Zapuže
Preučevanje preteklosti slovenskega naroda marsikdaj odkriva tudi žalostne trenutke iz življenja naših Ijudi in krajev. Številne vojne, naravne nesre-če, nalezljive bolezni, potresi, požari izpričujejo, da nam življenje v preteklosti ni bilo vselej z rožicami posuto. Z malokatero hišo in rodbino pa se je usoda tako poigrala kakor z znamenito gostilno »Pri sle-pem Janezu« v Zapužah.
V noči od 14. do 15. aprila 1895 je Ljubljano in okolico prizadel močan potres. Po prvem sunku ob 23.20 so Ijudjezbežali iz hiš ter na prostem čakali na razplet dogodkov. Gospodar in gospodinja gostilne Pri slepem Janezu pa nista uspela uteči usodi. Smrt ju je doletela, ko se je v spalnici podrl strop. Njega so našli mrtvega na tleh, ko je očitno hotel zbežati iz sobe, njo pa še v postelji, pokrilo z blazino čez glavo, kar je seveda ni rešilo pred strašnim koncem. Le mala enoletna Rezika,njuna hčerka. je ostala živa.
Že naslednje leto, 11. septembra 1896, pa je ne-sreča ponovno obiskala gostilno »Pri slepem Jane-zu«. V dopoldanskih urah je pričel goreti hlev. Iz Šentvida je takoj prihitel na pomoč načelnik tam-kajšnjih gasilcev Anton Belec (leto pred tem je izde-lal in postavil Aljažev stolp, o čemer smo že pisali) s svojimi tovariši, iz opekarne stavbne družbe v Kose-zah pa strojnik z dvokolesno brizgalno. Gasilci so uspeli pogasiti požar ter obvarovati sosednja, s slamo krita poslopja, kljub temu pa je bilo na hlevu, ki so ga baje zažgali cigani, veliko škode. To sta samo dva dogodka iz zgodovine obstoja in delovanja go-stilne, ki že v naslovu nosi nesrečno ime. Najbolj usoden trenutek zanjo pa je nastopil pred nekaj leti, ko so gostilno ob razširitvi Celovške ceste podrli. Prav tu, ob Celovški,nekdaj Cesarski cesti, je dolga leta slepi Janez nudil gostoljubje popotnikom, ki so se iz Ljubljane podajali na Gorenjsko. Bil je skoro zaščitni znak vasice Zapuže, ki je še pred dvesto leti štela domala dvajset hiš, danes pa — prav tako kot sosednje Dravlje — živi le še v spominu starejših
Ijudi. Slepi Janez je imel hišno številko trinajst in morda si bo kak vraževerni bralec prav zaradi tega ustvaril svojo razlago za nesrečne pripetljaje pri tej hiši.
Najsi bo tako ali drugače, »slepega Janeza« ni več. Prav tako tudi ne znamenite gostilne Žibert na bližnji Trati. Obe sta se umaknili štiripasovni Celov-ški cesti. In medtem ko Žibertše deluje, saj se je pre-selil v sosednje poslopje, se je »Slepi Janez« do-končno vdal usodi. Nanj nas spominjata le še mo-gočni kostanj ter vodnjak z letnico 1875. Takrat ga je namreč postavil Franc Šušteršič, tridesetletni gospo-dar, ki je dvajset let pozneje v ruševinah svoje hiše dočakal žalostni konec. Kostanj in vodnjak pa nista le spomin na gostilno »Pri slepem Janezu«, pač pa tudi osamljen kotiček nekdanje domačnosti v tem
betonskem delu Ljubljane.                   .    .   ....
1    '                         Andrej Mrak
Zanimive skulpture
V medvoškem Donitu se je s skulpturami v lesu in lignitu predstavil upokojeni rudar Franc Trebušak \z Trbovelj. Po 45 letih dela v rudniku je pričel delati skulpture v lesu in lignitu, kamor je prenesel vso svojo Ijubezen do narave in tež-kega rudarskega poklica in v teh hotenjih ned-vomno uspel.