»Pridi gor!« je ponovil bogovec. Odvrnila je, da je ne bodo pustili. »Saj so te v molilnico,«  je odgovoril in je  šla.  Vzel  je  kruha  in  ostanke  svoje
SAŠA ŠANTEL.
večerje in položil na mizo. V obrabljen
vrč je natočil še vina h kruhu in čakal.
Ko  je  dolgo  ni bilo,  je  nemirno  odprl
vrata.  Stala je pred njim.  Ni  si upala
vTstopiti sama. Ko je bila v sobi, mu je
trenotno prevzel vse vzdušje zoprni vonj
njenih mokrih in parečih se cunj. Odstopil
je, čim dalje je mogel, in rekel trdo:
»Jej pa pij!«
Žena je stopila k mizi — in jedla stoje,
Iz kril, ki jih ji je bila napojila rosa, se
je voda nabirala ob njenih nogah. Lahna
obleka  ji  je  vlažno  ležala  na  bohotnih
ramenih,  da je v bogovca rastla bolest
njenega   nemarnega   telesa.    Občutil   je
zoprno:
> Pravo prase, a srečno. Uživa in ne ve,
da je smrt.«
Trdo je vprašal:
»Čigava si?«
Zastrmela je glupo.
»Kdo je tvoja mati?« je vprašal jasneje.
Zmedla se je. S polnimi usti je skušala
povedati:
>: Marjeta kakor jaz. V Kranju je služila.
Dala me je v rejo.«
Bogovec je sovražil:
»Baronica   Jezabela!   Za   tvojo   oholnost
tole ženo tu bi ti pokazal za priliko in
znamenje prave babelske hčere. Po štirih
kakor prase naj bi hodila pred teboj, da
bi te vprašal: kdo so, ki so razločeni? Po
delih jih sodi, stoji zapisano. Glej, ne vem, lo4
ali ni bolj tvojim podobna nego mojim, ali je iz mojega Heinricherja ali tvojega Mer čine.«
Zopet je pogledal na ženo in se umiril v bridkem usmiljenju.  Sebe je karal za gnus, ki je plal iz žene. »Zakaj sem ji bridek? Kaj more za to, da živi iz prasca in sle.« Vprašal je trpko:
»Zakaj te tvoji ljubeji puste stradati? Ali si zbolela?«
»Ne maram jih več,« je odvrnila in mu poskušala pogledati v obraz. Pa ni mogla in je še topleje občutil: »Saj ni nesramna, le glupa je. Kakor ščene je plaha. Človeškega pogleda ne prenese.« Motril jo je in videl njene ozeble in gnojne roke, vse bedno siromaštvo njenih kril in cunj.
»Kako si nemarna,« je rekel »še obleči se ne znaš. Ali boš gola okoli hodila?  Ali nimaš rok, da bi si zaslužila?« »Nikjer  me  ne  marajo,«   je  odgovorila. »Poslom sem nadležna.« »Kaj posli najemajo?« »Branijo gospodarjem, češ, da sem nora,« je povedala. »Saj sem menda res.« »Nisi, če veš, da si,« je odvrnil in velel: »Pij!«
Pila je. Bogovec je stopil k skrinji, kjer je hranil obleko in spomine svojih dveh žen in otrok. Segel je na dno in izvlekel svileno krilo svoje druge žene. Za poroko jo je nosila. Zdaj jo je vrgel na mizo pred nemarno in rekel:
»Tvoje rasti in pameti je bila. Obleci. Če je bila nekaj bolj čedna, ne boj se. Skromna si, omazala se ne boš.« Ženi so se oči od začudenja razširile. Obraz se ji je spačil na jok. Z drhtečo roko je šla po dragem blagu. Jecljaje je spraševala: »Gospod, zakaj —«
»Preobleči se,« je rekel bogovec in se obrnil v stran. Slišal je plahutniti njene mokre cunje na tla. Potem se je ozrl za njenim glasnim ihtenjem. Ležala mu je ob nogah in vpraševala: »S čim bom plačala?« Umel je njeno lotriško hvaležnost in vzkliknil jezno:
»Vstani! Nisem tvoj ljubej, da bi plačila iskal.«
Žena je vstala, strmela in trepetala. Bogovec se je umiril ob njeni gluposti in