Kako izgleda naša 8 letna šolska obveznost Pogosto se ponašamo Slovenci s svojim šolstvom, ki da dosega v državi zavidno višino. Vendar ne bo škodovalo, ako našo šolo premotrimo v luči stvarnosti ter sodbo podkrepimo ali izpremenimo. Vsekakor nadkriljuje slovenska šola šolstvo v drugih banovinah, tako po letih šolanja, kakor tudi po šolskemu obisku in številu učencev. Kljub z zakonom uvedeni 8 letni šolski obveznosti, se v drugih banovinah praktično izvaja, razen redkih izjem, le 4 letna obvcznost. V muslimanskih predelih se še dozdaj ni posrečilo v celoti pridobiti za vstop v šolo tudi žensko mladino, ki poleg visokega števila slaboobiskujočih učencev višajo število analfabetov. Vse to imamo v vidu, ko govorimo o višini šolstva v naši državi. In se pri tem nekoliko samoljubno nasmehnemo, zaverovani v naše šolstvo in kulturo. Ako pa opazimo kakšne napake na našem prosvetnem polju, zamižimo in si mislimo, da je pri nas še vedno dosti boljše kakor v drugih banovinah. Tako varanje samega sebe je pa škodljivo. Treba je šolstvo smotrno razvijati v vedno popolnejše orodje splošne ljudske izobrazbe. Zakonodajalec je z Zakonom o narodnih šolah v 1. 1929. razdelil šolo v nižjo in višjo ljudsko šolo. Prva, to je nižja šola je splošno obvezna, brez olajšav in tvori nekakšno občo višino ljudske izobrazbe; druga, to je višja ljudska šola, pa kakor izgleda iz olajšav danih za delo, tvori že nekako višjo ljudsko izobrazbo, ki ni tako hudo potrebna in zato ali predčasno izšolanih! K temu številu moremo prišteti še upornike, ki jih ni mogoče na noben način, ne z avtomobilom, ne s kopitom, pripraviti v šolo. Po nekaterih krajih pa po 1. aprilu, ko učenci, deležni olajšav, zapuste šolo, obsedi samo še nekaj učencev z učiteIjem, ki žalostno gleda opuščeni razred. Tako je, ne povsod, pa v mnogih krajih, da se je bati videza splošnosti, z našim toliko hvaljenim šolstvom. Zopet vidimo, da meščanska šola sprejema vedno več ukaželjne kmetske mladine, ki bo tvorila novo kulturnejšo plast podeželja in ki bo v kritičnem nasprotju s premajhno osnovno šolsko izobrazbo. Vse te nezdrave razmere na polju naše 8 letne šolskc obveznosti pa so nastale po uvedbi Zakona o ljudskih šolah, ki predvideva vpis v 1. razr. šele s 7. letom starosti. Naš kmet je bil navajen, da je otrok po dovršenem 14. letu starosti ostal doma, zdaj pa ob rednem šolanju dovrši ljudsko šolo šele s 15. letom. In za ta zadnje leto so največje bitke, ker se dekleta že sramujejo svojih oblik, fantje pa velikosti. Ker Zakon o ljudskih šolah pozna samo izpričevalo o dovršeni nižji in dovršeni višji ljudski šoli, je vsa množica učencev, ki so dosegli predčasno izšolanje, čeprav po lastni krivdi, obsojena in apredcljena z izobrazbo prvih štirih šolskih let, čeprav ima uspešno dckončanih 7 šolskih let. Vse to bi moglo izostati, ako bi se učenci vpisali v 1. razred osnovne šole s 6. letom. Treba je izvajati čisto jasne in določene zaključke: Ali naj dosedanja določila ostanejo še za naprej v veljavi in z njimi kal sporov med starši in učitelji ter nereden obisk in nepopolna 8 letna šolska obveznost? Ali naj določbe za nižjo ljudsko šolo v enaki strogosti, glede olajšav, veljajo tudi za višjo ljudsko šolo? Ah naj višja ljudska šola še za naprej ostane polovičarska v svoji splošno izobraževalni vrednosti? Izbrati moramo med šolo in večjo ali manjšo potrebo otroka za delo, s tem pa tudi med resnično 8 letno šolsko obveznostjo in med potjo k stopnji šolstva v drugih banovinah. Db. ^t^&sl^Ji^ in predčasne odpuste iz šole. Tako je mogoče po Zakonu o nar. šolah že v 5. šolskem letu pridobiti olajšave pouka, ki trajajo polnih 5 delavnih mesecev, to je polovico šolskega Ieta. V 6. šol. letu je otrok deležen istih olajšav, v 7. šol. letu pa že more doseči izšolanje — in to, ako naj se posploši, prikazuje našo »8 letno« šolsko obveznost! Ne trdim, da se vsi učenci poslužujejo teh ugodnosti, trdim pa, da se jih posluži tako visoko število, da je to na škodo višine splošne narodne izobrazbe, zlasti v bodočnosti. Olajšave in predčasne odpuste opravičujejo družinske, gmotne in socialne razmere. Te pa so v prošnjah v večini primerov pretirano navedene, tako, da prošnje navadno dosežejo svoj namen. Učitelj stoji pred težko izbiro, ali da prošnjo priporoči, ali da jo zavrne. Zlasti v nekaterih krajih in pri nekaterih veljakih je nevarno prošnjo zavrniti, ker je učitelj takoj proglašen za ljudskega nasprotnika, ki ne doume kmetske potrebe in prosvete. Prosvetna banska oblast skuša to povodenj prošenj za olajšave in izšolanja zajeziti s ponovnimi okrožnicami, težjimi pogoji in skrajšanimi termini. To so pa samo začasni ukrepi, ki ne morejo ustvariti trajnih, pravilnejših pogojev za zdravo in višjo ljudsko izobrazbo. Kolikokrat kmet toži in jadikuje okoli učitelja, da mu prošnjo priporoči, po ugodni rešitvi pa hladnokrvno izjavi, da otroka sicer ni potreboval doma, pa ker ima sosedov fant olajšave, tudi njcgova hči ni več hotela hoditi v šolo. Tako je upravičena trditev, da je v nekaterih oddelkih do 50 % otrok deležnih olajšav