priči izprazniti izbo. Stotnik se šopiri po sobi, hlastno je in pije, naliva vojakom, ki prihajajo in odhajajo, ter jim rezko ukazuje. Zagorniku, ki se v zadregi nasmiha in se sili po nemško, vrže sem ter tja kako besedo kakor psu obrano kost. Boštjan je ves majhen, manjši od makovega zrna. Ko se častnik naje, se visoko vzravna, da skoraj zadene z glavo v strop, zarožlja z ostrogami, pripre ledenozelene oči in pri vratih še enkrat veli gospodarju, naj se dobro zaveda, koga ima pod streho, in da vojakom ne sme ničesar odreči. Boštjana boli, kot bi ga bičal. Pogled se mu megli, golta slino in tople besede, ki so se mu v dolgih mesecih nabrale v ustih. Z njimi je hotel maziliti nemškega gospoda. Proti večeru zavlečejo vojaki na Zagor-nikovo dvorišče vojaško kuhinjo. Sredi velikega železnega zaboja na kolesih se suklja iz cevi vijoličast dim; skozi razpokana vratca uhajajo zublji, kakor bi se razcvitala velika plamenasta roža. Po dvorišču zadiši po mesnati omaki. Vojaki posedejo po hlodih pred drvarnico. »Stari, bo spet golaž iz smrdljive konser-ve?« zategne eden izmed njih. »Ne, piščanci . . , Paprikaš!« Kuhar cmokne. »Piščanci?« ne verjame vojak. »Ta je bosa!« »No, pa vprašaj Fritza!« hudomušno vztraja debeli Herman. »Gospodar gosti. Osem piščancev in barigla vina! Še ne veš, pri kom vedrimo?« Šala jih prijetno šče-geče. Molče kadijo, večkrat se kakor dogovorjeni spogledajo. V žlebu klokoče voda, mrak rosi. Nenadoma se oglasi Jela za skednjem. Pi, pi, pi! Iz predpasnika se ji usiplje koruza. »Na, na!« Fritzu zagorijo oči. Kakor strela stegne roke za piščancem, ki se je odtrgal izza hlodov. Vsi se zakrohočejo. Že težka pe-pelnatega petelinčka. Pomenljivo zavrti roko v zapestju. »Hrrrrsk, bi ga?« »Hudiča, kaj bi se obirali!« Tisti, ki je prej godrnjal nad večerjo, seže v žep po nož in stopi za drvarnico. Fritz pa strese lesen zaboj. »Pečenko bomo pošteno zalili!« Steklenice se zako-talijo po dnu in trčijo druga ob drugo kakor čaše ob napitnici. Tako se je pričelo. Potem pa, kakor da jih je obsedlo. Opotekali so se v kuhinjo, jemali mast, jajca, silili v klet. Jela vsa obupana polaga na obraz velike zagorele dlani, kakor bi si pritiskala mrzle obkladke. Otepa se jih, skoraj joka. »Nimamo, nimamo!« Hladi jo misel, da je dobršen del vsega poskrila. Vojaki podrsavajo palec ob kazalec in žvenketajo z drobižem. Ženska odmahuje z rokami in z glavo, kakor bi jih hotela odriniti, češ tudi za denar ne! Težko se sporazumevajo. Zaman. Vojaki odnašajo, kar jim pride pod roko. Cenček jim je povsod v napotje. Na pragu ga preskakujejo in sujejo, v kuhinji se zadevah obenj, si ga posajajo na kolena, ga ■ščipljejo in mu vsiljujejo vino. Ker presunljivo joče, ga Jela potisne v čumnato, kjer hlipajoč zadremlje na vreči koruze. Zagornik sluti, da v hiši nekaj ni prav. Spočetka mu Jela prikriva, a dolgo ne more. Kar prekolje se v njej. »Boštjan, vso hišo nam bodo razvlekli.« Starec bolšči v strop in se drži za srce. Zdi se mu, da sanja. V sobo je slišati pijano pesem, kakor dim sili skozi špranje. Vojaki srogovilijo po kuhinji. Postaja jim pretesno, tiščijo v sobo. Fritz vtika glavo skozi priprta vrata kakor v precep in se razgleduje po njej. »Aufstehen, aufstehen!« zamahuje Zagorniku. Nato se opoteče k bolniku, ponujajoč mu v skodelici vina. Fant lovi ravnotežje, postavljajoč nogo pred nogo, kakor bi hodil po vrvi, in se na vse načine spakuje. Zagornik ga odriva s pogledi in z roko in se poskuša ^nasmehniti. Izbira šaljive besede, a glas mu ledeni. Obraz mu žari in se mrači, kakor bi ga obsevala utripajoča luč. Nato skoraj jokajoč zaprosi, naj ga puste na miru. Vojaki pa se zakrohočejo in posedejo po klopeh. Nekateri zlezejo za peč in podžigajo Fritza. Iz kozarcev kar hlapi. Iskreče se oči brskajo po kotih. Kmalu nekdo iztakne gramofon, ki ga je Jela zadnji trenutek potisnila pod omaro. Navijajo ga, sumljivo hrope v njem. Ku-mička si zatiska ušesa. Sama se ga vsa leta ni smela niti dotakniti. Sobo polni hreščeči glas poskočnic. Boštjana peče, kot bi ga zalivala vrela voda. »Noch ein Radeckimarsch!« ukazuje kuhar in s tako,močjo postavi na mizo poln bokal, da mu odleti dno. Vino brizgne kakor kri iz prerezane žile. »Juuu!« planejo vojaki in nastavljajo kozarce pod mizni rob. »Za pet ran Kristusovih, ob pamet ste, svinje!« Jela se požene mednje, a že je pri Zagorniku, ki krili z rokami kot obstre-ljena ptica. Sapa mu pohaja, sredi zariple-ga obraza mu izstopajo sive oči kot mehurčka milnice, ki se bosta vsak hip raz-počila. »Ven, ven!« grgra starec. Z dolgo levico suje kakor s palico. Ženska zgrabi najbližjega. Mladenič zareži vanjo: »Ver-fluchtes Weib! Mi vas osvobajamo, vi pa tako. Gesindel! Kaj vam ni prav?! Svet je vendar naš!« In pahne Kumičko, da se opoteče. »Mutti, schau,« se gospodinji dobrika Herman in kaže na črepinje. »Prinesi no kako lupino. Kam bomo natakali? Pili bi, pilii.« Pest tišči k ustnicam in nagiblje glavo vznak. »Hudiči, roparji. . .« raste raztogotena ženska in se zaganja vanje kot osa. Kako naj si pomaga? Kar tišči jo v možganih. Koga bi mogla priklicati? Boštjan se trese kot šiba na vodi, obraz mu zateguje krč. Ženska plane k njemu, a debeli Herman jo prestreže in jo zasuče po sobi. S plošče hrešči oguljen, a le še poskočen dunajski valček. Jeli zdrkne ruta na ramena, kita se ji razplete, roke grabijo vojaka za prsi, oči sršijo kot igle, ustnice se razklenejo, redki orumeneli zobje reže vojaku v smejoči se obraz, ki se blešči, kakor bi bil namazan z lojem. »Hop, hop, siisses Maderl, hop, hop,« se norčuje vojak in privzdiguje Ku-tničko, ki je v svojii besnosti in onemoglosti ob vsako razsodnost. Zagornik z velikim naporom dvigne levico, ki zaniha ob posteljni stranici, dotip-lje copato in jo zažene v objestnega plesalca. »Hop, hop,« poskakuje vojak in bije s peto ob škripajoče podnice; Jela kar plava v močnih rokah. Fritz jo lovi za frfotajoče krilo. Tedaj Kumička vztrepeta, se izvije iz objema, se zasuče in pljune v kuharja. »Duuuu Schweeeiiinnn!« zatuli Dunajčan, obstane kot pribit. Fantje planejo. Debeluh se znajde, »Hudiča, še stare čarovnice me ne marajo več!« se zakrohota in odfrkne pljunek z rokava. Nato se sprička z nekim zelencem, ki si lasti pravico pri izbiranju plošč. Fant ne popusti. »Kako sem ukazal!« kriči Herman in se nevarno zamaje; kup plošč se nagne, mladenič ga hoče pridržati, a že zgrabi v prazno. Plošče treščijo na tla. Črni drobci brizgnejo do postelje. Za trenutek vsi oneme. Fritz robanti v kuhinji. Stika za posodo, kar s škafom hoče po vino. Jela ga peha v vežo. »Če ne daš ti, stara, bomo sami poiskali!« se zadere eden, skoči s peči, stopi na stol in tiplje po polici. Priziblje se k posteljni omarici. Boštjanu zastaja dih, od groze ves otrpne, Jele pa si ne upa poklicati, da bi se sam ne izdal. Vojak se zareži. »Čeprav iz te posode .. .« Sunkovito poseže v omarico, privzdigne prsten vrč in iz njega izsuje žaganje. V ozkem grlu vrča obtiči zvitek bankovcev. Zagornik zavrti oči in krikne z nečloveškim glasom. Med vojaki završi. Kumička se zakadi mednje kot ujeda in jim puli denar iz rok. Prerine se k oknu, ga odpre in kliče na pomoč. Bolnik zahrope, lovi sapo, brada mu močno vzdrgeta, vse poteze se mu zmedejo. Jela se požene iz hiše in teče, da ne čuti tal. Zbegana drvi po vasi. »H komu naj se zatečem?« Za hip se ustavi pred krčmo, od koder je slišati nemško pesem. Gotovo se tu zabava poveljnik s svojimi. Jela že stopi na prag, a tisti hip jo nekaj vrže nazaj. Pred očmi se ji ponovi, kar se godi doma. »Še ti se bodo norčevali iz mene! Rajši, kakor da bi svoje ugnali!« Vsa strta se obrne nazaj proti domu. Tedaj jo spreleti nova misel. Vnovič steče in plane v župnišče. Kuharica je ne more zaustaviti, s krikom vdre v pisarno. »Gospod, pomagajte!« pade na kolena. »Boštjan umira, vojaki pa ...« Župnik skomizga z rameni, omahuje, se brani, da bi šel mirit Nemce. Kumička na odneha. Po kolenih drsa k njemu, joka in ga vleče s seboj. Nazadnje župnik le seže po klobuku in odide v gostilno. Hrup častnikov ga pozdravi. Stopi naglo k poveljniku in mu pove, kaj se godi. Poveljnik ne razume. Zamahne z roko. Župnik se vnovič skloni k njemu. Stotnik začudeno zategne: »Sogar deutsch freundlich — celo prijatelj Nemcev?« Jela stoji pred krčmo. Tla ji gore pod nogami. Zdi se ji cela večnost, preden zasliši žvenket ostrog in za poveljnikom zagleda župnika. Oba kreneta proti Zagor-nikovim. Častnik obstane med rožanci Boštjanove sobe. Vonj po politem vinu in slabem tobaku ga duši. Privita luč mežika pod stropom. Oglate sence leže po zmečkanih rjuhah kot veliki črni madeži. Boštjanove drobne sive oči pod sršečimi obrvmi nepremično strme v Nemca. »Herr Zagornik!« zahrusta poveljnik. »Vojska je vojska! Vsakdo se lahko kdaj spozabi. Ne trobite o tem po vasi! Obrekovanje junaške nemške vojske je kaznivo.« Za korak se primakne. »Ker se je to primerilo ravno pri vas, vam bom škodo poravnal. Jutri do poldneva mi predložite račun. Verstehen sie!« Steklene Zagomiko-ve oči ne trenejo. »Also morgen!« zaškrtne Nemcu med zobmi in hoče oditi. Takrat vstopi župnik. Globoko ss skloni nad Boštjana in v prsih se mu prelomi dih. »Toda. gospod stotnik!« Spogledata se in povesita oči. Jela zavrešči in zarije glavo v črn predpasnik. Drugo popoldne je nemška kolona pojoč odrinila proti Okučanom. Na koncu blatne vasi je jokal navček nad zevajočo jamo, ki je pravkar pogoltnila izsušeno truplo Boštjana Zagornika. Srečanje Jože Kroflič Nekaj let je že od tega. šel sem po cesti. Na križišču je stal policist in me zagledal. Stisnilo me je pri srcu. Pred meseci me je bil prav ta stražnik prijel in dolgo sem sedel v Starem pi-skru. Komaj so me izpustili, komaj sem svobodno zadihal, je že spet tukaj ta pajek, sem si mislil. Tisti trenutek so od vseh strani zatrobili avtomobili. Policist se je z dvignjeno roko zavrtel kakor vetrnica in ustavil vsa vozila. Premišljeval je, komu naj da prednost vožnje ali pa naj morda stopi k meni in me povpraša, od kod sem ušel in kam jo maham. Gestapovski avtomobil je spet zatrobil,' »a dolgo zavlekel in debeluhast dedec je pomahal stražniku. Policist je zavrtel z rokami in debeluh je zdrknil s svojim vozom mimo policaja in mimo mene, ki sem jo ubral urnih nog v Kolodvorsko ulico. Nalašč sem šel po glitvni ulici in se s tiho izzivalnostjo ozrl po policistu. Hotel sem brž domov, k materi, k očetu. Ljudje so hiteli mimo, koraki so odmevali, tu pa tam sem se spogledal s človekom in v vsakem sem videl sovražnika. »Kaj me gledate, vragi? Kaj strmite vame? E, spoznal sem vas. V zaporu sem vas »poznal — tam spoznaš ljudi. — Nič! Sai »em bil vendar sam, v mračni celici, noči in dneve sam. Kako naj bi jih spoznal, ko sem dobival še vodo in kruh skozi linico? Enkrat na dan.« Iz pekarne je udaril vonj po kruhu. Zadihal sem globlje, lakote pa nisem mogel ■tešiti. Nenadoma sem stal sredi pekarne. »Kruha, prosim.« »Brotmarken.« »Nimam. Tudi denarja ne. Grem iz ...« »Arrest. Bandit! Aa?« »Rest — bandit ne.« V pekarno je stopil mlad moški s škornji in črnimi hlačami; suknjič je imel siv in obšit z zelenim. Znan se mi je zdel. Seveda, videl sem ga v zaporih. Pozdravil je »Heil Hitler!« in izpod mize dobil belega kruha. Markic za kruh ni dal, le nekaj pfe-nigov je vrgel na mizo. Še zahvalil se ni. Izpod čela me je pogledal in me premeril od nog do glave: »Bandit?« ta Koledar 1 Že sem bil na ulici, brez kruha — le glad sem nosil s seboj. Ustavil sem se pred izložbenim oknom. Nič posebnega ni bilo v njem. Oči so mi obstale na suhih hruškah; hlastno sem jih požiral — z očmi. Poleg krožnika je ležal listek: »Nur fur Kinder ,..« Samo za otroke ... Črke so bile vedno večje, širile so se in večale, napolnile so vso izložbo: Samo za otroke! »Hrušk, hrušk,« sem prosil prodajalko. Lepo me je pogledala in se glasno zasmejala: »Saj niste otrok!« V trgovini so stale še tri punčare in se mi smejale. Zardel sem kot otrok. Zasmehljivo hihitanje me je pospremilo na ulico. Taval sem počasi dalje in ljudje so gledali za menoj. »E, spoznal sem vas, v zaporu sem vas spoznal; zverine ste. Kaj me neki gledate? Saj se poznamo!« ^ In vendar sem bil sam v celici, dneve, tedne, mesece. Le glad mi je bil zvest prijatelj — le ta me ni zapustil. »Da, spoznal sem vas — ljudje božji — vragi... In tudi tebe, mati, sem spoznal, ko sem sameval, ko so me oklepale tesne, mračne, solzeče se stene. Da, tisti čas sem te spoznal, mati. Bila si pri meni skozi vso noč dolgih mesecev — saj so bili tudi dnevi temne noči — brez svetlobe, brez sonca. Edino sonce si mi bila ti — mati. Božala si me, ko sem zaradi lakote omotičen dremal, ko sem zapuščen umiral v temnici, ko sta edino pesem pela bič in škripec. Takrat, mati, sem mislil nate, kako si dobra in kako te dostikrat nisem razumel, ko si imela solzne oči. Mogoče zaradi mene . . . Nikdar prej v svojem življenju nisem spoznal, kaj si nam bila — v temnico sem moral — tam sem te spoznal.« Predramil sem se iz misli... Pred postajo je stal kordon policistov in verige izgnancev so rožljale ... »Mati, mati!« sem zakričal in planil k njej, ki je v verige vkovana mirno stala med izgnanci. »Mati, mati, nikamor ne poj-dete, saj ste moja mati!« Takrat sem začutil udarec in ko sem se zdramil, je vlak žvižgal že proti Štoram, proti Nemčiji, na dolgo pot v nemška koncentracijska taborišča. Spoznal sem te, mati, a spoznal prepozno. Bilo je najino zadnje srečanje ... Bombni napad na Ljubljano___f. s. Finžgar Danes, dne 9. marca 1949, je četrta obletnica bombnega napada na Ljubljano. Ta dan praznujem in premišljujem noro, nepotrebno nesrečo, ki so jo povzročila tik pred koncem vojne zavezniška letala. Noro pravim zato, ker so bombe odvrgli na Trnovo in Mirje, kjer ni bilo niti najmanjšega razloga za napad. Saj tu ni ne železnice ne vojašnic ne važnih mostov ne vojnih skladišč ne kolodvora ne utrdb — sploh ničesar, ka: bi bilo količkaj mikavno za cilj takega sovražnega napada. Vrtovi, skromne hiše, pridni delovni ljudje v njih — vse to vendar ni nikomur nevarno. Ker je inozemski radio 'akoj drugo jutro poročal, da so bile •bombardirane železniške naprave in kolodvor v Ljubljani, se je splošno sklepalo, da je morala biti pomota. Morda zares. Vendar je čudno to, ker so bombniki leteli tako nizko, da bi vodilni pilot lahko s prostim očesom spoznal, kam treska' bombe. Navajali so izgovor, da je pilot zamenjal tobačno tovarno s kolodvorom. Rekli so: nad Ljubljano je vedno nekak meglen mrč, ki je vzrok, da so predmeti, ki jih pilotu k?že posebno zrcalo, nekam premaknjeni. Koliko mos'lov, kolodvorov, važnih križišč in vo nih naprav so natančno videli in tudi pogodili z bombami! Zato v pomoto res težko verjamem. Hoteli so pač odvreči tovor, ko so se po petih urah od nekod vračali na svoje letališče. Toda kljub vsemu je bi'a ta usodna pomCta srečna usoda za Ljubljano. Ko bi bil vodilni pilot priletel res nad kolodvor, bi tiste stotine bomb, ki so padle iz drugih letal, zadele središče Ljubljane in bi bilo smrti in razvalin nič koliko. Prav je imel star Trnovčan, ki je rekel: »Mi smo rešili Ljubljano! Hvaležna nam mora biti.« Res nisem imel namena, da bi svojo nesrečo ob tem napadu opisoval. Ko so mi prigovarjali, naj vendar o tem za kroniko nekaj napišem, sem se branil, češ saj so bili drugod tisoči velikih hiš zadeti in na stotisoČe ljudi je poginilo v razvalinah. Kaj bi jaz s to ljubljansko malenkostj^? — Ugovarjali so: Res je. Toda mrtvi ne morejo nič povedati, ti si pa prišel živ izpod razvalin, zato povej. Naj bo. Na dan četrte obletnice napišem to za spomin, a tudi za opomin: Mir!! Za večne čase naj je konec takih vojska. To je prekletstvo, poživinje-nie in podivjanje človeštva, pehanje ljudskih množic v smrt, nedolžnih otrok v lakoto, rušenje dragocenih stavb in spomenikov, ki jih bo moral naslednji rod s krvavimi žulji na novo graditi. »Kako strašna slepota je človeka«, tistega, ki želi nove vojske iz jeze. ker je premagan, in tistega, ki čaka vojske, da bi si z njo v zaledju množil bogastvo. Naše geslo bodi: »Dovolj je krvi, smrti in ruševin. Mir ljudpm na zemlji!« Na; bo to za uvod in opravičilo, zakaj sem to napisal, in obenem košček kronike medvojne bele Ljubljane. Ljubljana je bila vsa leta vojske nenavadno obvarovana pred bombnimi napadi. Italijani so jo zasedli, nato Nemci in oba okupatorja nista imela pravega razloga za napade. Prav tako tudi zavezniki niso napadali našega mesta. Saj ni imelo smisla. Le iz okolice so se čuli časih streli, tudi hude detonacije- Te so bile navadno delo osvobodilne vojske — partizanov — pogoščar-jev, goščarjev, hostnikov, gozdovnikov, »gozdne uprave«, kakor so ljudje kovali zanje značilna slovenska imena, tudi zato, da so skrivali pred okupatorjem pravi naziv, za katerega so imeli okupatorji le psovko »banditi«. Streli, razstrelbe mostov in železniške proge so bili le izrazi odločne afirmacije, potrdila okupatorjema, da je to slovenska zemlja, da na njej živi slovenski narod, ki svoje zenlje ne da tujemu grabe-žu. Ob takih detonacijah nas je vselej prešinilo tiho veselje, češ okupa' or je dobil dokaz, da smo in da živimo. Prav dobro se spominjam silne detonacije, ko je drzen partizan z baterijo sprožil težko mino na žslezniški progi v Mednem pri Medvodah. Šel sem ravno ob Gradaščici proti cerkvi. Resnično se mi je zazibala zemlja pod nogami, ko je zletelo v zrak nekaj vagonov okupatorjeve municije m razstreliv*. Tak glasen in bobneč govor je bil nujno potreben, da ni vse skupaj zvodenelot in ponižno uklonilo hrbtov pod okupatorsko oalico. Sedaj, po končani vojski, smo tudi zanesljivo izvedeli, da se je štab osvobodilnih k čet s pomočjo Angležev, ki so bili pri njem, resno trudil, da je preprečil hudo bombardiranje Ljubljane, vsaj v takšni meri, kakor je bil napaden Maribor. Ljubljančani so Se po štirih letih vojske oprijeli prepričanja, da bombnega napada na Ljubljano ne bo. Tovarn za voino proizvodnjo ni. Za promet zadošča, če zavezniki razdero borovniški most in mostove v Zidanem mostu. Zato jih zlasti zadnje leto preletavanje bombnikov čez mesto ni kar nič plašilo. Le redki, so se umikali v zaklonišča. Kljub temu pa si je večina meščanov prej ali kasneje oskrbela dobra zaklonišča. Tudi jaz sem si dal napraviti že takoj spočetka strokovno dobro premišljeno zaklonišče. Slednjič so zavezniki le začeli napadati tudi Ljubljano — kolodvorske naprave, a ne s težkimi bombami. Vselej so jih napadli samo lahki bombniki, ki so streljali iz bližine — pikirali zlasti železniške stroje. Mene so mnogi blagrovali, češ kako si srečen, ko si na Mirju zares varno naseljen. Tu ni ne tovarne ne vojašnic ne železnice. Odveč ti je zaklonišče. Res se nismo bali in se le redko ob alarmih, če je začelo pokati, umikali v zaklon. Obrambnih strelov od spodaj ^se nismo bali. Železobetonska streha na moji hiši bi take padajoče izstrelke ali kose šrapnelov zlahka prenesla. Ko je pa nemško letalo strmoglavilo na univerzitetno knjižnico, razbilo betonsko streho in požgalo vso knjižnico, smo bili že bolj previdni in oprezni, kadar je bilo dano znamenje za prihod letalskih jat. Dne 9. marca 1945 je bilo dopoldne ob pol desetih dano znamenje s sirenami, da se bližajo zavezniška letala. A je vse poteklo mirno. Letala niso šla nad Ljubljano. Zato nismo šli v zaklonišče. Po obedu smo še čakali, kaj bo. Ker dolgo ni bilo sledu o bombnikih, so ljudje v Trnovem splošno os'ali v sobah ali delali na vrtovih kakor po navadi. Moja sestrična — gospodinia Ana in nečakinja Zdravka sta po obedu ostali v kuhinji, sam sem šel v svojo sobo, opravil brevir in kratko premišljevanje o Kristusovem trpljenju: o Simonu iz Cirene, ki so ga prisilili, da je ponesel Gospodu križ. Pa sem pomislil: Tako je naš narodič prisilil okupator, da smo morali zadeti nase težki križ boja za osvoboditev z vsemi nesrečami in trpljenjem. Nato sem vstal od mize in se hotel preobleči, ker je bila določena za tisto popoldne seja tiskarne Merkur, ki sem ji bil predsednik. Ura je bila tri popoldne. Takoj ob prvem koraku od mize proti postelji — pozimi sem delal v majhni svoji spalnici, ker ni bilo kuriva za večjo delovno sobo — bolj začutim, kakor zasli-šim, silen, votel udarec z omamnim pritiskom. Z obema rokama sem se prijel za glavo in skoraj kriknil: »Moj Bog, še to na nas!« V hipu sem bil prepričan, da je padla na streho bomba. Čeprav je padlo tedaj od tobačne tovarne prek Mirja in v Trnovo nad sto bomb v nekaj sekundah — potegnili so čez to naselje »tepih«, kakor so *ak letalski napad imenovali — nisem slišal nobenega drugega poka. Obrnil sem se proti ok- u. Videl sem, kako se je okvir in vse leseno ogrodje v oknu v koscih drobilo kako se je zrušila in odprla s*ena ter se udri strop od nadstropja. — Vse to sem še opazil. Glasu rušenja nisem dojel nobenega. Vse se mi je zdelo kakor na platnu v kinu. Moj sluh je bil od pritiska že tako omamljen, da se slušni živci niso več odzvali. Vse to sta bila dva hipna trenutka. Nato sem omahnil. Zdelo se mi je, da se pogrezam. Še ena misel mi je preblisnila glavo: Če se pogreznem do dna, konec! Če ostanem pri vrhu, utegnem biti otet. Po teh treh bliskovitih trenutkih sem se zrušil in se pogreznil v. temo. Izgubil sem zavest. To je morda trajalo tri do pet minut. Te-dij sem se spet osvestil. Bil sem v trdih kleščah, ves zasut. Zagreblo me je tako hitro, da so bile ruševine pod menoj in nad menoj. Zato nisem ležal vodoravno na tleh, ampak poševno. Noge so bile čisto pri tleh. oprsje in glava vsaj za pol metra više. To me je rešilo. Sicer bi se bil nedvomno zadušil. Ko sem se zavedel, je bila krog in krog tema. Začutil sem strašne klešče, ki so mi oklepale in stiskale vse telo. Toda iz gramoza mi je molela desna roka kvišku. Tako jo d rignemo ob padcu. To je tudi dokaz, kako hipoma sem bil zasut, da desnica ni utegnila za telesom in je štrlela od komolca dalje iz ruševin. Tudi desna polovica glave je bila pri vrhu zasipa. Z levico sem se pri tleh trdno oklepal nekakšnega okroglega predmeta — morda je bila noga stola. Dognati nisem mogel, kje sem. Morda na dnu ruševin? Vse telo je bilo v trdem oklepu. Ko sem se 10' 147 Taka je bila hiša pred bombnim napadom. trudim, da bi morda zganil z nogami, se mi zgane iz gramoza štrleča desnica. S težavo sem jo upognil in z njo dosegel desno oko. Skušal sem ga odpreti. Ni šlo. Vse je bilo zalito s krvjo. Počasi sem le okrenil toliko glavo, da sem dosegel desno oko in ga odprl. Kaka sreča! Nad seboj sem zagledal skozi sfrop in streho jasno nebo. »Zahva-ljen Bog! Živim in nisem na dnu.« Takoj sem zaklical: »Pomagajte! Pomagajte!« Toda hitro sem ves stisnjen onemel. Z desnico sem pobrskal po ruševinah, ki so me kakor kruti primoži stiskale za vse ude. Spoznal sem takoj, da si sam ne morem prav nič pomagati in da bom revno omagal in se poslovil od sveta, če ne bo pomoči. Ta občutek in to spoznanje je bilo ob vsej katastrofi najbolj strašno. Živ, zave-s4en zakopan, ko ne moreš niti za eno črto ganiti ne z nogo ne s telesom ne z zasuto roko. Veš, da boš morda ure in ure, celo nekaj dni v tej stiskalnici počasi umiral, če ne bo rešitve in pomoči. To je tolika groza, da bržkone presega vse groze tistih, ki so bili postavljeni pred puške. Sedaj vem in čutim, kaj so morali prenesti vsi, ki so jih mrtve ali na pol žive izgrebli zasute iz razvalin šele čez nekaj dni. Pri popolni zavesti čakati: ali bom otet ali ne bom, to je groza vseh groz, ko si sam ne moreš prav nič pomagati. Tedaj pa se je prikopala čez razvaline do mene sestrična Ana. Prestrašena, bleda, jokajoča; ko je zagledala mojo okrvavljeno glavo in krvavo desnico, je kriknila: »Ali si še živ?« in koj začela brskati z golo roko zasip z mene. »Pusti! Pusti!« sem ji ukazal. »Pojdi klicat ljudi! Sama ne zmoreš!« Odtavala je čez razvaline in klicala na pomoč. Na srečo so bili stanovalci nad menoj — arhitekt profesor Ogrin, pri njem kaplan Dušan Rueh v kuhinji, ki ni bila porušena — in sta takoj prihitela. Opazil sem tudi dva nemška vojaka. Velel sem jim, naj gredo po lopate. Ves čas sem bil popolnoma pri jasni zavesti. Ko so prinesli orodje, so me kmalu odkopali. Poskusil sem zgibati z nogami, z roko in ugotovil: »Nič ni zlomljenega!« Tedaj je že prišla pomoč Rdečega križa. Med njimi sem spoznal Janeza Bogataja. Ko so me dvignili, nisem mogel obstati na nogah. Oklenil sem se dveh krog vrata, da sta me prenesla čez kupe ruševin v predsobo, od tam v sobo Ane, kjer sem se sesedel na posteljo in prosil žganja in vode. Medtem so že prišla nosila. Prenesli so me po stopnicah na nosila, od tam na polikliniko v Aškerčevo, kjer mi je neznana mlada Veronika za silo obrisala okrvavljeno in od prahu vso črno glavo; tudi z leve noge so mi sezuli čevelj, ker je bila noga vsa krvava. Od tam so me prenesli v avto in odpeljali na kliniko, kjer je bilo zbranih več zdravnikov in medicink. Primarij Blumauer me je pregledal in ugotovil: »Operacije ne bo treba!« — Bila sva sicer dobro znana, pa me ni, vsega okrvavljenega, umazanega, raztrganega spoznal. S klinike so me prenesli v Leonišče, mi slekli razdejano obleko in me spravili v posteljo. Tresla me je strašna mrzlica. Bilo je zares zelo mraz, a bila je tudi reakcija živcev. Bolečin pa nisem občutil. Bil sem le splošno telesno in duševno ves strt in onemogel. Postregli so mi s čajem, prinesli grelce v posteljo in me toplo zadelali. Počasi se je mrzlica polegla. — V nekakšni omotici sem zadremal in prebil noč kar dosti znosno. Zdravljenje Naslednji dan sem se počutil dokaj krepkega. Dr. Poljanšek mi je obvezal rani na nogi, ranjeno desno plat glave in presekani desni uhelj. Dr. Čadež je preiskal ušesa in ugotovil, da imam oba bobenčka prebita, j v desnem ušesu tudi okvare polža in vnetje srednjega ušesa. Dr. Brandsteter je preiskal notranjost oprsja; po vsem hrbtu sem imel I temne lise od pritiskov, rebrna mrena je bila vneta, a ne zelo. Ob skrbni zdravniški negi sem prebil šest dni kar dobre volje. Prepričan sem bil, da se čez nekaj dni utegnem že vrniti domov. Bridko sem se [ varal. Na glavi so zdravniki poskušali iz ran I in ranic odstraniti tujke. Marsikak drobec | stekla in peska je dr. Poljanšek odstranil, r Toda mnoge rane so bile z umazanim pra-I kom iz stekla, ometa, saj, peska že zastrup-e ljene. Zato je morala narava sama poma-t gati. Na več mestih se je začelo gnojiti. Gnoj je zbadal, ko je ziorel, kakor ostri.noži f in vrtal noč in dan. Na desni nogi se mi je | rana, ki jo je naredil drobec bombe, hitro ' celila — brez posebnih bolečin, na levi nogi se je trdovratno gnojilo. Zato je zdrav-: nik odredil, da mi stopalo fotografirajo na rontgenu. Slika je ugotovila:' sredi petne ' kosti tiči tuje telo! Nujna je operacija. Po-I prosil sem primarija dr. Blumauerja, ta je [. odredil operacijo za naslednji dan. Asistiral mu je dr. Kane. Ker so mi nogo samo omrtvičili — nar-[ kozo sem namreč odklonil, češ da sem pre-; več radoveden — zato sem potek operacije lahko gledal. Izdletili so kost, da so dosegli ; drobec. Ko ga je primarij izvlekel, sem vprašal: »Ali je steklo?« — »Ne, jeklo je!« Nato so mi ostrgali vso kostno odprtino, f ker je bila od drobca že zastrupljena. Ko je bilo konec »divjega« opravka — obču-doval sem zdravnika, s kakšnim »neusmi-| Ijenim« mirom je vršil krvavo delo — sem ; mu rekel: »Presneto ste korajžni!« Odgovoril mi je z rahlim nasmehom: »Mi že ne. ; Korajžni ste vi, ki držite.« S to hudo operacijo so se mi bolečine t pomnožile. Kljub tabletam za olajšanje bolečin sem dva tedna trpel tako strupenske bolečine v nogi, glavi, uhlju, zoprno zba-danje pod rebri ob premiku, da mi je vsa močna in dobra volja ginila. Duh je omagal, telo je bilo strto. Mnogi zvesti prijatelji, ki j so me hodili obiskovat, so skoro obupavali nad mano. Tudi zdravniki so bili v skrbeh. A zanašali so se na moje zdravo srce in na (zalogo zdravja, ki sem jo prinesel s seboj. Tako so mi rekli. Najhujše so bile noči. Z umetnim, s praški r prisiljenim spancem sem kako uro preždel v omotičnem spancu. Od ran sem dobival i vročino, ne sicer visoko, a neprijetno. Ko- Tako rano je močno zidani hiši napravila bomba. Pisec članka je bil podsut sredi svoje sobe (v sredi levo). likokrat sem se ves prepotil in je biilo treba menjati perilo ponoči. Ob nespečnih urah sem ob brleči lučki gledal »Križa-nega« in premišljeval njegovo strašno noč od velikega četrtka na petek. Odrešenik je bil ves razbičan — rimsko bičanje je natančno preštelo udarce s svinčenimi obe" ski na jermenih, s katerimi so bili obsojenca, kdaj morajo nehati, da se ne zgrudi mrtev. Tak je bil Zveličar: ves razmesarjen in s trnovo krono na glavi, zvezan, za-sramovan, zapljuvan, bit v obraz in ogr-njen v zelo mrzli noči s strganim vojaškim plaščem. Strašna noč! — To Njegovo noč sem ob svojih bolečinah vsaj malo dojel in občutil: Zahvaljen stotisočkrat! Razdejanje doma Dne 3. maja sem se odpeljal iz sanatorija Leonišča domov. Ob slovesu sem se iskreno zahvalil vsem zdravnikom za veliko skrb in trud za moje zdravljenje. Naj mi, zelo spoštovani zdravniki, ne zamerijo, da dodam v kroniko še tole: Visi so ob moji nesreči odklonili vsako, tako zelo zasluženo nagrado. Naj ostane to zapisano v dokaz njih plemenitih in blagih src. Ko sem prišel domov, je bila edina cela sobica že toliko popravljena, da sem dobil stanovanje. Doma sem šele zvedel o posledicah bombardiranja. Krog 60 ljudi je bilo ubitih. Pod menoj v pritličnem stanovanju je bila skozi okno ubita mati štirih majhnih otrok. Eni deklici in tudi očetu je odtrgalo palec na nogi. Stanovanje je bilo porušeno, da so se morali takoj izseliti. Mnogo hiš — majhnih vil — je bilo razdejanih do temeljev. Da je moja hiša ostala razdejana le do polovice, je bila vzrok streha. Ta je nare:ena iz debelih železobetonskih plošč. Na te je priletela bomba in se ob udarcu takoj razpočila. Na vrtu je ležalo raztrgano ogrodje bombe. Ko bi bila navadna streha, bi jo bila bomba predrla in se razletela šele sredi notranjosti v hiši. Nedvomno bi bila hiša popolnoma porušena in mi, stanovalci, mrtvi. Delovanje razstreliva v bombi bi mogel opisati le izvedenec kemik. Jaz navedem samo učinke. Da se je bomba razletela vrh strehe, je jasno. Kljub temu je bila hiša do polovice zrušena. Padli sta dve zunanji steni, znotraj tri. Betonska ograja je bila razbita, v vsej hiši niti ena šipa cela. Močno omrežje na oknih iztrgano in raztrgano (pri dveh tik pod bombnim padcem). V kuhinji je iztrgalo vrata in jih vrglo na nečakinjo Zdravko ter ji dvakrat zlomilo roko. Vodovod pokončan, električni vodi raztrgani. Najhujše pa je bilo razdejanje v mojem stanovanju. V spalnici, kjer sem bil zasut, je bilo do zadnjega koščka vse uničeno: hrastova postelja, dve težki jesenovi omari, knjižnične police, klečalnik, miza, stoli — vse. okrog mene — same treske! Peč je sploh izginila. Ostala so samo železna vratca, o peči in pečnicah niti sledu. (Šalil sem se, da je planila pred bombo skozi okno in se vozi sedaj po vsemirju krog sonca.) Slike so bile raztrgane. Med njimi popolnoma uničena Jakopičeva zelo dragocena Marija Pomočnica. V spalnici je ostalo celo samo en meter veliko razpelo, lepo Pengo-vovo delo. Ta križ je sunek vrgel s stene, da je ležal tik mene, popolnoma zasut. Ko se je vse drugo, iz najtršega lesa narejeno, zdrobilo v trske, je iz lipovine izrezljanemu Kristusu odlomilo samo kazalec na desni roki. — V kopalnici je bila razbita kad, umivalnik, obloga na zidu. Majhnih predmetov, ki so bili uničeni, je toliko, da jih ni mogoče navesti. Koliko knjig je bilo raz-cefranih, prestreljenih! Pisalni stroj zmečkan, ura budilka in velika nihalka uničeni. Omenim naj le še obleko in perilo. Kako je gospodarila bomba s temi predmeti! Na meni je bila raztrgana obleka, tudi spodnja razcefrana — in vendar tam ni bilo nobene rane. — Lepo zloženo in zlikano perilo v zaprti omari ni bilo zadeto od drobcev, a je vendar vse preluknjano in razcefrano. Zakaj? Takole trdijo učeni: Bombni pritisk je odrinil zrak in je zato nastal brezzračen prostor — vakuum ga imenujejo. V obleki, v tesno poravnanem perilu je bil zrak. Ta je hipoma planil v brezzračni prostor in ob tem trgal blago obleke in perila. Če so debele knjige prestreljene, vem, da jih je prebil jeklen odkršek bombe. Kamen, da, celo trde trske so jih prevrtale; za obleko pa drugačne razlage ni. Prav tako se je moralo zgoditi s pečjo. Peč je bila dobro zaprta, znotraj seveda votla. K'o je bil odrinjen zrak krog nje, jo je notranji zrak razdrobil v sam prah. Nedvomno delujejo tudi strašni plini, ki se ob razpoku bombe razvijejo in na vse plati drobe in uničujejo. Zapisal sem ta — glede na splošne stra-, hote tako skromen svoj — doživljaj. Opozorilo naj nam bo, kako strašna slepota je človeka, če odkritja in izume uporabi za uničevanje človeštva in dela človeških rok. Vsakemu je jasno, da bi bila prihodnja vojska ob najnovejših tehničnih iznajdbah (letala, atomske bombe, plini) zgolj množično pokončavan;e človeštva in celih mest. Zato delajmo, želimo in molimo vsi za pravičen mir na svetu. Na sedaj sklepajočih se mirovnih pogodbah je pečat morje krvi in solza pretekle vojne — preklet, kdor ta pečat drzno razdrobi. Sebi Leopold Stanek Misli ko zvezd rodi ti iznajdljivi um. Ko ogenj so strasti. Kaj treba še? Pogum! Prva setev v Beneški Sloveniji Tiha beneška vas, kot gnezdo v naročju skal — a nič več ni zvezd nad njo in nič več ni modro nebo nad revno beneško zemljo ... Ko so slovenski partizani zanetili prvi kres v beneških hribih, da je ožaril domovino beneške pastorke, so vžgali tudi prve iskre v razdvojenih dušah začudenih roja- Od zdavnaj že Kakor ovčico, ki se je v grmovju izgubila in v robidovju zgrešila pot, kakor kraljično, ki so jo tuji vitezi ugrabili in jo zakleli v svoj grad, hodimo zdaj iskat to beneško hčerko, miljenko, sirotico. Stopili smo na Ivanac — Monte Joanes — v sredino Beneške Slovenije. Vso jo priže-mamo nase, vzhodno in zahodno, v enem samem prisrčnem, toplem objemu. V blesku Čedad (Cividale). kov in prve plamenice v sleherni hiši. Benečani so obstali sredi kamnite steze in se zazrli v neznani jim svet ter prisluhnili daljnemu nenavadnemu glasu. Duh boja jim je prebudil zavest, topla beseda jim je odprla oči, narodna pesem je odjeknila nekje v globinah in topila v njih zamrla srca. Mata-jur, beneški Doberdob, je na slemenih izkopal borcem grobove. Prvikrat so samostojni Slovenci prelivali kri za to svojo, a odtujeno zemljo in njeno pravdo. In partizan je kriknil iz posušene gomile: »Če nisem jaz krvi zaman prelival, v beneški zemlji mirno bom počival,. .« sonca pregledamo te najzahodnejše omejke slovenske zemlje, ki se v ostrih grebenih, v mračnih grapah kakor v zadnjih krčih zvija do svojega konca v Furlanski nižini. Potoki, pritoki, vode, vodice, spočete v slovenskih dolinah in rebrih, hitijo in silijo v furlansko ravan. Idrija, Erbeč, Kožica, Alborna, Reka, Nadiža, Bodrina, Bistrica, Grmovščica, Malina, Lanja, Krnahta, Ma-linščak, Ter, Bedroža, Legrada, Črna voda, Zeleni potok. Reziianska Bela — od vzhoda proti zahodu prebrodimo te živahne hudournike. Ob njih bregovih, okrog njih livad in ko-stan:evih bost so se zvrstile borne hribov- ske vasice, zamaknjene v skrivnostno po-božnost, vse vase sklenjene in zaprte, zaselki pa so se stisnili še više in se kot gnezda prilepili ob peči in prisojne obronke. Ne samo v obljudeno nadiško in v dostopno tersko dolino, še visoko v brd'a in podbrda, zavrhe, strmice, zajame, v čeli, ronce, platišča, predole, zatrepe, trinke, senožeti .in planine se je zagrizel beneški slovenski rod, od koder ga ne odmaknejo več nove ceste in železnice, ga ne iztrebijo tuje šole, ga ne na vzhod, »Porta Gemona« na zahod, Slovenska Benečija nas sprejme srčno vabeča, samozavestna. Na Stari gori Povzpnimo se na njen sveti vrh. Za Čedadom v Čeli se oglasi prvi slovenski glas, oživi v Tejah, v Oborči in vzkipi na Stari gori, na romarski poti Beneških Slovencev. Stara gora čuva svojo beneško varovanko Stara gora v Beneški Sloveniji. izkoreninijo umetni vladni načrti in sistemi. Nesmrten je »ab immemorabili«. Proti Čedadu Zarana, v lepo rosno jutro se peljemo z avtobusom pod goriškimi Brdi proti Kor-minu, Bračanu, čez reko Idrijo in jo režemo med plodnimi sirkovimi njivami proti Na-diži, zdrknemo čez Vražji most in se ustavimo v Čedadu — v Starem mestu. Stolnica, langobardski tempelj, muzej, vojvodske palače, spomeniki nam razgrnejo zgodovinska obdobja od rimskih provinc mimo lango-bardskega kraljestva, furlanske vojvodine do beneške republike in avstrijskega cesarstva. V Starem mestu se že pojavljajo Slovenci iz Benečije. Pred' nami je Beneška Slovenija, odpre nam jo »Porta Broxana« več ko sedem stoletij; je najstarejša slovenska fara. Smo komaj 622 m visoko, a se razgledujemo po Alpah, po širni nižini in po morju. Smo na razpotju dveh narodnih elementov, dveh jezikov, dveh kultur. Dve romarski poti kličeta naše rojake, dva mejnika jih varujeta: Stara gora in Sveti Ivan v Čeli. Svet Ivan v Čele z jame landarske — z visoke stene — varješ še Slovene? Mat' boža s Stare gore, ko hod'jo k Tebe na božjo pot — varješ še zamejski rod? O, zapuojta po Nadiži po slovinjan benečanski viži, Svet Ivan v Čele, Mat' boža s Stare gorel Na Stari gori si goriški in Beneški Slovenci segajo v roke, tu krešejo svoje različne nazore in miselnosti, da se tudi raz-hudijo in zdražijo, toda ista rodna ljudska pesem, okrepčana v žlahtnosti slovenskih sokov, namočena v domačih kapljicah, spaja in utrjuje novega prebujenega duha. Ali ni Stara gora danes več ko božja pot? cej skaženi so kraji ob spodnji Nadiži: Šempeter, Dolenji Brnas, Brišče, Podbone-sec, Sv. Kvirin, Ažla, manj pa v Sovodenj-ski in Šentlenartski (Podutanski) dolini. Odmaknjene hribovske vasice: Matajur vast Strmica, Trčmun, Cepletišče, Gabrovica, Lese, Topolovo, Hlodiči, Dreka, Oblica, Trbilj, Srednje, Kravar, Kožica, Črni vrh Sveti Ivan v Čeli (Landarska jama). Govor'j6 an pnojej6 Najdražja dobrina Beneških Slovencev je njihov jezik, njih pojoča govorica v ubranih akordih. Kakor domače puojejo v velikih tercah, še tujke pobenečanijo po slovenskih vižah. Skušamo se jim v zavitem narečju približati, da naglašamo vse besede na zadnjem zlogu, a jih ne dohajamo. Najlaže si pomagamo z briško besedo in z briškim glasoslovjem pri najbližjih sosedih, pri nadiških rojakih, toda po Nadiškem je že pritisnil silen vpliv italijanskega elementa, prometna cesta, trgovina, bližina furlanskega Čedada. Pa se dobro razumemo, le pri težjih stvareh nam pomaga knjižna italijanščina. Tujke so se vrinile ponajveč tam, kamor je posegla javna uprava s svojimi uradnimi razglasi in oklici, pa saj tudi Go-ričani vpletajo iste izraze. Jezikovno pre- Kal in druge, ki se nagibljejo h kanalsko-briškemu in k tolminsko-kobariškemu dialektičnemu pasu, so ohranile čisto, zvenečo govorico. Največje čudo pa je tersko narečje. Kakor da smo odkrili skriti biser, kakor razodetje beneškoslovenskega pisma nas prešine pradavni pristni jezik Slovencev ob Teru, na njegovih obronkih in še bliže okrog Ivanca, Krnice, Brezjanskega Jalovca, Javorja. V Podbrdu, v vasi Teru, v Mužacu, na Brdu, v Viskorši, Tipani, Za-vrhu, Platišču, Prosnidu, Malini, Lubidu, v Čanebli, Grmovščici poslušamo veselo godbo žuboreče govorice, da bi jo radi posneli na ploščo in jo oddajali po radiu. Ali ne bi zajeli teh živih vrelcev? Trda je aaia obtožba Z vsema tremi je pozvanjalo k deseti maši, ko smo ce po politani stezi vzpenjali k beneški vasici. Pred cerkvijo pod lipami je obstala vsa vas, radovedna, presenečena, vprašujoča, nezaupljiva. Uplašene domačine smo kmalu ohrabrili, pritegnili in osvojili s krepkimi, iskrenimi, odkritimi pozdravi iin odšli z njimi k farni maši. V našo toplino je nenadoma nekaj težko udarilo kakor kladivo, kanil je pelin, naselila se je bolečina: vsa cerkev je polna vernikov, vsi verniki so ponižni, pobožni slovenski farani, edina oseba, ki moli, pridiga in poje v tu- Kdaj bo slovenska šola Manjšinske šole še ni, niti ne dvojezične. Šolska politika ni enotna. Med videmsko provinco in goriško pokrajino teče reka Idrija, nekoč meja med Benečijo in Avstrijo, pozneje med Italijo in Avstrijo; tu je meja dveh področij, dveh sistemov in ravnanj. Posledice so hude, zamude velike, krivice težko popravljive. Mirovna pogodba ima teoretično besedo. Obojestransko uveljav- Terska dolina v Beneški Sloveniji, v ozadju Mužci. jem jeziku, je — njihov dušni pastir. Trda ie naša obtožba. Takrat smo pogledali glob-lie v skrivnost beneške miselnosti. Pa kaj bi — po maši je zakipela na.vasi slovenska narodna pesem in vžgala beneške hribovce, da so domači brdaki sami stopili k nam in so čečam in čečicam zablestele solzice v očeh. Takrat smo se globlje zazrli v skrivnost beneške duše. V nji se še zbuja rodno čustvo in rodna kri polje nekje globoko. Beneški Slovenec v razdvojenosti in zbeganosti išče sebe. Beneška Slovenija je dežela napravljenih, vsiljenih, umetnih protislovij. Ali ne bi zravnali, uravnovesili teh nenaravnih, izumetničenih kontrastov? Ijanje manjšinskih šolskih pravic se na be-nečanski strani zavlačuje, na goriški pa kolikor toliko priznava. In vendar — na naših poteh naletimo na svetle, razveseljive prizore. Nagovori nas otrok in sprašuje, kdaj bo slovenska šola. Nagovorijo nas čečice in si želijo našega branja, povest ic, mo-litvenikov... V Šempetru Slovenov ob Nadiži so lani praznovali sedemdesetletni jubilej učiteljišča — potujčevalnice. Izdali so jubilejno šolsko izvestje in v njem so našteli vrsto gojenk in gojencev slovenskega rodu, ki so danes najbolj goreči janičarji — učitelji in zlasti zagrizene učiteljice domorodke po slovenskih vaseh. Njihovi vzgojitelji, pedagogi, so v poročilu izrekli smrtno obsodbo nad domačim »idiomom«, nad slovenskim jezikom svojih učencev in so kot fakultativni (pomožni) jezik predlagali francoščino in celo španščino! Dve svetovni vojni nista menjali zastarelih nazorov, nista dali Benečiji ljudske samouprave, nista Beneškim Slovencem še vrnili stare pravde. Ali ne bi tudi praktično uveljavili mirovnih pogodb? Beneški Slovenci morajo v svet Skopa je hribovska zemlja: v dolinah in dolinicah morda rodovitnejša, po rebrih, roncih, lažeh pa odporna, trdovratna, v planinah — po kozjih stezah in kolovratih borna, hudo revna s košnjo, brez sočna'ih senožeti, brez planšarstva, brez pastirskih staj, prav nič taka kakor sosednja Koba-riška in Tolminska. Ni gozdov, po večini so le kostanjeve hoste, kakor na daljnem jugu oljčni gaji prepletajo dobrave, krijejo pobočja ter dajejo zemlji njen slikoviti krajevni značaj. Na čedadski trg znosijo Benečani na hrbtu ali zvozijo na lojtrskih vozeh ponajveč sena, drv, živine, dobrih jabolk — sevk — zlasti pa svojega glavnega pridelka, mnogo plemenitega kostanja — buric — doma pa obdržijo koruzo, krompir, fižol, repo, mleko za sir. Mali posestniki so, pridni, skrbni, živijo od danes do jutri, vendar mnogim ne more njihova pridnost premagati vsakdanjih potreb. Iz revnejših vasi se selijo cele družine v Belgijo, v Francijo, nekaj skrivaj v Jugoslavijo bodisi na sezonsko ali večletno delo po tovarnah in tudi na poljih. Danes so redki, ki se vračajo, toda tudi v svetu jim ne cvetejo rožice, zato živijo slabo in silijo domov. Po nekaterih vaseh raste brezposelnost. Režim samo teoretično proučuje socialno in agrarno reformo. Na občinah sedijo dobri posestniki, vpreženi v italijansko kapitalistično in raznarodovalno politiko, pri vladi so veleposestniki, markizi, konti... Brezposelnost je tudi v bližnji Furlaniji splošen pojav. Na sezonsko delo v Jugoslavijo je tem brezposelnim pot zaprta. Voditelj beneških Slovencev, msgr. Ivan Trinko. Beneški Slovenec se fe v hribih zaril v svojo rodno grudo — pa naj je skopa, odporna, malo donosna, je vendar njegova ljubeča rednica, od katere ga ne odvrne nobena sila; krčevito se je drži in se k njej vrača iz tujine — pa naj bo tujina še tako vabljiva. Ali ni v tem rešitev naše zemlje? Ali je ne varujejo okuženja in potujčevanja ravno strmi lazi, kozje steze, hudi klanci? Napisal je, povedal je Veliki varuh, petinosemdesetletni zagovornik beneškoslovenskega ljudstva, pesnik Ivan Trinko se je umaknil času in njegovemu duhu ... Umolknil je v zatišju svojega Trčmuna in sklenil svoje častitljivo poslanstvo. Napisal je, povedal je. Ko smo ga mimogrede pozdravili in prosili, naj še kaj pripravi, nas je z nasmehom zavrnil: priprava na smrt. Iz njegovih tfudnih oči pa je iskra ugašajočega ognja skočila v naša srca. Trinkovi učenci nadaljujejo delo svojega mojstra. Ali ne bi šli tudi mi po njegovih stopinjah? Ljudski rezbar Gregor Lipovnik Eminu,, ceTC Ljuba naša Koroška, kakšne dragocenosti -skrivaš! Nad teboj žari častitljivi sij naše zgodovine, čeprav je pogosto trpka in otožna ko pesem v teh prelepih bregeh in dolinah. Kakor nesrečna nevesta si, prodana na tuje, čeprav te ljubimo z vsem srcem in smo prepričani o tvoji zvestobi. Le rob svojega oblačila si nam kot poroštvo pustila v rokah, ta ubogi pas zemlje, pretkan s skalnimi valovi Meže, ki pa je vendar tako sprelep, da je naše hrepenenje po tvoji lepoti v bolečini še večje. Kot zvesti čuvarji davnih izročil so samotne kmetije v gozdnatih rebreh med Uršljo goro, Peco in Strojno, kjer dobra srca ne zapirajo popotnemu kruha — sam sem to skusil — in kjer še žive ljudje, ob katerih moram nenehno misliti na pripovedke, pognale iz teh tal. Tam, kjer zavije Mežiška dolina proti severu, na zadnji četrtini poti od Dravograda proti Guštanju, kjer železnica prebobni strugo Meže, se svet, stisnjen med gričevje, za trenutek razpre. Položneje se vzpno pobočja v Tolsti vrh, ob vodi se je razpo-legla vasica Dobrije. Nad cesto se dviga kamen s posnetkom vojvodskega prestola, v spomin koroškemu borcu Fr. Malgaju in junakom osvobodilne vojne, ki so darovali življenje za slovenske pravice na Koroškem. Redke kmetije so raztresene v zelenem po- bočju, obrobljenem z gozdovi. Na pol skrita med sadnim drevjem stoji na levi strani v rebri bela kapelica, cela cerkvica. Začuden sem pogledal na zemljevid. Katera cerkev pa je to? Na zemljevidu ni zaznamovana. Pa sem povprašal na Dobrijah in zvedel: »To je Rutnikova kapelica. Sezidal jo je Rutnik, kmet, ki dela svetnike. Reže jih iz lesa in povsod postavlja kapelice.« Čutil sem, da je bilo za kanec nasmeha — ne posmeha! — v tem odgovoru in da imajo moža tam v bregu za čudaka. Prekoračil sem Mežo ter jo mahnil tisti streljaj do kapelice v hrib... Križ stoji ob stezi. Kristus na njem je malce okoren, kmečki; pod njim je pritrjena slika Marije Pomagaj. Aha, najbrž je to Rutnikovo delo, sem si mislil, kajti malo naprej je njegova domačija in tam na desni stoji kapelica: spredaj stolpič, šilasta okna, zadaj je, kot naše srednjeveške cerkve, zaključena s tremi stranicami osmerokota. Hiša ima okna okrašena z rožmarinom, muškatom in ro-ženkravtom. Rutnika ni bilo doma. Les da vozi iz gozda, mi je povedala žena, po teh hudih str-malih, kjer trpita človek in živina bolj, kot Notranjščina Rutnikove kapelice. je prav. Poprosil sem ključ od kapelice, jo odklenil — ter presenečen obstal. Saj to je kar prava cerkev! Oltar, klopi, harmonij na koru, dva zvonova v zvoničku, še zakristije ne manjka... In vse polno lesenih kipcev! Po oltarju, po stenah. Čudovita, otroška duša se je tod igrala in razsipala svoje bogastvo. V vsem je zapustila sled žive, človeške roke, ki se je še žage izogibala, morda zato, ker je imela ni. Oltar — kaj bi rekel? Podobne najdemo na starih tiskih po kmečkih izbah kot okvire svetniških podob in na tablah svete Družine z vdelano muziko. Kakor troje kapelic — večja v sredi, dve manjši ob straneh, vsaka s svojim križem na vrhu. Vdolbine imajo nazobčane robove. V tronu stoji Marija z Detetom na rokah, okoli trona pa kleče angeli, med katerimi se skriva v naslikanih oblakih sonce. Tabernakelj je izrezan iz enega kosa debla in še rože so izrezljane. Nad loki ob oltarju sta kipa sv. Petra in sv. Frančiška Asiškega. Oba stojita na podstavkih, podobnih kamnitima zidovoma. Strastno si nebeški vratar pritiska velika prekrižana ključa na prsi in zre v nebo, ob njem pa so tiara in petelin in še cerkev z dvema stolpoma — posnetek cerkve sv. Petra na Kronski gori pri Dravogradu. In sv. Frančišek, ki mu skriva suhljato telo redovna halja z veliko ogtavnico, objema z desnico velik križ, z levico boža jagnje, ki leži na kamnih pred njim in zaupno dviga glavo k njemu. Te figure človeka pretresejo — niso lege, toda na moč izrazne. Če bi se še tako trudil — ne vem, če bi mogel kdo bolje izraziti ognjeviti značaj sv. Petra in preprosto dobrotnost asiškega ubožca. Toda ne nagledaš se še oltarnih kipov in že te pritegne višarska Marija na steni, sv. Florjan z veliko zastavo, ki iz golide gasi gorečo cerkev; žalostna Marija je tu in k stebru privezani Jezus, Oljska gora in Ecce homo in od smrti Vstali — neutrudno so snovale te preproste roke in z neizčrpno domišljijo so krasile malo svetišče. V zakristiji visi na steni relief škofa Slomška, vrh omare je kip angela varuha, v predalu so jaslice s piskajočimi pa-stirci in sv. Tremi kralji. Čim dlje gledam, tem bolj sem začuden. Ob vsakem premiku oči se mi odkrivajo novi miki. Prav, ko nastavim fotografski L_ , Al u .v - aparat, me pokličejo. Prišel je gospodar Rutnik, Gregor Lipovnik, kmet in umetnik. Segava si v roke in gledam njegov obraz. Miren in dober, malce otožen je, da te spomni na obraz zasanjanega apostola, z razmršenimi, kodrastimi lasmi in z lepim, rahlo usločenim nosom. Močne gube nad očmi, nad nosom, ob ustih; brada je neobrita, kajti sredi tedna smo in delo priganja .. . Nekaj otroško dobrega je v teh toplih očeh in v smehljaju, s katerim me vabi v hišo, kjer mi ponudi kruha in jabolk. • »Vse to ste sami naredili?« »Vse!« in v zadregi je. »Pa še mnogo več.« Povsod okoli so raztreseni njegovi kipci, sam se več ne spominja, kje vsepovsod. DaLeč naokrog so polja okrašena z njegovimi bogci, v Prevaljah in pri Št. Danijelu, v Mežici in na Strojni (Grmov križ), na Tolstem vrhu (Predanov križ), v Libeli-čah (Kavčnikov križ). Pri Sv. Neži je grob sedmerih partizanov, ki so jih ustrelili Nemci — Rutnik jim je z veliko ljubeznijo izrezljal križ nad glavo. Kako naj vse naštejem? Za Taborje je naredil sv. Antona Puščavnika in sv. Vin- cenca Fererskega, za Suho pri Žvabeku — že v neodrešeni Koroški — Srce Jezusovo in Marijino, pri Obretanu v Libeličah imajo njegovo božjo martro z žalostno Marijo, svetilnikoma in kropilničkom, tako da se »vse skupaj drži«. Za Šmartin pri Slovenjem Gradcu »si je osem dni vzel skrb«, da je izrezljal kip Brezmadežne in lansko zimo mu >e dleto petindvajset Križanih izoblikovalo. Celo v mariborski muzej so zašle njegove jaslice in več kipov. Na steni visi relief vojaka. To je spomin na sina partizana, ki je avgusta 1944 daro- val življenje za svobodo nekje nad Solčavo. V nječov spomin in vseh, ki so ljubili domovino bolj kot življenje, poje večji zvon v kapelici, ki nosi napis: »Za padle brate in sina«, maniši zvon pa je posvečen spominu sedemnajstmesečnega sinčka Petreia, ki ga je zmečkalo pri sadni stiskalnici. Prav zdaj rezl>'a Rutnik križ v zahvalo družini iz Solčave. ki mu je pomagala najti sinovo truplo v rforah, da ga je lahko prepeljal na gu-štan>sko pokopališče k sv. Antonu. »0>-od;a nimam, sicer bi že delal « pravi ~o'oži predme že skoraj do ročaja ob-mb^pn nož. štiri preprosta dleta in žagico *a obrezovanje drevja. »To je vse moje orodje.« po!em spet govoriva. Glas mu je mehak; roke dr*; na kolenih, ko pripoveduje, mir-enakomerno: »Pad bi samo rezljal, potem bi se šele izuči! — pa kaj, ko je toliko drugega dela.« 7emljo in rezbarstvo — to dvoje ljubi z vsem prcem; v tovarni ni zdržal. Težko življenj mu je zavrnilo obe veliki mladostni i, katerih druga je bila, da bi se izučil rezbarstva. 17. marca 1889 se je rodil pri Mališniku ni Tolstem vrhu ter z devetimi leti začel hodit: v guštansko šolo, ki je bila popolnoma nemška. S štirinajstimi leti se mu je šolanje končalo; usojeni so mu bili kmečki žulji, pa če si je še tako želel naprej v šole . . . Toda zdaj je zazvenel v njem nov poklic. Prebudil se mu je ustvarjalni gon: prve zareze je napravil v les, morda nekje naskrivaj. Za dve šestici je izrezljal kmetu Pečovniku božjo martro in nekomu drugemu sv. Uršulo ter dobil zanjo celo krono. In vedno bolj je zorela v njem želja; učiti se rezbarstva, delati kipe ... Misijon je bil pri fari (na Prevaljah); kramarji so razstavili svojo robo po stojnicah. Med njimi je bil mož, ki je prodajal lesene figurice. Gregej je stal pred njimi, pobožno in z zavidanjem jih je gledal in končno zvedel za naslov nekega podobarskega mojstra v Sloveiskih goricah. Sklep je bil storjen: »Pojdem in ga poprosim, če me sprejme v uk .. .« Vzel je neki svoj kipec ter se odpravil na dolgo pot, v upanju, da bo vendarle dosegel svoj namen. Potrkal je na mojstrova vrata, mu pokazal svoj izdelek in prejel zanj pohvalo. Toda, joj, to je bilo tudi vse. Podobar ga ni hotel sprejeti, ker je imel tako hudo ženo, da ni hotel, da bi mladi vajenec gledal to družinsko nesrečo, v kateri je mojster zdihoval le »Bog mi daj srečno smrt«. Še postelje in večerje ni Gregcu ponudil, le nekaj drobiža mu je stisnil v pest ter ga poslal na vas spat in večerjat. Mladi umetnik se je razjokal. Vrnil se je domov. Postal je kmet, kajti oče se za nie-gov talent ni zmenil, fant pa si tudi ni kaj več upal. Ni mu bilo prihranjeno razočaranje v življenju. Leta 1918 se je priženil na Rutni-kovo, toda prva žena, s katero ie imel dva sina in hčerko, mu je umrla. V drugem zakonu, ki ga je sklenil leta 1927, je dobil tri sinove. Od vseh otrok sta mu ostala živa še dva sinova in hčerka. Toda ostal mu je najlepši otrok — njegova umetnost. Morda je še bolje, da ga ni spridi'a šola, ki bi napravila iz njega morda solidnega podobarja, ki pa bi pozabil na lastno srce. Posnemal bi tujo umetnost, pa lastno zakopal. Tuji vzori so vendar tako vabljivi, da le preradi za-megle predstave, ki so jih zrle otroške oči. Tudi zdaj seže Rutnik včasih po slikani predjgi, toda kadar ustvara iz lastne domišljije, je pristen in živ. Tedaj ga ne veže nobeno pravilo razen oblikovalne sile same. Kos lesa mu je s svojo naravno obliko edini ukazovalsc; tega ne more premagati. In prav v tem je res »ljudski« umetnik, čigar dela so zaznamovana s prisrčno okornostjo, pa nas prav zato prepričajo s svojo pristnostjo. Bolj s srcem kot z dletom so vrezane te neštete poteze v les. Ni individualne podobnosti na teh figurah in obrazih, niti tam ne, kjer bi bil rad ustvaril por- tret. Svetnikovi atributi, razrasli v silno velikost, so važnejši od njegove fiziogno-mi:e, čeprav o dosledni stilizaciji figure ne moremo govoriti. Baročna cerkvena umetnost pa je vtisnila tudi Rutnikovemu dletu svoi pečat. Toda ne vedno! Tu je relief sv. Marka. Pred steno i i velikih kvadrov sedi evangelist in piše. Začuden sem obstal pred tem delom, v katerem se skriva kar nekaj me-, štrovičevskega. Kje je vzel Rutnik to svoj-sko stfizacijo glave, ta v večnost zamaknjeni obraz. In ali ni spet relief višarske Mari'e nad hribcem s cerkvico kakor v les prenesena narodna pesem, preprosta in ne-izumetničena? Ta umetnost ni zrasla iz akademije, temveč iz žive zemlje, na kateri njen tvorec živi. Sklonjen nad zemljo lovi nie skrito lepoto. Nič ni zlaganega v teh okornih figurah, zastrmljenih v nebo, sklonjenih nad žival, pribitih na križ .. . Niso realistične in vendar so polne resničnosti. . . Zadnja dva reliefa nista poslikana; najbrž sta prav zato še mikavnejša. Verno lahko na njih sledimo vse poteze dleta, nič ni zabrisano z barvo. Kajti Rutnik svojih kipov nikoli sam ne barva. Nosi jih k slikarju Do-bovičniku v Dravograd, da jih »poštriha«. Tako se ponavlja stoletja to sodelovanje med kiparjem in slikarjem; že v srednjem veku je bilo navadno tako. Misliti moram na usodo ljudske umetnostne tvornosti. Umirati je začela v prejšnjem stoletju, ko so neomejene reprodukcijske možnosti preplavile trg s svojimi tovarniškimi izdelki. S^tem so bile pri koreninah uničeni naravni pogoji umetnostnega in umetnoobrtnega občutja. Ljudje, zlasti meščani, so se začeli utapljati v odlitkih »višje« uimetnosti, ki so bili cenejši in bolj pri rokah. Okus se je skazil in usihala je ustvarjalna nuja, ki je poprej silila k delu ne samo izučenega obrtnika, marveč tudi preprostega človeka. Za majhen denar si dobil lepo pisane papirnate slike — kdo bi še gleda^, te nerodne slike na steklo, ki se ti ob prvi priliki razbijajo. Kdo bi se še mučil dneve in dneve z nožem in lesom, ko pa so tu ceneni sadreni kipci, lepo polizani in poslikani, kakor bi jih iz cukra naredil.. . Saj končno je tudi z narodnim pesništvom tako: knjiga in časnik sta nadomestka živo ljudsko tvornost. Kaj bi si še izmišljali in pomnili storije, ko pa nam tisk natresa vsak dan novih — in kakšnih! Zbogom, stara domača šara! Rufnik mi pripoveduje, kako je nekoč le zašel v pravo kiparsko delavnico. Grof Thurn na guštanjskih Ravnah je imel nemega sina. ki se je baje izučil kiparstva v Parizu. Pa je grof nekoč povabil Rutnika, naj pride sinu pomagat. Jeseni 1937 je hodil tako tri tedne na Ravne, kier je imel razno orodje in mu je grofič tudi pokazal, kako je treba kipariti. Od jutra do mraka 'e Rutnik de'al, za dobro hrano in trina st dinarjev na uro. Jaz pa se smejem. »Veliki« umetniki vedo toliko naplesti o svojem »stilu«. Rutnik te lepo doneče besede ne pozna. »Takole znam« pravi, »lahko bi bilo boljše.« Priznati moram, da čutim pred to odkritosrčnostjo mnogo večje spoštovanje kot pred tolikeri-mi, ki imajo v zakupu razslavne dvorane in svoje neznanje skrivajo za »samolastnim slogom«, pri tem pa si ne upajo povedati, da je n'ih slog le zato tak in tak, ker bolje narediti ne znajo. In kritika si potem izmišlja čudovite besede, s ka'erimi opredeljuje vse te nove »smeri« v umetnosti. Pozablja pa, da je poštenost v tem delu potisnjena v kot in da je denar zamenjal srce. Nič se ne pretvar'am, ko Rutnikovo delo pohvalim. In Gregor to čuti in je pohvale vesel, čeprav sam ne hvali. Spet sva pred kapelico. Na desni strani zvonika je v tleh cementna plošča, velika kot grob; vanj je vrezan križ. In Rutnik pravi: »Tule bi bil rad pokopan. Ne v Guštanju; pokopališče je iik ob tovarni; še malo, pa bo izginilo. Rad bi bil pokopan na svojih tleh. Rodil sem se na kmečkem gruntu in rad bi,, da bi me kmečka gruda pokrila ...« Ob spominu na Janežiča —om— »Vso noč po prsih tipljem bolečine .. . kot gora, Korotan, si mi težak... kdaj mi jutro sine?« je zapisal pesnik pred tridesetimi leti, ob koncu prve svetovne vojske, ko zmagovite države, ki so tedaj delile krivično lastnino premagancev, o naši, o slovenski Koroški niso hotele nič kaj slišati. Njegov strah ni bil prazen. Koroška je ostala izven meja Jugoslavije, v Avstriji, in je bila z Avstrijo vred pozneje plen nemškega pohlepa in plemenske nestrpnosti, ki sta povzročila drugo, še hujšo svetovno vojsko. Ko so bili tudi v tej — hvala Bogu — premagani nasilni osvajalci, je bilo naše zaupanje v pravično rešitev koroškega vprašanja trdnejše kot kdaj koli, zakaj v zboru narodov — zmagovalcev in sodnikov — smo imeli prijatelja in zaveznika — Sovjetsko zvezo, ki je bila kot slovanska država, kot država z narodnostno pravičnimi načeli in kot država z istim notranjim ustrojem kot nova Jugoslavija kakor nalašč poklicana, da nam s svojim ugledom in močjo izvojskuje ta tisočletni sen, vrne domovini njeno zibelko, reši brate od Gospe Svete tujega hlapčevanja ter jim d£ svobode in enakosti z vsemi drugimi narodi in manjšinami. Z upom in strahom smo spremljali posvete za zeleno mizo. Videli smo, kako nam zahodne velesile tudi zdaj niso naklonjene, a nismo obupali. Pošiljali smo dokaze, prošnje in ugovore, zahtevali smo svojo pravico kot država, ki je dala nad poldrugi milijon človeških življenj za pravičnejšo ureditev sveta — in se zanašali na odločilno besedo Sovjetske zveze. Pričakali smo jo, a ni potegnila z nami, ni potegnila s pravico zoper krivico, potegnila je marveč samopridno z zahodom, s krivico zoper pravico, iščoč pri tem samo svojo korist. Ker je bila žalostna odločitev o Slovenski Koroški izrečena ravno za osemdeseto obletnico smrti Antona Janežiča, »enega izmed najodličnejših delavcev vseh časov za slovensko jezikovno kulturo in za organizacijo slovenskega književnega dela«, čuti Mohorjeva družba, da mora v odgovor in ugovor zoper ta krivični sklep svojim udom še enkrat približati načrte in načela, ki so vodila pri delu njenega prvega tajnika. Anton Janežič je bil kot kmečki sin rojen 19. decembra 1828 v Lešah pri Št. Jakobu v Rožu na Koroškem. V celovških šolah je končal gimnazijo in licej ravno v revolucionarnem letu 1848. Ker je bila tedaj kot učni predmet uvedena v srednje šole tudi slovenščina, je še isto leto vložil prošnjo za učitelja slovenščine na celovški gimnaziji; bil je sprejet — a brez plače. Obenem je osnoval slovenski tečaj za uradnike ter prevajal zakone in uradne razglase v slovenščino. Pri tem je še dalje študiral in leta 1855 postal pravi — plačani — učitelj na celovški realki. Toda službe ni dolgo opravljal. Že po enajstih letih je moral zapustiti službo, tri leta pozneje (18. septembra 1869) pa ga je sredi najlepše moške dobe pobrala sušica. Janežič je rasel v dokaj značilnem okolju. Že njegovi najožji rojaki — Rožani — so mu bili v svetel zgled. To so bili »zlasti: Matija Schneider (1784—1832), profesor bogoslovja, narodopisec in pesnik, dalje Matija Ahacelj Kobentar (1779—1845), profesor matematike in kmetijstva, ki je rad zahajal med rojake ter delal ne le za gospodarski, marveč tudi za duhovni in narodni napredek slovenskih Korošcev, nazadnje pa še Andrej E.inspieler (1813 do 1888), rojen voditelj, ki je z vso vnemo, vztrajnostjo in neustrašenostjo skrbel za ljudstvo v vseh njegovih potrebah ter delal narodno prebujevalno, politično, gospodarsko in izobraževalno. Razen tega je na Janežiča vplival zgled drugih Korošcev, zlasti Urbana Jarnika (1784—1844) in Matija Maj ar j a (1809—1892) ter še prav posebej delovanje Antona Martina Slomška, ki je bil bodisi kot semeniščnik, bodisi kot spiritual v celovški bogoslovnici duša vsega kulturnega in narodnostnega gibanja na Koroškem in celem Slovenskem. Zato ni nič čudnega, da so spodbudni zgledi s tako silo potegnili za seboj mladega, plemenito čutečega Janežiča. Najprej je začel sestavljati za svoje rojake prepo-trebne knjige za pouk slovenščine. Zlasti znamenita je njegova »Slovenska slovnica« (1854), ki je doživela deset izdaj in je ostala nad šestdeset let neprekosljiva učna knjiga, uvedena po vseh šolah. Med pomožnimi učnimi knjigami pa si je Janežič pridobil veliko zaslug z zglednimi cvetniki, berili in čitankami, v katerih je podajal izbor slovenskega leposlovja. Med tem pa se je uvrstil tudi že med najvidnejše organizatorje tedanjih slovenskih pesnikov in pisateljev, za katere je z neutrudno vztrajnostjo ustanavljal liste in jih zbiral pri delu za narod. Njegovi slovstveni listi so se morali zaradi domačega mrtvila in tujih polen prebijati skozi hude gmotne težave, hkrati pa vzdržati uradno nenaklonjenost nemštva. Zato so morali drug za drugim ugašati, a vendar je Jane-žiču uspelo, da je zbral ob njih — zlasti ob »Slovenskem glasniku« — naše najboljše: Jenka, Levstika, Jurčiča, Erjavca, Trdino, Valjavca, Mandelca, Svetca, Vilharja, Zar-nika, Cegnarja, Gregorčiča, Stritarja itd. Toda Janežiču to ni bilo dovolj. Hotel je izdajati 'še več. Zato je ustanovil knjižno zbirko »Cvetje iz domačih in tujih logov«, v kateri je izšlo nad dvajset knjig domačih pisateljev (Jurčič, Valjavec'itd.) in prevodov tujih del (Schiller, Andersen, Platon, Lermontov itd.). Tako je Janežič z izdajanjem »Cvetja« dokazoval vsej nemški okolici in deželni upravi, da se slovenščini ni treba prav nič skrivati spričo drugih jezikov. Razgibal je vso deželo in samo z vztrajnim delom ugnal tudi najhujše nasprotnike in ovire. Čedalje bolj se je kazala potreba po knjigah tudi za preprosto ljudstvo, ne le za izobražence. Leta 1851 je priobčil Janežič v Slovenskem glasniku predlog za tako založniško društvo. Za misel se je takoj navdušil tedanji lavantinski knez in škof Anton Martin Slomšek, ki je sam že leta 1845 skušal ustanoviti društvo za izdajanje dobrih knjig, a mu vlada ni dala dovoljenja. Zdaj je nagovoril za to Janežiča in Einspielerja in jeseni leta 1851 je bilo že odobreno »Mohorjevo društvo« in za leto 1852 so že izšle prve knjige. Duša društva je bil Janežič, ki je bil od začetka do leta 1868 brezplačni društveni tajnik ter urednik zlasti Koledarja in Slovenskih večernic. Po nekaj letih trdega boja za uveljavitev in razširitev društva so isti požrtvovalni delavci preuredili Mohorjevo društvo v cerkveno bratovščino »Družbo svetega Mohorja«. Največ zaslug pri tem je imel Janežič. Kako veliko delo je storil s tem, da je prodrl s svojo knjižno zamislijo skozi tedanji led uradnega in osebnega odpora, nam more biti jasno šele, če primerjamo nekaj številk. Tedaj so listi in knjige izhajali komaj v nekaj sto izvodih, Mohorjeva družba pa je ob Janežičevi smrti štela že blizu štirinajst tisoč udov, kar je za knjigo — navzlic večjemu krogu bralcev — še danes lepo število. Janežič je omahnil sredi dela, še mlad, poln načrtov, neugnano snujoč. A že to, kar je dosegel v kratki dobi, ki mu je bila dana, je več, kot si more želeti človek. Z Mohorjevo družbo si je postavil večen spomenik in po njej je večno tudi njegovo delo za slovenski jezik in za ljudstvo, ki ga govori, pa naj prebiva na tej ali na oni strani Karavank. Janežič je zaslužil, da bi mu slovensko ljudstvo iz hvaležnosti, ker mu je pomagal ohraniti rodni jezik in razvijati duhovno omiko, postavilo mogočen spomenik v priznanje pred vsem svetom. Postavili so mu ga rojaki ponižnega, vrh groba, v katerem so počivale njegove kosti. A še ta nagrobnik je zbodel nestrpnega tujca, hitlerjev-skega Nemca. V svoji germanizatorski strasti je videl strahove celo v pohlevnem spominku velikemu narodnemu buditelju. Videl je strahove in je šel in oskrunil svojo zgodovino še s tem, da je — kakor vse slovenske napise — odstranil tudi Janežičev na- 11 Koledar 161 grobnik. Takega dela je sposoben samo popoln nravni pokvarjenec in barbarski zločinec s slabo vestjo. Kaj je storil Janežič — in z njim drugi Slovenci na Koroškem, ki jih je po smrti doletela ista usoda — da si je zaslužil tako znašanje? Ali ni samo ohranjal in razvijal sebi in svojim božji dar — slovensko narodnost in jezik, ki je imel na tem koščku zemlje svojo domovino prej kakor nemščina. Ohranjal je narodnost in jezik, ki ju kljub tisočletnemu spodrivanju in zatiranju ni moglo uničiti niti tako nasilno in tako vsestransko močnejše nemško narodno telo. Ali je mar Janežič segal po tujem ter si lastil narodnostno nestrpne načrte, da bi poslovenil Avstrijce ali Nemce? Niti malo ne. Spoštoval je pravico slehernega, da je to, kar je njegova naravna in božja nujnost: zvest sin svojega naroda in dober ud velike človeške družbe. Mohorjeva družba, sad plemenitih Jane-žičevih prizadevanj, pomni svoje naloge in se zaveda, da je poklicana nadaljevati sto- letno izročilo. Ne v nestrpnosti in sovraštvu, temveč v ljubezni in širini, ne v podiranju in skrunjenju svetinj, temveč v zidanju in postavljanju zgledov je njena pot, vredna in častna v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Morala se je umakniti iz svoje in vsega naroda zibelke — Slovenskega Korotana, doživela je nemško prepoved, da sploh ne sme nobena njena knjiga več čez prag Slovenske Koroške, bila je priča germanizatorskega nasilja nad celoto in posamezniki na Koroškem, bila je priča vandalskega pustošenja slovenskih grobov, priča je najnovejše žaloigre koroških Slovencev, ko jih je prodal slovanski brat, priča pa bo tudi še nadaljnjega življenja koroških Slovencev, priča njihove zvestobe rodu, jeziku in nravem, priča sadov Jane-žičevega kulturnega in narodnostnega dela, zakaj Slovenska Koroška hoče kot Slovenska Koroška živeti — ne umreti — in bo tudi živela, kajti ne moreta omajati ne človek ne vrag v svoji hudobiji, kar je v svoji dobroti ustvaril Bog. Legenda o svs J. L. Koš Sveti Urban je noč in dan skrbel za vinograd Gospodov, delal je z vso ljubeznijo zanj, da bi bogato obrodil. Da bi ne zabil nikdar in nikjer na evangeljsko sveto besedo, v vrtu je neki pomladni večer trs zasadil bil v gredo. V urah oddiha v vrt hodil je rad in je ob svoji sadiki postajal, jo negoval in ugibal, kdaj sad — prvi grozd bo na njej se zamajal. V pričakovanju so leta tri svetemu Urbanu minila, ko je v septembru lepe dni trta mu prvi grozd obrodila. Grozd je bil grozdek, le jagod pet se je v češulji napelo, a ko da bi bil njegov ves svet, srečno bilo mu je srce veselo. em Urbanu nov Pa je tedaj neki revež na vrt k njemu prišel in ga vbogajme prosil, sveti Urban ni bil trd, dal bi, a novcev s sabo ni nosil. »Kaj pa, če dal bi mi tale grozd?« s prošnjo berač je oprezal — sveti Urban je premagal bridkost: v dar mu je grozdek odrezal. Revež odšel je, a sveti Urban k trti na klopco je sedel, sonce je grelo in v lepi dan vsnul je, da kdaj sam ni vedel. Spal je in sanjal in ko se iz sanj ves okrepčan je prebudil, pravemu čudu, ki mislil ni nanj, ginjen do solz se je čudil: Trta njegova, s katere je dal vbogajme grozdek beraču, se je šibila pod grozdjem do tal — Bog je dobrotno mu žrtev poplačal. Pri Zvrhnjem Drabosnjaku F r. Kotnik Pelji se iz Celovca po železnici do Vrbe na zahodnem koncu Vrbskega jezera! Poleti pa potuješ lahko tudi s parnikom po jezeru tja. V Vrbi izstopiš, kreneš v Dvor, kjer obiščeš na pokopališču grob rajnega profesorja Jos. Lendovška, ki je poučeval v stari Avstriji slovenščino na beljaški gimnaziji, spisal slovensko vadnico za Nemce in stal v boju za narodne pravice v sprednjih vrstah. V Markovi gostilni, ki je imela tudi slovenski napis, so ti včasi lepo postregli. V njej so se radi zbirali okoliški Slovenci in modrovali pri olu (pivu) ali pri kozarcu južnotirolskega vina. Tu so uprizorili na dan Sv. treh kraljev 6. januarja 1907 Drabosnja-kovo božično igro, v kateri je pastir božje Dete milo prosil za pomoč v zadnji uri: »Oh lubo diete, anu usliši ti mna (mene), kadar bom umro, da tajfl kna bo pr mna, da ha pobijaš z nogo zvo dalč bek. Jes tabe prosm kna hodi tedaj od mena bek. Jes bom tabe še mojo pastirsko palco po- sodov, da ha boš prov pridno po tacah osmodov.« No, sedaj smo pa že našli sled za Dra-bosnjakom. Krenemo dalje skozi Jezerce in v pol ure smo pri dveh kmetijah, ki samevata na gozdnem obronku. To sta Spodnji in »Zvrhnji Drabosnjak«. Pri tem se je 6. maja 1768 rodil Andrej Šuster-Drabos-njak. Oče je bil Peter Šuster, mati pa Magdalena, rojena Karpnica — Urhinja iz Trešč. Andrejček je bržkone hodil v šolo v Vrbo. Takrat Vrba še ni bila razkošno letovišče, ampak preprosta slovenska vas. Ko je bil star 25 let, je prevzel od očeta domačijo in se je 23. septembra 1793 oženil z Nežo Weiss, 21-letno hčerko Martina Weissa, bivšega posestnika Kamnikove bajte v Jezercu. V zakonu se mu je rodilo 11 otrok, od katerih jih je leta 1810 živelo še 9, 6 sinov in 3 hčere. Zato sta zakonca z mnogoštevilno družino imela obilno skrbi, največ še žena Neža, ker je mož rad zahajal z doma k svojim prijateljem in v gostilno. Sedanja Drabosnjakova hiša ni več taka, kakršna je bila za časa Andreja. Prezidali so jo okoli leta 1860. Tako mi je pripovedoval »stari Cavznik« v Jezercu, ki II« 1 se je rodil leta 1830. Prejšnja hiša je bila — dimnica, ki je imela vežo, dimnico in še dve »jispi«, izmed katerih je v eni naš ljudski pisatelj in pesnik bral in pisal, tam je imel tudi svojo knjižnico. Izmed prejšnjih poslopij stoji še »zvrhnja paštva«, ki ima tri delei vežo, kuhinjo, ki se imenuje jispič, in jiispo. Vidite jo na sliki! »Paštva« ali »paštba« je v stari dobi res služila prvotnemu namenu, kar izraža tudi tuja beseda paštva = Badstube = kopalnica. Vodo so segrevali z razbeljenimi kamni in imeli tako obenem parno kopel. Sčasoma pa je beseda obenem z razvojem notranjščine v stavbi menjala pomen. V paštvi so sezidali peč in sušili v njej lan. To je druga stopnja njenega razvoja, nazadnje pa je paštva hišica s sobo in kuhinjo, kjer prebiva na stara leta kmet užitkar ali pa stanujejo v njej sorodniki, neporočeni strici in tete, ki so ostali na domačiji, pa tudi gosti in gostje, kar izpričuje tudi Drabosnjak v verzu: »še gostije (gostinje — gostje) u paštibah maš«. ' Danes redijo pri Zvrhnjem Drabosnjaku 6—7 glav živine; tudi tedaj, ko je kmetoval tam Andrej Šuster, najbrž ni bilo drugače, seveda ne za časa francoskih vojsk, ki so pobrale in požrle veliko veliko živine na Koroškem. Andrej- je namreč živel v zelo burnih časih. Leta 1797 so prišli Francozi na Koroško in prodrli do Celovca, vendar pa že 1. junija istega leta zopet odšli. Leta 1800 so marširali Rusi pod vodstvom Su-vorova skozi deželo v Italijo. Zgornja Koroška je zaradi poraza Avstrije prišla pod Sedanja Drabosnjakova hiša. Francoza. Meja med avstrijsko in ilirsko Koroško je držala skozi Vrbsko jezero in tako je bil Drabosnjak od 1809—1814 francoski podložnik. Leta 1813 so bili blizu doma našega ljudskega pisatelja v Rožku in v Bistrici v Rožu hudi boji s Francozi. Medtem ko se ljudski pesnik Miha Andreaš {1762—1821) v svojih pesmih spominja Francozov in tudi Urban Jarnik (1784—1844) pravi, da »podobe se stvarijo nove skoz meč«, Drabosnjak molči. Ziljska dolina, Zvrhnji Rož, Beljak, Rožek so dva-, celo trikrat menjali gospodarje. Vojna krdela so živela večinoma od dežele, ljudstvo jih je moralo zalagati z živežem. Posledica tega je bila, da je nastala v deželi velika lakota, med ljudstvom so razsajale nalezljive bolezni in število prebivalstva se je skrčilo. Povsod so zijale rane, ki jih je zasekala prva koalicijska vojna h koncu osemnajstega in druga v začetku devetnajstega stoletja tudi koroški deželi. Pomanjkanje delavcev, mržnja do dela, vse je počivalo, namesto da bi se poprijelo ljudstvo, kakor mi sedaj v Jugoslaviji, z novim pogumom dela. Tudi Drabosnjak toži o slabih časih: »Ane žleht cajte smo doživeli mi.« V takih razmerah so kmetje težko gospodarili, seveda tudi Drabosnjak. Ob delavnikih je imel obilo dela, tako da ni imel mnogo časa za Sedanja Drabosnjakova hiša. Pogled od strani. IT pisanje, a še med delom je zlagal pesmi in jih sproti zapisoval. »Te rajme sim naredov per mojimi dele po lete,« pravi na koncu svojega Svovenjega Obaceja. Ko je oral, so se mu v brazdah pletli verzi in, ko je izoral brazdo in z volički prišel na ozare, si jih je zapisal. Ob nedeljah in praznikih pa so k njemu radi prihajali ljudje, ker je bil vesel in šaljiv družabnik. Tu je zbiral Ko-stanjčane in okoličane, jim prebiral bukve, bral tudi svoje šaljive »rajme«, tu so imeli tudi bralne vaje za ljudske igre, ki jih je sam pisah prevajal in prirejal. Tri tiskane knjige so nam znane: Marijin pasijon, ki je izšel 1.1811, Svovenje Obace in pa zbirka raznih stvari, med katerimi so hudomušne in pikre Litanije od tah hudih žen. Žene imajo v njih same slabe lastnosti, možje pa so seveda pridni in vzorni. V Svovenjem Obaceju pa je podnaukal kmete in kmetice, hlapce in dekle, sinove in hčere in navedel tudi sredstva za srečno življenje in srečno zadnjo uro. Opisal je v njem tudi žalostne socialne razmere, ki so takrat vladale na Koroškem. Mož pa je bil tudi ponosen kmet, ki se je zavedal, da le kmečki delovrti človek gospodi vse daja, iz kmečkega stanu izhajajo vsi fevdalci: »te graf noj firšt noj kaižer sam«. Za svoje dobe je bil revolucionar kakršni so bili kmečki uporniki na "Koroškem, ki so šli v boj z istim gesloja kakor Drabosnjak v knjigi: »Okueli sabe je kopou Odam pa obeden grof bel edelman.« Takega revolucionarja tedanja doba ni trpela, zato so našega pisatelja v zadnjih letih preganjali. Ljudsko izročilo'nam pripoveduje, da so mu konfiscirali vse knjige in spise in ga pregnali s posestva. L. 1824 je bil namreč na Drabosnji že drug posestnik, to je bil Gašper Hafner, ki je tam umrl 8. septembra istega leta. Ker je Drabosnjak prebiral stare knjige in ker je bil spomin na staro karantansko demokracijo živ med koroškimi Slovenci, je gotovo poznal tudi pravni običaj z Gosposvetskega polja, kjer je kmet umeščal koroškega vojvoda. Leta 1823 je umrl v Celovcu, kjer je imel hišico, zadnji potomec kmečke rodbine, ki je vršila ta posel. To je bil Ivan Edlinger. K pogrebu zadnjega potomca stare pleme-nitaške kmečke rodbine so prišli okoliški kmetje in prevzeli pri mestnih celovških vratih njegovo truplo, ga prenesli na pokopališče in pokazali s tem, da se zavedajo, da pokopujejo zadnji ostanek in spomin na nekdanjo slovensko demokracijo (Potočnik: Vojvodina Koroška II. 54). Naš profesor zgodovine na celovški gimnaziji p. Norbert Lebinger nam je ta pogreb živo naslikal: V gostih trumah so prihajali okoliški kmetje, Rožani v slikovitih narodnih nošah s palicami, ki so bile takrat znamenje kmečkega dostojanstva (tudi na ženitovanja so še v moji mladosti prihajali naši kmetje z lepimi palicami, ki so bile ovite pod držajem z belimi trakovi), in na vseh obrazih se je razlivala globoka žalost. — P. Norbert Lebinger je bil zadnji benediktinski profesor na celovški gimnaziji, kjer so od 1. 1848 naprej mesta benediktincev zasedli posvetni profesorji. Dijaki so mu dali vzdevek »Ki-nez«, ker se je zelo rad ukvarjal s kitajsko zgodovino in z življenjem v Kitaju. Če hu-domušneži za izpraševanje niso bili dobro pripravljeni, so ga napeljali kar na Kitajce. Dobri učenik se je malo namrdnil, pa rekel: »Že zopet!« Pa nam je vso uro govoril o njih, kako so skromni v hrani, kako delavni, kako trpi najnižja kasta, o kulijih itd. In tako je minila ura in slabo pripravljeni dijaki so bili rešeni »šestov«, ki so bili takrat najslabši red. Tudi Nemci so pravili: »Ali sii dobil en šest?« Mož nam je tudi pravil o Kosovem polju, ki ga je prepotoval, o hrvaškem kralju Cvonimiiru (tako je izgovarjal Zvonimira) in o srbskih vladarjih. Drabosnjak je I. 1823 najbrž še živel in skoraj bi rekli, da je bil tudi on med Edlin-gerjevimi pogrebci. Ne vemo še namreč za gotovo, kdaj in kje je umrl. Zelo so našega pisatelja zanimale takratne romantične ljudske knjige. Prevedel je tri: Bukvice od Matjaža, Večnega Žida Ahasve-ra in Historijo o lepi Mageloni. Njeno snov je kot ljudsko, pravljico 1888 ali 1889 zapisal tudi F. S. Finžgar pod Malim Stolom. Pravil mu jo je nepismeni ovčar Komatar. Iz nje je izoblikoval Finžgar prelepo pravljico ali novelo Makalonco, ki jo je naš arhitekt Jože Plečnik mojstrsko oblekel. Največjih zaslug pa si je pridobil Drabosnjak na področju slovenske ljudske dramatike na Koroškem. Prevedel ali priredil je šest iger: Božično pastirsko — trikraljevsko igro (pred 1814), Pasijonsko igro (1818), Igro o zgubljenem sinu, Igro o Amanu in Esteri, Egiptovskega Jožefa in Bogatega moža. V prepisih so se nam ohranile prve štiri, izvirniki nam niso znani. O Pasijonski igri in o Zgubljenem sinu vemo, da ju je sam tudi režiral. Zbiral je tovariše, bratre jih imenuje, da bi uprizorili pasijonsko igro. V Zgubljenem sinu se v uvodu obrača na svoje prijatelje, naj mu ne zamerijo, če bo kateri dobil kako besedo pod nos, dalje pa prosi poslušalce, da ne smejo pri komediji pledrati (govoriti), sicer bi preslišali ta ali oni verz. Seveda so za uprizoritev pobirali igralci tudi vstopnino: »Mi se bomo dobro pomujali, zatu bota nas tudi dobro/ pvačali.« Kakor so Linhart in njegovi prijatelji v Ljubljani začetniki umetne slovenske drame — Linhart je sam priredil Zupanovo Micko in Veseli dan ali Matiček se ženi — tako je Drabosnjak utemeljil, režiral in sam spisal besedilo za slovenske koroške ljudske igre. Pred 1. 1814 so bržkone uprizarjali že božično igro; znano je, da so Kostanjčani igrali Pasijonsko igro 1826; zadnja uprizoritev slovenske Pasijonske igre na Kosta-njah pa je bila 1. 1935. Iz kostanjske ljudske gledališke družine sta nastali dve drugi, med 1. 1850 — 1860 družina v Maloščah, 1. 1888 pa v Lipi nad Vrbo. Medtem (1818 do 1935) so seveda tudi na Koroškem uprizarjali umetne slovenske igre, a vendar je Drabosnjakovo izročilo živelo nad sto let. Ubadal in trudil se je mož, okorni in grčavi so njegovi verzi, a vendar jih spoštujemo, ker nam jih je zapisal človek iz ljudstva, ki ni sedel pred katedri učenosti. Bil je samouk, ki je pri delu »študiral« svoje raj-me. Zanemarjal je zato celo svojo kmetijo; več kakor telesno delo mu je bilo duševno, več kakor denar in bogastvo so mu bili zakladi duha, ' Zvrhoja Drabotnjakova paStva. Vaški pesnik in modrijan J a mni k ov Janez Dom starega Njivičarja in njegova družina Če greš iz Škofje Loke po Poljanski dolini in kreneš pri četrtem kilometru na desno po kolovozni poti ob gorskem potoku, prideš do samotne, svetu nekako odmaknjene vasi Sopotnice. Trinajst domov — praznih in porušenih tu ne štejem — je raztresenih po hribovju med Poljansko in Selško dolino. Najviše si je postavil svoj dom posestnik Čude. Obilno sveta, četudi po večini bolj slabo rodovitnega, je pripadalo njegovemu gruntu. Zato se vsaj glede na obseg zemljišča gospodarju ni dosti poznalo, če je leta 1828 postavil na svoji zemlji preprosto bajto za doto hčeri, ki je bila šivilja, in ji dal pripisati.tudi nekaj hektarov s hrastjem porasle zemlje v strmem bregu. Nova lastnica si je poleg hišice izkopala krpo niivice, pa se je njenega doma prijelo ime »Njivica« in pri hiši se je reklo »pri Njivičarju«. Njivičarjevo bajto lahko vidiš s Šmarne gore pri Ljubljani, če gledaš na hribovje, ki se v polkrogu razteza od Ljubnika proti Poljanski dolini. Naša slika nam kaže Njivioarjev dom v sedanji obliki, kakršen je bil jeseni leta 1948. Prvotno je bila streha s1amnata; tudi okna so bila manjša. Leta 1871 je kupil ta dom Štefan Benedičič, štiriinštiridesetleten kmečki fant, rojen dne 22. decembra 1826 pri Kamnarju v M ari in j vrhu v Selški dolini, in se 30. oktobra 1871 poročil s Sopotničanko Lenko Ruparjevo. Tu je živel do svoje smrti leta 1899 in veljal za razmeroma zelo izobraženega človeka, poštenjaka od nog do glave, za pesnika in mojstra v življenjski modrosti. Mož je bil med našim kmečkim ljudstvom minulega stoletja tako izredna prikazen, da zasluži, da ga ob petdesetletnici njegove smrti spoznajo tudi mohorjani. O njegovem življenju ne bom vedel dosti povedati. Štirinajst let mi je bilo, ko je mož umrl; že davno je umrla tudi njegova, žena, umrla sta oba sinova; njegov rod je izginil in pri opisovanju njegovega življenja sem navezan samo na svoj spomin. Zdi se mi verjetno, da je mož obiskoval vsaj nekaj časa nekje, morda v Škofji Loki, ljudsko šolo, kajti imel je zelo lepo pisavo in je dokaj dobro obvladal slovenski in nemški knjižni jezik. Mogoče je pa tudi, da se je nemščine naučil ali se v njej izpopolnil pri vojakih, kjer je služil dolga leta in je po pripovedovani vaščanov nosil podčastniške zvezde. ,Od vojakov je prinesel s seboj pokvarjeno nogo in je bolj težko hodil. Bil je invalid, a brez podpore. Živel je v Sopotnici v nad vse pičlih razmerah. Po naključju se je ohranil spis, iz katerega je razvidno, da mu je avstrijska davčna uprava za leto 1881 naračunala tri goldinarje in deset krajcarjev čistega donosa od zemljišča, torej niti toliko ne, kolikor je potreboval na leto za čevlje. Redil je kravo; prašiča niso nikdar zmogli pri hiši. Preživljal se je deloma tudi s tem, da je izdeloval senene vile. Če gledaš Njivičarjeve njivice, te posebno preseneti eno; ob robu njivic je na vagone — kamenja, kamenja, ki ga je Štefan s pomočjo žene Lenke in sina Martina izkopal iz kamnitnih tal in ga znosil na kraj njive. Kdor je kdaj kopal na ledini kamenje in ga lastnoročno nosil ali vozil z njive,. tega kar strese ob misli, kako je na teh strmih bregovih garala Njivičarjeva družina. Bila sta pri hiši sicer dva sinova, toda prvorojenca Jakoba (rojenega leta 1872) je dal Štefan študirat. To dejanje dobro označuje požrtvovalnega trpina: njegov dom je oddaljen dve uri od Škofje Loke, sopot-niški otroci takrat sploh niso bili dolžni obiskovati ljudsko šolo, večina gruntarjev je bila nepismena — pa ti pošlje bajtar Njivičar sina v gimnazijo! Ohranjeno imamo pismo, ki ga je pisal Štefan sinu gimnazijcu. Pismo je brez datuma. Jakob Benedičič je hodil v gimnazijo od leta 1884 do leta 1892, torej je bilo pismo napisano nekako sredi teh let; sin je mcffal imeti že nekaj razredov gimnazije za seboj, ker ga oče poziva, naj si skuša sam kaj prislužiti. Pismo očitno ni bilo dano na pošto, ampak ga je sinu prinesel kak znanec, kajti za naslov je napisano kar na pismu: »Jaku Benedičič«, del pisma je pa napisan v nemščini, ker je hotel oče vsebino prikriti donašalcu. Objavili ga bomo prav tako, kakor ga je bil stari mož napisal, z vsemi slovniškimi pomanjkljivostmi, in sicer zato, da bomo videli, ko- liko je Njivičar zmogel slovenski in nemški knjižni jezik. Pismo se glasi: ♦ Dragi Jaka! Tvoje pismo smo prejel: in pri tej priložnosti ti tudi takoj odpišemo naše novice, ki pa niso nič kaj vesele. Kajti še werde dir nichts helfen konnen. Ubrigens bemiihe dich dir was zu verdienen.2 Ko bi bilo kaj posebno važnega pa nam piši. Pozdravi nam gospodinjo in povej ji če te ne more za ta denar imeti kakor prejšnja leta si pomagaj v drugo stanovanje, ki bo bolj po ceni. pred kvaternim tednam tisti teden, ravno tisti dan ko sem z Ljubljane domu prišel je bila slana ajdo vzela; ta beliga žita smo komaj za seme pridelali; krompirja je malo, ker je segnil. Zelo terdo bo nam šlo za živež. Iz grad1 sem dobil listek za odpis kopljenega sveta. Treba bi bilo kupiti turšce ali denarjev ni in tudi ni upanja si jih kaj pridobiti. Besuche demnach fleissig den Hern Je-ran, dir Geld fiir Quartir zugewinnen, so wie auch fiir die Kleidung: denn ich 1 V Loki so bili takrat državni uradi nastanjeni v nekdanjem gradu brižinskih škofov: zato so rekli ljudje, če so imeli opravka na sodniji, pri davkariji ali pri zemljiški knjigi, da gredo »na grad«. Njivičar je torej dobil dopis z »gradu«, ker je bil dokupil nekaj sveta. (Op. p.) * Nemški del pisma je zapisan v gotici in se ▼ prevodu glasi: Obiskuj torej pridno gospoda Jerana, da dobiš denarja za stanovanje kakor Martin se še tudi dobro počuti; hvalijo ga da rad dela in da je močan. Pozdravljenje o>d matere in očeta. Bodi priden in ne pozabi na učenje I Z Bogom! Tvoj skerbni oče Štf. V pismu omenjeni sin Martin je služil nekaj časa pri sorodnikih, nato je pa ostal doma in je z neverjetno pridnostjo obdeloval nehvaležno zemljo ter delal senene vile. tu(3i za obleko: kajti jaz ti ne bom mogel nič pomagati Sicer se pa potrudi, da si kaj zaslužiš. — Luka JerAn (t 18%) je bil kanonik v Ljubljani in znan kot velik dobrotnik dijakov. Takemu je postavil lep spomenik tudi Ivan Cankar v svojih spisih. Za Benedičiča se je Jeran morebiti še posebno zanimal zato, ker je bil njegov ožji rojak: Njivičarjev dom je bil samo dobro uro oddaljen od Jeranove hiše v Javorjah nad Poljanami. (Op. p.). Bil je kakor oče zelo razgledan, močan kakor medved, delavec da nič takih, fant izredne umske in srčne kulture. Dolga leta sem imel srečo, da sem ga štel med svoje prijatelje. Padel je v prvi svetovni vojni leta 1917. Jakob je pel leta 1896 novo mašo in služboval kot kaplan v Žireh, v Šmarjeti na Dolenjskem in v Škocjanu pri Mokronogu, nato pa kot župnik v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem in v Bukov-ščici. Umrl je 19. aprila 1941 kot upokojenec v Šmartnem pri Kranju. Naj dodam še neznatno malenkost i z življenja Štefana Benedičiča. Bilo mi je šest ali sedem let, ko sva se prvič srečala pri njegovi bajti. Ravno je obiral češnje, pa me je ustavil in mi jih nasul poln klobuk. Otrok takih stvari ne pozabi. Če omenimo še to, da je ob času, ko ?o-potniški otroci še niso hodili v ljudsko šolo, Njivioar imel v svoji bajti majhno šolo in je nekaj Sopotničanov in Sopotničank naučil brati in pisati, sem povedal v glavnem vse, kar vem o življenju kmečkega siromaka, ki ga je pri trdem delu za kruh neprenehoma spremljala ljubezen do knjige in do lastnega pesniškega in pisateljskega delovanja. Njivičarjevo slovstveno delo Nekaj let po Njivičarjevi smrti mi je izročil sin Martin vso očetovo rokopisno zapuščino, kolikor je je bilo najti v bajti. Bil je precejšen kup popisanih papirjev razne oblike. Papirji niso bili urejeni. Na nekaterih listih ali manjših zvezkih so bile s skrbno pisavo napisane pesmi in povesti brez popravkov, kakor da bi bile namenjene za tisk. Nekateri spisi so bili pa spisani bolj v naglici in opremljeni z dodatki in spremembami. Tu in tam je pri daljših spisih tudi manjkal kak list. Martin mi je obenem povedal, da to ni vsa očetova rokopisna zapuščina; najlepši del ima Jakob, ki jo pa hrani pri sebi kot drag spomin na očeta. Ko je Jakob nekaj dni po prihodu Nemcev umrl, je sreča nanesla, da so se kljub vbj-nim časom rokopisi njegovega očeta ohranili; leta 1948 so prišli v mojo last. Ti rokopisi niso neurejeni, marveč obsegajo pet sesitkov na polovici pole, popisanih z lepo pisavo brez popravkov, kakor da so namenjeni za tiskarno ali pa za vezavo rokopisne knjige. Ti sešitki nosijo naslov: Izvirne poezije Štefana Benedičiča. Datum: 1. junija 1882. Obsegajo v celoti 195 strani. Že iz zunanje oblike lahko sklepamo, da je imel Njivičar pesmi, ohranjene v teh zvezkih^ za svoja najvažnejša dela. Pri pesniških zbirkah smo navajeni, da iščemo v prvi pesmi smisel, pomembno za razumevanje vse zbirke. Mnogokrat govori pesnik v uvodni pesmi o svojem pesniškem poklicu. Nekaj takega beremo tudi v prvem sešitku pri Benedičiču. Pesem ima naslov: Umetnik slabe sreče. Objavljamo jo nespremenjeno, samo glede na pravopis smo ja prilagodili današnjemu stanju jezika. (Tega načela se bomo držali tudi pri objavi drugih pesmi.) Vsak umetnik si do kruha varno ugladit' zna stez6; pevcu le je zemlja gluha, trnie nosi mu ostro. Vsak še najde učenika, ki ga uri ved goreč; vsak še najde pomočnika, mu prevzeti breme s pleč. Pevcu ni ne učenika, ni mu milega drugu; sam, le sam se strun dotika brez pomoči, brez daru. Kdo mu plača, odškoduje nepopisanih zamud? Kdo v nadlogah ga miluie, mu zlajševa silni trud? Kdo ga ceni, se z njim brati? Kdo mu verni da posluh? Kdo mu če na strani stati, z njim deliti v stiski kruh? Vsak umetnik si do kruha varno ugladit' zna stezo, pevcu le je zemlja gluha, trnje nosi mu bridko. Pesem razodeva bridko osamelost kmečkega samouka, ki čuti v sebi veliko željo po zlaganju pesmi, nima pa pri tem ne učitelja in ne tovariša, ki bi se z njim pogovarja! o pesniškem delu. Nikdo ga — sredi samih kmetov — kot pesnika ne ceni, nikdo ga niti ne posluša. Hkrati pa pesem ^ivo govori o tem, da je Benedičič dobro poznal Prešerna (Slep je, kdo/ se s petjem ukvarja) in da tudi Koseski ni bil brez vpliva nanj. Za uvodno pesmijo se vrsti dvanajst basni (povesti iz živalskega življenja) v pesniški obliki. Oglejmo si med njimi eno samo: Kmet in petelin. Basen obravnava znan® snov o kmetu, ki se boji žene, pa ga skuša petelin spreobrniti in odvaditi tega škodlji- vega strahu. Živel je kmet, ki je bil »volje blage«, vnet za vse dobro, samo — žene ni znal krotiti. Žena ga je celo tepla in siromak zveže svojo culo ter hoče iti od hiše. Na dvorišču pa ga ustavi petelin in mu obljubi svojo pomoč; sklicuje se na to, da vlada deset in več žena, vendar mu še nikdar ni prišlo na misel, da bi romal od hiše, kajti mož je glava, žena tava, hlač baburi treba ni! Da se ii pa zmodri glava, naj ji breza govori! Mož se pa ni mogel odločiti za to zdravilo, »boječ zale se žene«. Tedaj se ji petelin zakadi v glavo in ji z ostrogami raz-češe lase. Povest o kmetu, ki ga ima žena pod copato, je v drugi obliki povedal Benedičič še enkrat, in sicer v četrtem sešitku, kjer beremo na. 34(!) straneh zgodbo o starem Joštu in mladi Katri. Tudi Jošt je bil sicer najboljši človek, a na svojo nesrečo se je sivolas oženil z mladim dekletom. Preden začne pesnik s podrobnim opisovanjem Joštovih težav s Katro, svari že vnaprej fante in može, pa tudi dekleta: Poslušajte me pazljivo mladi fantje in možje: kako dekle je golj'fivo starcu, pesem ta pove. Pa tudi mlade ve devojke poslušajte me zvesto ter si ne jemljite smojke, ki ma plesnivo glavo. Tudi v tej pesmi pokaže petelin Joštu, kako bi on po svoje napravil red. Zapodi se v Katro in s kljunom jo po glavi kreše, trese kakor svinja meh. Toda petelin in Jošt sta se pri Katri bridko opekla: petelinu je zavila vrat, Jošta pa hudo natepla in spodila v kurnik spat! Joštu pa je prišla rešitev v obliki, ki je res ni mogel pričakovati. V Ljubljani je bila maškarada in tudi Katra se je nališpala ter si naročila voznika,'da bi jo peljal na zabavo. Še poprej se je poskusila moža znebiti in mu je natresla strupa v jed. Mož pa jedi ni hotel zaužiti. Tedaj se pripelje pred hišo kočija, ki jo vozita dva hudiča. V kočiji je goreča kletka, v kateri so zaprte nezveste žene. V hišo stopi zelen lovec, zgrabi Katro za lase in jo zavleče na ognjeni voz med prešuštnice. Iz pesmi se vidi, da je Benedičič poznal Prešernovega Povodnega moža. Basni imajo namen, da dajejo na podlagi povesti iz življenja živali dobre nauke za življenje. Benedičič je bil sploh zelo nagnjen k razmišljanju o življenju in o težavni poti do — sreče. Zato se ne bomo čudili, če ima v Izvirnih poezijah (in sicer v petem sešitku) kar trideset strani samih pregovorov. V pripovedkah in tudi v lirskih pesmih je bil Benedičič zelo dolgovezen, pri pregovorih ga je pa že oblika te vrste slovstva prisilila, da se je izražal kratko in jedrnato. Pregovori nam kažejo veliko življenjsko modrost, izvirajočo iz žive vere v Boga in iz zaupanja vanj. ' Ak' toča pobije ti žitno poljč, pokojno ostane ti v prsih srce. Kjer srca so vneta ljubiti Boga. ne slišiš prepirov, ne slišiš tožba. Ne sme pa biti vera človeku pretveza, da bi se izogibal delu: Vse dobro izvira nam res od Boga, al' padlo od sebe ne bo od neba! Najboljša dežela, kar ima jih svet, brez truda živila ne bo jih devet. Delo je postava življenja: Kdor išče pokoja, naj gre pod zemljo — pod soncem brez znoja mu biti ne bo! Na svetu pač ni stanovitne sreče za nikogar: Ako stokaš, misli, da ne sam! Pomagačev da ti vsaki stan. To grenko spoznanje pa pesnika ne dela malodušnega. Kajti Kdor se bije in vojskuje, / krono večno sebi kuje. Pot težavna skoz puščavo te pripelje v večno slavo. Pesnik ima dovolj življenjske izkušnje, da se zaveda nepopolnosti človeškega mišljenja in spoznanja: marsikdaj je to, kar smo imeli za nesrečo, za nas prava sreča. Mars'k'tera nesreča nam dete rodi, oj dete. ki sreča mu pravimo mi. Zato naj te pa nobena stvar preveč ne skrbi: Kdor dolgo življenie si srčno želi, vetrovom izroča naj svoje skrbi! Zanesljiva pot do sreče, kolikor je na svetu dosegljiva, je — osrečevanje bližnjega: Ak' ljubiš ti brata, kot Bog zapove, odpiraš si vrata do sreče svoje. Z ljubeznijo do bližnjega si pripravimo tudi zaklad v nebesih: Podpirajoč uboge svoje brate, zldajmo večnosti si hiše zlate! Bridko je svetu brez ljubezni: Je zemlja ledena, ledeno morjč, brez sonca ljubezni nam bode gorje! V Benedičičevih pregovorih me nobena stvar ni tako presenetila kakor to, da je bil bajtar, ki je živel v takem siromaštvu, daleč od tega, da bi blagroval vladarje tega sveta. Zavedal se je, da je pravo vladanje samo nesebična služba bližnjemu. Ak' hočeš kdaj slaven postati vladar, se zgodaj položi na žgalni oltar! Ali z drugimi besedami: Kdor hoče vladarsko si lepšati čast, na lastno že zgodaj pozabi naj masti Skrbeti za druge ne polni mošnjč, stori pa pokojno nam vendar srce. Naj dodam še tri izreke v zbadljivi obliki: Debela knjiga — dosti plevi Le zrna človek je vesel! Takole svari fante: Prismoda je mati, prismoda je hči — nikar zazijati se v take oči! O človeku, ki ima višji položaj, kot mu gre po njegovih sposobnostih, pa velja: Gosposka je suknja, gosposki klobuk, le škoda velika, da nosi ju — čuk! Izvirne poezije se končujejo s sedmimi soneti. Prvi ima naslov: Na grobu očetovem; drugi: Na grobu materinem; v tretjem se pesnik spominja smrti Antona Janežiča, buditelja koroških Slovencev, pisatelja in slovstvenega organizatorja. Pri pesniku kmetu se moramo čuditi, da se je lotil tako težke pesniške oblike. Kar ostrmel sem pa, ko sem videl, da je zložil tudi — pet sonetnih vencev. Tudi to nam potrjuje misel, da je bil Benedičič dobro znan s tedanjo pesniško modo, zlasti pa še s Prešernom. Vsak sonetni venec je napisal v poseben zvežčič. Dva sta domorodnega značaja in opevata slovanstvo. Avstrijo opozarja, da je njena prihodnost samo v slovanstvu (»Nevarna, Avstrija, so tvoja pota! Le v Slavi je bogata tvoja dota!«). En sonetni venec je izrazito nabožnega značaja. V sonetnem vencu z nenavadnim naslovom »Ogledalo« razmišlja o tem, kako nas videz vara in kako nas samo misel na smrt uči pravilno živeti. Za zgled, kakšni so Bene-dičičevi soneti, preberimo začetni sonet petega sonetnega venca: O smrt, ti tudi vredna si spomina! Al' strah pred tabo se mi v sr„ce sili, v bojazni te premišljam preobili; bridkost si vseh bridkosti ti edina. Da, gre ti najbridkejša desetina. Bi večno rajši udje se potili, % kot zvezat' enkrat tebi se pustili. O draga, draga si mi, solz dolina! Zastonj je strah, zastonj so vse bojazni! Smrt prošnji gluha vsaki je prijazni, nobena, oj, ji ne odide glava. V škrlatu ali pa v beraški halji v naročju tebi bomo vsi zaspali; podvržena je cela ti narava. Kako Benedičiču grenko življenje nikakor ni vzelo pravilnega gledanja na delo in na našo povezanost z vsemi ljudmi, nas uči leta 1870 (v sonetu: Vsi za enega, eden za vse!): Ak' hočeš vreden ud človeštva biti, do groba moraš vedno se potiti, nobena ura ti ne bod' zgubljena! Ne reci: Č'mu bi ubadal se za druge? Bodimo vsi si eden druz'ga sluge, pa roka vsaka pridna in poštena! Tej socialni modrosti kmečkega bajtarja res ne moremo ničesar dodati. V primeri z velikim številom pesmi je pripovednih spisov v nevezani besedi razmeroma malo. Benedičič je pisal v takrat-nemslogu vzgojnega pripovedovanja. Najbolj zanimive so kratke zgodbe, ki o njih pravit da jih je slišal od očeta ali pa jih je sam doživel. Benedičič zna lepo pripovedovati, je- zik ima krepak in domač, brez umetničenja in potvarjanja, kamor ga je pri pesmih silil verz; ni pa žal imel priložnosti, da bi se bil učil pri dobrih pripovednikih; ostal je samo pri kratkem ugotavljanju dogodkov, ki jih pripoveduje v glavnem zaradi koristnega nauka. Skušam naj odgovoriti samo še na vprašanje: Če je siromak bajtar toliko pisal — ali mu je to neslo tudi kaj dohodkov? Skoraj si ne moremo misliti, da bi bil v svoji revščini namenil toliko truda opravilu, ki bi mu ne bilo prav nič pomagalo pri skrbi za vsakdanji kruh. Čeprav je pel in pisal iz notranje potrebe, je nedvomno zložil nekaj pesmi tudi kot prošnjo za podporo. Najbolj odkrito toži o svojih stiskah v zadnji pesmi prvega sešitka. Osel pevec Osel pevec, zlata čist, rev vam svojih piše list; piše, da prihaja mu bridkd, milo piše ga tako: Nesrečna stvar jaz, osel star, od vile ujet prepoznih let tovorim ubog po svet' okrog, ubog. ubog, da, slabih nog. Trd bijem boj za živež svoj, ker vila ta, pevska gospa, preskopih rok mi meri sok ter čudnih muh odbija kruh. Tovornik siv pod zemljo živ tovorit' tje ne morem še: zatorej pa, l oh, do neba k vam solznih lic povzdignem klic: Oh, usmil'te se osleta me, ki tovor, zbad in bič in glad te sužnje dni mi vse greni. Kak' tovor moj potreb nebroj tišči me k tlom, to vem le sam. Za božji dar sem živ oltar. Darujte vsaj osletu kaj, ki sivobrad še poje rad. Tako sem se skušal nekoliko oddolžiti spominu našega vaškega pesnika in modrijana. Če pomislimo, da so nastale njegove pesmi v drugi polovici minulega stoletja in da jih je zložil samouk bajtar v največji revščini, smo lahko veseli v spoznanju, da je med našim preprostim ljudstvom mnogo biserov, o katerih širša javnost nič ne ve. Enega sem želel tu prikazati, da se nam okrepi vera v naš narod in v njegovo prihodnost. Dostavek Ko je bil spis že napisan, sem bežno prelistal v ljubljanski vseučiliški knjižnici vse letnike Zgodnje Danice od leta 1863 do 1899 (razen letnika 1874, ki ga po naključju nisem dobil) in našel v njih več Benedičičevih pesmi natisnjenih, kot sem pričakoval: en sonetni venec, sedem sonetov, 23 drugih pesmi pripovedne ali razmišljajoče v ebine in povest: Igralčev žalostni konec Benedičičeve pesmi so b le objavljene v letnikih 1870 (str. 33, 94, 1 !5, 146, 301), 1871 (str. 1), 1879 (str 247, 317), 1880 (str. 24, 32, 40, 48, 358, 374, 392, pri pesmih Hrast in kostanj in Najdražji biser in zaklad sem si pozabil izpisati stran) 1881 (str. 56), 1882 (rtr. 32, 414), 1883 (str. 225), 1884 (str. 328), 1886 (str. 30, 80. 102, 112. 208) 1892 (str. 278) in 1893 (str. 214). Povest Igralčev žalostni konec je izšla v Zgodnji Danici leta 1879 na straneh 339—40 in 346—7. Podpisoval se je različno: s celim imenom samo enkrat, sicer pa: Št. B-č, Štefan, Št., Štefan Kamnarjev, St, Kamnarjev, Kamnarjev, Štef. Kosem, Št. Kosem, Št. K-ov, Št. K. in Štefan Sopotniški. Kolikor sem mogel ugotoviti, se je v Zgodnji Danici oglasil prvikrat leta 1870, in sicer kar s štirimi soneti in s sonetnim vencem z »ravnilom« (magistral m). Sonetni venec ima naslov: Pozdravilo vesoljnemu cerkvenemu zboru, (Vesoljni cerkveni zbor je tisto leto zboroval v Rimu.) Pesem o Oslu pevcu, ki smo jo objavili v tem spisu, je izšla v Zgodnji Danici 1881 na strani 56 in sicer z drugim naslovom in precej spremenjena. Benedičičevo sodelovanje pri Zgodnji Danici nam lepo osvetljuje urednika Luka Jerana, ki je svojemu bližnjemu rojaku pomagal ne le k slovstvenemu ugledu, marveč gotovo tudi gmotno. Pogled v zgodovino Kitajcev dr. Maks Miklavčič Zadnja leta budijo boji kitajske ljudske armade veliko pozornost ljudstev po vsej zemeljski obli. Splošno prepričanje je, da razvoj teh bojev v obilni meri odloča, v kakšno smer, zlasti glede na notranjo ureditev držav, bo krenil razvoj človeštva v bližnji prihodnosti. Tega odločilnega vpliva nima Kitajska prvič v svetovni zgodovini. podobnega je bilo ob vpadu Obrov iz azijskih step na naša tla. Največji nomadski zalet, silne osvojitve Mongolov za Džingiskana in njegovega vnuka Kublai-kana, se je razvil nekoliko drugače: Mongoli so hkrati zasedli velik del Evrope in — vso Kitajsko; Kublaikan je stoloval v Pekingu, v kitajski prestolnici. V 13. sto- Starodavni kitajski zid, simbol stare Kitaj! Zato je potrebno, da na kratko pregledamo preteklost te velikanske države. Vpliv Kitajcev na potek splošne zgodovine je bil tudi v minulih stoletjih večji, kakor si navadno mislimo. Ker so na primer Kitajci v 3. stoletju s svojim zidom zaprli Hunom možnost, da si na Kitajskem naberejo plena, je hunska sila planila proti Evropi, prisilila Gote, da so se ali uklonili ali si poiskali novih bivališč, in tako L 375 sprožila gibanje, splošno znano preseljevanje narodov. Kdor količkaj pozna evropsko zgodovino, bo priznal, da je preseljevanje narodov bistveno preokrenilo razvoj držav in narodov v Evropi. Nekaj i. Slika kaže del zidu ob cesti proti Pekingu. \ letju smo bili torej Evropejci močno povezani z usodo Kitajcev. Svobodni del Evrope se je dogovarjal z Džingiskanom in Kublai-kanom za zavezništvo zoper skupne sovražnike — muslimane. Od tod tudi evropska poslanstva na tatarske dvore, tudi najpomembnejše poslanstvo, ko je šel beneški trgovec Marko Pol o na pot 1. 1273, se po dvajsetletnem bivanju na Kitajskem vrnil 1295 in nam prvi popisal silo kitajske države in njenih naprav. Ker se je država Ta-tarov (Mongolov) razcepila, iz njenih načrtov ni bilo prida nasledkov. Pozneje so Kitajci spet živeli zase, kakor imajo stalno nagnjenje, le v trgovskih stikih so ostali, radi ali neradi, z evropskimi državami. Prav po trgovskem poslovanju pa so Ki- tajci spet močno pospeševali gospodarski, tudi tehnični razvoj ostalega sveta. Izven njihove zemlje so se uveljavile pomembne kitajske iznajdbe in izumi, ki jih ne smemo podcenjevati. Za svetovni razvoj so s tem prispevali morda več kakor drugi stari narodi. Papir so na Kitajskem izdelo- Arabci, v Italiji so ga poznali šele okrog 1. 1300!) Strelno orožje, ki je predrugačilo vojskovanje v 14. stoletju, je bilo Kitajcem znano tisoč let prej, čeprav so smodnik v svoji miroljubnosti uporabljali zlasti za — umetni ogenj pri slovesnostih. Le nekaj časa pred Evropejci, v dobi dinastije Sung (960 Značilna kitajska pokrajina v južnem Šansiju. Dobro je videti ska-' lovite kadunje, polne rodovitne puhličaste zemlje. Posamezne ravnice, naravno stopnjevito razčlenjene, uporabljajo za obdelavo. vali že okoli 1. 100 pr. Kr. Tisk na ploščah je Kitajcem znan že izza 1. 590 po Kr., z gibljivimi črkami so tiskali že od 1. 1041. V teh izumih smo bili torej Evropejci mnogo stoletij za Kitajci. Še starejši je kitajski kompas! Že v 12. stoletju pr. Kr. so po kompasu določali nebesne sfrani na kopnem, osem stoletij kasneje so ga uporabljali tudi na morju. (Od njih so ga prevzeli do 1279), so izumili sami tudi strelno orožje. Izum smodnika res ni samo sreča, je lahko tudi usoden za človeštvo, kar nam pričajo strašne razvaline in človeške žrtve pretekle vojne, zato pa je večje koristi to, da so nam Kitajci posredovali svilo, njim znano že vsaj dva tisoč let, preden smo jo znali v Evropi sami pridelovati. Ali porcelan, ki smo ga mi po njihovem, vzorcu Budistični menih Upravni uradnik iz bližine Hangčoua. iz Šanghaja. zanimiv, ker je zelo podoben po svoji uporabnosti arabskim številkam. Kitajska pisava uporablja krasotno oblikovane, vendarle dosti lahko razumljive podobe in simbolična znamenja. Ko jim doženeš pomen, lahko bereš kitajske spise, ne da bi vedel, kako jih Kitajci izgovarjajo. Podobno, kakor razni narodi čitajo arabske številke vsak po svoje, vsak pravilno, razumeli pa se ne bi, če bi jih izgovarjali. Tako je kitajska pisava koristen izum, ki posreduje razumevanje raznih kitajskih govorov, močno različnih med seboj, bero pa njihove knjige tudi Korejci in Jartonci, čeprav morda ne znajo kitajski. Pri tem je osnova pisave dokaj preprosta, naučiti se je treba okoli 450 enozložnih besed, da moreš slediti pojme, ki jih Kitajci uporabljajo; za navadno dnevno rabo pa zadošča le kakih 30 do 40 pojmov. Kitajska pisava torej ni slab izum; mogel bi spodbuditi še druge narode, da bi si določili pisavo, ki bi jo vsi mogli brati, ne da bi se bilo treba učiti tujih jezikov. Znano je, da se tudi danes ukvarjajo izobraženi možje, kako bi po načinu kitajske pisave napravili znamenja, ki bi jih po vsem svetu vsak narod umel brati, dasi bi jih izgovarjal v svojem jeziku. Taka pisava s preprostimi znaki bi utegnila biti za trgovstvo v medsebojnem dopisovanju z najrazličnejšimi narodi res olajšava, duhovna kultura pa bi se na taki osnovi ne mogla graditi. Ko smo tako naznačili zgodovinski prispevek Kitajcev k splošni civilizaciji, ne bo napak, če po isti poti nadaljujemo in si še pred orisom njihove notranje zgodovine ogledamo najprej posneli šele v 18. stoletju, medtem ko Je bil tam v rabi najkasneje v 7. stol. po Kr. Seveda je na Kita skem še dolga vrsta drugih izvirnih kulturnih pridobitev, ki jim olajšujejo življenje, niso pa vse primerne, da bi postale last vsega človeštva. Že omenjeni predmeti nam dokazujejo, da imajo Kitajci velike zasluge za razvoj skupne človeške kulture, da so nekdaj že mnogo prispevali k skupnemu napredku in da zaradi svo'ega števila — Kitajcev je četrti del vse ne države Severne Amerike (ZDA) s skrbjo in z vnemo iščejo v tujini trge za svoje blago in za svoj kapital. Trgovska tekma je vtisnila pečat ameriški povojni politiki, ki izpodriva z dosedanjih položajev svojega najmočnejšega tekmeca — Anglijo — in se pri tem oslanja na Francijo, ki bi v svoji ljubosumnosti rada Anglijo politično in gospodarsko odrinila. Z brezobzirnim pritiskom na Veliko Britanijo in na druge države, združene v Mar-shallovem načrtu (glej lanski Koledar, stran 44 in dalje), si hočejo ZDA zagotoviti ne le svetovna tržišča, marveč tudi preprečiti naglo naraščajočo gospodarsko depresijo (upad, oslabitev) doma. Seveda so ZDA prevzele predvsem tudi tržišča premagane Nemčije in Japonske. Na konferenci, ki se je začela (a se ni uspešno končala) spomladi leta 1948 v Bogoti, prestolnici Kolumbije, so hotele doseči, da bi pri vsem izvozu iz * Južne Amerike v marshalizirane evropske države posredovale ZDA, ki bi jim ostal ves dobiček prevoza. Razen tega naj bi države Južne Amerike znižale uvozne carine in s tem odprle prosto pot industriji in kapitalu Severne Amerike. Svojo trgovsko in diplomatsko delavnost so začele ZDA uveljavljati tudi na področju dežel Arabske lige (glej lanski Koledar, stran 48). Preden bi se vojaško zasidrale, so začele z dolarsko vabo, češ da so pripravljene sodelovati pri njihovi gospodarski obnovi. Ta način »obnove« nam je znan že iz Marshallove pomoči državam zahodne Evrope, ki se je končal z vezmi vojaško-političnega pakta. ' Če se z Marshallovim načrtom uničuje gospodarska podjetnost evropskih držav, hoče na volitvah 2. novembra 1948 zopet izvoljeni predsednik ZDA Truman s svojim predlogom »za razvoj zaostalih področij sveta« (februar 1949) izpodriniti dosedanje evropske gospodarje iz njihovih afriških in azijskih kolonij. Te ameriške skrbi bi bile deležne zlasti dežele, ki imajo bogata ležišča rud. petroleja in premoga ali pa imajo vsaj ceneno delovno silo. Zaradi močne konkurence ameriške ifl i njo povezane nemške in japonske industrije je vedno manj britanskih industrijskih izdelkov na svetovnih tržiščih, tako da je bil leta 1948 izvoz iz ZDA dvakrat večji kot pred vojno, pa tudi izvoz iz mnogih drugih, neangleških držav je bil znatno manjši kot pred vojno. Na drugi strani pa povzroča ameriški izvoz v večini držav, s katerimi trgujejo ZDA in ki v njih manj kupujejo, kot jim prodajajo, zaradi pomanjkanja dolarjev čedalje večje težave pri finansiranju izvoza iz ZDA. Zato je kljub Marshallovemu .načrtu delež ZDA pri svetovnem izvozu padel od'26% v prvem četrtletju leta 1948 na 21% v zadnjem četrtletju istega leta. Vsako ameriško posojilo spravlja vsak-tero državo v odvisnost, ker ji določijo, kje in kaj sme kupovati, kakšne cene in carine sme nastavljati, s kom sme trgovati, kaj mora pridelovati in katere industrije pospeševati. Razkriti mora svoje morebitne vojaške skrivnosti, graditi vojaška oporišča in pristanišča ter strateške ceste. ZDA so ob pogajanjih za atlantski pakt izjavile', da ne morejo zagotoviti »obrambe« severnega Atlantika, če ne dobijo novih vojaških oporišč (ki jih imajo doslej že 589) tudi na obalah Atlantskega oceana. Vsi ti obrambni ukrepi pred namišljeno vojno nevarnostjo, ki naj bi grozila Ameriki z evropskega vzhoda in ki jo odevajo pod geslo križarskega pohoda zoper komunizem, stanejo ZDA velikanske vsote. Opozicija očita vladi, da gre v oboroževalne namene dve tretjini vseh davčnih dohodkov, da povzroča to zaskrbljenost širokih ljudskih množic glede mednarodne varnosti, da je ta politika nasprotna življenjskim pravicam in koristim ameriškega ljudstva in pomeni—podobno kot v Hitlerjevi Nemčiji — korak k pofašistenju političnega in javnega življenja v ZDA. Kakor pajek svoje mreže so razpredle ZDA svoje postojanke po vsem svetu, zlasti pa na področjih, ki mejijo na Sovjetsko zvezo in druge socialistične države. Na Daljnem vzhodu naj bi se razen Koreje čimprej iz premaganca prelevila v močnega vojaškega zaveznika Japonska, ki naj bi postala mostišče in poglavitni steber ameriške ekspanzionistične (osvojevalne) poli- tike na vzhodu, v kar naj bi se na zahodu preorganizirala Nemčija. Meseca julija 1948 sklenjena pogodba »O gospodarskem sodelovanju« med Turčijo in ZDA je odprla na stežaj vrata ne le ameriškemu kapitalu, ki se zanima za znatna ležišča nafte, premoga, železa, kroma, svinca in žvepla, marveč je po številnih »inštruktorjih« prišla tudi turška vojska pod ameriško nadzorstvo, kakor je tudi ves upravni in gospodarski aparat pod nadzorstvom tujih »strokovnjakov«. Turško samo-ljubje mamijo s slepili, češ da bi mogla Turčija prevzeti tudi vodstvo muslimanskega sveta, kar naj bi Angloameričanom služilo za utež proti revolucionarnemu protiimperialističnemu arabskenyi gibanju. Pod krinko »gospodarske pomoči« se skriva tudi rovanje ZDA v korist monarho-fašistične vladavine v Grčiji. Saj so tam ves čas izrabljali ameriško pomoč le za preskrbovanje z orožjem in za krepitev protiljudske reakcije, kar je povzročilo očitno vojno med ljudstvom in atensko vlado. Surova obmejna izzivanja, graditev oporišč in strateških cest, ki vse držijo proti mejam severnih sosedov, so resna grožnja za mir na svetu, zlasti ko so se v Generalni skupščini Združenih narodov sprožena pogajanja med Grčijo in njenimi severnimi sosedi razbila, ker Grki niso privolili v to, da bi razglasili meje z Bolgarijo in Albanijo za dokončne. Vse te vzroke napetega ozračja je ugotovila jugoslovanska vlada v svoji »Beli knjigi«, ki jo je kot spomenico konec meseca oktobra 1948 predložila Generalni skupščini Organizacije Združenih narodov (OZN). Sovjetska zveza je že leta 1944 sklenila z Anglijo sporazum o razdelitvi interesnih področij na Balkanu, po katerem je bila Grčija prepuščena Angliji. Toda ljudstvo se je proti volji grške komunistične partije in Sovjetske zveze uprlo nasilju monarhofa-šistov. Ta upor so skušali vodilni komunisti po dogovoru s Sovjetsko zvezo zatreti in so ga res zatrli, potem ko so odstranili voditelja grških partizanov, generala Mar-kosa. Krivdo za to izdajo nad grškim narodom pa so klevetniško naprtili Jugoslaviji. Vsaka »ameriška pomoč« v obliki Mar-shallovega načrta drži naravnost v kak spletkarski »obrambni« pokrajinski blok, ki nastajajo za hrbtom in izven Varnostnega sveta OZN, da se tako izognejo predpisani soglasnosti velikih držav. Da bi se ta soglasnost odpravila, je ameriški reakcionarni tisk sprožil ostro gonjo, ker bi se Varnostni svet po odpravi »veta« preoblikoval v poslušno orodje ameriške politike, ki bi se rada vtikala v notranje zadeve drugih držav. Saj morajo na primer države zahodnoevropske zveze dajati ZDA natančna poročila o vojaških pripravah, o razpoložljivih vojaških kontingentih, o zmogljivosti tovarn itd. Jeseni leta 1948 so na podlagi bruseljske pogodbe (18. marca 1948) ustanovili »stalni vojaški svet«, kj naj izdela vojni načrt, izvede poenotenje oborožitve ter izdela predloge za potrebno orožje in vojaško oprenio. V zvezi s temi pripravami je bil postavljen Montgomery za vrhovnega poveljnika vseh oboroženih sil petih držav bruseljskega pakta, s Kanado pa je bil (sredi novembra 1948) sklenjen sporazum o enotnem orožju, tako da je Kanada s tem združila svojo vojno industrijo z angleško in ameriško. Po vsem tem je jasno, da je zahodnoevropska zveza pravi vojaško-politični blok, ki so ga ZDA še razširile s severno-atlantsko pogodbo, katere besedilo so objavili natančno na obletnico bruieljskega pakta 18. marca 1949. Atlantski pakt, ki mu pripadajo razen ZDA, Kanade, Velike Britanije, Francije in držav Beneluksa tudi še Danska, Islandija, Norveška, Portugalska in Italija, ne more prikriti svojega izzivalno napadalnega značaja, ki se kaže zlasti z uzakonitvijo oboroževalne tekme (ki je popolnoma nasprotna vsebini in namenom ustanovne listine OZN) in pa v okolnosti, da držav ljudske demokracije sploh niso povabili k pristopu. Četrti člen pakta daje državam podpisnicam atlantskega pakta neomejene možnosti, da se vmešavajo v notranje zadeve katere koli države podpisnice, ako bi v njej nastale politične spremembe, ki bi ne bile všeč krogom, ki so organizirali novi blok. Saj je Dean Acheson, ki je z novim letom 1949 po odstopu G. Marshalla prevzel vodstvo zunanje politike ZDA, takoj po objavi pakta potrdil: »Komunistična vstaja v eni izmed držav podpisnic atlantskega pakta bi se lahko štela za priložnost za vmešavanje.« Atlantska pogodba po vsem tem ni orodje miru, marveč orodje nove vojne; iz- popolnil naj bi jo sredozemski in končno še pacifiški pakt, da bi mogli angloameri-ški imperialisti izkoristiti vrsto držav za svoja vojaška oporišča. Ker so napadalni nameni le preveč očitni, so ustanovili tako imenovani Evropski svet, ki je politično-gospodarsko združenje nekaterih zahodnoevropskih držav. Premotiti hočejo z bob-nečim naslovom javno mnenje ter preslepiti narode, kakor da bi taka federacija ne bila edinole orodje za izpolnjevanje vojaških navodil ZDA in njene podružnice Anglije, navadna priprega v vojno-hujskaškem vozu imperialistične politike. V svoji poslanici Kongresu je predsednik Truman (5. januarja 1949) odkrito poudarjal potrebo »vodstva« ZDA v svetu. Dejal je, da si ZDA želijo miru in medsebojnega sodelovanja in da podpirajo OZN, čeprav je znano, da si prav Amerika vneto prizadeva, da bi spremenila OZN v sredstvo svoje politike. Zato je ta organizacija torišče spopadov med socialističnimi država-( mi, ki grajajo neprenehne kršitve postavljenih načel in ki vodijo demokratične sile ter hočejo okrepiti mednarodno sodelovanje, mir in varnost narodov. Na seji Generalne skupščine OZN je 25. septembra 1948 šef sovjetske delegacije Višinski ugotovil, da se ZDA ženejo za svetovnim gospostvom,, kar povzroča resno zaskrbljenost ljudskih množic za ohranitev miru, kljub temu pa hočejo prikazati Sovjetsko zvezo kot nedemokratično in militaristično državo, ko vendar po treh letih po končani drugi svetovni vojni še vedno obstoji skupni angloameriški glavni štab in ko zahodne sile odklanjajo ruski predlog, naj bi vse države kot prvi korak za zmanjšanje oborožitve v enem letu skrčile vse kopne, pomorske in letalske sile za eno tretjino in naj bi se prepovedalo atomsko orožje, ker je to orožje napadalnosti, ne pa obrambe. Tudi naš zunanji minister Kardelj je v svojem govoru o proračunu za leto 1949 šibal sanje o svetovnem gospostvu ZDA, ki hočejo gospodariti na vseh tržiščih, ki bi se rade polastile vseh virov surovin in se vmešavale v notranje zadeve drugih držav; pojme nacionalne nedotakljivosti in neodvisnosti razglašajo za zastarele, z vojnimi grožnjami izsiljujejo svojo voljo, namesto gospodarskega sodelovanja na pod- Iagi enakopravnosti in namesto pravične razdelitve pomoči v vojni opustošenim državam delijo podpore izven organizacije Združenih narodov in s pogoji, ki pomenijo bistveno omejevanje neodvisnosti držav, katerim dajejo pomoč. Glede na Trumanove predloge o notranjih reformah, glede stalnega naraščanja nesorazmerja med cenami in kupno močjo na škodo potrošnikov, glede večanja brezposelnosti in glede podpiranja »razseljenih oseb«, med katerimi se pogosto skrivajo razni vojni zločinci, je opozicija pravilno poudarjala, da je treba zmanjšati stroške za oboroževanje in za podporo reakciji, pospeševati produktivna javna dela, inozemstvu pa dejansko pomagati le po OZN. Vodja opozicije H. Wallace je dejal, da sta »izobilje in varnost neuresničljiva za ameriški narod, dokler hodimo po poti, na kateri se naša materialna sredstva in delavske roke izkoriščajo za militarizacijo in oboroževanje«. Nemške in avstrijske zadeve Iz lanskega poročila (Koledar, stran 44) nam je že znano, da so med Sovjetsko zvezo in med zahodnimi velesilami nastala 'nasprotja glede uprave okupirane Nemčije, ki so dovedla med drugim do uvedbe posebnih valutnih reform in v nadaljnjih posledicah do prometne zapore Berlina. V svoji noti z dne 14. julija 1948 je Sovjetska vlada izjavila, da je neugodni položaj, v katerem so zahodni sektorji Berlina, nastal zaradi kršitve sklepov potsdamske konference in sporazuma štirih držav o kontrolnem mehanizmu v Nemčiji in v Berlinu. Tri države (ZDA, Francija in Anglija) so prekršile sporazume in sklepe s tem, da so na svojih okupacijskih področjih izvedle ločeno državno reformo, uvedle poseben denar za zahodne sektorje Berlina ter sploh skušale razkosati Nemčijo. Dvojna valuta v Berlinu bi prinesla gospodarsko zmedo, otežkočena bi bila uprava celotne sovjetske cone, za katero je Berlin gospodarsko in politično središče, nekontroliran promet bi razkrojil gospodarstvo vzhodne cone Nemčije, od koder bi Rusijo radi izrinili. Da bi sovjetsko vrhovno poveljstvo v Nemčiji to preprečilo, je najprej v svoji coni izvedlo denarno reformo, nato pa odredilo zaporo blagovnega, osebnega in denarnega prome- ta med Berlinom in zahodnimi conami, da se onemogoči nekontrolirana izmenjava dobrin in tihotapljenje valut. Konec meseca julija 1948 so se nato zahodne velesile obrnile na Sovjetsko zvezo s predlogom, da bi skupaj preučili zadevo glede blokade Berlina, ki so jo hoteli pre-dreti z »zračnim mostom«. Ker naj bi se v zvezi s tem obravnavala tudi širša, vso Nemčijo, ne le Berlin zadevajoča vprašanja, je Sovjetska zveza privolila v ta predlog. Meseca avgusta 1948 so bila nato v Moskvi pogajanja, ki so ob koncu meseca rodila sporazum, da se odpravijo omejitve v prometu in da se obenem uvede nemška marka sovjetske cone kot enotna valuta v Berlinu. Toda sporazuma niso uveljavili zaradi trdovratnosti berlinskih vojaških poveljnikov zahodnih velesil in njihovih vlad, ki se niso marale dogovoriti o jamstvih za preprečevanje motenj v gospodarskem življenju sovjetske cone. ZDA so računale, da bo na njihovo z vsem časnikarskim truščem objavljeno tožbo Varnostni svet gladko obsodil rusko »blokado« Berlina. Toda nevtralni člani Varnostnega sveta, ki niso pripadali velesilam, so skušali po vsej sili doseči poravnavo tega spora. Zlasti argentinski zastopnik se je veliko trudil, da bi zapadnjaki privolili v to, da bi bila v Berlinu veljavna le vzhodna, ruska marka. Po dolgotrajnih pogajanjih in razgovorih se je končno ameriška »tožba« med akti Varnostnega sveta založila. Konec oktobra 1948 so Rusi odredili nove prometne omejitve, da bi onemogočili načrtno ropanje sovjetske cone v korist zahodnih okupacijskih oblasti, Oskrbovanje Berlina z živili za prebivalstvo in s surovinami in gorivom za industrijo po »zračnem mostu« z letali je bilo združeno, zlasti v zimskih mesecih, z mnogimi težavami in je bilo razen tega tudi prepičlo. Končno so se 4. maja 1949 sporazumeli v New Yorku, da se olajša osebni in tovorni promet med zahodnimi in vzhodnimi nemškimi conafai in da bo še v maju v Parizu zasedanje Sveta zunanjih ministrov štirih velesil. Nato je vrhovni poveljnik sovjetskih zasedbenih sil v Nemčiji general Čujkov odredil, da se 12. maja 1949 odpravijo vse utesnitve v osebnem in tovornem prometu in da se glede tega ob- novi stanje, ki je bilo v veljavi pred prvim marcem 1948. Na temelju newyorškega sporazuma so se 23. maja 1949 v Parizu zbrali ministri štirih velesil in zborovali natančno mesec dni. Glede Nemčije so po brezuspešnih pogajanjih vsaj načelno določili, da se bodo nadaljevali napori za gospodarsko in politično enotnost Nemčije, kar so prepustili v skrb berlinskim okupacijskim oblastem. Realnejši so bili sklepi, ki so jih sprejeli glede mirovne pogodbe z Avstrijo, o kateri pa bomo spregovorili na drugem mestu. V zahodnih sektorjih Berlina so bile 5. decembra 1948 občinske volitve, ki pomenijo nadaljnje razbijanje nemške enotnosti. Sovjetsko okupacijsko poveljstvo je privolilo v to, da so na področju vseh štirih berlinskih okupacijskih con volitve v občinsko upravo s pogojem, da se zagotovi enotna in demokratična izvedba volitev. Predvsem bi morale zahodne velesile dovoliti delovanje demokratskim organizacijam, ki so jih v svojih okupacijskih predelih prepovedale. Vzporedno s tem bi bilo treba izločiti fašistične elemente ter odvzeti volilno pravico vojnim hujskačem. Ker je reakcionarna večina Iberlinskega magistrata odbila te predloge, je sovjetsko okupaciisko poveljstvo prepovedalo izvedbo takšnih volitev na svojem področju. Ločene občinske volitve v Berlinu so nov napad na enotnost Nemčije in nova kršitev po*sdamskega sporazuma štirih velesil. Ta sporazum o gospodarski in politični enotnosti Nemčije so zahodne velesile prekršile tudi s tem, da so ustanovile tako imenovani »parlamentarni svet«, sestoječ iz zasfopnikov raznih strank, in mu naročile, naj sestavi predlog o zahodnonemški ustavi. Parlamentarni svet je zasedal v Bonnu in razglasil ustavo zahodnonemške zvezne države 23. maja 1949 — kakor v zasmeh prav na dan, ko se je v Parizu začelo zasedanj Sveta zunanjih ministrov, ki naj bi preučili tudi vprašanje nemške enotnosti, ki jo je ta ustava dokončno razbila. Zoper sprejem take ustave sta glasovala le oba komunistična člana sveta, ki sta izjavila, da ne bosta podpisala listine, ki uzakonja razkosanost Nemčije. Angloameričani so imeli že od vsega začetka v načrtu, da se Nemčija razdeli in da njen zahodni del izrabijo v svoje impe- rialistične namene. Postala naj bi njihovo vojaško in gospodarsko oporišče za prodiranje na vzhod. Zato so ustavili razdiranje vojne industrije, saj zadnji čas ne razdirajo in ne razstavljajo tovarn v reparacijske namene, marveč kvečjemu zato, da se izne-bijo neljubih konkurenčnih podjetij. Ob francoskem ugovoru so se domenili, da dobijo velike porurske tovarne in rudnike zopet nazaj prejšnji nemški lastniki, češ da je treba industrijsko zmogljivost v zahodni Nemčiji obnoviti »v korist evropske obnove«. Francozi in Belgijci so bili zaradi tega vznemirjeni, saj naj bi bil po načrtu izvoz iz angleške in ameriške okupacijske cone za 25% večji, kot ga je leta 1936 imela vsa Nemčija. S tem velikanskim povečanjem nemško-ameriške trgovine bi oživela močna Nemčija, obenem pa tudi nevarnost, ki jo ta predstavlja za zahodno Evropo. Sredi aprila 1949 so se zahodne velesile enostransko (brez Rusije) sporazumele glede besedila okupacijskega statuta zahodne Nemčije. To se zopet ne ujema z jaltskim in potsdamskim sporazumom, po katerem morajo reševati Vprašanja Nemčije samo štiri velesile »kupno. Okupacijski statut pomeni dokončno in formalno razcepitev Nemčije z ustanovitvijo zahodnonemške federativne države. S tem statutom, je za rursko pokrajino uveljavljen še poseben rurski statut. Porurska težka industrija je prepuščena nemškim »skrbnikom«s Francozom so ugodili toliko, da bodo zastopani v komisiji, ki bo odločala o razdelitvi premoga in jekla. Komunistični predstavniki v parlamen>-tarnem svetu so ugovarjali zoper vsebine rurskega statuta, ki pomeni gospodarsko, aneksijo osrčja nemškega narodnega gospodarstva — Porurja. Statut onemogoča nemškemu narodu, da bi obnovil svoje mirnodobno gospodarstvo. Tudi demilitarizacija in demokratizacija nemškega gospodarstva ni uresničljiva, ker nemškim ma-gnatom premoga in jekla ni odvzeto-njihovo> imetje. Po drugi strani pa so z okupacijskim statutom ostali v veljavi vsi dosedanji zakonr zahodnih okupacijskih sil, s čimer so sankcionirani vsi enostranski ukrepi, ki imajo namen, spremeniti zahodno Nemčijo v vojaško oporišče. V upravi bodo nadzorstvo« nad nemškimi uradi prevzeli namesto vojaških poveljnikov civilni »visoki komisarji«. Okupacijski statut so poslali parlamentarnemu svetu v Bonnu z naročilom, naj ga kot uvod postavi v statut ustave zahodno-nemške države, kljub temu pa ostane okupacijski statut diktat zahodnih sil, jemlje nemškemu narodu vse pravice do samoodločbe in suverenosti, ki so mu bile zajamčene s potsdamskim sporazumom, in hoče hkrati za vedno razbiti Nemčijo kot enotno državno skupnost. V popolnem nasprotju z odnosi do sovjetskega dela zasedene Nemčije pa se ameriške in britanske oblasti na vse mogoče načine prizadevajo, da bi se vzpostavile čim tesnejše gospodarske vezi z Avstrijo, ki naj bi nudila vse potrebne ugodnosti za razvoj zahodnonemške industrije. Cela vrsta trgovinskih pogodb priča, kako se gazijo dogovori štirih velesil o gospodarski ločitvi Avstrije od Nemčije. Vzporedno z rastočo gospodarsko odvisnostjo se oživljajo novofašistične sanje o »skupni usodi« Avstrije in Nemčije, kar bi po svojih posledicah moralo privesti do nove politične združitve. Sovjetski visoki komisar general Kurasov je zato na seji zavezniškega nadzorstvenega sveta za Avstrijo (januarja 1949) upravičeno izjavil, da ti trgovski sporazumi in razne pogodbe gospodarskega značaja med Avstrijo in biconijo (ameriška in angleška zasedbena cona Nemčije), sklenjeni brez vednosti nadzorstvenega sveta in avstrijskega parlamenta, niso nič drugega kot pripravljanje pogojev za priključitev Avstrije k zahodni Nemčiji. Kar pa zadeva notranjepolitično življenje v Avstriji, bodo ljudske množice najbolj razgibale nove volitve jeseni leta 1949, ko poslancem potečejo mandati, ki so jih dobili leta 1945. V primeri s tem letom bo na letošnjih volitvah okrog milijon volivcev več; polovica med njimi jih je pomilo-ščenih nacistov, ki bodo sedaj imeli volilno pravico, drugi pa so razseljene osebe, ki so dobile avstrijsko državljanstvo, dalje bivši vojni ujetniki in pa mladina, ki leta 1945 še ni bila polnoletna. Ob volitvah leta 1945 je bila najmočnejša Ljudska stranka, ki je dobila tudi mandat za sestavo deželne vlade na Koroškem. Ker se Socialistična stranka kot njen tekmec boji, da bi si pri novih volitvah Ljud- ska stranka kljub izgubam med delavstvom vendarle mogla priboriti večino, si prizadeva, da bi na novo ustanovili čim ve6 novonacističnih strank, ki naj bi oslabile Ljudsko stranko s tem, da bi pobrale predvsem glasove pomiloščenih nacistov. Zahodne okupacijske oblasti pa snovanju novih strank niso naklonjene. Zato je izid prihodnjih volitev precej negotov, posebno še zaradi tega, ker sta se obe dosedanji vodilni stranki sporazumeli za povečanje davkov, za valutno reformo, za dvig cen in za davč^ ne olajšave velekapitalistom, kar pri delovnem ljudstvu ni ravno najboljše pripo--ročilo za njun volilni uspeh. Slovenci za mejami Že iz lanskega poročila smo mogli sPre-videti. da so naše zahteve glede pravične ureditve koroškega vnrašanja ostale glas vpijočega v puščavi. Še nadalje smo vztrajno pojasnjevali naše stališče in navajali upravičene zahteve koroških Slovencev. Toda zahodne velesile se za vse to niso zmenile in se niso niti potrudile, da bi zavrnile naše ugovore. Avstrra sama pa tudi ne kaže volje, da bi se zadeva rešila pravično in demokratično. Nasprotno, še nadalje zatira in nasilno germanizira, kar je nov dokaz, da je edini irhod v tem sporu ta, da se Slovenska Koroška pri. ključi k Jugoslaviji. V želji za sporazumno rešitev je na londonski konferenci zunanjih ministrov konec februar;a 1949 jugoslovanski delegat stavil komoromisni predlog. Po tem naj bi se sedanja meja popravila v korist Ju-goslaviie na pod^gi medsebojnega sporazuma. Tisti del Slovenske Koroške, ki bi še nadalje ostal pod Avstrijo, mora dobiti politično, gospodarsko in kulturno avtonomijo, tistim Hrvatom in Slovencem- pa, ki bi 06fali izven avtonomnega ozemlja, naj se zajamčijo man'šinske pravice; končno naj se Avstrija obveže, da bo Jugoslaviji plačala substancialne reparacije (reparacije v naravi). Ta avtonomna oblast bi morala imeti lastno upravo (vštevši tudi varnostno službo) z deželno vlado na čelu, svojo skupščino z zakonodajnimi pravicami v vseh za deželo važnih vprašanjih in lastne' sodne oblasti. Avstrijska vojska bi imela tu le nalogo, varovati meje, ki bi pa ne smele ovirati stikov z Ljudsko republiko Slovenijo. Ustava te avtonomne pokrajine bi morala biti vključena v mirovno pogodbo z Avstrijo in bi morala jamčiti zanjo Varnostni svet in OZN. Zahodne velesile so se izrekle zoper deželno avtonomijo in zoper plačilo reparacij, privolile bi le t kako megleno kulturno in gospodarsko avtonomijo. Ko so se 23. maja 1949 zbrali zunanji mi-nisitri štirih velesil v 'Parizu, da bi se razen o nemških vprašanjih pomenili predvsem tudi o mirovni pogodbi z Avstrijo, so koroški Slovenci zahtevali, naj jih zaslišijo. Dokazati so jim hoteli, da so napačne in lažnive trditve avstrijskega zunanjega ministrstva o položaju in pravicah koroških Slovencev. Zunanji ministri so bili za ta predlog gluhi, saj (razen francoskega) niti diplomatskega predstavnika FLRJ niso poklicali na posvetovanje, dasi so imeli vsi po vrsti daljše razgovore z avstrijskim zunanjim ministrom. Jugoslovansko stališče se je pri teh parišjcih posvetovanjih še poslabšalo, ker ga sedaj niti Sovjetska zveza ni več podpirala, da je ©lajšala sprejem svojih zahtev do Avstrije. Ko so prišle v javnost novice o neugodnem razvoju koroškega vprašanja (nespremenjene ostanejo mej« Avstrije, ki tudi ne plača reparacij, mora pa zajamčiti zaščito pravic slovenske in hrvatske manjšine), so se sredi meseca junija 1949 vršila po Slovenskem Koroškem protestna zborovanja zoper neupoštevanje slovenskih zahtev. Obenem pa so koroški Slovenci izrekli vladi FLRJ zahvalo za njeno odločno in načelno zavzemanje za pravilno in pravično rešitev usode Slovenske Koroške. Pokrajinski odbor OF za Slovensko Koroško pravi v svojem protestu, naslovljenem štirim zunanjim ministrom, da so njihovi sklepi odkrita kršitev načel prave demokracije in svobodnega odločanja narodov, očitno nasprotje z načeli atlantske listine in ustanovne listine OZN ter z vsemi tistimi načeli, za katere so se borili vsi narodi, med njimi tudi koroški Slovenci. Tik pred koncem pariške konference (20. junija 1949) je jugoslovanska vlada objavila komunike, v katerem pravi, da je Svet zunanjih ministrov glede jugoslovanskih zahtev sprejel take sklepe, ki jih ni mogoče označiti drugače kakor diktat zavezniški državi. Brez vsake utemeljitve so zavrnili upravičene jugoslovanske ozemeljske zahteve, temelječe na demokratičnem načelu samoodločbe narodov. Enako so odbili tudi zahtevo po narodni avtonomiji in po reparacijah, s katerimi bi bil nadomeščen le del škode za velikanska opustošenja in hude zločine, ki so jih na ozemlju Jugoslavije izvršile avstrijske okupacijske enote v sestavu nemških fašističnih čet. Jugoslavija se ne bo nikdar odrekla Slovenski Koroški kakor tudi ne upravičeni zahtevi po reparacijskih plačilih kot odškodnini za med vojno prizadejano velikansko gmotno škodo. Prav na dan, ko so zunanji ministri štirih velesil končali svoje (šesto) zasedanje ▼ Parizu (22. junija 1949), jim je naš pomočnik ministra 2a zunanje zadeve izročil odločen protest zoper njihove sklepe glede Slovenske Koroške in avstrijskih reparacij. Zahteval je, da Svet zunanjih ministrov vnovič razpravlja o upravičenih zahtevah Jugoslavije in da se k tem pogajanjem pritegne tudi jugoslovanski zastopnik. Sovjetska zveza se je že med vojsko sporazumela z velesilami glede Koroške, da bodo ostale meje Avstrije nespremenjene, vendar pa je na videz zastopala koristi Jugoslavije in izrabljala boj koroških Slovencev za priključitev k Jugoslaviji pri svojem trgovanju z imperialisti, da bi tako izsilila od velesil koristi zase. Ko je to dosegla, je prepustila koroške Slovence njihovi usodi in skušala odgovornost za to izdajo naprtiti Jugoslaviji. Kakor v Avstriji tako tudi v Italiji slovenski narodni manjšini ni z rožicami postlano. V Čedadu se je 1. maja 1949 zbralo na posvetovanje 181 delegatov iz vse Beneške Slovenije, ki so izvolili odbor Demokratične fronte Slovencev v Italiji ter pretresli spomenico z zahtevami, ki so iih zastopniki beneškega odbora Demokratične fronte izročili v Rimu predsedniku italijanske vlade. S to spomenico je beneško ljudstvo vnovič in tako rekoč uradno oznanilo svetu, da hoče živeti lastno življenj^ in da terja za svoj narodni obstoj tudi vse potrebne pogoje. To pa ni razburilo le italijanske buržoazije, marveč tudi uradne predstavnike Komunistične partije Italije, kakor da bi bila z izpolnitvijo upravičenih slovenskih zahtev ogrožena vsa civilizacija in kultura ter celo obstoj italijanskega naroda. In vendar ta spomenica ne zahteva nič drugega, kot da se v skladu s prevzetimi obveznostmi mirovne pogodbe ter z določili ustave izdajo posebni manjšinski zakoni, ki naj veljajo za vse Slovence v Italiji in ki naj s posebnimi deželnimi zakoni zagotovijo: 1. določeno število slovenskih zastopnikov v poslanski zbornici in v senatu, v deželnem parlamentu in v deželnem odboru ter sorazmerno število slovenskih zastopnikov v občinski upravi, kjer prebivajo Slovenci; 2. enakopravnost slovenskega jezika v vseh javnih uradih tistih krajev, koder prebivajo Slovenci; 3. obstoj in nemoten razvoj slovenskega osnovnega in srednjega šolstva povsod, kjer prebivajo Slovenci; 4. nemoten razvoj slovenskih kulturnih, gospodarskih in političnih organizacij; 5. pravico, izobešati slovenske narodne zastave in slovenske napise; 6. kaznovanje oseb, ki bi kršile določbe manjšinske zakonodaje. Demokratična fronta Slovencev v Italiji zahteva tudi, da se čimprej popravijo vse krivice, ki jih je fašistični režim povzročil italijanskim Slovencem. Beneški Slovenci so prepričani, da bo pravica zmagala prej ali slej. V tem upanju jih utrjuje in podžiga v osvobodilnih borbah prebujena narodna zavest ter obljuba svobodne domovine, da se za usodo tlačenih bratov ne bo nikoli nehala zanimati. ( Imperialistične sile želijo v korist ftalije rešiti tudi tržaško vprašanje v smislu izjave zahodnih velesil z dne 21. marca 1948. Ko je na zborovanju za tržaške občinske volitve ministrski predsednik De Gasperi obljubil vse storiti, da bo Svobodno tržaško ozemlje (STO) priključeno Italiji, so mu na Aorovanju v Kopru (17. junija 1949) slovenski in hrvatski zastopniki odgovorili, da Jugoslavija ne bo nikoli privolila v to, da bi žrtvovala še kateri koli del svojega narodnega ozemlja. Sicer pa je treba podvomiti o odkritosrčnosti Angloameričanov. Kajti vsa njihova politika glede Trsta se kaže v prizadevanju, da bi to važno jadransko pristanišče spremenili v imperialistično vojaško oporišče z ostjo zoper srednjo Evropo in Balkan. To se je pokazalo takoj ob osvoboditvi Trsta, ki so ga morale zmagovite jugoslovanske čete zapustiti; Julijsko Krajino so razdelili na dve coni, tržaškemu ozemlju pa ne dajo guvernerja, ker hočejo pač v nedogled podaljševati neurejeno stanje v Trstu in obdržati na tem področju svoje okupacijske čete. Pri vprašanju Trsta nam Sovjetska zveza od vsega začetka ni dajala nobene podpore, tako da je Jugoslavija osamljena morala popustiti ultimativni zahtevi Angloameričanov in se umakniti iz Trsta, ki ga je jugoslovanska armada osvobodila s hudimi boji. Angioameriška vojaška uprava v Trstu je sklenila (9. marca, 6. maja in 22. septembra 1948) z Italijo vrsto sporazumov, ki ustvarjajo v nasprotju z mirovno pogodbo popolno denarno, carinsko in finančno unijo angloameriške cone Trsta z Italijo. V teh sporazumih je tudi določeno, da vsi obstoječi trgovski in plačilni dogovori med Italijo in drugimi državami veljajo tudi za tržaško cono A, in to celo z veljavnostjo za nazaj, in sicer od dneva uveljavitve mirovne pogodbe (15. septembra 1947). Ko so 14. oktobra 1948 na predlog okupacijske uprave sprejeli to cono kot 20. člana Marshallovega načrta, je jugoslovanska vlada poslala 23. oktobra 1948 predsedniku Varnostnega sveta spomenico zaradi kršitve določb mirovne pogodbe z Italijo v zadevi enotnosti in neodvisnosti STO. To je izgubilo svojo ekonomsko neodvisnost, vključeno je v gospodarstvo Italije, brez odobritve italijanske vlade ne more niti izdelati niti spremeniti proračuna cone, ne more svobodno trgovati, kupovati mora blago v Italiji in prilagoditi svoje cene italijanskemu trgu ter izpolnjevati italijanske načrte za zgraditev tržaškega gospodarstva. Varnostni svet naj kot čuvar nedotakljivosti in neodvisnosti STO določi veljavnost tržaškega statuta ter razveljavi navedene finančne sporazume kakor tudi sklep o pristopu mesta k Marshallovemu načrtu, ker je svet zunanjih ministrov v Moskvi dne 22. aprila 1947 odločil, da je mogoče dajati zunanjo finančno pomoč Trstu zgolj iz rezerv OZN na priporočilo Varnostnega sveta. V omenjeni spomenici se je jugoslovanska vlada pritožila tudi zoper ukaz o sestavi •volilnih imenikov, s katerim je zavezniška ■uprava dala volilno pravico nedržavljanom tega ozemlja, osebam, ki so se naselile v Trstu med vojno ali pa po vojni, na drugi strani pa jemlje volilno pravico osebam, ki so bile v smislu statuta STO 10. junija ' 1940 italijanski državljani in so imele stalno bivališče na tržaškem ozemlju, ki pa so bile prisiljene izseliti se od tod zaradi fašističnega nasilja med vojno. Varnostni svet naj zavaruje tudi enakopravnost slovenščine v Trstu in odredi, da se spoštujejo določbe mirovne pogodbe o državljanstvu. — Vsa ta in podobna prizadevanja jugoslovanske vlade niso izboljšala stanja v STO. Okolnost, da se je razbila enotna anti-fašistična fronta v Trstu, je okupacijsko upravo pripravila do tega, da je za 12. in 19 maj 1949 razpisala občinske volitve. Značilno je, da je bilo okrog 200.000 volivcev. ko šteie vse ozemlje komaj 270.000 -prebivalcev. To so bili uvoženi volivci iz It^ije, ki so nekateri že pred dvajsetimi le'i zanustili Trst, in fašistični begunci iz osvobojenega istrskega ozemlja, medtem ko okrog 20.000 Slovencev ni dobilo vo-li'nih 'istkov ali pa so jim vzeli volilno pravico. T^'jub temu da so zasedbene vojaške oblasti razglašale, da so volitve upravnega ne pa političnega značaja, so italijanske meščanske stranke poudarjale, naj volitve dokažejo, da hoče Trst pod Italijo, nasprotniki pa so se izjavljali za spoštovani mirovne pogodbe in za samostojnost mesta Kljub vsemu pritiskanju je bilo na vsem ozemlju komaj 60% glasov za Italijo. Ako vzamemo okoliške občine zase, so d^bHe tam stranke, ki so zoper priključitev Trst* k Itiliii, 75 % vseh oddanih glasov. nb taki usmerjenosti prebivalstva je razumljivo da zahodne velesile niso kdo ve kaj vnete, da se uveljavi statut in imenuje guverner. Sovjetski delegat je 17. februarja 1949 v Varnostnem svetu izjavil, da je nedopustno, da se še nadalje zavlačuje imenovanje tržaškega guvernerja. Da bi končno le dosegli sporazum, ki so se mu Anglo-američani vedno izogibali in s tem imeno-van'e guvernerja dejansko preprečevali, se je tudi Rusija izjavila za kandidata (švicarskega polkovnika Fliickigerja), ki so ga ž prej predlagali drugi člani Varnostnega sveta Zahodnjaki pa so šli preko tega, kakor so zavrnili tudi zopetni predlog, ko se je 10. maja 1949 sešel Varnostni svet OZN ravno na zahtevo Sovjetske zveze, da vnovič razpravljajo o imenovanju guvernerja za STO. Skaljeno prijateljstvo Iz lanskega poročila vemo, da je Jugoslavija sklenila z državami ljudske demokracije vrsto pogodb o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Razen trgovinskih in splošnih gospodarskih stikov in sporazumov je podpisala z njimi tudi dogovore o kulturnem sodelovanju. Ta razgibana in vse panoge javnega, gospodar-skega in kulturnega življenja obsegajoča razveseljiva vzajemnost pa je dobila na sestanku Komunističnih partij v Bukarešti neljubo razpoko. Tam so namreč v odsotnosti jugoslovanskih zastopnikov 28. junija 1948 sklenili, da je treba jugoslovansko vlado odstraniti, ker da je nekdo govoril zoper Sovjetsko zvezo, ker da vodimo nacionalistično in prokulaško politiko, da nismo izvedli socializacije vasi, da je uprava osnovana na nedemokratičnih, terorističnih metodah, da imamo Ljudsko fronto, kakršna jim ne ugaja, in končno, da je treba odstraniti tudi Centralni komite KPJ, ki je v vojni vodil naše narode v osvobodilni borbi in jih pripeljal do zmage. Ta resolucija Informbiroja je iz trte izvita bojna napoved, zanaša škodljive teroristične metode v odnose med socialističnimi državami in pomeni očitno preziranje volje našega ljudstva, ki stoji trdno in neomahljivo ob svojih preizkušenih voditeljih. Po objavi resolucije so se odnosi držav socializma in ljudske demokracije do Jugoslavije pričeli razvijati v negativni, napačni in škodljivi smeri. Zunanji minister Kardelj je v svojem proračunskem govoru obsodil to zgrešeno pot gospodarskih sankcij in organiziranih obmejnih izzivanj: »Kršijo se pogodbe o prijateljstvu in medsebojni pomoči, nudi se vsa gmotna in moralna podpora izdajalcem in beguncem z bojišča izgraditve socializma, rahljajo se gospodarske vezi in ekonomske pogodbe se ne izpolnjujejo, kar nam povzroča težave v boju za socializem, rahljajo in trgajo se kulturne vezi, začenja se policijska ofenziva zoper naše gospodarske učence, ki so prišli v države ljudske demokracije, da bi se česa naučili in da bi bili živa vez pri zbliževanju z Jugoslavijo, ▼ Romuniji preganjajo predstavnike naših narodnih manjšin, najdlje pa se je v svojem sovražnem ravnanju spozabila vlada LR Albanije, ki je bila deležna prav izredne naše naklonjenosti. Vsi ti odnosi z državami socializma in ljudske demokracije so r nasprotju z osnovnimi koristmi socialističnega sveta, in to do naše države, ki je med vojno in po končani vojni dala pod vodstvom KP več dokazov kot katera koli druga država o svoji jasni revolucionarni m socialistični usmerjenosti in ki koraka v prvi vrsti po poti graditve socializma. Imamo,« je dejal Kardelj dalje, »jasno smer za izgraditev socializma in jasno protiim-perialistično stališče: samo brezvestni dogmatiki morejo misliti, da more iti "ta proces po enem kopitu, po eni šabloni in brez težav.« »Kominformska resolucija po vsem tem torej ne ustreza jugoslovanski socialistični stvarnosti, ne bo in ne more zavreti nadaljnje socialistične graditve, kakor tudi ne more omajati ljudstva na njegovi poti v skupnosti protifašističnih front demokratskih narodov. Jugoslovanov ne more biti sram, da korakajo baje preveč naglo in preveč ambiciozno na poti k industrializaciji, elektrifikaciji in zgraditvi socializma, da so njihovi načrti nerealni, neostvar-ljivi ter da baje podpirajo kapitalizem in kulaštvo. Kdo bi jim zameril, če nočejo, da bi njihove tovarne izdelovale le še kon-servne škatle, karbidne svetilke, vžigalnike in še kako drugo drobnjav, kopali naj bi rudo in izvažali surovine, ne pa da bi kovine predelovali v orodje in stroje — to naj bi od svojih .prijateljev' nazaj drago kupovali. Taka praksa bi se prav nič ne razlikovala od Marshallovega načrta in od najnovejše Trumanove zamisli o .pomoči za zaostale dežele sveta'.« Govoreč o napadih držav ljudske demokracije na Jugoslavijo, je maršal Tito na zborovanju v Pulju v začetku letošnjega poletja dejal: »Razumljivo je, da ne moremo poslušati srca in naenkrat napraviti prelom. Ne, tu mora obveljati pamet. Vemo, kaj misli bolgarsko, albansko, romunsko in madžarsko ljudstvo, kaj misli sovjetske*, poljsko in češko ljudstvo, in ni- mamo namena, da bi se zaradi raznih izzivanj ločili od teh narodov. Mi ljubimo te narode. Gotovo ne ljubimo raznih pustolovcev, izzivačev in obrekovalcev, toda te narode ljubimo. Zato bomo pokazali svojo skrajno potrpežljivost. Mi ne zahtevamo od vzhodnih držav nobene pomoči in je nismo zahtevali niti prej, temveč smo zahtevali samo to, da trgujemo na enaki podlagi, denar za denar, blago za blago, ker vemo, da je to potrebno njim prav tako kakor nam. Sedaj so prenehali celo s tem. Mi pa bomo naše blago, če ga oni nočejo, prodajali tja, kjer ga lahko vnov-čimo, ker ne bomo dovolili, da bi naš delovni človek zaradi tega gladoval. Za naš baker, svinec in rude, ki jih bomo prodali na zahod, bomo dobili valuto in bomo kupili stroje ter druge stvari, ki so nam potrebne. Z zahodom že imamo ali pa navezujemo gospodarske stike brez kakršnih koli političnih koncesij, in to je danes znano. Ko prodajamo naš baker in kupujemo stroje, ne prodajamo svoje zavesti in svoje duše, marveč samo baker.« Informbirojevski spaček bukareške resolucije je razkril v svojem govoru na proslavi dneva vstaje v Novem Sadu (7. julija 1949) Moša Pijade z ugotovitvijo, da so razbijaško spomenico napisali v Moskvi. Sprejeti bi jo bili morali brez ugovora in t£ko, kakor je bila napisana. Ker so bili nekateri udeleženci dovolj pogumni in se niso strinjali s predlogom, naj bi bila KP Jugoslavije izključena iz informbiroja, tedaj so predlagatelji zborovalcem ohromili voljo do samostojnega razmišljanja s senzacionalnim »dokazom«, češ da so v Polit-biroju CK KPJ angloameriški vohuni, da pa tega iz razumljivih razlogov ni mogoče razkrinkati. Ta kleveta je potem v javnosti napovedovala, da bo Jugoslavija prešla v tabor imperialistov, kasneje pa, da je že njihov agent in njihova »udarna pest«. Sleherni odpor zoper obrekovalno gonjo, vsako kritično razkrinkavanje obrekovalcev, sleherni naš odgovor na razna izzivanja, na teptanje pogodb, ki so jih vzajemno s fašisti imeli za cunjo papirja, na gospodarsko blokado, na obmejne napade, na poskuse vti-hotapljanja strahovalnih tolp in na vse razne oblike podžiganja protirevolucije v naši državi, vsak ukrep za obrambo živ- ljenjskih koristi naše države so obrekovalci imeli za »dokaz«, da smo že v imperialističnem taboru, ker da smo izdali demokratični tabor in da je naša politika sovražna Sovjetski zvezi in drugim državam informbiroja. Prav te države pa so iz agitacijskih nagibov hotele po vsej sili potisniti Jugoslavijo v kremplje kapitalističnega imperializma. Preprečiti so hotele, da bi nam ne uspela petletka, zato so začele izvajati zoper nas gospodarske sankcije. V začetku julija tega leta je na primer Poljska ustavila vse nadaljnje dobave blaga, ki bi jih bila morala poslati Jugoslaviji v smislu sklenjenih pogodb o gospodarskem sodelovanju in zamenjavi dobrin. Podobno tudi Madžarska in Češkoslovaška nista izvršili naših že vnaprej plačanih naročil samo zato, da bi zavrli v petletnem načrtu določeno industrializacijo naše domovine. Neverjetno hinavščino informbirojevskih voditeljev ter silno neskladnost med besedičenjem o enakopravnosti in med dejanji je pokazala vsa nadaljnja politika Sovjetske - zveze in njenih satelitov. Če preskočimo na primer izgone jugoslovanskih diplomatskih in poročevalskih zastopnikov iz informbirojevskih držav ali izključitev Jugoslavije iz zborovanja mednarodne organizacije novinarjev v Pragi ali to, da so jugoslovanski mladini preprečili udeležbo na svetovnem festivalu v Budimpešti ali onemogočili sodelovanje ob spominskem dnevu na žrtve fašizma v Berlinu, naj omenimo le še zloglasni budimpeštanski proces, ki se je pričel 16. septembra 1949 zoper bivšega ogrskega notranjega ministra L. Raika in njegove pajdaše. Beograjska vlada je že 18. septembra protestirala zoper nakano madžarske vlade, da bi z uprizorjeno pravosodno burko podtaknila vladi Jugoslavije vse tiste protirevolucionarne načrte, ki jih je Madžarska z vladami drugih informbirojevskih držav kovala, snovala in tudi že izvajala zoper socialistično Jugoslavijo. Ta proces, ki je bil uprizorjen na pobudo in z vednostjo Sovjetske zveze, je ta uporabila, da je glede na sodni obravnavi »dokazano«, umišljeno protisovjetsko zadržanje Jugoslavije z noto z dne 28. septembra 1949 enostransko razvezala pogodbo o prijateljstvu, medsebojni pomoči in po- vojnem sodelovanju med FLRJ in ZSSR, podpisano v Moskvi 11. aprila 1945 z veljavnostjo za dvajset let. Vlada FLRJ ugotavlja v svojem odgovoru (1. oktobra), da je bila prijateljska pogodba razvezana enostransko, navzlic večkrat izraženi pripravljenosti vlade FLRJ in navzlic njeni noti z dne 23. avgusta 1949, »da želi reševati vsa sporna vprašanja z vlado ZSSR v soglasju in v duhu z mednarodnimi obveznostmi, ki sta jih sprejeli obe vladi«. Odgovor jugoslovanske vlade še pribija, da izjave sovjetskih vodilnih oseb o nevmeša-vanju v notranje zadeve diugih držav, o svobodni volji narodov, da si sami urede življenje v svoji državi, o miroljubni politiki sovjetske vlade in tako dalje ostajajo samo prazne besede, če jih primerjamo s protidemokratično prakso, ki jo izvaja danes vlada ZSSR nasproti vladi neodvisne države, kot je Jugoslavija, ki je do ZSSR vedno izvajala politiko najiskrenejšega prijateljstva in sodelovanja. Kakor na namig so se pridružile samovoljni odločitvi in enostranskemu dejanju sovjetske vlade zapovrstjo vse druge irj-formbirojevske podložnice: 30. septembra 1949 sta verolomno odpovedali pogodbo Poljska in Madžarska, 1. oktobra Bolgarija in Romunija, 4. oktobra je končno sledila še Češkoslovaška. To je Sovjetska zveza hotela spraviti kot nestalnega člana v Varnostni svet. Napravila je vse, kar je mogla, da bi preprečila izvolitev Jugoslavije, zoper katero je razvila besno gonjo. Kljub ponudbam v grškem vprašanju in kljub grožnjam, da sc bodo mednarodni odnosi zaostrili in bi to utegnilo vplivati na sam obstoj OZN, je bila na seji Generalne skupščine OZN dne 20. oktobra 1949 izvoljena za leti 1950 in 1951 kot član Varnostnega sveta Jugoslavija na mesto Ukrajine, ki ji je potekel mandat. Ravno ta izvolitev pa nam prepričljivo kaže silen uspeh naše delegacije, ko je na zasedanju neusmiljeno, a stvarno pribila vse priihere igranja z besedami, vso hinavščino in oblastiželjnost voditeljev Sovjetske zveze, ki se je pokazala zlasti v njenem boju zoper svobodoljubno in miroljubno Jugoslavijo. Prav je dejal Moša Pijade v prej omenjenem govoru, da smo se naučili, da se v frazah o socialističnem initernacionalizmM lahko skrivajo najsebičnejše koristi velikih držav nasproti malim. Naučili smo »e, da se za frazo o podrejanju koristi posameznih narodov splošnim koristim socializma »kriva sebična politika, ki ima koristi drugih narodov za izključne kori»ti posameznikov, svoje državne koristi pa za izključne splošne koristi, ki se jim morajo vsi drugi žrtvovati. Našo odločnost, da si samostojno in neodvisno od kogar koli uredimo »vojo hišo, je jasno poudaril maršal Tito na proslavi pete obletnice LR Makedonije (2. avgu»ta): »Narodov naše države, ki so že v dejanjih videli, kaj pomeni socializem, ki v dejanjih vidijo, kaj pomeni graditev socializma, ne bo mogla nikdar nobena sila, od koder koli bi že prišla, odvrniti s te poti, niti. jih ne bo moglo omajati ali prestrašiti, da bi trdno ne branili svobode, nedotakljivosti in neodvisnosti svoje socialistične domovine.« V nasprotju z drugimi opisi političnega dogajanja, ki segajo do kresa, smo v tem poglavju, ki nas same tako živo zadeva in zanima, izjemoma dodatno opisali do-godbe vse do časa, ko je bil rokopis oddan v tiskarno. Ob zaključku tega poglavja naj še omenim, da so po objavi zloglasne resolucije vse države ljudske demokracije * Sovjetsko zvezo, ZDA, Anglijo in Francijo sodelovale na podonavski konferenci, ki je bila v Beogradu od 30. junija do 18. avgusta 1948. Vse obdonavske socialistične države so pri teh pogajanjih nastopale složno. Obranile so z novo konvencijo svojo izključno pravico, da bodo za naprej same odločale o režimu podonavske plovbe, čeprav so »e zahodne države sklicevale na »pridobljene pravice« iz časa, ko so bile podonavske države na pol odvisne in so imele v njih odločilno besedo jamstvene sile in pa močnejši sosedi. V preteklosti je bila plovba po Donavi pot za ekspanzijo v tuje prostore, odslej pa bo vezala neodvisne in miroljubne države ter pospeševala mirno mednarodno sodelovanje. Ko pa je bila ob koncu meseca januarja 1949 v Moskvi sklicana gospodarska konferenca predstavnikov vzhodnoevropskih držav, Jugoslavije niso niti vabili niti obvestili o sestanku. Na konferenci »o sklenili ustanoviti svet za medsebojno pomoč na gospodarskem področju. Ugotovili so, 13 Koledar , da se države ljudske demokracije niso hotele ukloniti diktatu Marshallovega načrta, ker žali njihovo »uverenost in je nasproten koristim njihovega narodnega £o-»podarstva. Srednji vzhod V tekmi za gospodarsko in politično premoč v deželah vzhodnega dela Sredozemskega morja j* po končani drugi svetovni vojni najvažnejše vprašanje, kaj »toriti z bivšimi italijanskimi kolonijami v severni in vzhodni Afriki. Razen poglavitnih prejšnjih kolonialnih gospodarjev teh pokrajin (Anglije in Francije) so se na obalah Sredozemskega morja pojavile še ZDA. Angleži ljubosumno pazijo, da si zavarujejo svobodno pot v svojem Sueškem kanalu kakor tudi nadzorstvo nad bogatimi iraškimi vrelci nafte, po katerih pa skomina tudi ameriške petrolejske truste. Ti gospodarski oziri povzročajo, da je politični barometer v Prednji Aziji zelo občutljiv. V lanskih palestinskih hpmatijah je stala v ozadju Velika Britanija, ki je letos sprožila tudi palačno revolucijo v Siriji, glede katere skuša za kulisami potolažiti razburjene Francoze, češ da gre pri tem le za to, da se izrinejo od tam tuje sile, pri čemer misli na ameriško pohlepnost in vladoželjnost. Po odredbi pariške mirovne pogodbe z dne 10. februarja 1947 bi morala biti usod« italijanskih afriških kolonij odločena do 15. septembra 1948. Zahodne velesile pa so zavlačevale obravnavanje te zadeve, da se izognejo mednarodnim obveznostim in da bi v določenem trenutku postavile Italijo pred izvršeno dejstvo, če bi se namreč mogle sporazumeti glede razdelitve kolonij. Sovjetska zveza )e dosledno nastopala kot zaščitnica hotenj kolonialnih narodov, da se dokopljejo do ne-odvisnosti. Od leta 1946 dalje je bila naklonjena, da se zaupa Italiji mandat nad vsemi njenimi bivšimi kolonijami v Afriki, ki naj bi trajal pod nadzorstvom OZN vse dotlej, dokler bi se te pokrajine ne mogle same upravljati; s tem je hotela Sovjetska zveza odtegniti ozemlja Libije, Eritreje in Somalije iz igre imperialističnih koristi. To svoie stališče je sovjetska vlada ponovila februarja leta 1948. podobno so se za italijanski mandat nad afriškimi kolo- nijami izrekle tudi Poljska (18. marca 1948), Češkoslovaška (1. junija 1948) in Jugoslavija (9. junija 1948). Zahodne sile pa odrekajo Italiji to pravico, ker so v Libiji, Somaliji in Eritreji zgradile vojaška pomorska in letalska oporišča, ki predstavljajo dopolnilo Marshallovemu načrtu v Sredozemlju in ob Rdečem morju, be Gasperijevi vladi ni do tega, da bi italijanskemu ljudstvu povedala, kdo brani njene stvarne koristi in kdo bi rad to sebi v prid preprečil. Ljudstvo slepi z obljubami o vrnitvi Trsta, a vlada ne sprevidi, da si hočejo tam Angloameričani ustvariti svoje oporišče za rovanje zoper dežele ljudske demokracije. Ker ima;o angleški in ameriški imperia-listi v severni Afriki vsak svoje posebne koristi zlasti strateškega značaja, Francozi bi se pa radi polastili bogatega petrolej-sk ega ozemlja v Fessanu, so zaradi vseh teh nesoglasij jeseni leta 1948 odložili z dnevnega reda pariškega zasedanja OZN us^do bivših italijanskih kolonij. S tem vprašanjem naj bi se ukvarjala spomladi leta 1949 Generalna skupščina OZN v New Yorku. Politični odbor Generalne skupščine OZN je 13. maja 1949 končal obravnavo o bivši laški afriški posesti. Zavrnil je novi posredovalni predlog Sovjetske zveze, naj bi Libija, Eritreja in italijanska Somalija prešle pod skrbništvo OZN, tako da bi Libija in Eritreja dobili neodvisnost v petih, Somalija pa v desetih letih. Z Rusijo je glasovala tudi večina arabskih dežel, ki jim naravno nobeno tuje varuštvo Afrike ni všeč. Sprejet je bil (po pogajanjih med Be-vinom in Sforzo sestavljeni) predlog, ki prepušča Cirenajko britanski, Fessan pa francoski upravi, medtem ko bi Somalijo in Tripolitanijo zaupali Italiji, a šele leta 1951, dotlej pa bi obe deželi upravljali Angleži. Zakulisni odpor nekaterih sil pa je bil tako hud, da je Generalna skupščina 07N ta načrt v celoti zavrnila (18. maja 1940). Zadeva kolonij, ki bi morala biti rešena že v enem letu po podpisu italijanske mirovne pogodbe, je bila zaradi ne-voščljivosti med nekaterimi velesilami zopet odrinjena na poznejši čas. Z resolucijo Generalne skupščine OZN je bilo 29. novembra 1947 določeno, da se v Palestini osnujeta dve neodvisni državi. judovska in arabska. Angloameričani pa bi namesto obeh neodvisnih držav rajši usfvarili arabsko-transjordansko zvezo pod vodstvom »britanskega emira«, transjordan. ske^a kralja Abdulaha. Z njegovo pomočjo bi Velika Britanija rada obnovila svoje gospostvo ali vsaj nadzorstvo nad Palestino S tem, da bi moral Izrael odstopiti Arabcem del ozemlja (Negev), ki ga je Generalna skupščina priznala Judom, bi se še bolj netilo sovraštvo med Arabci in Judi. Kljub temu, da je Varnostni svet že dne 15. junija 1948 naročil, da se morajo boji takoj nehati, so se nasprotovanja tako zaostrila, da je bil konec septembra leta 1948 v Jeruzalemu umorjen grof Bernadotte, pooblaščenec OZN za rešitev palestinskega vprašanja. Njegovi zadnji predlogi so imeli namen, da bi ugodili predvsem zahtevam in koristim Velike Britanije na Srednjem vzhodu. Na seji Varnostnega sveta (19. oktobra 1948) je novi vršilec dolžnosti posrednika OZN zahteval, naj Varnostni svet ukaže obema vojskujočima se strankama v Palestini, da takoj ustavita sovražnosti. Na zasedanju Generalne skupščine OZN konec meseca novembra 1948 je Sovjetska zveza zahtevala, da se tuje čete takoj umaknejo iz Palestine, ker se bo le tako vrnil mir v deželo. Tudi drugi delegati ljudskih demokracij so ob tej priložnosti grajali angleški načrt (ki so ga podpirale tudi ZDA) resolucije, ki na temelju Berna-dottovega osnutka zahteva priključitev arabskega dela Palestine k Transjordaniji, ker bi tako prišel pretežni del Palestine posredno po njenem vazalu pod nadzorstvo Velike Britanije. Azijski vzhod Angležem ne dela skrbi samo arabski in judovski svet, hude preglavice jim prizadevajo velika in z zemeljskimi dobrinami bogata področja vzhodne in jugovzhodne Azije, kjer zavzema narodnoosvobodilno gibanje in borba za demokratizacijo čezdalje večji obseg. Veriga revolucionarnih pretresov od Koreje in Kitajske preko Indokine, Indonezije, Malaje in Burme pa tja do Hajderaba-da v samem osrčju Indije povzroča resno zaskrbljenost državnikom v evropskih imperialističnih središčih. Vsa ta gibanja se hočejo otresti kapitalističnega izkoriščanja, doseči hočejo neodvisnost in demokratično ureditev svoje dežele ter rešiti nujna gospodarska vprašanja, predvsem kmetski, zemljiški problem. Angleži, ki jih podžigajo Američani z zahtevo po režimu »močne roke«, so začeli s poostreno vojaško intervencijo na Malaji, v Burmi in Indiji. Po izgonu Japoncev je Anglija dala Burmi lutkovno vlado, s čimer pa se ljudstvo ni dalo preslepiti. Izbruhnil je upor, v katerem burmanske narodnoosvobodilne čete pridobivajo z vsakim dnem več ozemlja. Ko se je poleti 1947 prenehala angleška suverenost nad Indijo, ki je postala neodvisen dominion, se je Velika Britanija sporazumela z Indijo, da indijske kneževine same odločijo, če hočejo pristopiti v sestav Indijske zveze. Indijska vlada si je nato močno prizadevala, da bi se dogovorila s Hajderabadom, največjo, prav sredi polotoka ležečo kneževino. Hajderabadski knez se je pogodil z indijsko vlado, ki ga je pustila na oblasti s pogojem, da prizna indijsko vrhovno oblast. Ko so bindustanski mogotci in spahiji zatirali prebivalstvo, je v nekaterih pokrajinah Hajdenabada nastala vstaja kmetov pod vodstvom KP, da bi strmoglavili kneze in ustanovili na osvobojenem ozemlju ljudsko oblast, razdelili zemljo in uvedli demokratične reforme. Indijska vlada se je teh uspehov ustrašila. Pod pretvezo, da Hajderabad ni neodvisna država, marveč sestavni del Indije, 50 zato v septembru 1948 vdrle njene čete od več strani v Hajderabad. Nato je knez opustil nadaljnji odpor in obljubil, da bo sestavil novo vlado po željah generalnega guvernerja Indije. Holandsko-indonezijski sporazum, ki so ga meseca februarja 1948 podpisali na ameriški ladji Ranwill, je pustil nerešeno celo vrsto vprašanj, kakor so na primer pogoji za sodelovanje Indonezijske republike v začasni splošni indonezijski vladi, plebiscit v pokrajinah, ki so po ranwilskem dogovoru prešle v nizozemske roke, in še več drugih zadev. Pri vseh sledečih pogajanjih so Nizozemci usmerjali svoje zahteve v to, da bi se odpravila neodvisnost republike, pa čeprav so že spomladi leta 1917 priznali suverenost indonezijske republike nad otoki Javo, Sumatro in Maduro. Medtem ko Holandci pogajanja venomer zavlačujejo z neutemeljenimi zahtevami, pošiljajo v Indonezijo vedno nova vojaška ojačenja. Po skoraj enoletnem premirju so 19. decembra 1948 s »policijsko akcijo« znova pričeli oborožen boj zoper indonezijsko republiko. Z letali so napadli prestolnico republike, ki so jo po osmih urah s padalci zasedli ter zajeli skoraj celotno vlado z vrhovnim poveljnikom indonezijskih čet vred. Nato je sledila akcija nizozemske vojaške policije na kopnem ter z nenadnim zahrbtnim udarom aretirala številne republikanske osebnosti in voditelje, vse z namenom, da se do kraja uniči Indonezijska republika. Ni dvoma, da je Nizozemska pripravila ta svoj napad s sredstvi, ki jih je dobila po Marshallovem načrtu. Brez tihe privolitve ZDA bi se nizozemska vlada ne drznila obnoviti napada, v OZN pa so svetohlinsko »obsodili« oboroženi nastop in ga označili kot nevarnega za svetovni mir. V imenu indijskega kongresa je Pandit Nehru ugovarjal pri Varnostnem svetu in zahteval, da se Indonezija priključi indijski skupnosti. Vsa demokratska svetovna javnost je grajala napadalca, ki je kmalu prenehal z bahavimi poročili o uničenju republike ter se omejil na zatrdila, da je »policijska akcija« končana. Proti osvajačem mestnih središč je nastopila narodnoosvobodilna vojska, ki je porok, da se holandskim imperia-listom in njihovim ameriškim zaplečnikom ne bo posrečilo spraviti indonezijskega ljudstva na kolena v njegovem boju za gospodarsko in politično neodvisnost. Z večjim uspehom so Američani delali na japonskem otočju. Vojaški diktator Japonske general Mac Arthur je zavrgel prijateljstvo s Kitajsko, kjer je zmagalo narodno demokratsko in protiimperialistično gibanje, izbral je Japonsko kot najboljše mostišče za prihodhjo ameriško politiko na Daljnem vzhodu. Ta preorientacija se j;e izvršila zato, ker ima Japonska velike imperialistične in še večje miliitaristične tradicije. Japonska je tudi industrijsko bolj razvita kot Kitajska, po svoji legi pa ima gospodovalen položaj v vzhodni Aziji. Po svojem ozemlju je Japonska majhna in zato prikladna za tujo zasedbo, medtem ko razsežnih kitajskih pokrajin ni mogoče držati v oblasti z majhno okupacijsko armado. 13* 195 Toda Japonska naj bi po ameriških načrtih ne bila le strateško oporišče, marveč tudi industrijska delavnica Daljnega vzhoda, prav isto, kar hočejo ZDA, da bi bila Nemčija t Evropi, Kitajska in druge deiele azij-ike celin* naj bi Japonski pošiljale surovine, od nj* pa kupovale izdelano blago. Prav to «o bili vzroki, da je Japonska tvegala, vojno s Kitajsko, le da te načrte sedaj v tvojo korist uresničujejo ZDA. Veren izraz tega prizadevanja je tudi »redi oktobra leta 1948 sestavljena japonska vlada; nače-iuje ji Sef liberalne stranke in predsednik japonskih monopolov Šigeru Jošida, drugi ministri pa so večinoma bančniki in poslovni ljudje. Nekaj zaskrbljenosti pa povzroča imperialistom izid volitev v spodnjo zbornico japonskega parlamenta, pri katerih je naraslo število poslanskih mest KP od prejšnjih itirih na 36, ki si jih je stranka priborila predvsem na račun Socialistične stranke. Sovjeteki predstavnik v komisiji za Dalj-' ni vzhod Panjuškin je konec oktobra 1948 grajal kršitev kairskih in potsdataikih deklaracij glede razoroževanja Japonske. General Mac Arthur je namreč ukazal, da se bivše japonsko veliko vojaško pomorsko oporišč« Jokosuki obnovi. ZDA so skušale Panjuškinove dokaze ovreči, češ, da so glasovi o obnavljanju tega pristanišča izmišljeni. Neverodostojnost tega zanikanja pa je potrdil sam ameriški tisk, ki se je na široko razpisal o obnavljanju vojaškega oporišča v Jokosukiju. Ob kapitulaciji Japonske je sovjetska armada na celini prodrla v sosednjo Korejo, s čimer je bila korejskemu ljudstvu dana priložnost in možnost, da začne premišljati o svoji prihodnosti in neodvisnosti. Program obnovitve Koreje kot demokratične države je bil izdelan na moskovski konferenci zunanjih ministrov štirih velesil meseca decembra 1945. V smislu teh smernic so ruske zasedbene oblasti v severnem delu polotoka nudile prebivalstvu vso svoio pomoč pri izvajanju ukrepov široke demokratične preobrazbe. Omogočile so snovanje samoupravnih oblasti, pospeševale so narodni preporod, izvedle so gospodarsko obnovo dežele, kmetje so dobili zemljo, industrija (ki je bila večinoma v rokah japonskih kapitalistov) pa je bila nacionalizirana. V južnem delu Koreje, ki so ga zasedle ZDA, pa navzlic moskovskim sklepom niso uvedli nobenih svobodoljubnih reform; še nadalje so ostali na krmilu kapitalisti in razni kvizlinški sodelavci. S pomočjo teh bi Američani radi preosnorali Korejo v svoje oporišče, ki so ga na Kitajskem izgubili. Meseca maja 1948 so bile po vsej Koreji resnično demokratske volitve, ki se jih je udeležilo 99% vseh volivcev v ruski in 11% vseh volivcev v ameriški zasedbeni coni. Nato je bil na prvem zasedanju velike ljudske skupščine Koreje v septembru 1948 sprejet razglas s prošnjo do ZDA in Sovjetske zveze, da obe hkrati umakneta svoje čete iz dežele. Velika skupščina je postavila prvo vlado republike Koreje, ki je v zvezi s to prošnjo izjavila, da more sama vzdrževati red po vsej državi. Rusija je takoj ugodila prošnji ter izdala nalog, da se do začetka leta 1949 vse njene čete umaknejo iz Koreje. Ameriška vlada pa sploh ni odgovorila, ker tudi noče priznati skupne vsekorejske vlade in nasprotuje sprejemu republike v OZN. Sama in njeni sateliti pa so priznali disidentsko vlado Južne Koreje, da s tem preprečijo združitev obeh delov Koreje v enotno in neodvisno demokratsko državo. V političnem odboru Generalne skupščine OZN v Parizu so v začetku meseca decembra 1948 ZDA s sprejetjem posebne resolucije spremenile Južno Korejo tudi formalno v ozemlje pod skrbništvom, kar je poljski delegat grajal kot oboroženo vmešavanje v notranje zadeve korejskega ljudstva po grškem vzorcu. Manj ugoden je zdaj položaj za tuje izkoriščevalce na Kitajskem, od koder meče državljanska vojna ža nekaj let svojo senco na dogajanja po vsem svetu. Leta 1912 je postalo starodavno kitajsko cesarstvo federalna republika. Njen soustvaritelj dr. Sunjatsen je istega leta ustanovil Kuo-mintang, koalicijo demokratičnih strank, ki je bila ob svojem začetku revolucionarna in napredna politična sila na Kitajskem, v kateri so sodelovali tudi komunisti. Ko pa je leta 1925 dr. Sunjatsen umrl, so reakcionarne sile v Kuomintangu izrabile to priložnost, da so postavile na vodstvo Čangkaj-ška; leta 1925 so razbile enotno nacionalno fronto in odstranile njeno revolucionarno smer, katere smoter je bil osvoboditev kitajskega ljudstva. Pod geslom »Azija — Azijcem« co začeli Japonci s svojo imperialistično napadalnostjo. Jeseni leta 1931 so zavzeli Mukden, nekaj mesecev potem pa so zasedli že. vse tri severovzhodne kitajske pokrajine. Kuo-mintanška vlada kljub podpori Amerike in Anglije ni nudila Japoncem pravega odpora. Pač pa je iz ljudstva samega zraslo narodnoosvobodilno gibanje, ki je ves čas okupacije, zlasti pa med drugo »vetovno vojno zadajalo japonskim četam občutne udarce. Ta narodnoosvobodilna borba je poleg protiimperialistične vsebine nosila že v kali tudi borbo za spremembo družbenih razmer na Kitajskem. Čangkajšek nI izvedel agrarne reforme, kardinalnega vprašanja vsega notranjepolitičnega življenja. Nasprotno, ie podpiral je veleposestnike ter vrgel bojno rokavico osvobodilni vojski. Ta je na osvobojenem ozemlju »trla stari jarem veleposestniške oblasti in fevdalnega izkoriščanja, uvedla je nove demokratične oblasti ter izvedla velike revolucionarne spremembe na vseh področjih javnega in gospodarskega življenja. Predvsem so bile z agrarno reformo izpolnjene stoletne sanje milijonskih množic kitajskih kmetov, da bodo odslej delali na svoji zemlji. Saj je poprej 70—80% vse obdelovalne zemlje pripadalo veleposestnikom, ki niso dosegli niti 10% števila podeželskega prebivalstva, 90% kmetov pa je imelo komaj 20—30% zemlje. Kitaiska ljudska armada ruši od jeseni leta 1948 dalje z naglimi prodori iz Mandžurije najtrdnejše Čangkajškove postojanke. Prve dni novembra leta 1948 so enote narodnoosvobodilne armade vdrle v zadnje kuoirtintangovsko oporišče v Mandžuriji, v skoraj dvomiiijonsko industrijsko središče Mukden. Čangkajšek je prosjačil ZDA za pomoč v vojski in denarju; pozneje je v svojem obupnem položaju poslal nad Trumana še svojo ženo. Narodnoosvobodilna vlada je izjavila, da ne bo priznala nobenih finančnih obveznosti Čangkajškove vlade, vsako oboroženo ameriško podporo pa bo imela za sovražen vdor. Za Mukdenom je padla v roke osvobodilne armade stara prestolnica Peking, sledila so mesta Cinan, Hsučou, Hankou, padla je Čangkajškova prestolnica Nanking m po krajšem obleganju se Je 25. maja 1949 podal šestmilijonski Šanghaj, največje me- sto in pristanišče na Kitajskem ter največje industrijsko in trgovsko središče Kuomintangovska vlada je že konec januarja leta 1949 prosila za mirovna pogajanja. Ker pa je hotela premirje izkoristiti za nove vojne priprave in ni marala aretirati in izročiti vojnih zločincev (tudi ne poglavitnega krivca bratomorne vojne Čang-kajška, ki pa je medtem izstopil iz vlade in armade), so se pogajanja razbila. Čete narodnoosvobodilne vojske so nato konec aprila leta 1949 prekoračile na liroki črti veletok Jangce in tudi po padcu Sanghaja nevzdržno napredujejo v smeri proti Kantonu in Hongkongu, kamor so z vso naglici zbežali vsi reakcionarji ter angleški in ameriški inštruktorji in trgovci. Nastal je popoln polom kuomiatangovc obrambe. Razen poraza s* je v nacionalistični vojski pojavil ie upor, ki je olajšal ljudski vojski njeno hitro napredovanje Poleg osvobojenih ljudskih množic se priključujejo osvobodilni armadi tudi številne edinice kuomintangovske vojske, ki je zlasti na mandžurskih bojiščih pustila neizmerne količine ameriškega vojnega gradiva. Po teh uspehih, ki so osupnili ves svet, je bil 15 junija 1949 ustanovljen v Pekingu pripravljalni odbor za sklicanje nove politične posvetovalne konfederacije. Ta bc pripravila ustanovitev ljudske demokratske republike Kitajske ter izbrala demokratsko koalicijsko vlado. V verigi dogodkov, ki se razvijajo na Daljnem vzhodu, pomeni zmagoslavni pohod kitajskega ljudskega osvobodilnega gibanja najvažnejše dejanje, ki je prekrižalo vse imperialistične načrte in do temeljev omajalo kolonialni kapitalizem. Vpliv revolucije skoraj polrailijardnega kitajskega naroda se bo razširil med uporne in zatirane narode južne Azije (Vietnam, Ma-laja, Burma, Indonezija, Indija, Koreja), kajti noben kitajski, niti ne ameriški zid ne bo in ne more zagraditi ljudstvom poti v pravično socialno svobodo. Zmage na Kjtajskem so resnično svetovno zgodovinskega pomena za zmago vsega naprednega človeštva, saj predstavljajo bistvene spremembe v razmerfu sil med taborom socializma in demokracije ter taborom imperializma. Napisano 30. julija 1949. Prisad, okužba, zastrupljenje dr. A. Arnšek Za te tri različne pojme, ki jih moramo v zdravstvu dobro ločiti, imamo v slovenščini tako povedne besede, kakor jih ima komaj mednarodno znanstveno izrazje. O prisadu govorimo, kadar se vsejejo ali vsadijo razne vnetje povzročajoče klice (bakterije) v ranice in rane na površini telesa. O okužbi govorimo, kadar zaidejo razne bolezenske klice v telo ali tudi na površino telesa, a v tem primeru morejo biti le nekatere natanko določene bolezenske klice. Za oba pojma, prisad in okužbo, ima znanstvena medicina izraz infekcija. Zastrupljenje je poškodba telesnih celic in sokov ter motnja njihovega pravilnega delovanja z raznimi strupi, ki zaidejo v telo; strupi morejo biti rudninskega, rastlinskega, pa tudi živalskega izvora ter so lahko plini, tekočine in trde gmote. Znanstveno se pravi zastrupljenju intoksi-k a c i j a . O klicah (bakterijah) na sploh Danes je veda o nevidnih klicah že silno napredovala in je tudi med ljudstvom že toliko razširjena, da v kulturnih deželah menda ni več človeka, ki bi ne bil vsaj nekaj že slišal ali bral o tem, dasi je ta znanost stara šele dobrih osemdeset let. Imenujemo jo bakteriologijo. Večji del vsega življenjskega ali organskega dogajanja na zemlji, na primer vse trohnenje in gnitje, se vrši s pomočjo raznih bakterij ali klic; niti en rastlinski list, ki pade s stebla, bi ne mogel strohneti, če bi ne bilo bakterij, ki povzročajo trohnobo in gnilobo; isto velja za vse rastline, vse drevje, vsa odmrla živalska in tudi človeška telesa. Vidimo torej, da bi bila vsa rast na zemlji, tako rastlinska kot živalska, že zdavnaj nemogoča, če bi ne bilo bakterij troh-nobe in gnitja, ker bi se bila zemlja že zdavnaj z vsem rastjem do nemogoče gneče na debelo prenapolnila. Kako neizmerne morajo biti količine teh bakterij, ker so nujno po vsej površini zemlje, seveda tudi v vodi. in pretvarjajo vse odmrlo po troh-nenju in gnitju v novo hrano, v gnoj za novo rast! Seveda tudi same sproti poginjajo in se sproti množe, kakor imajo že pripravne in zadostne hrane. Zopet druge bakterije pretvarjajo ostanke trohnobe in gnitja na zemlji in v zemlji v rodovitno prst, tako imenovani humus; tretje oskrbujejo razkrajanje raznega skalovja v rodovitno zemljo; četrte skrbe za vretje sladkorja v alkohol in ogljikovo kislino, na primer pri vinu, pivu in drugih sladnih tekočinah; te bakterije uporabljamo tudi kot navadni kvas za peko; pete za vretje tekočin in alkohola v ocetno kislino; šeste za kisanje mleka in predelava mlečnih sestavin v razne mlečne izdelke; sedme za posredovanje in dobavo dušika raznim rastlinam, s katerimi žive v skupnem sožitju in se z njimi tudi hranijo; osme za pravilno in zdravo izkoriščanje hrane v živalskem, pa tudi v človeškem črevesju in tako dalje. Mnoge vrste bakterij povzročajo bolezni pri rastlinah, živalih in pri človeku. Velik del teh bakterij je danes že znan in popisan v debelih knjigah. Vse te vrste bakterij žive, se hranijo, rastejo, se razmnožujejo in se nekatere tudi z lastn® močjo gibljejo; vse sodijo v vrsto gliv aK gob. Poznamo pa tudi precej vrst takšnih nevidnih klic, ki ne sodijo med rastline, ta je gobe, temveč med živali; te klice se ne imenujejo bakterije, marveč protozoi aK praživi; tudi vse vrste plesni sodijo h gobam. Nekatere vrste nevidnih klic, še posebna plesni, so tudi med sabo v vednem boju, tako da ena vrsta uničuje drugo, kakor vidimo tudi pri rastlinah in živalih. V živem rastlinskem, živalskem ali tudi človeškem telesu ne morejo živeti in se množiti klice smrtne trohnobe, pač pa žive lahko na površju teles, ker tako ne morejo škodovati organizmu. Tu čakajo dneva, ko bodo mogle zagospodovati nad mrtvim telesom. Omenjeno medsebojno uničevanje raznih vrst klic ume današnja zdravniška znanost uporabljati za pripravo izredno uspešnih zdravil iz ene vrste klic ali plesni zoper druge bolezenske klice, Znano tako zdravilo je penicilin, ki je že neštetim bolnikom rešil življenje. Drugo je streptomicin, ki ga uspešno uporabljajo pri nekaterih oblikah tuberkuloze. Vidimo, da človeški um zoper vse nevarnosti in sovražnike v naravi vedno odkriva tudi v naravi sami obrambna sredstva in pomoč. Ker so tako velikanske količine skoraj nepreglednih vrst klic na površju zemlje, je pač razumljivo, da so tudi na površju človeškega telesa, torej na koži, vedno velike količine najrazličnejših vrst klic, koristnih, pa tudi takih, ki človeku povzročajo najrazličnejše bolezni; to je tudi znanstveno ■natanko ugotovljeno. Skozi zdravo, nepoškodovano kožo klice navadno ne morejo vdreti v telo, vsaj ne v znatnejši količini; morejo pa se naseliti v kožnih luknjicah, ki služijo za odvajanje znoja iz kože na njeno površino, ali v luknjicah, ki odvajajo kožno mazlivo na površino kože. V teh luknjicah se morejo dolgo ohraniti žive in ob ugodni priložnosti se lahko začnejo močno razmnoževati in preiti v obmejno kožno tkivo, kjer povzročajo tako imenovane tvore (ture); te nadloge je med ljudstvom zelo veliko. Že to nam pove, kako važno je, da kožo pogosto čistimo s kopelmi ali vsaj z umivanjem in milom in da se čim pogosteje sončimo; sončni žarki kožo na:bolj čistijo. Neuk človek ob tvorih po navadi misli, češ to je prehlad, ki udarja iz telesa. Vidimo pa, da je vzrok čisto drug. Prehlad res lahko tu in tam ob nečistoči kože in ob pomanjkljivi ali neprimerni prehrani pospeši nastanek tvorov, ne more jih pa sam povzročiti; povzročijo jih edino prisadne klice, tako imenovani stafilokoki in streptokoki," njih zvrsti in še nekatere dru<*e klice. Tako nam je vedno jasneje, kako more nastati prisad in kaj je prisad. Če mforejo nastati vneti in boleči tvori že od klic, ki pridejo v kožo skozi naravne znojnice in tolščne luknjice, je pač razumljivo, da pridejo tem laže in v tem večjem številu v kožo in dedje v podkožno tkivo in v telo skozi rane, praske in razpoke na koži; saj vemo, da je na koži vedno dovolj najraznovrstnej-ših klic. Na nekaterih delih telesa jih je po navadi več, na drugih manj; največ jih je bržčas na rokah, ker pridejo najbolj v doti-ko z raznimi stvarmi. Nikoli pa ne vemo natančno, katere klice so ta ali oni čas na tem ali na onem kraju na koži, ker klic s prostim očesom ne vidimo, pa naj jih je še toliko; vemo pa, da jih je več tam, kjer je na koži več nesnage. Začetek in razvoj prisada Da so na koži vedno povzročitelji prisada — streptokoki, stafilokoki in njih zvrsti — vemo iz vsakdanje skušnje, pa tudi iz znanstvenih poskusov. Vse razne klice namreč lahko s poljubnega kraja presadimo na gojišča, pripravljena nalašč v ta namen, in klice se na njih mogočno razmnožijo v posevke, ki jih lahko s prostim očesom vidimo kot plesen raznih oblik in barv, pod drobnogledom pa določimo njih vrsto. Iz navedenega sledi, da moramo vsako, tudi najmanjšo ranico na telesu, ki jo dobimo pri vsakdanjih opravilih, imeti že v trenutku, ko nastane, za prisaje-n o in moramo z njo že takoj od začetka temu primerno ravnati, če se hočemo zanesljivo izogniti posledic. Če bi prisadnih klic morda ne bilo na koži tam, kjer smo se ranili, so pa na predmetu, s katerim smo se ranili. Že v trenutku, ko prisadne klice pridejo v kožno rano, se začne v tkivu, kamor klice pridejo, svojevrstno dogajanje. Tu so namreč za te vrste klic izredno ugodni pogoji za hrano, rast in hitro razmnoževanje, tu je za bakterije Indija Koromandija: v temi so, skrite pred soncem, na vlagi, v najugodnejši toploti, obdane krog in krog z najboljšo hrano; začno se hitro množiti in pri tem izločati v večjih množinah svoje iztrebke, ki so za telesno tkivo dražljivi ali celo strupeni. Če bi telo takega nevidnega sovražnika brez odpora trpelo, bi že v nekaj urah preplavil vse telo, ki bi moralo v tem času odmreti. Klice prisada bi morale torej svojo žrtev prepustiti klicam trohnobe in gnitja ter bi pri tem tudi same poginile. V resnici pa ni tako. Telo ima močna obrambna sredstva, svoje borce zoper vsiljive in škodljive klice. Te borce začne že v trenutku, ko klice vdro v rano, zbirati, jih mobilizirati in jih takoj organizirano pošiljati na kraj sovražnega vdora; takoj se začne boj na življenje in smrt. Ti borci so bela krvna telesca in bela mezgovna telesca; kri in mez-govina jih začneta v množinah prinašati na bojišče in bele krvničke in mezgovničke začno klice obkoljevati in jih kar dobesedno požirati, da bi jih napravile telesu neškodljive in jim ubranile razmnoževanje. Bele krvničke se na bojišču izločijo iz krvi, ki se mora zaradi druge važne naloge, prehrane telesa, nemoteno pretakati dalje po krvnih žilah; izločene bele krvničke napravijo nekak zid med klicami in krvjo, da bi ubranile klicam, da bi vdrle v krvne žile in :se razsejale po vsem telesu; tako namnožene bele krvničke so znani gnoj, ki se nabere v prisajeni rani. Gnoj je torej nujno, da, življenjsko važno obrambno orožje telesa pri prisadu. Če pogledamo kapljico tega gnoja pod mikroskopom, vidimo, kako so posamezne bele krvničke nasičene s prisadnimi klicami, ki so jih požrle. Medtem ko borci varujejo kri, da je čista sovražnikov, pa ostanejo pota mez-govine odprta in prehodna tako za bele krvničke in mezgovničke kot za klice. To pa le do bližnjih mezgovnih bezgavk, kjer tudi v mezgovnih kanalih in bližnjih mezgovnih bezgavkah divja neizprosen boj, če so klice odporne in dovolj številne. Za.to kmalu opazimo od prisajene rane v smeri proti bezgavkam rdeče proge in bsžgavke same otečejo. Zunanja znamenja notranjega . boja so: 1. Zaradi večjega dotoka krvi v okolico prisajene rane vsa okolica, s progami do bezgavk pordeči. 2. Zaradi kopičenja belih krvničk in mez-govničk na kraju prisada se pritisk na občutljive konce živcev znatno okrepi in vsa vneta okolica, posebno pa središče boja se s progami in bezgavkami vred razboli. 3. Zaradi ^omenjenega večjega dotoka krvi in zaradi boja samega, v katerem ginejo tako klice kot tudi domače borke, se kraj boja segreje; pri obsežnejšem in srdi-teišem boju utegne vročina zajeti tudi vse telo. 4. Zaradi vseh teh dogodkov kraj prisada tudi oteče. Rekli smo, da moramo vsako, tudi najmanjšo ranico imeti že ob njenem nastanku za prisajeno, vendar nas vsakdanja skušnja uči, da prisad ni pri vsaki ranici enako močan; pri mnogih ranicah prej opisanega boja skoraj ne opazimo, ker telesni borci s prisadnimi klicami — bodisi da jih je malo ali da so življenjsko slabotnejše — kar pri vdoru samem hitro opravijo in jih uničijo ter se ranica brez vidnega izliva gnoja kmalu zaceli. Pri drugih prisadih pa utegne opisani boj seči na široko, celo čez ves ud, tako da se gnoj nakopiči na več krajih in utegne ta boj uničiti celo važne notranje dele uda, na primer živce, mišice ali celo dele kosti, in ud okrni. Najbolj boleči in nevarni so prisadi na prstih in na dlaneh. Zato je treba vsako poškodbo na rokah imeti za resno poškodbo, ker vemo, da je že ob nastanku prisajena, ne vemo pa vnaprej, kako se bo prisad končal. Poznamo tudi rane, ki ob nastanku niso prisajene; to so vse opekline od ognja, kropa, vroče pare, od1 jedkih kislin in jedkih lužnin in še nekaterih drugih kemičnih spojin. Klic v teh snoveh namreč ni in te snovi jih med delovanjem na kožo tudi na njej uničijo; vročina in nekatera kemična sredstva namreč klice hitro umore. Toda take rane po navadi že takoj ob nastanku prisadi poškodovanec sam ali pa neuki ljudje, ki mu priskočijo na pomoč s tem, da polagajo nanje stvari, polne raznih pri-sadnih klic, ali da celo pihajo nanje, da bi jih hladili; v ustih in dihalu ima človek vedno dovolj najrazličnejših klic, tudi pri-sadnih. Tudi rane, ki jih delajo zdravniki pri operacijah, niso in ne smejo biti prisajene; zato je potrebna posebno stroga previdnost, da niti z zrakom niti z zdravnikovim dihom ne pride v rano kaka klica. Okužba z bolezenskimi klicami skozi rane Razumljivo je, da morejo priti v kožne rane ne samo prisadne klice, marveč tudi vse druge, ki so na površju zemlje in so prišle — kakor že — tudi na našo kožo. Kužne klice raznih bolezni se razlikujejo od prisadnih po tem, da vsaka njih vrsta povzroča v telesu ali na raznih delih telesa svojo čisto posebno bolezen. Večji del teh kužnih klic v ranah na srečo kmalu pogine v boju z obrambnimi silami telesa; je pa tudi nekaj vrst kužnih klic, s katerimi se moremo okužiti tudi skozi rane ali pa prav posebno skozi rane. Zaradi boljšega pregleda delimo kužne klice po telesnih delih, ki jih najrajši napadajo, v bolezenske klice: 1. dihal, 2. prebavil, 3. živčevja, 4. spolovil, 5. kože, 6. oči, 7. otroških bolezni in 8. krvi. S kužnimi klicami prebavil in dihal se skozi kožne rane po navadi ne okužimo; izjema je le bacil tuberkuloze, s ka- terim se okužimo pogosto tudi skozi kožne rane. To se rado dogaja posebno na obrazu; tako zbolimo za tuberkulozo kože ali tako imenovanim 1 u p u s o m , ki se zelo težko zdravi. Tudi sicer bacil tuberkuloze, ki je prišel skozi kožne rane v mezgovne bezgavke, od tod vedno ogroža druge dele telesa, ker se more v ugodnih razmerah iz tega žarišča razsejati dalje po telesu. Po svoji škodljivosti je bacilu tuberkuloze podoben tuidi bacil gobavosti, ki ga pa t naših krajih ni. Tudi z bacilom azijske kuge je podobno. Najnevarnejše okuženje skozi rane povzročajo bolezenske klice živčevja. Naj-zahrbtnejši in najnevarnejši je tu bacil teta n u s a. Ta klica je kužna za živčevje, za hrbtenični mozeg in za možgane. Najrajši in največkrat je v vrtni' zemlji, v kurjem in konjskem gnoju, na gnojiščih in v dvoriščni zemlji. Ako smo imeli s temi stvarmi opravka in smo se kjer koli na telesu ranili s stvarmi, ki so bile onesnažene z omenjeno zemljo ali gnojem, moramo Čimprej v ambulanto, da dobimo injekcijo zoper tetanus; te injekcije so danes še najzanesljivejše sredstvo, da bolezen ubranimo. Če odlašamo in se bolezen razvije, je zdravitev jalova in se navadno konča s smrtjo. Tetanus nastopi šele nekaj tednov po okužitvi rane; če smo se ranili na glavi, torej bliže možganov, more nastopiti bolezen že v dveh do treh tednih, pri ranah na roki nastopi nekoliko pozneje in še pozneje pri ranah na nogi, in sicer zato, ker se bacili tetanusa širijo vzdolž živcev proti možganom in hrbteničnemu mozgu. Največkrat se je rana na. roki ali nogi že zdavnaj zacelila, ko nenadoma nastopijo k,rči tetanusa po obrazu iivnato po telesu; zdravljenje je potem mogoče le v bolnišnici. Tetanusu najbolj podobna je pasja steklina, ker se tudi povzročitelj te bolezni širi le vzdolž živcev k možganom. Po ugrizu ali drugačni poškodbi od steklega, neznanega ali sicer sumljivega psa mora poškodovanec čimprej v tako imenovano antira-bično ambulanto ali k najbližjemu zdravniku, da ga ta pošlje v pristojno ambulanto, kjer dobi potrebne injekcije zoper steklino; le tako je mogoče upati, da bolezen sama ne bo nastopila. Med spolnimi kužnimi boleznimi sta dve( s katerima se človek okuži skozi rane, in sicer trdi čir ali sifilis in pa mehki čir; posebno prva je nevarna in usodna ne le za okuženega, temveč za cele družine, če ne pride pravi čas v zdravniško zdravljenje. Vse kužne klice, ki povzročajo nalezljive bolezni kože, morejo seveda skozi kožne rane še prav posebno hitro in na široko okužiti kožo. Najbolj je znan in razširjen šen ali erizipel. Zoper to bolezen ima zdravilstvo danes zelo zanesljiva. in hitro delujoča sredstva, tako imenovane sulfa-midove preparate, ki so obenem tudi zelo uspešno zdravilo zoper prisad. Bilo bi napačno, ko bi ne omenili garij, dasi to v bistvu ne sodi semkaj, ker se z garjami ne okužimo skozi rane, marveč skozi zdravo kožo. Je pa te nadloge v povojnih letih med ljudstvom zelo veliko in marsikje o tem še nimajo prave jasnosti. Te bolezni ne prenašajo klice, temveč prava živa u š , ki pa je tako majhna, da je s prostim očesom ne moremo videti. Ta uš se zarije sama — kot krt v zemljo — v zdravo kožo, v kateri potem rije in si išče hrane. Njeno ritje pod kožo ali sredi nje povzroča mučen srbež, ki je navadno zvečer, ko ležemo v toplo posteljo, neznosen. Človek se nehote kraspa, posebno otrok si z nohti odpira na koži nove ranice, ki so seveda vrata še za druge prisadne in vnetje povzročajoče klice. Zanesljivo zdravilo zoper garje so razne žveplene masti in tekočine, ki uš tudi sredi kože hitro umorijo. Toda enako važno kot zdravilo samo je pri zdravljenju garij pravilno ravnanje. Uš namreč sama leze iz kraja v kraj, se vgnezdi v telesno in posteljno perilo, v obleko in v druge predmete. Uš moramo torej ne samo n"a koži z mazanjem, temveč tudi v perilu s prekuhavanjem in pranjem ter v obleki z razuševanjem uničiti, če hočemo, da se garij rešimo. V tem tiči vzrok tako pogostih tožb, da zdravnik ni napisal uspešnega zdravila zoper garje. Otroške kužne bolezni in kužne bolezni oči se po navadi ne prenašajo skozi kožne rane, temveč z izkašljanimi kapljicami ali pa s posrednim ali neposrednim dotikom in prenosom od bolnika na zdravega. V nekaterih krajih Slovenije je posebno ne- varna očesna bolezen trahom; tudi kužno bolezen črne koze moremo šteti med te bolezni. S klicami krvnih kužnih bolezni se moremo le izjemoma okužiti skozi kožne rane, ker pridejo v kri večinoma le z vbodom ali ugrizom raznega mrčesa. Sem prištevamo med drugim najbolj znano malarijo, ki je v raznih predelih Jugoslavije še močno razširjena; na človeka jo prenaša posebne vrste komar, imenovan anofeles. Omenimo naj še, da morejo vse vrste kužnih in bolezenskih klic, ki se človeku vgnezdijo kjer koli v telesu, povzročati razna akutna ali tudi dolgotrajna revmatična obolenja; ni se torej čuiditi, da je revmatizma med. ljudmi toliko. Iz vsega povedanega je jasno, da pri prisadu in okužbi ne moremo govoriti o pravem zastrupljenju; prisadimo in okužimo se z živimi klicami, zastrupimo pa se z neživimi, mrtvimi snovmi, recimo, tudi s kuhanimi ali praženimi strupenimi gobami, s kačjim strupom, s strupenimi plini, z mišnico, s svincem, z živim srebrom in z raznimi jedkimi, strupenimi tekočinami. Že prej smo omenili, da nekatere vrste kužnih klic izločajo iztrebke, ki so za okuženo telo tudi močni strupi, na primer klice da-vice, kolere in še nekaterih drugih; v teh primerih govorimo potem tudi o drugotnem ali sekundarnem zastrupljenju. Naše telo pa je tako popolno zgrajeno, da takoj začne samo stvarjati strupe zoper strupene iztrebke klic in to je znanstvena medicina izkoristila tako, da z raznimi postopki pripravlja zdravilne serume in razna cepiva zoper klicne strupe. Takšna cepljenja uporabljajo danes za večino kužnih bolezni, pri nekaterih z večjim, pri drugih z manjšim uspehom. Zgodi se cesto, da pride pri velikih in razsežnih ranah hkrati mnogo in raznih klic naravnost v krvni obtok, na primer pri porodih in spovitjih; to so zelo nevarna obolenja; imenujemo jih gnojna okužba krvi a'i sepsa in so bila do najnovejšega časa skoraj vselej smrtonosna; danes jih že precej uspešno zdravijo s penicilinom. Varujmo se prisada in okužbe Sovražnika se lahko branimo, če ga poznamo in vemo, kje tiči; zato je za zdravje ljudstva zelo važno, da se čim več ljudi seznani z današnjimi dognanji o kužnih klicah. Važno je tudi, da se pri nalezljivih boleznih ravnamo po uradno določenih predpisih, da tako ustavimo širjenje nalezljivih bolezenskih klic z bolnikov na zdrave ljudi. Tri nujno potrebne stvari moramo opraviti v takih primerih: 1. Izolirati, to je ločiti nalezljivo bolne od zdravih; to napravimo najzanesljiveje, če kužne bolnike oddamo v posebej za to določene oddelke v bolnišnicah; v domači oskrbi pa naj bodo v posebni sobi s posebno, zanesljivo postrežbo. 2. Opraviti moramo karanteno, to je v posebnih, ločenih prostorih moramo opazovati zdrave ljudi, ki so bili kakor koli, četudi le malo časa s kužno bolnimi v istih prostorih ali celo v "ožjem stiku. Karantena traja toliko časa, kolikor ga pri posameznih kužnih boleznih preteče od okužbe do nastopa bolezni; ta čas poznamo iz skušenj. 3. Opraviti moramo dezinfekcijo, to je razkužitev. Razkužiti moramo vse prostore, v katerih so bili nalezljivo bolni, četudi le najkrajši čas, nadalje vse predmete, ki so jih nalezljivo bolni uporabljali aH so bili z njimi v dotiku ali v njih bližini, in končno tudi ljudi, na katerih bi utegnile biti kužne klice. Sobe ali cela stanovanja nam razkužijo tako imenovani dezinfektorji, ki nam jih pošlje zdravstvena oblast. V manjšem obsegu in zlasti zoper prisadne klice raz-kužujemo sami: roke si umivamo v tekočinah, ki klice hitro pomore; to so med drugim 3 % karbolna raztopina, lizolova raztopina, vinski cvet, hipermanganova raztopina in še druge; perilo prekuhamo, ga operemo in zlikamo; obleko skrbno zlikamo z vročim likalnikom; tla odrgnemo s toplo vodo in lugom, prav tako tudi pohištvo; stene pobelimo z apnom, ki tudi hitro ubija klice. Pogosto kopanje in sončenje nam čisti kožo. Za rane imejmo v domači lekarni vsaj tri stvari: 1. nekoliko jodove tekočine, 2. čisto ali sterilno gazo in nekaj obvez, 3. lonček 10% sulfamidove masti ali sulfamidovega praška. Ranice do velikosti enega milimetra lahko namažemo zjodovo tinkturo, večjih ran pa ne mažimo z jodom, marveč dajmo na gazo malo sulfamidove masti ali praška< to denimo na rano in obvežimo. To je najzanesljivejše sredstvo zoper prisad. Padavine - vremen je v letu 1950 Uspeh marsikaterega podjetja je odvisen od vremenja. Kmetovalec, gospodarstvenik in tudi privatnik lahko porazdeli svoje delo pravilno, ako približno ve, kakšno bo vreme. Vsakdo misli pod besedo »vreme« ne morda, kolikšna bo »temperatura«, marveč ali bo deževalo ali ne, torej kdaj in k'akšne bodo padavine. Iz obstoječega vremenskega stanja morejo meteorologi sklepati, kakšno bo vremenje, samo za nekaj dni naprej, in še to ne s popolno gotovostjo. Meteorologi se poslužujejo tudi primerjav, kako se je vremenje ob takem in takem stanju kdaj prej razvijalo. Toda vse take ugotovitve so bolj ali manj negotove. V Mohorjevem koledarju za leto 1949 smo pojasnili na strani 133 v 8. odstavku, da bo n. pr. vremenje v letu 1949 takšno, kakršno je bilo že enkrat prej v isti razvojni dobi sončne aktivnosti, kot je leto 1949. Leto 1950 je drugo leto po m a k s i -m u sončne aktivnosti, zato je treba poiskati v preteklosti leto, ki je tudi drugo leto po maksim«, n. pr. 1862. Vremenje v letu 1950 bo verjetno takšno, kakor je bilo 1862. Podobni naravni pojavi povzročajo tudi podobne posledice, toda nikdar popolnoma enakih. V naravi je samo medsebojna podobnost. V omenjenem Koledarju smo pojasnili, v katerih mesecih v letu 1949 bo več ali manj padavin. To pa našemu kmetovalcu in gospodarstveniku ne zadošča. Ti bi gotovo raje vedeli, katere dni vsakega posameznega meseca lahko pričakujejo več ali manj padavin, kdaj bo morda sušno ali pa mokro, da si svoje delo pravilno porazdlele. Kakor smo že prej omenili, je vsako vremenje odvisno od naravnih pojavov, ki ga prav za prav predvsem povzročajo. Izvor vtsega je pa — sonce. To vrsto dolgoročnih vremenskih napovedi bi lahko imenovali napoved na osnovi primerjalne statistike podobnih naravnih pojavov na soncu. Tudi glede zim, ali bodo izredno astre in mrzle ali pa navadne, mile ali manj ostre, lahko dolgoročno sklepamo na osnovi naravnih pojavov v dobi sončne aktivnosti. To smo tudi pojasnili v Mohorjevem koledarju za leto 1949 na strani 130 v odstavku 5, in sicer za zimo 1 9 4 8/ 1 949. Za nekatere prihodnje zime pa smo pojasnili v tedniku »Tovarišu« v štev. 20—23 iz leta 1949. To vrsto dolgoročnih napovedi zim bi lahko imenovali napoved zim na osnovi naravnih pojavov v soncu v dobi njegove aktivnosti. Razen omenjenih dveh načinov dolgoročnega ugotavljanja vremenja in ostrih zim nam je uspelo dognati še tretji način: katere dni vsakega meseca bo več ali manj padavin. Ta način temelji na osnovi naravnih p o j a v o v , ki se dado v naprej i z -računati. Napoved v naslednji tabelici je p r v i č objavljena ter velja za leto 19 5 0 za vso Slovenijo. Kdaj pozneje bomo pojasnili, kako izračunavamo naravne pojave, ki povzročajo posamezne dobe. Celo kmečki vremenski pregovori temelji na stoletnih opazovanjjih. Ti pregovori bi bili zelo točni, ako bi jih uporabljali v pravih letih. Novi način ravnokar omenjene napovedi bo tudi dognal, v katerih letih bomo m orali uporabljati kmečke vremenske pregon ore, da bodo imeli vedno vsaj verjeten uspeh. Tablica je razdeljena na mesece, vsak mesec pa na posamezne dneve v letu 1 9 5 0. V vsakem mesecu so nekateri dnevi črno, drugi pa črtkasto zaznamovani, nekaj dni pa je nezaznamovanih. Tako so nastale posamezne krajše ali daljše črno zaznamovane dobe. Ravno tako so nastale tudi črtkasto označene dobe. Drugi dnevi pa so neznamovani — beli. Tablica nam pove sledeče: a) Črno zaznamovani dnevi: sklepamo, da bodo v teh dobah obilne padavine, v poletnih mesecih pa nevihte. b) Črtkasto zaznamovani dnevi: sušno vremenje, le manj padavin v primeri z »a«. c) Lahko je mogoče, da se dobe pod »a« i n »b« nekoliko zavlečejo ali pa prej prično. d) Nezaznamovani dnevi — beli:Vteh dnevih so padavine redke in le krajevnega značaja. V splošnem bo vremenje v letu 19 5 0 sledeče: od pričetka leta bodo padavine valovito naraščale do meseca avgusta, meseci : oktober, november in december bodo manj padavinski, bolj suš- ni meseci. Padavine v zimskih mesecih so: sneg, v poletnih mesecih pa dež. Glede na dosedanje uspešne napovedi in na osnovi vseh treh načinov prognoz z največjo verjetnostjo pričakujemo, da bo mogoče v prihodnjei vremenje in posamezne dobe vremenja celo za nekaj let v naprej izračunavati na osnovi naravnih pojavov. Pripombe h koledarju I. T, Tudi v letošnjem Koledarju ie za vsak dan izračunano, obklej sonce vzide in zaide, in sicer za vzporednik 46° severne širine, ki gre skozi Ljubljano, proti vzhodu skozi Laze, Litijo, Šmar-tin, Radeče. Sevnico, Rajhenburg. Podsredo; proti zahodu pa skozi Dobrovo, Horjul. Žiri, Idrijo, Vojsko. Za slovenske kraje severno aH južno od Ljubljane ni velike razlike, komaj kako minuto, in je praktično niti ne opazimo. Za vzhod in zahod sonca je naveden srednji krajevni čas, za lunine faze pa srednjeevropski čas. Kadar je sonce natančno v meridianu kakega kraja na južni strani neba, tedaj je ura dvanajst ali poldne po krajevnem času tistega kraja. Kadar je sonce na primer na 15 meridianu. ki gre blizu Trbovelj, tedaj imajo tam poldne. Zemlja se zavrti za eno dolžinsko stopinjo v štirih minutah; ker je na primer Idrija eno dolžinsko stopinjo zahodno od Trbovelj, imajo v Idriji poldne po krajevnem času šele štiri minute pozneje kakor v Trbovljah. Sonce pa ne pride vsak dan natančno v 24 urah zopet v meridian istega kraja, temveč samo štirikrat na leto, in sicer 25. XII.. 16. IV., 15. VI. in 1. IX. Zemlja namreč ne kroži vedno enakomerno okrog sonca, zato pride sonce nekatere dni pozneje, druge dni pa prej v meridian istega kraja. Da se ta neenakomemost izravna, so astronomi izračunali in uvedli dozdevno srednje sonce, ki se docela enakomerno giblje po nebu in pride natanko vsakih 24 ur zopet ▼ meridian i»te4» kraja Tako prihaja praTO sonce med 25. XII. In 16. IV. največ za 14 minut prepozno v meridian, med 16. IV. in 15. VI. pa prehitro, največ do štiri minute; med 15. VI. in 1 IX. spet prepolno, naiveč za šest minut, In med 1. IX. in 25. XII. prehiti največ za 16 minut Te razlike upoštevamo in s tako imenovano časovno izravnavo dobimo dozdevno, srednje ione«, ki enakomerno kroži. Čas, izračunan po dozdevnem soncu, imenujemo srednji krajevni čas. Ako na primer 11. II. v Ljubljani sonce zaide po krajevnes času ob 17,19, zaide tudi v Idriji po krajevnes idrijskem času ob 17,19 istega dne. Seveda pa krajevni čas pri sedanjem promet« ni primeren. Na potovanju bi bilo vedno treba kazalce na uri premikati, ker je v vsakem kraju drug krajevni čas. Zato so leta 1890 uvedli pasovni čas. Zemljo so razdelili v 24 pasov, izmed katerih vsak meri 15 dolžinskih stopinj. Pas od 7,5 do 22,5 dolžinskih stopinj vzhodno od Greenwicha (Griniča) je srednjeevropski pas. Vse države, ki so v tem pasu, imajo isti srednjeevropski čas, določen po meridianu. ki |e 15e vzhodno od Greenwicha. Ta meridian gre nekoliko zahodneje od Trbovelj in vzhodneje od Kočevja. Kadar je na primer poldne na tem meridianu (Trbovlje) po srednjeevropskem čas« (ki je obenem krajevni čas), tedaj je hkrati poldne tudi v Nišu, v Ljubljani in v Idriji, čeprav po 2. IV, in 26. IX. 19,05 2,20 20,09 3,32 21,30 4,54 21,44 5,17 21,59 5,40 6,- 23,19 7,02 0,19 8,14 krajevnem čas« t Nišu kaže ura skoraj 12,28, ▼ Ljubljani 11,58 In v Idriji 11,56. Srednjeevropski čas je ▼ naši državi odločilen. Po njem morajo biti uravnane vse ure ln ves promet. Ako hočemo ugotovit!, obklej po srednjeevropskem času vzide in zaide sonce, kar je v Koledarju navedeno v krajevnem časa, prištejemo za kraje, ležeč* ob idrijskem meridianu dve minuti; za kraje ob trboveljskem meridianu, po katerem je srednjeevropski čas določen, ni pri-števka, ker je tam, kakor smo že omenili, krajevni čas enak srednjeevropskemu. Tako na primer zaide sonce v Trbovljah dne 11. H. po srednjeevropskem časa ob 17,19, v Ljubljani ob 17,21 in r Idriji ob 17,23. Mrki. Kakor smo že spredaj na 3, strani zapisali, bosta letos dva popolna lunina, en obro-častl sončni mrk in en popolni sončni mrk. Tu navajamo še nekatere podrobnosti. Popolna lunina mrka bosta dne Luna stopi v polsenco ob . . Luna stopi v zemeljsko senco ob Popojn lunin mrk se prične ob Sredina mrka ob..... Konec popolnega mrka ob . . Luna zaide ob...... Luna zapusti zemelj. senco ob Luna zapusti polsenco 3. 4, ob Za mrk so navedeni podatki v srednjeevropskem času. Dne 2, 4, bo mrk ves čas mračenja viden. Dobri dve uri po vzhodu lune, se bo pričel mrk, ko bo stopila luna v zemeljsko polsenco, kar pa more opaziti le izurjeno oko. Ko bo luna v meridianu na južnem nebu najviše, bo že konec pomračenia. Popoln mrk bo trajal le 29 minut. Če bo luna takrat rdečkasta ali kake drugačne barve, bodo povzročili to sončni žarki, ki gredo mimo zemlje proti luni, se lomijo v našem ozračju ter tako zaidejo do površine lune, ki se svetlika. Večkrat luna ob popolnem mrku docela izgine, če se omenjeni žarki nič ne lomijo. Mrk dne 26. 9. ne bo tako ugoden za opazovanje. Luna bo na južnem zahodnem nebu ter bo zašla dvajset minut po končanem popolnem mrku, ko bo še deloma pomračena. Pri mrku dne 2, 4, se bo pričela mračiti luna na vzhodnem robu (ako gledamo proti luni, na levem robu), senca bo zapustila luno na zahodnem robu, nekoliko severno. Prt mrku dne 26. septembra bo videti samo, ko bo luna na vzhod-nt® rsbu zašla v zemeljsko senco, kdaj pa jo bo zapustila, pri nas ne bo videti, ker bo luna prej zašla. Obročasti sončni mrk dne 18.3, bodo videli na Antarktiki, v južni Afriki, v Atlantskem južnem oceanu in v najbolj južnem delu Južne Amerike. Popolni sončni mrk dne 12. 9. bodo mogli opazovati v ozkem pasu, ki drži z Arktike čez najbolj vzhodni del Azije na Tihi ocean. Mrk bo trajal največ 1 minuto 13,7 sekunde. Konjunkcija je srečanje lune s kakim planetom ali planeta s planetom na isti dolžini v smeri sever—jug. V našem Koledarju je v posebni preglednici navedeno, koliko ločnih stopinj je kak planet navidezno oddaljen od lune ali od kakega drugega planeta. Vedeti moramo, da meri premer lune 30 ločnih minut in da bi zato dve luni, mišljeni druga ob drugi, merili eno ločno stopinjo: videli bi ju torej v kotu 1°. Srečanja na neba v letu 1950 Ure so navedene po srednjeevropskem času. Dan Ura Januar 1 3 9 11 25 30 7 10 16 27 6 6 6 7 15 18 21 23 31 12,00 7,00 5,53 7,27 14,00 19,38 3,10 16,— 2,34 3,52 6.36 20,06 21,— 6,— 21,05 5,36 7,— 23,55 2 2 3 5 6 11 22 23 28 5 13 16 21 11 15 Merkur vzhodno (H) od sonca 19° 29' Zemlja v prisončju Saturn severno H" 0° 12' od lune Neptun severno + 2° 25' od lune Venera severno + 7° 16' od Jupitra Uran južno —4° 46'od lune Februar Mars severno + 2° 10'od lune Merkur zahodno (W) od sonca 25° 53' Jupiter severno "t" 3° 35' od lune Uran južno — 4° 55' od lune Marec Mars severno + 4° 7' od lune Neptun severno + 2° 49' od lune Venera najsvetlejša Saturn v opoziciji s soncem Jupiter severno + 3° 12' od lune Obročasti sončni mrk Začetek pomladi — ekvinokcij Mars v opoziciji s soncem Saturn severno + 0° 8' od lune April Mars severno + 2° 38'od lune Popoln lunin mrk Neptun severno + 2° 46' od lune Venera severno + 2° 19' od Jupitra Neptun v opoziciji s soncem Venera zahodno (W) od sonca 46° 21' Uran južno — 4° 57' od lune Merkur vzhodno (E) 20° 13' od sonca Mars severno + 0° 46' od lune Maj Jupiter severno + 2° 09' od lune Uran južno — 4° 50' od lune Neptun severno + 2° 46'od lune Junij Merkur zapadno (W) 23° 45' od sonca Saturn severno + 0° 25' od lune Začetek poletja — solsticij Mars severno 4" 0° 22' od lune Neptun severno 4" 2° 58'od fune Julij Zemlja v odsončiu Uran južno — 4° 45' od lune Mars južno — 2° 03' od Neptuna Mars severno + 1° 21'od lune Avgust 15,46 Venera južno —4° 43'od lune 21,01 Saturn severno + 1° 11'od lune 0,37 5,09 12,— 10,— 10,— 20.24 3,— 23,55 10 4,42 20 4,32 27 23,59 10 4,— 21 23.43 22 0,37 23 12,29 24 7,16 23,— 23,07 1,— 18,43 Dan Ura 17 20,02 Neptun severno + 3» 27' od lune 19 5,01 Mars severno + 2° 31' od lune 21 12,— Merkur vhodno (E) 27° 24' od sonca 26 8,— Jupiter v opoziciji s soncem September 6 20,33 Uran južno — 4° 54' od lune 12 --Popoln sončni mrk 14 4,43 Neptun severno + 3° 35' od lune 16 18,13 Mars severno + 3° 26'od lune 23 15,44 Začetek jeseni — ekvinokcij 26--Popoln lunin mrk Oktober 3 2,— Merkur zapadno (W) 17° 55' od sonca 4 6,02 Uran južno — 4° 54" od lune 6 10,— Merkur južno — 0° 16' od Jupitra 15 10,— Mars severno + 3° 52' od lune 20 16,27 Jupiter severno + 1» 33' od lune 31 13,13 Uran južno —4° 46'od lune November 10 10,47 Merkur severno + 3° 45'od lune 13 4,34 Mars severno + 3° 44' od lune 17 0.03 Jupiter severno + 1° 22' od lune 27 18,08 Uran južno —4° 35'od lune December 4 9,24 Saturn severno + 3° 01' od lune 12 2,19 Mars severno + 3° 01' od lune 15 16,— Merkur vzhodno (E) 20» 29' od sonca 22 11,14 Začetek zime — solsticij 24 22,04 Uran južno —4» 30'od lune 29 19,— Uran v opoziciji s soncem 31 18,57 Saturn severno + 3° 36'od lune Majnik se bliža Marija Pačnik Majnik se bliža čez tihe poljane, čez ljubko zasanjane griče hiti. Vetrič prinaša opojne vonjave in prve pozdrave majniških dni. Majnik se bliža čez gozde šumeče po gaju zelenem lahkotno hiti. Vigred posipa vsa pota mu s cvetjem in s sončimi žarki mu stezo zlati. Majnik se bliža... Ob jutranji zarji tiho prihaja čez širno ravan. Ptice po vejah v pozdrav mu žgolijo,, klanja se v travi mu muren zaspan. Majnik prihaja po trati zeleni, po gaju šumečem veselo hiti. Majnik se bliža še meni, izgubljeni, v moje osamljene, žalostne dni. Spominska plošča, vzidana v veži Mohorjeve tiskarne v Celju, v spomin na uslužbence, žrtve zadnje vojske: Cirila Debeljaka, Tineta Fer-meta, Pepco Lakovnikovo, Jožeta Lakovnika, Marico Orozlovo, Branka Ružiča in Poldeta Višnarja. u k o N > a ■ a c > o a e & •a C a N ™ m a E £ a 0 0 6 » j e 0 n igjt 3 n « k> • I S I I rt rt ro o o o o m o m o rt cm m •oo U >N > 0 V) m s 0 0) N J! T3 0 4) > ■c nt trt N N cd c rS. 'o" 01 •c s o. % >3 m "5" <3 S a a J s J J J J iN M fO ^ i O •01 s ^ a 'N O O m o o o o o m o o o rt (0 S v N O _c to N tO C •0« V n O 0 m .e U a u T3 a tO rt m >• 'U c al rt tO N tO ti a C !,J S J M. .1 rt ČM ij" UD -b o o o o o o o inoinocoo rt m m o o o »-< ca co ■0« — 0 (U > rt tO «1 •01 y ■on J! u N PO 9 CM u > a O -0 tO C N >N g — -S O T3 rt O O o m rt J in J in 1 in J in J S s cj! > ^ininbCoi>i>ooaod'' a,tn u » = S---J!'o-o > « ; « a " N c -.5 -« OOOOOOOOOOO N0.4,0 c ooocoooooo j- ca. rtCMM-a-invDr-ooo^o^g-g^ rt ^ w a N ® S'S t, i JO S I S I J I J I t.- js ■ rt cm 000000000 jmoooooooo« -CMinomoocooa rt cm u-> o un o o rt cm m o » J! tu >0 a M O o o o rt o o O 2 0 2 o co m o a, 10 o c v O O O O in m CM It J J M I ja « Ncoiom tO CM "J -o a o - tO C O "O >N U OO.OO 41 1- OOO^O -j > rt m o m o <3 _a .c IS o ^ o » _ o > cm m o rt ca N O c 2 o rt O m o o. to J! C «1 S T3 O 13 W -a « B t (8 o 5 TJ a a ■o« Ji 0> 10 ° rt a _3> N m o rt 0 o JJ o ^ 0 -a >0 o o o o o in « I o o o o o O § § § m o o ~ ■X J3 a> ti d m .2 * -d a — N O a. m ko tU JU N-" . m f - 0) o > J* u « ^ s a 5? .2 ji C a a a c 3 to « -r " a o m m o m M -t \0 o rt m -a m o rt CM I I o m 1 <—1 >0 f* U O A) h 0:2^ ra "j u a tO « >N 12 _ o > »TJ « •X ■on** « « 1 P S. d >N QJ CM co in oo o in in > - - i> I 0 I in ■b o I I • . -o« invo v .5 -S T3 ■ >■• a ta t« 2 o • tj -o o. t« - o. a v . S 3 . t. u m 5 .0 o 5 c t a a a o ■ v o c h-. . w « .X al l> S-u-tS .3 s, » M . o .5 o S e t-fi-o >u m — O j J >1 ac .c 22- „ ».2.-s 3. O c a a-n: S -X a -o '"> « s o a ts o a a« £ n n - •S a C o o .0 rt ■5=5 .2 o « a. a ^ o c o Cn tU 91 a — c S u"2 S. ^ % v, ^ J! "» o U Cl o ■on ■a o D * tU H Seznam knjig Družbe sv. Mohorja Knjige nabožne vsebine broS- Yez- Jeglič dr. A.: V boj za srečno krščansko življenje, I., III. del po.....16 — Sveto pismo nove zaveze. II. del. Apostolski listi in razodetie.....— 50 Zore: Življenje svetnikov, 12., 13,. <4 zvezek po....... .12 —s Muzikalije Aljaž: Slovenska pesmarica, II. (I. del je pošel.)........24 — Lukman: O sveta večerja. Sedem ob-haiilnih spevov za mešani zbor z orglami, partitura...... . 28 — Mihelčič Al.: Gospa sveta, Mešani zbor z orglami, partitura.......9 — Mihelčič Al.: Evharistične pesmi za mešani zbor, partitura......22 — Razno Krek dr. J.: Zbrani spisi, I. zrezek . . II, zv. 2, sn.......... Slovstvena knjižnica Žigon dr, A.: Prešernova čitanka , . Žigon dr. A.: Prešernova čitanka in komentar ........... Detelovi zbrani spisi I. del . . , . Detelovi zbrani spisi II. del . . . . broš. rez. Mohorjeva knjižnica 13. Kmetova: Sv. Frančišek Asiški . 31. Brideux: Rdeča suknja (drama) _____ 65. Magajna: Graničarji ...... 24 48 81. Meško Ksaver: Pasijon .... 91. Plestenjak: Bajtarji...... 115. Cajnkar St.: V planinah .... 119. Kotnik: Misijonar Jernej Mozgan . 120. Erjavec Anton: Mladostni plameni (pesmi) .......... 122. Meško: Iz srca in sveta (pesmi) 125. Finžgar: Pod svobodnim soncem II. (I. del je pošel).......40 — 126. Iz bojev za osvoboditev. Izbor črtic 12 34 Povesti Detela dr. Fran: Hudi časi . . . Slovenske večernice 28 52 28 52 24 48 12 34 9 24 10 28 20 44 40 64 . . 12 28 72. Šorli dr, I.: Krščen denar . . . . 14 34 76 73. Sorli dr. I.: Sorodstvo v prvem členu 14 34 52 76. Jules Verne: Carski sel, I. del (II. del — je pošel.......... 14 _ 78. Jaklič: V graščinskem jarmu . . , 14 38 79, Jaklič: Peklena svoboda .... 14 38 24 48 85. Zoreč: Beli menihi...... 24 48 89. Plestenjak: Lovrač...... 18 44 96. Matičič: Dom v samoti .... 12 34 36 60 97, Bračič: Zaprta vrata...... 9 24 107 148 98. Rem^c Al.: Opnstošena brajda I. 100 140 Prežihov Voranc: Stari grad . . . 24 48 Znanstvo Brecelj dr. A.: Čuda in tajne življenja . 12 36 Mušič Marjan: Obnova slov. vasi . . 16 50 Življenjepisi Kovačič dr. Franc: Slomšek, I.. II, .po 12 — skupaj vezan.........— 60 Koledarji Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1937, 1938 1946, 1947, 1948 po — 12 — 22 Cvetje iz domačih in tujih logov 16. Stritar: Izbor mladinskih spisov (Koblar dr France)...... 20 44 17. Erjavec Živalske podobe (Logar J.) 24 52 19. Breznik dr. A.: Jez k naših časnikarjev in pripovednikov .... 34 62 Naravoslovje — Gospodarstvo Erjavec: Živali v podobah — ptice . . 18 44 Klemenčič J.: Sadjarstvo.....12 34 Lakmayer: Umni čebelar..... 24 52 Zgodovina Mal dr. Josip: Zgodovina slovenskega naroda: IX., XI., XII,, XIII., XIV., XV., XVI. zvezek po......24 — Zdravstvo Vedenik dr. H.: Kako si ohranimo ljubo zdravje, I. in II. po.......6 — Mladinske knjige Brinar: Lisica Zvitorepka ..... 12 38 Mladika Posamezne številke raznih letnikov po 9 — Koledar Družbe sv. Mohorja je bil natisnjen meseca decembra 1949 v 40.000 izvodih. Natisnila Celjska tiskarna ▼ Celju. —• Za založbo odgovarja dr. France Kotnik.