60
Naši dopisi.
Iz vrhniške okolice 13. febr. (Izv. dop.) Od raznih krajev, ljube „Novice", dobivate teden za tednom premnogo dopisov, le iz našega trga in njegove okolice se nobeden ne oglasi, da bi vsaj naznanil, da Vrhnika še ni zginila z Zemljinega površja. In marsikdo bi lahko mislil,   da je Vrhnika,   Bog ve kje tam v deveti deželi,
61
a je v resnici le štiri ure oddaljena od središča vseh Slovencev — bele Ljubljane, Zato — naj Vam jaz danes poročim nekatere domače stvari.
Najprvo nekaj o vremenu. Vreme je bilo vso zimo še dosti prijetno in precej mrzlo. Posebno prve dni preteklega tedna je bila ostra burja, a v sredo in četrtek je padlo precej snega. Da, res pa, ko to pišem, vlada uže prijazno in gorko, vetrovno vreme.
Dne 9. t. m. je umrl tu naš okrajni zdravnik gosp. Mat. Janzekovič, ki je bil tudi šolski nadzornik. Pogreba njegovega, ki je bil dne 11. t. m., se je vdeležilo mnogo ljudi, med njimi tudi šolska mladina. Ranjki je bil v prejšnjem času narodnjak, a pri zadnjih srenjskih volitvah je glasoval z nasprotno stranko. Naj v miru počiva! — Želeti pa je, da bi kmalu dobili novega zdravnika, ki bi vestno opravljal svojo težavno službo. V to pomozi Bog!
Ker bode Koncem tega meseca potekel obrok za vpisavanje v družbo sv. Mohora, zato je danes naš čast. kaplan g. T. P. v izvrstnem govoru razložil po besedah aposteljnovih: „Kar je pisano, je v naše podučenje pisano* — veliko korist, ki jo donaša čitanje dobrih, katoliških knjig, zlasti pa knjig družbe sv. Mohora. H koncu je v lepih in vzvišenih besedah navduševal zbrano ljudstvo k obilnemu pristopu v to preiioristno družbo, ki leto za letom mnogo dobrega gradiva pošilja med slovensko ljudstvo. Želeti bi bilo, da bi vsi čast. gospodje duhovni pastirji priporočevali in vabili ljudstvo k obilnemu pristopu v družbo sv. Mohora. ki je uže toliko tisoč podučnih knjig podala med slovenski svet. Zgodi se !
Mnogo bi se še lahko pisalo o tukajšnjih razmerah glede srenjskih volitev, a ker so stvari zelo zmedene, naj ostane vse to pod zagrinjalom molčečnosti.
Dobrova 13. febr. (Konec. — Prijazna beseda domačim sadjerejcem.) Zima je uže precej daleč v drugo polovico svojo se pomaknila. Ti dnevi zimski, kar jih je še, naj bi služili zavednim domačim sadjerejcem v to, da si za dejansko-sadjarska dela v prihodnji pomladi na
¦v
vse strani preskrbe potrebnega materijala. Cas je zlato; vsaka zguba njegova je nenadomestljiva škoda, ki se več popraviti ne da. Kdor si pa za vsako delo o pravem času vseh potrebnih reči omisli in preskrbi, ne bode mu treba ob času faktičnega dela dragega časa brez potrebe tratiti, in delo šlo bode mu ročno in točno izpod rok.
Mili domači sadjerejci! Lansko leto ste se gotovo do dobrega prepričali, kako bogato more se mali trud, katerega ima človek s sadjerejo, ob dobri letini poplačati. To vam naj bode nova spodbuda za navdušeno in podvojeno delo na polji prekoristnega sadjarstva! Spodbujajte in pridobivajte pa tudi z besedo in izgledom za to prekoristno stroko vse one, sedaj še zaspane posestnike, kateri iz nevednosti in malomarnosti trdijo, da na njihovih zemljiščih sadno drevje ne raste, da mu tla ugodna neso. Dokažite jim sami, da to ni res in je le njim in naslednikom njihovim na škodo.
Prav lepo število domačih sadjerejcev po mili domovini osebno poznam,   s katerimi imel sem mnogokrat
tudi več ali manj občevati. Reči in trditi moram pa vestno, da, kdor med njim je za prekoristno stvar tudi dejansko resnično navdušen, je skoz in skoz pravi po-šteujak, odkritosrčen, uljuden, milega značaja in prija-jazen. Reči in trditi morem, da si človek z racijonalno gojitvijo saduoga drevja požlahtnjuje tudi srce svoje; ako je pa to žlahtno, je ves človek dober, blag in pošten.    Kdor tega ne verjame, prepriča naj se sam!
Prihodnjo pomlad naj bi se pa po mili domovini vsaj pri vsaki hiši toliko sadnih drevesec na stalno mesto posadilo, kolikor udov hišna družina šteje; samo to bi znašalo uže nad štiristotisoč mladih sadnih dreves, katera bi v malo letih obilnih obresti douašala. Ako vsak zemljiščni posestnik sam za se vsako leto le malo stori, je ob enem v celi deželi se tudi vsako leto uže velikansko delo dognalo. Z združenimi močmi toraj na delo za povzdigo prekoristnega sadjarstva!
M. Rant.
Iz Ljubljane. — Volitev za državni zbor na Koroškem. Voliti ali ne volici, to je vprašanje, katero razpravljajo enako vsi slovenski časniki, kakor vsi naši politični Krogi. „Novice" pronvile so se in se protivijo tudi še danes pasiviteti.
Za izdržavauje od volitve navaja se: hudj žaljena narodna zavest Slovencev, ker sedanja vlada vidjub vsem lepim obljubam v resnici še pičice ni storila za, koroške Slovence in jim še le minuli tetieu prav namenoma pripomogla k škofu, ki Slovencev ne ume in ne more občevati z njimi, akoravno je na razpolaganje dolga vrsta, slovenščine zmožnih, politično mirnih odhčuih duhovnikov, po vsem sposobnih za ono mesto.
Res je, da tudi miren človek težko zataji svoja čutila in britkost, katera nam polni srce po takih skušnjah.
Toda tudi v takih trenutkih človek ne sme obupati in zgubiti glave. Prepričanje, da se borimo za narodne svetinje, za pravice svjje, katere morajo konečno vendar priti do zmage, to nam mora zmiraj ohraniti ono zavest in moč, katero smo imeli in ohranili še v mnogo hujših časih.
Znalo bi se ugovarjati, da o tem kaj početi na Ko* roškem vedo najboljše soditi in imajo odločevati koroški Slovenci sami. — To pa bi bilo le deloma resnično. Razmere in osebe tamošuje poznajo gotovo koroški Slovenci najbolje, in nikomur bi ne prišlo na misel o osebi kandidata ali v kake krajne zadeve vtikati se. Nasproti pa morajo v vseh večih važnejših političnih vprašanjih vsi Slovenci postopati složno. Kakor gotovo nihče ne more tajiti, da boli in žali in oškoduje ves slovenski narod vsaka krivica, ki zadeva del njegov, bodi-si na Primorskem, Stajarskem ali Koroškem, tako je tudi neovrgljivo, da v važnih vprašanjih ne sme hoditi vsaKi del — svojo pot.
Za aktivno in pasivno politiko imamo mi s Čehi vred toliko veljavnia skušenj, da se dandanes nikjer nikoli ne najde več voljaven politik, kateri bi pri hladni krvi mogel še zagovarjati pasiviteto.
62
Vkljub temu videti je , da hočejo najmerodajnejši slovenski krogi na Koroškem nastopiti pot kujanja, katera koristi samo našim narodnim nasprotnikom, nam prizadeva silno škodo in zna konečno pogubna biti za vse.
Ako se koroški Slovenci pri tej volitvi res odločijo za pasiviteto, moramo ta korak obsoditi kot veliko napako. — Nikakor pa ne smemo mi sami zabresti v enako napako s tem, da bi se ne brigali za koroške Slovence. To bi bil začetek našega pogina. Vsi drugi Slovenci in izrekoma vsi slovenski poslanci imajo sedaj še večjo dolžnost, z vsemi silami potezati se za koroške Slovence, rešiti jim pred vsem narodno ljudsko šolo in dalje vse one narodne pravice, katerih pogrešamo še sedaj skoraj po vseh slovenskih pokrajinah.
Pravica mora in mora zmagati, pa naša dolžnost je, da se vsi in neupogljivo borimo za njo. — Toraj na mesto srda sezimo po pogumu in pa ne vda jmo se!
-— Ljubljansko' deželno gledišče. Minuli četrtek zjutraj pogorelo je deželno gledališče v Ljubljani popolnoma, in je tedaj zapadlo oni osodi, kakor mnogo dru-zih takih poslopij v novejšem času. Od kod je nastal ogenj, kedo je požara kriv. vse to ostane bržčas neraz-krito, ker navadno je malomarnost pri kurjavi ali raz-svitljavi vzrok takih nesreč.
Požarna bramba storila je vkljub nnugodnemu, mrzlemu vremenu svojo dolžnost v popolni meri. V gledališči samem ni bilo nič več rešiti, rešile so se pa z njeno pomočjo sosedne hiše. Izrekoma bila bi nevarnost velika, ako bi se bila vnela sosedna Kiirbisch-ova hiša, ker potem bilo bi skoraj nemogoče rešiti vso vrsto hiš do frančiškanskega mostu, med njimi tudi Matična hiša.
Pri vsi nesreči, ki je zadela deželo in posestnike lož, pa je vendar bila še velika sreča, da je požar nastal ob' času, ko je bilo gledišče prazno. Požar med gledališko predstavo prizadel bi bil vse drugače zlo mnogobrojnim rodbinam ljubljanskega prebivalstva. Le spominjajmo se malo nazaj požara dunajskega „Ring-theatra".
Pa še druga pomenljiva pravda med deželo in posestniki lož našla je svojo dokonečno rešitev s tem požarom.
Vsaj je znano, kako je nemškutarska večina prejšnjega deželnega zbora napela vse svoje sile, nemškim posestnikom lož z nekim prekucom vsih pravic za vse prihodnje čase zagotoviti toliki vpliv na deželno gledališče, da bi bilo to moralo do sodnega dneva služiti samo nemški Kulturi. Pomnožil se je v ta nameu celo protipostavno deželni odbor in vse moledovanje dramatičnega društva moralo bi bilo ostati brezvspešno, ako bi bilo šlo po volji nemškutarjev, ker nemški posestniki lož bili so gospodje gledališča, ako bi bila obveljala njihova. — Požar gledališča storil je tej pravdi konec. — Gledališča, za katerega je tekla pravda, ni več, zavarovalnino   svojo  dobi  dežela,   ono   od  lož   pa   posestniki
lož, tako ima vsak svoje in — mir besedi. —- Gospodar prihodnjega gledališča, ali kakor koli naj se imenuje, pa bo oni, kdor ga zgradi in vzdržuje. Tako bo mir besedi enkrat za vselej. — V tem oziru toraj bil je požar celo rešitelj dolge, hude in drage narodno-politične pravde. Te dve strani ste tedaj tolažbe v veliki nesreči, ki je zadela deželo kranjsko, izrekoma pa prebivalstvo bele Ljubljane.
—  O novem celovškem škofu poroča se nam iz zaupljivih krogov , da je odličen in jako marljiv in ponižen duhovnik, ki do zadnjega ni nehal ugovarjati temu, da bi se imenoval za to odlično mesto. — Slovenščine ne zna in se ji ni učil, da bi se mu ne moglo očitati, da s tem deluje za svoje imenovanje. Izrazila se je pa jako veljavna oseba, katera je zagovarjala njegovo imenovanje, da bo po preteklem letu govoril slovensko , in da bo ravno s tem skazal svojo ljubezen za slovenske diocesane svoje, da se bo naučil njihovega jezika. -— Upajmo toraj, da se stvar ta obrne na bolje, kakor pa so   nameravali nasprotniki naši. —
— Gospod deželni predsednik baron Winkler podal se je minuli teden na Dunaj zarad rednih svojih uradnih opravkov.
—   Gospode volilce v južno-štajerskih mestih in trgih opozarjamo na to, da je dosedanji državni poslanec dr. Foregger odložil svoj mandat. Obširneje o tem govorimo v „Novičarji" Štajarska.
— Kmetijsko potovalno predavanje ima tajnik c. kr. kmetijske družbe gosp. Gustav Pire v nedeljo 27. t m. popoludne po cerkvenem opravilu v šolskem poslopji pri M. D. v Polji.