MaššŠilkvki: M. \
Mojca Polona Vàupôtic
àâik mf .	-	j , ’
'Bidermajer -PRIDIH 7 9. STOLETJA
kazalo
Čas nam neusmiljeno jemlje moči	1
Milan Dolgan: Končuje se lepo vroče poletje	1
Jože Kurinčič: Virtuti & Musis 1949	2
Metka Kacin Beltrame:
Jesenski utrinki	10
Rad bi bil srečen	12
Milan Dolgan: Čestitka	12
Boris Pangerc: Argentina 1993	13
Mojca Polona Vaupotič: Bidermajer — pridih 19. stoletja	17
Mitja Petaros: Prvo slovensko tiskano besedilo — 500. obletnica	20
Saša Martelanc: Veter nosi pesem mojo	22
Antena	23
Igor Omerza
KARLA Udba o Dragi
Prvih 25 let je bila Draga pomemben objekt nadzorovanja in proučevanja slovenske tajne politične policije, ponarodelo Udbe. Da bi udbovci prikrili svojo umazano raboto konstantnega »dragaškega« vohunjenja za »življenjem drugih«, so Dragi nadeli pravzaprav simpatično kodno ime Karla.
SLIKA NA PLATNICI: Za veliki šmaren, na praznik Marijinega vnebovzetja, je tradicionalni verski praznik na Repentabru združen s predprazničnim kulturnim dogajanjem in družabnostjo. Na posnetku je združeni mešani pevski zbor Repentabor, ki združuje pevke in pevce z obeh strani (nekdanje) meje (foto Maver).
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 uprava@mladika.com; redakcija@mladika.com www.mladika.com
Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z.
Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276.
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču v Trstu št. 193 dne 6.4.1957 • ISSN 1124- 657X
Tisk: Grafika Soča d.o.o. - Nova Gorica Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič, Diomira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Stereo, Marko Tavčar, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 4,00 €.
Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €;
po letalski pošti: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 €.
Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika -Trst.
Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Credito Cooperative del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TV00).
Čas nam neusmiljeno jemlje moči
Z e smo pozabili na letošnje tarnanje zaradi pretirane poletne vročine, ld je še enkrat potrdila dolgotrajne klimatske spremembe. Prav kmalu se bomo pritoževali nad jesensko vlago, ali celo zgodnjim mrazom. V duhu pravila: nikdar zadovoljni!
To spominja na tarnanje mnogih, ki so jokali nad usodo Tržaške knjigarne, se zgražali ter protestirali proti tistim, ki so zakuhali njeno likvidacijo (s tiste strani seveda nobenega odmeva) in čakali na rešitev problema. No, poletje nas je obdarilo z novo knjigarno, ki zaradi zakonov ne more več biti tržaška in je zato naenkrat postala kar Tržaško knjižno središče. Prvi obiskovalci so pričakovali tradicionalno strukturo knjigarne s policami polnimi knjig in publikacij ter z revijami in časopisi na pultih. Obiskovalce pa sta nemalo presenetila in še presenečata pohištvo in oprema, ki odgovarjata tudi drugim namenom. Knjižno središče je nastalo kot sad sodelovanja med tržaškima založbama (Mladika in ZTT), toda pod okriljem obeh krovnih organizacij, s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ter z blagoslovom Ministrstva za kulturo. Vpletenih je bilo morda kar preveč institucij, vendar so nameni in cilji dobri: knjižno središče naj bi namreč služilo tudi kot prostor za promocijo matične kulturne, umetniške, gospodarske in gostinske dejavnosti v italijanskem prostoru. Ta večnamen-skost je bila vseskozi prisotna skoraj kot pogoj pri načrtovalni skupini. To morajo razumeti tudi tisti, ld vedno kritizirajo, saj smo tako dobili nazaj tudi knjigarno, ld je prepotreben element za razvoj in rast katerekoli skupnosti. Kako nam je manjkala smo tržaški Slovenci spoznali v skoraj poldrugem letu trajajočem obdobju po zaprtju tržaške knjigarne. Toda zdaj bomo morali isti Slovenci tudi z dejanji in ne samo z besedami dokazati, da nam je slovenska knjiga zares pri srcu in da jo zares potrebujemo. To zadeva celotno skupnost, drugi poklicani pa naj večnamensko strukturo izkoristijo, da bo novo središče zaživelo v vseh svojih funkcijah. Našo prisotnost v središču Trsta bo treba še naprej načrtno dokazovati, ker nam čas neusmiljeno jemlje moči in šibi našo številčno moč. To je očitno tudi na izrazito političnem, ali če hočemo strankarskem področju. Spremembe, ld se napovedujejo tako na deželni kot na vsedržavni ravni tako glede upravnih kot zalconodajalnih vprašanj pričajo, da
so odgovorni politični krogi dolcočno odločili, da se ne bodo ozirali na pričakovanja in potrebe slovenske manjšine, niti na tiste, ld jih zagotavlja zaščitni zakon, kaj šele tiste, za katere jamčijo mednarodni dogovori. »Peljati naprej reforme!« je edina logika, ld jo pozna Demokratska stranka, ki je že zdavnaj razumela, da svojo slovensko komponento ukroti z lahkoto. Tako ostaja Slovenska skupnost, ki navsezadnje na volitvah nastopa skupaj z demokrati, izločena od procesa izbiranja in prav tako tudi odločanja. Glede združevanja občin, tržaške superobčine in volilnega sistema nimamo torej Slovenci v Italiji nobene besede, razen tistih, ld v demokratski stranki samo kimajo. Če kdaj, je zdaj še kako primerno in potrebno, da slovenska diplomacija zastavi svojo besedo.
Milan Dolgan
Končuje se lepo vroče poletje
(Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji v spomin na Jakobovo romanje leta 2015)
Marskteri romar gre v Kompostelje:
'z Ljubljane Rigler Metodij, Marjeta,
'z Postojne romata zakonca Čeča, tešijo si verne ljubezni želje.
Potem se društvo oklene domovine: zapuščena pota skrbno obnovijo, jih z Jakobovo školjko okrasijo skoz temne gozdove, čez svetle doline.
Vzdržljiva Barbara vodi rožni venec.
Nazadnje mlad duhovnik pri romarjih obstane. Pod Nanosom vzidajo spominsko ploščo, tam kjer izvira planinski studenec, kjer raste tisočletna tisa, pod preizkušeno cerkvico Svetega Križa -v Posegovi vasi, ki se imenuje Strane.
Romarska pot nas bo še naprej peljala brez vizumov k Slovencem v Trstu, kjer kraljuje Jakobova katedrala.
....
m v	i#	• V • v
Jože Kurinčič
Virtuti & Musis 1949
Novela je bila priporočena na 43. literarnem natečaju revije Mladika
... skrivnost Hudobije je pregloboko brezno, da bi ga umrljive oči lahko dogledale.
(T. S. Eliot)
Sredi noči so ga zbudili pazniki z brcanjem v vrata. Komaj je zaspal, že je moral vstati. »Na pogovor!« je zaslišal nestrpen glas skozi zaprta vrata. »Hitro se uštimaj, prekleta banda klerikalna. Zaradi vas mora človek takole sredi noči bloditi po mestu. Pohiti!«
Nase je navlekel zaporniško »bluzo«, si z rokama šel čez obraz, se hitro obul in že je s trkanjem na vrata javil, da je pripravljen.
Govorica je paznika izdajala, da je Štajerec. »Čuj, fse jim priznaj, pa te bodo spustili, če ne boš pa kri scal« In z rutinskim gibom mu je paznik ponudil lisice, da je vanje vtaknil roke in ga odvedel po dolgem hodniku in po stopnicah na piano. Ulica je bila popolnoma prazna. Šla sta mimo sodišča, čez Marxov trg in Ajdovščino. Z nebotičnika seje slišala glasba in pijano kričanje. To so oznovci, ki si krajšajo čas s pitjem, mu je šlo skozi zavest, ko ga je paznik pripeljal pred Slavijo. Vhod je bil močno osvetljen in oborožen miličnik je mrko stal ob podboju. Paznik mu je pomignil in že sta se vzpenjala po svetlečih stopnicah v tretje nadstropje. Tuje bil že večkrat in duh prostora mu je bil znan. Ustavila sta se pred znanimi vrati. Njegov vodnik j e potrkal, odprl vrata, pozdravil Smrt fašizmu! in ga porinil skozi vrata v precej velik prostor. V sobi je uradoval tovariš Zdravko. O njem so govorili, da je med zasliševalci najprijaznejši, a tudi najbolj zvit. Voščil mu je dobro jutro kot staremu znancu in z nekakšnim sočutjem povedal, da morata, preden bo odšel na svobodo, če bo seveda sploh šel, še nekaj urediti, da je tudi njemu zoprno, da se to dogaja v tej nočni uri, ko bi morala spati, a časi so taki, da si spanja pač ne moreta privoščiti. Zasli-ševalec se je usedel za mizo, ob njem je bila svetilka, kije metala močan snop svetlobe na nasprotno stran mize, tako da je bil tov. Zdravko v senci in njegov vojaško izrezan obraz in atletsko telo se je zgubljalo v polmraku. Samo pištola, ki je bila na mizi, je jasno pošiljala svoje jekleno sporočilo; še posebno takrat, ko jo je zasliševalec vzel v roko in se z njo igral. »No,
se bova kar po domače pomenila,« ga je z roko povabil k mizi v šop močne svetlobe. »Samo tisto izjavo potrebujem, o kateri sva se pogovarjala, in podpis, da bo držalo, kar sva se zmenila. Saj ste jo prinesel?« Kar samodejno mu je roka šla v žep zaporniške obleke in pred polkovnika UDB-e je položil popisan papir. Upal je, da bo policijskemu agentu besedilo sedaj, po toliko popravkih, končno všeč. »Nate, preberite, da vidiva, kako se sedaj sliši!« mu je vrnil popisan list papirja. Bral je in počutil se je kakor na odru: s šopom svetlobe v očeh, poslušalci v temi. Nekoliko apatično je bral svoj zapis in njegov lasten glas mu je zvenel birokratsko tuje:
Izjava
Podpisani Kotar Jože, rojen v Šmarju 9. januarja 1929, priznavam, da sem v svojem sodelovanju do danes z UDV bil neiskren in se izmikal postavljenim nalogam.
O izjavi, ki sem jo prvotno pisal, v kateri obljubljam iskreno sodelovanje, sem danes drugačnega mnenja in jo hočem uresničiti s stvarnimi, resničnimi in točnimi poročili, ki se bodo nanašala na situacijo v semenišču, o odnosu posameznega bogoslovca do ljudske oblasti.
Zavedam se, da sem s kršitvijo prve izjave napravil protizakonito dejanje, radi česar ponovno poudarjam, da bom odslej v celoti takšen, kot se bo zahtevalo.
Svoje reakcionarno stališče, ki sem ga zavzemal vseskozi do danes, bom zamenjal s tem. da bom aktivno pristopil k odkrivanju notranjega sovražnika v bogoslovju. Hočem biti povsem odkrit, vesten in natančen. Naloge, ki jih bodo predpostavljeni organi UDV postavljali predme, bom v celoti izvajal dosledno, ker se zavedam, da s tem koristim socialističnemu gibanju v novi Jugoslaviji.
To sodelovanje bom z ozirom na važnost očuval pred vsakršno dekonspiracijo, to se pravi, da ne bom z nikomer o tem govoril, s čimer bi dal povod, da se me zapre in kaznuje.
Na poročila, ki jih bom dajal, se bom podpisoval z ilegalnim imenom »Boris«.
Smrt fašizmu - svobodo narodu!
Kotar Jože - Boris
Ljubljana, 23. 12. 1949
»No, vidite, tovariš Kotar, pa je šlo. Kar dobro ste to napisal, čeprav bi si jaz želel, da bi bil nekoliko konkretnejši. In tudi to, da vaša naloga ni samo pasivno registrirati razne govore, izjave ali izvrševati glede tega dobljene naloge. Biti morate sam aktiven ter npr. ugotavljati razpoloženje bogoslovcev, težave, s katerimi se glede poklica borijo itd.«
Pomenljivo gaje pogledal in nekoliko prizanesljivo nadaljeval:
»No, pa ne bomo komplicirali, saj vsega pa le ni treba zapisati, a ne. Ker sva sedaj oba zadovoljna, boste to izjavo še podpisal in že danes lahko pričakujete odhod na svobodo.
Pa še dve stvari, da ne pozabiva: prvo poročilo pričakujem od vas na dogovorjenem mestu 30. t.m. ob 10.15, za prvi osebni kontakt pa se boste z našim operativcem zmenili takoj po 1. februarju in hvaležni bodite svojemu ordinariju, ki se je zavzel za vas. Velja?«
Spreletelo gaje silno olajšanje. Spet bom prost, mu je šlo skozi zavest. Hlastno se je podpisal na papir, ld mu ga je ponudila roka izza močne svetilke. Obraza tov. Zdravka ni mogel videti. Je njegov vojaško-asketski obraz izražal navdušenje, gnus, apatijo? Je sploh kaj izražal? S skoraj prijaznim glasom ga je odslovil in mu zaželel uspešnega sodelovanja. Boris je zapustil prostor s komaj slišnim Smrt fašizmu! In izza svetilke je zaslišal medel odgovor: Svobodo narodu!
Pred vrati ga je spet prevzel njegov paznik in odšla sta v noč, pravzaprav v nov dan, ki ga je naznanjala medla svetloba, ld je prihajala skozi gosto meglo. Ko je prišel nazaj na Miklošičevo 9, ga je paznik potisnil nazaj v celico, za njim brez pozdrava zaprl vrata in ga prepustil njegovim mislim in tišini, ki je pronicala iz sten. Imel je občutek popolne izgubljenosti in apatije, kakršen ga je navdal že tolikokrat doslej ob podpisu takšnih izjav, s katerimi se je zavezal k sodelovanju. Spreletelo ga je grenko občutje: spet bo treba vohljati za sošolci, prisluškovati predstojnikom in pisati poročila in vse to nositi tistemu mladeniču z modro kapo. A kaj naj stori? Saj mogoče pa le ni to tako narobe. Navsezadnje bo poročal, kot je tudi prej, le resnične stvari. In govoriti resnico je vedno prav. Tudi če bo kaj slabega povedal, bo to le zato, ker so tudi njegovi sošolci in predstojniki pač slabi. In mogoče je pa potrebna ta naša ljuba Cerkev nekega očiščenja. In tudi nekaterim sošolcem je kar prav, da njihove neumnosti pridejo še komu na ušesa. In kaj si bodo ti udbovci le pomagali s tistim, kar jim bo povedal. Nič. On se
bo pa le rešil iz tistega pekla v Strnišču in te luknje na Miklošičevi. Kdo lahko zahteva od njega, da naj molči? In tudi če ne bi on povedal, bi povedali drugi. Saj ve, da so tudi Franceta prisilili k sodelovanju in Jožeta prav tako. Saj ve, zakaj ga je tisti teden, preden je šel v Strnišče, vprašal: »Ali misliš, da kdo med bogoslovci nosi UDB-i na ušesa?« Videl mu je v očeh in v prisiljenem nasmehu, da ga preverja in tudi to, da tudi on piše poročila o tem, kaj se godi v lemenatu.
Iz premišljevanja gaje predramilo trkanje po vratih. Tokrat bolj uvidevno. Štajerski paznik je odklenil in pokukal skozi priprta vrata ter mu s svojim uvodnim 'čuj' naznanil, da se mora nemudoma urediti za odhod. V vreči mu je izročil civilno obleko, ki so mu jo vzeli, potem ko je prišel iz Strnišča, in ga odpeljal v kopalnico. Tuje s sebe spral celomesečno umazanijo in si kocine na bradi najprej ostrigel, potem pa še pobril. Čutil se je prerojenega in spet je začel misliti bolj vsakdanje. Tako očejenega ga je njegov štajerski 'angel varuh' odpeljal v celico blizu izhoda. Bila je soba brez postelje; samo majhna miza in stol. Tu naj počaka, dokler ga ne pokličejo. In prepustil gaje njegovi nestrpnosti. Tu je čakal in čakal. Kake tri ure ni bilo nikogar. V glavi se mu je vrtel film o tem, kako je prišel v ta položaj.
Najbolj so ga nadlegovali spomini na izjave, na svoje podpise pod njimi, na to, kako je moral vso to pisarijo neprestano popravljati, dopolnjevati toliko časa, dokler preiskovalcem ni bila všeč. Najbolj ga je morila tista izjava, ld jo je podpisal, ko so ga prvič pritisnili ob zid in mu zagrozili. To je bilo še tedaj, ko je bil doma, ko se je zavzel za domačega župnika, ki so ga zaprli, ker ni hotel oblasti prepustiti župnijskega kulturnega doma. Ko so župnika odvlekli v črno usnje oblečeni oznovci, ga je zgrabil bes in skupaj s teto in še nekaterimi ženskami iz kraja - zanimivo, ženske so se izkazale za pogumnejše - napisal peticijo in zbiral podpise za izpustitev župnika Ljuba. Še preden je z listo s podpisi obšel pol vasi, so že prišli z vojaškim džipom in tudi njega odpeljali in ga stlačili v klet nekdanje graščine. Tam so ga pustili čez noč, ne da bi mu povedali, zakaj so ga zaprli. Naslednji dan pa so ga privlekli pred elegantnega tovariša pooblaščenca v brezhibni vojaški uniformi. Ta mu je dal svinčnik in list papirja in mu naročil, naj napiše svoj življenjepis, in to natančno. Predvsem pa naj predstavi župnika, tega »zagrizenega narodnega sovražnika« in pojasni, zakaj in kako se je zanj zavzel. Potisnili so ga nazaj v klet, v kateri je prebil noč. V soju svetlobe, ki je prodirala skozi majhno lino pod stropom, je pisal svoj življenjepis. Pri tem je pazil, daje res pisal natančno, tudi nadrobnosti: o tem, kako je šel po osnovni šoli na željo staršev v semenišče v
Gorico, kako so se morali med vojno seliti v videmsko semenišče, ker je bilo goriško spremenjeno v vojaško bolnico, o tem, kako je leta 43 po kapitulaciji Italije doma pomagal kot tajnik v KNOO-ju, kako je nadaljeval šolanje v Gorici. Ko je pisal o letu 45, pa si je moral nekaj izmisliti, nikakor namreč ni smel povedati, da se je skupaj z drugimi pred zmagovitimi revolucionarji umaknil globoko v Italijo, kjer je preživel tisti vročični poletni čas z ljudmi, ki so neprestano trepetali, da jih tako kot tiste s Koroškega vrnejo Titovim partizanom. Napisal je, da je bil poleti pri sošolcu v Furlaniji in potem odšel k znancem na Tolminsko.
O dogajanjuvnjegovivasipajenapisal: Izjavljam, da sem danes 27. 8. 47 vplival na ljudi, da zahtevajo masovni sestanek, na katerem hi se obravnavala vrnitev aretiranega župnika Ljuba Likarja, to sem napravil kljub temu da so mi bili delno znani prestopki proti oblasti zgoraj omenjenega Likarja.
Vse to sem napravil na lastno inicijativo in se zavedam, da sem nepravilno postopal, kajti aretacijo gospoda župnika je zahtevala ljudska oblast na zboru volivcev in jaz kot posameznik ne smem kršiti odločbe ali sklepa zbora volivcev.
Zdelo se mu je, da bi moralo biti to dovolj, da se je hkrati dovolj zaščitil in bil dovolj prepričljiv.
Ko so pod večer prišli ponj in je pisanje pokazal znanemu uniformirancu, ga je ta pisano in nekoliko skrivnostno pogledal izza lista papirja.
»V redu, šola dela mojstra, še kar dobro si napisal. Posebno ta zadnji del. Ampak nekaj pomembnega si izpustil. Nekaj takega, zaradi česar bi te morali poslati tja, kamor spadajo izdajalci. Ti sam veš, za kaj gre. Veš, s kom si se družil leta 45, veš, kaj ti ljudje zaslužijo. Takole se bova zmenila: za tvoje izdajalsko obnašanje bi te moral takoj poslati pred ljudsko sodišče. A ker sva oba Primorca, in Primorci držimo skupaj, ti dajem eno možnost, da odslužiš svojo kazen drugače. Predlagam ti, da sodeluješ z nami in skupaj zgradimo tisto, za kar se nismo borili le mi po gozdovih, ampak tudi vi, ki ste se upirali fašističnemu divjanju po Primorski. Saj vem, da ste bili tudi v tistem vašem semenišču narodnjaki, čeprav ste verjeli v tiste pravljice. Torej takole: ti, ki si brihten in poznaš ljudi v Šmarju, mi boš sporočal o tem, kakšno je razpoloženje v vasi, predvsem pa to, kdo še vedno hujska ljudi proti ljudski oblasti.«
Kar zavrtel se mu je svet pred očmi in komaj se je ujel za naslonjalo stola pred njim, da se ni sesedel na zloščen parket. Pomislil je: to je od lakote in žeje. Že od včeraj mu niso dali ne jesti ne piti. List z življenjepisom je bil spet pred njim.
Uniformiranec mu je narekoval:
Podpisani Kotar Jožef se obvezujem, da nikdar in nikoli več ne bom napravil sličnega prestopka, in to, kar sem zagrešil, bom že v večkrat dani obvezi popravil tako, da bom poročal o negativnih pojavih v Šmarju.
Pojasnjena mi je konspiracija o sodelovanju, da ne bom govoril o tem z nikomer, nikjer in pod nobenim pogojem, razen z organom LJ.D.B, komur se bom hodil javljat tedensko (redno) v sredah ob 20. uri zvečer.
Obvezujem se, da o vsebini razgovora z organi OZNE ne bom govoril z nikomer in zato dajem svojo častno narodno bodočo duhovniško besedo. Za resničnost in iskrenost svoje izjave jamčim s svojim življenjem.
S. F.-S. N.!
Na poročila se bom podpisoval s tajnim imenom »Boris«.
Iz mučnih misli ga je prebudil ropot in v celico je spet s ključi prirožljal njegov Štajerec in mu prinesel krožnik zeljne juhe. V njej so plavali koščki slanine. »Sem ti prinesel južino, da ne boš rekel, da nismo bili nič gostoljubni. Mislim, da je to tvoj zadnji obrok v tej hiši. Pa bogžegnaj!« je kot pesem iz drugega sveta pobožal paznik njegovo dušo in spet zaklenil vrata za seboj.
Jed mu ni šla preveč v slast. Preveč je bil vznemirjen. Kmalu nato gaje paznik odpeljal v sosednjo sobo. V njej je za mizo sedel nekoliko debelušen upravnik zaporov. Ta ga je sprejel, ko je pred mesecem prišel v to hišo. Debelušni »tovariš« z brčicami ga je ošinil z ostrim pogledom: »Pravijo, da si nekoliko menjal stav in da boš tokrat res sodeloval z nami, kot se zagre, in ne boš služil le vatikanskim hlapcem. In da te kot takega lahko spustimo na svobodo. Samo pazi, da ne prideš prehitro nazaj! Ob slovesu pa nam boš še napisal, zakaj si sploh bil pri nas in nam obljubil, da se boš obnašal tako, kot treba. Bo šlo?«
Zbegano gaje pogledal in prikimal.
Upravnik je potisnil predenj list papirja, mu dal pero in mu začel narekovati:
Izjava
Podpisani Jože Kotar sem bil zaprt zato, ker sem postal izdajalec lastnega naroda.
Tudi zato, ker sem izdal interese primorskega ljudstva, ki so samo v združitvi v Titovi Jugoslaviji.
Obljubim, da bom sodeloval, kakor sem obljubil. Zavedam se kazni, ki me pričakuje v primeru, da bi kakorkoli dekonspiriral moj odnos do U.D. V. in v takem primeru prosim, da se me kaznuje četudi s smrtno kaznijo. V primeru, da se jaz umaknem ali da me ljudska oblast ne bi mogla dobiti, pa bo nosila radi mene vse posledice moja družina, to je: starši in starejši brat Ivan.
O svojem bivanju v zaporu in razmerah v njem bom najstrožje molčal kakor tudi o svojem sodelovanju, ker je to državna tajnost.
Smrt fašizmu - Svobodo narodu!
Apatično je zapisoval upravnikov narek. Navajen hudih samoobtožb, ki so jih od njega izsilili že v Str-nišču, ni nič protestiral. Ni hotel misliti ne kaj pomeni 'izdajalec lastnega naroda' ne da je izdal 'interese primorskega ljudstva'. Še najbolj ga je mučilo to, da je v svojo zadevo vmešal domače, ki pri vsem res nimajo nič. Kljub vsemu je podpisal, želja po tem, da bi se rešil neprestanega pritiska zasliševanj, ujetosti med štiri stene, čudnih sotrpinov ... je vse prevpila.
Upravnik je spravil podpisani papir v mapo z velikim napisom KOTAR J., mu dal list, na katerem je pisalo ODPUSTNICA in ga odslovil s svarilnim pogledom. Zbegano je šel mimo vratarja na Miklošičevo. Vanj se je zagnal mrzel, s kiselkasto meglo prepojen zrak. Samodejno so ga noge nesle navzdol proti frančiškanski cerkvi. Ni mogel zdržati dvojnosti v sebi: svoboden, a ujet z zavezo o sodelovanju, z občutkom krivde izdaje samega sebe in svojih najbližjih. Kot nalašč je bil stranski vhod v frančiškansko cerkev odprt. Prihuljeno je prišel mimo vetrolova v mračen prezbiterij. Le podoba Marije, ki ji angel oznanja veliko novico, se je svetila pred njim, pri stranskem oltarju pa je modro zagrinjalo zakrivalo jaslice. Še danes zvečer jih bodo prišli občudovat Ljubljančani, pa tudi od drugod bodo prišli, mu je šlo skozi zavest. Cerkev je bila prazna, le zadaj se je v polmraku nekdo sklanjal nad stol. Ni se videlo, ali je moški ali ženska. Sam že več kot pol leta ni bil v cerkvi. Zavlekel se je v prvi stol ob vhodu in zabredel po sebi. Vanj je navrela grenkoba in občutek izgubljenosti. Nemir gaje hotel razgnati. Popolnoma razorožen, brez vseh izgovorov, z občutkom potopljenosti v umazanijo se je obračal k Bogu in šepetal besede molitve: »Bog in moje vse. Moj Gospod in moj Bog, usmili se! Gospod, saj veš, kakšna reva sem, kako izdajam svoje brate. Kot Juda sem. Ne zapusti me!« Nekoliko se je pomiril in ostal brez misli pred Bogom. Kot v nekakšni odsotnosti vsega je plavala njegova zavest. Dobro mu je del mir in navdala ga je nekakšna toplina.
Ob odhodu iz cerkve se je počutil nekoliko lažji. Bolj je postal pozoren na ljudi, ld so se srečavali na Marijinem trgu. Vendar se vseeno ni mogel popolnoma preseliti v tukaj in zdaj. Vseskozi mu je misel uhajala k pogovoru s polkovnikom in še ga je spremljal kiselkasto zatohli vonj samice na Miklošičevi. No, sedaj ni več v zaporniški obleki, tudi lasje so mu nekoliko porasli, izkušeno oko bi sicer takoj prepoznalo, da še ni minil mesec, kar je bil ostrižen na balin, zato si
je skrbno nadel baretko, ld mu je nekoliko svobodnjaško postrani prikrivala naglavno strnišče in - prejšnje življenje. Tudi sicer je kar lepo urejen; civilna obleka mu lepo pristoji, le nekoliko preohlapna je za shujšano zaporniško telo. In tudi smrdi ne več. Vseeno ne bi rad srečal kakega znanca. Na srečo ga nihče ne nagovori. Sploh pa se ljudje nič ne ustavljajo, nič ne pogovarjajo - vsak teče po svojih opravkih, zamišljen v svoj svet. Pravzaprav ni on nič drugačen od drugih, vsi so veseli svoje samote, kajti stiki z drugimi prinašajo same zadrege in težave.
Tako premišljujoč, je prišel srečno čez Tromo-stovje, potem mimo Plečnikovega stebrišča in ko je šel čez Pogačarjev trg, je zaslišal bitje ure. Bom, bom, bom, bom je napolnil zven stolniškega zvona tesen prehod med stolnico, župniščem in lemenatom in se razvlekel čez Pogačarjev trg proti mestu. Na Miklošičevi je slišal zvonove le včasih; ko je pihal jug, so se mešali med šum korakov, hitečih mimo njegovega okna, pravzaprav line, skozi katero je prihajal zrak in medla svetloba v njegovo celico. Sedaj pa zvonjenje ni zadušeno in tudi on bolj sproščeno diha.
In še nekaj je, kar ga je navdajalo s posebnim razpoloženjem: sveti večer. Čeprav je nova oblast povsod poskušala uveljaviti načelo, da je vera zasebna stvar, da ne sme v javnosti nihče delati verske propagande, je bilo vendarle v mestu čutiti predpraznično razpoloženje. Na kratki poti po Miklošičevi in čez Marijin trg je srečal kar nekaj moških, ld so nesli pod pazduho smrekice za božično drevo, pred stolnico je bilo veliko ljudi - mnogi so še zadnji hip ujeli božično spoved.
Branjevke so pred stolnico že pospravljale ostanke motovilca, endivje, peteršilja in jih v jutastih rjuhah nosile na svoje tricikle, s katerimi se bodo od-zibale proti Trnovemu. Le še nekaj prodajalk rož tik ob semeniških vratih je vztrajalo in ponujalo svoje poznojesensko »ščavje«, kot bi rekel sošolec Stanko. »Samo še to prodam, gospa, potem pa domov, dam poceni,« glasno kliče ena od njih in hoče preglasiti jek zvona, ki je oznanil četrto uro popoldne. Samo prodajalci smrek in mahu se še ne poslavljajo, čeprav jih zebe, da stopicajo na mestu in si grejejo prezeble roke s puhanjem tople sape vanje.
Virtuti & Musis je zagledal znan napis nad portalom lemenata. Virtus, virtutis, virtuti ..., musa, musae, musae ... - mu je šel skozi glavo latinski sklanjatveni vzorec. Ob težkih z bakreno pločevino okovanih vratih nepremično stojita dva kamnita giganta, ki s svojima telesoma ilustrirata veličino službe kreposti, resnici in lepoti. Ob sklanjatvi mu notranjost razvihari spomin na profesorja latinščine in grščine, ki jim je bil v gimnaziji vsem velika avtoriteta.
S svojo asketsko in športno pojavo je bil pravi vzor mladim semeniščnikom. Kar pili so njegove besede. Sedaj pa se je spomnil njegove razlage besede »vir-tus«. »Pride iz besede vir, možak, zato virtus pomeni možatost, pokončnost, stoičnost - nasprotje sluzasti mehkužnosti,« jih je navduševal za značajsko čvrsti-no. Kakor neka turobna grenkoba se je beseda spet naselila vanj - virtus, virtus. Kot nadležno misel jo je potisnil na rob zavesti. Negotov, a vendarle nekako svež in prerojen je odrinil težka vrata, stopil v temno vežo in potem po stopnicah v nadstropje, v tisti del velike stavbe, ki je bil še vedno semenišče. Kar precej prostorov so v hiši zasedla razna podjetja pa tudi zaslužni posamezniki, ki so tu dobili začasno bivališče. Hišo je ob »osvoboditvi« zapustilo ogromno bogoslovcev. Pred »našimi« so zbežali na Koroško ali v Italijo in še kam dlje. Nekateri »ne bodo nikoli več videli teh lepih planin«, kot se je izrazil Maršal. Nova oblast je težke stanovanjske razmere v »mestu-heroju« reševala tudi tako, da je v to Dolničarjevo palačo naselila razne brezdomce, predvsem pa take, ki so znali videti in oblasti sporočati, kako poteka življenje v lemenatu. In ko je hodil po hodniku in stopnicah, je od vsepovsod slišal korake, pogovor, nemirno loputanje z vrati. Tako je bilo že pred dobrim letom, ko se je naselil v tej častitljivi stavbi, in tako je še danes.
Pot ga je najprej zanesla pred rektorjeva vrata, a voditelja semenišča ni bilo doma. Tako skrivnosten se mu je zdel ta lepo urejeni možakar. Včasih ga niso videli po cele dneve, kar jim je bilo sicer všeč, posebno takrat, ko so šli po svoje, ko so šli v kino, v opero ali podaljšali sprehod. Njemu, Jožku, pa je bilo to še toliko bolj všeč, ker je pogosto odhajal in prihajal na javko v nenavadnih urah. In ko ga je nekoč srečal pri vratih, ko je prihajal ves zbegan s sestanka na UDB-i, ga je rektor le nekoliko čudno pogledal in ko se mu je izgovoril, da je bil pri dentistu, mu je kar nekako zbegan odvrnil: »Je že prav!« Hitro sta šla vsak svojo pot, kot bi se drug drugega bala. Rektor, sicer prijazen in uglajen gospod, pri bogoslovcih ni imel avtoritete. Neka negotovost se je kazala v njegovem govorjenju in obnašanju. Bogoslovci so se na njegov račun pogosto zabavali in ko se je približeval, polglasno parafrazirali odlomek iz večernic: »Rektor, vaš sovražnik, hodi okrog in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri...«
Ker ni našel rektorja, je potrkal na sosednja, špiri-tualova vrata. Odprl mu je droben možak, odločnega nastopa in odrezave besede. Ko gaje zagledal, se gaje močno razveselil. Podal mu je suho koščeno roko in vzdihnil: »Oh, ti si, Jožko! Kako sem te vesel! Si prišel sam? Sta tudi Srečko in Lojze?«
Ko mu je povedal, da je sam, da drugih že precej časa ni videl, ga je vprašal, če bo lahko naprej študiral, če mu niso prepovedali. In ko je malega gospoda potolažil, da prihaja nazaj v semenišče, ga je ta vprašal, kaj bo z izpiti. Obljubil mu je, da se bo potrudil in jih čim prej opravil. Potem pa ga je vprašal, kako to, da je bil izpuščen. Jožko je odvrnil, da niti sam ne ve in da tudi sam tega ni pričakoval. Špiritual ga je nato po očetovsko opogumil: »Malo boš moral pač potrpeti, pa previden bodi v pogovoru z drugimi. V bogoslovju so verjetno tudi taki, ki vse poročajo. Gotovo te bodo tudi drugi veseli. Zaenkrat te bomo dali v sobo 16, kjer je dovolj prostora za tri. Tam boš skupaj z Janezom in Francetom.«
Vesel toplega sprejema je odšel po hodniku in kmalu naletel na sošolca in bodočega cimra Franceta, ki ga je peljal v sobo 16 in vanjo poklical še druge, ld so za božič ostali v bogoslovju. Večina je namreč odšla za božič v svoje domače kraje, kjer pomagajo domačim duhovnikom. Ostali so le Primorci in nekaj Štajercev, pa tudi kak Ljubljančan. V sobo so prišli še Janez, Stanko, Cene in celo Jože s Koroškega. Vsi so se čudili, da so ga prav ta dan, pred božičem, spustili na svobodo. Janez je dejal: »No, vendar si prišel, mučenec!« Ta izjava je bila po svoje resnična, ampak patetično kičasta. Pa ne le zaradi visoke besede mučenec, ampak tudi zaradi njegovega notranjega razpoloženja, ki je bilo daleč od kake mirne mučeniške predanosti in žrtvovanja. Lahko bi to rekli o Danijelu, ki je v Strnišču vseskozi ohranjal svojo skoraj čudaško patetično pobožnost, ki je paznika prosil za rožni venec, ne za kruh ali jabolko. Ja, Danijelu bi lahko tako rekli, njemu, ki je podpisal in ki je o sebi slišal reči polkovnika, da so ga »zlomili«, pa ne pristoji tako visoka beseda. Ustnice so se mu razvlekle v grenak in skrivnosten nasmeh.
Potem so kar navalili nanj z vprašanji: Kje so drugi, ali bodo tudi oni prišli? Kako je z Danijelom in kaj s Srečkom? Posebno misel na Srečka, ki je bil nekoliko starejši in šibkega zdravja, zelo prijetnega značaja in »svetniška duša«, je tudi njega vseskozi spremljala. Danijel mu je bil s svojim patosom in pretirano čustvenostjo bolj tuj. Spomnil se je tistega dne, ko ga zjutraj ni bilo na meditacijo. Na živce mu je šlo sesljajoče špiritualovo frazarjenje, ko je bogoslovcem podajal punkta, nekaka izhodišča za samostojno premišljevanje. Ta gospod majhne postave, ves predan paragrafom, pred vojno profesor latinščine, mu ni bil blizu. Morda je tudi zato tisto jutro, namesto da bi šel v kapelo, ostal v postelji, prespal punkta in meditacijo in še potem, ko se je ta končala in je skozi zaprta vrata že slišal ubrano recitiranje jutranjic, ni hotel vstati in tudi ne iti k maši. Užival je v tej uporniški drži, v tem,
da je prelomil hišni red in ostal v rjuhah. In ko je po maši prišel v obednico k zajtrku, ga je Danijel vprašal, kje je bil. On pa ni nič rekel, ampak se je samo skrivnostno muzal. Po zajtrku mu je na hodniku Danijel s svetniško gorečnostjo šepnil: »Skrbi me za tvojo dušo. Zvečer se bom zate bičal.« Vendar v tem ni čutil Danijelove skrbi za njegovo dušo, ampak bolj predanost paragrafom in tisti narejeni pobožnosti, ld jo je izkusil že v italijanskih semeniščih, kije nekaj časa tudi njega vsega prevzela in ga zanesla v moralistično gorečnost.
In sedaj, ko ga sprašujejo o drugih, je v njem vse razrahljano. Lahko bi jim povedal, kako je bilo v Str-nišču, koga je tam videl, kako je bilo hudo, kako so bili lačni, kako je Danijel tudi tam nadaljeval svoj apostolat, kaj so delali, kako so jih zasliševali... A če bi o tem govoril, bi moral neprestano paziti na to, da ne bi povedal, kako so njega lomili in zlomili. Zato se bo umaknil. Povedal bo, kar je res, a ni najpomembnejše.
»Že dalj časa nisem bil z ostalimi skupaj in ne vem, kako je z njimi,« je odgovoril nekoliko negotovo. Res jih že več kot en mesec, odkar so ga mehčali v zaporu, ni videl, ni videl Srečka, ni videl Danijela, videl pa jih je prej in lahko bi pripovedoval o tem, kako so se imeli v logorju, a se mu je vse uprlo. Mogoče tudi zato, ker je tudi o njih poročal. O Srečku sicer vse dobro, o Danijelu pa manj naklonjeno, ker mu je šel s svojim pobožnjaštvom in mučeniškim patosom na živce. Zato se je izognil odgovoru na vprašanje. Raje je rekel, da ne ve nič o njih. Vprašali so ga tudi, ali je moral podpisati kakšno izjavo, če so ga kaj pritiskali, da ne bi vstopil v bogoslovje ali mu prepovedali ponovni vstop in učenje.
Ob teh vprašanjih so se mu po glavi podile misli na mnoge izjave, ki jih je moral podpisati. Zbegano je iskal po obrazih in se spraševal, ali morda slutijo, morda celo vedo, da je o njih poročal. Tam je Stanko, ki mu je vedno šla na živce njegova domišljavost in gizdalinskost, njegova meščanska želja po izstopanju in zagledanost v samega vase, a je tudi širok, iskren ... in on ga je okaralcteriziral kot sumljiv in državi nevaren element. Tam je Janez iz hribov, srčno dober, on pa ga je okarakteriziral kot nazadnjaškega in voditeljem bogoslovja pretirano podložnega. Tam je njegov najboljši prijatelj Cene, o katerem je pisal, da je potuhnjen in državi nevaren in sovražen novemu režimu.
Kot omotičen se je predramil iz mučnega spomina. Nekdo je potem dejal, da je to, da je prišel nazaj mednje najlepše božično darilo. In ko le niso nehali spraševati, kako je bilo, in da bi se rešil njihove sumničavosti, je le povedal, da je bila v taborišču zelo slaba hrana, da so jih zelo priganjali k delu, da jim niso dali dovolj obleke. »Najhujše pa je to,« je nadaljeval, »da človek ne ve, kako dolgo bo tam. Srečko in
ostali bogoslovci so kar zadovoljni, ker so pač skupaj.« In spet so se čudili, da so samo njega izpustili in da upajo, da bodo kmalu prišli tudi ostali.
Na to ni nič rekel. Da bi odvrnil pozornost od zoprne teme, je začel zbegano spraševati, kako je bilo v bogoslovju, medtem ko ga ni bilo.
Med pogovorom je potrkalo, vsi so prestrašeni obmolknili. Vstopil je špiritus in jih očetovsko pogledal. »Kako lepo vas je videti takole zbrane. Tudi prevzvi-šeni bi vas bil vesel. Jožko, povedal sem mu, da si se vrnil. Naročil mi je, da se čim prej oglasi pri njem. Mogoče kar sedaj.«
Primorski bogoslovci so sicer že imeli svojega ordinarija, administratorja dr. Toroša, a je ta le redko prišel v Ljubljano, tako so škofa Vovka vsi bogoslovci imeli za svojega predstojnika, ki je očetovsko skrbel zanje. In sedaj se je Jožko s strahospoštovanjem odpravil k njemu, k temu možu, ki je sicer ljubezniv, a tudi malo gorenjsko robat, k njemu, za katerega se zdi, da vidi človeku v dušo?! On gotovo ve, kako je z UDBO in semeniščem, ve za poročevalce. Če tega ne bi vedel, ne bi mogel v tistem govoru, ki ga je tako v živo zadel, mimogrede omeniti: »Če pa je kdo med vami, ki te stvari poroča drugim, naj jih vsaj tako pove, kot so, ne drugače.«
Še bolj pa ga je prizadelo tisto škofovo navodilo ob lanski rekolekciji, ko jih je pozval k enotnosti in je omenil upoštevanje hišnega reda. Glede izhodov je poudaril, da je treba vedno za vsak izhod vprašati za dovoljenje. »Če je pa kdo, ki ima poti, za katere ne mara, da hi vedeli predstojniki, naj se zmeni s svojo vestjo,« je pomenljivo pristavil.
Čeprav mu je bilo mučno iti k škofu, je po drugi strani vendarle rad šel, saj se je vsaj za nekaj časa znebil nadležnih vprašanj sošolcev. Odpravil se je mimo stolnice. Po ulicah mrak; da je božična vigilija, je bilo videti samo po tem, da so ljudje neprestano hodili v stolnico in iz nje. Ko je vstopil skozi vrata škofijskega dvorca, gaje fascinirala velika smreka sredi dvorišča. Na njej je svetila velika zvezda repatica. Dovolj je bilo svetlobe, da je našel pot v prvo nadstropje in vrata škofovega urada. Komaj je potrkal, že se je pojavila pred njim njegova velika postava. Po očetovsko in gromko ga je sprejel, se z njim pogovoril, ga ohrabril in ga kar kmalu odslovil.
Kar nekako zmehčan od tolike predstojnikove pozornosti in ljubeznivosti se je vrnil v lemenat in se prav kmalu, še isti večer odpravil na nočni vlak, ki je odsopihal v smer Jesenice, od tam pa v Šmarje. Čudna sveta noč, mu je neprestano zvenelo v glavi.
Domov je prišel pred deseto mašo. Ves zaspan in pomečkan od nočne vožnje je šel naravnost v cerkev.
Župnik se je ravno napravljal pred oltar. Razveselil se ga je in ga takoj povabil, naj se mu pridruži, a on se je raje zadržal v zakristiji in takoj po maši odbrzel domov.
Precej togo se je pozdravil z domačimi. Mama je bila vsa iz sebe, ko ga je zagledala. Mame vidijo globlje: iz shujšanih potez njegovega obraza je takoj razbrala, da je moral prestati hude reči. Brata ni bilo doma, sestri sta skoraj preplašeno zrli vanj in obzirno spraševali, kaj se mu je zgodilo, oče je molče poslušal. Jožko ni hotel veliko govoriti o sebi. Povedal je le, da je bil pač v zaporu in obljubil, da se bodo več o tem pogovorili kdaj drugič. Med njimi se je potem spletel pogovor o vsakdanjih stvareh. Bolj kot o njem so govorili o kmetovanju, o živini, o delu v gozdu ... Kar sapo mu je jemalo, ko se je med pogovorom spomnil svojih izjav in poročil, v katerih je omenjal tudi domače. Neprestano ga je preganjala obljuba o sodelovanju in strah pred tem, da bo moral nazaj v DKD, in sram pred domačimi, sošolci in predstojniki v bogoslovju. Tista dva dni, ko je bil doma, je vseskozi nemirno begal od opravila do opravila, od znanca do znanca. Kar vesel je bil, ko je za sv. Štefana moral nazaj v Ljubljano, kakor mu je naročil špiritual.
No, preden je odšel, je moral najti nekoliko časa, da napiše prvo poročilo. V lemenatu bo to težje, tam je vsem na očeh, zato se je doma zavlekel na kamro z izgovorom, da mora napisati nekaj pisem znancem.
In že nevekolikič je pisal poročilo. Tokrat prvo po vrnitvi iz DKD-ja.
Ljubljana, 26. XII. 49
Poročilo
Ko sem prišel v bogoslovje sem najprej srečal bogoslovca Dolžan Franca, ki me je peljal v sobo in tja poklical druge, ki so ostali v bogoslovju za Božič.
Sedaj je v bogoslovju bilo okrog 15 bogoslovcev, ostali so šli čez Božič domov in vrnili se bodo do 27. ali 28. dec. Posameznim so dovolili in tako so šli večinoma vsi.
Vselili so me v sobo štev. 16, obenem z Podgornik Janezom in Dolžan Francem. Veliko jih je prišlo v sobo in vsak seje izrazil, da se mu čudno zdi, da so me prav ta dan spustili na svobodo. Nekdo je dejal: No, vendar si prišel, mučenec! Spraševali so, kje so drugi in kdaj bodo tudi oni prišli. Ob teh vprašanjih sem dejal na kratko, da nisem bil že dalj časa z njimi skupaj in da ne vem, kako je z njimi. Vprašali so me tudi, ali sem moral kaj podpisati kakšno izjavo, če so me kaj pritiskali, da bi ne vstopil v bogoslovje ali mi prepovedali vstop in učenje.
Nekdo je dejal, da je to pač najlepši božični dar, da sem jaz prišel domov.
Bil sem tudi pri špiritualu. Z veseljem me je pozdravil in vprašal najprej, če bom lahko študiral naprej in če so mi prepovedali vstop v bogoslovje. Vprašal meje tudi, če
bo še kdo drug izpuščen. Dejal sem, da ne vem, ker tudi jaz nisem niti od daleč pričakoval, da bom izpuščen.
Kaj pa glede izpitov? Obljubil sem mu, da jih bom v kratkem opravil in nadaljeval svoje učenje. Potem mi je dejal, da bom moral pač malo potrpeti in pa da naj bom previden, ker da so še taki, ki vse poročajo.
Potem meje sprejel škof Vovk. Najprej me je prisrčno pozdravil. Dejal mi je, da je zanj velika olajšava, da je vsaj eden prišel domov. Dejal mi je tudi, daje sam par-krat naredil prošnjo, da bi bili pomiloščeni. Zanimal seje za Kranjc Srečka, posebno, kako se drži, ali je kaj bolan, ali ima dovolj obleke in ali so ga kaj zasliševali; oz. je kaj potrt. Vprašal je, če vem, zakaj sem ravno jaz spuščen, če so name kaj pritiskali, da bi izstopil iz bogoslovja ali če so mi ponujali kako drugo službo. Na moje vprašanje glede vojaščine je dejal, da naj le napravim čim prej prošnjo, da ne bo treba iti še letos k vojakom.
Spraševal me je glede razmer v taborišču. Rekel je, da tudi če ne povem, je dobro, saj sluti, kako je bilo in da so nam gotovo zabičali, da ne smemo nikomur o tem govoriti.
Glede bogoslovja je dejal, daje sedaj že več časa mir in tišina in da nič ne nadlegujejo, pač pa da naj se dobro pazim, ker so v bogoslovju gotovo še obveščevalci LJDB-e, ki bodo vse to nesli naprej. Poudarjal je še posebej, da me bodo zelo spraševali o tem, kako sem se imel v tem času.
Na končuje dejal, naj bom le pogumen, da bo Bog že vse tako preokrenil, da bo nam v dobro.
Vprašal je tudi, če so kaj pritiskali glede sodelovanja za naprej z UDB. Odgovoril sem mu, da nisem imel potem nič več stikov, ko sem bil na DKD in da mislim, da mi ne zaupajo, ker sem se prej temu tako protivil.
Mnenja sem, daje bil moj razgovor z njim prisrčen, da je bil na koncu ginjen in mi dal še blagoslov, ter dejal, da naj grem ravno tako pogumno do cilja, kot sem šel do sedaj.
Boris
Ko je vrstice še enkrat preletel, je bil kar vesel samega sebe. Vse sem po pravici napisal in o svojih sem v glavnem lepo pisal. Posebno o škofu, ki je bil res tako ljubezniv.
Potem je kmalu prišla ura odhoda. Vlak ga je iz primorske vremenske čistine prepeljal v ljubljansko meglo. Spet je bil pri sošolcih, ki so božič preživeli v lemenatu in stolnici, kjer je bila njihova glavna vloga, da so ministrirali pri mašah in v koru prepevali psalme, oblečeni v bele rokete.
Še nekaj dni do novega leta. Predavanj na fakulteti še ni bilo. Čas so zato uporabili za učenje. Posebno Jožko je moral krepko poprijeti za študij, če je hotel opraviti izpite za drugi letnik.
In poročilo mora oddati. Zmenjeno je bilo, da v petek, 30. decembra. To bo njegovo preizkusno poročilo, je dejal tov. Zdravko. Še prehitro je prišel petek. Rektorju je na hodniku rekel, da mora na pošto. Mož ga je nekoliko postrani pogledal in mu z nekakšnim podtonom rekel: »Pojdite in v redu opravite!«
Odbrzel je čez Tromostovje in potem navzgor in mimo pošte. Ura na njej je kazala ravno deset, nadaljeval je pot po promenadi do domenjenega mesta pred Narodnim domom. Ravno prav, deset in pet minut, je pogledal na uro. Oziral se je po okolici: iz Tivolija so prihajali zgodnji sprehajalci, potem je prisopihal mimo vlak, po Bleiweisovi je pripeljal tovornjak z mladinci, ki so se očitno odpravili na delovno akcijo. Ob tej uri bi težko prišel mimo kakšen znanec, če pa bi, bi mu rekel, da čaka na sorodnika iz domačega kraja. S Poročevalcem v rokah je hodil pred Narodnim domom sem in tja in oprezal za vogal, od koder je vedno prihajal mladenič z modro čepico.
Navadno je bil točen. Ko je kurir prišel, sta se spogledala, se pozdravila, si povedala par besed, on mu je izročil kuverto, potem sta skupaj odšla nazaj po Cankarjevi, na križišču je kurir zavil po Župančičevi na levo proti Slaviji, Boris pa je nadaljeval pot po Cankarjevi proti lemenatu.
Le kod hodi danes, ga je zaskrbelo. Ura je že dvajset minut čez deset, mladeniča pa od nikoder, že pet minut zamuja. Naenkrat mu je postalo zabavno opazovati ljudi okrog sebe. Posebno ženske so pritegnile njegovo pozornost. Tu se jih sedaj lahko nagleda do sitega: študentke, ki hitijo na predavanja, mlade mamice, ki vozijo v vozičkih v dekah zavite otročičke na sprehod mimo Trubarja v Tivoli, uradnice v visokih petah in cela vrsta gimnazijk, ki čakajo pred Narodnim domom. Očitno jih je pripeljal kak profesor na ogled razstave. Kot začaran je strmel v te prepovedane sadove. Lakota po njih je bila sedaj toliko večja, ker niti v logorju niti v zaporu ni videl ženske. Kakor omamljen je bil, ko se je njegov pogled ujel s pogledom ene od gimnazijk, ki so šle proti Narodnemu domu. Zardel je in umaknil pogled; notranji čut mu je povedal, da bi znala biti to še ena nevarna igra. Pa ne le za njegovo poklicno odločitev, ampak tudi zato, ker bi utegnila kaka tovrstna zveza biti še en corpus delicti, s katerim bi ga izsiljevali na UDBI, kot so Franceta - vsaj tako so govorili. Lahko bi mi podtaknili kako žensko na pot, pa bi me še bolj trdno držali v svojih rokah, mu je šlo skozi glavo.
Sedaj bi pa že moral priti, saj je ura že pol enajstih, si je govoril in postajal nestrpen. A nič se ni zgodilo, nihče ni prišel. Mislil je kar oditi, a kaj naj naredi s poročilom, spet bo imel same sitnosti, namesto da bi
sedaj vsaj za en teden odložil to breme. In sklenil je, da bo še naprej čakal, čeprav ga je že pošteno zeblo v noge in še pršeti je začelo iz megle - čudno umazan sneg se je nabiral po pločniku in zelenici.
Ko le ni bilo nikogar, se je odločil in odšel po Cankarjevi proti lemenatu. Kot potepen pes, mu je šlo skozi dušo. In kaj naj sedaj reče svojim cimrom. France ga bo gotovo sumničavo gledal in vprašanje je, če mu bo verjel, da je šel le na pošto. Ja, saj bi iz-gledalo, da je res šel le na pošto, če bi se oni prikazal, če bi prišel, kakor je bilo domenjeno, že zdavnaj bi bil nazaj. Tako pa ...
Ko je prišel v sobo, v njej ni bilo ne Franceta ne Janeza. Kar oddahnil se je, saj mu vsaj zaenkrat ni bilo treba pojasnjevati, kod je hodil toliko časa. Kuverto s poročilom je vzel izza srajce in jo položil med kup skript na polici nad mizo. Usedel se je in odprl Teodicejo, da bi študiral in se pripravljal na izpit. A ni mogel, misli so mu begale. Kar naprej so se mu vračale pred Narodni dom. Naenkrat ga je prešinila misel, da mora zadevo dati vsaj delno ad acta. Spet je vzel v roke kuverto s poročilom in dopisal:
P. S.:
Ravnokar sem se vrnil izpred Narodne galerije za domenjeno, a ni bilo nikogar. Bil sem tam od 10.10 do 10.55. -
V Ljubljani, dne 30. XII. 49
* X- *
Ni znano, zakaj kurirja tisti dan ni bilo pred Narodni dom, znano pa je, da je tovariš Zdravko svojim nadrejenim takoj po božiču napisal naslednje poročilo:
Kotar Jožef, rojen 19. 1. 1928 v Šmarju, bogoslovec
III.	letnika, je bil od 23. 10. 1948 naš sodelavec. Svoje sodelovanje je izrabljal, nas dezinformiral in končno dne 12. aprila 1949 popolnoma odpovedal. Zato je bil 31. 5. 49 kaznovan z 6 mesečnim prisilnim delom in poslan na DKD. V toku 5 mesecev, ko se je nahajal v delovišču v Strnišču, nam je uspelo, da smo ga popolnoma zlomili. Bil je ponovno zaktiviziran kot sodelavec ter uspešno izvrševal vse naloge. Poleg tega nam je dal dobra poročila o semenišču, poedinih bogoslovcih, reakcionarnem delovanju vodstva semenišča itd.
Ker smo smatrali, da mu je pet mesecev prevzgoje dovolj koristilo, da gre ponovno v semenišče kot naš sodelavec, smo preko vodstva CMD uredili, da je zanj interveniral dr. Toroš. Kotarje 5 mesecev DKD v Strnišču odslužil, 6 mesecev pogojno pa bi mu na Toroševo intervencijo spremenili v možnost, da jih odsluži na svobodi. Na ta način bi dvignili ugled CMD in dr. Toroša, od Kotarja pa odvrnili vsak sum, daje naš sodelavec.
poezija
Metka Kacin Beltrame
Jesenski utrinki
Pesmi so bile priporočene na 43. literarnem natečaju revije Mladika
Dolga že desetletja na domačem se vrtu drevo zlatih jabolk bohoti. Proti nebu ponosno vzdiguje se in zdi se, da z bližnjo magnolijo tekmuje, kdo prej in kdo bliže se dotaknil neba bo. Liste mu jesen je neizprosno odpihala, na vejah le jabolka zlata lesketajo se v soncu, ki vedno nov blišč jim podarja. Kosi in taščice skakljajo po vejah, vrane in vrabci se ustavljajo in še kak plašen golob se rad jim pridruži, vsi zavzeti v ta blesk okusijo sladkobo, ki drevo jim ponuja in vsi so si složni, da tudi jesen je lahko prelepa.	Pribežala na jaso je srnica, plašna in vsa upehana, očarljiva in zbegana, sloka in dražestna, nežna in razburjena. Oprezno se okrog razgleduje. Pred kom je zbežala ? Mar pred lisico, pred volkom, morda kosmatinec tam v gozdu grozil j e v zasedi? Od daleč se lovec vanjo zagleda. Puško odloži, srnico ujame v svoj daljnogled. »Srnica, lepa kot moja deklica, nedosegljiva pa tudi... Kako naj pozabil bi te? Če čopič imel bi in ga sukati znal, kot puško spretno v rokah obračam, na platno bi te prenesel in za vedno občudoval« A žeje srnica izginila, na jaso senca je legla kot en sam temen in velik oblak.
Res, težko je vsako slovo.
Poet pa obljublja nam: Pa bo pomlad prišla', posejala s cvetjem bo dolinice, travnike in naša občutja. Ozeleneli bodo paštni, trta bo zopet poganjala, lastovke se bodo vrnile in, kdo ve... morda bo zopet lepo.
Plešejo, plešejo oblaki lahkotni v višinah neizmernih tam nad rožnatim našim zalivom ...
Glej: harmonija sijajna svetlobnih odtenkov, žarečih prebliskov, zvokov grmečih in barvanih lis; pravljični svet nebo nam podarja.
Vsa v srebro odeta še luna po starem od nekdaj začrtanem tiru svojo pot upočasni.
Na jasah kresnice se zbirajo in se sprašujejo: le kdaj bomo zvedele, kaj luna že od nekdaj vztrajno nam skriva... mar res tam kovač kladivo žareče vihti... Kdo ve, kdo ve ...
Vsa skrivnostna žari Kasiopeja.
Lipa stoletna na borjaču se dviga,
dogodkom botruje, varno zavetje vsakomur podarja.
Med vejami ptice svoje akorde ubirajo, vrabci vedrijo, svoj nektar čebele nabirajo. Kolobarje lastovke rišejo, v spomin želijo si vtisniti, kaj doma zapuščajo, za kaj seje vredno vrniti.
V morju anten, po strešnikih, na dimnikih galebi se zbirajo.
Njih krik
gre v pravi crescendo: vztrajno so glasni, se mar pritožujejo, ali modrujejo, čemu se zbirajo; nadvse slabe volje so, le kaj natolcujejo so mar ogroženi, kaj jih vznemirja?
S sosednega dimnika zavzeto jih vrana opazuje plaho pozorni sta grlici še vrabci se umirijo in zdi se:
prav vsi so si skladni: domotožje tu govori: kje ste sinje planjave prostranih morja?
Kot tisoč akordov, ki zaman izzvenijo, vaš krik v noči zamre.
Rad bi bil srečen
To je eno najbolj splošnih človeških hrepenenj. Vendar, kaj je sreča? Na kratko bi lahko rekli, da je sreča usklajenost telesa, duše in duha v prostoru in času. Srečen sem, da živim in vsak dan lahko svoje življenje podarjam drugim. Zavest, da vsak trenutek živim v Božjem okolju, mi zagotavlja, da ima prav vse, kar se zgodi, svoj smisel. Tudi v nesreči je določena sreča. Nesreča je preizkusni kamen zrelosti človeka.
Toda, kako priti do sreče? Če jo iščeš zase, jo boš izgubil, če jo iščeš z drugimi in za druge, jo boš našel. Sreča je čudovita jed: čimbolj jo daješ, večjo imaš.
Simon Gregorčič poudarja pomen medčloveškega odnosa: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam.«
Ali smo ustvarjeni za srečo? »Vsi ljudje iščejo srečo« (B. Pascal). Sreča je sredstvo za življenje, pravi Paul Claudel.
Moramo pa odkrivati, kaj je sreča, kdaj in kje bo popolnoma izpolnjena. Samo Bog ve, kaj je zame največja sreča, jaz ne. Zato moram zaupati, da sonce je, čeprav ga trenutno ne vidim.
Teoretično mnogi verjamejo v srečo, v praksi pa se to ne kaže. Danes je tudi med kristjani velika zmeda. Radi bi bili sveti Frančišek in Napoleon hkrati ali pa sveta Terezija in Sofija Loren. Vendar določeni življenjski projekti niso »kompatibilni« z drugimi. Ne moremo služiti Bogu in mamonu.
Tudi življenjska doba določa občutek zadovoljstva in sreče. Kar je sreča za otroka, ni nujno tudi za odraslega. Duhovna zrelost postavlja merilo sreče. Lahko je odvisno tudi od trenutnega dogajanja. Oče slovenske športnice, ki je na olimpijadi dobila medaljo, je vzkliknil: »Danes sem gotovo najsrečnejši Slovenec!«
Pomembno je odkrivati pravo srečo, ki traja tudi, ko nam stvari »ne gredo po sreči«.
Danes je na splošno nivo »sreče« zelo nizek, marsikdaj samo v zadovoljitvi telesnih in čustvenih potreb. Za tako »srečo« velja Weber-Fechnerjev zakon vzroka in učinka. Za enak fizični učinek potrebuješ vedno močnejši impulz. Z duhovno zrelostjo pa je obratno. Čim močnejša je, toliko manj zunanjih dejavnikov potrebuje. Sreča ni v kvantiteti, ampak v kvaliteti.
Sreča ima tudi tesno zvezo z Bogom.
Zelo lepo odgovarja na to vprašanje starozavezni psalmist: »Ti si moj Bog, moja sreča, ničesar ni nad tabo« (Ps 16,2).
Najpomembnejša sreča je zavestni in svobodni odgovor na Ljubezen, iz katere živimo, to je iz Boga. Avguštinova ugotovitev: »Zase si nas ustvaril, Gospod, zato je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Tebi«, dopolnjuje isti svetnik z besedami: »Ljubi in delaj, kar hočeš!« Iskanje sreče je že tudi iskanje Boga.
Eden največjih krščanskih mislecev Henry Newman vidi edino pravo srečo v ljubezni do Boga: »Z uresničevanjem zahtev ljubezni pride sreča v dušo. Te namreč ni v čutnih užitkih, ne v dejavnosti, ne v navdušenju, ne v cenjenju samega sebe, ne v moči in ne v znanju. Človek najde popolno srečo le v Bogu.«
AU
Milan Dolgan
Čestitka
Kdo je učenec Ivana Vidava, zafiziko in matematiko zagret, najprej profesor, potlej mnogo let požrtvovalna uredniška glava,
dokler prezgodnja upokojitev usmeri ga v fotografijo, kjer je režiser lepot slovenskih, a pri tem se strogi stvarnosti ne izneveri?
In neutrudno prireja razstave, skrbeč za družabne odnose zdrave, krivice spelje v vode sprave.
Goji nepogrešljivi zlati stil.
Ljubljenec Ele. Dosleden, vendar mil.
To jubilant je, naš prijatelj Velkovrh Ciril.
Boris Pangerc
Argentina 19
Vtisi in zapisi s turneje Tržaške;
BUENOS AIRES Petek, 22. oktobra 1993
Ura je 11.05 - Pravkar smo vzleteli z Aeroparque v smeri Mendoze. Vreme je deževno in precej hladno. Razpoloženje v oktetu je zelo dobro, ker smo šli sinoči zgodaj spat in smo se vsi dodobra spočili.
Letalo DC 9 Super 80 je polno ko jajce, ker je danes petek in se je začel vikend. Zaradi oblakov in najbrž močnih vetrov nekoliko trese, a je vse v mejah normale.
MENDOZA
V Mendozi nas je sprejelo oblačno nebo in prav prijetna temperatura 12°C.
Ljudje, ld so čakali na prihajajoče potnike, so stali kar zunaj ob železni ograji. Z vodjem mendoške delegacije Jožetom Šmonom sva se v hipu spoznala. To je mlad, dinamičen, simpatičen in postaven mož imenitne narave. Z njim sva se v hipu ujela.
Razmestili so nas po domovih; z Luksijem sva nastanjena pri Rudiju Krannerju in njegovi ljubeznivi gospe Mariji Kirchschlegel. Med kosilom sem zvedel, da je gospod stric Marka Krannerja, s katerim sva hodila skupaj na licej: on na klasično, jaz na realno.
“Njegov oče - Martin Kranner - je bil proglašen za vojnega zločinca, jaz pa tudi je povedal gospod Rudi, ki je neizprosen antikomunist; bil je vaški stražar, nato domobranec.
Krannerjeva sta pripovedovala o svoji poroki, 8. septembra 1943 (istega dne, ko je propadel fašizem), kako je bilo klavrno in moreče; osem od štirinajstih prijateljev, ld so bili na njuni poroki, so komunisti pobili; tako je rekel.
Osmega septembra 1993 sta praznovala 50-letni-co poroke. Tega dne je bilo bolj slovesno, na prazniku je bilo trinajst vnukov in dva pravnuka.
Po obedu smo si ogledali vrt, kjer imata zasajeno tudi majenco (špansld bezeg) in lipo, pa trte in rožmarin in vrtnice in še veliko drugega. Gospo sem prosil šopek vrtnic za Sandro.
Ob 15.15 smo se dobili pred vinarno “Escorihuela”. Prevzela nas je ljubezniva in šarmantna vodička Cristina.
“Vinarna je bila ustanovljena leta 1884. V njej predelajo
15.500.000	litrov vina, približno polovico v hrastovih sodih, ostalo pa v cisternah.” Všeč mi, je ker sem ob razlagi Cristine in ob tolmačenju še nekega enologa, ki se nam je pridružil kasneje, dobil potrditev za svojo teorijo, da je treba vino delati ob spoštovanju tradicije, obenem pa kombinirati s tisto moderno tehnologijo, kolikor je najbolj
Mendoza. Obisk kleti »Escorihuela«. Sod, pred katerim stoji oktet, drži 700 hi ali
700.000	litrov ali 5.600.000.000 »otave« vina, ne glede, če je črno ali belo...
nujno potrebno. Enolog je povedal, da se vračajo k staremu izročilu, in sicer grozdje tlačiti, kot bi ga mastil z roko (nekoč z nogami), zato imajo posebno vrhunsko prešo, ki daje isti učinek. Vino čim manj drezati in se ga dotikati, čistiti ga z mrazom oziroma z ohlajevanjem. In tako naprej...
Danes sem dobil eno prav lepo zadoščenje.
Ko smo prišli v veliko dvorano, kjer so shranjeni največji sodi (700 hektolitrov) in je vse urejeno tudi reprezentančno, smo srečali nekega pevca zbora iz Men-doze. To je Javier Rodriguez, napol Indijanec plemena Huarpe, ki poje pri Coro de las arenas ali Cuyon (izg. kužon), kar pomeni puščavski zbor. Prišel se je dogovarjat za prostor za en koncert za njihov zbor in smo se slučajno natekli skupaj v dvorani sodov. Zapeli smo mu Majolčica in uživali še sami ob perfektni akustiki.
Ker ni imel drugih sopevcev ob sebi, smo mu predlagali, naj zapoje kar sam. Kaj ni res zapel en tango! Obstali smo ko ukopani! Čudovit glas, izredna mehkoba in milina v vibracijah, naravnost in popolna sproščenost pri izražanju vsebine. Enkratno! Ploskali smo mu dolgo in z navdušenjem.
Nakar nas je Cristina povabila na pokušnjo in smo ji za slovo podarili fotografijo okteta s posvetilom in podpisi. Enako tudi Javierju.
Iz Escorihuele smo potem šli na teraso občinske palače občudovat Mendozo. Razgled pokaže takoj na to, daje mesto prepojeno z zelenjem. Zanimivo je, da je vse, kar je zelenega v mestu, zalivano. V Mendozi pade 200 do 300 mm padavin na leto in je premalo, da bi kaj raslo. Če se ne zaliva, se vse spremeni v puščavo, kot smo jo videli kasneje daleč naokoli.
V sredini: izjemen pevec in človek Javier Rodriguez.
Mendoza ima 400.000 prebivalcev. Videli smo še eno veliko zanimivost mesta: PLAZETA DE LA RE-PUBLICA ESLOVENA. Trgec so ob osamosvojitvi Slovenije opremili Slovenci sami, denar pa je dala dežela oziroma mestna uprava.
Od trga DE LA REPUBLICA ESLOVENA so nas prireditelji prepeljali skozi 900 ha velik Provincialni park “Challao” (pomeni: polivati se z vodo - za pusta so se tudi maske zalivale z vodo, ker je bilo toplo -izraz je indijanskega izvora), kjer je čudovita kapela, katere zunanji in notranji zidovi so tapecirani s ploščicami z imeni tistih, ki jim je lurdska Mati Božja pomagala in jih uslišala ter ozdravila. Zraven kapele pa gradijo največjo cerkev v Južni Ameriki. To je moderna pošast, ki je na prvi pogled zastrašujoča in odbijajoča, še bolj grenko pa je dejstvo, da bi s tistim denarjem lahko zgradili kakšno bolnico, vrtec, šolo ali dom za ostarele ali kaj drugega podobnega.
Na poti na “Cerro della Glo-ria” (hrib ali vrh slave) smo se ustavili ob naravnem amfiteatru, kjer se vsako leto v drugi polovici marca zaključi mendoška trgatev z veličastno prireditvijo, na kateri izvolijo kraljico trgatve, ki je običajno lepo mendoško dekle. Nekaj takih lepotic visi v zlatih okvirih na stenah občinske hiše.
“Cerro della Gloria” pa je posvečen generalu San Martinu, ki je iz argentinskih zaporov pobral
Tržaški oktet na Trgu Republike Slovenije sredi Mendoze, sredi Argentine... tako približno kot sredi Trsta...
vse lumpe in kriminalce ter z njimi udaril čez Ande v Čile in angleško vojsko takorekoč pognal v morje. Nato je osvobodil še Bolivijo in Peru.
Spomenik je nekaj veličastnega, pot do njega, kot tudi druga olepševalna dela po mestu, so opravili Slovenci. Ko so Argentinci zvedeli, da dobivajo slovenski delavci dvojno plačo, so protestirali pri direktorju del, in ko jim je ta predlagal, naj vstopijo v slovensko ekipo, da bodo tudi oni dobili dvojno plačo, so odklonili, ker je bilo treba delati.
Ko je že legala noč, smo se začeli vračati v mesto. Večerni mestni utrip je bil nekaj nedopovedljivo lepega. Mendoza je prijetno mesto in nam Evropejcem veliko bliže kot Buenos Aires.
Z našim Rudijem Krannerjem - težkim invalidom, ki vozi avtomatiziran mitsubishi - smo se z ostalimi zgubili, zato smo se odpeljali v “Slovenski dom”, kjer pa so komaj zakurili ogenj za asado.
Z Luksijem sva šla malo peš po mestu in nestrpno iskala stranišče. Pristala sva v zanikrni piceriji na eni od glavnih mestnih ulic, kjer sva spila kavo in ... Bogme! Tako umazanega stranišča še nisem videl na svetu. Ko sva se po dolgem sprehodu vrnila v “Slovenski dom”, je ta še vedno sameval, zato sva brez oklevanja sprejela Krannerjev predlog, da si ogledava njegovo keramično delavnico.
Res, nekaj posebnega je ta delavnica - velika in prostorna fabrika, kot jih vidiš v filmih izpred petdesetih let. A zdaj je za prodajo keramičnih izdelkov v Argentini tragičen čas. Pred tremi leti so sprostili uvoz in na trgu se je pojavila pol cenejša kitajska keramika. Kljub temu da so Krannerjevi izdelki visoko kvalitetni in je zanje že dobil nagrado, ne gredo več v promet. V fabriki ima polna skladišča, od 27 delavcev je ostal samo eden. Kljub temu ne proda nič, zato čaka boljše čase. Iz tovarne sem poskušal poklicati Rezlja, a je imel stalno zaseden telefon.
Asado, čeprav ob 22.10, je bil odličen. Po večerji smo zapeli Triglav in odšli spat. Gospo Mari sem poprosil, da mi je zašila gumbe na vetrovki (bundi), sam pa sem si še zlikal srajco za jutri.
Jutri nas čaka spet naporen dan, plus koncert.
Ura je dve ponoči. Ne morem več; od utrujenosti se mi že blede.
MENDOZA Sobota, 23. oktobra 1993
Jaz sem naše gostitelje, pri katerih prebivava z Luksijem, malo zamešal; v resnici je gospa Marija Kran-nerjeva sestra, mož Rudi pa je Hirschleger.
Danes do kosila so nas naši prijazni in ljubeznivi gostitelji popeljali malo naokrog in smo v kratkem jutru resnično videli največ, kar se je dalo videti. In videli smo ogromno, to pa tako doživeto, da smo se neznansko obogatili z vtisi.
Ob 9. uri smo se dobili na domu Branka Hirsc-hlegerja; čakajoč na Sandro Pertot in Jožeta Korena smo kramljali o tem in onem in nam je Božo Bajak govoril o argentinski glasbi in argentinskih zborih. V Mendozi ima za razmah zborovskega petja veliko zaslug zbor, ki so ga ustanovili Slovenci in je bil dolgo časa edini zbor v mestu, tako da so ga vabili na vse konce in kraje. Danes je v Mendozi vodilni univerzitetni zbor, ki ga vodi Felipe Vallesi in pobira nagrade po tekmovanjih po svetu.
Božo nam je pripovedoval tudi o nekem italijanskem misijonarju Sapolliju, kije bil tudi skladatelj in je prispel med argentinske, bolivijske in paragvajske Indijance okrog leta 1700. Za te ljudi je prirejal pesmi baroka in renesanse in ustvaril neko posebno zvrst baročne glasbe, pisane Indijancem na kožo. To glasbo so Indijanci ohranili po svojih skrinjah, misijonarja pa izgnali ali ubili, ne spominja se več natančno. Argentinski etnologi so te partiture našli in to je bilo pred nekaj leti izjemno odkritje. S to glasbo je Vallesi zmagal v Parizu, Francozi pa so mu izdali cd.
Prosili smo ga, če nam najde partiture originalne argentinske zborovske glasbe.
Z enourno zamudo smo krenili proti pogorju andske Kordiljere. Vozili smo se po Panamerican, cesti, ki povezuje Buenos Aires z Mendozo, Čilom in ZDA, do Washingtona. Cesta je razločno speljana točno po robu, ki deli zemljo v puščavo, in visoki rastlinski svet. To pomeni, da je na eni strani ceste vode v izobilju, na drugi strani pa neprestana suša. Vse cvetje tega puščavskega sveta je rumeno, nihče pa ne zna razložiti, zakaj.
Kmalu smo prečkali reko Mendozo, ki izvira izpod Aconcague. Vozili smo se mimo »Terme Chi-arenta«, kjer so odkrili neki radioaktivni kamen, ki dobro deluje proti revmatizmu in arteriosklerozi.
Kmalu nato smo zavili proti »Tupungatu« v predgorje »La Carreras« in čakalo nas je dobrih 50 km bele ceste. Vzpenjali smo se na prelaz »La Car-rera« (preko 2.000 m) v divji, nedostopni, pusti in strahospoštovanja vzbujajoči naravi. Vtisi so bili izredno močni.
Mene je začelo neusmiljeno tiščati, da so me spreletavali mravljinci po vsem životu in je dolgo trajalo,
preden sem upal vprašati. Ustavili smo se čisto blizu prelaza. Naši gostitelji so potegnili na dan kavo in piškote in smo se nekaj časa krasno imeli.
Ko smo prevozili prelaz »La Carrera«, smo zašli v takšno blato, da je avto zanašalo kot po snegu. Božo se je celo domala ves zavrtel okoli svoje osi, nato mojstrsko speljal. Okrog nas je bila gosta megla, da ni bilo videti sto metrov naprej. A vseeno smo uživali. Vozili smo se po deželi krompirja.
Med potjo je tekla beseda o perspektivah argentinskih Slovencev, ki so zelo majhne, da bi se ohranili, ker tudi tukaj večina požira manjšino; pripovedovali so, kako so gradili »Slovenski dom« ponoči, z reflektorji; kako imajo v načrtu dozidavo dveh trgovin, ki bi ju dali v najem in s tem vzdrževali dom, nad trgovinami pa napravili sobe za študente, poleti pa bi jih oddajali slovenskim turistom. Pripovedovali so, kako skušajo »mešati« med sabo Slovenke in Slovence iz različnih mest, in podobno.
Vozili smo se mimo orehovih nasadov, sadovnjakov breskev, jabolk, češenj in vinogradov.
V dolini »El Carrizal« - ogromni obsežni ravnini, ki leži med Tupungatom in Mendozo - pa smo se ustavili v nekem vinogradu in občudovali edinstveno urejenost in oskrbovanost.
Vinogradu načeljuje Indios, ki je prišel zraven in smo se tudi fotografirali z njim. Vinograd se imenuje Champan Lenor. Tukaj je pomlad in trte komaj poganjajo; na latnike (paral) jih imajo speljane na čisto drugačen način kot pri nas. Trta zraste ob kolcu iz zelo trdega lesa, nato ji približno dva metra visoko pustijo tri ali štiri mladice in raste v krošnjo. Na stebrih imajo gosto napeljane žice, na katere jih vežejo s trpežno ploščato rastlino (podobno rafiji), ki se imenuje totora.
Trte v paredih pa imenujejo vina - kot mi v narečju: vinja.
Škropijo dvakrat, trikrat letno, žveplajo pa bolj pogosto, kot pač zahteva vreme. Pod latniki imajo speljane jarke, po katerih spuščajo vodo. Zemlja je izrazito sive barve. Namakanje pa
Proti koncu oktobra smo v Argentini na začetku pomladi. Trte na »El Carrizal« komaj poganjajo. Prijazni Indios vestno skrbi za vinograd in je imel za nas toplo besedo in za vsako agronomsko opravilo natančen strokovni izraz.
je povsod umetno, drugače trta ne uspeva, ker je tu premalo ali nič padavin.
Vinograd me je prevzel do solz; urejen in nastavljen je do milimetra natančno. Obdelan je vsak centimeter zemlje. Trte so zgledno negovane. Ulegel bi se med plante in tam ostal...
Ko smo se vozili proti »El Carizzalu«, smo se ustavili ob eni od številnih naftnih črpalk; tam pokrajina namreč plava na nafti.
Občudoval sem nepregledne površine in prijela me je volja, da bi se preselil sem v Mendozo in nastavil nasad oljk. Ne bi zgrešil dosti...
Videli in otipali smo tudi nekaj karakterističnih rastlin:
tomillo - raste v puščavi in se kot začimba uporablja za omake; podoben je našemu timijanu, le da je bolj temno zelene barve (take kot ciprese);
jarilla - rastlina z majhnimi mastnimi lističi, ki se obrača proč od sonca; raste med puščavskim grmovjem na peščeni zemlji in jo uporabljajo za kurjavo, predvsem za krušne peči.
Od vinograda smo potovali domov na kosilo.
Preveč sem se najedel in zdaj mi teca. Juha, polpeti, regrat s krompirjem in sladki puding so šli neverjetno v slast, da sem malo zgubil občutek za mero.
A do večera bo vse dobro.
Ura je 17.04. Luksi je spal, zdaj pa je šel malo na sprehod.
(se nadaljuje)
Mojca Polona Vaupotič
Bidermajer - pridih 19. stoletja
Zgoraj: Matevž Langus, Slikarjeva žena. Desno: Jožef Tominc, Dr. Frušič z družino.
barvna lestvica. Med motivi sta prevladovala predvsem portret in krajina, pridružujejo pa se njima še mestna veduta, tihožitje ter redkeje žanr. Posebnost časa je prav tako porast ljubiteljskih slikarjev, diletantov, ki so se s slikarstvom ukvarjali zgolj občasno. Bili so brez formalne akademske izobrazbe, zgledovali so se le po tradicionalno uveljavljenih umetnikih.Ta slikarska produkcija je za razvoj sicer obrobnega pomena, po kvaliteti precej neenotna, vendar obsežna. Vsekakor velja omeniti nekaj slovenskih ustvarjalcev tega časa, kot so Matevž Langus, Mihael Stroj, Jožef Tominc, Marko Pernhart ter Anton Karinger.
Matevž Langus je slikal predvsem portrete kranjskih in zlasti ljubljanjskih meščanov. Poleg tega je izdeloval še cerkvene podobe in freske v zapozneli baročni maniri. Ob portretih seje posvetil slikanju ozadja in atributov, ki so označevali portretirancev status, interese ter dejavnost. Njegov kolega Jožef Tominc je s svojim življenjem pogosto simboliziral položaj izobraženca in umetnika na meji dveh kultur in dveh narodov. Deloval je v Gorici, Trstu in Ljubljani. Profesionalno je zelo dobro obvladoval slikarsko tehniko, kar je še posebej očitno na naslikanih materialih: tkaninah, čipkah, porcelanu, pološčenem lesu ... Njegovi upodobljenci se predstavljajo s svojo neoporečno moralno držo, krepostjo in prodornostjo. Naslednji, Mihael Stroj je zaslovel kot modni portretist ljubljanskega meščanstva. Sicer
V obdobju bidermajerja sta se v tem slogu predstavila predvsem slikarstvo in pohištvo. Če se najprej osredotočim na prvo, je potrebno poudariti, da je ta zvrst umetnosti takrat živela za meščanskega naročnika. Tedaj se je namreč v posebnem zgodovinskem kontekstu okrepila ekonomska moč buržoazije. V nastajajoči meščanski plasti izobražencev pa se je začela prebujati zavest o nacionalni pripadnosti. Za opremo svojega doma je meščan zahteval galerijo družinskih portretov, kar sicer velja za vsak vzpenjajoči se družbeni sloj in vzporednice lahko najdemo tudi v današnjem času. Meščanski portret pa je za slikarja v tistem obdobju predstavljal najbolj reden vir zaslužka.
Slogovne prvine slikarstva iz obdobja bidermajerja so bile oprte zlasti na formalne značilnosti klasicizma. To so ostra risba, tanki nanosi zglajene barve in skopa
Levo: Jožef Tominc, Tri dame iz družine Moscon. | Spodaj: Mihael Stroj, Luiza Pesjak.
pa je ustrezal zahtevnejšemu naročniškemu krogu. Prav tako je uvedel poseben tip ženskega porteta z ozkim obrazom, melanholičnim izrazom In poudarjeno elegantnimi rokami in rameni. Marko Pernhart in Anton Karinger pa sta bila tipična krajinarja. Panoramske slike so bile hkrati sredi 19. stoletja razširjen in priljubljen pojav, ki je nastajal vzporedno z razvojem fotografije.
Kar pa se tiče pohištva iz bidermajerjevega obdobja naj omenim, da v današnjem času, predvsem v novejših stanovanjih, ljudje velikokrat pri opremljanju posegajo h klasičnim dodatkom. Ti dodatki so tako rekoč večni, zelo cenjeni in lepi. V 21. stoletju prav klasično pohištvo rado pričara svojevrsten duh zanimive preteklosti. S pravo izbiro elegance ter stila naredi prostor urejen, prijetno domač in udoben.
Znano pa je, da so pravi in originalni deli pohištva iz različnih slogovnih obdobij zelo dragi in prav tako na tržišču težko dostopni. Pogosto se zgodi, da nale-
timo na replike različnih modelov novejšega dizajna. Ti so izdelani v določenem starejšem stilu, prilagojeni pa so potrebam sedanjega časa. Takšna vrsta klasične opreme je trenutno zelo aktualna predvsem med mlajšo generacijo, katera si želi prefinjeno-klasično obarvano stanovanje združiti s sodobnim načinom življenja. Omenjeno pohištvo iz starejših dni pa dobi še poseben
Primer pohištva bidermajer.
pečat v kombinaciji s pravilno izbranimi tkaninami, svetlobnimi telesi ter z ostalimi okrasnimi detajli.
V 19. stoletju pa je bila družbena situacija takšna, da je bil dom jedro meščanskega sveta. Samo doma so ljudje lahko pozabili ali umetno zatrli misli na težave in protislovja družbe.
Tu in zgolj tuje meščanska - še bolj pa malomeščanska - družina lahko gojila utvaro harmonične, hierarhične sreče, obkrožena s predmeti, ki sojo potrjevali. Omogočali soji utvaro sanjskega življenja, ki je svoj najvišji izraz našla v družinskem obredu, razvitem prav v ta namen. Najneposrednejši vtis, ki ga velikokrat ponuja meščanski dom sredi 19. stoletja, pa je vtis prenatrpanosti in prikrivanja. Sloje za kopice predmetov, blazin, pregrinjal in tapet, ki so bili vedno, ne glede na svojo naravo, zapleteno izdelani. Nobene slike ni bilo brez pozlačenega, izrezbarjenega, intarziranega okvirja, včasih celo oblečenega v žamet. Nobenega stola, ki ne bi bil tapeciran ali opet s prevleko, nobenega koščka tkanine brez res, nobenega kosa lesa, ki se ga ne bi dotaknila stružnica, nobene površine, na kateri ne bi ležal kak kos blaga ali stal kak predmet. Za stvari, ki so pripovedovale o svoji ceni v času, ko so obrtniki večino predmetov za domačo rabo še izdelovali ročno, je bila zapletena izdelava skupaj z dragimi materiali pomemben dejavnik cene. Za visoko ceno je bilo potemtakem mogoče kupiti tudi udobje, ki se ga je dalo videti, ne le občutiti. Vendar predmeti niso bili le uporabni ali simbol statusa in uspeha. Svojo vrednost so imeli tudi kot izraz lastnikove osebnosti in kot hkratna resničnost meščanskega življenja.
Pohištvenih stilov je bilo tedaj več, med njimi pa je bil zelo priljubljen že omenjeni bidermajer (nem. Biedermeier, po ironično prikazanem literarnem liku ma-lomeščana, v humorističnem delu pesnika Ludvviga Eichordta Biedermaiers Lebenslust). Bidermajer je na eni strani oznaka za življenjski slog in celotno duhovno naravnanost nemškega in avstrijskega malomeščanstva v predmarčni dobi v letih med 1815 in 1848. Se pravi umik iz politično-socialnega območja v idilično, filistrsko domačnost. Po drugi strani pa je oznaka za umetnostni slog te dobe.
Umetnostni stil tega časa se je najbolj jasno izrazil v stvarnem in prijaznem izdelovanju stanovanjske opreme, zlasti v oblikovanju pohištva. Nima pa ta slog lastne arhitekture ali kiparstva. Skrbno obdelan plame-nast les, najpogosteje češnja in mahagoni, ter črtasto ali rožnato tapetniško blago in mehko zaobljene linije so mu vse do danes ohranili vtis priljubljenosti. Eden izmed vodilnih centrov proizvodnje pohištva in drobnega inventarja (zlasti ur) je bil Dunaj. Poleg pohištva je bila znana tudi bidermajerska steklovina, večinoma iz visoko razvitih čeških steklarn.
Pohištvo igra pomembno vlogo v našem vsakdanjem življenju. Staro pohištvo, denimo, pa ni zgolj uporabno - je estetsko prijetno in je hkrati resnična vez s preteklostjo. Pogosto je težko ugotoviti, koliko je pohištvo staro, v katero obdobje sodijo noge mize ali stola, hrbtna naslonila, površinska obdelava in oblazinjenje. Velikokrat smo tudi v dvomih, ali je pohištvo v celoti slogovno - se pravi ali je iz časa, ko je slog prišel v modo, ali je predelano in obnovljeno. Ali gre morda za poznejši posnetek originala, saj je bil marsikateri slog večkrat priljubljen. Pohištvo ima dolgo zgodovino in anatomija le-tega se najbolj jasno pokaže, če s stola ali blazinjaka snamemo prevleke in okrasne dodatke. Na tak način se pokaže, kako je bil določen element sestavljen; kako so vidne dele izrezljali, okrasili in kako so »nevidne« pustili neobdelane. Opazimo lahko tudi luknje, ki sojih pustili žeblji, zaradi večkratnih blazinjenj. Skratka, še bi lahko naštevali, vendar so to podatki, ki so že bolj aktualni za starinoslovce.
In v katerem stanovanju danes ne najdemo slike vsaj ene krajine, tihožitja, portreta, žanra ali vedute? Se zgodi. Vendar redko. Veliko ljudi posega h klasiki takšnih in drugačnih predmetov. Zato, da je življenje bolj prijetno, bolj domače in toplinsko.
Mitja Petaros
Prvo slovensko tiskano besedilo -
500. obletnica
Johannes Gutenberg je v sredini 15. stoletja popolnoma revolucionirai izdajo knjig, ki so bile do tedaj vse v rokopisih, saj je izumil tiskarsko tehniko. Sam je bil zlatar in je v svojem poklicu uporabljal različne kovine in z njimi ustvarjal najrazličnejše pečate (tudi za kovanje novcev); svoje znanje je spretno izkoristil in izumil tisk s premičnimi kovinskimi črkami.
Gutenberg se je tudi ubadal z reševanjem številnih problemov v zvezi s tiskarsko tehniko, in sicer: kako dobiti najprimernejše črnilo in najboljšo zlitino za črke, kako izdelati šablone za čim natančnejše črke in kako izdelati stiskalnice, ki naj bi čimbolje natisnile papirnate liste (stiskalnice so bile narejene po principu stiskalnic, ki sojih tedaj uporabljali za stiskanje grozdja pri pridelavi vina). Leta 1455 je svoje izume in eksperimentiranje strnil v izdajo prve tiskane biblije v vulgati, ki so jo izdali v 180 izvodih in je hitro navdušila zaradi kvalitete tiska. Gutenbergova Biblija je imela na vsaki strani po dve koloni tiskanih črk v dvainštiridesetih vrsticah. Prve tiskane knjige in nasploh posamezne natisnjene liste ali strani, ki so jih ustvarili v tistem času (konvencionalno torej od sredine do konca 15. stoletja), imenujemo in-kunabule. izraz izhaja iz latinske besede incunabulum (v množini incunabula) in dobesedno pomeni »v zibki«, torej v prenesenem pomenu »vpovojih«.Tedaj je bila tiskarska tehnika še v povojih, v prvih fazah svoje zgodovine. V naslednjem stoletju pa za tiskovine uporabljamo izraz postinkunabula, tako lahko knjige ločujemo od tistih, ki so jih tiskali v poznem 17. stoletju.
V tistem času ni bilo na Slovenskem nobene tiskarne, vseeno pa smo imeli med Slovenci odlične tiskarske mojstre. Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je imel tiskarno v Padovi že leta 1482, kot prvega slovenskega tiskarja pa štejemo Koprčana Jerneja Pelušiča (Bartho-lomaeus Pelusius Justinpolitanus), ki naj bi se izučil tiskarstva pri slovitem Aldusu Manutiusu v Benetkah, tam je sodeloval tudi njegov rojak, Koprčan Jernej Budno. Prvo tiskarno na slovenskih tleh pa je v Ljubljani leta 1575 odprl Janž Mandelc (Joannes Manlius), in to je bil prvi slovenski tiskar, ki je na slovenskih tleh tiskal publikacije v slovenskem jeziku. Primož Trubar (oče slovenske knjige) je namreč vsa svoja dela v slovenskem jeziku natisnil v tedanji Nemčiji (kot prvo sloviti Catechismus leta 1550).
V 16. stoletju so v evropskih deželah začeli tiskati letake (nekakšne predhodnike časopisov), s katerimi
so seznanjali prebivalstvo s političnim dogajanjem, z vladarskimi odredbami, z nenavadnimi naravnimi pojavi ali z najrazličnejšimi novicami tudi iz vsakdanjega življenja. Tako je bil na Dunaju natisnjen letak v nemščini, ki opisuje uporne kmete na Kranjskem in zmago nad njimi. Leta 1515 se je namreč začel vseslovenski kmečki upor (Windischer Bauernbund), ki je trajal pet mesecev: po neuspelem posredovanju kmetov pri cesarju je prihajalo do raznih kmečkih napadov na gradove - upor pa se je končal s porazom puntarjev. Na letaku v nemškem jeziku so v slovenščini zapisali geslo in bojni klic slovenskih upornikov: »Stara prau-da« in »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«, kar je bil verjetno del puntarske pesmi. To so prve natisnjene slovenske besede, ki so jih doslej odkrili. Izvod tega letaka hrani NUK - Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.
Ob 500. obletnici prvega slovenskega tiskanega besedila je Republika Slovenija izdala zbirateljske kovance, na katerih je upodobljen faksimile slovenskega besedila z letaka iz leta 1515. Banka Slovenije je dala kovance v prodajo in obtok 15. junija 2015. Kot je običajno vtakih primerih, je dala Banka Slovenije nakovati zlatnike z nominalno vrednostjo 100 €, srebrnike nominalne vrednosti 30 € (vrednost je na novcih le nominalna, saj zakonski odlok določa, da kovance prodajajo po mnogo višji ceni, kot je na njih nakovana - zlatniki se na primer prodajajo po 320 € vsak kos, kar je tudi precej več od trenutne vrednosti zlata, ki ga vsebujejo), dvokovinski kovanec vrednosti 3 € pa so poslali v obtok po lastni nominalni vrednosti. Vsi kovanci so veljavni le na območju Republike Slovenije, in čeprav ne bomo nikoli vnovčili ali uporabljali za vsakdanje nakupe srebrnike in zlatnike, saj je njihova realna vrednost mnogo višja od nominalne, lahko novce za 3 evre brez skrbi potrošimo po celotnem slovenskem ozemlju. Ne bi tu predstavljali tehničnih podrobnosti teh kovancev, saj imajo iste značilnosti kot vsi zlatniki in srebrniki, ki jih je doslej izdala Banka Slovenije. Kot zanimivost naj dodamo le podatek o količini izdelanih kovancev: zlatnikov je 1.500, srebrnikov so nakovali 2.500, medtem ko so poslali v obtok 138.000 dvokovinskih novcev vrednosti 3 € (od katerih je 3.000 kosov proof kvalitete, to je posebna tehnika kovanja, ko se kovina zrcalno odseva - v italijanščini se tako kovanje imenuje »fondo specchio«). Avtor dizajna (ki je za vse tri novce enak, čeprav imajo
vsak različen premer in kovino) je Edi Berk iz Ljubljane, nakovali pa so jih v slovaški kovnici Mincovna Kremnica. Tu so svojčas kovali tudi tolarski drobiž, ki gaje izdajala Ban-

'S.

K ...	~ -	\
A	m -Ti	I
\

\< •	.	.siJ
vit'», .
ka Slovenije takoj po slovenski osamosvojitvi, predno je leta 2007 začela uporabljati evrsko valuto. Ko je tudi Slovaška vstopila v evrosistem je ta stara državna kovnica prosila za dovoljenje in poseben certifikat, da bi lahko kovala evrokovance, kar je sčasoma tudi dosegla. Slovenija nima lastne kovnice za denar, saj baje ne bi bila rentabilna, zato se za izdajo lastnih kovancev poslužuje raznih kovnic po svetu. Slovaška kovnica Mincovna Kremnica je ena izmed najstarejših v Evropi (ustanovili so jo 17. novembra 1328), kuje novce za najrazličnejše svetovne države, proglasili so jo tudi za evropsko kulturno dediščino.
Republika Slovenija je torej z zbirateljskimi kovanci ob 500. obletnici prvega slovenskega tiskanega besedila spet povezala numizmatiko z zgodovino in dala v obtok košček naše preteklosti s prav prikupnim kovancem.

/\ /! J; / l/ L/jT¿11'
Revija Mladika razpisuje XLIV. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
Na razpolago so sledeče nagrade:
PROZA	POEZIJA
Prva nagrada 500€	Prva nagrada 300€
Druga nagrada 300€	Druga nagrada 150€
Tretja nagrada 250€	Tretja nagrada 100€
Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3,34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2015. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 25.000 znakov), ciklus
poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na redakcija(n>mladika.com. V eni priponki naj bo prispevek s šifro, v drugi pa osebni podatki.
Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Purič, prevajalka prof. Diomira Fabjan - Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu - na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2016. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
in memoriam
Saša Martelanc
Veter nosi pesem mojo
Poslovil se je naš Slavko Avsenik
Pred kratkim je umrl pesnik slovenske duše. Končalo se je Avsenikovo poslanstvo razve-eljevanja ljudi. Bog ti daj večni mir, Slavko. Imeli smo te neskončno radi. Tako žalostnega pogreba še v svojem življenju nisem videla.«
Tako je zapisano v pisemcu, ki mi ga je poslala dolgoletna kolegica pri delu, draga Zinka. Vedela je, da podobno čutim. V tistih nekaj besedah je povedano vse, lepše se skoraj ne da. Le tisto o poslanstvu bi dopolnil z mislijo, da se bo na drug način nadaljevalo. Mnoge od tistih skoraj tisoč melodij, ki jih je edinstveni umetnik ustvaril v svojem tako bogatem življenju, bodo živele naprej, še dolgo, dolgo. Postale so del nekega slovenskega časa in čustvovanja.
V mojem čustvenem svetu ima Avsenik zelo podobno mesto, kot ga ima Maksim Gaspari s svojim slikarstvom. Oba sta mi obujala podobe in utrinke iz pristnega in prazničnega življenja slovenskih ljudi, pri obeh sem začutil navezanost na lepo in ljubezni vredno domovino.
Nekoč sem osebo, ki jo zelo cenim in ki je tudi strokovno zelo razgledana po glasbenem ustvarjanju, vprašal, katera glasba ji je najbolj všeč. Na moje presenečenje sem prejel odgovor: vsaka. Pogoj: da
Begunje, 26. november I 929 - Ljubljana, 2. julij 2015.
je vrhunska v svojem. Torej tudi narodnozabavna? Tudi, s tistim pogojem.
Slavko Avsenik je tisti pogoj izpolnjeval do najvišjih dosegljivih mej. Saj je bil sploh oče te nove glasbene zvrsti (novosti v zasedbi, način podajanja in kar so še takega ugotavljali izvedenci), pri tem pa so bili vsi nastopi, vsi posnetki izdelani tako brezhibno in ulito, da smo lahko le slutili, koliko napornega dela se je skrivalo v tistih blestečih končnih izdelkih.
Ob vsej tej popolnosti pa je bilo še nekaj - še kako nekaj! Avsenikova glasba je prihajala iz srca: naj je bila to razposajena polka, naj je milo zaplavala otožna pesmica - vse je imelo dušo, bilo je zajeto iz okolja, kjer so doma dobra čustva in vidno veselje, da to razdajaš hvaležnim publikam, ki se odzivajo z navdušenjem in ljubeznijo.
Tako je nastajala, tako se je priljubila in pogosto ponarodela Avsenikova glasbena legenda. S končnim obračunom: okrog deset tisoč nastopov doma in na tujem, milijoni prodanih nosilcev zvoka, za veliko izložbo nagrad, priznanj, odličij ter zlatih, platinastih in diamantnih plošč.
Velik del Avsenikovih koncertov in gramofonskih snemanj je potekal tudi zunaj domovine, predvsem v nemško govorečem svetu. Tam so nastajali pravi klubi navdušencev, ki so večkrat obiskali Slovenijo. Zato je več kot umestna pripomba, da ima Avsenik izredne zasluge tudi za promocijo svoje domovine v svetu.
Slavko Avsenik seveda ni bil sam. Imel je glasbeno dragocenega in prijateljskega brata Vilka, imel je mojstrske instrumentaliste ter izbrane pevke in pevce, imel je družinsko zaledje ljubezni ob organizacijsko nepogrešljivi gospe Brigiti, imel je sinove in nazadnje še vnuka, ki gre po poteh slavnega deda. Bil pa je začetnik in srce nekega glasbenega fenomena, nad katerim so ostrmeli tudi zelo ugledni tujci. O tem edinstvenem slovenskem in evropskem pojavu je veliko že tudi v knjigah. Med slovenskimi izstopajo dela mag. Ivana Sivca ter publicista in glasbenika Aleksija Jercoga.
Slavko Avsenik je ostal vse življenje skromen ter vedrega in blagega srca. O vsem, kar je ustvaril, pa je v nekem intervjuju Ksenji Hočevarjevi izjavil preprosto: »Zdi se mi, kot da je nekdo nad menoj napisal tak scenarij posebej zame, da je bila taka pač božja volja«.
antena
Umrl je dr. Mirko Gogala
V osrednji vojaški bolnišnici v Buenos Airesu je 6. avgusta preminil lanski železnomašnik msgr. dr. Mirko Gogala. Rodil seje 17. julija 1919 v župniji Šmarje Sap, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1944 v Ljubljani. Kot begunec je živel v Avstriji in Italiji, kjer je bil v letih 1946-48 kaplan v rimskem taborišču Cinecittá. Nato seje izselil v Buenos Aires, kjer je doktoriral in deloval v San Fernandu in Lanusu. V letih 1954-2009 je bil vojaški kaplan v vojaški bolnišnici Campo de Mayo. Ob tem je v škofiji San Miguel, ki je bila ustanovljena leta 1978, opravljal odgovorne službe, med drugim kot direktor škofijskih šol, škofijski administrator ob izpraznjenem sedežu in do smrti generalni vikar. Bil je tudi cerkveni sodnik in predavatelj cerkvenega prava na teološki fakuteti univerze San Salvador.
Vedno je bil dejaven tudi v slovenski skupnosti. Predaval je cerkveno pravo na Slovenski teološki fakulteti, dokler je obstajala, objavljal in predaval. Pri Slovenski kulturni akciji je deloval v teološkem-filozofskem odseku in leta 1996 pri njej izdal knjigo esejev Usoda izseljencev.
Predstavitev knjige in zgoščenke pred kraško hišo v Repnu.
Radijski oder je kronal svoj natečaj za slovenske osnovnošolce iz vse dežele V iskanju pravljic, za katerega je že priredil nagrajevanje mladih piscev in risarjev, z izdajo nekakšne antologije natečaja, knjige in zgoščenke V iskanju pravljic. Predstavili so ju 9.julijavRepnu.
Poletni seminarji Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta so se začeli leta 1970. Letošnji je bil od 2. do 8. avgusta v Rogaški Slatini. Udeležilo se ga je 85 pevcev, organistov in spremljevalcev, ki so dneve preživeli na vajah, a tudi z družabnostjo in izleti. Mednje je 5. avgusta prišel celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek in jih med mašo nagovoril. Naslednjega dne so se v cerkvi sv. Križa predstavili gojenci orgelskega seminarja, ki ga je vodil Gregor Klančič, 7. avgusta pa je med večerno mašo predstavil svoje študijske dosežbe 50-glavi združeni zbor pod vodstvom Damijana Močnika, kije nato v hotelu pod vodstvom Aleksandre Pertot izvedel še koncert posvetnih pesmi.
Med pevskimi vajami.
Umrl je pisateu in pričevalec Ivan Korošec
Dne 6. avgusta je v Ljubljani umrl pisatelj, pesnik in esejist Ivan Korošec. Med vojno in revolucijo je bil prvoborec na protikomunistični strani, saj je še ne 18-leten odšel na teren 17. maja 1942 kot eden izmed 17 članov prvega odreda nacionalne ilegale, Štajerskega bataljona. Bil je njegov zadnji še živi pripadnik. Potem je bil pri domobrancih in po vojni vrnjen iz Vetrinja. Iz taborišča na Teharjah je 21. junija 1945 pobegnil v znani skupini enajstih domobrancev, izmed katerih so se le štirje rešili.
Rodil seje 17.junija 1924 v Bizoviku, januarja 1949 pa je dospel v Buenos Aires, kjer je doštudiral, si ustvaril družino in se javno udejstvoval, dokler se ni nekaj let po demokratizaciji vrnil v Slovenijo. Dejaven je bil v različnih društvih, ob ustanovitvi odbora Slovenske demokratske stranke v Argentini leta 1996 je prevzel njegovo vodenje.
Pisati je začel v begunskem taborišču v Špitalu, v Argentini je objavljal v številnih časopisih in revijah. Leta 1955 je objavil zbirko črtic Čas pod streli, leta 1994 zbirko pesmi Z dolge ceste tujine, leta 1996 zbirko novel in zapisov Beli spomini ter zbirko pesmi Zakasneli galebi, leta 2009 avtobiografijo Moja dolina, leta 2014 zbirko pesmi Zakaj nazaj?
Njegova pričevanjska, deloma spominska deloma dokumentarna dela pa so: Sv. Urh - druga plat zvona (1991, dopolnjena izdaja 1994), Prva nacionalna ilegala - »Štajerski bataljon« (1993), Teharje - krvave arene (1994). Urejal je tudi revijo protikomunističnih borcev Tabor, ki seje leta 2002 iz Argentine preselila v Ljubljano.
Večkrat je nastopil kot govornik, tako tudi pred sodiščem v Ljubljani v času zapora Janeza Janše, 28. junija pa je spregovoril med pričevalci na 22. Taboru Slovencev po svetu, ki ga je v Ljubljani pripravilo izseljensko društvo Slovenija v svetu.
Ameriški škof Malešič
Aprila je papež imenoval novega škofa v škofiji Greensburg (Pennsylvania, ZDA). To je Edward C. Malešič, katerega 97-letni oče Joseph je slovenskega, medtem ko je bila mati nemškega izvora. Škofijo je prevzel 13. julija. Novi škof slovenskega porekla se je rodil 14. avgusta 1940 v Harris-burgu, duhovnik pa je od leta 1987.
Igor Gabrovec novi deželni tajnik Slovenske skupnosti
Zbirna, narodna stranka Slovencev v Italiji, Slovenska skupnost, je imela maja »kongresno sezono«.
V Gorici je bil 8. maja 17. strankin pokrajinski kongres. Na ume-stitveni seji novega goriškega pokrajinskega sveta SSk sta bila nato 19. maja potrjena pokrajinski tajnik Julijan Čavdek in predsednik Silvan Primožič.
Tržaški pokrajinski kongres SSk je bil 13. maja na Colu. Za umesti-tveni seji novega pokrajinskega sveta je bil 20. maja za novega pokrajinskega tajnika izvoljen repen-tabrski župan Marko Pisani, kije nasledil Petra Močnika. Nova predsednica pa je šolnica Maja Lapornik, kije nasledila Igorja Merkuja.
15. deželni kongres Slovenske skupnosti z neposredno Izvolitvijo novega vodstva je bil v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici 23. maja.Tajniško poročilo je prebral Damijan Terpin, ki ni več kandidiral za tajniško mesto, ki ga je bil prevzel na 11. deželnem kongresu leta 2001. Za novega tajnika je bil izvoljen deželni svetovalec SSk In podpredsednik deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, leta 1972 rojeni časnikar iz devinsko-nabrežinske občine Igor Gabrovec.
Za podtajnika je bil izvoljen doberdobski odvetnik Marko Jarc. Za novega deželnega predsednika SSk je bil izvoljen tržaški odvetnik in profesor Peter Močnik (pred njim je to mesto krila Fulvia Premolin), za podpredsednika pa podjetnik Hadrijan Corsi.
Kažipot ameriškim Slovenkam
Podjetnik in kulturni delavec Štefan Rutar, ki je urednik bogatega spletišča www.rutars.net, je ob stoletnici izida v Chicagu v preslikavi v desetih izvodih in pa na zgoščenki ponatisnil redko knjižico skrivnostne avtorice Zore Vitomir Kažipot ameriškim Slovenkam ali kaj mora vedeti vsaka odrasla Slovenka.
Prof. Marija Pirjevec predsednica Sklada Sergij Tončič
Na občnem zboru 30. marca seje po devetih letih umaknil s predsedniškega mesta pesnik Marko Kravos.
Za novo predsednico je bila izvoljena prof. Marija Pirjevec.
6. nagrado za mlade ustvarjalce Zlato zrno, ki jo podeljuje Sklad, je junija prejel tržaški režiser in pisatelj Igor Pison.
Slovenski novomašniki
V Sloveniji je bilo letos posvečenih 12 novomašnikov, vendar ne več le na tradicionalni praznik prvakov apostolov, 29. junija. Gre za 8 škofijskih duhovnikov in 4 redovnike.
Že 12. junija je bil posvečen kartuzijam V Ljubljani je bilo posvečenih 5 škofijskih duhovnikov ter po en jezuit in minorit. V koprski škofiji je novo-mašnik Blaž Lapanja iz Spodnje Idrije. V Celju je bil posvečen minorit. Po en škofijski duhovnik je bil posvečen v Mariboru in Murski Soboti.
Postaja Topolove
Od 10. do 18. julija je bil v Topolovem v Benečiji 22. festival Postaja Topolove, ki vsako leto pritegne umetnike z različnih koncev sveta.Tokrat so posebno pozornost posvetili ohranjanju in ovrednotenju terasastih krajin.
A A
Festival v Mavhinjah
V Mavhinjah je bil od 24. junija do 5. julija v priredbi ŠKD Cero-vlje-Mavhinje 11. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin.
Prva mesta so osvojili: starejša skupina Lutkarji iz Devina v otroški kategoriji, Mladinska dramska skupina Tamara Petaros z Opčin v mladinski kategoriji (podelili so samo 2. nagrado) in Beneško gledališče z delom Osan žensk v kategoriji odraslih.

Umrl je p. Bogomil Srebot
V	kraju Conegliano Veneto pri Tre-visu (škofija Vittorio Veneto) je 3. junija umrl kapucin p. Bogomir Srebot, ki je 38 let dušnopastirsko deloval med Slovenci na Tržaškem. Rodil seje 23. julija 1930 v Gornji Košani in pri krstu dobil Ime Jakob. Septembra 1941 je stopil v malo semenišče v Vipavskem Križu, ki so ga takrat upravljali kapucini beneške province. Po kapitulaciji Italije je študij nadaljeval v Rovigu, po vojni pa v Veroni, Vidmu in Padovi. V duhovnika je bil posvečen leta 1957
v Benetkah. Deloval je v različnih samostanih po Venetu, vedno pa je ohranjal stike s svojim rodom. V letih 1969-71 je služboval na Stari Gori pri Čedadu, od 5. septembra 1971 do leta 2009, ko se je onemogel umaknil v Conegliano, pa na Montuci vTrstu. Maševal je za slovenske vernike pri Korošcih in v Žavljah v miljski občini ter kakih 20 let poučeval verouk na naših šolah.
11. Priznanje Kazimir Humar
V	Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici so 11. maja že enajstič izročili Priznanje Kazimir Humar, ki ga podeljujejo sam Center, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete v spomin na duhovnika, profesorja, časnikarja in kulturnega delavca dr. Kazimirja Humarja.
Tokratno dvojno priznanje so prejeli Ivo Kovic za dolgoletno kulturno delo (med drugim je bil 25 let predsednik Prosvetnega društva Rupa-Peč) in Štandreški cerkveni pevski zbor ter Mešani pevski zbor Štandrež ob 140-letnici delovanja.
Umrl je Slavko Avsenik
Ustanovitelj Ansambla bratov Avsenik in utemeljitelj slovenske naro-dno-zabavne glasbe Slavko Avsenik je preminil 2. julija v Ljubljani. Njegova smrt in pogreb sta imela izjemen od-med med Slovenci doma, v zamejstvu in po svetu. Harmonikar in skladatelj seje rodil 26. novembra 1929 v Begunjah na Gorenjskem. Doma so vedno muzicirali, vendar je najprej kazalo, da bo Slavko postal smučarski skakalec. Po letu 1953 je odločno krenil na pot narodnozabavne glasbe. V 40 letih je ansambel dobil 31 zlatih, eno platinasto in eno diamantno ploščo. Nastopal je doma, v Nemčiji, a veliko tudi med Slovenci v zamejstvu in po svetu.
Umrl je Andrej Inkret
Dne 2. avgusta je preminil slovenski literarni in gledališki kritik ter zgodovinar, akademik Andrej Inkret. Rodil seje 29. aprila 1943 v Celju. Diplomiral in doktoriral je iz dramaturgije. Od leta 1980 do upokojitve leta 2006 je predaval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je bil tudi dekan.
Pisati je začel v Tribuno, Perspektive in Probleme. Objavil je vrsto strokovnih del. Svoje sprotno dolgoletno spremljanje sodobnega gledališkega življenja, tudi vTrstu, in literarnega ustvarjanja je strnil v več knjigah.
Zadnja leta se je zelo ukvarjal z Edvardom Kocbekom, saj je bil od leta 1991 z Mihaelom Glavanom urednik njegovega še nedokončanega Zbranega dela, leta 2011 pa mu je posvetil izjemno monografijo In stoletje bo zardelo, Kocbek, življenje in delo.
Romanje v Crngrob
Tradicionalno skupno tržaško romanje je 25. aprila doseglo Crngrob. Vodil ga je škofov vikar Anton Bedenčič. Med več kot 300 romarji na sedmih avtobusih je bilo 12 tržaških duhovnikov. V cerkvi se jim je pridružil župnik iz Stare Loke dr. Lojze Snoj.
Sv. SEDEŽ IN KRALJEVA JUGOSLAVIJA
Papeška univerza Gregoriana v Rimu je v svoji ugledni zbirki Analecta Gregoriana v italijanščini na 624 straneh izdala doktorsko disertacijo mladega slovenskega minorita p. Igorja Salmiča.
Cerkveni zgodovinar Salmič, ki se je rodil leta 1979 v Ljubljani, jo je posvetil dolgim javnim in tajnim pogajanjem med Sv. sedežem in Kraljevino Jugoslavijo za sklenitev konkordata (1922-35) ter političnim zapletom, zaradi katerih Beograd že podpisane pogodbe potem ni ratificiral (1937-38). Avtorje na podlagi šele zdaj dostopnih arhivskih fondov in novih virov razkril vrsto neznanih dejstev ter ovrednotil vlogo tako tajnega pogajalca jugoslovanske strani, dalmatinskega duhovnika Nikole Moscatella, kot nuncija v Beogradu Ermenegilda Pellegrinettija.
Za disertacijo, ki jo je ubranil januarja 2013 na Gregoriani, je avtorju ta univerza lani podelila eno izmed svojih dveh letnih nagrad Bellarmino. Nekoliko predelano besedilo nosi zdaj naslov Al di la di ogni pregiudizio (Brez vsakega predsodka).
P. dr. Igor Salmič je zaenkrat ostal v Rimu, kjer je vzgojitelj v mednarodnem zavodu minoritov Seraphicum, sodobno cerkveno zgodovino pa predava na njihovi papeški teološki fakulteti sv. Bonaventure.
Umrl je odv. Jože Škerk
V tržaški bolnišnici na Katinarije 30. maja preminil nestor tržaških politikov in odvetnikov Jože Škerk. Imel je 92 let, vendar je bil do zadnjega živahno prisoten v javnem življenju.
Rodil seje 23. marca 1923 v Trnovci v devinsko-nabrežinski občini. Italijansko gimnazijo je obiskoval v Gorici, pravo pa je končal v Trstu leta 1947. Že zelo mlad seje vključil v narodnoobrambne kroge, nato v Osvobodilno fronto. Leta 1943 je odšel v partizane.
Po vojni seje vključil v slovensko samostojno politično gibanje, in sicer v Skupino neodvisnih Slovencev, ki stajo vodila odvetnika Frane Tončič in Josip Ferfolja ter je bila v letu 1962 med ustanovnimi članicami Slovenske skupnosti. Leta 1952je bil prvič izvoljen v devinsko-nabrežinski občinski svet. Za narodne pravice in ohranitev Svobodnega tržaškega ozemlja si j e prizadeval s številnimi političnimi pobudami, v različnih delegacijah in v društvu Pravnik. Leta 1964je bil za štiri leta izvoljen v prvi deželni svet Furlanije Julijske krajine kot predstavnik Slovenske skupnosti iz Trsta in Slovenske demokratske zveze iz Gorice. V slovenski stranki je po začasnem umiku v času »dolinske afere« vrsto let zasedal še druga odgovorna politična in strokovna mesta.
V zadnjih letih je na svojem velikem domu v Trnovci uredil Umetnostni in kulturni center Skerk z galerijo in bogato zbirko umetnin, v kateri predstavljajo temeljni fond grafike in slike žene Zore Koren Škerk. Priredil je vrsto razstav svetovno znanih umetnikov, a tudi otrok, kot tudi zgodovinskih prikazov, zlasti naših krajev v prvi svetovni vojni. Ob tem je izšlo več dvojezičnih publikacij.
v_________________________________________________________________________________________J
Slovenska zamejska skavtska organizacija
Tržaški skavti in skavtinje so imeli jurjevanje 26. aprila na Jezeru. Po maši, ki jo je daroval župnik iz Trebč Ivo Miklavc, je obljubilo 12 volčičev in voi-kuljic ter 12 izvidnikov in vodnic. Obred sta vodila pokrajinska načelnika Elena Bogateč in Edvvin Bukavec.
Goriški skavti in skavtinje pa so se zbrali na jurjevanju 1. maja v telovadnici v Sovodnjah. Obred sta vodila pokrajinska načelnika David Bandelj in Alenka Di Battista. Maševal je novi nadškofijski duhovni vodja Renato Podbersič. Obljubili so 3 otroci iz veje volčičev in volkuljic ter 9 izvidnikov in vodnic.
Slovenski goriški skavti so ob 50-le-tnici neprekinjenega delovanja priredili 7. maja okroglo mizo o skavtizmu v okviru Srečanj pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž, 7. junija pa so bili tam odprtje zgodovinske razstave, predstavitev izredne številke Planike in slovesnost z mašo ter tabornim ognjem.
Julija in avgusta so tri starostne veje iz obeh pokrajin priredile kar osem poletnih taborov: 3 za najmlajše, 2 za srednjo starostno vejo in 3 potovalne tabore za klane in noviciate roverjev in popotnic.
Umrl je p. Bruno Korošak
V bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici je 7. avgusta umrl znani slovenski teolog in publicist, frančiškanski pater dr. Bruno Korošak. Rodil se je v Mariboru 18. marca 1920. Med frančiškane je stopil 15 let star, slovesne zaobljube je izrekel leta 1941 v Ljubljani, nakar je študij nadaljeval na Antonianumu v Rimu, kjer je bil posvečen v duhovnika leta 1943 in kjer je ostal do upokojitve. Iz teologije je doktoriral leta 1954. V svojem redu in pri Sv. sedežu je opravljal pomembne službe, tudi glede beati-fikacijskih postopkov. Objavil je vrsto knjig in razprav. V letih 1967-84 je predaval dogmatično teologijo na Urba-
niani, kjer je bil nekaj let tudi njen generalni tajnik.
Po upokojitvi leta 1984 je bil devet let župnik v Žabnicah in rektor svetišča na Sv. Višarjah, nato se je naselil v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico. Leta 1987 je predaval na študijskih dnevih v Dragi. V zadnjih letih je izdal vrsto teoloških del, med drugim pri Goriški Mohorjevi družbi v italijanščini leta 2007 zbirko teoloških esejev Saggi di teología dogmática.
Kočevski rog 2015
Ob 70-letnici povojnih pobojev je somaševanje na obletni maši v Kočevskem rogu 14. junija vodil beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar, ki je tudi pridigal. Peli so mešani zbor Anton Foerster iz Ljubljane pod vodstvom Damijane Božič Močnik in solista Marko ter Bernarda Fink. Skupno z igralcem Ivom Banom so nato nastopili tudi v kulturnem sporedu. Osrednji govor je imel direktor založbe Družina Tone Rode.
Med prisotnimi je bil poln avtobus romarjev iz Gorice, Nove Gorice in Trsta, ki se zbirajo na Srečanjih pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.
Dan pred tem je bila komemoracija tudi pred Barbarinim rovom v Hudi jami.
Digitisk - Digispomin
Zadruga Goriška Mohorjeva je izpeljala in v Trstu ter Gorici predstavila pomemben projekt: dala je digitalizirati in objaviti na spletu 40.000 strani povojnih tržaških in goriških časopisov nekomunističnega tabora. Gre za celotne zbirke naslednjih tednikov: Slovenski Primorec (1945-48), Demokracija (1947-63), Katoliški glas (1949-95), Novi list (1955-95) in Novi glas (od 1996).
Izseljensko društvo Slovenija v svetuje ob stoletnici rojstva ljubljanskega fotografa in pozneje javnega delavca v Argentini Marjana Kocmurja (1914-1990) in ob 70-letnici konca II. svetovne vojne pri Mohorjevi v Celovcu izdalo fotomonografijo Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja.
Kocmur, ki je bil sam kar osem dni kot begunec napoti do Koroške, je zapustil okoli
10.000	fotografskih posnetkov. Tretjina jih je posvečenih umiku preko Karavank in življenju v begunskih taboriščih v Avstriji. Nekaj jih je že sam objavil, na primer v štirih zbirkah pričevanj o revoluciji in vojni Odprti grobovi (Buenos Aires 1965-71), ki jih je uredil pod psevdonimom Franc Ižanec.
Širši izbor fotografij je zdaj na razpolago javnosti v zelo zgovorni knjigi (in na priložnostni razstavi). V knjigi so še zapisi urednikov Boštjana Kocmurja (to je avtorjev nečak, ki je prispeval tudi njegov življenjepis), Tamina Petelinška in Primoža Lampiča (ki je kot docent fotografske umetnosti napisal študijo) pa še Gregorja Čušina in Jurija Pavla Emeršiča.
3
Rajna io4-letna Štefka Ravnik je redno brala Mladiko

V El Cerritu v Kaliforniji je 18. maja preminila najstarejša, skoraj do konca aktivna pripadnica slovenske narodne in verske skupnosti v San Franciscu Štefka Rutar, vdova Ravnik. Na lanski sveti večer je dopolnila 104 leta in za božič, tako kot zadnjih šest desetletij, prepevala v tamkajšnji nekoč povsem slovenski cerkvi Božjega rojstva.
Štefka Rutar seje rodila v Tolminu in postala učiteljica. Zaradi njene narodne zavesti so jo oblasti kmalu premestile v severno Italijo, vendar se je avgusta 1931 omožila z živinoz-dravnikom Antonom Ravnikom (1898-1988) in se naselila v njegovem rojstnem Kanalu. Imela sta štiri otroke, ki so vsi aktivni v slovenski skupnosti v San Franciscu, ostali pa so navezani tudi na Primorsko.
Takoj po vojni je Štefka Rutar Ravnik ponovno nastopila kot učiteljica, najprej v Kanalu, nato v Nabrežini, kjer jo imajo nekdanji učenci še vedno v lepem spominu. Še pred razmejitvijo so se Ravnikovi preselili v Gorico, leta 1951 pa v Kalifornijo. Poprijeti je bilo treba za vsako delo, Anton pa je s časom dobil službo med raziskovalci tako cepiva proti poliomelitisu kot različnih virusov na univerzi v Berkeleyu.
PUBLICISTIČNI PODVIGI GIORGIA BANCHIGA
Upokojeni dolgoletni glavni urednik beneškega štirinajstdnevnika Dom Giorgio Banchig je v zadnjem obdobju poskrbel za nekaj dragocenih knjig, posvečenih njegovi ožji domovini. Izšle so pri zadrugi Most iz Čedada.
V	slovenski in italijanski izdaji je prišel med ljudi ponatis njegove ilustrirane zgodovine Benečije, ki nosi naslov Benečija, Ko se mala in velika zgodovina srečata (v it. verziji: Slavia - Benečija, Una storia nella storia). Vsaka ima po 385 strani. Ilustracije so delo Morena Tomasetiga. Italijanska besedila je prevedla Jelka Daneu Cvelbar, za analitična kazala pa je poskrbela Maria Banchig.
Že pred tem pa je izšla tudi pregledana in dopolnjena izdaja z opombami in kazali znanih vojnih dnevnikov beneškega župnika Antona Cuffola. Prva izdaja je izšla leta 1985, še prej pa je slovenski dnevnik pod naslovom In večno šumi Nadiža izhajal v nadaljevanjih v Mladiki v letnikih 1981-83.
Kot je znano, je Cuffolo vzporedno pisal dnevnik v slovenščini in italijanščini, vendar z različnimi poudarki in podrobnostmi. Tudi obravnavano obdobje je nekoliko različno.
V	tej knjigi, ki šteje 633 strani, je na prvem mestu slovensko besedilo z naslovom Anton Cuffolo, Moj dnevnik z važnimi dogodki od leta 1938 do leta 1946 (str.
1-253), sledi italijanski del: Antonio Cuffolo, La seconda guerra mondiale vista e vissuta nel »focolaio« della canonica di Lasiz (str. 255-592). V knjigi so še kazala, fotografije in uvodna beseda msgr. Marina Oualizze.
WALTER BANDELJ IVOVI PREDSEDNIK SSO
Dne 17. aprila je bil na Opčinah redni občni zbor Sveta slovenskih organizacij. Predsednik te krovne organizacije Drago Štoka, ki je prebral temeljno poročilo, po treh mandatih (prvič je bil izvoljen leta 2005) ni več kandidiral za to mesto.
Delegati, ki so jih med drugimi pozdravili tržaški župan Roberto Cosolini, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, poslanka Tamara Blažina, podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec, deželni odbornik za kulturo Gianni Torrenti in predsednik druge krovne organizacije, Slovenske kulturno gospodarske zveze, Rudi Pavšič, so izvolili po pet članov izvršnega odbora za vsako pokrajino, nadzorni odbor in razsodišče.
Na umestitveni seji 6. maja v Čedadu je izvršni odbor izvolil za predsednika SSO Walterja Bandlja. Goriški bančnik Bandelj, rojen leta 1970, ima dolgoletne upravne in prosvetne izkušnje in je med drugim občinski svetovalec Slovenske skupnosti v Gorici. Za podpredsednike so bili izvoljeni Igor Švab za tržaško pokrajino (potrjen), Franka Padovan za goriško pokrajino (prej je bil podpredsednik Bandelj) in Riccardo Ruttar za videmsko pokrajino (pred njim je to mesto zasedal Giorgio Banchig).
Peter Černič v Višjem šolskem svetu Podravnatelj goriškega licejskega pola Trubar - Gregorčič prof. Peter Černič je bil kot kandidat Sindikata slovenske šole izvoljen kot zastopnik slovenskih šolnikov v Višji šolski svet v Rimu.
Alenka Rebula o "veri vase"
Letošnja predavateljica v Dragi, tržaška profesorica na pedagoškem liceju Slomšek, publicistka, pesnica, pisateljica in strokovnjakinja na področju globinske psihologije Alenka Rebula je letos ponatisnila knjigo, ki jo je lani izdala na 566 straneh in v tisoč izvodih skupno z Josipo Prebeg pod naslovom Vera vase, Potovanje v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju. Ilustrirala jo je Jasna Merku.
Druga, dopolnjena izdaja je izšla v dveh zvezkih (318 in 313 strani), ponovno v tisoč izvodih. V 26 poglavjih je v knjigi s pomočjo razlag, vaj in pričevanj orisana pot, ki vodi iz glavnih zapletov v odnosih - s starši, partnerji, a tudi okoljem na splošno. Nastala je ob delavnicah, ki jih vodi Rebulova in jih je obiskalo že več sto ljudi. Z bralci vzdržuje stik tudi preko svojega spleti-šča www.alenkarebula.com.
Že 54 Srečanj pod lipami v Gorici
Kulturni večeri, poimenovani Srečanja pod lipami, so v Gorici postali nepogrešljivi del ponudbe Kulturnega centra Lojze Bratuž in Krožka za družbena vprašanja Anton Gregorčič. Večinoma ob četrtkih se v poletni in zimski sezoni skoraj vsak teden vrstijo ali res pod lipami na prostem na dvorišču Centra ali pa v njegovi komorni dvorani. Poleg goriških in tržaških Slovencev pritegujejo tudi rojake s širšega območja Nove Gorice.
Srečanj, ki so se začela julija 2013, je bilo do letošnjega avgustovskega premora kar 54. Posvečena so bila predvsem pogovorom z izbranimi osebnostmi iz zamejstva, matice, Koroške in zdomstva. Nekaj je bilo okroglih miz, tudi z italijanskimi gosti, nekateri večeri pa so imeli čisto poseben značaj: komemoracija Slavka Avsenika s posegi pričevalcev, filmom in glasbo 6. avgusta; proslava Dneva državnosti (v sodelovanju s Konferenco za Italijo Svetovnega slovenskega kongresa, ki je svojo tradicionalno prireditev tokrat »preselila« v Gorico) 19. junija, ko je bil gost večera politik Janez Janša; srečanje vseslovenskega pomena o medvojnih dogodkih in spravi med tržaškim zgodovinarjem Jožetom Pirjevcem, ki je dejaven tudi v Zvezi borcev, in mladim predsednikom protikomunistične veteranske organizacije Nova Slovenska zaveza Petrom Sušnikom 9. julija.
Prireditelji Srečanj pod lipami so dali pobudo tudi za občuteno avtobusno romanje v Kočevski rog, kjer sta bili 14. junija maša in komemoracija ob 70-letnici povojnih pobojev.
Kulturni center Lojze Bratuž vČ?5	Krožek Anton Gregorčič
za družbeno-politična vprašanja
70 LET POZNEJE
Peter v	Jože
SUSNIK	PIRJEVEC
Predsednik Nove Slovenske zaveze
Zgodovinar
Srečanje bo vodila Erika Jazbar. Četrtek, 9. julija 2015, ob 20.30 Kulturni center Lojze Bratuž
Delovanje Kulturnega centra Lojze Bratuž in Krožka Anton Gregorčič podpirajo
8
REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
«O
> j freñwij H (Miiil
sl.: +39 0481 531445 Fax: +39 0481 547748 kcl.bratuz@libero.it V.le/Drev. XX Setiembre 85 - Gorica
Tel.: +39 0481 537447 krozek.gregorcic@gmail.com V.le/Drev. XX Setiembre 118 Gorica
Primerek vabila na Srečanja pod lipami.
45. Festival narodno zabavne glasbe Števerjan 2015
V dneh od 3. do 5. julija je bil v Števerjanu 45. Festival narodno-zabavne glasbe. Nastopilo je 24 ansamblov, izmed katerih jih je 11 nastopilo v finalu.
Osrednjo izmed številnih nagrad, nagrado za najboljši ansambel na festivalu, in Trofejo Frančišek
Borgia Sedej je prejel ansambel Ognjeni muzikanti iz Žej pri Komendi.
Nagrada občinstva je šla ansamblu Kvintet slovenskih deklet iz Ribnice.
Odprtja festivala se je udeležil tudi slovenski predsednik Borut Pahor, ki je bil na obisku pri števerjanski županji Franki Padovan.
Že 27. junija so v Števerjanu ob 45-le-tnici festivala in 70-letnici Radia Trst A pripravili v živo priljubljeno radijsko oddajo Glasba po željah. Zaželene skladbe je izvajal Gorenjski kvintet.
Vseslovenska srečanja
Poleti so se zvrstila že tradicionalna vseslovenska srečanja.
Izseljensko društvo Slovenija v svetu je ob 70. obletnici umika čez Ljubelj 28. junija priredilo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani 22.Tabor Slovencev po svetu z mašo, nastopom skupine RAST XL1V iz Argentine, okroglo mizo pričevalcev, ki so po koncu 2. svetovne vojne morali zapustiti Slovenijo, in ogledom razstav Toneta Oblaka Zapustil sled sem svojih korenin ter pok. Marjana Kocmurja Umik čez Ljubelj.
V prostorih Državnega zbora v Ljubljani je bilo 2. julija XV. Vseslovensko srečanje, ki so mu dali naslov Slovenke in Slovenci v tujini za uspešno Slovenijo. Udeležence so pozdravili predsednik DZ Milan Brglez, predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Ivan Hršak in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc. Osrednje govore pa so imeli prva zagovornica porabskih Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Koleš, predsednica Koordinacije slovenskih društev v južni Nemčiji Gabrijela Žagar in odgovorni urednik Novega glasa iz Gorice Jurij Paljk.
Na Ptuju je bilo 4. julija v priredbi Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu celodnevno 6. srečanje Dobrodošli doma z bogatim in pisanim programom.
Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov sta 2. avgusta priredili na Sv. Višarjah 27. Romanje treh Slovenij. Kljub dežju se je zbralo veliko rojakov. Najprej je imel predavanje tržaški časnikar Ivo Jevni-kar, in sicer na temo 70 let po dogajanju, ki je spremenilo vse »tri Slovenije«. Nato je v svetišču vodil somaševanje in pridigal upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.
Boris Pahor o »rdečih trikotnikih«
Pri veliki italijanski založbi Bom-piani so izdali novo knjigo žepnega formata tržaškega pisatelja Borisa Pahorja Triangoli Rossi, I campi di concentramento dimenticati (Rdeči trikotniki, Pozabljena koncentracijska taborišča). Z njo je želel opozoriti na politične internirance, ki so se aktivno upirali nacifašizmu. Skupno s prof. Tatjano Rojc je v treh delih opisal nacistična taborišča, ki jih je sam okusil, druga nacistična taborišča (tudi Rižarno in Ljubelj) ter italijanska fašistična taborišča in zapore.
»Zamejski dan« za RASTXLIV
Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka iz Argentine je tudi letos poslal svoje maturante na obisk Slovenije in na tečaj slovenskega jezika v Ljubljani.
Skupina RAST XLIV, ki se je tudi tokrat predstavila s svojim tiskanim almanahom, ki nosi naslov Slovenstvu v ponos, se je najprej ustavila med Slovenci na Tržaškem in Goriškem. Knjižnica Dušana Černeta že nekaj let prireja za argentinske maturante »zamejski dan«.
Začel se je s 26. junija na letališču pri Ronkah in takoj nadaljeval s kopanjem v Sesljanskem zalivu. Sledilo je srečanje ob prigrizku z nekaterimi predstavniki našega javnega in mladinskega življenja v Mavhinjah. Naslednjega dne je 15 deklet in 9 fantov, ki so jih spremljali trije voditelji, v spremstvu prirediteljev obiskalo Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici in se srečalo z goriškimi javnimi delavci, nakar so si ogledali pomnike soške fronte na Sabotinu.
guncev, izgnancev, ujetnikov in mov, potem ko so okusili marsi-
je zgodb še več.
Tako na razstavi kot v zborniku je predstavljena tudi zgodba »primorskega padalca« Josipa Dolenca.
Med odprtjem razstave so nekaterim sodelavcem podelili naziv »ambasadorja muzeja«. Med njimi je bil tudi tržaški časnikar Saša Rudolf, ki je prepustil muzeju zapuščino očeta prof. Ivana Rudolfa.
UITI!
Bei
2CIII
fifi
T£U
Dr. Jože Markuža, ld je župnik v Zgoniku in Šempolaju, torej v tistem delu goriške nadškofije, ki spada v tržaško pokrajino, je svojo zlato mašo daroval 19. aprila v rojstni Nabrežini, in to po vzhodnem obredu, ki ga je vzljubil med študijem v Rimu.
Štirje beneški Čedermaci na sliki pa so skupno darovali zlato mašo 27. junija v Špetru. To so teolog Marino Qualizza iz Vidma, ki ob sobotah mašuje v slovenščini v Špetru, ob nedeljah pa oskrbuje Dreko; župnik in publicist Božo Zuanella, ki skrbi za Trčmun, Matajur, Sovodnjo in Gorenji Barnas; Mario Gariup, ki župnikuje v Kanalski dolini (Ukve, Ovčja vas, Naborjet, Lužnice) in Dionisio Mateucig, ld je župnik v Žabnicah in rektor svetišča na Sv. Višarjah.
UMRL JE PROF. JOŽE VELIKONJA
V	bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici, kamor so ga sprejeli na zdravljenje nekaj dni prej, je 23. maja preminil znani ameriško-slovenski geograf, nekdanji profesor na tržaških šolah in veliki prijatelj ter sodelavec Mladike in študijskih dnevov v Dragi dr. Jože Velikonja.
Rodil seje 17. aprila 1923 v Ljubljani v družini primorskega pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga kot idejnega nasprotnika komunizma junija 1945 v Ljubljani obsodili na smrt in ga kljub invalidnosti usmrtili. Jože, kise je oblikoval pri Tomčevih mladcih, je med vojno študiral, pod nemško okupacijo pa je bil pri primorskih domobrancih v Trstu. S študijem je kot begunec nadaljeval v Rimu in leta 1948 dokončal zemljepis.
Že decembra 1947je prišel za profesorja zgodovine in zemljepisa na tržaške šole, kjer je spoznal svojo ženo, profesorico angleščine Tilly Rus. Do leta 1955, ko sta se izselila v Združene države in imela tri otroke, je bil vključen tudi v kulturno delo na Tržaškem. Napisalje več učbenikov za naše šole različnih stopenj in pripravil slovensko izdajo Visintinovega Zemljepisnega atlasa založbe De Agostini.
V	Amerikije dve leti delal v tovarni, nato je znova študiral v Montrealu in Chicagu, končno pa začel pot plodnega raziskovalca geografije in migracij, publicista ter profesorja na različnih univerzah. Najdlje, do upokojitve leta 1993, je predaval na univerzi zvezne države Washington v Seattlu na zahodni obali. Ves čas je pisal tudi v slovenske liste, vendar ni živel v krajih z močno slovensko prisotnostjo in se je krepko uveljavil v ameriški družbi. Kritično in samokritično je razmišljal o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. S prof. Radom Lenčkom in sodelavci je leta 1973 ustanovil ameriško društvo za znanstveno raziskovanje slovenskih zadev Society for Slovene Studies, ki je znano po svojih simpozijih in publikacijah v angleščini.
Lani je ob robu študijskih dnevov povedal, da seje odločil, da seza stalno vrne v domovino. Nekaj časa je bilv Ljubljani,	D, Jože Velikonjai siikan
31. avgu-
zadnjega pol leta pred smrtjo pa je živel v	sta lani na študijskih dnevih Dra-
Centru starejših Pristan v Vipavi.	ga 2014 (foto: Danijel Devetak).
sr
Umrl je Ivan Bregant
V Križevcih na Hrvaškem je 17. maja umrl zaslužni organizator Marijinega dela ali fokolarinov arh. Ivan Bregant. Rodil seje 8. avgusta 1938 v Celju v družini primorskega begunca, kirurga Marija iz Podgore. Med vojno seje družina umaknila v Gorico, kjer seje tudi ustalila.
Omenjenemu verskemu gibanju se je približal leta 1964, dve leti kasneje pa ga je ustanoviteljica Chiara Lubich skupaj z dvema sodelavcema poslala v Jugoslavijo, da bi pomagali pri razvoju gibanja, ki je že pognalo korenine. Vpisal seje na arhitekturo v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1994. Takrat se je preselil v Križevce, kjer so ustanovili center fokolarinov za jugovzhodno Evropo. Od leta 1966 do 2008 je, najprej skupaj z Raffaelejem Bronzinom, koordiniral gibanje v bivši Jugoslaviji, Romuniji, Bolgariji, Moldaviji, nekaj let tudi na Madžarskem in v Albaniji. Zato je veliko potoval. Kot arhitekt pa je med drugim pripravil idejne načrte za cerkve v Mostah (Ljubljana), Ankaranu, Portorožu, Semedeli in pa v tujini.
Tavčarjeva Suprema avventura
Tržaški pesnik, pisatelj in esejist Ivan Tavčar (Trst, 1943), ki objavlja v slovenščini, italijanščini in nemščini, je svojim številnim knjigam, pretežno poezije, letos dodal več kot 400 strani debel izbor verskih razmišljanj in krajših esejev o cerkvenih in duhovnih vprašanjih (Giovanni Tavčar, Suprema avventura, Riflessioni e meditazioni religiose, Edizioni Segno).
"Zapustil sled sem svojih korenin"
Ob 70-letnici begunstva je Izseljensko društvo Slovenija v svetu v sodelovanju z drugimi ustanovami In društvi v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani 23. junija priredilo večer samospevov slovenskih in argentinskih skladateljev ter poezije slovenskih izseljenskih pesnikov Srečanje dveh svetov. Nastopili so izbrani recitatorji, pevski in istrumentalni solisti.
Pred tem pa je bilo odprtje razstave o izjemno bogati ustvarjalnosti Toneta Oblaka iz Buenos Airesa, kot tudi slikovne monografije o njegovem življenju in delu "Zapustil sled sem svojih korenin", ki sta jo uredila sin in hčerka Mirjam ter Toni Oblak, spremno besedo pa ji je napisala Katica Cukjati.
Uspešni podjetnik, ki se je rodil 28. decembra 1933 v Vrbljenju pri Ljubljani in je v Argentini na čelu
velike in zavedne slovenske rodbine, je ves prosti čas posvetil organizacijskemu in kulturnemu delu, načrtovanju gradbenih podvigov, izdelovanju scenografij za gledališke igre, spominske proslave, božične, velikonočne in druge prireditve v Našem domu v San Justu in drugod med rojaki pod Južnim križem. Njegova posebna ljubezen pa je rezbarjenje in kiparstvo, ustvarjanje zlasti nabožnih predmetov in motivov, o čemer, predvsem o upodobitvah Marije Pomagaj, smo v Mladiki že poročali. Vse to je v razkošni knjigi dokumentirano s fotografijami in reprodukcijami.
Razstavo so pozneje postavili še v Šentjoštu nad Horjulom, kjer so Toneta Oblaka tudi počastili s posebnim priznanjem, saj je leta 1995 zasnoval njihovo Kapelo mučencev. Primerno bi bilo, da bi razstavo in monografijo spoznali še v drugih krajih matice in zamejstva.
_____________________________________________________J
Obrazi slovenske literature
Goriški slavist in pesnik David Bandelj je pri založbi Univerze na Primorskem Annales v Kopru izdal zbirko desetih esejev s skupnim naslovom Obrazi slovenske literature.
Zbornika Temelj prihodnosti in Resnica in sočutje
Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne in začetka totalitarnega režima je Nova Slovenska zaveza kot izredno številko svoje revije Zaveza na 298 straneh izdala zbornik 14 razmišljanj in esejevTemeij prihodnosti. Uredil ga je Lenart Rihar.
Ognjišče pa je izdalo v zborniku razmišljanja, ki so nastala na spomladanskih javnih oddajah Radia Ognjišče, pobude Resnica in sočutje ter Teološke fakultete v Ljubljani. Na 96 straneh sta ga uredila prof. Janez Juhant in časnikar Alen Salihovič. Na okroglih mizah v Celju, Novem mestu, Ljubljani, Novi Gorici, Veržeju in Mariboru so se strokovnjaki različnih področij poglobljeno ukvarjali s problemom resnice in sprave v slovenski družbi.
IZJEMNO meddobje
Ob 60-letnici Slovenske kulturne akcije so v Argentini z letnico 2014 objavili izjemno bogato številko svoje kulturne revije Meddobje. Označena je kot št. 1-4 letnika XLVIII. in kot 195 publikacija SKA. Ob glavnem uredniku Tonetu Mi-zeritu sta v uredništvu še predsednica SKA Katica Cukjati in urednik za Evropo Lev Detela.
Uvodno misel je prispeval pisatelj Zorko Simčič, v prvem delu pa sledijo “redni” prozni sestavki, študije, intervju z arh. Marijanom Eiletzem, ocene in drugi zapisi. Strani 123-318 so nato posvečene 60-letnici SKA z objavo krajših zapisov in širokim izborom zdomskega pesništva, proze in esejistike, nekrologov v zadnjih petih letih umrlih članov in predstavitvijo zdomskih likovnih ustvarjalcev.
za smeh in dobro voljo ':mmmm
»Kako se je začelo?« je vprašal psihiater svojega novega pacienta.
»Najprej sem ustvaril nebo in zemljo!«
ojs?
»Znate pisati?« vpraša član izpitne komisije.
»Ne.«
»Kaj pa brat?«
»On je še bolj neumen kot jaz!«
c-*?	■ & -"ftp
Sveže poročen parje stal na avtobusni postaji. On nasmejan, ona s solzami v očeh.
»Pa kaj ti je draga?« jo je vprašal. »Saj sem te lepo vprašal, če si za poročno potovanje z velikim vozilom s šoferjem!«
‘''fc? TT&?
»Tisti tvoj prijatelj, kije bil sinoči pri nas, je odnesel odeje in brisače!«
»Ali je bilo vse skupaj kaj vredno?«
»Seveda, saj sva jih šele pred tremi meseci odnesla iz hotela!«
o*? nfc?
Vse ima po starših: po mami modre oči, po očetu rdeč avto...
- & &■
Gospod Lokar se pritoži pri elektrikarju: »Že nekaj tednov vas prosim, da pridete popravit hišni zvonec!«
Ta pa odgovori: »Že trikrat sem šel mimo vaše hiše in pozvonil, pa mi nihče ni odprl.«
•*> - ^
Me ljubiš, dragi?
Seveda te.
Ali bi jokal, če bi umrla?
Pa še kako!
Pokaži, kako bi jokal.
Najprej umri!
& &•- •
»Ali si moreš misliti! Kovačeva sta se lani ločila, sedaj pa sta se že pobotala in se nameravata ponovno poročiti,« na dolgo poroča prva opravljivka.
»Uf, kakšni časi! Sedaj se človek še na ločitev ne more več zanesti,« vzdihne druga.
Povodni konj pripoveduje drugemu povodnemu konju:
»Pravkar sem se vrnil s severnega tečaja. Pa ni bilo tako fantastično, kot obetajo.«
»Res? Zakaj pa ne?«
»Pingvini so me sprejeli zelo ledeno.«
Na polkovnikovem vrtu je krt. Polkovnik ukaže mlademu vojaku, naj ga gre ubit. Čez nekaj minut se vojak vrne in polkovnik ga vpraša: »Torej si ga ubil?«
Vojak odvrne: »Seveda sem ga, namenil sem mu kruto smrt: živega sem zakopal!«
& • &■
»Veste zdaj pa imam vaših malomarnosti že dovolj!« pokara glavni zdravnik mlajšega kolega.
»Kaj pa je spet narobe?« vpraša in zardi mlajši zdravnik.
»Malomarno ste izpolnili mrliški list.«
»Kako? Nemogoče!«
»V rubriko 'Vzrok smrti' ste napisali svoje ime.«
Vsako leto pride škof na obisk v vaško šolo, ki jo je kot otrok sam obiskoval. Otrokom postavlja vedno ista vprašanja. Zato je župnik v prvo vrsto posedel svoje najboljše učence. Tako škof najprej vpraša Tineta: »V koga veruješ?«
»V Boga Očeta.«
Potem vpraša njegovega soseda Toneta: »In ti?«
»V Boga Sina.«
Tedaj škof preskoči Florijana in vpraša dečka v tretji vrsti: »In ti gotovo veruješ v Svetega Duha?«
»Ne, gospod škof, v njega veruje Florijan!«
Ste poravnali^
naročnino?
\__________________________________J
Celoletna naročnina 30,00 €.
Letalska pošta: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €,
Avstralija 65,00 €.
Poštni račun: 11131331; uprava Mladike, Ulica Donizetti 3 v Trstu (pon.-pet. med 9. in 17. uro).
Bančni račun: Zadružna kraška banka - Banca di
Credito Cooperative del Carso (IBAN: IT58 S089 2802
2010 1000 0016 916; SWIFT: CCRTIT2TV00).

920152680,6
DNEVNIK O LASTOVIČJEM GNEZDU
lahko dobite
v Tržaškem knjižnem središču TS360 na Trgu Oberdan št. 7 v Trstu v Katoliški knjigarni na Travniku, piazza Vittoria št. 25 v Gorici osebno na našem sedežu v ulici Donizetti 3 naročite po telefonu na 040 3480818 ali po e-mailu na uprava@mladika.com
Evelina Umek
SIDRISCE SPOMINA
Marco Manin
JOSIP PANGERC
SEST VELIKIH \ S PRIMORSKEi
^"OCMHMETULJEV,
"“vm*p,viinäov
Boštjan Dvorak
ŠEST VELIKIH VEŠČ S PRIMORSKEGA
M-l S-O-S L
° košuta
Marco Manin