Štev. 16. V Mariboru 20. aprila 1882. Tečaj XVI.
List ljudstvu ~v poduk.
PoHame&np liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. —
Kokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld., za pol let» 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravništm v dijaškem semenišču (Knatenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Živela Ljubljana, prvo mesto slovensko!
Naš zadnji list bil je dotiskan, ko dojde telegram od g. Potočnika, da so v II. razredu pri volitvah za mestni zastop ljubljanski sijajno zmagali Slovenci. Graselli je dobil 328, Potočnik 325, Bajer 313 glasov, a propali so nemčurji Keesbacher z 253, Leskovec 246, Mrbal 243 glasovi. Ni bilo nam toraj mogoče svojim radovednim čitateljem naznauiti vesele novice. Zato pa naj izveač denes popolno zmago Slovencev. V petek 14. aprila zmagali so narodni kandidatje tudi v I. razredu: dr. Mošej s 127 in J. Kušar s 125. toda ne celč, kajti ostala 2 narodnjaka dobila sta premalo glasov: Vilhar 119 in Papež 116. Prodrla sta toraj 2 nemška liberalca Suppan s 123 in Lukman s 122 glasi. To pa je bilo tudi vse, kar so nemčurji vlovili. Propali so v III. in II. razredu popolnem in v I. do polovice.
Mestni zastop ljubljanski šteje 30 zastopnikov ali svetovalcev. Ker je grof Cborinski nem-čurjem hrbet pokazal, imajo ti sedaj samo 13, Slovenci pa 16 zastopnikov, toraj po pietečenih 13 letih zopet večino. Ljubljana je sedaj tudi po svojem zastopu — slovenska!
Zmaga v Ljubljani je neizmerne važnosti in velikega pomeua za ves slovenski narod. To nam svedočijo najprvlje nemčurji, ki povsod močno cvilijo, stokajo in jadikujejo. Prav imajo. Saj so jim Slovenci podrli glavni steber za most german-stvu do Jadranskega morja, vzeli glavni tabor in najtrdovratnejše branjeno trdnjavo na Kranjskem. Nemčurstvo je ondi smrtno ranjeno. Treba ga je še varčno pokapati in zagrebati, da premine v kratkih letih na vse veke vekov 1
Do sedaj se nam je očitalo, da smo narod brez plemstva in meščanstva; da smo sami hlapci, težaki, viničarji in kočljarji, kmetje in kmetavsje. To očitanje preneha kmalu. Slovenci prodiramo v mesta, postajamo meščani in tako od leta do leta krepkejši in veljavniši narod, čigar želje in zahteve se ne morejo prezirati.
Zanaprej bode naša borba za jednakoprav-
nost veliko ležiša in zdatnejša. V tej reči postajamo podobni Cehom, ki so silno napredovali potem, ko so prodrli v mesta, zlasti v Prago.
Prav so toraj imeli Slovenci okolo Ljubljane, ki so samega veselja začeli iz možnarjev streljati poizvedevši zmago v Ljubljani. Z njimi raduje se ves slovenski narod, vsak zaveden Slovenec. Povsod smo radovedni čakali na izid ljubljanskih volitev in povsod z veseljem in navdušenjem pozdravljali sijajno zmago. Čestitali, hvalo izrekali pa smo tudi povsod ljubljanskim volilcem in jiho-vemu volilnemu odboru. Res občudovanja vredno je volilno prizadevanje tamošnjih Slovencev. Kakih 100 gospodov je agitiralo. Vsak je porabil vsako dostojno sredstvo. Volilci so prišli skoraj vsi volit in čakali do konca na volišči, pri II. razredu od '/,8 ure zgodaj do 1. ure popoludne. In ko so v 1. razredu nemčurji 2 bolenika privlekli (Friedricba in Maliča), šli so tudi Slovenci hipoma po bolenega narodnjaka in ga v noslicah prinesli na volišče. Hvala toraj in slava ljubljanskim narodnim volilcem, njihovim voditeljem in kandidatom! Živeli!
Ti pa bela Ljubljana, Slovencem pridobljena, ostani zmiraj slovenska! Bodi vselej vzor slovenskemu meščanstvu, prvostolnica in srce našemu narodu v vsakem oziru! Kar je Hrvatom prijazni Zagreb, Poljakom staroslavni Krakov, Čehom zlata Praga, to bodi Slovencem ljubljena bela Ljubljana !
Kako nboge koroške Slovence v šolali ponemčujejo.
III. Nemški knezoškof toži dalje: „Resnično je, da so na posameznih popolnem slovenskih šolah tudi nemški učitelji nastavljeni (Čujte! na desnici) in da dotični šolski predstojniki sami prosijo za te učitelje". Obrača se potem proti onej deželnega šolskega sveta trditvi, zadevajočej klasifikacijo na isti način, kakor sem uže pokazal, in meni, da mej temi tožbami in mej pojavi zadovoljnosti, ka-
tere oddajejo šolski uradi , nij nikakeršnega nasprotja uzrokov, katere sein prej omenil.
Konečno prosi knezoskofijski ordinarijat mi-nisterstvo, naj bi z določbo, za vse slovenske in po jeziku mešane šolske kraje veljavno, potrebno ukrenilo, da bi se slovenščina ne dopuščala kakor do zdaj samo pogojno, nego, da se vzprejme v število obligatnib predmetov in da se jej odka-žejo gotove ure. Oidinarijat je uže zadovoljen, če je le slovenščiua kot učni predmet obligatua. So li to, gospoda moja, prave razmere, če materinščina nij niti obligatni predmet v ljudskej šoli, in se poučuje v drugem jeziku obligatuo in če se materinščina takoj v prvem letu, vsaj po Velike j noči, izbacne iz šole? (Cujte! na desnici.) A no samo oidinarijat, celo koroški učitelji so se pri učiteljskem zborovanji, katero se je vršilo v Plaj-berku v 29. in 30. dan meseca marca 1875, izrekli, da se mora slovenščina vsekako v prvem letu in nepogojno kot učni jezik rabiti. Tudi na ta sklep deželnega učiteljskega zbora se deželni šolski svet nij oziral in naučno ministerstvo Stre-mayr je knezoškofijski rekurz kar kratko odbilo.
Posledica temu je bila velika zmešnjava v ljudskih šolah tamošnjih slovenskih občin in to je našlo robat izraz v slučaji, o katerem leže pred menoj oficijelni akti. Učitelji v Koroškej ne vedo, kedaj jim je začeti z nemščino kot učuim jezikom. Deželni šolski svet skriva se za fraze, on pravi, kadar otroci le količkaj nemški umejo, začeti se mora s poukom v nemščini, vsaj po Veli kej noči, toraj v drugem poluletji. Učitelji trdijo, da je to nemožno, kajti če stopijo v šolo in hočejo poučevati v nemščiui, zijajo v nje jih ne umeči učenci in ne dobi se od otrok odgovora.
Učitelj ne, razume otrok in otroci ne razumejo učitelja (Cujte! ua desnici.) Pred nekaj tedni se je primerilo, da je deželni šolski svet poslal nemškega učitelja v Kodmarjo vas. Vstopil je v odkazano mu šolo iu tam pričel nemški govoriti. Otroci so ga osupneni gledali in ne vedeli kaj je govoril. Učitelj je potem pobral svoje reči in se vrnil v Celovec, kjer se je izjavil: „V tej šoli ne morem poučevati, kajti otroci me ne umejo, če nemški govorim, slovenski pa ne znam". (Cujte! na desnici.) Deželni šolski svet pa je veudar ne oziraje se na to, zaukazal, naj se učitelj vrne. Naj le z otroci nemški govori, s časom ga bodo uže umeli. (Veselost na desnici).
Na kakov način si deželni šolski svet to predstavlja, dokazal bodem pozneje iz š' lskih knjig, o katerih bodem tudi govoril.
Tu hočem le znamenit slučaj iz novejšega časa iz let 1878 in 1879 navesti, v dokaz, kake zmešnjave v šolah prouzročujejo razni pojmi učiteljev, krajnih, okrajnih in deželnih šolskih svetov o učnem jeziku. Za okrajni šolski svet v Celovci se je imenoval okrajni šolski ogleda, ki je zme rom mislil, kedaj naj učitelji z nemškim učnim jezikom prično? On je izjavil okrajnemu šolskemu
svetu v Celovci, da bi to bilo še le potem možno, ko so si otroci pridobili potrebno zrelost v nemščini, da nemški pouk popolnem umevajo. Okrajui šolski svet v Celovci je potem določil, naj je učni jezik še le od druzega razreda dalje nemščina, da pa vender otroci ne smejo prestopiti v diugi razred, dokler si ne piidobe onega znanja nemščine, kakoršno zahteva okrajni šolski ogleda.
Ta določba je šla tudi v občino Bistrico. Tamošuji ktajni šolski svet, kateri pa želi, da je nemščina od prvega leta učni jezik, bil je začuden o tej določbi okrajnega šolskega sveta in obrnil se je v rekuizu na deželni šolski svet v Celovci, naj odpravi to določbo. Uzroki, katere je navel krajni šolski svet, so zelo znameniti. On meni, da določbe, naj vsi otroci tako dolgo ostanejo v prvem razredu, dokler si niso nridobili omenjene jezikovne zrelosti, podpisani krajni šolski svet ne more drugače razlagati, nego da motajo otroci tako dolgo ostati v prvem razredu, dokler ne razumejo in ne govoie popolnem nemški.
Pod omenjeno jezikovno zrelostjo pa se tudi zahteva, da se to tudi dobro umeva, kar se bere. — Ta krajni šolski svet pa meni, da preide precej časa, predno pride slovensk otrok, ki leta na prostem in sliši malo nemških besedij in je le navezan na učenje nemščine v šoli (Cujte! na desnici), do tega, da brano dobro razume in to naj bi sc v Bistrici vse v prvem lazredu doseglo? To je po vsem nemogoče. Ou dalje omenja, da bi bila ta določba, naj otroci toliko časa ostauejo v prvem razredu, dokler se ne nauče nemški razumeti in govoriti, tudi nepedagogična in torej neizvedljiva, ker bi morali otroci ves čas, vsaj pa štiri leta svojega šolanja ostati v prvem razredu. (Cujte! na dcsuici.) Šolska soba v Bistrici je za 72 otrok, letni naraščaj znaša 15 do 20 otrok, to znaša torej v 4 letih 70 otrok, in k temu prejšnji učenci, tako spada v sobo prvega razreda 142 učencev.
Kako naj bi se tu dosegli pedagogični smotri? Ta krajui šolski svet ali voditelji menijo, da se ti dosež jo potem, če se nemščina takoj upelje kot učni jezik. rKje naj se dobi prostor za te otroke in kaj hode delal učitelj v drugem razredu s praznimi šolskim; klopmi?" (Veselost na desnici.) Taka utemeljitev je v resnici smešna. Priznava se, da otroci v občevanji govorijo le slovenski, da bi si nemščino še le v ljudskej šoli priučiti in ves čas ljudskega šolanja v prvem razredu ostati m rali.
Deželni šolski svet je uničil določbo okrajnega šolskega sveta v Celovci in je po želji kraj-nega šolskega sveta v Bistrici določil, naj se nemščina upelje kot učui jezik. O tej priliki se jena dolgo in široko poučil okrajui šolski svet v Celovci, da je namero določbe deželnega šolskega sveta popolnem napačno razumel in da se ne sme tako natanko vzeti. Tu se mora postopati nekoliko bolj prosto iu ne takoj od otrok toliko zali-
tevati. Okrajni šolski svet pa nij bil s tem zadovoljenj marveč se je proti določbi deželnega šolskega sveta obrnil z vlogo in v tej ob jednem utemeljil, zakaj je tako odločbo izdal. Okrajni šolski svet v Celovci, ki je gotovo ves neiušk, čegar šolski ogleda je baje le nekoliko dvojil — skoro gotovo je videl slab uspeli v tamošnjcj ljud-skej šoli in našel, da se mora kaj storiti, — okrajni šolski svet se je toraj proti krajnega šolskega sveta vlogi na deželni šolski svet ad št. 1725, 1878, obrnil in opazil, „da krajni šolski svet njegove (okrajnega šolskega sveta) določbe menda nij razumel," kar je okrajni šolski svet določil. Vidi se kako čudno uljudni da so ti gospodje. Dalje pravi okrajui šolski svet, da se mora zavarovati proti obdolžitvi, da je čez svoja kom-peteuco, katero dobro pozna, izdal kako določbo. On meni, da je le izvršil, kar je deželni šolski svet s svojim odlokom od 17. septembra 1872, št. 2714 ukazal.	(Dalje prib.)
Gospodarske stvari.
Vnete kite na konjskej nogi.
Vnetki kit in vezkov na nogab se skoraj izključljivo le pri konjih pokazujejo in sicer od kolena in skoka na vzdol. Od mesta, na kterem se taki vnetki nahajajo, dobivajo tudi različna imena.
Razvitek teh vnetkov je precej nagel. Žival ohromi in kmalo boleno mesto oteče, in je pri potipu z roko oso:no ali celo topo čutiti. Navadna je oteklina le bolj malega obsežka. To je pravi kitini ali tetivni vnetek. Včasih je mesto mehko ali pa napeto in dobi včasih večo razširjatev. To je potem vnetek kitine nožnice in nabor gnojne vode. Mnogokrat se prigodi, da se še tndi bližnji mehki delki, koža in celična tkanina vnamejo in v tem slučaji je cel ud otekel. Oteklina le po-času pojema in le prav redkoki at popolnoma premine. Navadno se iz otekline cedi tekočina, naredi se gumpa, ki s časom trda postane in kite se z nožnico zarastejo med seboj. Vuetki preminejo in mrzla, osorua oteklina ostane, ki pa ne boli. Včasih taka oteklina nima nobenega pomena včasih pa je tudi treba žival dolgo časa varovati in vendar se oteklina zopet pokaže in kite celo krajše postanejo itd.
Kako pa taki vnetki nastanejo? Naravni vzrok je ta, da se kite ali vezki pretegnejo, bodi si, da konj krivo stopi, izdrkne itd. Mnogokrat so tudi zvunanji, mehanični vzroki krivi n. pr. da se konj tako ali tako na nogo vdari, ob vozne verige drgne itd.
Da se bolezen ozdravi, rabi se sprva svinčena voda, ilovični okladki, pozneje tudi hladivna, razdeljajoča zdravila. Po noči se namaže noga z mažo iz živega srebra, Pozneje, ko vnetek že
nekoliko poneha, rabijo se razdelivue maže, mlačni okladki iz seneuskih drobiujev itdv ali tudi drugi draživni in razdelivui pomočki. Če je mogoče, prav dobro je tudi nogo na bolenem mestu oviti v povoje, kar posebno takrat dobro de, če se je gnojna voda v kitine nožnice razlila. Če 80 je pa debela gumpa popolnoma razvila in prav trda postala, tedaj se treba draživuib in razdelivnih maž, ostrih maž, flaštrov ali celo razbeljenega železa. Sprva mora žival imeti popolnoma mir, pozneje pa le polagoma in varno se vpregati.
Kalno žganje očistiti je navadno zadosti ga skozi ogljevje precediti. Vendar pa je tudi mogoče druge čistivne pomočke rabiti, kterih si ali lahko sami napravimo ali v lekarnici napraviti damo. Vzame se 560 gramov kristalizovane žvep-lenok sle ilove prsti, imenuje se tudi koncentrirani ali razpustljivi galun in se v vodi raztopi, tako da je vse tekočine ravno za liter. Od te tekočine se da k vsakemu hektolitru žganja 01 litra ali 100 kubičnih cent:metrov. Na to se 350 gramov ogljenokislega kalija ali potovega pepela v čisti vodi raztopi in tako dolgo z vodo zalija, da je tudi ravno jeden liter. Od te raztopline se da tudi 01 litra k vsakemu hektolitru žganja, ki ga hočemo sčistiti, ga prav dobro premešamo, potem ko je bilo prvo čistilo žganju pridjano in meduj prav dobro pomešano.
Vsled medsobnega delovanja obeh raztoplin se ilova prst na dno vsede in vse kalne tvarine v žganju za seboj na dno vzame, tako da žganje v nekterih dneh postane čisto in svitlo ko ribje oko. Da se od žganja pa nič ne pozgubi, se more vse to, kar je na dno kalnega še tudi precediti skozi klobučevino. Tudi likeri se dajo na povedani način čistiti, samo je treba delj časa, da se ilova prst v njih na dno vsede. Žganje ali liker ne dobiva nobenega tujega neprijetnega okusa, če se opisano in odmerjeno množiuo deluje. Le pepelna vsebina izčiščene tekočine se za troho za 0 45°/0 poviša. Pepel obstoji iz žvepleno kislega kalija. Za čistenje kislih tekočin, kakor za jesih, vino itd. se pa ta pomoček ne da rabiti.
Dopisi.
Iz Koroškega. (Družba sv. Mohor a za-sramovana.) Naposled pravi, grdi nemčurski list v Ceiovci, da družba sv. Mohora more obstati le, ako neumnost in fanatizem (prenapetost) vlada v Slovencih. Z drugimi besedami se pravi: udje družbe sv. Mohora delujejo samo bedariji v prid, so toraj sami bedaki. To pa presega uže vse meje dostojnosti, iu nam kaže, da je ta „slovenski učitelj" sam največji fanatik ob enem tudi nesramnež. Za ta prelepi poklon naj se dostojno zahvalijo našemu ,,slovenskemu učitelju-filozofu1 vsi slovenski rodoljubi, ki delujejo v povzdlgo in izobraženje naroda našega; tudi vsi odlični dosto-
janstveniki duhovskega in posvetnega stanu, ktcre narod naš in sploh vsak izobraženec zavoljo njih učenosti in izkušenosti visoko ceni, oni so v očeh našega „učitelja" bedaki. Zavetnik družbe premi-lostljivi naš knezo-škof Dr. Peter Funder, prcuz-višeni gospod nadškof Goriški, škofje Ljubljanski, Kranjski, Tridentinski, škofje Tržaški in Dijako-varski itd., vsi slovijo zaradi visoke svoje učenosti daleč šez meje naših slovenskih dežel, daleč okolo poznani so kot skušeni rodoljubi; koliko pa najdemo še med slovensko našo duhovščino slovečih imen, mož visokega izobraženja in vsi ti so udje družbe sv. Mohora, vneti za povzdigo slovenskega naroda. Med posvetnimi pa tudi nahajamo mnogo slovečih imen, naj imenujemo našemu „učitelju-velikanu" le dve. g. Iv. Šolar, deželni šolski nadzornik v Zadru in g. Ant. vitez Klodič, deželni šolski nadzornik v Trstu, razun teh nahajamo med udi ravnatelje, vseučiliščne, gimnazijalne in realne profesorje, veliko vrsto učiteljev, uradnikov, trgovcev itd. in vsi ti delujejo po mnenji našega modrijana za bedarijo, oni vsi so nazadnjaki neo-likanci, ki hočejo narod v nesrečo peljati. Res velika predrznost! Zares slepa s t r a s t grozno sovraštvo do slovenščine vodi tega učitelja. Žalostno pa bi bilo, ako bi več učiteljev enakega mnenja bilo ter trdilo, da branje pobožnih bukev, osobito Mohorjevih, ljudstvo v nevednost pelja, ter sploh ne koristi, žalostno rečemo bi bilo, kajti prepričani smo, da bi krščansko nravstvena od-goja ljube naše mladine pod vodstvom takih učiteljev škodo trpela. Konečno še mu povemo: Družba sv. Mohora bode obstajala tudi še zanaprej; nič je ne bode opoviralo v blagonosnem delovanji, kajti ona uživa popolno zaupanje naroda našega; slovenski kmet bode tudi še na dalje z veseljem odrajtal Mohorjev goldinar in z veseljem prebiral družbene knjige. Družba sv. Mohora ne bode Nemcem nikdar škode delala, ona je ostanovljena za slovensko ljudstvo in vsako ljudstvo ima vsled postav neomejeno pravico izobraževati se po svoje, mi Slovenci toraj po svoje, Nemci pa po svoje. Mi Nemcem njih izobraževalnih zavodov ne napadamo, naj se izobražujejo po svoje, vi pa nas Slovence in naše zavode, kteri vas čisto nič ne stanejo, tudi v miru pustite. Nespametni „slovenski učitelj" pa naj pomni: „Kdor visoko leta, nizko obsedi."	X. Y.
Iz Babinec. Vže v zadnji številki „Slovensk. Gospod." sem bral, da so v Ljutomeru stranke nekako razburjene in sicer zavoljo tega, ker ne vejo komu prav za prav sliši občinsko premoženje. Tako imenovani „purgarji" nameravajo vse to občinsko premoženje kot svojo lastnino dati vknjižiti; deželni odbor pa je bil drugih misli, ter je naročil, da naj se najpoprej povprašajo vsi davkoplačilci, kteri imajo v Ljutomerski občini svoje grunte, ali se s tem zlagajo ali ne? Kar se nas zunajnih kmetov tika, to iz-voljujem si pripomniti, da ako bode prišlo zopet
na glasovanje, kar se nam itak mora poprej naznaniti, nobeden naj ne ostane doma, hajd vsi na noge branit svoje pravice! Omenjeni purgarji so sicer napravili neko pogodbo z občino, v katerej pravijo, da naj vse to premoženje ostane občinsko, oni pa da ga bodo vživali; nam bodo nalagali okoli 50 — 60% občinskih naklad, in še celo znajo porabiti te naklade za oskrblje vanje občinskega premoženja, iz katerega pa bodo le oni sami hasek vlekli. Za občino Ljutomer, za katero največ naš celi okraj skrbi, ne bodo storili nič.	a—
Iz pod velike Kape. (Nemčurji.) Kakor se je pred večimi leti v časnikih čitalo, krmil je znorci vsakega poštenega Slovenea marenberški c. kr. notar R-, kateri bi se bil predrznil zahtevati od njega kaj slovenskega. Tudi pred kratkim je morala neka stranka domačinov rodoljubov zarad kupne pogodbe k njemu. Odločno so zahtevali, da se jim vse slovenski izgotovi, na kar je g. R. zabavljaje čez znane rodoljube le odgovarjal, da je to nepotrebno, ker bi mu požrlo preveč časa, celi dve uri. Možje bi mu bili lahko očitali, zakaj se ni v tako dolgih letih naučil slovenski, kar bo sčasoma očividno vendar le treba znati. Kako grozno da v oči bode to malo, kar smo Slovenci v državnem zboru uže priborili, priča nam to, da je tudi občinsko zastopništvo v Ribnici odposlalo dvoje Mihelitscbevih protiprošenj nekam tija na Dunaj. (Po Ilammer Ambossu Dr. Schmidererji). Abotneži! Prošnja baje poganja Slovence z doma po svetu, kar jim bo znanje nemščine silno olajšalo. Vsekako bi si pa dovolil trditi, da če naši nemčurji, ki za oralom niso hodili tudi za lopoto ne bodo prijeli, ter si le s pomočjo slovenskih žuljev malo opomogli. Slovenci zapomnite si to, bodite možje ob času volitev, pa bo tudi te naštulenosti pri nas enkrat konec. Kdor nam odreka pravico se izobraževati v maternem jeziku, naš nasprotnik je, in psički nismo ki bi tem še dalje roke lizali in se jim vklanjali. Vsekako pa znamo, da kdor preveč Čez plot gleda svojo tovaršico ovco pa nesmiljeno buta, od pastirja po nčsu dobi; toraj bomo videli kake vspehe bo imelo škiljenje tje v Bismarkovino, pa nasprotovanje Slovencem doma?
Z gornje Savinjske doline. (Nemško ura-do vanje.) Radostni čitamo tudi pod Solčavskimi snežniki v raznih slovenskih časnikih, kak6 po širokej Sloveniji pošiljajo velenarodne srenje vi-sokej dižavnej zbornici prošnje za uvedenje slovenščine po naših uradih in srednjih šolah. Žalostni pa se čutimo, da še do zdaj nismo od našega okraja imena nobene občine v nobenem časniku zapazili, koja bi to sveto narodno dolžnost opravila. Prebivalstvo v enomer hrepeni, naj bi vse dotične občine skupno dale visokej zbornici dotično prošnjo; ker želja je velika, da se skoraj nemškutarskemu posilstvu izpodjarmimo! — Sliši se, da je ovo prošnjo Ljubenska občina uže zdavnej
odposlala; pa tudi slišimo, da so vsi tukajšnji župani se v času vojaške nabile v Mozirji, dne 9. sušca prilike poslužili, ter posvetovaje dotično prošnjo skupno visokej zbornici odposlali; — vendar nismo zagotovljeni, dokler nam kakšen časnik ne naznani. Žalostne, sila žalostne razmere imamo pri tukajšnji c. kr. okr. sodnji v Gornjem-gradu! Bodi visokej drž. zbornici, posebno pa našim vrlim poslancem potoženo, kako se pri tukajšnji sodniji naš premili materni jezik na stran poriva, ter povsod le nemščina v veliko nejevoljo nam usiljuje. — Ce pa Slovenec prosi slovenskih mu razumljivih dopisov, ošteje ga ondotni sodnik prav osorno; — dá, celó z žandarmi mu preti, če ne bo pokoren. Zaupno pričakujemo rešitve od drž. zbora; posebno pa od naših vrlih poslancev, da bodo nam slovenščini nasprotujoče uradnike odpravili in njej prijaznih mož za uradnike k nam nastaviti dali.
Iz Frauheima. (Slovo.) Črez 20 let pastiro-vali so pri nas kot župnik č. g. Franc Ratb. Vestno so opravljali težavne dolžnosti pridnega, zvestega dušnega pastirja. Bili so nam vselej zavoljo svojega pastirovanja dragi in ljubi. Sedaj so nas zapustili pseselivši se k svetemu Lovrencu na Dravskem polji. Na den odhoda zbrali so se vsi predstojniki srenj cele fare, šolsko vodstvo, krajni šolski svet, cerkveni odbor in ključarji ter so šli čestitemu gospodu se zahvalit za njih dolgoletni trud in mnogovrstno požrtvo-vanje. Želeli smo Jim in vselej želimo, da Jih Bog še mnoga leta ohrani zdravih in zadovoljnih. Framčani se Jih pa bodo vselej hvaležno spominjali, dokler bo stala nova in prelepa Frau-heimska farna cerkev, katera je na Jihovo prizadevanje bila pozidana! Bog jim plati ves trud in vso skrb pri nas:	Hvaležni Framčani.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Poslanci ogerskega in našega državnega zbora posvetujejo se (delegacije) na Dunaji o Bosni in Hercegovini. Hrabri vojaki so vstajo potlačili, treba je nekaj storiti, da se upor ne ponovi, zlasti je treba pustiti več vojakov in sezidati nekoliko trdnjav. Stroški stanejo do oktobra 23 milijonov goldinarjev. Obedve deželi stanete do sedaj Avstrijo blizu 150 milijonov. Zadnji čas je toraj, da deželi za vselej priklopimo Avstriji. Vojni minister je obečal kmalu precej reservistov poslati domov. — Državni zbor avstrijski, ogerski pa hrvatski deželni zbor sedaj zborujejo, slednji povdarja potrebo Magjarom dopovedati, da Reka ni magjarska, nego hrvatska. — Zoper Jude začeli so se tudi Nemci zraven Magjarov gibati, največ na Dunaji, kder je v ta namen bilo več ljudskih shodov. — Nemški liberalni poslanci so se sprli med seboj, ker so jezni, da jih je „pemski" dr. Herbst v klanec zapeljal, iz katerega ne morejo ne naprej ne nazaj; štajer-
ski poslanci nekateri so uže zapustili dr. Herbsta, med temi grof Walterskirchen, poslanec gornje-štajerskih mest. Ta je odložil poslanstvo pa jemlje slovo od volilcev, ter jim razkaziva grehe liberalcev. Vkljub temu ga hočejo zopet voliti, kar znači, da mu dajejo prav. Sploh pa se jemu podobnih Nemcev vedno več oglasa, ki zametujejo grdo razsajanje zoper Slovane. To je bridek pelin spodnje štajerskim nemčurjem, ki vedno Nemce ščujejo na Slovence in sedaj snujejo uekov „Parteitag" ali shod, v Celji, Ptuji ali Mariboru, kder bi mastno jedli in trdno pili in zraven na Slovence debelo kričali, češ, da hočejo Nemce požreti, in več takih bedarij. — Pod grofom Hohenvvartom zborujoča komisija na Dunaji je baje priznala, da dve višji deželni sodniji, ena v Trstu, druga v Gradci, preveč denarjev stanete, in da se lebko obedve razpustite in ena sama v Ljubljani ustanovi. Prihranilo bi se kakih 60.000 fl. na leto. — V Hercegovini in Bosni so naši vojaki uže 1500 kilometrov cest popravili, v Krivošijah trpi Varaž-dinski in Primorski regiment največ, ker mora visoko ob Crnogorskej meji v debelem snegu pod šotori stanovati in mejo čuvati.
Vnanje države. Iz Bismarkove Nemčije vre vedno več ljudi dalje v Ameriko, pretečeni mesec je se nad Hamburg izselilo čez 12.000 ljudij. Preganjanje katoličanov prenehava; pri papeži je za nemškega posebnega poslanika imenovan nek g. Schlozer. — Ruski car je zavoljo domačih ho-matij prisiljen mirovati in je toraj staremu knezu Gorčakovu dal plem. Giersa za naslednika, da vodi zunjanjo politiko tako, da ne bode vojske. Za kronanje carja v Moskvi delajo velike priprave. Od Turkov zahtevajo Rusi poplačanje vojnih stroškov, katere so še dolžni. — Srbski kralj Milan potuje s kraljico po deželi. — V Egiptu so precejšnje zmešnjave, kojim bi sultan najrajši s tem konec naredil, da bi vojakov tje poslal; tega pa mu evropske velevlade ne pripuščajo; Egipčani bi pa radi bili sami svoji in neodvisni od grab-ljivih evropskih kapitalistov. — Papeža v Rimu obiskal je ruski knez Vladimir, pruski princ Henrik in Wttrtemberški kralj, ki je baje h katoliškej cerkvi prestopil. — Francoski freimaurerji so v zbornici poslancev in starešinstva sklenoli, krščanski nauk v vseh šolah prepovedati. Škofje so začeli se boriti zoper tako goropadno nasilstvo zoper verno ljudstvo. — Angleški konservativci si močno prizadevajo ministra Gladstoneja spodrinoti. — Amerikanci se bojijo Kitajcev in so tem priseljevanje prepovedali na 10 let.
Za poduk in kratek čas.
Iz Mostara v Metkovič. II. Po dolgočasni pa trudapolni vožnji mimo sel Odbine, Gubavice, Pisci, Bivalja in Brda, dospeli smo v vas Dumanovič, ko je solnce že drugo
polovico svojega polukroga n» nebu črtalo. Katoliški bercegovec Marko Mijatovič nam je oskrbel v bližnjem hanu kruha, sira pa kave. Predno je kočijaž konje nakrmil, pripovedoval mi je Marko obilo zanimivih rečij posebno o trdnjavi Stolcu, kamor od Dnmanoviča ni daleko in pelje tje prav lepa steza. Mož se je boril pri Stolcu pod vodstvom vojvode Musiča, kterega je nad vse junake povzdigoval in slavil.
Po sladkem odpočitku udarimo ob treh popoldne dalje po grapasti in vratolomni cesti mimo večjih in manjših mest kakor Počitelja, ki leži ob desnem in levem obrežji Neretvinem ter se potniku le za par trenotkov pokaže iz svoje uižine; mimo mestiča Tasovči, ki šteje pičlo kopo revnih koč in ima pod nogami krščansko pokopališče.
Ko smo premostili reko Bregavo, srečali smo Gabelo, obdano z obzidjem, ktero mesto je moralo svoje dni Benečanom carino ali čolni no odrajto-vati; od tod tudi ime italijansko Gabella — kar pomenja, colnino ali davek državni; dalje smo videli Višice, feljevo, Trsane, Dračevo, Doljane in Džumrukane.
Da ni Narente pa Bregave in Krupe in dru-zih pritokov, pot bi bila presamotna in predolgo-časna. Mični so res potoki v samotnih krajih. Radostno in svobodno teko sedaj tiho in mimo, kakor lastavice; sedaj skakljaje in igraje kakor otroci, st¡8kaje se med visoke bregove ; a ne dolge za tim razlivaje se čez dol in plan. Voda je duša samotnih puščav. Ona je življenje, budi življenje, vabi k življenju.
Ob vodi zelene travniki, cvetó rožice, se pase drobnica, pojó pastirji; tu ropotajo in klo-počejo mlini, škrlincajo žage; tu se smejo livade in trate; nastajajo vasi in trgi in tu naraščajo mesta. Tako je vse modro vredil modri vstvarnik. Obžalovali smo, da je nastopil mraz in mrak, poprej ko smo prekoračili turško mejo in pozdravili domačo zemljo.
Pomagalo ni, da smo z Josue-tom prosili: Solnce ne pomikaj se proti Gabaonu in luna proti dolini Ajalonski. Odtofilo se je solnce za gore; in večernica, ki je izmed zvezd naj lepša, kakor pravi stari oča Homer (II. 22, 318), gorela je že zdavna v vsem blesku, ko smo prigrmeli v avstrijski Metkovič.
Pozno v noč potrkal sem po ukazu vojaČkega poveljništva in po nasvetu mestnega župana pri velačastnem g. Jos-u Gabrič-u, župniku in šolskem nadzorniku, da me sprejme pod streho, kar je prijazni gospod tudi gostoljubno storil in sicer za več dni, v kterib sem moral čakati parobroda ki me naj zapelje v Dubrovnik in dalje.
Preden damo Hercegovini in Mostaru slovo, hočem par dogodkov iz svojega bivanja v Mostaru navesti. Stopivši v soboto 25. januarija 1879 1. na glavni trg ali čaršijo, ki je srčna žila Mostar-skemu življenju, srečam nenadoma dolgo vrsto ljudi, ki so spremljali mrliča k poslednjemu po-
koju. Spoznal sem lehko in se prepričal, da je srbski ali pravoslavni pogreb. Prvi so hodili 4 dečki za njimi 3 popi, glasno prepevaje mrtvašnice v staroslovenskem jeziku. Mrlič je ležal v sarkofagu, ki ni imel pokrova in je bil le z lepim tepihom zakrit. Za nosilci so stopali zuanci, prijatelji, sorodniki, vsi pokriti, molčeči, semtertje šepetajoči. Opazil nisem, da bi bil kteri možki — žensk ni bilo — kako molitvo opravil. Procesija se je vila po glavni ulici in je naposled vpognila na levo po tesni ulici na hrib v cerk vo.
Spotoma so pogrebniki trikrat postavili trugo na zemljo, da je duhovnik truplo pokadil in čez-nj križ napravil; in tu so se tudi vsi pričujoči po svojem obredu pokrižali. Zagrinjalo se je vselej privzdignilo, tako da si prav lebko videl suho in upadlo obličje ranjke, bojda stoletne ženke, kojo so nosili k mirnemu počitku v gomili. Ko so došli spremljevalci v cerkvo, prižgali so si vsi tenke voščene sveče, ktere je razdelil cerkveni strežnik. Na to molili so duhovniki dolgo časa čez mrliča, so ga pogostoma pokadili in konečno so mu obraz v podobi križa polili s tekočim voskom gorečih sveč. Po teh ceremonijah jeli so možje od ranjke slovo jemati; to je, spuščali so se po vrsti na noge in roke ter so se po dvekrat ali trikrat proti sarkofagu zagugali, naposled pa umrlo ženo v lice poljubili, nekteri skozi belo tančico, nekteri drugi pa so le to odgrnili in goli obraz poljubili; naj brž bili so ti žalovalci naj bližji sorodniki, kakor je nekdo izmed tujcev sodil. Da bi se bila komu v oko kakšna solza prikradla, ni bilo moči zapaziti. Vendar na marsi-kterem lici bila je naslikana globoka žalost, mila otožnost, temna resnoba in bridkost presilna. Po teh vsakako čudnih obredih stopil je arhimandrit bliže tiuge in je pokazal s prstom na mrliča rekoč: rEto vam žene, ki je dočakala više sto let. Hriščanski je živela, hriščanski je dočakala ono starost in hriščanski je umrla. Oprosti jej Bože mili!" Na to uskliknili so vsi: Oprosti Bože! oprosti 1 oprosti!
Sedaj jo odesno na pokopališče, ki so nahaja ne daleč od cerkve med vinogradi. Od duhovnikov je samo oden šel do groba, vedno kadeč mrliča 8 kadilnico; dečki pa so na vso moč kričali neprenehoma: Gospodiue pomiluj! Grob ni bil globok niti prav širok. Položili so vanj ženo, zavito v belo tančico. Vrhu so naložili plošč, pa tako, da se niso dotikale telesa, nego so slonele na robih, nalašč za to priredjenih. Ko je bilo dovršeno, nalije neki mož bistre rakije v majhne čašice, ter je ponudi pričujočim, kakor tudi cveb na krožniku. Po zmernem okrepčanji zgrabil je vsak za motiko ter je nakopal nekoliko prsti v grob; kar se je godilo lepo po vrsti, tako da je pri zadnjem moži že bila gomila popolno dovršena in ni trebalo posebnega grobokopa. Za-grnivši truplo, razškropili so se pogrebniki mirno in tesno na vse strani,	(Konec prihod.)

Smešnica 16. Dekla v službi pri nekšej go-spej ulovila je nekaj nemških besed. To hoče pokazati, ko je prašiča prasce izkotila. Hiti h go-spej ter pravi: guä Fi au, naša prašiča pa viere Fadel imela, zwei beli in zwei beis. F. Vraz.
Razne stvari.
(Namesto umrlega Mirbaha) prišel je v Gradec nek grof Enzenberg, slovenščine bržčas popolnem nevešč.
(Slovenske prošnje) državnemu zboru poslale so po g. baronu Goedelnu občine sv. Jernej pri Konjicah, Ilotinja ves pri Mariboru, po g. Hermanu : Sratovci, Melé, Boračeva, Radenci Rihta-rovci, Kapela, Hrastje, Meta, Murščak, Očeslavci Stavešenci, Mala nedelja, Radoslavska, Moravska, Godomerska, Voreja, Dravci, Pobreže, Pristova, Ločič, Jirsovce, Dolič, Drstelja, Trnovski vrb, Desenci, Zimica in Vurberg; po dr. Vošnjaku: Koprivnica, Veliki kamen, Mrčno selo, Lastnič, Sedlarjevo, pa tudi Srenja Medbrovnica na Koroškem. Slava in živele slavne slovenske občine.
(Podoba krasna) dr. Janeza Bleiweisa je videti v Mariboru v izložnem oknu trgovca gosp. Berdajsa v Mariboru in velja 7 fl.
(P. Bruno Jesih) izvrstno fotografiran na jeklorezne podobice dogodkov iz življenja Kristusovega ali Marijinega, podobo dobi vsak po pošti, aRo 15 kr. dopošlje slavnemu predstojništvu čč. oo. frančiškanov pri sv. Trojici v Slov. goricah; pošta HI. Dreifaltigkeit in Wind. Bltheln.
(Za mesec maj) nove Marijine pesni so ravnokar izišle pod naslovom: Venec Mariji, kraljici brez madeža spočeti, zavetnici treh redov sv. Frančiška, v spomin 7001etnice njegovega rojstva. Zložil in sestavil P. Angelik Hribar. O. S. F. I. snopič. Založili iu tipkali J. Blaznik-ovi nasledniki v Ljubljani 1882. Cena 70 kr., po pošti 75 kr.
(Zavoljo županstva v Grižah) dobili smo zopet več dopisov, pa vsi potrjujejo zadnji dopis v našem listi, vsaj zvečinoma. Vendar želimo, da se možje v eni občini stanujoči rajši prav lepo po razumejo in krščanski potrpijo drug z drugim, kakor da bi se po časnikih trgali.
(Sjmboteljski novi škof,) tedaj tudi škof slo-veuskih Prekmurcev bode od cesarja imenovan Sigmund Bubič, sedaj kanonik Veliko Varadinski.
(Slov. graska hranilnica) daje od 1. maja naprej 4°/0 m jemlje 6% obresti j.
(Mraz ali slana) dne 11. in 12. aprila je od Vidma na Iialijauskem po vseh avstrijskih deželah do ruske meje več ali menje hudo škodovala. Po nekod so vinogradi tako oškodovani, da je malo upanja na dobro trgatev. Okolo Maribora je trsovje mraz stisnil, najhuje na visokih legah, v nižjih menje.
(Mar iborske javne bolenisnice) oskrbnikuBartbelnu 8obajeužeza 1 lOOfl. pomanjkljeja dokazali. Usmilje-
nim sestram je dajal moko, maslo, meso, a povsod mestu ali deželi več naračunil. Če so sestre dobile n. pr. 24 kilo moke, je baje v svoj račun postavil 124 Kilo itd. To nam je jako zrel liberalen ptič, da se ga uže mariborski liberalci začenjajo sramovati. No Brandstetter tudi ni bil bolji!
(Pri občnem, zboru) družbe duhovnikov je bilo oddanih 22 glasov. V novi odbor so bili izvoljeni gg. Hrg, Košar, Modrinjak, Ogradi, Orožen, Stranjšak, Zičker. — Poročilo in račun odi. 1881 prihodnjič.
(f Umrla) sta č. g. Gašper Majhenič,_ župnik pri sv. Miklavži, star 56 let, in č. g. Štefan Mohorko, kaplan, star 37 let.
„Coprnjaku Florijan) od Slov. Bistrice bil je v Čelji kot goljuf obsojen.
(Pogorel) je Gradišnik v Vozenici do tal.
(Voz ubil) je Hodelčkinega hlapca v Mah-renbergu, ker se je bil s steljo nanj zvrnol.
(Za družbo duhovnikov) so plačali gg. Gaberc 50 fl., Matjašič 3 fl., Naprudnik, Lacko, Prešern po 2 fl., Vošnjak, Aškerc, Rat P., Ferk M. in Altmann po 1 gld.
Loterijne številke:
V	Trstu 15. aprila 1882: 43, 74, 12, 69, 72.
V	Linci „ „	84, 66, 70, 55, 37.
Prihodnje srečkanjo: 29. aprila 1882.
Naznanilo.
Od c. kr. okrajne sodnije v S1 o v. Bistrici se naznanja, da je prostovoljna dražba mladoletnim Jože Vredno vi m dedičem za lastno vino od leta 1881 v primeri 24 štartinjakov dovoljena in se bode dne
«9. aprila 1S8&
dopoldne ob 11. uri v Studenicah in K lečah vršila tako, da se bode vino po cenitvi ali više in za gotovo plačilo prodavalo.
1-2__Slei. Bistrici. 12. aprila 1882.
Vabilo na naročbo.
Te dni pošiljam mej svet zvezek svojih poezij. Kujiga bo lO tiskanih pol debela, s prav krasnim in močnim papirjem, kakoršnega nij imela do zdaj nobena pesniška zbirka sloveuska. Cena bode zvezku po jeden goldinar. Slovcnce, ako sem si pridobil mej njimi kaj čitateljev in prijateljev, vabim s tem prijazno na naročevauje. Naročila z naročnino vred naj se blagovoljno pošiljajo založniku g. Ignaciju Gmndarju, c. kr. notarju v Logatci, pri katerem j e d i n e m se bode dobivala knjiga. Ob jeduem prosim si. občinstvo, zlasti gg. bogo-slovce, dijake, pa tudi druge, ob jednern kraji živeče rodoljube, da bi blagovolili knjižico skupno naročevati, da s tem gosp. razpošiljatelju olajšajo trud.	„Zvonov" X.
Orgle na prodaj
ima znani domači orglar, France Naraks v Arnji vasi blizu Petroč. Te orgle imajo 10 spremenov, so zvesto in dobro izdelane ter se takoj prodajo za 600 gld.	i_3
Kamnosekar v Kačah.
Janez Horvat (Kranichsfeld šudbahn) ima več nagrobnih kamnov in plošč iz Pohorskega marmorja na prodaj. Tudi izdeluje vsakovrstne stavbenske reči iz kamna v rudah na Ptujskej gori nalomljenega.	2—2
2—3
Služba cerkovnika
kateri bi za silo orglati znal, se odda od 8. aprila t. 1. naprej pri sv. Urhu v Pod-gorji pri Slov. Gradci. Pogoje izve prošnik ustno ali pismeno od cerkvenega predstojništva.
G—6
Priporočba.
Barve v oljnatem firnežu ia tudi suhe, oljnati firnež, terpeutiu, kopallak, spirituslak, kakor tudi raznovrstne čope in vse v to vrsto spadajoče stvari po velikem in drobnem se dobijo po najnižji ceni v
ku.peiji barvami:
v Mariboru, gosposke uice 19, „pri psu".
S spoštovanjem
H. Billerbeck.
OOGOOGOOOGOOOOOOOt
01-3 Dobro podjetje.
8 Jako lepa biša, prilična za kupčijo z mešanim blagom, vinom in deželskirni pri-O delki, v močno naljudenem trgu spodnje-Q štajerskem, daje se takoj v najem po ugodnib pogojih. Več pove opravništvo „Slov. Gospodarja", če se temu piše z geslom: „dobro podjetje".
iooooooooooooooooi
V M
uraduje vsaki torek in soboto.
Hranilne vloge na 5% obresti in vsakojaka plačila sprejemajo se vsaki uradni dan.
Posojila se dajejo samo v torkih.
Društvena pisarnica
je v Tegetthoffovih ulicah hiš.-štv. 9. 3-7	Odbor.
k f			q\r
			

J-6
Oglas!
Jr*o znižani ceni
se dobivajo Slomšekovi zbrani spisi pri g. izdatelji Mih. Lendov-šek-u v Ptuj i (Pettau) in sicer: I. Pesni po 50 kr., II. Basni in III. Životopisi po 70 kr. Pri istem oddajejo se tudi Tal. Orožiiovi spisi in to po po 40 kr. broš. izvod.
Zahvala in priporočba.
Zahvaljujem se vsem, kateri so me dozdaj z naročili podpirali, prav srčno, in priporočujem se jim, kakor tudi sploh p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom, uradnikom itd. v daljno naročbo.
Prizadeval si bodem, vsakemu njegovo voljo po svoji najboljši moči izpolniti.
Posebno opozorujem č. duhovščino, da izdelujem tudi talarje, bi;ete in kolarje lepo in po prav nizki cen>.
¡M5* Naročila iz dežele izvršujem ravno tako vestno in pridem oddaljenim tudi na dom mere jemat.
Z velikim spoštovanjem
Franc Jesenko,
4—12 krojač v Mariboru, Pfarrhofgasso štv. 15.
I «
I
I &
i i
i i