ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 13. januarja 2000 Leto X, št. 1 KNJIŽEVNOSTI OB JANTARJEVI CESTI str.2 DELO NAM JE (BILAU) DANO PA BAU TÜ str.6 Porabski knjižni dar 2000 ŠIFT V (I)DÍNI - PARNIK V AJDI Naslov zbirke novel Šift v idini-Parnik v ajdi goričkega in slovenskega književnika Milana Vincetiča zelo posrečeno simbolizira jezikovne in kulturne razmere med Slovenci na Madžarskem, tako tistimi, ki živijo v Porabju, kakor onimi, ki se postopno prebujajo v drugih mestih, od Sombotela prek Mosonmagyaróvára do Budimpešte. Vemo namreč, da šift ali parnik ali ladja ne more v realnem svetu pluti po idini-ajdi, lahko pa plove v prenesenem, literarnem svetu, kjer je s pisateljevo domišljijo mogoče narediti vse in še kaj malega zraven. Ena temeljnih vrednot za porabske razmere je v "dvojezičnosti" zbirke Vincetičevih novel. Dvojezičnost je posebna v tem, da ne gre za dva knjižna jezika, ampak za slovenščino in slovensko-porabsko narečje. Za to obliko ali dejanje sta se odločila založnika, Zveza Slovencev v Monoštru in Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc iz Murske Sobote. Razlog je (bil) preprost: bralci v Porabju, ki jim je knjiga predvsem namenjena, razumejo narečje, bralci v Prekmurju si lahko privoščijo "oba jezika", oni naprej od Maribora pa pripoved v knjižnem jeziku. Tako naj bi bilo odslej vsako leto, je v krajšem eseju zapisal urednik Franci Just, "da bodo literarna dela, izhajajoča v knjižni zbirki Med Rabo in Muro, natisnjena " dvojezično", v knjižni slovenščini in porabščini. " Urednik opozori na še eno temeljnih dilem, na enosmernost literarnih povezav, ki " vodijo iz matičnega književnega prostora v porabskega, ko so torej literarni ustvarjalci iz domovine predstavljeni porabskemu bralcu. Morda bo kdaj v prihodnosti ta proces stekel tudi v obratni smeri in se bo velikim pisa teljskim imenom iz slovenskega zamejstva v Avstriji in Italiji pridružil tudi pisatelj iz Porabja." Sedem novel po dvakrat, na sto devetdesetih straneh je ravno pravšnja dolžina, ki lahko pritegne bralca na eni ali na drugi strani meje, državne ali jezikovne. Kot samostojni ustvarjalni prispevki delujejo tudi ilustracije Ditke Petkovič. Naravnost rečeno, knjiga je lepa tudi na pogled, nenazadnje beremo z očmi. Izid so podprli Ministrstvo R Slovenije za kulturo, Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem, Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino in Mestna občina Murska Sobota. Stalnica knjižnega daru je Slovenski koledar 2000 s prispevki v knjižnem jeziku in narečju, ter bogato fotokroniko. Urednica koledarja je Marijana Sukič, ki se je tudi potrudila, da so novele Milana Vincetiča prevedene, kot pravi profesor Franci Just, v porabščino. Lani se je uredniškega dela lotil Francek Mukič, ki je tokrat dal oblikovno podobo Slovenskemu koledarju 2000. Naštevanje prispevkov iz koledarja ni hvaležno delo, ker se vedno najde avtor, ki je prepričan, da je izpuščen po krivem, če ni kazalo prepisano dobesedno. Zato je primerneje reči, da so se gostujoči avtorji iz Slovenije skupaj z domačimi potrudili za pestrost, v kateri lahko najde sleherni bralec kar nekaj prispevkov po svojem okusu. Pozornost pritegne, denimo, izbor in razvrstitev fotografij pri posameznih mesecih: portreti starejših žena in moških in ob njih nagajivi pogledi otrok. Morda ne/namema simbolika, ko je tako malo Slovencev srednje generacije -da babice in dedki prenašajo jezik in kulturo na najmlajšo generacijo, razen izjem seveda, kakršna je tudi ona pri mesecu oktobru. Urednici Slovenskega koledarja je uspelo zagotoviti tudi sozvočje med informativnimi prispevki, poglavjem Porabci inda svejta - Porabci nekoč in sklepnim delom, pred fotokroniko, Za duge zimske večere -Za dolge zimske večere. Informativni del uvaja tekst državne sekretarke Mihaele Logar, ki v strnjeni obliki zapiše svoj pogled na dogajanje v Porabju. Sledijo prispevki o aktualnih narodnostnih temah, denimo o porabskem narodnostnem šolstvu, literarnih srečanjih Oko besede in v tem delu Slovenskega koledarja se z reportažo Misli iz zasnežene Ljubljane, iz slovenskega glavnega mesta, kamor se je odpravil po stopinjah matere in očeta, oglaša Dušan Mukič. Sami po sebi razkrivata vsebino poglavji Porabci inda svejta in tudi Za duge zimske večere. Razlika je v tem, da se poglavje o Porabcih nekoč bolj naslanja na spomine, pod naslovom Za dolge zimske večere pa so natisnjeni krajši literarni prispevki, čeprav razmejitev med poglavjema ni povsem dosledna. Za zapik vsemu in pred fotokroniko je še nekaj strani, naslovljenih z Nika za smej. In skoraj za konec, vsekakor pa za sklepni del Slovenskega koledarja, je bogata kronika v sliki in besedi, iz katere zvemo o najpomembnejših političnih, kulturnih in dingih dogodkih med Slovenci na Madžarskem, zlasti v Porabju. Slovenski knjižni dar je izdala Zveza Slovencev na Madžarskem, izdajo koledarja pa je podprl Javni sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. eR 2 Književnost(i) ob Jantarjevi cesti Pred kratkim so v Hiši (lepih) umetnosti v Sombotelu začeli z dvojezično serijo z zgornjim naslovom. Na teh naj bi predstavili književnike, ki živijo v regiji Alpe-Jadran. 14. decembra so prišli trije ustvarjalci iz Slovenije, vsi trije člani Društva slovenskih pisateljev. S Ptuja Aleš Šteger, ki je eden najmlajših pesnikov v Sloveniji. Aleš Čar je prišel k nam na obisk iz Idrije. Milan Vincetič pa je takorekoč naš stari znanec, da ne rečemo, eden od „naših, domačih” literarnih usvarjalcev, saj je doma iz Prekmurja. Goste in obiskovalce je pozdravil dr. János Pusztay, profesor uralistike na Visoki pedagoški šoli v Szombathelyu in povedal, da želijo imeti precej tovrstnih literarnih večerov, saj je tudi Jantarjeva pot, pot, po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo, bila v zgodovini kar precej dolga. Literami večer je vodila lektorica na slovenski katedri visoke šole mag. Elizabeta Bernjak, ki je najprej na kratko predstavila avtorje in njihovo dejavnost. Nato so literati v slovenščini prebirali svoje pesmi oziroma odlomek iz romana, ki smo jih nato lahko uživali tudi v zglednem prevodu in vzorni prezentaciji v madžarskem jeziku. Mimogrede rečeno, škoda, da nekaj teh pesmi v obeh jezikih niso razdelili tudi med obiskovalce, zlasti študente slovenistike v županijskem središču, da bi se doma še bolj lahko poglobili vanje oziroma bi lahko analizirali, kako naporna, ampak veličastna dejavnost je prevajanje slovstvenih del. Milan Vincetič je dejal, da sicer razen nekaj besed nič ne razume madžarsko, kar mu je silno žal, vendar čuti, da njegove slovenske pesmi zvenijo lepo tudi v madžarščini, da mu je všeč zven madžarskega jezika. Sicer pa je Vincetič požel velik uspeh tudi s tem, da je zaradi tistih porabskih Slovencev, ki ne obvladajo stoodstotno slovenskega knjižnega jezika, povedal svoje misli na večeru v prekmursko-porabskem narečju, pesmi je prebral seveda v knjižnem jeziku. Starejši gospe, aktivni članici Slovenskega društva v Sombotelu, sta tudi dejali, da sta pesnika iz Murske Sobote in Ptuja (panonsko območje) laže razumeli kakor pisatelja iz Idrije. To sta mu na koncu uradnega dela tudi povedali. Vincetič je mnenja, da bi bilo potrebno več tovrstnih neposrednih književnih stikov med Slovenijo in Madžarsko, med slovenskimi književniki in porabskimi Slovenci. Glede živega, sodobnega dvostranskega sodelovanja je Aleš Čar poudaril, da sicer obstaja nekaj informacij med madžarsko in slovensko literaturo, vendar premalo. „Poznamo npr. Eszterházyja. Belo Hamvasa itd., vendar to je daleč premalo. Hamvasa npr. nimamo prevedenega v slovenščino, kar je katastrofalno, saj je eden največjih madžarskih mislecev...” Aleš Šteger je izjavil, da se je slovenska književnost po osamosvojitvi znašla v popolnoma novem položaju. Znebila se je politično-nacionalnih bremen. „Pišoči se zelo trudimo vzpostaviti neke individualne poetike, ukvarjamo se s samim seboj, posvečamo se predvsem bralcem, in moram reči, da v slovenskem prostoru nastajajo zelo kakovostna besedila...” fr. m. Aleš Šteger in voditeljica literarnega večera mag. Elizabeta Bernjak Med obiskovalci je bilo precej članov Slovenskega društva v Szombathelyu Lüdje se ne taužijo Sploj pa nej slovenski lüdje v Porabji. Vej so pa od gnešnjoga cajta eške staukrat bole žmetne cajte doživeli, pa so gnes itak na poplataj. Zakoj mi je tau napamet prišlo? Zatok, ka sam že pa gledala te dni televizijo, poslüšala radio. Na nauvo leto je naša vlada s tejm odprla mileniumsko leto (1000-letnico Madžarske), ka so sveto korono iz Narodnoga muzeja prejk pripelali v zidino parlamenta tam so ji najšli nauvo mesto. Če je tau dober ali slab stopaj bio, mislim, nej moja naloga povedati. Tak mislim, ka je v dobrom mesti bila v Narodnom muzeji tü. Depa sploj lepa "paradija" je bila pa od tistega mau je že sploj dosta lüdi poglednilo te najlepši, najviše cenjeni simbol vogrskoga rosaga. Ka se mi je pa te nej vidlo? Pred tistim, ka so sveto korono v parlament pripelali, so meli djilejš parlamenta gde je vsakši (skurok vsakši) tam bio, ki se v rosagi kaj šté. Tam so najvekši lepau gučali od korone pa je tau etak vreda. Čüla sam pa nika takšega tü, ka se je meni nej vidlo. Te stavek sam čüla: sveta korona nam je omogočila tau, da gnes leko v Europsko unio staupimo. Če je tak, naj bau tak. Depa ka je te govornik eške po tistom gučo, tisto se mi je pa nikak nej vidlo. Nikak etak sam čüla: "Naš rosag, njegvi narod je gnes slobauden. Lüdje več nikši vzrokov nejmajo s povisnjeno glavauv ojti. Vsakši leko dobro žive, vsakši je leko človek. Leko se vövtegnemo pa etak Odimo po svejti." Meni je dosti vse na pamet prišlo. Tau, ka smo rejsan slobaudni. Ta demo po cejlom svejti, kama škemo. Pri nas je gnes minimalna plača 25.500 forintov, minimalna penzija pa 16.000 forintov. Če stoj, povejmo z G. Senika v Varaš odi delat pa 25.500 forintov prislüži, nejma nikšo pravico protestirati. Iz toga si tak paulag 5.000 forintov vöplača za potne stroške pa ma ostane 20 gezero forintov. S tejm pa se slobaudno leko pela po cejlom svejti. Sploj pa če ma auto. Naleki leko tanka, za liter bencina dá 220 forintov. Dejmo si gor, ka naš človek trikrat telko zaslüži (ka je rejdko), te se tü bole na rejdki leko vozi z autonom, leko de v Austrijo gledat blago, požirat sline. Če pa malo več ške, te dela (na Črno) v soboto pa v nedelo. Vej smo pa slobaudni! Pa nej? Penzionisti smo tü slobaudni. Pravica je tau, ka največ nas má (če ma) na mejsec tak od 25-30.000 forintov. Gda vöplača telefon (če ga ma), elektriko, kakše novine, te leko računa, kelko ma ostane za živeti, no pa po svejti slobaudno ojdti. Če pa te nesrečen eške ma auto tü, te ga iz garaže leko vö pa nazaj tiska. Če vöplača porce pa Zavarovanje, ka letos vse zdignejo, te se tü leko veseli. Odau bi auto, depa ali se ma mili ali ga več nišče ne küpi. Tak pa najbaukše, če ga prauto večera spravi na breg pa ga tam doj kobacne. Samo s čim de pa te slobaudno odo po svejti? Pa itak. Lüdje se ne taužijo. Vzemajo si cajt za delo, te pa nemajo cajta po svejti ojdti. Po mojem je pa itak najbaukše, če je ta gezero lejt stara, lejpa korona, naš simbol, v parlamenti. Etak do go naši parlamentarni poslanci telkokrat vidli, kelkokrat not staupijo v tau pošteno hišo. Pa njim - če od drugoga nej - od korone vendrik na pamet pride, ka se morajo pošteno obnašati, lidam morajo pravico, čisto pravico gučati pa tak činiti tü. Šegau majo povedati, ka prej nega takšoga kvara, gde bi nej bilau aska. I. Barber Porabje, 13. januarja 2000 3 2000 pred našim štetjem ,,Neizbežna je bridka smrt” Citat je iz najstarejše znane pesnitve civilizacije - sumerskega epa o Gilgamešu. Na stal je okoli leta 2000 pred Kristusovim rojstvom v Mezopotamiji. Njegova glavna tema je smrt. O šegah slovesov in pokopališki kulturi na slovenskem etničnem ozemlju pa je izšla pred kratkim v Ljubljani knjiga z naslovom: „Tihi pomniki minljivega časa.” Publikacija obravnava temo predvsem iz etnološkega vidika: šege in navade ob smrti (Helena Ložar-Podlogar), praznik spomina na mrtve (Mateja Habinc), romska pokopališča (Pavla Štrukelj), miti ob smrti v slovenski in neevropski kulturi (Zmago Šmitek) in nagrobni napisi (Marija Stanonik). Lahko beremo še o kulturi poslavljanja, o grobiščih, nagrobni plastiki, mestu pokojnih in vojaških pokopališčih v Sloveniji. Za tem sledi opis pokopališč po občinah v Sloveniji ter v zamejstvu (Avstrija, Italija, Madžarska), kjer izgine z vsakim grobom stari pomnik slovenstva. Napisi na nagrobnikih so tu dokaz slovenstva. Knjiga o šegah slovesov in pokopališki kulturi v slovenskem etničnem prostoru je pomembna kot vir in literatura za nadaljnje raziskovanje, za primerjalne študije. Pokopališče je lahko predmet multidisciplinarnega raziskovanja kultur- nih, umetnostnih in slovstvenih zgodovinarjev, sociologov, etnologov, estetov in tudi varuhov okolja ter kulturne dediščine. Tudi sama sem zelo pogrešala to knjigo leta 1990, ko sem pisala o pokopališčih v Porabju (Vasi Szemle 1990/3). Na Madžarskem je izšla monografija o pokopališčih že leta 1989 (Balassa Iván, A magyar falvak temetői.) V tej knjigi ni podatkov iz županije Vas, kjer živijo tudi Slovenci. Knjiga „Tihi pomniki minljivega časa” upošteva - čeprav skromne -podatke tudi iz Porabja na Madžarskem (Ernest Ružič). Na Madžarskem in v Sloveniji je bilo največ po kopališč urejenih okoli cerkva, znotraj obzidja oziroma ograde. Pokopališčem pravijo na slovenskem etničnem ozemlju: britof, groubišče, pokojišče, cintor, božja njiva. Ime ,,cintor” izhaja iz ,,cimiter, cimitar, cimitorij”, grško koimeterion, kar pomeni -počivališče, ograjeno pokopališče okoli cerkve. V teh pokopališčih so nagrobniki vsi krožno obrnjeni proti središčnemu objektu (cerkvi ali znamenju). Posebno mesto imajo otroški grobovi. Ljudje pravijo, da morajo grobovi biti obrnjeni tako, da ,,rajni gleda svojo župno cerkev”. Če v vasi ni bilo cerkve, so se pokopavali okrog farne cerkve. Tako je tudi v Števanovcih v Porabju. Mrliče iz Verice, Andovcev in Otkovcev pokopavajo na števanovskem pokopališču pri farni cerkvi. Na nagrobnikih je ob imenu pokojnega zapisano tudi ime vasi. Na Madžarskem so že od 16.-17. stoletja naprej spodbujali ljudi, naj premestijo pokopališča. Zakon iz l. 1876 pa je prepovedal pokopavanje okrog cerkva. Tako na Madžarskem kot v Sloveniji so bili nagrobniki nekoč preprosti leseni križi, ki so jih pozneje zamenjali litoželezni. V Sloveniji, posebno na Dolenjskem, kjer je slovela železarna na Dvoru pri Žužemberku. Tu in tam se še vidijo na slovenskih pokopališčih - tudi na porabskih. Po mestnih vzorih jih zamenjujejo kamniti nagrobniki standardnih oblik. V Sloveniji zamenjujejo nekdanje mrtvašnice moderne mrliške vežice. Odlok, da rajni tam, kjer že imajo vežico, ne sme več ležati doma, vpliva tudi na šege ob smrti in pogrebu. Ponekod je ob vežici tudi majhna čajna kuhinja, kamor domači lahko prinesejo pijačo, kruh in pecivo in v kateri skuhajo čaj, kavo ali vino, da lahko kropilce pogostijo in se tudi sami, predvsem pozimi, pogrejejo, saj podnevi tudi v vežici ne pustijo mrtvega samega. Ni pa več nočnega bedenja pri mrliču, saj vežico navadno zvečer zaklenejo. Marija Kozar Papiri pripovejdajo Pred 100 leti Pred stau leti, da so se začnila 1900. leta, je živelo v naši vesnicaj več kak pet gezero lüdi. Največ na Gorenjon Siniki (1398), v Števanovci je bilau 897, v Slovenskoj vesi 870, na Dolenjon Siniki 723, v Sakalovci 678, na Verici pa v Ritkarovci 431 i v Andovci 364 lüdi. V lejtaj 1900-1901 so v naši krčmaj začnili toplo gesti davati pa pri krčmaj baute odpirati. Najoprvim je augustuša 1900 na Dolenjon Siniki odpro bauto Mihael Decker (rojen 1875 v Ženavci). Francek Oreovec je decembra daubo dovolenje na Verici. Jožef Lang (rojen 1864 v vesi Kristyán v Avstriji), doma iz Ženavec pa je djajca i kokauši kipüvo i odavo v naši vesnicaj. Emil Reinault od 1901-oga leta mau odavo v Monoštri z meda kolač pa redo svejče. Na Gorenjon Siniki je krčmaroša Herman Ladányi februara 1901 proso dovolenje, ka bi v krčmej gesti odavo pa bauto emo. Na Dolenjon Siniki sta marciuša Janoš Glanc i Jožef Vogler tö prosila dovolenje. Aprila pa krčmarica Terezija Dončec i krčmaroša Ferenc Bedič iz Slovenske vesi, Janoš Bedič, Regina Štern i Djüra Pinter iz Števanovec. Majuša Matjaš Küzmič z Verice, Septembra pa Ana Konkolič-Kovač iz Andovec. Novembra krčmaroša Šandor Eisenstein z Gorenjoga Sinika. V Sakalauvci sta Janoš Majcan i Ferdinand Pars vküper prosila dovolenje, ka bi tišlara bila pa v aukna glažojne nutdejvala. Na Gorenjon Siniki je biu 1901. leta šauštar Filip Strasser (rojen v Hidersdorfu). Marija Kozar Za 80 % več natečajev kot lani Sredstva Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem so se povečala lani le s stopnjo inflacije (515 milijonov forintov). Iz tega je sklad uporabil za lastno delovanje 36 milijonov, za štipendiranje dijakov in študentov pa 79 milijonov. V podporo manjšinskim časopisom (1 časopis pri vsaki manjšini in 3 romski časopisi) je bilo namenjeno 206.642.850 forintov. Časopis Slovencev na Madžarskem - Porabje - je dobil 7.561.000 forintov. Kuratorij je lani razpisal natečaje na devet tem: 1. Otroške in mladinske kolonije, šolski izleti; 2. Tradicionalne in kulturne prireditve; 3. Znanstvene prireditve, raziskovalni projekti; 4. Izobraževanje manjšinskih strokovnjakov; 5. Regionalni in lokalni manjšinski elektronski mediji; 6. Založniška dejavnost; 7. Verske dejavnosti v jeziku manjšin; 8. Gledališka dejavnost; 9. Knjižnice in muzejske zbirke. Slovenske organizacije, samouprave in inštitucije so v lanskem letu vložile 62 natečajev, skupno so zaprosile 12.941 tisoč forintov, odobreno je bilo 6.527 tisoč forintov. Nov razpis Kuratorij javnega sklada za narodne in etnične manjšine razpisuje natečaj za leto 2000. Prošnje lahko vložite na zgoraj navedene teme. Opozarjam zainteresirane organizacije in samouprave, da je najbližji rok za vložitev prošnje 18. februar 2000. Podrobnejše informacije dobite: • Državna slovenska samouprava, Gornji Senik - tel.: 434-032; • Zveza Slovencev na Madžarskem, Monošter - tel.: 380-208; • Državna slovenska samouprava, Budimpešta - tel.: 3922-721. Ferenc Kranjec član kuratorija Porabje, 13. januarja 2000 4 Okrogle obletnice iz slovenske zgodovine v letu 2000 Prelomno leto 2000 bo za Slovenijo tudi leto okroglih obletnic. V Sloveniji so 8. in 24. aprila 1990 potekale prve večstrankarske volitve, na katerih je s prepričljivo večino zmagala združena opozicija DEMOS. Neposredno pa je bilo izvoljeno tudi predsedstvo republike: za predsednika Milan Kučan, za člane pa Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec. Slovenija je z ustavnimi spremembami 28. septembra 1990 odpravila vrsto zveznih zakonov in prevzela poveljstvo nad slovensko teritorialno obrambo. Skupščina je zatem 21. novembra 1990 sprejela zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS. Plebiscita, ki je potekal 23. decembra 1990, se je udeležilo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, za samostojno Slovenijo pa se jih je odločilo 88,2 odstotka volilcev. Sicer bo Slovenija v letu 2000 zaznamovala tudi nekatere druge okrogle obletnice. 10. oktobra bo minilo 80 let od plebiscita na Koroškem, na katerem so se prebivala odločali med kraljevino Jugoslavijo in republiko Avstrijo; večina se je odločila za Avstrijo. 26. novembra bo minilo 200 let od rojstva slovenskega nabožnega pisatelja in pesnika, mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ki so ga 19. septembra 1999 razglasili za blaženega. Dan kasneje bomo obeležili 135 let od rojstva začetnika krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem Janeza Evangelista Kreka. Že v začetku leta 2000,14. januarja, bo minilo 135 let, odkar je v Celovcu začel izhajati najstarejši slovenski politični časnik Slovenec. 2. aprila bo preteklo 150 let, odkar je v Ljubljani izšel prvi slovenski uradni list Ljubljanski časnik, 5. junija pa bo zaznamovanih 45 let od odprtja novega sejmišča v Ljubljani. 8. junija bo minilo 450 let od izida prvih slovenskih knjig, Abecednika in Katekizma, 7. julija pa 865 let od začetka rednega meniškega življenja v cistercijanskem samostanu Stična. Slovenska prestolnica Ljubljana bo 10. septembra zabeležila 95. obletnico odkritja Prešernovega spomenika. Srečanje s Slovenci iz Sombotela Lani decembera smo se srečali s Slovenci, šteri živejo v Somboteli. Oni so tö Porabski Slovenci. S Porabski vasnic so šli ta delat pa so tam ostali kak mi v Budapešti. Lani so napravili drüštvo pa majo samouprave tö. Fejs smo čakali te den, da se te dvej drüštvi srečata. Vküp smo prišli v prostoraj Državne slovenske samouprave v ulici Rumbach 12. Nej najbaugšoga cajta, ka so tej eni tisto soboto delali, tej eni so pa betežni bili. Zatok smo lepau vküp prišli, Sombotelski pa naši tö. Viša sedemdeset nas je bilau. Goste smo meli iz veleposlaništva R Slovenije tö. Bila je z nami veleposlanica gospa Ida Močivnik pa pooblaščeni (megbízott) minister Mitja Močnik in še drügi sodelavci. Začnili smo tak, ka sta se dvej drüštvi notra pokazali. Sombotelsko drüštvo Avgust Pavel je notri pokazala Marija Kozar Mukič, predsednica slovenske samouprave v Somboteli. Predsednica drüštva, Ibolya Dončec je delala in zatau nej mogla priti. Marija je naštejla, kakšne programe so meli lansko leto. Meli so slovensko mešo, bili so na Porabskih dnevih, bili so v Sloveniji na Cankovi, v rojstni vesi Avgusta Pavla, raužno razstavo so meli, svetili so slovenski kulturni den, da omejnimo samo najvekše prireditve. Mi smo tö notri pokazali našo drüštvo, stero de tau leto deset lejt staro. Potejm smo se pri bejli stolaj tadala pogovarjali. Sto je iz stere vesi doma, kak je v Pešt ali Sombotel prišo? Francek Mukič je naprej vzejo harmoniko in smo začnili spejvati. Fajn je bilau, mlajši pa so šče za božič mali dar dobili od Državne slovenske samouprave in samouprave iz Lőrinca. Tau je slovenska samouprava v Budapešti, v 18. okrožji. Prauto devete vöre smo prajli, Zdaj bi že dobro bilau na večerjo iti. Dobro, demo. Sombotelski gostje pa našo Predsedstvo smo si sedli na njini avtobus. Na, demo. Šofer je že naprej čemeren bijo. Ka pa je! Ja, völki je avtobus. Kak iz te vauske ulice vöpride? Demo naprej, tü prej na lejvo, pravimo šoferji. Nede šlau. Ne more se zavinauti! Čemeren je dala. Ja, Sto ma je pravo, naj notri vozi v našo vausko gaso! Naj bi stano na šurkoj poštiji! Demo naprej! Kakšen avtobus pa šofer, da de samo naprej. Smej pa navola je bila! Smo že prišli do nauve sinagoge zak. Zdaj se prej obrnemo na pravo. Napau je šlau. Pa se nej mogo zavinauti. Ja, nika drugoga nejga nazaj, moški pa podje dol pa tiste avtone, šteri so stali, parkirali na pauti, prijeti pa tadale djati! Tau so ti slovenski podje! Avto so prijeli pa so ga tadale djali, naj ne baude napauti. Ka pa Pešterge povejo, steri so šče večer tam po pauti odli? Nika nej! Pomagali so nam. Eden je včasin promet (forgalom) stavo, drügi je gučo, kelko centimetrov naj šče tadale dejejo avto. In tak se je zgodila čüda, vö smo Prišli iz vauske ulice. Hvala Baugi pa našim moškim, kak Martin Krpan so bili vsi! Tau se šče z nami tö moglo zgoditi! Iz Sombotela gnauk v Pešt pridejo, pa te morajo avtone zdigati! Ka bi bilau, če bi od kakšnoga avtona alarm (riasztó) začno kričati? Bi prajli, tej pa avtone kradnejo, vejn je ščejo v avtobus spakivati. Sreča v nesreči, da se nika lagvoga nej Zgodilo. Na drügi den, v nedelo smo poglednili madžarski parlament. Če so že tü, "ižo rosaga" rejsan morajo videti. Poglednili smo šče drüge zanimivosti pa smo šli v nauvi nakupovalni center. Na konci smo si želeli blajženo svetke pa srečno nauvo leto! Vüpajmo se, ka tak baude! Irena Pavlič Goščice smo lüpali, reteše smo pekli Nauvi cajti, lagve šege so naprej prišle. Tau znamenüje, ka na gnes začnemo pozabiti stare šege. Ranč tak vse pozablamo kak naš materin jezik tü. Zatok pa te pomaleg zgübimo samoga sebe tü. Zatok je silno potrejbno nika nazaj zdržati, pokazati, navčiti mladino, stera de leko tadala čuvala tau, ka smo: slovenski lüdje. Kakši lüdje so pa tisti, steri sami o sebi nika ne znajo? Po cejlom svejti je tak, da preteklost (múlt) poštüjejo lüdje. Brez toga nega bodočnosti (jövő). Pred nistarnimi lejtami so v Porabski vasnicaj volili manjšinske samouprave. Od tistega mau majo svoj skromen proračun pa programe. Nistarne več, nistarne menja. Dolenjesenička slovenska samouprava je že Večkrat probala kaj takšega, ka tiče naše šege. Držali smo fašenek, fašenki so ojdli po vesi, fanke smo pekli. Lani Septembra smo pa kukarco lüpali pa smo vrtanke pekli. Lani decembra smo pa gošči- ce lüpali pa goščicine reteše pekli. Te den se je tak 30 lüdi vküp nabralo. Dvej velke drvenke goščic smo sprajli v vesi pa smo začniti lüpati. Vse je tak bilau kak gnauksvejta. Larma, kakše tute, klajfe so tü pa tam naprej prišle, depa roke so tü ojdle naprestanoma. Gnauk so se pa dvera oprla pa so se not siptavali tej najmenkši tü. Z vrtca smo meti "goste". Vzgojiteljice so se kama nej vejdle djati od začüdenja, kak so si tej mlajši vküp sedti pa brez zabrajanja lüpati. Istina, ka so nistarni najoprvin vidli kaj takšega pa so samo prejk trgali goščice. Drugi so lepou vedli lüpati, tretji pa so si želodce napunjavali. Edno je gvüšno. Sploj so se fajn meli. Etak so se pa goščice brž dojšle, po tistom pa smo geli pa piti "aldomaš". Cilika teta nam je spekla fajn goščicine reteše, bile so pogače, djaboke, no pa nika za doj oplatniti tü. Etak pa nej čüda, če so naprej prišle pesmi tü. Gda smo že etak dobre vole biti, nas je pogledno naš notaroš s svojimi delavci. Nej smo čütili, ka smo v ednoj pisarni, nej pa v kakšnoj künji. Zatok nej, ka je lüpinja tüj ranč takšo smetje naprajti) kak tistoga reda v künjaj. K leti mo pa prej perge čejsali. Naj tak baude. I. Barber Porabje, 13. januarja 2000 5 MATERNI JEZIK NA PRAGU 21. STOLETJA “Ve se, da je bil boj za slovensko šolo od Linhartovih šolskih zasnov, še posebej pa je od političnega programa Zedinjene Slovenije naprej eno osrednjih področij dolgotrajnega in mučnega prizadevanja Slovencev za osamosvojitev. Postopoma so se v zvezi s tem rinila v ospredje nova in nova vprašanja; sočasno s političnim uveljavljanjem načela, da mora Slovenec pač hoditi v slovenske šole, ker drugače slovensko javno življenje v resnici ne bo nikoli slovensko, je bilo treba utrditi položaj učitelja, poskrbeti za njegovo šolanje, za organiziranost šolske mreže, za učbenike v slovenščini, za slovensko strokovno izrazje na najrazličnejših področjih in za vse drugo. Eno z drugim je bilo medsebojno tesno povezano; trajalo je domala Sto let, odbiti je bilo treba na stotine kulturnopolitičnih izpadov, organizirati zasebne slovenske šole, prvo slovensko gimnazijo (šele ob začetku tega stoletja), dokler ni prišlo do prvega velikega statusnega preloma 1918 - odtlej šele imamo šolsko mrežo v celoti slovensko.” (dr. Matjaž Kmecl) V začetku decembra je v Portorožu potekal izjemno pomemben 3-dnevni mednarodni simpozij z naslovom Materni jezik na pragu 21. stoletja; njegovo temeljno vsebino dobro označuje gornji citat iz uvodnega predavanja dr. Matjaža Kmecla z naslovom Materinščina v šoli na pragu tretjega tisočletja. Na simpoziju so s predavanji sodelovali številni slovenski in tuji strokovnjaki, ki so razpravljali o pomenu in vlogi materinščine v vzgojno-izobraževalnem procesu, o reformah pouka le-te; slovenski udeleženci so razpravljali predvsem o kurikularni prenovi pouka slovenskega jezika, tuji strokovnjaki pa so predstavljali vloge in modele poučevanja materinščine v svojih državah. Vsi so tudi pohvalili zamisel in organizacijo simpozija, ki sta ga pripravila Zavod RS za šolstvo in Ministrstvo RS za šolstvo in šport. Prvi dan simpozija so v dopoldanskem delu slovenski strokovnjaki predstavljali kurikularno prenovo pouka slovenskega jezika; razen uvodnega smo poslušali še štiri zanimiva predavanja: Sodobni jezikovni pouk - pouk jezika ali pouk o jeziku? (dr. Martina Križaj Oltar), O literaturi v devetletki ali kako smo prenavljali in kako prenovili učni načrt za literarno vzgojo (dr. Metka Kordigel), Književni pouk kot sestavni del pouka slovenščine (dr. Igor Saksida) in Slovenščina v pedagoškem sporazumevanju (Alenka Kozinc). Naslovniki teh razmišljanj, ki uvajajo v sodobni pouk materinščine bistvene novosti, so v prvi vrsti učitelji, tako osnovnošolski kot srednješolski, katerih naloga je sodobna pedagoška spoznanja prenašati v prakso. V popoldanskem delu so se predstavili nekateri tuji strokovnjaki, predvsem jezikoslovci, ki so predstavili sodobne metode poučevanja materinščine v nekaterih evropskih državah. Delo smo zaključili s prisrčnim sprejemom pri predsedniku RS Milanu Kučanu, igralec Polde Bibič pa je umetniško interpretiral Prešernov Sonetni venec. (Čas simpozija je namreč posrečeno sovpadel s Prešernovim rojstnim datumom - 3. decembrom.) Drugi delovni dan simpozija je bilo dogajanje razdeljeno na 4 seminarje. Prvi seminar je zaobjel širši slovenski kulturni prostor in presegel slovensko državno mejo: najprej je bil predstavljen položaj slovenščine v zamejstvu, v Italiji - v Beneški Sloveniji (Živa Gruden), v Avstriji - na Koroškem (dr. Teodor Domej) in v Porabju na Madžarskem (avtorica tega zapisa). Spet smo lahko ugotavljali, da je položaj slovenščine za slovensko državno mejo zaskrbljujoč, predvsem pri najmlajših generacijah zamejskih Slovencev, kljub pozitivnim prizadevanjem zamejskih skupnosti in matične države. Problemi so podobni, trenutno stanje na področju ohranjanja in učenja slovenskega jezika prav tako. V Porabju je dodaten problem le ta, da je tu po številu najmanjša slovenska skupnost, ki se brez pomislekov lahko slovensko javno deklarira šele dobro desetletje. Tudi manjšinska zakonodaja v državah, kjer živijo slovenske zamejske skupnosti, še zdaleč ne dosega take ravni, kot jo ima zakonodaja v zvezi z avtohtonima manjšinama v Sloveniji. Zato včasih prav smešno zvenijo razni meddržavni sporazumi (tu mislim predvsem tiste med Slovenijo in Madžarsko, ker jih najbolje poznam), ki, po logiki stvari, pač predvidevajo recipročnost, saj so tako tudi napisani. A slovenska stran največkrat to magično besedo raje kar črta iz pogajalskega slovarja- mi smo vendarle fini, ne smemo se nikomur zameriti... In so vsi zadovoljni, razen tistih, na katere se leporečja sporazumov nanašajo... Zanimiva so bila tudi razmišljanja referentov, ki so predstavljali položaj materinščin avtohtonih manjšin, italijanske in madžarske, v Sloveniji v sistemu manjšinskega izobraževanja. Ta sistem se bistveno razlikuje od tistih v zamejstvu, je mnogo bolj učinkovit, saj se npr. v Prekmurju v dvojezično izobraževanje vključujejo tudi učenci slovenske narodnosti. Kdaj bo kaj podobnega možno na drugi strani meje?? Tretji dan so svoja strokovna dognanja predvsem v zvezi s kurikularno prenovo predstavljali svetovalci za slovenski jezik Zavoda RS za šolstvo. Poslušali pa smo tudi še dva tuja predavatelja. Zelo zanimiva in poučna, tudi za nas v Porabju, so bila razmišljanja gosta iz Izraela, dr. Sloma Alona. V Porabju starši velikokrat menijo, da otrok ne morejo učiti hkrati dveh jezikov, slovenščine in madžarščine, pa tudi v šolah, mislijo nekateri, je to prevelika obremenitev, če predpostavimo, da se je potrebno učiti še angleščino ali nemščino. Gost iz Izraela nam je razložil, da je njegova država večkulturna in večjezikovna družba, v kateri sta hebrejščina in arabščina uradna jezika, angleščina pa je obvezni ali predpisani predmet v izobraževalnih sistemih. Otroci se v šoli učijo vse tri jezike, tu pa moramo pomisliti še na tri različne pisave. Arabščina je materni jezik večine državljanov nežidovskega porekla, tu pa je še 20% ruskih Židov, katerih prvi jezik je ruščina, naučiti pa se morajo še ostale, prej omenjene jezike. Ruščina pa se, kot vemo, zapisuje s cirilsko, torej četrto pisavo... Slovenščina, madžarščina in še kakšen svetovni jezik, ki se vsi zapisujejo z eno, latinično pisavo, je v porabskih šolah v primerjavi z izraelsko stvarnostjo pravi mačji kašelj. Vendar se tega največkrat premalo zavedamo. Mednarodni simpozij Materni jezik na pragu 21. stoletja je prinesel ogromno novih, koristnih in poučnih spoznanj, upajmo, da ni bil zadnji. Vsa predavanja pa bodo izšla v zborniku, ki bo predstavljal velik prispevek k utrjevanju zavesti o pomenu materinščine, bo pa tudi nepogrešljiv pripomoček vsem, predvsem učiteljem, ki si prizadevajo pouk materinščine posodobiti in narediti bolj prijaznega vsem učencem. Valerija Perger Meningitis Proti koncu lanskega decembra je v vojašnici Kalocsa za meningitisom zbolelo nekaj vojakov. Čeprav so takrat odredili karanteno, epidemije ni uspelo preprečiti. Tudi v prvih dneh 1.2000 so zabeležili nove primere. Do 6. januarja so zabeležili 32 primerov okužbe, 4 primeri so bili smrtni. Svetoštefanska krona v Parlamentu 1. januarja so se začele prireditve ob 1000-letnici madžarske državnosti. Kljub nasprotovanju nekaterih opozicijskih strank so t.i. svetoštefansko krono in ostale simbole prenesli iz Narodnega muzeja v poslopje madžarskega Parlamenta. V prvih dveh dneh si je ta nacionalni simbol ogledalo približno 15 tisoč Madžarov. Ogled razstavljenih simbolov je za madžarske državljane in zamejske Madžare brezplačen. Nove osebne izkaznice Od 1. januarja bodo dobili madžarski državljani postopoma nove osebne izkaznice. Namesto dosedanje knjižice (ki jo je bilo enostavno ponarediti) bo nova izkaznica podobna bančni kartici, na kateri bodo ob elektronsko gravirani sliki le najvažnejši podatki občana. Na Madžarskem so se z izdajo osebnih izkaznic dosedaj ukvarjali na policiji, od novega leta opravljajo to nalogo pisarne v okviru občin. Najbližja taka pisarna je v Körmendu. Strokovna pomoč vrtcem V organizaciji Zavoda za šolstvo OE Murska Sobota in Državne slovenske samouprave soboške vzgojiteljice ponovno začenjajo svoje delo med porabskimi malčki. Prve aktivnosti v maternem jeziku so potekale 11. januarja v vrtcih v Sakalovcih, Slovenski vesi, Monoštru, Števanovcih in na Gornjem Seniku. Jezikovne aktivnosti pod vodstvom prekmurskih vzgojiteljic bodo potekale vsak drugi teden. Porabje, 13. januarja 2000 6 Delo nam je (bilau) dano pa bau tü Predsedstvo (elnökség) Slovenske zveze je 15. decembra leta 1999 melo svoj slejdjen djilejš. Imeli smo več dnevni redov, med njimi smo ocenili delo Zveze v preminaučom leti. "Slovenska zveza svojo letno delo opravla na osnovi Statuta (Alapszabály). Glavni cilj Zveze je od ustanovitve mau gordržati materno rejč pa kulturne vrejdnosti, potrditi narodnostno identiteto med porabskimi Slovenci, nej samo v Porabji, liki v cejlom rosagi. Etak je našo delo dano, samo moramo najti pa vöponücati vse poti, s sterimi se najbole leko uresničijo naši cilji. Po tej potaj moramo priti od najmlajše do najstarejše generacije. Za mladi rod Če škemo ali nej, moramo priznati, ka od leta do leta je menja tisti mlajšov, steri gučijo slovenski gezik pa ga čütijo za materno rejč. Vejmo, deco najbola same držine leko ohranijo za Slovence. Pri tejm najvekšo pomauč dobijo od vrtcov pa šaul. Zveza, kak civilna organizacija, v tejm ma možnost, ka na več načinov (módon) leko motivira deco pa stariše. Vküper z Zavodom za šolstvo v Murski Soboti smo že štrto leto organizirali tabor v vrtci v Murski Soboti za najmenkšo porabsko deco, s tejm ka z njimi leko dejo mamice pa vzgojiteljice. Na leto vsevküper leko dé 30 lidi. Sprvoga smo tau rešüvali, naj ji od toga več leko dé, letos pa naj sploj dé stoj. Stvar sta rejšila dva vrtca (Slovenska ves pa Sakalovci). Tabora se je udeležilo 6 mlajšov pa 5 mamic (med njimi 1 vzgojiteljica, 2 varuhinji (dada). Zatok ka je bilau malo lidi, je vrtec v Murski Soboti pripravo samo tridnevni program. Tak pautno ceringo, Zavarovanje (biztosítás) kak Prenočišče pa vrtec vsakšo leto plača Zveza. Kakšni problemi so nastali letos pri tej starišaj? Ena stvar je, ka so samo od 4 lejta starejši mlajši leko šli. V prejšnji lejtaj se je pokazalo, ka je za menše ške te tabor žmeten. Mamice, stere Zvün te starosti majo šaulare (1. pa 2. klas), vzgojiteljice pa ške vekše tü leko pelajo s sebov. Zdaj, gda že v internati (kollégium) prespijo, že namesto matere oče tü leko de z detetom. Depa düjn nej tak enostavno. Gnesden človek težko dobi dopust (szabadság) te, gda ga nüca. Ena mati na keden dni težko nja doma držino. Pauleg mešanih družin so pa nisterne mamice zavolo gezika preveč navezane ena na drugo. Vse te stvari pa moramo porazmeti. Pomejni, naslednjo leto najprvin moramo zvedeti željo sarišov pa potistim organizirati tabor. Tau je že tü 4. leto, ka vzgojiteljice iz Murske Sobote prejk odijo par mejsecov na leto (vsakši drugi keden) v naše vrtce in se v narečji ali knjižnoj rejči spravlajo z mlajši. Za štiri vzgojiteljice so dnevnice pa pautna ceringa vödjale 1.046.772 forintov. Tau ceringo je letos plačala Državna slovenska samouprava. Za tau pomauč jo je Zveza prosila zatok, ka je ške v stejski s pejnazi. Kak pridobiti šaulare? Za šaularske mlajše smo vküper z višjo svetovalko za narodnostne šaule, Valerijo Perger organizirali v aprili tekmovanje v recitiranji. Zglasilo se je 26 pridni šaularov. Za dvej srednje šaule smo pripravili oktobra predstavitev zbirke "Pravljice o Kralju Matjažu". Lerenca slovenščine Erika Glanz je gimnazijce pirpravila z lejpim programom. Tak brodim, ka se za gezik največ da naprajti v lutkovni skupini. S tejm, ka špilajo v domanjoj rejči, s svojim režiserom, Mikijem Rošom se samo slovensko leko pogučavajo. Dostakrat odijo po Sloveniji tü. Naša konkretna pomauč je bila: igro smo njim prejknapisali v seničko rejč, pomogli smo napisati natečaj, organizirali smo njim nastope, za mentorico plačüvlemo honorar, za režisera pautne stroške, s pomočjauv Slovenije pa honorar. Skupina si je pautne ceringe plačala s pomočjauv kuratorija Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. Plesnoj skupini v Števanovci smo sprajli mentorico z Varaša pa smo küpili gvant za deco. V glasbeni šauli na Gorenjom Seniki pa v Števanovci se je v minaučom šaulskom leti včilo 10 mlajšov igrati na harmoniko. Mlajše vči Profesor glasbe iz Murske Sobote. Za njegvo delo pa pautno ceringo smo letos plačali 1.529-801 forintov. Za ležejšo včenje knjižnoga gezika prav pridejo različni poletni tabori v Sloveniji. Poletna šaula je bila organizirana v Beli Krajini (Črnomelj). Prednost toga tabora je, ka se takšne lerence spravlajo z zamejskimi slovenskimi mlajši, stere včijo slovenski gezik v tajinskom rosagi. Leko bi šlau 10 mlajšov, šlau je pa samo 6. Mlajše prej tau nazaj drži, ka sta dva kedna malo dugiva za nji pa ka se zvön šaule največ držijo pri držinaj. Vejmo, ka je deca raj vküper s svojimi vrstniki. Organizatorji pa ranč etak škejo motivirati deco za slovenski gunč. Ceringa tabora, pautni stroški, Zavarovanje nas je koštalo 450.000 forintov, s toga smo dobili 160.000 forintov z natečaja od kuratorija javnoga sklada. V lončarski tabor v Bogojino je namesto 30 mlajšov 21 šlau, s toga 14 Slovencov. V likovni tabor vsakšo leto Števanovski mlajši dejo. Letos so 3 mlajši bili s študentkov Brigito Šoš na Koroškem v Žitari vasi. Ekološki (környezetvédő) tabor smo nazaj prajli, ka smo nikoga nej dobili. Mlajše v tabore nam vküpspravlajo šaule, cejle drüge brige so pa naše pa starišine. Če poglednemo, ka so 4 porabske šaule v mi-naulom šaulskom leti vsevküper mele 134 slovenski mlajšov, vekši tau toga je v višji razredaj, je 23 udeležencov sploj malo. Tau za Zvezo pomejni, ka pri tejm vekšo pomauč moramo prositi od šaul. Kak bi mogli bola motivirati deco pa stariše za tabore, tau ške ne vejm. Na tejm si mamo pamet trejti. Tak brodim, ka je za mlajše tau tü dobra motivacija, ka svojo znanje leko pokažejo s svojimi članki v novinaj Porabje. Za izlet slovenski mlajšov varaški šaul smo dali 60.000 forintov. Starejše generacije od mlajšov pomagamo s tejm, ka nidimo takšne prilike, gde se slovenska rejč rejdno leko čüja, šte pa guči. V novinaj Porabje se vekši tau piše (prb. 75 odstotkov) v domanjom, menši tau pa v knjižnom geziki. Novine Porabje 1.200 držin dobi šenki od Porabja do Slovenije, Merike, Avstralijo Avstrije, Italije. Gli tak na leto gnauk Slovenski koledar. Podjetje za promocijo kulture Fran-Franc iz Murske Sobote je vküper z Zvezov vödalo knjigo Milana Vincetiča iz Prekmurja z naslovom "Parnik v ajdi/Šift v idini". Knjiga je napisana v narečji pa v knjižnom slovenskom geziki. Pripravlamo ške slovensko küjarsko knjigo z recepti tetice Hilde Čabai z Gorenjoga Senika. Ta knjiga vöprida pred slovenskim kulturnim praznikom, gda de notapokazana tü. Za izdajo slovenskoga koledara pa dvej knjigi smo dobili na natečaj od Kuratorija javnoga sklada 1.200.000 forintov, od Ministrstva za kulturno dediščino pa 900.000 forintov. 110 nastopov v enom leti Največ se spravlamo s tejm, naj prejk kulturnoga živlenja zadobimo vse več Slovencov. Prejk toga se da najbola gordržati materno rejč pa kulturne vrejdnosti. Zveza gordrži 8 odrasli kulturni skupin, stere so letos mele vsevküper 110 nastopov. Letos smo organizirali 18 programov, gde so gorstaupile vse domanje skupine, 8 skupin iz Slovenije pa ena vogrska z Varaša. Našo delo je, ka poskrbimo za vse pogoje (feltételek), steri so potrejbni zatau, naj kulturne skupine leko Uspešno delajo in nastaupajo. Že več lejt delamo na tejm, ka bi se granica stalno odprla ali med Verico-Čepinci ali med Andovci-Budinci-Dolenci, se pravi, na drugoj strani Porabja. Dočas zvöjn obečavanja drügo ne zadobimo, na leto gnauk damo oprejti obadvej granice. Ranč tak se že več lejt dela na tejm, naj bi leko meli svoj radio. Velko vüpanje mamo, ka de se drügo leto že leko poslüšo, steri de nam z živo rečjauv na vleko pomauč pri ohranjanji materne rejči. Djilejš predsedstva Zveze smo vküppozvali petkrat, gnauk pa srečanja s predsedstvom Državne slovenske samouprave. Z veseljem staupimo na pomauč slovenskim drüštvom, samoupravam, če se obrnejo na nas. Za finančno pomauč se je letos na Zvezo obrnaulo 21 organizacij, inštitucij, posameznikov (egyén). Vej se, ka Zveza ške ma dug pauleg Slovenskoga dauma, steroga ške par lejt mora nazaj plačüvati. Pauleg toga ne moramo telko pejnaz talati, kelko stoj želi. O tom, komi kelko pejnaz damo, se odlauči predsedstvo Zveze na svoji djilejšaj. Letos smo za 21 prošenj vörazdelili 2.024.922 forintov. Tau se tü vej, ka Zveza od Vogrskoga rosaga samo telko pejnaz dobi, kelko vküpspravi na različni natečajaj (pályázatokkal). Na 18 natečajaj smo vsevküper dobili 5.831.380 forintov, uredništvo novine Porabje pa 7.561.000 forintov. Vse drügo pomauč dobimo iz Slovenije, od Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu pa od Sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti. Leko povejm, ka smo na letos planirali, smo obredili. Tau ne pomejni, ka je vse najbaugše pa najlepše. Z letošnjega dela se nam tadale da nauvo delo. Zadovolni nikdar ne moremo biti s svojim delom. Priznamo, ka mamo, ka pobaugšati. Delavcom Zveze najvekšo pomauč pomejni Predsedstvo. V predsedstvi Zveze nas je vsevküper 19. Žau, pred kratkim časom sta nam dva člana dolpravla, Anastazija Časar iz Andovec pa Laci Domiter iz Varaša. Pauleg toga ranč tak leko delamo naprej, samo vekšo pazko moramo meti na tau, naj na djilejš vküppride bar 13 lidi, ka smo samo tak sklepčni. Pri našom deli eške dosta pomauči dobimo od predsednice nadzorne komisije, Elizabete Šoš, stera pride na vsakši djilejš pa nam dosta tanačov dava. Dopüstite mi, ka v imeni Zveze lepau zavalim cejloletno delo članom predsedstva." Klara Fodor Sekretarka Zveze Porabje, 13. januarja 2000 7 Milivoj M. Roš Škrat Babilon si išče nouvo dolino Ja, čistak rejsan, škrat Babilon si je začo iskati dolino. Tou mi je vöovado malo pred tem zadnjim nouvim letom, gda mi je prineso mali dar. Vej se ške spomnite, škrat Babilon je takši, ka ga niške ne vidi, če un tak šké. Meni se je idnouk pokazo in mi pripovedavo vse tou, ka se njemi je godilo in vse tisto, ka je vküp naštimo. Po tistom, gda se mi je prvič pokazo, sva se ške Večkrat vidla. Tak je te Zdaj palik prišo k meni. Pa sam ga te pito: Zakoj pa te zdaj iščeš nekšo drugo dolino? Te ti je v toj nej več lepou? Vej pa nejde za tou, ka bi mi nej bilou lepou, mi je začo pripovedavali, zmejs pa je pomalek grizo velki falat pogače. Pa tou tö vejm, ka lidge ške dugo nedo meli kakšo velko brigo za svejt kouli sebe in do ške furt tadale lüčali smetke v vodou, v lesej in po zemlej. Tou vseposedi delajo, nej samo v mojoj dolini. Na, te sam zdaj malo bole miren, ka sam si brodo, ka si se kaj dojsvado, sam ške ge začo gesti malo menši falat pogače. Te mi pa zdaj dun povej, zakoj si iškeš nouvo dolino? Vejš, pajdaš moj, v toj dolini sam že telko časa, ka si vi, lidge tou ranč ne morete broditi, ka leko neške tak dugo žive. Vido sam tiste stare čase, ka od nji več niške nika ne poumni, pozno sam lidi, za stere se ranč več ne vej, gde so pokopani. Zdaj pa sam si zaželo spoznati ške kakšo drugo dolino, takšo, od stere ške nika ne vejm, mi je tak pripovedavo, me gledo ranč nut v oči, pod sterimi so njemi lampe mlele pogačo. Pa si si že nagledno kakšo dolino? Je mogouče gde eti blüzi? me je migalo. Eške nika ne vejm, kam mo išo. Gda odidem, nazaj ne pridem. Pa te, gda odidem, mo kuman začo iskati svojo nouvo dolino, je že začo gesti vcejlak nouvi falat pogače, skur tak velki kak un sam. Gledo sam toga dobroga škrata Babilona in si po tiuma, tak samo nut v glavej, brodo, kak de dugičas v toj dolini, gda njega več nede eti. Dapa un je dobro vedo, ka si ge brodim, zato mi je brž raztomačo: Njaj, njaj, vej pa vsigdar je tak, ka gda eden škrat odide, za njim drugi pride. Gvüšno je ger kakši takši škrat, ka je že dugo, dugo v svoji dolini in zdaj iške nouvo dolino, ranč tak kak ge, je pojo že skur cejlo pogačo. Oblizo se je s svojim dugim jezikom skur po cejlom tejli in ške pravo: Trno dobra pogača, mogouče malo preveč sladka. Po tistom se je samo ške pogno skouzi rour gor na nebo in že leto prouti svoji dolini. Sto vej, kak dugo de še živo v njej. Prijeten večer 12. decembra je Zveza Slovencev v Slovenskem domu v Monoštru pripravila srečanje kulturnih skupin. Prireditev se je začela ob 4. uri popoldne. V razstavnem prostoru smo se zbrali in predsednik Zveze Jože Hirök je odprl srečanje. Tudi gospod Smodiš je pozdravil goste. Lahko smo občudovali adventne vence in različne aranžmaje cvetličarne Mojca iz Bodoncev ter izdelke Sadjarstva Smodiš iz Otovcev. Potem smo šli v konferenčno dvorano, kjer je Klara Fodor, sekretarka Zveze, pozdravila navzoče in je na kratko predstavila letošnje uspehe, izdatke, podpore in program. Program so popestrile zborovske pesmi v izvedbi ženskega zbora Mura iz Murske Sobote. Veliko lepih pesmi smo slišali in na koncu smo se tudi mi priključili, skupaj smo zapeli božično pesem "Sveta noč". Po programu so nas povabili na večerjo v restavracijo Lipa. Trio Črnko pa je poskrbel za dobro voljo. Ko pa je ansambel počival, smo peli pevci. Žal, čas je hitro minil, zato smo morali domov. Zelo dobro smo se počutili. Upam, da bomo še velikokrat tako veselo skupaj. Kot članica pevskega zbora A. Pavel se zahvaljujem Slovenski zvezi za prijeten večer. Kristina Nagy, 12.b-r., Gimnazija Monošter Varčevanje denarja Za varčevanje obstaja mnogo možnosti. Odrasli služijo denar z delom. S tem denarjem plačujejo izdatke za stanovanje, obleko, kurjavo, hrano. Mi otroci dobimo od svojih staršev žepnino. S tem denarjem v žepu se lahko učimo, kako je treba ravnati z denarjem. Jaz dobim vsak teden določeno vsoto. Včasih tudi od sorodnikov. Za rojstni dan najdem med darili tudi denar. Varčujem za kolo. Tomaž Bajzek OŠ G. Senik Moja mamica Moja mamica je stara 32 let. Ima kostanjeve lase, rjave oči in je srednje velikosti. Kadar sem bolan, pokliče zdravnika in me tolaži. Pomaga mi, kolikor je mogoče. Če sem žalosten, me tolaži. Tudi ona se veseli, če dobim dobre ocene. Veliko se ukvarja z malim bratom. Njegovo ime je Patrik, hodi v vrtec. Rada poje slovenske pesmi in jaz tudi z njo. Mamico ljubim najbolj na svetu. Želim ji, naj ostane vedno dobre volje. Kristian Treiber 3.r., OŠ G. Senik Mačka Neverjetno, toda resnično, nekoč so se ljudje bali mačk. Mislili so, da so mačke spremljevalke čarovnic ali hudičevih sil. Šele pred 200 leti je postala mačka priljubljena domača žival. Mačka ljubi svobodo. Kadar se ji ne ljubi igrati, praska. Potrebuje suh prostor za spanje, hrano in nego. Muca rada prede, suka se okoli nog in dviga rep. Mačke spadajo med sesalce. Mladiči so sprva slepi in nebogljeni. Mati mačka se rada igra z mladiči in jih varuje. Erika Cziraki 4.r., OŠ G. Senik Naša vas Naša vas je velika in lepa. Skozi vas teče potok. Ob hišah so vrtovi in sadovnjaki. Sredi vasi je šola. Šolsko poslopje je veliko in svetlo. Skozi okna vidimo na cesto. Na drugi strani ceste je vrtec. V vrtcu se malčki igrajo in pojejo. Blizu vrtca je pošta. Pri okencih oddajajo ljudje pisma, pakete, kupujejo znamke, razglednice. Lahko pošiljajo denar. Navadna pisma vržejo v poštni nabiralnik. V vasi so še trgovine in gostilne. Imamo lep kulturni dom in cerkev. Gabor Varga 4.r., OŠ G. Senik Moja prijateljica Imam več dobrih prijateljic, najboljša pa je Erika. Poznam jo že iz vrtca. Mama mi je povedala, da sem se z njo najraje igrala. Tako sva se navezah že v zgodnjem otroštvu. Ima modre oči in se lepo oblači. Moja prijateljica lepo piše in riše. Rada ima red in čistočo. Če česa ne vem, jo lahko vprašam. To je moja prijateljica. Ildiko Geček 3.r., OŠ G. Senik Porabje, 13. januarja 2000 Na kratko • Ob Dnevu samostojnosti R Slovenije (26. december) je Generalni konzulat v Monoštru priredil sprejem, ki ga je z zbranim petjem popestril Kvartet društva upokojencev iz Murske Sobote. • Glasbena šola v Monoštru pripravlja zgoščenko (CD-ploščo) vokalnih skupin, pevskih zborov in glasbenih skupin mesta Monošter. K sodelovanju so povabili tudi slovenske ljudske pevke, ki jih vodi Marija Rituper. • Lokalna in slovenska samouprava v Andovcih je pred božičnimi prazniki povabila na srečanje vse svoje starejše občane, jih pogostila ter razveselila s plesom. • Na trejkralovo (6. januar) je Ferenc Merkli novomešnik iz Sakalauvec blagoslovo iže, stere so prosile v Sakalovcaj pa Slovenskoj vesi. BOŽIČNI KONCERTI '99 Mir v nemirnom svejti Že osem lejt je tomi, ka smo v Porabji tü začnili držati božične koncerte. Gorenjeseniški mešani pevski zbor je najoprvin na G. Seniki emo božični koncert. Že te je z nami bio moški kvartet iz Martinja. Od tistoga mau so skurok na vsakšom koncerti z nami spejvali od Verice do Mosonmagyaróvára pa v dosti mestaj v Sloveniji tü. Tau lepo šego škemo nadaljevati najbole zatok, ka so lüdje radi tomi, nikši mir najdejo v taum nemimom svejti. 1999. leta smo tri koncerte držali. Že drugič smo bili pozvani v Mosonmagyaróvár. Tam nas je lejpi den Čako. Slovenska samouprava nas je pozvala, depa čakali so nas József Nagy, ešpereš cirkve Sv. Gotharda. Na koncerti je bio navzauči žüpan Pál Stipkovits tü. Pri sveti meši pred koncertom smo tü sodelovali z nisternimi pesmimi. Po koncerti so pa nas lepo pogostili, po obedi so nas eške pelali v Darnózseli, gde smo se srečali z njigvimi skupinami, smo peli, se spoznavali. Na Števanovo smo pa v dolenjesenički pa gorenjesenički cirkvi meli koncerte. Na D. Seniki smo pri meši tü sodelovali, z orgli nam je pomago Ciril Kozar iz Martinja. Koncerte sta pokrivali domanji slovenski samoupravi. Na D. Seniki smo meli koncert vküper z nemškim ženskim zborom, na G. Seniki pa s cerkvenim zborom iz Odranec, z domačini cerkvenim zborom pa moškim kvartetom iz Martinja. Vsem pevcem se zavalim, ranč tak kak samoupravam, ki so pokrivale stroške koncertov. Zavalimo se Slovenskoj zvezi tü, ki je potne stroške pokrila za Mosonmagyaróvár. Irena Barber predsednica zbora A. Pavel Ali je zares prišo mir? 26. decembra, na Števanovo smo se členi MePZ A Pavel zbrali v 10. vöri pa se pelali na Dolenji Senik na (madžarsko) sveto mešo, štera je bila v 11. vöri. Razmi se, da smo pri sveti meši tü sodelovali in ka se je prvič Zgodilo, smo leko pri madžarski sveti meši (pri prečiščevanji) slovensko spejvali. Ges bi za sebe povedala, da sam se rejsan v nebesaj počütila, gda je naš orgonist, g. Ciril Kozar lepou zaigro: V nebesi sem doma... Tak mislim, da je našega (vogrskoga) župnika srce segrela pesem: Égi szent béke jöjj (Pridi nebeški mir). Ali je zares prišo mir z malim Jezušom? Upam, da več taki prilik zadobimo, gda mo pri madžarski sveti mešaj slovenski tö spejvali. Po meši se je začno koncert z nastopom dolenjeseniškoga ženskoga zbora, steri je popejvo nemške božične pesmi, potem je pevski zbor A Pavel spejvo madžarske in slovenske božične pesmi, na zadnje smo vsi zamaj zapeli (nemški, slovenski, madžarski) Sveto noč. Po koncerti nas je lepo pogostila dolnjeseniška slovenska samoprava. Popodneva smo že bili na Gorenjem Seniki, da bi v cerkvi imeli koncert. Na te koncert so bili povabljeni: Cerkveni pevski zbor iz Odranec, Moški kvartet iz Martinja, gorenjesenički cerkveni zbor pa MePZ A Pavel. Vse pevke in pevci so se z velikim navdušenjem pripravlali na te lepi koncert, na konci smo vsi zamaj spejvali najlepše božično pesem, Sveta noč blajžena noč. Veseli smo bili, ka so na koncert Prišli trgé župniki, g. Ivan Camplin iz Martinja, g. Lojze Kozar iz Odranec in domači župnik g. Sándor Bence. Po koncerti nas je Državna slovenska samouprava povabila na večerjo v restavracijo Lipa v Monošter. Bog njim plati. Za organiziranje koncerta se zahvalimo gospej Evi Lazar, predsednici gornjeseniške slovenske samouprave. Pevci, ki nam je pesem pri srci, smo veseli, če nam zaploskajo. Tega je tö nej falilo. Bog daj, da bi lejpa slovenska pesem v tretjem tisočletji naprej živela v miru in radosti. Vera Gašpar Iz künje naši babic Kapüstna župa 3-4 prgiški nakvašene kapüste, 2 l vode, 4 dl vrnjoga mlejka, 2 žlici mlejka, 20 dkg klobas, kün, česnek, sou, fejfer. Kapüsto s künom, česnekom i fejfarom sküjamo v mrzli vodi. Vrnje mlejko dojzgraužamo z mlejkom, z župino Vodo vküpzmejšamo pa s tem partapemo župo. Gda gorzavré, eške leko solimo pa na kocke zrejzane klobase leko nutsküjamo. Cverkove pogače 50 dkg mele, 1 žlica cukra, 6 dkg margarine, 2 dl mlejka, 1 djajce, 3 dkg drožé (kvasa), 1 dl vrnjoga mlejka, 1 žlica soli, 3 žlice vina, 30 dkg cverkov V 1 dl toploga mlejka žlico cukra i 3 dkg drožé dejemo. Če se drožé genejo, je vlegémo na 50 dkg mele. Cüzmejšamo eške margarino, djajcino žuto, vrnje mlejko, sou, vino pa mlejko po potrejbi. Dobro omejsimo, malo trše kak testau za reteše. Testau njamo počivati pau vöre. Po tistom na prst kusto razvalamo. Namažemo s 30 dkg semletimi cverkami, štere smo z 8 dkg margarine zgraužali. Trikrat razvalamo, na tri tale raztalamo cverke, i s tem vsikšo paut namažemo testau. Po tistom testau zosüčemo, z valekom potežimo i kiklé gorvržemo ednoga na drügoga. Med vsaki valekanjom more testau počivali pau vöre. Na slejdnje testau naj ostane 2,5 cm kusto. Z naužicom kocke zosekamo, pa pogače vözbodamo i v namazano tepšo dejemo. Vrkaj z djajci namažemo i v vraučom redlini spečemo. Nej slobaudno pomalek pečti! Tak se tö redijo, ka vse vküper omejsimo, ka je cüvalon, pa te nej trbej vugibati. Hilda Čabai ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Dedák Ferenc ut 17, p.p.77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.