Božidar
Legenda o svetem Juriju
Sveti Jurij je bil doma v Aziji. Ko je bil 20 let star, je grozila domači vasi silna nevarnost. V terani hosti nad vasjo je prebivala strahovita pošast, zmaj, grozen kot sam peklenski satan.
Ta grda žival je napravljala ubogim ljudem veliko škodo. S svojim ogrorrmim telesom je povaljala vse prelepo žitno klasje po njivah. Vse zrnje je pomečkala in potlačila v prst. Da, še na ovce se je spravila in jih davila in žrla. Tudi Ijudi, ki so delali na polju, je v svoji požrešnosti zgrabila iu s plugom vred pogoltnila. Noben kmet, noben pastir, nobena žival ni upala reč iz vasi.
Matere in dekleta so jokale. Obupane so prosile može in fante, naj se zbero in vsi skupaj gredo nad zmaja.
Pa so se res zbrali v gostilni in pili na dobro zdravje in večji pogum. Nato so pograbili krampe in motike in kose in vile in vriskajoč in pojoč šli v hosto nad zmaja.
Pijani so kričali in izzivali. Grda pošast se je zbu-
dila   iz   spanja.   Leno   je   zarenčala   in   zaškripala   z
zobmi.   Ko  so  junaki  to slišali,  so  pometali kose  in
• motike in vile proč, pa jo ubrali s prestrašnim vpitjem
nazaj v vas, v varno gostilno.
118
Tani so si ohladili svoj silni strah z močnim žganjem iii vinom.
»Ali smo ga!« so se bahali. »Samo še enkrat gremo nad zverino, pa bo po njej! Že daiies smo ga. skoro do mrtvega!«
»Jaz sem ga suuil z vso močjo v rebra,« je vpil lažnivi konjederec.
»Kar smešjio je bilo slišati, kako so zmaju šklepetali zobje od strahu!« je visoko piskal krojač.
»Morebiti nam bo ponoči še uše],« so ugibali drugi.
In ženske so bile silno ponosne na svoje hrabre varuhe.
Medtem, ko so se junaki tako bahali in se Jegali, je zajahal mladi Jurij belega konjiča. S seboj je vzel <lolgo sulieo. Pri cerkvi je skočil s konja, ga privezal pri vratih, sam pa je stopil v eerkev, pred oltar.
»Gospod Bog,« je molil, »mi ljudje smo slabi in nič ne zmoremo brez tvoje moči in tvojega blagoslova. Glej, vate zaupam v svoji slabosti. Daj, da zmagam kruto zver, ki nas straši in uničuje!«
In se je globoko poklonil ter zajahal. Z molitvijo na ustnili, povešenih oči je jezdil proti gozdu.
Ko je jezdil mimo gostilne, so pijanci odpirali okna in zbadali: »No, Jurček, 110, Jurček!« On je pa preslišal njih sramotcnje ter v molitvj, ne v jezi, pregibal svoje ustnice.
Pred hosto se je ustavil. Ganjen se oklene sulice in prosi Boga: »Gospod, ti bodi zdaj pri men.i! Ne zapusti me!«
Spodbode konja in drzno skoči v hosto. Zmaj, pre-senečen, dvigne glavo. Mladeniču pokaže svoje strup bruhajoče žrelo.
Jurij se ga pa ne ustraši. Z vso silo uavali nanj. Porine mu sulico globoko noter v odprto žrelo, da ga zabode v srce.
Od bolečin zmaj zarjove in se parkrat prevrže, nato pa obleži mrtev v črni krvi.
Jnrij z velikim trudotn izpuli sulico iz zmajevega žrela in se vme domov. V obraz je bled, ustnice mu trepečejo, tako zelo ga je prevzel orjaški boj z zmajem.
Pri gostilni mu trkajo ob okna. »No, Jurček!« Pa samo za hip. Beseda jim zamre, ko opazijo, kako kaplja od sulice črna kri in kako je beli konjiček ves krvav do vratu.
In vsi pridrve iz gostilne in Jurija gledajo in vprašujejo. Jurij pa nič ne odgovori. Molče jezdi do cerkve.
Stopi v cerkev in se zahvali Bogu. Ljudje pa stojijo zunaj cerkve pri okrvavljenem konju. Ko pride Jurij iz cerkve, naprej molči. Odjezdi doraov in zapre vrata za seboj.
»Pojdimo v hosto pogledat!« so rekli ljudje.
»Ali si videl, kako je od sulice kapljala kri?« je visoko piskal krojač.
»Ali ste videli, kako je bil konj ves krvav?« se je čudil konjederee.
»Ali ste videli, kako je bil Jurijev obraz bled?« so vpraševali drugi.
Tako so se menili in prišli do hoste. Bali so se in tresli. da nihče ni upal več naprej. Z očmi so bodli v mrak, če se zmaj res več ne giblje. Ko niso slišali ne dihanja ne renčanja, so se upali celo prav blizu, in res — pred njimi je ležal grdi zmaj mrtev, v črni krvi.
Zavriskali so ljudje in šli v vas in zbrali po lilevih dvajset najmočnejših volov. Deset so jih vpregli pri zmajevi glavi, deset pa pri zmajevem repu. Ker so pa voli vlekli vsak na svojo stran, ni šlo naprej. In tudi zmajevo truplo se ni pretrgalo.
Tedaj so odvezali vole pri repu in vse vpregli pri zmajevi glavi. Voli so potegnili, in po grmovju je za-pokalo. Mlada drevesca so se lomila, ko so Ijudje vlekli velikansko zver iz hoste.
Osem dni so jo potem vozili po sosednjih vaseh in se bahali z njo. Potem so jo potopili v morje.
Od onega dne ni mlademu zmagcrvalcu niliče več rekel: »No, Jurček!« ampak so vsi s spoštovanjem iz-rekali: sveti Jurij! Tisti pa, ki so ga hoteli še posebno počastiti, so mu rekli po latinsko:  sanctus Georgius.