Ne bodi izbirčen (Resnična povest.)
Posliišajte. otroci vi, Ki si izbirate jedi: Kar Lukcu se je pripetilo, bode resno vam svarilo.
Saj ni hudoben Lukec ta, A jedno hibo pa ima, Zaman svarijo njega mati: »Jedi, moj Lukec, ne izbirati!
Zapomni to si, sinko moj, Prepirati se s hrano boj; To raene so kedaj učili, A stari so le modti bili.«
Tak mati podučili so Že Tečkrat sinka preskrbno; Poboljšanje, se ve. obeta, A spolnil modrega ni sveta.
0 čujte, vže zvoni poldan Pri župni cerkvi zvon glasan; Poldansko, vsakdo ve, zvonilo Zn#menje daje za kosilo.
Na mizi skleda vže stoji, Živaline dece trop hiti, Da radovedao si ogleda, Kaj neki obsega širna skleda.
>Joj kaša! kaža!« zakriči Ivanček in se nasmeji; »Joj Metka! Lukec! kaša, ka§a, To zdrava je otročja paša.«
A Lukcu se obraz stemni,/ V zapečku jezen govon: »Ne bom jaz jedel ne te kaše, Naj zobljejo jo kure naše.«
To deček govori drzno In zraven cepeta z nogo; Zdaj ta, zdaj oni mu ponuja, A Lukec se še vedno kuja.
»Jej kažo, Lukec, jej!« reko Še v zadnjič raati mu mehk<j; Se ve, da se jim sinko smili, Ker mili so, ko vsaka mati,  bili.
A oče moder mož in strog, Skrban roditelj, da-si vbog, Skrivaj zdaj materi velijo, Naj Lukca lačnega pustijo.
Besede več ne de nikdo, Se žlice slišijo samo, Še mala Iva nič ne refie, Ter pilia, da se ne opeče.
46                                       I
Tišina je storila ta,                      Sramote zarudelih lic                  I
Da mine Lukca trma vsa;           Se vstopil materi je vštric,         i
»Ker nisem maral za besedo,       Jel spod komolca je jecljati:
Si misli, spraznijo rai skledo.«     »Kaj ste že prej mi djali, mati?«
Potuhneno l&s od peči                 A mati vedno še molče,
Obračal k mizi je oči:                 Itak je kaša v kraju že,
Kako se naglo jim odseda,          V spominu Lukcu to ostane:
Prav kmalo bode prazna skleda!   Nikdar ni več si izbiral hraue.
va