44
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovou.
VI. Pismo. Dragi stric!
Pri rake« k i postaji smo zapustili železnico in se peš podali proti cerkniškemu jezeru. Vem, da bi, ljubi striček, radi brali natanjčen popis tega imenitnega jezera; al ker nam ga je naš K r i ž n o g o r s k i v „Novicah" že pred nekimi leti tako lepo popisal, Vam raji pošljem popis njegov, kakor da bi Vam vse luknje in luknjice, požiravnike in požiravčke, parme in spelje itd. iznova na dolgo popisoval. Tudi je najtoeniši popis slaba podobica proti lastnemu pogledu. Trebalo bi debelih bukev, ne pa kratkega lističa, ako bi hotel vse imenitnosti tega nad- in podzemeljskega sveta popisati.
Ko smo stopili na pervi griček od Rakeka proti Cerknici , se nam je odpetla krasna cerkniška dolina. Kadar Španjol stopi na Pireneje. zakriči: „Viva muchos afios!" Smešen pozdrav! Slovenec ffinjen o lepoti narave reče čedniše: „Slava Bogu na višinah!" Ta pozdrav sem večkrat cul, ko me je kakšen Slovenec peljal na visoko goro. To je znamenje pobožnega duha,  kteri dije v narodu našem.
Ne morem Vam, dragi stric, povedati, kako serčno so nas spiej li prečastiti gosp. tehant cerkniški, kako dobro nas gostili in prijazno sprem jali sem ter tje na ogledu  Cerknice.
Prebivavci cerkniške doline so krotek in prijazen rod; ženski spol je manji kakor okoli Ljubljane, tudi možaki niso tako plečasti kakor prebivavci gori od Ljubljane proti Kranji. „Stoffwechsel" ni enak. Akoravno dobrotljivo jezero nekoliko skerbi za živež tukajšnih prebivavcev, vendar vse to ne doseže, in naši Notranjci morajo z rokodelstvom, izdelovanjem lesene posode in lesenega orodja ljubega kru-heka si zasluževati. Kar pa serce potnikov posebno razveseljuje > je množina cerkev in cerkvic v tem jezerskem koritu. Vse pričuje pobožni, verni duh kranjskega Slovenca. Al cerkve so tu večidel ubožne, in hitro se vidi, da nismo v cerkvenem okrožji nekdanjega solnogradskega metropolita. Prek Drave na Štajarskem in Koroškem, posebno na nemških straneh teh pokrajin, najdeš velikanske cerkve in dobro oskerbljene fare; al premisliti moramo, da je solnograški višji škof bil souverain, in prednja straža za politiko nemških cesarjev.
Vreme nam ni bilo najbolje. Iz Slivnice so copernice pošiljale hladen veter in dež. V Val vazo rji jih najdete, dragi stric, lepo namalaue, kako iz duple v zrak letajo. — Blagi Val v a zor je imel   še dosti   s coper.iicami opraviti.
Jezero je ravno ta letni čas bilo prazno vode, tako, da smo lahko vse večje požiravnike pogledali. Najde še se v tej okolici lepa kopa slovenskih topiških imen kakor Nart, Levišče, Karlovca, Benatki, Retje, Ponikva, Vod o nos itd., ktere bi v slovensko pismenost spet upeljati mogli, namesto da tako zoper vse slovnične postave kujemo novakinje. Kdo nam bode zapisal različne imena rib in perutnine jezerske, ki v ustah tukajšnih prebiva vcov živijo? Arjavke, liske, pasavce, kreplice, pandi rke, piule je že Valvazor poznal.
Blizo cerkniškega jezera živi sedaj mlad domoljub, kterega vsi čislamo in kteri po domovini dobro sluje. Tudi ^Novice" so njegovo veljavno ime že večkrat prinesle.    Ne
l)   Glej m»j  spis „Usber den Gutt JaruoLiustt  v ravno imenovan em časopisa.
bodemo njegove čednosti razžalili, ako iskrenega domoljuba očitno tukaj imenujejo. Andrej Likar, brat nam po kervi in službi, je že dosti besed in narodnih prislovic otei pozabljivosti; prepričani smo, da bode tudi še skerbel za popis gori omenjenih zoologičnih imen.
Ali kje so tvoji tovarši? — bodete me vprašali, dragi stric, ali nista dva izmed njih naravoslovca „ex profes-sione"? Kaj sta ona delala na jezerskem svetu? — Občudovala in spet občudovala, po globoki Karlove i se plazila kakor jelena po ravnih planinah in sledila po tem in unem. Celo flegmatik je prišel iz obroča in pretergal globoko molčanje. Sinko Merkurjev pa bi bil rad prederl vse pečine, le da bi bil do kraja votlinam prišel. Samo jaz nisem imel veselja v černem svetu; manjkalo mi je svetlobe, po temah pa nerad tavam. Hotli so me moji tovarši prepričati, kako lepo je v teh votlinah in da so enake cerkvenemu domu; eden je vidil velikanske stebre, drugi najlepše arabeske, — al moja nadzemeljska natura ni hotla vsega tega zapopasti. Kurje oči in trudne kosti: vse se je zoperstav-Ijalo grudasti poti, in tako sem se spet prepričal, da ima prislovica angležka dosti jedra:
A man convine'd against his will. Is 6f the same opinion stili s ktero se enači nemška:
Wer iiberzeugt wird wider WiIIen
Bleibt seiner iVleinung doch   i m Stillen.   —
Na prijazno povabilo staroteržkega gosp. farmeštra smo se končavši pot po jezeru peljali v stari Terg h kosilu.    Cerkniški vozotaj je kluseti  tiral
Ueber Stock und Steine Und dorch griine Haine prek čez   Dane,   kjer   smo   serčno   pozdravili   rojstni   kraj našega pridnega domoljuba  Kosmača Danskega.
Da je tudi v (ozkem koritu enkrat jezero bilo, brez dvombe „lacus lugeus" starih pisateljev, je že naš slavni Poženčan dokazal. O poldne pridemo pod razvaline stare Terpe, kjer so se nekdaj proti mogočnemu Caesaru tako hrabro branili stari ilirski Japudi. Na bregu, kteri se sedaj veli Ulaga, smo pregledovali staro zidovje, in se v duhu zarinili v nekdanjo dobo silnega Rimljana, ki — kakor nam naš Vodnik poje — je „siroko razsajal pri sedem sto let", da so resnične besede našega pevca:
Kdo najde IHetulo
fn Terpo moj  grad ? Emona, Skardona
Ste komaj spoznat'!
Kaj je vendar gnalo mogočnega Caesara v te nerodovitne kraje? Kaj nek druzega, ko želja po lovu narodov! ;,Da se rimska soldateska ni doma spuntala, jo je gnal častilakomni vojskovodja na plen"  —  piše Dio Cassij.
Ves svet je tukaj luknjast, ravnina in gora javorniška; stanovališča prebivavcov pa se ujemajo z blagoslovom te okolice. Na re čj e slovensko je čisto — pa nekako težko. Na zadnji slovki čujes vsigdar močen navdar. Glasnik o zvišujejo večidel v u. Nošnja je zlo takošua, kakoršna Kranjcov okoli Ljubljane. Možki nosijo radi lajbelce iz rudečega sukna, ženske pa peče nosijo gladke in ne na temenu, ampak v zatilniku zvezane. O narečji še morem pristaviti, da prebivavci teh dolin tako silno ne izbijajo samoglasnikov kakor Gorenci. Da ta gorenska navada Verbovčanom ne dopada, že tako veste, dragi stric, ker soglasni ki so le kostnjak, glasniki  pa meso besed.
Naj Vam se povem, striček dragi, da smo po prestalem dolgem predpoldanskem trudu prav globoko segali v polne sklede, ki so nam jih prijazni gosp. fajrnošter postavili na mizo in da tukaj so se zenačili vsi temperamenti. Prav zidane volje smo bili. Da so vsi gosti pri obedu imeli veliko veselje tudi nad Vašim verbovškim sinkom, in da so mu glasno terčili „živio!u, naj Vam povem le zato, da vidite, da gostoljubnost slovenska ni nikjer prazna beseda! — Da ste  mi zdravi!                                Vaš                         Vicko.