Rapsodova zahvalna molitev.
Zahvalim Te, Oče, za dar oči I Videl sem jutro, ko v setve rosi, videl sem zarjo, ko v žetve zori. Videl sem solnce meriti čas, videl v jezeru sem lunin obraz. Videl sem temo slepih ljudi, zahvalim Te, Oče, za dar oči! Zahvalim Te, Oče, za dar ušesi Slišal sem zemlje in pesem nebes: grom oblakov in vrisk vetrov, rajanje dece in pesem zvonov, šum čebel, škrjančkov klic, žvižg jastrebji, polet jerebic.
v
Cul sem cesto, les, polje in vas, zahvalim Te, Oče, za sleherni glasi -Zahvalim Te, Oče, za tihe želje, za upe in nade in živo srce, zahvalim za žolč, ki vanj kipi, zahvalim za strah, ki v njem leži, zahvalim za kri, ki lije vanj, za nepokoj njegovih sanj! O, vem za srca, ki nič ne žive, zahvalim Te, Oče, za živo srce! Zahvalim Te, Oče, za svoje telo, za mehkokožno, mehkužno meso, za slast otroških brazgotin, za kazen moških bolečin, za zdravo roko in prožno nogo, zahvalim Te, Oče, za svoje telo! Zahvalim za duh, ki mu vladati sme in hoče do Tebe in do Tebe ne ve! In za dar jezika! O, preveč golči, kadar nesveto v srcu leži . . .
Zahvalim Te, da sem se v bajti rodil, bede navadil in šibe se učil, da sem petleten na senu spal,
lačen in sam in kresničic se bal,
da bosim petam prebridek je sneg,
da bode strnišče in da trnjev je breg.
Zahvalim za srečo Te prvih hlač
in za osodnost prvih igrač:
za, pipec in popkar in tolminski krivač!
Za staro mater: Ves dan godrnja,
pa ljubi gorkeje, ko žlahtna gospa . .
Zahvalim za prvo od doma slovo:
da mi nisi ga dal, ne bi ljubil tako;
za prvo otroško laž — priznam,
od takrat me je lagati sram!
In še enkrat in še zahvaljen, Gospod,
za vse bridkosti prejetih dobrot!
Bodi hvaljen, ki si v tajni prve pesmi mi razkril novo solnce in me v bajni sreči še enkrat rodil! Bodi hvaljen za brezmejno srečo mojih sanj mladih, in za strast lepote žejno in za slednji verz in stih!
Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
kar sem in kar upam, kar vem in znam!
Zahvalim Te za svoje skrbi,
za kruh vsakdanji in pokojne noči,
za družbo veselo in nedeljsko radost,
mladostno nerednost, dijaško norost!
In še Te zahvalim za smeh in jok
mojih drobnih otrok, mojih sladkih nadlog.
In tudi za njo, ki z menoj potrpi
in še in še sniva od velikih dni!
Zahvalim Te, Oče, da mi nisi postlal
na cvetju in da si vzgojiti me znal,
in da sem, pošten in Tolminec ostal!
Ivan Pregelj.
/
213