Iz cikla Marec v OSVETLJENEM Je to, kar bo, VRHU DNEVA že v tem, kar je bilo? Sta jutro in večer res vsa v tem žarko osvetljenem vrhu dneva, ki ga zdaj je pol na eni, pol na drugi strani hiše in je hkrati ves nad njo, kristalna gora sonca, nepremično zagozdena med temo in spet temo? Bom, v ta tihi dom pribit z nevidno vertikalo sonca, še dovolj močan za dolgo pot med njima, iz teme v temo? Ciril Zlobec 864 Iz cikla Marec LISICA S toploto svojega telesa suho travo v bregu si ogrela je v ležišče. Ni prepodil je nenadni potok škrtajočih trav pod mojimi nogami, počakala je na moj pogled. Kot da se iz spanja v budnost trga, a ne more gibkosti priklicati v noge, je s preostanki zime in predpomladnih sap v razdrapanem kožuhu leno vzpenjala se v breg, vse bolj in bolj podoba marca. Šele potem, ko v istem času zimo in pomlad zagledal sem ji v hoji in kožuhu, sem zares odkril zeleni teloh in marjetice v izpraznjenem ležišču marčevskega sonca v suhi travi poleg sebe. SMRT V MARCU Ljubi Z ognjeno knjigo smrti na kolenih skuša razumeti, samo razumeti. Kot otrok. Nepripravljena, neuka jo s premraženimi prsti prelistuje in ne more razumeti, da je pfomen njenih črk zajel jo kot požar: 866 Ciril Zlobec oglušujoče prasketaje glavo ji votli, oči požira, sluh, drobovje, misli, kot po zažigalni vrvici ji stekel je po hrbtenici, ki se ji v pepel sesipa, in pepel so roke, noge, pot pod njimi. Kakšen strašen čudež jo še nosi, ugaslo baklo bolečine, za njegovo krsto? Na človeško žalost in na razuzdano radost cvetja ob odprtem grobu sonce ravnodušno sije. TRTA Najčistejše bistvo rodnosti. Ves svoj dolgi vek brez varnosti, toplote lastnega telesa preživiš, razgaljeno ožilje. Na pomlad za kroženje sokov po zavozlanih strugah v sebi v tuje se telo razrasteš: v zrak, svetlobo in toploto, v nočno roso, da se v njej odžejaš in umiješ. Kakor voda lokvanj iz globine sebe iz krvi si ti prikličeš mehke, senčne liste za nevarno potovanje skoz puščavski žar poletja. Iz cikla Marec Na jesen pa, kot mati iz dojke svojemu otroku, iztisneš iz nabreklih grozdov vsakemu njegovo kapljo usode: z njo se bomo, žalostni, veseli, spet morda pretolkli vsak skoz svojo dolgo zimo. HRAST Mrzel, hladen, skoraj okamnel, kot da je čezenj šla ledena doba, se zdaj v čudnem krču, edini med drevesi, zvija hrast. Bil je mrtev. Zdaj, ko vse krog njega se v pomlad samo prebuja, mora on skoz novo rojstvo se izviti. Še ko iz svoje zimske smrti ne bo mogel več odpreti vrat v pomladni dan, ga bomo, posušenega, začudeni šele tedaj odkrili, ko neznatni grm pod njim bo že zeleni venec ob nogah njegove zadnje smrti in bo vsa jasa že dehtela od sonca in od parjenja živali in ljudi. SKOZ POŽAR Tiha, drobna senca, VEČERA ki nenaden gon jo, kot človeka, kot žival', v združitev žene, v izginotje v vseobsegajoči moči, se od slehernega debla trga, z vej odpada, dviga se 867 868 Ciril Zlobec izpod polegle suhe trave, izza grma vstaja, izza skale, kamna samosevca sredi travnika, vzpetine, griča, iz doline, brazde, po globelih, jamah se prebuja, s skokom srne prek plotu prevesi, za ovinki cest, vogali hiš se skriva, vrabci preženo jo izpod napuščev, kakor voda čez porušen jez skoz okna, vrata udari, hudomušna smukne izpod klobuka, rute, iz žepa izgubi se med potjo, neznatna, plaha senca, tisoč senc vse hkrati in vsaka zase trumoma iz borovega gozda nad vasjo in v vse smeri se druži, staplja, veča, širi, vzpenja in temni, vse bolj in bolj že ena sama temna gmota, šume in glasove ugašajoča, črna zmagovalka nad svetlobo dneva, ki požigajoč vse za seboj se skoz požar večera v noč umika veličasten. Iz zbirke KRAS, ki bo še ta mesec izšla pri založbi Lipa v Kopru.