46
To in ono.
Slovensko gledišče.
13. decembra so na našem odru vprizorili I. Cankarjevo satiro »Za narodov blagor." Njen sujet je boj dveh narodnih prvakov, dr. Grozda in dr. Grudna za prvenstvo, vsled česar se tudi ves narod razdeli v dva tabora. Obe dvema ni nič na narodnem blagru, iščeta zgolj svojo korist ii plemeniti Aleksij Gornik naj jima s svojim bogastvom pomaga do lastnega „organa", do vsega agitatoričnega aparata, da pridobita zase zaslepljeno maso. Grozd ponuja Gorniku, da ga pridobi zase, svojo hčer, Gruden bi mu pod gotovimi pogoji celo prodal svojo ženo. Vsej komediji napravi neljubi konec žurnalist Ščuka, ki revoltira ponižni narod in pobija obema prvakoma šipe. Satira ima poleg vrlin mnogo hib. Grozd, Grudnovka in Gruden domala dovršeni tipi; Ščuka, sentimentalen cinik, sam v svojo duhovitost zaljubljen. Brez n o -tranje ga preobrata, prej žurnalist buržoazije, sedaj demagog. Neverjeten in nepotreben je prizor, ko Ščuka Grozdu zavezuje čevelj. Pri Aleksiju pl. Gorniku treba vprašati odkod, čemu in kam? Ves prvaški boj sloni na nemogočem motivu« Polovico uspeha te farse treba brezdvomno pripisati politiškemu ozadju. Umetniški aparat je tu pripravno orodje, da se korenito osmeši gotovo koterijo, ki narodove ideale sama ustvarja in uporablja za svoje nizkotne namene. Seveda je ogorčeni umetnik-prorok iz tega boja napravil cel karneval. Misli bolj drzne kot globoke — esprit, ne pa šekspirjev humor. Skratka, zgodnje delo desiluzioniranega talenta, delo, ki vendar že kaže resničnega umetnika.                                                         F. T.
Naši igralci.
Mara Taborska.
Deželo očistiti in ljudstvo napraviti lepo — s tem potrebnim delom mora umetnost začeti . . .
Umetnost izpopolnjuje nravnost in nravno stanje človeštva. Izpopolnjuje ga samo — ne ustvari  —   —   —   ——   —   —   —   ___
Raziskuj zgodovino narodov in jasno ter brezdvomno se ti pojavi veliko dejstvo, da je lepa umetnost vzklila samo pri narodih, ki so se je veselili.
i^Essev  o blagoslovu lepote. John Rus kin).
Personalna izprememba v vodstvu naše intendance je obenem bila tudi stvarna. Namah smo stali pred novim dejstvom: gledišče, pridobljeno za moderno dramo ravnotako kot za Sakespearejevo gigantsko klasiko; odprto D'Annunzi-jevemu tipu novodobnega človeka, ki se muči nad uganko neskladnosti razuma z voljo, ravnotako kot domači umetnosti Cankarjevi. In če se ne strinjamo z določeno smerjo našega gledališkega vodstva, ki nad nekaterimi efemernimi pojavi pozablja na vekotrajne umotvore blažečega in povzdigujočega idealizma — ki ni treba, da bi bil sentimentalen in prazen — smo ponosni na umetniško dvojico Taborskih, ki s svojo dovršeno umetnostjo ublažita tupatam mučen vtis tendenčnih dram, katerih vprizoritev gospod in gospa Taborska ne določujeta.
Bilo je 15. novembra 1. 1900, ko je gospa Taborska, takrat Še gospica Maruša Kohoutova, vprvič nastopila na Švandovem gledišču na Smihovu v Pragi. Igrala je Vilemimo v nemški veseloigri »Komtesi Katuški".   Iz malih početkov je
postala velika. Že od kraja je pokazala, kje je za njeno umetniško dušo edino primerno težišče. Ko prelistujem kritiške ocene o njenih nastopih, povsod vidim, da ona ni vstvarjena za prazno, koketno, vsiljivo demimondsko igro tiste boheme, ki ubija pisatelje in igralce: gospa Taborska je oživljajoča stvariteljica trpeče, izmučene, vdane žene. 3. decembra 1904 je praška »Politik" zapisala o njej: „Gospa Taborska je v vlogi »Helene" (»Črešnjevi vrt" od K. Kamineka) vnovič dokazala — če je zato še sploh dokaza treba — da je inteligentna, misleča, s stvarilno močjo obdarovana umetnica." V tem leži njena sila. Inteligenca, ki ume izčrpati vse, kar je v dramatičnem avtorju najglobljega, združena s toplo, skoro nervozno temperamentnostjo, to je lepota njenega vprizarjanja. Imeli smo na slovenskem odru doslej čestokrat hladno, enolično, rutinirano igranje, figure, z umetno, a ne umetniško kombinacijo, kakor na šahovi deski postavljene, razvrščene in gnane druga proti drugi v boj — gospa Mara Taborska je misleča igralka, tako bogata in neposredno vplivajoča, kakršna je živa, nedotaknjena natura. Ona igra dovršeno „Elgo", spretno »gospo Grudnovko", toda samo sebe igra v »Giocondi" v vlogi Silvije, kjer ji je bilo na našem odru le malokrat dano vprizoriti svojo lastno moč do zadnjega gibljaja. Ona uspeva, se razvija in povzdigne tam, kjer je njenim mislim dano vglobiti se v probleme in njenim čutom trpeti, dvomiti, vdano ljubiti in v tihi resignaciji preminuti. Ponižna velikost, ki slavi zmago takrat, ko jo bolest stare. Čehi ne bodo pozabili, koliko je pripomogla k uspehu iger cikla »Kruh Českyh spisovatelu" ravno gospa Taborska. Kritiki solidne klasiške šole in novejši, ki si želijo vprizarjanja, ki več z gesto namiguje, kot v dolgih zaokroženih monologih pove, vsi so hvalili na Taborski eleganten nastop in sposobnost, igrati najmanjše psihološke podrobnosti, vsi poudarjajo njen neprestani napredek. »Čas" od 3. marca 1905 je ob priliki, ko se je ciklus »Kroga čeških pisateljev" završil zlbsenovim »Staviteljem Solnessom", poudarjal odlične zasluge Taborske na njegovem uspehu. Saj je igrala ravno v tej zadnji igri krožkovi, v »Stavitelju Solnessu", glavno vlogo, sredotočje drame, Hildo Wangel. In to je zopet vloga zanjo, tista Hilda, ki Solnessa naganja na vrh zvonika, v kraljestvo nebrzdane svobode, Hilda, napol fantastičen-otrok, napol kritična, misleča žena, simbol življenja željne mladosti.
Dve leti preje čitam v »Maju" pri benefici gospe Taborske v »Devicah" Marka Praga pohvalo njeni inteligenci, ki v igrah zato uspeje, ker jih umeva. Vedno bolj se Taborska bliža svojemu višku. Kritika jo stavlja v ospredje vseh vprizoritev. Vedno bolj se kaže njen mnogostranski talent, ki ume izvajati vloge, ki niso po njeni naturi, tako v Oskar Wildejevi komediji »Bodi resen!" Toda njeno obsežno umetniško obzorje dokazuje predvsem njena zmožnost, vživeti se tudi v dramatiko iz polovice preteklega stoletja, v dela globokega misleca, skoro pozabljenega Friderika Hebbla, v njegovo »Marijo Magdaleno", tragedijo omejenega, topega malomeščanstva, ki ubija vsak vzlet. Klaro je Taborska igrala tako povoljno, da je ocenjevalec »Politike" (10. januarja 1905) priznal sledeče: »Njena Klara opravičuje drznost, ki je bila združena z vprizoritvijo Hebblove drame in otvarja prijetno perspektivo, da bo uspel cel ciklus »Kroga čeških pisateljev."
Čimbolj se bliža bivanje Taborske v Pragi koncu, tembolj postaja Taborska na smihovskem gledišču protagonistka par excellence.   Vprizoritev   docela  ponesrečene   drame  znanega
kulturno-historiškega pisatelja Houston Stewart Chamberlaina, »Antonije" na praškem odru, je, kakor pišejo »Prava Lidu" 12. januvarja 1906, bila mogoča samo s Taborsko, brez katere bi bila igra nezmiselna. Popravila je velikega pisatelja in slabega dramatika in ga za en večer rešila. 28. marca 1906 pa jo vidimo v eni najtežjih vlog cele moderne dramatike, v Ibsenovi »Heddi Gabler", ki je po krivdi Ibsenovi neumljiv značaj, hladen, brezsrčen, brezobziren in čudno pohoten, ki se ubije ob lastni tajni zlobi in malenkostnih razmerah. Mara Taborska je to sfingo pogodila, to je soglasna pohvala vseh čeških kritik. Toda največji njen dan je bil 25. februvar 1. 1906, ko je na smihovskem odru igrala tisto Silvijo Settaloiz »Gioconde", ki jo je d' Annunzio spisal za nedosežno Eleonoro Duše »z lepima rokama". V to vlogo je položila vso svojo dušo in žar, s katerim je pogodila pesnikovo žarko dikcijo, tiste aristokrastke geste lepih, življenja in odpove Ji bogate ljubezni trepetajočih rok, žrtvovanih, krvavečih, uničenih, da rešijo umetnost moževo. To sem videl v njeni igri na našem odru in praška kritika poudarja isto.
*          *
In kakšna je pri nas pot Mare Taborske do njene do-vršitve? Lepa in zaslužna naloga naše intendance, kateri smemo zdaj ,upravičeni zaupati, je, Maro Taborsko z umevanjem posebne smeri njenega vprizarjanja, z njej primernimi vlogami ne samo ohraniti na sedanji stopinji, ampak jo še bolj povzdigniti.
Naj se dotaknem le ene stvari. Dajte Mari Taborski na primer vlogo »Grudnovke". Dovršeno jo bo izvedla — saj smo jo videli — ali ne bo je v svoji duši do zadnjega živela; vseh njenih sil „Grudnovka" in »Elga" ne zbudita. Ne varam se. V takih vlogah bo rafinirana, a ne fina, bo pretirana, namenoma zlobna, ker Hauptmann svojih mučnih sanj in Cankar svojih karikatur nista pisala za take igralke kot je Taborska. V njeni igri živi tisto večnožensko, ki blaži, Gretchen, ki dviga Fausta, Rautendelein, ki v Heinrichu vzbudi novo življenje, Silvia. katere ljubezen traja do smrti.
Če se bo to uvaževalo, bomo pomogli Mari Taborski, da stori še tisti mali korak, ki jo loči od viška, ki je njeni izredni stvarilni moči namenjen.
*
H koncu še nekaj. Umetnost Mare Taborske, ki združuje lep talent z železno marljivostjo, je nerazdružno zvezan z razvojem in viškom umetnosti njenega druga, Viljema Taborskega, tega umetnika-igralca, ki je obenem, tudi pesnik zbirke »V strunach duše", izdane 1899. v Plznu in je prvič v češčino dovršeno prevedel Schillerjevega „Don Carlosa", »Divjo raco" Ibsenovo in druge drame. Saj se je gospod Taborskv, akade-miško izobražen jurist, posvetil odru zgolj iz umetniškega nagiba. Viljem in Mara Taborska s svojo neizčrpno umetnostjo dokazujeta, da se bogato obdarovani talent le tedaj ohrani, ako združuje s svojim bogastvom na čuvstvih tudi obširno izobrazbo, marljivost in tisto nravno trdnost, ki obvarje umetnika pred propadom. O Taborskem pa prihodnjič.
Franc Terseglav.
Original Gregorčičevega rokopisa, prevod psalmov 114. in 115., nam je blagovolil prepustiti v reprodukcijo fak-simila (glej str. 39) čast. gospod župnik trnovski Ivan Vrh ov-nik, za kar mu bodi tudi na tem mestu izrečena najprisrčnejša zahvala!
Letošnja Noblova nagrada je bila podeljena medi-cincema Kamilu Golgi v Paviji, Ramon y Cavalu v Madridu, slovečemu fiziku Thomsonu v Cambridgu, kemiku
47
Henriku Moissanu v Parizu, predsedniku severnih ameriških zedinjenih držav Rooseveltu in italijanskemu pesniku Giosue Carducciju v Bologni. Da kratko poudarjamo njegov pomen: Carducci je najmarkantnejši pesnik osvobojene Italije, skozinskoz lirik (spisal ni nobenega romana, nobene novele), republikanec čisto po kroju Mazzinija. Carducci se je porodil 1. 1835 v Valdicastellu, 1860 je bil imenovan za profesorja italijanskega leposlovja na vseučilišču v Bologni. Carducci je po vsebini in obliki zagovornik poganske humanitete; znana je njegova bogokletna „Himna na Satana". Ta zagrizena ten-denčnost je iz Carduccija napravila pesnika klike, modernim pa ni všeč njegov klasicizem, ki je preveč kopiran po antičnih vzorcih. Carducci je sedaj precej osamljen. Njegovo zadnje delo so bile »Odi barbare".                                                    /.
Šolska Matica (Macierz szkclna) v Varšavi je izdala prvo poročilo o pred letom ustanovljenem ljudskem vseučilišču, iz katerega posnemamo: Predavanja so se pričela na novo dne 15. vinotoka in so v polnem teku. Izmed vpisanih slušateljev se jih je zglasilo k izpraševalnim komisijam 1800 oseb in jih je prestalo izkušnje iz odpovednih strok 1495. Poduče-valo se je: poljski jezik in slovstvo, aritmetika, algebra in geometrija, poljska zgodovina v zvezi z občno zgodovino, geografija, risanje, socijologija fnarodno gospodarstvo in pravo-sodstvo), prirodoslovje (fizika in kemija), tehniške vede (mehanika in elektrotehnika), anatomija v zvezi s fiziologijo in higijeno, trgovinsko računstvo. Predavanja so se vršila ob delavnikih zvečer med 7y2 do 972 uro in ob nedeljah in praznikih popoludne med 1 - 5,Va uro v 27 prostorih. Vsak slušatelj je dobil matrikolo, ki mu je služila ob enem kot vstopnica na predavanje, v društveno čitalnico in knjižnico. Stroški Šolske Matice so znašali 6000 rubljev. Pokrili so se v majhnem delu s prispevki slušateljev (10 vinarjev za predavanje) in s članarino društvenikov, večinoma pa s prostovoljnimi darovi. Neka »neimenovana vdova" je sama podarila za ljudsko vseučilišče 1500 rubljev. Zaradi te živahne delavnosti Šolske Matice se šovinistični ruski listi, zlasti oficijozno »Novoje vremja" nanjo strašno hudujejo, ter trde, da pripravlja novo poljsko vstajo in poživljajo vlado,  naj postopa proti njenim udom kot z uporniki.
Jan Gadomski. Dne 9. vinotoka so ustrelili v Varšavi roparji poljskega pisatelja in časnikarja Jana Gadomskega. Po opisovanju časnikov se je to zgodilo takole: Deset dni poprej je ulomilo v stanovanje njegovega tasta Feliksa Deb-skega nekaj roparjev in zahtevalo denarja. Debski ni izgubil samozavesti, zaklical je pomoč, zbudil celo hišo in roparji so zbežali. Dne devetega vinotoka je sedel Debski ob pol-sedmi uri zvečer po večerji v obednici in čital, služkinja je šla kupit časnik in njen mož, ki je pri Debskem za služabnika, je za njo zaklenil vrata z verigo. Kmalu je nekdo potrkal na vrata in na vprašanje služabnika, kedo je, odgovoril je tanek glas, ki je posnemal glas njegove žene. Mož se je začudil, da se je tako hitro vrnila in ni odprl vrat z verigo, ampak jih je samo malo odslonil. V tem trenutku so porinili roparji skozi odprtino železen kol in prerezali s posebnimi škarjami urno kot blisk železno verigo. Bili so trije, oboroženi z revolverji. Tako so vdrli v stanovanje, eden je ostal v kuhinji pri služabniku, trije so pa udrli h gospodu, ki je mirno čital, nastavili mu revolver na sence in zahtevali denarja.
Debski je rekel, da jim da, kar ima pri sebi. Roparji so želeli še več. Nato jim je odgovoril, naj ga puste v drugo sobo, kjer ima več denarja v blagajnici, — da bi dobil čas in zaklical  ljudi.   Med tem se je vrnila služkinja in zagledala