I Pravljice Božene Nemcove. ]
Prevedel Dr. P. •                                                                                                    •
(Nadaljevanje.)
Drugega dne ga je peljala zopet v hlev, kjer je stalo štirindvajset žrebcev. „Te konje boš zopet pasel v istem ogradu in če ti kateri uide, izgubiš glavo." Vsakega žrebca je švignila z bičem in žrebci so drveli v ograd kakor stekli. Tokrat je bil Silomil pametnejši Da bi mu ne poskakali preko ograje, je porinil palčico takoj v zemljo, in začela je divjati taka burja, da se je konji ni.so mogli ubraniti in so morali ostati v ogradu. Zvečer ie baba prišla in ukazala nagnati žrebce v hlev, v srcu pa jo je močno jezilo, Premišljevata je, kako delo bi mu naložila na tretji dan.
Pozno večer se je šel kraljevič sprehajat. Tukaj ga je srečal, mesec in mu rekel: Jutri boš imel hudo delo; podojiti moraš dvanajst divjih krav in iz mleka napraviti za čarovnico kopel. Ona ti ukaže, da se ti prvi skoplješ; stori to brez strahu. Sedaj idi za grad in kjer najbolj, moj žar sveti, tam najdeš zlat bič. Bič si dobro shran1 in kadar greš dojit, švigni z njim vsako kravo; videl boš, da bodo stale kakor ovčice. In ko boš jezdil konja odtod, skoplji ga v najbližjem ribniku, I potem pa jezdi po svojo nevesto."
Silomil je zahvalil svaka in še! po bič. Za gradom je mesec močno svetil na neko mesto, kjer je stala visoka lipa, in tam je našel bič. Shranil ga je dobro in šel spat. Zgodaj zaran ga je čarovnica prebudila in ga peljala na dvor v hlev, kjej je bilo dvanajst krav, ki so kakor dvoje rogovilile in zulile po hlevu.
„Te krave moraš podojiti in iz mleka zame napraviti kopel" je rekla baba in odšla.
Silomil je vzel! bič in udaril z njim vsako kravo. Vse so stale kakor ovčice in dajale mleko. Ko je vlil mleko v čeber, je bilo tako vroče, da je skoro vrelo. Potem je šel po čarovnico, ki se je jeze tresla in tekla na dvorišče, da se prepriča, ali je res podojil krave. Videla je, da je vse v redu. Porinila je prst v vroče mleko, potem pa rekla kraljeviču: »Sedaj se moraš tukaj skopati", misleča, da se bo bal.
„Zakaj ne? Prej pa mi pripelji konja, da se prepričam, če ga res imaš."
Bala je šla in kmalu pripeljala konja, ki pa je bil tako umazan in slok, da kraljevič ni mogel verleti, da bi bil najhitrejši na svetu. Prijel ga je za uzdo, privezal k stebru in zlezel v kopel. Kar je zapihal veter in ohladil mleko, da se je Silomil lahko mirno kopal. Ko se je izkopal, je bil sedemkrat krasnejši nego prej. Čarovnici je ugajal zali dečko. Mislila si je: „Počakaj, zdaj se skopljem jaz in bom tudi sedemkrat lepša, potem pa si te tukaj pustim." Zlezla je v čeber, nato pa je začelo solnce tako pripekati, da je mleko zavrelo. Baba je kričala in hotela ven, toda ni mogla zaradi solnca, ki je svoje žarke tako močno v njo upiralo, da se je zdelo, kakor bi žarki samih plamenov od vseh strani prhali v njo. Na pol se je skuhala, na pol pa spekla. . Silomil pa ni bil neumen, da bi ji pomagal; skočil je na konja in zdirjal iz gradu.
V prvem ribniku je skopal konja. In glej, kaka izprememba! Umazani in sloki konj je bil bel kakor sneg in gladek kakor svila ; griva in rep sta bila iz samih zlatih niti, zlate podkove so se iskrile, z ušesi je strigel in metal ponosno glavo, da mu je letala griva kakor zlati zavrnki okoli vratu.
Ni trajalo dolgo in Silomil se je ustavil v gradu ognjenega kralja, kjer je videl prikovano nevesto. Potegnil je meč, presekal verigo,  vzel  fjubico  v naročje
in odjezdil kakor blisk. Kralj je gledal baš skozi okno, ko je zlatogrivček švignil čez cesto; spoznal je na njem kraljeviča s osvobojeno kraljično. Srdit je hitel na dvorišče, sedel na hitrega konja in se gnal za begunom. Toda kako se je zmotil! Zlatogrivček je bil že tako daleč pred njim da ga je bilo videti samo še kakor belo golobičico. Zaman je priganjal z ostrogami konja, kajti solnce je tako žgalo, da je bil pot curkoma z njega. Kralj pa mu ni privoščil miru. Kar se dvigne tak vihar, da zasuče kralja s konjem vred v zraku in ga žene nazaj k ognjenemu gradu, kjer ga trešči utrujenega ob tla. In zarekel se je kralj, da do smrti ne bo več poskušal polastiti se močne kraljične. Zlatogrivček je prinesel svoja gospoda do njenega gradu. Silomil pa ni ostal tukaj. Drugega dne ga je ponesel zlatogrivček k njegovim starišem, ki so mislili, da je njihov sin že davna mrtev, ker ni bilo sluha o njem. Kako je bilo njihovo veselje, ko so zagledali svojega ljubljenca mnogo krasnejšega s tako lepo nevesto, si lahko vsakdo misli. Na svatbo so prišli tudi Vetrnik, Mesečnik in Solnčnik s svojimi ženami, ki jih je Silomil iskreno zahvaljeval za pomoč. Po svatbi sta se vrnila mlada poročenca zopet v svoj grad, kjer sta zadovoljno živela. Zlatogrivčku se je dobro godilo in še vnuki kralja Silomila so se radi igrali z niegovo zlato grivo in jezdili na njem.
0 Marički.
Luka je bil premožen kmet, ki je pa rad popival. Ni bilo čuda, da mu za nekoliko let ni ostalo nič več, ko razbita koča. Tedaj je prišel šele k pameti. Sedaj bi bil gospodaril, če bi bilo s čim. Dokler je živel v dobrih razmerah, si je cesto želel vsaj enega otroka, Bog pa ga ni uslišal; ko pa si ga ni želel, ker ni imel sam
—    2    —
zase kaj jesti, mu je žena porodila dekletce. Praskal se je za ušesom nad neljubim blagoslovom, toda kaj si je mogel. Šel je torej k neki siromašni znanki in jo prosil, da bi njegovemu otroku pri krstu kumovala, ona pa se zastonj ni hotela niti ganiti. Nevoljen vsled ljudske nehvaležnosti se je vrnil k ženi in ji povedal.
„Vidiš, Luka," je pravila žena, „kako je, če člcvek ne gospodari; dokler smo bili bogati, nam je sam župan storil vse povolji, sedaj pa nam niti zadnja kočarica noče postreči. Ubogo dete, kako se trese; saj nimam niti borne plenice, da bi ga zavila; na goli slami mora ležati! O Bog, usmili se nas!"
Tako je tarnala in jadikovala uboga žena in nagega otroka kropila s solzami. Hipoma pa si je otrla solze in se radostno ozrla na moža, ki je stal pri njej z založenimi rokami, ter rekla: „Prosim, te, Luka, idi k bivši sosedi, ona je premožna in jaz sem bila njenim otrokom kuraa, idi in prosi ji, naj bo ona sedaj mojemu otroku kuma."
„Ne vem, ljuba žena, ne vem, če se ne motiš; meni se zdi, da nič ne opravim."
S težkim srcem je stopal Luka mimo svoje bivše kmetije k stari sosedi.
„Bog vam daj dober dan, ljuba kuma!" je pozdravil Luka, vstopivši v sobo. „Moja žena vas lepo pozdravlja in ker smo dobili hčerko, vas prosi, da bi ji bili pri krstu za kumo."
»Ljubi Luka", je rekla soseda zlovoljno, „rada bi šla, toda časi so slabi, človek potrebuje vsak krajcar, in takim beračem, kakor ste vi, mora mnogo založiti; zakaj ne greste drugam, zakaj ravno k meni >"
„Ker je vam žena tudi kumovala."
„Aha! Hočete torej plačilo za posojilo in jaz naj
vam toliko dam, kolikor vi meni ? Ce bi bila tako radodarna, kakor ste bili vi, bi prišla tudi tako daleč, ldite, idite, ne grem niti stopinje."
Luka ni rekel nič in je odšel jokaje domov. „Vidiš, draga moja, vedel sem, da nič ne opravim. A nič ne de, Bog nikogar ne zapusti, Daj mi otroka, sam ga zanesem h krstu, za kumo pa si vzamem, kogar najprej srečam."
Žena je zavila dete v košček starega krila in ga s solzami položila možu na roke. Luka je moral čez polje, kajti cerkvica je stala precej daleč za vasjo. Kakih sto korakov daleč, kjer so se ceste križale, je srečal Luka staro babico; ko jo je zagledal, je takoj sklenil, da jo poprosi, naj je otroku za kumo.
„Ljuba babica, prosim vas za majhno uslugo. Jaz sem ubog kočar iz te vasi; danes mi je žena porodila dekletce in šel sem prosit k sosedam, da bi nam katera kumovala, pa nobena ni hotela iti, ker smo siromaki; vzel sem otroka sam in sklenil, da naprosim tisto, ki jo najprej srečam. Vas sem najprej srečal, prosim vas torej, bodite nam za kumo."
„1, to vam rada storim; dajte otročička in pojdite!"
Luka ji je dal otroka in šla sta k cerkvi. Duhovnik se je baš nekam odpravljal, kar pride cerkovnik in naznanja, da prihajajo h krstu. ..Tisti ničvredni Luka je zunaj, ki nima sam, kar bi v usta dal."
Med tem je vstopil Luka s kumo. Babica je opazila, kako se cerkovnik nevoljno ozira in da nič posebnega ne pripravlja h krstu. Potegnila je iz žepa svetel dukat, stopila k duhovniku in mu ga porinila v roko. Duhovnik se je začudil, zašepetal cerkovniku na uho, naj mu da oblačilo, in krstil otroka ubogega Luka tako slavnostno, kakor najbogatejšemu meščanu. Deklet-
ce je dobilo ime Marička. Po krstu je spremljal duhovnik kumo do vrat, cerkovnik pa za vrata, kjer je tudi dobil napitnino.
Na mestu, kjer je srečal Luka babico, mu je babica podala otroka in potegnila iz žepa zopet dukat, ki ga je porinila za plenico in pravila: „Iz tega zlata, ki ga otroku zalagam, boš imel toliko, da ga lahko dobro vzgojiš; kadar bo deklica dvanajst let stara, prt pelji jo sem, potem si jo vzamem jaz k sebi na nekoliko let, če vam bo pogodu. Ker pa se v dvanajstih letih mnogo izpremeni, ti napravim na tem mestu znamenje, da ga lahko najdeš." Potegnila je iz neder zeleno šibico in se dotaknila z njo zemlje; takoj je pognal krasen rožni grmič poln cvetov, babice pa je izginila. Luka se je čudil in oziral, babica pa ni bilo več. Kdo ve, kako dolgo bi bil stal, če bi se ne bila Marička začela jokati. To ga je spomnilo na dom.
Žena ga ni mogla dočakati. Glad, žeja in bolečine so jo mučile; v hiši ni bilo škorjice kruha, ne denarja. Kar stopi Luka v sobo.
„Žena I ne tarnaj; angel Gospodov nam je pomo-gel. Tukaj imaš svojo Maričko. Preden pa dete poljubiš, potegni zavitek iz plenic, da boš videla, kako odlično kumo je imelo.
Žena je segnila za plenico in potegnila — polno pest cekinov. „Moj Bog f" je vzkliknila in strahu izpu stila dukate, da so se razkotali po raztrgani odeji in slami. „Luka, kdo ti je dal toliko denarja ?"
Jaz sem gledal prej nego ti in čudil sem se bolj nego ti. Le poslušaj, da ti povem." Nato je pripvedoval, kako je bilo s kumo, in je nazadnje dodal: „Na poti domov mi ni dalo miru. Pogledam zavinek in namesto enega dukata jih držim polno pest. Ustrašil sem se in
spustil  nazaj v plenico, misleč  si:  „Počakaj, ženi ne poveš  nič,   naj  si sama izvleče te zlate kolače, ta bo
zijala."
Začela sta pobirati, toda novo čudo! Kjer je ležal eden dukat, tam sta jih našla deset. Ko sta vse pobrala, jih je bil lep kup.
„Moj Bog!" je pravila žena in strahoma gledala kup zlata, „ali nam bo ta denar blagoslovljen ? Kdo ve, če ni bila babica hudoben duh, ki hoče s lem denarjem kupiti naše duše ?"
„Povej mi, žena, kako si tako čudna? Ali misliš, da bi tudi duh šel z menoj v cerkev, se pustil kropiti s posvečeno vodo in se celo prekriževal? Le pomisli samo to. Da bi bila navadna ženska, tega ne pravim; bil je dober duh, ki ga je poslal Bog na pomoč, zato menim, da lahko ta denar z mirno vestjo ohranimo. Po noči ga zakopljem pod hruško, da ga nihče ne ukrade, en dukat pa vzamem, da ga menjam pri županu, da nakupim mleka, jajec, kruha, moke in ti pripeljem žensko, ki ti bo kuhala. Jutri se podam v mesto po obleko in pernice, potem pa — ugani, žena, kaj še kupim?"
„Veš, najbolje, če kupiš naše bivše posestvo in živino in potem pametneje gospodariš nego prej."
„Uganila si; dobro bom gospodaril, saj imam za koga, in beda je dobra učiteljica."
Luka je hranil denar v skrinjico, vzel en dukat in šel kupovat. Žena je medtem oskrbovala otroka in sanjala o svoji sreči. Za malo uro se odpro duri; Luka se je vrnil s polno košarico jajec in z dvema kolačema kruha v eni roki, v drugi pa z zvezanimi pernicami, z njim pa je prišla krepka okrogla dekla, nesoča v obeh rokah velikanski dojni lonec z mlekom.
„Bog vam daj zdravje !" je rekla dekla in postavila lonec na klop. »Gospodinja vas pozdravlja in vam pošilja malo mleka za kašo; če bi česa rabili, ji samo naznanite, da vam z vsem postreže." Nato je odšla.
..Vidiš, kaj vse je naredil edini dukat, če bi vedeli, koliko jih imamo, bi nas na rokah nosili, Mati županja nam je dala vse, še pernice nam je posodila do jutri in staro periljo nam pošlje kot strežnico. Povedal sem ji, da je  dobil naš otrok pest dukatov kot krstni dar."
Drugega dne se je odpravil Luka v mesto. Županja je prihitela ta čas k Lukovi ženi na obisk, da bi zvedela, kako je z njihovim denarjem. Pred poldncvom so vedele vse tete po vasi, da so Lukovi dobili merico dukatov in da si hočejo kupiti staro posestvo, Zvečer je pripeljal Luka poln voz pohištva, obleke, pernec in jestvin, tretjega dne je kupil posestvo in živino. Sedaj je bilo konec bede; Luka je znal gospodariti.
Največ veselja pa so imeli z malo Maričko. Bila je tako razumna, mila in lepa deklica, da so jo vsi radi imeli. Ko je bila deset let stara, je rekel gospod učitelj, da je ni treba več v šolo pošiljati, ker zna že toliko, kolikor on sam. Koncem dvanajstega teta jo je peljal oče Luka k čudovitemu rožnemu grmu, ki je bil še vedno poln cvetja, kakor bi bil ravnokar razcvetel. Vseh dvanajst let še ni nihče drznil seči z roko nanj, kajti stare sosede so pripovedovale, da se na njem divje žene zbirajo in da bi bil izgubljen, kdor bi odtrgal cvet. Luka se je dotaknil cveta in v tistem trenot-ku je stala namesto grma kuma pred njim. V prvem hipu se je Marička ustrašila nepričakovane izpremem-be. ko pa je pogledala babici v obraz, jo je minil ves strah.
(Nadaljevanje sledi.)