je v ledenim zavetji spijoče, na pol zmerznjeno dete sam domu prinesel, ktero je poprej sogreval, zbudil in z živežem okrepil. Od starosti oslabljeniga so postali v š vaj carsko mesto B6rn, kjer so ga do smerti hranili. Njegovo kožo so nadeli in v zuamenitnico postavli, kjer ga popotniki še dan današnji ogledujejo. — Zdaj1 pa so nekteri sirovi Svajcarji sklenili, samostan podreti, menihe razti-rati, iu tako pokončati zarod, ki je, in bi bil človeštvu še veliko veliko dobriga storil.	Radosiav.
IS p a K a.
(Basen.)
Matevž, star lovec, je imel srako, ki je znala nek-tere besede prav razumevno izgovoriti. Ce je Matevž rekel: Sraka, kje si? je vselej prav glasno in gladko odgovorila: „Tukaj sjm.u Nobeniga ptiča ni imel loveč tako rad, kot to srako. Tndi sovedov Tonče je imel veliko veselje nad ptičem. Zato je tudi stariga Matevža rad in pogosto obiskal. Ko je neki darf Tonče spet k starimu pti-čarju prišel, ga ravno ni bilo doma. Tonče željno lepo, modro srako pogleduje. Ko hi pač jez kaj takiga imel! pravi sam pri sebi. Naglo stopi za krotko srako, jo hitro vjäme in v žep (aržet) potlači. Tiho se je zdaj mislil zmüzati in veliko vredniga ptiča odnesti. — Pri ti priči stopi Matevž v izbico, ki je bil že iz gojzda zopet domu prišel. Mladimu fantalinu veselje narediti, zavpije hitro po stari navadi: Sraka kje si? in sraka v fahtalinovim žepu prav krepko odgovori: „Tukaj sim." Kaj mislite, kako je to fantiča pogrelo! —
Nič tako ni skrito, enkrat ho očito.
A. Praprotnik.
Slovanske navade.
CKaj je „bobljati" Med več druzimj smešnimi na--, V —
*) Z n am e n i tn i c a (muzeum) se imenuje očitna shramba mnogoverstnih main en itn ii) reüi's iivdl, rudi zelii^ »t.arih denarjev in veliko druiiga,	Ут,
vadami imajo krajnski otroci po nekferih krajih tndi to navado le: Kedar kje koljejo, pridejo pred hišo, na okno poterkajo, in mermrajo s spremenjenim glasam, de bi jih ne spoznali, rekoč:
So nam pravili,	StSzte se na polico,
De ste prešiča zadavili; Dajte klobasico.
Ti trančarii se pravi: „Bobljanje", ali: „hodijo bob-ljat."	(Iz NovicJ
Pristavek. Ako ljudi ni volja, jim kaj dati, otroci jih pa le še nadlegujejo; jim veržejo klobaso iz žagovi-ne, to je, z žagovino napolnjeno če v o skozi okno. —
Od strupa v jeternicali ln kervavicah.
Jeterne in krivave klobase se rade skisajo, alj'plesni ve ratajo. Te so grozno nevarne.
Per Jelovci v Ternim so veliko kervavih klobas naredili. Gospodar jih je z,lo štimal; cele 14 dni lnu jih ona kuha. Mokrdtno vreme je bilo, in klobase vse kosmate od plesnovca. V nedelo po rani maši se jih naje, irt opoldne se že vle^e. Na noč pošle po zdravnika; pa mu ni vep pomagati. Šterti dan vmerje. czdravo teto nar boijk blago.)
Smešnici.-
Imeniten gospod je nćkam jezdil. Njegov hlapec tu»-di na eni kljusi za njim kinka, ter na nji zadremlje. „Pa že spet spis!" se gospod nad njim zadöre, ki se je bil ozerl. „Tepec, koliko velja, de si pa spet kaj zgubil?" Hlapec se zbudi, ogleda in zavpije: Pri moji veri, mi-,lostljivi gospod, vi ste stavo dobili. Vaš plajš je šel račkam žvižgat.
Neki slepec je bil domačimu suknarju dolžan. Ta ga pošlje tćrjat. Slepec poslu odgovori: Le-reci^ suknarju, berž ko ga bom vidil, mu bom vse pošteno plačal.
Zastavica.
Kdo je bil v starim zakonu rojen, pa še zdej n{ vmerl, in Bog vö, kje je?
'0.0Ш цомид