Vcrsho stanfe Ą Psisffi. Dvajset let bo minulo letos meseca novembra, ko komunisti vladajo Rusijo. Napeli so vse siie, da bi uničili vero, a ni se jim posre.ilo. V listu »Meč« v Varšavl z dne 21. marca čitamo naslednje poročilo o verskem stanju v Rusiji: »2e je preteklo mnogo let, ko v Moskvl nismo slišali zvonenja. Zunanja oblika mesta se je spremenila. Na stotine cerkva je izginilo, na drugih so uničene kupole. Kjer so še kupole, so iz njih sneti križi in na njih vise rdeče zastave. Duhovnikov ni videti v duhovniški obleki. Na prvi pogled je pravoslavna cerkev v Rusiji izginila na zunaj in boljševiki so zmagali stoprocentno. Toda ta utis je varljiv. V poslednjem času se verski čut vzbuja pri raznih slojih naroda. In tudi uradna sovjetska politika je nekaj popustila v odnosu do cerkve. Seveda tega popuščanja ne smemo pretiravati. Na zunaj se je to kazalo v tem, da je v minulem letu krajevnim obiastem bilo prepovedano preganjati cerkev. Po nedavnih uradnih poročilih večja polovica prebivalcev vzdržava svoje odnose k cerkvi. S tem se samo potrjuje, kar je tuj opazovalec že davno videl. Vera se pcfživlja v značilni meri pri mladini in ne samo pri starejših, kakor je prej trdila sovjetska oblast. Ne glede na to, da javno spoznavanje vere more škodovati pri elužbeni karijeri, je vendar pri ljudskem Stetju 40% prebivalcev izjavilo, da se še priznavajo vernim. Toda število verujočih je neizmerno večje. V Rusiji je zdaj okrog 30.000 pravoslavnih župnij. Da nastane župnija, se mora po zakonu podpisati vsaj 20 prebivalcev, kl vzamejo na-se odgovornost za vse delo župnije. Na ta način je takih javnih delavcev pravoslavne cerkve najmanj 600—700.000. Pripeti pa se, da je takih ustanoviteljev župnij dostikrat veliko več kot zahteva zakon. Vsi ti ljudje stoje kot poroki s svojim imetjem in častjo za denarne in davčne obveznosti, ki jih ima cerkev do države. Še pred nekaterimi leti, ko je divjal javni boj zoper vero, so take može preganjali in so jih pošiljali v Izgnanstvo. Nova konstitucija, kl je priznala nekaj državljanskih pravic duhovnikom, je tudi podprla delovanje cerkvenih krogov. V vaseh se trudijo, da bi zboljšali pravni položaj duhovništva. Dela se na to, da bi duhovniki kot agronomi in uradniki bili ravnopravni drugim uradnikom v kolhozih. Bolj in bolj se tudi zahteva, da bi oblast priznala cerkvene praznike in da bi _e take drd ne sklicevali razni shodi. Toda vsak optimizem, da bi se izvršila sprava med oblastjo in cerkvijo, bi bila velika zmota. Resnično je samo to, da je nacijonalni kurz zboljšal odnose do pravoslavne In do vseh drugih ver. Kot politični faktor se pravoslavna cerkev še dolgo ne more vzeti v račun. Za njeni duhovni upliv jo čaka še težka borba. Protiverska propaganda je v Rusiji še vedno na dnevnem redu, le da se vodi bolj previdno. »Izvestja« od 10. marca t. 1. poročajo, da je število borbenih brezbožnikov od petih milijonov udov padlo na dva milijona. A tajnik zveze brezbožnikov Olešuk smatra to številko za preveliko in trdi, da je število brezbožnikov inanjše. In še tl ostali brezbožniki niso borbeni, kot bo bili prej, marveč krotki ter so se več ali manj spravili z verskimi navadami ruskega naroda. Zvezi brezbožnikov so prej dejansko jako močno pomagall komsomolcl. Sedaj je ta pomofi odpadla. Komsomolsko izdajateljstvo »Molodaja Gvardija« je popolnoma opustilo izdajo vsake protiverske literature. Tudl ddavski klubi sistematično odklanjajo prošnje brezbožnikov, da bi pri njih prirejali protiverska predavanja In lekcije. Največji udarec zvezi brezbožnikov po pisavi »Izvestij« pa prizadeva to, ker so njeni člani malo Izobraženi. Za kulturno borbo proti verujo.im brezbožniki niso sposobni. Cerkovniki se nauče marsikaterih reči, duhovnikl imajo pridige o novi konstituciji. Za take pridige so izdelane posebne teze. Brezbožniki ne morejo proti tej delavnosti ničesar postaviti.« Tako se glasi zanimivo poročilo. Kakor se vidi, se v Rusiji vendar dani. A. K.