Tehnokracija proti birokraciji
KDO SE BOJI REVOLUCIJE
Who's afraid of Jean Paul Sartre? Kdo se boji revolucije? S temi pikrimi vprašanji so kulturni kronisti v drugi polovici letošnjega leta komentirali sodelovanje J. P. Sartra s »proletarsko levico« v Franciji. Ta majhna intelektualna skupina, ki zase trdi, da nadaljuje
1277
tradicije pariškega maja 1968, je v listu »La cause du peuple« pozivala na totalno antinasilje kot edino možnost upora obstoječemu nasilju. S skupino, ki je nekakšna francoska varianta ameriških črnih panterjev, in z njenim revolucionarnim mesianizmom pa se je začel identificirati tudi J. P. Sartre. V začetku letošnjega leta je prevzel funkcijo direktorja njenega glasila, potem ko sta bila njegova prednika, najprej Jean-Piere Le Dantec in za njim Mi-chel Le Bris, aretirana in zaradi pozivanja k uporu obsojena prvi na dvanajst, drugi pa na osem mesecev zapora.
Toda nihče se ni zato dotaknil J. P. Sartra. Francoska policija je še naprej plenila vsako številko lista in skrbno sledila študentom, ki so ga skrivoma ponujali po ulicah, ter jih pošiljala za rešetke. Nato pa se je pojavil na pariških ulicah še sam Jean Paul Sartre s Simone de Beauvoir in Francoisom Triffaultom in v nasprotju od študentov glasno in policiji pred očmi delil zaplenjene številke lista. Toda zopet se ni ničesar zgodilo, razen da so nekega junijskega dne policisti vendar za dve uri zadržali filozofa in pisatelja, nato pa se mu opravičili in ga izpustili. Pomota se je očitno pripetila zaradi slabe obveščenosti varnostnih organov. »Zakaj me vendar ne zaprete«, je ob neki priliki, ko je bil na sodišču kot priča, vprašal J. P. Sartre sodnika. Ta pa se mu je samo spoštljivo nasmehnil.
Revolucija se je spremenila v grotesko. To tudi v primeru najvidnejšega predstavnika »proletarske levice« Aliana Gesmaira, docenta priro-doslovne fakultete na Sorboni in enega od treh protagonistov študentske revolte maja 1968, ki je po dveletnem skrivanju moral oktobra letos stopiti pred neko pariško sodišče. »Ko bomo prišli na oblast,« je, kot so poročali, zabrusil sodišču Alain Gesmair, »ne bo več pravice za nekdanje izkoriščevalce, niti ne pravice do eksistence...« Toda ko
v. v.
1278
mu je sodišče odmerilo za hujskanje k uporu 18 mesecev, se zanj niso zavzela pariška proletarska predmestja, pač pa je protestiral golističen Figaro Litterare, češ da sodba zaradi nekih revolucionarnih besed »pomeni resno nevarnost za svobodo govora in nepričakovani triumf za revolucijo, ki nima argumentov zaledja in ne mučenikov«.
Vsaka revolucionarna utopija, ki izgubi stik z resničnostjo, se spremeni v tako grozljivo grotesko. Vendar zmota revolucionarnega mesianizma, je pisal letos v nekem eseju Leszek Kolakovv-ski, ni pojav samo našega časa, marveč spremlja vso človeško zgodovino-Enako neuspešno se pojavlja v religioznem mišljenju, kot v posvetnih doktrinah. Pa vendar ji ljudje vedno znova zapadejo, misleč, da se lahko v enem samem skoku preselimo z dna pekla prav na vrh neba, čeprav nam zdrav razum šepeta, da je pot k popolnosti daljša, težja in tembolj negotova, čimbolj slab je ta svet in čim večje so njegove stiske, piše Kolakowski.
Neuslišana težnja po mučeništvu J. P. Sartra in revolucionarna retorika Alaina Gesmaira pred pariškim sodiščem pa nista edina in ne najpomembnejša epiloga majskih dogodkov. Ti so inspirirali tudi drugačna razmišljanja o družbeni in intelektualni krizi današnjega sveta pri Rogeru Garaudvju, Andreju Gorzu, Alainu Tourrainu in mnogih drugih. Predvsem pa so inspirirali revolucionarno prakso socialističnih gibanj v Franciji in v Evropi sploh. Zato se vprašanje »Kdo se boji še revolucije?« nanaša lahko samo na revolucionarni mesianizem »proletarske levice« in njenih maloštevilnih intelektualnih glasnikov.
Toda kako se je znašel v tej groteski J. P. Sartre, veliki filozof in pisatelj našega časa, ki je tako prepričljivo nekaj desetletij ob vsakem pomembnejšem političnem dogodku budil sodobno zavest? V današnji krizi sveta je J. P. Sartre s tem zadnjim angažmajem zares
le zgodovina in konec nekega obdobja tristo leti. Ne spominja na revolucijo, marveč na Diderota in razsvetljensko prakso.
Tik pred svojo smrtjo je o njem zapisal drugi veliki Francoz, pisatelj Francois Mauriac, naslednje: »Sartra žeja po mučeništvu. Toda mučeništva ni, če ni tudi krvnikov ... J. P. Sartre pa je po svoji naravi neozdravljivo pohleven. Če želi ali ne, z vsakim svojim nastopom, tudi kadar poziva k nasilju, poziva pravzaprav k miru. Dokler živi, se nikomur ni kaj bati. Tako je ljubeznivo blag, da ni nikomur nevaren, in umrl bo kot svetnik.«
V. V.