GEOGRAFSKI OBZORNIK GEOGRAFSKI OBZORNIK leto 2019 letnik 66 številka 2 GEOGRAFSKI OBZORNIK strokovna revija za popularizacijo geografije Izdajatelj: Zveza geografov Slovenije, p.p. 306, 1001 Ljubljana Za izdajatelja: Igor Lipovšek ISSN: 0016-7274 Odgovorna urednica: Ana Seifert Barba Uredniški odbor: Dejan Cigale, Primož Gašperič, Mojca Ilc Klun, Drago Kladnik, Miha Koderman, Peter Kumer, Irena Mrak, Miha Pavšek, Anton Polšak, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Ana Vovk Korže in Igor Žiberna Upravnik revije: Primož Gašperič Terminološki in jezikovni pregled strokovnih člankov: Drago Kladnik Elektronski naslov uredništva: geografski.obzornik@gmail.com Medmrežje: http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskiobzornik/tabid/302/Default.aspx Tisk: Collegium Graphicum d.o.o. Naklada: 600 izvodov Cena: 3 € Transakcijski račun: 02010-0014166331, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana Izid publikacije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih poljudnoznanstvenih periodičnih publikacij. Izhaja do 4-krat letno kot enojna ali dvojna številka. Geografski obzornik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugod. Uredništvo si pridružuje pravico do (ne)objave, krajšanja, delnega objavljanja prispevkov v skladu z uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Prispevke pošljite natisnjene in po elektronskem mediju na naslov in elektronsko pošto uredništva. Poslanih prispevkov ne vračamo. Revija je vključena v SCOPUS. GEOGRAPHIC HORIZON professional magazine for popularization of geography Publisher: Association of Slovenian Geographers, p.p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenia For the publisher: Igor Lipovšek ISSN: 0016-7274 Responsible editor: Ana Seifert Barba Editorial board: Dejan Cigale, Primož Gašperič, Mojca Ilc Klun, Drago Kladnik, Miha Koderman, Peter Kumer, Irena Mrak, Miha Pavšek, Anton Polšak, Tatjana Resnik Planinc, Uroš Stepišnik, Ana Vovk Korže and Igor Žiberna Administrator: Primož Gašperič Terminology and language review of professional articles: Drago Kladnik E-mail: geografski.obzornik@gmail.com www: http://zgs.zrc-sazu.si/Publikacije/Geografskiobzornik/tabid/302/Default.aspx Print: Collegium Graphicum Price: 3 € Number of copies printed: 600 copies Bank account: 02010-0014166331, Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenia The magazine is indexed in SCOPUS. This publication was co-financed by the Slovenian Research agency. Fotografija na naslovnici: UČBENIK ZA 3. RAZRED OSNOVNE ŠOLE Vir fotografije: ARHIV KNJIŽNICE ODDELKA ZA GEOGRAFIJO IZ VSEBINE GEOGRAFSKEGA OBZORNIKA 4 Darko Ogrin Oris razvoja geografske misli na Slovenskem 14 Ida Knez Račič, Lucija Miklič Cvek Digitalni katalog 100 knjižnih del Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 24 Rosana Cerkvenik, Borut Peric Dvesto let raziskovanja in razvoja turizma v Škocjanskih jamah Nekoč sem z nečakom sedela v Lutkovnem gledališču. Gledala sva predsta vo Svinjski pastir, ki je bila otrokom zelo všeč, saj so se zraven veliko smejali in komentirali. Predstava je prišla do dela, ko je svinjski pastir želel od princeske najprej en poljubček, nato deset in na koncu kar 100 poljubčkov. Eden od otrok je v vsej svoji otroški iskrenosti osuplo izdahnil: “100!!!”. In tako kot je 5-letne otroke osupnilo dejstvo, da želi svinjski pastir od prin ceske kar 100 poljubčkov, je tudi nas letos navdušilo dejstvo, da ljubljanska uni verza praznuje prvo stoletje svojega obstoja. Kljub temu, da je naša univerza v primerjavi z nekaterimi evropskimi relativno mlada, se s svojimi programi in znanjem ter uspehi študentov postavlja ob bok najboljšim. Njenemu praznovanju se je seveda pridružil tudi Oddelek za geografijo s Filozofske fakultete v Ljubljani. Tukaj se je začela torej uradna pot naše geogra fije, iz katere so v tem stoletju vzklile različne inštitucije, društva in zveze. Na bralo se je tudi ogromno pomembne strokovne literature o čemer priča zbrani katalog pomembnih del knjižnice oddelka. Ob prvem stoletju univerze pa mineva tudi 200 let od prvega turističnega obiska Škocjanskih jam. Krasoslovje je tesno povezano s slovensko geografijo, saj jo je postavilo na zemljevid svetovne geografije. Torej, draga Univerza in Oddelek za geografijo ter Škocjanske jame, vse najboljše! Ana Seifert Barba, urednica GO3 IZVLEČEK V letu 2019 Univerza v Ljubljani praznuje 100-letnico delovanja. Ob ustanovitvi sta bili za geografijo predvideni dve stolici. Zaradi kadrovskih težav so se predavanja iz geografije začela spomladi 1920. Z ustanovitvijo univerze se je slovenska geografija institucionalizirala in vzpostavila stik s takrat modernimi geografskimi tokovi v razvitem svetu. Pred tem je bila zelo razvita šolska geografija, geografske vsebine so bile zelo zastopane tudi v različnih potopisnih, domoznanskih in narodnobuditeljskih delih. V prispevku so prikazane glavne poteze zgodovine geografije na Slovenskem, po začetku njene akademske poti in s poudarkom na razvoju Oddelka za geografijo FF UL. Ključne besede: zgodovina geografije, razvoj slovenske geografije, 100-letnica, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. ABSTRACT In 2019 University of Ljubljana celebrates 100 years of its founding. At its establishment there were two chairs planned for the Department of Geography. Due to personnel problems lectures began only in spring 1920. Slovene geography became institutionalised along with the University founding and established contact with then modern geographical currents in the developed world. Before that mainly school geography advanced along with travelogues, local studies and patriotic works. This paper displays main historical developments in the academic path of Slovene geography with an emphasis on the development of Department of Geography at the University of Ljubljana. Key words: history of geography, development of Slovene geography, Department of Geography, Faculty of Arts, University of Ljubljana. 4 GO Avtor besedila: DARKO OGRIN, dr. geografije Oddelek za geografijoFilozofske fakultete Univerze v Ljubljani Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: darko.ogrin@ff.uni-lj.si Avtorji fotografij: DARKO OGRIN, IRMA POTOČNIK SLAVIČ, MATJAŽ REBOLJ, ARHIV ODDELKA ZA GEOGRAFIJO FF UL COBISS 1.04 strokovni članek Z vidika obstoja neke ustanove je sto let spoštljiva doba, v kateri si sledijo različne razvojne faze, ki jih spremljajo vzponi, padci in obdobja stagna­cije. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ni pri tem nobena izjema. Formalno se je študij geografije pri nas, in s tem tudi institucionalizacija vede, začel z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919, dejansko pa zaradi kadrovskih težav s prvimi predavanji Arturja Gavazzija spo­mladi 1920 (Bohinec in Savnik 1972). To ne pomeni, da pred tem na našem ozemlju in v povezavi z njim ni bilo dejavnosti in del, ki jim lahko oznako geografska pripišemo v najširšem pomenu te besede. Zato lahko razvoj geogra­fije na Slovenskem v grobem razdelimo na čas pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in po njem. V prvem obdobju je imela geografija prevladujoč deskrip­tivni značaj, pri čemer je bilo v ospredju odkrivanje, opisovanje in kartografsko prikazovanje sveta in domačih krajev. Razvita je bila šolska geografija, v času pomladi narodov v 19. stoletju je imela geografija pri nas tudi zelo pomemben domoznanski in narodnobuditeljski pomen. Po ustanovitvi univerze je sloven-ska geografija počasi vzpostavila stik s takrat modernimi geografskimi tokovi v svetu in se začela razvijati kot razlagalna in pojasnjevalna veda o razporeditvi pojavov na Zemljinem površju, ki jo zanima kompleks odnosov med pokraji­notvornimi prvinami ter človekom in njegovim okoljem. Namen prispevka, ki v veliki meri črpa iz splošnih prikazov razvoja slovenske geografije (Bohinec 1925; Ilešič 1969; Plut 1989; Vrišer 2002; Klemenčič. in Klemenčič 1999), je na kratko orisati zgodovino naše vede v predinstitucionalnem obdobju in po njem ter izpostaviti najpomembnejše segmente njenega razvoja z mislijo, da sedanja geografska zgradba temelji na ramenih naših predhodnikov. Od antike do 19. stoletja Besedo geografija za opisovanje Zemlje so poznali že stari Grki, vendar v antiki, v srednjem veku in obdobju velikih geografskih odkritij niso poznali specializi­rane discipline s tem imenom in tudi ne »poklicnih geografov«. Z geografijo so se ukvarjali učenjaki različnih profilov, geografija je bila le ena od panog, ki so se ji posvečali, saj so k znanosti pristopali na celosten način. V antiki so nastale prve kartografske upodobitve in opisi ozemlja ob severnem Jadranu in s tem tudi današnjega slovenskega ozemlja. Grški viri (Hekatej iz Mileta, Skilaks, Psevdo-Skimnos) so zelo skopi, prevladujejo opisi obalnih predelov (Zlobec 1999; Ogrin 2017). Med opise je vpletenega tudi veliko mi-tološkega gradiva, na primer mit o potovanju Argonavtov po Podonavju in čez sedanje slovensko ozemlje do Jadrana. Več zapisov in kartografskih prikazov je iz časa rimske zasedbe in prodiranja Rimljanov na vzhod, ko je ozemlje dobilo večji strateški pomen. Prikazano je na Ptolemajevi karti Evrope in na Tabuli Peutingeri­ani, opisano je na več mestih v Strabonovi Geografiji. Najbolj temeljiti so opisi v delu Plinija Starejšega Historia Naturalis. Podrobno so navedena ljudstva, ki so poseljevala ozemlje ob severnem Jadranu, našteti so pomembnejši kraji in razda­lje med njimi, opisane so tudi plovne reke in njihov značaj (Plinij Starejši 2013). V srednjem veku je izvirnih geograf­skih opisov in zemljevidov ozemlja ob severnem Jadranu malo. Težišče razvoja geografije se je prestavilo v muslimanski svet, učenjaki v Evropi so se v glavnem sklicevali na antične vire (Ogrin 2018). Pri kartografskih upodobitvah sveta so prevladovale tako imenovane orbis-terrarum (O­ T) karte. Na izpopolnjeni različici ene od njih, Ebstorfski karti sveta iz 13. stoletja, je Koroška verjetno pr­vič poimenovana kot “Carinthia”. Še prej, v 12. stoletju, je Guido Pisano narisal zemljevid zahodnega Rim-skega cesarstva, kjer se na ozemlju današnje Slovenije nahaja napis “Ca-rantanos”, kar je verjetno prvo kar­tografsko delo s poimenovanjem slo­venskega ozemlja (Gašperič 2007). V 12. stoletju je deloval tudi Herman Koroški (Hermanus de Carinthia), ki se je spoznal s tedanjo islamsko znanostjo in sodeloval pri prevajanju arabskih del v latinščino (Zečić in Škamperle 2005). Na začetku novega veka se je zelo po­večalo število kartografskih upodobi­tev sedanjega slovenskega ozemlja, pa tudi gostota in zanesljivost topograf­skih informacij. V Izoli je večji del svojega življenja deloval kartograf in horograf Pietro Coppo. Iz leta 1525 je njegov zemljevid Istre s sosednjimi pokrajinami, ki velja za najnatančnejši prikaz tega polotoka do srede 18. sto­letja. Coppo je izdelal še več kot 20 zemljevidov sveta in njegovih delov ter pripravil opis Istre in tedaj pozna­nega sveta (Terčon, Bonin in Čerče 2001). V 16. stoletju je današnje slo­vensko ozemlje prikazano na kartah Benečana Bologniusa Zalteriousa in avstrijskega kartografa Wolfganga Laziusa, prav tako v atlasih, ki so jih izdajali Ortelius, Mercator, Hondius in drugi. Iz 17. stoletja sta pomembna zemljevida Štajerske avstrijskega topo­grafa in kartografa Georga Matthäusa Vischerja in Kranjske domačega po­lihistorja Janeza Vajkarda Valvasor­ja. V 18. stoletju so bili za slovensko ozemlje izdelani prvi tematski in zelo natančni vojaški zemljevidi. Med naj­večje dosežke zagotovo spada zemlje­vid Kranjske, ki ga je leta 1744 izdelal Janez Dizma Florjančič (Gašperič 2018). Opisi slovenskega ozemlja in njegovih posameznih delov so zastopani v tujih kozmografijah in domačih horografi­jah in topografijah, med drugim tudi v Kozmografiji Sebastiana Münstra (1544). Od vseh slovenskih pokra­jin je bil v času od 15. do 18. stoletja največkrat predstavljen sedanji obalni del Slovenije in sicer v sklopu opisov Istre, ki je tedaj spadala pod Beneško republiko. Najbolj tehtno in celovito delo, ki vsestransko prikazuje večji del sedanjega slovenskega ozemlja, je horografija Slava Vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja iz leta 1689. Stoletje za Valvasorjem je narav­ne razmere Kranjske in sosednjih de­žel predstavil Balthazar Hacquet, ki je posebno pozornost namenil kraškim pojavom. Zaradi sodobnosti pristopov in kakovosti dela ga štejemo za pred­hodnika in utemeljitelja krasoslovja (Kranjc 2017). Na sedanjem slovenskem ozemlju so živele ali iz njega izhajale tudi nekatere osebnosti, ki so prispeva­le k napredku evropske znanosti in boljšemu poznavanju sveta v njiho­vem času. Leta 1549 je Vipavčan Žiga Herberstein (Sigismund von Herberstein) izdal knjigo Mosko­vski zapiski (Rerum Moscoviticarum Comentarii), s katero je Evropo po­drobno seznanil s tedaj zelo slabo poznano Rusijo (Herberstein 2001). Podobno je tudi Benedikt Kuripe-čič v opisu poti od Ljubljane do Ca-rigrada (1531) prispeval pomembne informacije o naravnih in družbenih razmerah na delu Balkanskega polo-toka, ki so ga zavzeli Turki (Kuripešić 2001). K izpopolnitvi podobe sveta so med 17. in 19. stoletjem prispeva­li tudi nekateri misijonarji s Sloven-skega. Pri raziskovanju Kalifornije je na prehodu iz 17. v 18. stoletje sode­loval Marko Anton Kappus. Pol sto­letja pozneje je Evropo z razmerami na Kitajskem seznanjal Ferdinand Avguštin Haller von Hallerstein, ki je v Pekingu postal dvorni astronom. V 19. stoletju so pri raziskovanju notranjosti kontinentov sodelovali Irenej Friderik Baraga, ki je deloval ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, Ignacij Knoblehar in njegov sode­lavec Martin Dovjak, ki sta razisko­vala ob Belem Nilu v Afriki (Frelih 2009), ter Janez Klančnik, ki je kot prvi Evropejec prišel do porečja sre­dnjega Konga. Slika 2: Zemljevid sedanjega slovenskega ozemlja in sosednjih pokrajin iz Münstrove Kozmografije (zbirka starih tiskov: Darko Ogrin). 19. stoletje V 19. stoletju je geografija v najbolj razvitih okoljih naredila preobrat od do tedaj prevladujočega deskriptiv­nega pristopa k znanstvenemu raz­pravljanju o problemih. Na Sloven-skem pa so za geografska označevali dela z domoznansko, potopisno, kro­nistično in podobno tematiko. Z iz­jemo nekaj posameznikov, med kate­rimi izstopa Alexander Georg Supan, ki pa znanstvene kariere ni zgradil v slovenskem prostoru, geografije v novem smislu tako rekoč ni bilo. To ni presenetljivo, saj na Slovenskem ni bilo univerzitetnega središča ali druge organizacije, na primer geo­grafskega društva, ki bi načrtno gra­dilo znanstveno geografijo in sledilo sodobnim tokovom. Višjo razvojno stopnjo je dosegla šolska geografija, kjer so se z učbeniki uveljavili Vin-cencij Fereri Klun, Blaž Kocen, sle­dnji tudi kot izvrsten šolski kartograf (Bratec Mrvar 2009), Fran Orožen in Janez Jesenko. Jesenko je pisal zelo kakovostne geografske učbenike, ki so upoštevali najnovejša dognanja stroke in pomenijo tudi začetek slo­venske znanstvene geografske termi­nologije (Bratec Mrvar s sodelavci 2008). Temelje slovenskemu domoznanstvu sta položila kustosa ljubljanskega muzeja Dragotin Dežman in He­nrik Freyer. Razmahnilo se je po letu 1848, ko je dobilo zagon slovensko narodno gibanje, ki se je zavzemalo za združitev vseh pokrajin poselje­nih s Slovenci v eno politično enoto. Pomemben član tega gibanja je bil Peter Kozler, ki je izdal zemljevid ozemlja, poseljenega s Slovenci, in pripravil njegov geografski opis. Delo na geografski predstavitvi slovenskih dežel je nadaljevala Slovenska mati-ca z izdajanjem zbirke Slovenska ze­mlja, kjer so bile avstrijske upravne pokrajine, poseljene s Slovenci, opi-sane z geografskega, zgodovinskega, kulturnega in gospodarskega vidika. Slovenska matica je bila leta 1863 ustanovljeno društvo, ki je skrbelo za izobraževanje slovenskega naroda ter izdajanje poljudnih in znanstve­nih knjig. Do ustanovitve Univerze v Ljubljani leta 1919 ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1939 je bila najvišja znanstvena usta-nova in je imela tudi svoj »zemljepi­sni odsek« (Kranjec 1964). Svetovno geografsko raven je od geo­grafov, ki izhajajo iz slovenskega pro-stora, na prehodu iz 19. v 20. stole-tje dosegel Alexander Georg Supan (Cigale in Ogrin 2016). Že kot uči­telj v Ljubljani je spremljal sodobne tokove v geografiji, ki se je v drugi polovici 19. stoletja pod vplivom dar­vinizma usmerjala predvsem v fizično geografijo in okoljski determinizem, terv njihovem duhu v nemškem je­ziku napisal učbenik za srednje šole. Znanstveno-raziskovalno pot je začel z geomorfološkimi in klimatološkimi študijami, pisal je oceanografske raz­prave, z regionalno geografsko mono-grafijo o Avstro-Ogrski pa si je zagoto­vil eno vodilnih mest med nemškimi geografi. Skoraj 25 let je bil urednik ugledne revije Petermanns geographi­sche Mitteilungen, njegovo življenj­sko delo je knjiga Osnove fizičnega zemljepisa (Grundzüge der physischen Erdkunde), najbolj izvirno pa Smerni­ce splošne politične geografije: prirodo­slovje države (Leitlinen der allgemeinen politischen Geographie: Naturlehre des Staates). Od geografov, ki so delovali na Slovenskem, lahko največ odsevov sodobnih geografskih tokov najdemo, razen pri Jesenku, v delih Simona Rutarja in Ferdinanda Seidla (Ilešič 1969). Institucionalizacija slovenske geografije Akademsko pot je geografija na Slo­venskem začela z ustanovitvijo lju­bljanske Univerze leta 1919, ko sta bili zanjo predvideni dve stolici, za fizično geografijo in antropogeografi­jo. Zaradi pomanjkanja ustrezno izo­braženega domačega kadra je bil leta 1920 za prvega rednega profesorja za geografijo imenovan Dalmatinec Ar­tur Gavazzi. Gavazzi je začel z delom leta 1920, ko je bil v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ustano­vljen tudi Geografski inštitut, predho­dnik sedanjega Oddelka za geografijo. Gavazzi je poskrbel za tehnične po­goje študija, uredil in opremil pro-store, poskrbel za knjižnico in zbirko zemljevidov ter opremil fizičnogeo­grafski laboratorij. Delo Geografskega inštituta je povezal z vodenjem Zavo­da za meteorologijo in geodinamiko, ki so ga leta 1921 priključili ljubljanski Univerzi. Študij geografije je potekal po vzoru avstrijskega študijskega sis- Slika 4: Svetozar Ilešič ob spominski plošči Antonu Meliku na njegovi rojstni hiši v Črni vasi na Barju leta 1982 (vir: Arhiv Oddelka za geografijo FF UL). tema (Gavazzi 1922). Prvi študenti in diplomanti geografije so leta 1922 ustanovili Geografsko društvo Slovenije (Bohinec in Savnik 1972), predho­dnika sedanje Zveze geografov Sloveni­je, ki je prerastlo v osrednjo stanovsko organizacijo slovenskih geografov in leta 1925 začelo izdajati Geografski ve­stnik, najstarejšo slovensko strokovno geografsko revijo. Po odhodu Gavazzija v Zagreb je bil leta 1927 na njegovo mesto izvoljen Anton Melik, ki je nato s Svetozar­jem Ilešičem od leta 1933 do konca šestdesetih let 20. stoletja kreiral študij in znanstveno usmerjenost slovenske geografije (Gams 2006; Vrišer 1985). Z Melikom je geografija na ljubljanski Univerzi ulovila takrat sodobne med-narodne geografske tokove in se hkrati razvijala kot nacionalna veda. Melik je napisal monumentalno geografsko monografijo o Sloveniji v petih knji­gah. Melik in Ilešič sta skrbela za na­predek pedagoškega in znanstvenoraz­iskovalnega dela, povečeval se je tudi interes za študij geografije. Osnovan je bil seminar in uvedene so bile in-tenzivne terenske vaje. Pri znanstveno­raziskovalnem delu je bil poudarek na geomorfološkem, prebivalstvenem in agrarnogeografskem preučevanju slo­venskih pokrajin. Po drugi svetovni vojni je slovenska geografija pridobila širše možnosti za organizacijski, študijski in vsebinski razmah, vendar sta se Melik in Ilešič vse do začetka šestdesetih let 20. sto­letja sama ukvarjala tako z obsežnim pedagoškim delom, izdajo učbenikov, znanstvenoraziskovalnim delom kot s številnimi pomembnimi družbeno­ Preglednica 1: Pedagoški delavci na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v obdobju 1919-2019 (Vir: Kadrovska služba FF UL, 2019). ZNANSTVENI NAZIV PRIIMEK IME ČAS ZAPOSLITVE Asist. Bat Marjan 1982–1991 asist. Bec Damijan 2014–2015 dr. Benkovič Krašovec Monika 2000–2006 asist. Bobovnik Nejc 2017– doc. dr. Bohinec Valter 1937–1942 doc. dr. Brečko Grubar Valentina 1996–2007 mag. Brinovec Slavko 1979–1982 red. prof. dr. Bufon Milan 1986–1993 doc. dr. Cigale Dejan 1994–1998, 2002– red. prof. dr. Černe Andrej 1977–2016 red. prof. dr. Gams Ivan 1967–1993 red. prof. dr. Gavazzi Artur 1920–1927 asist. Glojek Kristina 2016– red. prof. dr. Gosar Anton 1973–1991, 1992–2002 asist. Hrvatin Mauro 1992–1995 doc. dr. Ilc Klun Mojca 2007– red. prof. dr. Ilešič Svetozar 1933–1975 red. prof. dr. Jeršič Matjaž 1982–1997 dr. Jurinčič Igor 1990–1993 izr. prof. dr. Klemenčič Matjaž 1997–1998 red. prof. dr. Klemenčič Vladimir 1951–1996 izr. prof. dr. Klemenčič Marijan Mihael 1972–2011 izr. prof. dr. Kokole Vladimir 1955–1961 asist. Kosten Zabret Saša 2003–2008 mag. Košak Marija 1979–1981 izr. prof. dr. Krevs Marko 1990– red. prof. dr. Kunaver Jurij 1961–1974, 1986–1999 asist. Kunaver Jelka 1960–1977 mag. Kürbus Terezija 1988–1991, 1992–1992 izr. prof. dr. Kušar Simon 2001– doc. dr. Lampič Barbara 2002– ZNANSTVENI NAZIV PRIIMEK IME ČAS ZAPOSLITVE doc. dr. Leban Vladimir 1962–1976 red. prof. dr. Lovrenčak Franc 1966–2007 dr. Malovrh Vincenc 1946–1948 doc. dr. Medved Jakob 1962–1978 red. prof. dr. Melik Anton 1927–1965 izr. prof. dr. Mrak Irena 1998–2016 asist. Natek Milan 1961–1966 izr. prof. dr. Natek Karel 1999–2019 asist. Nemec Lea 2009–2009 izr. prof. dr. Ogrin Darko 1987– izr. prof. dr. Ogrin Matej 2003– red. prof. dr. Pak Mirko 1962–2003 mag. Pichler Milanović Nataša 2004–2008 red. prof. dr. Plut Dušan 1974–1977, 1978–1990, 1993–2015 dr. Popit Sabina 1996–2004 izr. prof. dr. Potočnik Slavič Irma 1997– red. prof. dr. Radinja Darko 1960–1996 red. prof. dr. Rebernik Dejan 1993– doc. dr. Repe Blaž 1999– izr. prof. dr. Resnik Planinc Tatjana 1992– doc. dr. Rogelj Boštjan 2002– dr. Slavec Andrejka 1989–1996 red. prof. dr. Stepišnik Uroš 2006– izr. prof. dr. Špes Metka 1997–2014 doc. dr. Trobec Tajan 2008– asist. mag. Umek Maja 1984–1991 izr. prof. dr. Vintar Mally Katja 2001– red. prof. dr. Vrišer Igor 1960–1997 dr. Vrtačnik Garbas Katja 2003–2008 izr. prof. dr. Zgonik Mavricij 1956–1957 izr. prof. dr. Zupančič Jernej 2002– red. prof. dr. Žagar Marjan 1960–1980 RAZVOJ GEOGRAFIJE političnimi funkcijami. Melik je leta 1946 spodbudil ustanovitev Geograf­skega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in Zemljepisnega muzeja ter podprl ustanovitev Inštitu­ta za raziskovanje krasa. Prav tako si je prizadeval za ustanovitev inštituta za raziskovanje morja. Kadrovske raz-mere so se izboljšale po letu 1959, ko je tretje predavateljsko mesto zasedel Vladimir Klemenčič, odobrenih in zasedenih pa je bilo tudi več asistent­skih mest. Leta 1961 so Geografski inštitut preimenovali v Oddelek za geografijo, ki se je v naslednjih letih dodatno kadrovsko okrepil. Študij ge­ografije je bil organiziran dvopredme­tno in dvostopenjsko. V okviru sicer enotnega študija geografije so se začele razvijati interne smeri in usmeritve, ki so razen kadra za šolstvo usposablja­le tudi za druge potrebe (prostorsko načrtovanje, turizem, varstvo okolja). Leta 1966 je Oddelek za geografijo uvedel tudi podiplomski študij. Ljubljanska geografija se je v šest­desetih letih 20. stoletja uveljavila tako v takratnih jugoslovanskih kot tudi v mednarodnih krogih. Znan­stvenoraziskovalno delo se je zaradi hitre preobrazbe slovenskih pokrajin v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja ter povečane specializaci­je pedagoškega in raziskovalnega dela razširilo na nova področja: geografijo krasa, funkcijsko zasnovane klima­togeografske, hidrografske in bioge­ografske raziskave, na proučevanje naravnih nesreč, raziskave podeželja in mest zaradi deagrarizacije, urba­nizacije, industrializacije in razvoja turizma, proučevanje narodnostno mešanih območij in podobno. V tem času se je začela veda počasi izvijati iz tradicionalnih okvirov s poudarkom na regionalni geografiji in v ospred­je postavljati probleme pokrajine v industrijski družbi, vplive tranzitne­ga položaja Slovenije, odprtosti Slo­venije gospodarsko razvitemu delu Evrope in probleme obmejnih regij. Zaradi negativnih učinkov industri­alizacije in urbanizacije se je veliko pozornosti posvečalo ekološkim pro-blemom in varstvu okolja (Klemen-čič in Klemenčič 1999). Rezultat mednarodnih stikov članov Oddelka ter njihovega povezovanja z različnimi geografskimi šolami v Evropi in zunaj nje je bila raznolikost konceptov, ki so se pojavili v peda­goškem in znanstvenem delu njego­vih sodelavcev. Zelo tesne povezave je imel Oddelek na primer z nemško socialnogeografsko šolo (Pak 2007) in z geomorfologi ter krasoslovci z različnih evropskih držav in tudi šir­še. Pri metodologiji raziskovanja so se zlasti po letu 1980 vse bolj uve­ljavljale kvantitativne metode, ki so spremljale vpeljavo računalnikov in programskih orodij zanje, predvsem geografskih informacijskih sistemov, tako v raziskovalni kot pedagoški proces. Kadrovski in strokovni ra­zvoj ter potrebe trga dela so vodili v temeljito preoblikovanje študij­skega programa. Poleg pedagoške je bila oblikovana tudi nepedago­ška smer študija, ki je v devetdese­tih letih prejšnjega stoletja prerasla v samostojno smer. Znotraj nje se je izoblikovalo pet usmeritev: geo­grafija krasa, varstvo geografskega okolja, geografija turizma, politična geografija in prostorsko planiranje. Konec istega desetletja je bila opu-ščena dvopredmetna nepedagoška smer, obenem sta bila izenačena A in B predmet. Geografijo je bilo možno študirati kot dvopredmetni pedago­ški ali kot samostojen nepedagoški študij. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 11 RAZVOJ GEOGRAFIJE dročje vključena v interdisciplinarni doktorski študij Humanistika in druž­boslovje. Na prvi stopnji potekata eno­predmetni in dvopredmetni univerzi­tetni študijski program geografije, na drugi stopnji pa magistrski študijski program in magistrski pedagoški dvopredmetni študijski program ge­ografije. Drugostopenjski magistrski študijski program ima pet smeri, dve veliki oziroma A smeri (okoljska in fi­zična geografija, regionalno planiranje in ruralno-urbane študije) in tri male oziroma B smeri (politična geografija, geografija turizma in prostega časa, uporabna geoinformatika). Študent izbere eno veliko (A) in eno malo (B) smer. Magistrski pedagoški dvopred- Slika 6: Člani Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v metni program nima smeri. jubilejnem letu 2019 (foto: Matjaž Rebolj). Raziskovalno delo članov oddelka je do konca osemdesetih let 20. sto­letja potekalo v tesnem sodelovanju s sedanjim Geografskim inštitutom Antona Melika ZRC SAZU in do leta 2002, dokler je obstajal, z Inštitutom za geografijo Univerze v Ljubljani. V publikacijah obeh ustanov in v Geo-grafskem vestniku je izšla tudi večina raziskovalnih dosežkov članov oddel­ka. Zaradi čedalje večjih potreb po objavljanju se je Oddelek za geogra­fijo FF UL leta 1985 odločil izdajati lastno znanstveno revijo Dela, ki še vedno redno izhaja. Po osamosvoji­tvi Slovenije, še posebej pa po njeni vključitvi v Evropsko unijo, je prišlo do korenitih sprememb raziskovalne politike ter vrednotenja raziskoval­nega in pedagoškega dela. Za opra­vljanje raziskovalnega dela se je Od­delek vključil v Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ta pomaga voditi raziskovalno delo, ki poteka v okvi­ru oddelčne programske skupine, temeljnih projektov, mednarodnih projektov in tržno usmerjenih pro-jektov. Za izboljšanje raziskovalnih razmer in povečanje konkurenčnosti je Oddelek leta 2002 ustanovil svoj Raziskovalni center, leta 2009 pa začel izdajati tudi monografsko zbirko Ge-ograFF in leta 2010 e-GeograFF. Korenite spremembe je študij geo­grafije na ljubljanski Univerzi začel doživljati po letu 2005, ko so stekle priprave za reorganizacijo študija po bolonjskih smernicah. S prvo stopnjo bolonjskega programa je Oddelek začel v študijskem letu 2008/2009, z drugo pa v študijskem letu 2011/2012. Akreditirane ima štiri študijske programe, po dva na prvi in drugi stopnji, medtem ko je na tretji stopnji geografija kot znanstveno po-Po letu 1990 je postal študij geogra­fije bolj množičen. Nanj se je letno vpisovalo okrog 100 študentov, 50 na enopredmetni in 50 na dvopredmetni študij. Generacije študentov so razvile bogate obštudijske dejavnosti, vključ­no z ustanovitvijo Študentske sekcije Ljubljanskega geografskega društva leta 1988, predhodnice sedanjega Društva mladih geografov Slovenije, ustanovlje­nega leta 1998, ki organizira razisko­valne tabore, potopisna predavanja, ekskurzije, študentske izmenjave in zagotavlja udeležbo na študentskih strokovnih srečanjih v tujini. Od leta 1994 izdaja tudi glasilo GEOmix. Od leta 2000 oddelek nagrajuje najboljša študentska zaključna dela s Prizna­njem Oddelka za geografijo. V zadnjih letih se tudi Oddelek za geografijo FF UL sooča, tako kot ve-čina družboslovnih in humanističnih študijev, z zmanjševanjem vpisa in 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 RAZVOJ GEOGRAFIJE manj številnimi generacijami v letni­kih, kar predstavlja svojevrsten izziv za organizacijo in usmeritev študija v prihodnje. Sklep Začetki slovenske akademske geogra­fije so bili v kadrovskem in prostor­skem smislu skromni, eden glavnih ciljev je bil ujeti korak s tedaj razviti-mi geografskimi okolji. Po letu 1960 se je prostorsko in kadrovsko okrepi-la, čemur so sledili razširitev področij pedagoškega in raziskovalnega delova­nja, trend specializacij in povečevanja vpisa na študij. Kljub temu je do da­našnjih dni ohranila celosten značaj. 100-letnica je priložnost za kritično ovrednotenje dosedanjega razvoja, pomena geografije v domačem in mednarodnem znanstvenem prostoru ter njenega prispevka k razreševanju problemov slovenske družbe. Hkrati je lahko primerno izhodišče za raz­mislek o njeni bodočnosti, o tem, v kateri smeri naj se razvija, kakšen naj bo njen položaj v sistemu znanosti in kakšen pomen naj bi imela v družbi. Odgovori na te izzive niso enostavni in enoznačni, saj se svet ter z njim družbeno in akademsko okolje hitro in tudi nepredvidljivo spreminjajo. Nedvomno pa je prihodnost geografi­je kot znanosti in tudi usoda naše ge­ografije zelo odvisna od njene sposob­nosti hitrih in ustreznih prilagoditev na nove družbene razmere ter ustre­znih odgovorov na raznovrstne izzive sodobnosti in bližnje prihodnosti. Viri in literatura 1. Bohinec, V. 1925: Razvoj geografije v Slovencih. Geografski vestnik 1. 2. Bohinec, V., Savnik, R. 1972: Kako je nastalo Geografsko društvo Slovenije. Geografski vestnik 44. 3. Bratec Mrvar, R., Kladnik, D., Kunaver, J., Vidrih, R. 2008: Janez Jesenko – pomemben geograf in mislec druge polovice 19. stoletja. Glasnik Slovenske matice 32 (posebna izdaja). 4. Bratec Mrvar, R. 2009: Življenje in delo Blaža Kocena. Blaž Kocen, 1821.1871, Življenje in delo očeta Kocenovih atlasov. Ljubljana. 5. Cigale, D., Ogrin, D. 2006: Alexander Georg Supan – v Sloveniji spregledan geograf slovenskega rodu. Dela 45. 6. Frelih, M. 2009: Sudanska misija 1848.1858, Ignacij Knoblehar . misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov. Ljubljana. 7. Gams, I. 2006: O pomenu Antona Melika za slovensko geografijo. Geografski vestnik 78-1. 8. Gašperič, P. 2007: Cartographic Images of Slovenia through time (Kartografske upodobitve Slovenije skozi čas). Acta geographica Slovenica 47-2. 9. Gašperič, P. 2018: Stari zemljevidi ozemlja Slovenije. Historični seminar 13, Založba ZRC. Ljubljana. 10. Gavazzi, A. 1922: Geografijski institut sveučilišta u Ljubljani. Nastavni vjesnik 30. 11. Herberstein, S. 2001: Moskovski zapiski. Ljubljana. 12. Ilešič, S. 1969: Geografija. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919.1969. Ljubljana. 13. Kadrovska služba FF UL 2019: Seznam pedagoških delavcev na Oddelku za geografijo FF UL v obdobju 1919.2019. 14. Klemenčič, M. M., Klemenčič, V. 1999: Oddelek za geografijo. Zbornik Filozofske fakultete: 1919.1999. Ljubljana. 15. Kranjc, A. 2017: Balthasar Hacquet . predhodnik krasoslovja in speleologije. Ljubljana. 16. Kranjec, S. 1964: Geografija. Slovenska matica, 1864.1964, Zbornik razprav in člankov. Ljubljana. 17. Kuripešić, B. 2001: Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530. Beograd. 18. Ogrin, D. 2017: Geografija v antiki in prikazi slovenskega ozemlja iz tega časa. Dela 48. 19. Ogrin, D. 2018: Razvoj geografije v srednjem veku. Dela 49. 20. Pak, M. 2007: Sodelovanje slovenskih in nemških geografov. Dela 27. 21. Plinij Starejši 2013: Naravoslovje 1, kozmografija in geografija. Ljubljana. 22. Plut, D. 1989: Ob 70-letnici poučevanja in raziskovanja geografije na ljubljanski univerzi. Dela 6. 23. Radinja, D. 1989: Sedemdeset let fizične geografije na ljubljanski univerzi. Dela 6. 24. Terčon, N., Bonin, F., Čerče, P. 2001: Pietrus Coppus Fecit, Pietro Coppo – življenje in delo, predstavitev piranskega kodeksa De summa totius orbis. Pietrus Coppus Fecit, De summa totius orbis (razstavni katalog). Galerija Hermana Pečariča, Piran. 25. Vrišer, I. 1985: Slovenski geografi ob smrti akademika profesorja dr. Svetozarja Ilešiča. Geografski vestnik 57. 26. Vrišer, I. 2002: Uvod v geografijo. Ljubljana. 27. Zečić, D., Škamperle, I. 2005: Vpliv Hermana iz Koroške na poznavanje srednjeveške arabske znanosti. Arhivi 28-1. 28. Zlobec, B. 1999: Poročila antičnih geografov o severnem Jadranu. Zgodovinski časopis 53-1. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 13 Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani IZVLEČEK V digitalnem katalogu 100 knjižnih del iz prvih let delovanja knjižnice je predstavljen izbor nekaterih pomembnejših del, ki jih hrani knjižnica Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V prispevku je predstavljena zgodovina pridobivanja tega gradiva, prikazano je, kako je katalog nastajal, nato so opisani trije sklopi kataloga, v katerih so predstavljeni dela s področja tuje in slovenske geografije ter učbeniki. Ključne besede: zgodovina geografije, zgodovina Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, geografska knjižnica, geografska literatura, digitalni katalog. ABSTRACT The digital catalogue of 100 monographs from the Department of Geography at the Faculty of Arts (University of Ljubljana) In the digital catalogue of 100 monographs of the library's early years we present a selection of some of the most important books kept by the Library of the Department of Geography. The article discusses the history of acquiring this material and how the catalogue was made followed by three sections featuring works in foreign geography, Slovenian geography and textbooks. Key words: history of geography, history of Department of Geography (Faculty of Arts, University of Ljubljana), geographical library, geographical bibliography, digital catalogue. 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 Avtorici besedila: IDA KNEZ RAČIČ, prof. geog. in nem., bibliotekarka V letu 2019 praznujemo stoletnico ustanovitve Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Jubilej praznuje tudi knjižnica Oddelka za geogra­fijo, ki je ena od najstarejših knjižnic Filozofske fakultete in najbogatejša geografska knjižnica v Sloveniji. Knjižnica se je od začetkov delovanja do danes strokovno razvijala in izpolnjevala svoje poslanstvo – to so nudenje podpore študijskemu procesu in raziskovalnemu delu, poučevanje in ustvarjanje novega znanja ter predvsem prenos znanja iz bogate knjižnične zbirke. Zato smo se ob stoletnici delovanja Oddelka za geografijo in njene knjižnice odločili, da pri­pravimo digitalni katalog pomembnejših geografskih in sorodnih del, izdanih pred letom 1960. Na ta način želimo javnosti predstaviti nekaj knjižnega bo­gastva, ki ga hranimo v knjižnični zbirki, med njimi knjige, ki so bile aktualne v začetnih letih delovanja ljubljanske univerze in so bile pomembne za razvoj geografske stroke, tako v tujini kot Sloveniji. Kratka zgodovina pridobivanja gradiva Geografska knjižnica je bila ustanovljena leta 1920 in je bila najprej v prostorih sedanje Univerze v Ljubljani. Zasluga za njeno ustanovitev in zagon gre zago­tovo prvi generaciji profesorjev novoustanovljene Univerze v Ljubljani, ki so z organizacijo seminarjev in urejanjem Seminarske knjižnice opravili veliko delo (Modic 1969). Njen upravnik je bil Artur Gavazzi, prvi redni profesor za geo­grafijo Univerze v Ljubljani. Za knjižnico so pod strokovnim vodstvom tedanjih profesorjev skrbeli asistenti, pomagali pa so jim študentje geografije, ki so jih imenovali dijaški bibliotekarji (Frelih s sodelavci 2009). V prvih letih delovanja se je zbirka najbolj izdatno dopolnjevala z darovi posameznikov, založnikov, ge­ografskih društev in vladnih ustanov, predvsem iz Slovenije, tedanje Jugoslavije in Nemčije. Sčasoma se je nabralo tudi precej literature v angleškem, francoskem in italijanskem jeziku. O nabavi knjižničnega gradiva je odločal predstojnik in-štituta, sredstva, ki so jih uporabili za nakup, so dobili kot državno donacijo. Po ustanovitvi Geografskega društva Slovenije se je knjižnični fond povečeval tudi na račun izmenjave Geografskega vestnika za domače in tuje revije. Slika 1: Rektorjev podpis v inventarni knjigi (foto: Ida Knez Račič). LUCIJA MIKLIČ CVEK, univ. dipl. geog. in etnol.-kultur.antrop., bibliotekarka Knjižnica Oddelka za geografijo FF UL, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana E-pošta: ida.knezracic@ff.uni-lj.si, lucija.mikliccvek@ff.uni-lj.si Avtorji fotografij: IDA KNEZ RAČIČ, ARHIV KNJIŽNICE ODDELKA ZA GEOGRAFIJO 11. 6. 1946 je knjižnica začela voditi inventarne knjige. Prvo je podpisal celo tedanji rektor Alojz Král. V inven­tarnih knjigah se vodi uradna evidenca knjižničnega gradiva, iz katere razbere-mo naslov publikacije z avtorjem (ali naslov zemljevida) in število izvodov posamičnega gradiva, ki so ga prejeli. Na začetku so le občasno beležili način nabave, pozneje je to postal obvezen podatek. Najpogosteje so beležili le opombe o darovalcu. Tako na primer iz inventarne knjige izvemo, da je eno od knjig podaril gospod Štravs, takra­tni šolski upravnik v Dolenjem Logat-cu, ali da so knjige dobili od vladnega svetnika dr. Andrejke, Université de Paris, Zadruge šolskih knjig in podob-no. Knjižnica je v svoj fond dobila tudi nekatere redke knjige, ki so zdaj zelo dragocene. Glede na to, da so večino knjig kupili v antikvariatu, vidimo, kako premišljena in načrtovana je že tedaj bila nabavna politika. Na ta način je knjižnica svojo zbirko dopolnjevala z deli, ki so bila bistvenega pomena za razvoj geografije v tujini in Sloveniji. Dobila je dela Valvasorja, Hacqueta, Knobleharja, Jesenka, Ratzla, Hettner­ja, Davisa, Cvijića itd. (Modic 1969). Pri antikvarnih nakupih so zapisali tudi ceno (za obe knjigi Balthasarja Hacqueta so plačali tedanjih 800 lir). Po letu 1950 je slovenska geografija doživela izreden razvoj. Bila je institu­cionalno in kadrovsko okrepljena (Vri­šer in Šifrer 1978), kar se je odražalo tudi v publicistiki, zaradi katere se je povečal prirast gradiva. Knjižnica se je vedno težje spopadala s prostorsko sti­sko, zato je bila velika pridobitev seli­tev v novo stavbo Filozofske fakultete. Zbirka se je vsa leta dopolnjevala tudi s kartografskim gradivom. Digitalni katalog 100 knjižnih del Ko smo se odločali, s katero letnico izdaje naj omejimo izbor knjig, ki naj bi jih uvrstili v naš katalog, smo izbra­li letnico 1960, ki nekako predstavlja mejnik v zgodovini knjižnice. Tega leta se je namreč knjižnica pričela pri­pravljati na selitev, ki je bila izvedena naslednje leto. Ob tej priložnosti se je preimenovala v knjižnico Oddelka za geografijo. Izbrani letnici je sledil izbor 100 enot, ki naj bi reprezenta­tivno predstavljale gradivo iz začetne knjižnične zbirke. Pri izboru smo se oprli na nekatera temeljna dela zno­traj posameznih področij geografije in na nekatere temeljne geografske učbe­nike, ki so bili izdani do leta 1960. Katalog je razdeljen na tri sklope. V prvem so zbrana dela iz svetovne geo­grafije, v drugem dela iz slovenske ge­ografije in v zadnjem sklopu učbeniki. Vsak sklop je označen s svojo barvo, medtem ko so knjige nanizane glede na letnico izida – od najstarejše, ki je izšla leta 1778, do najnovejše, ki je iz­šla leta 1954. Pri vsaki elektronski ko­piji naslovnice oziroma platnice knjige je naveden osnovni bibliografski opis in kratek zapis vsebine. Digitalni ka­talog je objavljen na spletni strani Od­delka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Svetovna geografska dela Najstarejša tuja knjiga v knjižnici je iz leta 1792. Gre za nemški prevod dela starogrškega filozofa in botani­ka Teofrasta z naslovom Theophrasts moralische Charaktere mit erklarenden Anmerkungen und einem griechisch-de­utschen Wortregister für Schulen. Avtor na kratek, karikiran način opiše slabe človeške značaje. Knjiga je leta 1971 izšla tudi v slovenskem prevodu z na­slovom Značaji. Od avtorjev antične dobe hranimo tudi nemški prevod (K. Kärcher 1830) znanega geografa, zgo­dovinarja in filozofa Strabona. Njego­vo obsežno delo v 17 knjigah Geografi­ja, grško Geographiká, je nastajalo dalj časa, dokončal ga je za časa rimskega cesarja Tiberija. Prinaša politične, go-spodarske, družbene, kulturne in geo­grafske opise. Nemški zgodovinar in geograf Jo­hann Georg August Galletti je na­pisal več kot 50 knjig o nemški in evropski zgodovini. Njegovo obsežno geografsko delo v treh zvezkih All-gemeines geographisches Wörterbuch (1822) po abecednem zaporedju pri­naša opise držav, mest, naselij, rek. Med njimi najdemo tudi več zapisov za slovenske kraje in reke. V drugi polovici 19. stoletja je prišlo do ra­zvoja posameznih geografskih ved. Iz tega obdobja hranimo več temeljnih del. V zbirki Weber’s illustrirte Ka­techismen, Belehrungen aus dem Ge-biete der Wissenschaften und Künste, ki obsega več kot 250 knjig, je izšla matematična geografija Adolpha Drechslerja z naslovom Katechismus der mathem. Geographie. Več del je s področja geomorfologije. Ameriški geograf William Morris Davis je raz­vil tezo o cikličnem razvoju reliefa in jo objavil v knjigi Physical geography (1898). Leta 1911 je izšla dopol­njena izdaja v nemškem prevodu in soavtorstvu z Gustavom Braunom. Naslednja izdaja je izšla v dveh delih, leta 1915 je najprej izšel drugi del z naslovom Morphologie, leta 1917 pa je Gustav Braun sam priredil še prvi del z naslovom Grundlagen und Me-thodik. Osnove kraške geomorfologi­je je postavil Jovan Cvijić. Njegova knjiga z naslovom Karst je izšla leta 1895. Alfred Lothar Wegener je bil nemški naravoslovec in raziskovalec polarnih območij. Njegova najpo­membnejša knjiga je Die Entstehung der Kontinente und Ozeane. Knjiga je prvič izšla leta 1915, drugi, popolno-ma prenovljeni izdaji (1920), je sle­dilo še več izdaj. Teorija o potovanju kontinentov je bila priznana šele po avtorjevi smrti in je osnova teoriji o tektoniki plošč. Eno prvih klasifika­cij podnebnih pasov je izdelal rusko--nemški geograf, meteorolog in kli­matolog Wladimir Peter Köppen. Temelji na dveh prevladujočih ele­mentih – temperaturi zraka in pada­vinah. Knjiga Die Klimate der Erde, Grundriss der Klimakunde je razdelje­na na dva dela. V prvem je poglavje Slika 3: Knjiga J. Barrow's Reise durch China von Peking nach Canton …(vir: Arhiv knjižnice Oddelka za geografijo). o splošni klimatologiji, v drugem pa podnebni pasovi in tipi podnebja po posameznih kontinentih. Vsebuje tudi dva zganjena zemljevida. Leta 1899 je na Dunaju izšla knjiga Bil-der-Atlas zur Pflanzengeographie mit beschreibendem Text, avtorja Ernsta Moritza Kronfelda. V obširnem sli­kovnem delu je zbranih 216 lesorezov oziroma bakrenih jedkanic, narejenih po predlogi fotografij in risb. V po­glavju o Severni in Srednji Evropi je omenjena kraljeva roža (Daphne bla­gayana – blagajev volčin) na Gori sv. Lovrenca pri Ljubljani. Temeljna dela na področju družbene geografije so dela nemškega geogra-fa in etnografa Friedricha Ratzla. V knjigah Der Staat und sein Boden, geographisch betrachtet (1896) in Po-litische Geographie (1897) je sicer z Slika 4: Naslovnica knjige Juliusa Payerja Die österreichisch-ungarische Nordpol-Expedition in den Jahren 1872–1874 (vir: Arhiv knjižnice Oddelka za geografijo). determinističnimi nazori zasnoval te­melje politične geografije. V Franciji je v tem času deloval Paul Vidal de La Blache, ki je začetnik sodobne franco­ske geografije in ustanovitelj francoske šole za geopolitiko. V delu Principes de géographie humaine (1922) opisuje svet kot dialog med okoljem in družbo (Cigale in Ogrin 2016). Na področju regionalne geografije so sprva prevladovali potopisi, dnevniki o odpravah in odkritjih ter pregledi po državah. Knjižnica hrani nemški prevod knjige Travels in China (1804) z naslovom John Barrow's Reise durch China von Peking nach Canton im Ge-folge der Großbrittannischen Gesandt­schaft in den Jahren 1793 und 1794, ki je izšel le leto po originalni izdaji. Opi­suje Peking, palačo cesarja Yuen-Min­-Yuena, življenje in navade na dvoru, kitajsko umetnost, znanost, medicino ter potovanje iz Pekinga v Kanton. V letih 1806–1827 je v Pragi izhajala zbirka Neueste Länder- und Völker­kunde, ein geographisches Lesebuch für alle Stände, regionalna geografija sve­ta v 23-ih knjigah. Knjige vsebujejo bakroreze in več zganjenih zemljevi­dov. V knjižnici hranimo dva zvezka – Holland und Westphalen in Afrika überhaupt, Nord- und Mittel-Afrika. Italijanski geograf in statistik Adriano Balbi je leta 1832 v Parizu izdal knjigo Abrégé de Géographie. Knjiga je dožive-la več izdaj, prevedena in prirejena je v številne jezike. Že leta 1834 je izšla nemška priredba knjige Hausbuch des geographischen Wissens, eine systemati­sche Encyklopädie der Erdkunde für die Bedürfnisse der Gebildeten jedes Standes. Leta 1839 je izšla prva knjiga Char-lesa Darwina z naslovom Journal and Remarks. Opisuje pomorsko odpravo z ladjo Beagle, ki je imela nalogo raz­iskati obale in otoke Južne Amerike. Sledilo je več izdaj, v knjižnici hra­nimo knjigo iz leta 1891 z naslovom Journal of researches into the natural hi­story and geology of the countries visited during the voyage of H. M. S. Beagle round the world. Avstrijski geograf in speleolog Adolf Schmidl je avtor knjige Das Kaisert-hum Oesterreich, ki obsega dva dela, Die Alpenländer in Die Sudeten und Karpathen-Länder. Oba sta nadalje razdeljena na več zvezkov, ki so izha­jali med letoma 1837 in 1843. Za nas je zanimiv četrti zvezek prvega dela z naslovom Das Königreich Illirien. Fi-zičnogeografskemu in gospodarske-mu prikazu ozemlja sledi topografski prikaz. Vsebuje statistične tabele, v prilogi so tudi bakrorezi slovenskih mest in pokrajin. Knjiga Die österre­ichisch-ungarische Nordpol-Expedition in den Jahren 1872–1874, ki je po­svečena kralju Francu Jožefu (po njem se imenuje otočje v Arktičnem ocea-nu Dežela Franca Jožefa, odkrito 30. avgusta 1873), opisuje avstro-ogrsko polarno odpravo z jadrnico Admiral Tegetthoff. Člani posadke so bili re-krutirani iz Avstro-Ogrske, predvsem iz Istre in Dalmacije. Prinaša znan­stvene rezultate na področju geografi­je, meteorologije, geodezije, astrono­mije. Je bogato ilustrirana in v prilogi vsebuje tri zemljevide. Leta 1876 je izšla že tretja, predelana izdaja knjige Huga Franza von Bra-chellija Die Staaten Europas, verglei­chende Statistik. Avtor v knjigi, razde­ljeni na deset poglavij, s statističnimi podatki po državah natančno prikaže stanje po posameznih področjih druž­benega življenja v letih 1869–1873. Med podatki za Avstro-Ogrsko je tudi več podatkov za slovenske dežele, med drugim za narodno sestavo pre­bivalstva. Delo Länderkunde von Eu­ropa je izšlo v zbirki Unser Wissen von der Erde, Allgemeine Erdkunde und Länderkunde. Obsežno delo, katere­ga urednik je bil Alfred Kirchhoff, obsega tri dele, prvi in drugi del sta nadalje razdeljena na dva zvezka. Prvi del je izšel leta 1887, zadnji leta 1907. Knjige vsebujejo veliko grafikonov, statističnih preglednic, zemljevidov in fotografij. V drugem zvezku prvega dela je poglavje Avstro-Ogrska, kate­rega avtor je nemško-slovenski geo­graf Alexander Supan. Alfred Hettner je leta 1907 izdal knji-go Grundzüge der Länderkunde, Euro­pa. V knjigi je uporabil besedilo, ki ga je napisal za razlago 150 zemljevidov v atlasu Spamers Handatlas (1895). Fizičnogeografskemu in družbenoge­ografskemu pregledu sledi pregled po regijah. V poglavju Balkanski polotok sta v pregledu po regijah med Dinar-skimi pokrajinami tudi podpoglavji Istra in Kras na Kranjskem. V prvi polovici dvajsetega stoletja je izšlo več pomembnih del s področja geografske teorije. Izpostavljamo delo Alfreda Hettnerja Die Geographie, ihre Geschichte, ihr Wesen und ihre Me-thoden (1927), ki obravnava geograf­ ske metode poučevanja in raziskova­nja. V uvodu je avtor zapisal, da je to njegovo življenjsko delo. V delu The nature of geography, a criti­cal survey of current thought in the light of the past ameriški geograf in pred­stavnik tako imenovane regionalne usmeritve v geografiji Richard Hart-shorne predstavi poglede evropskih geografov na to, kaj naj bi bil predmet preučevanja geografske vede, in raz­pravlja, ali je geografija sistematična ali regionalna veda. Geografska dela o Slovenji Na začetku 19. stoletja na Sloven-skem, z izjemo nekaj posameznikov, še nismo poznali znanstvene geogra­fije. Za geografska so označevali dela z domoznansko, potopisno in podobno tematiko (Cigale in Ogrin 2016). V katalogu je predstavljen izbor knjig slovenskih avtorjev oziroma sloven-skega ozemlja. Najstarejša knjiga tega sklopa, ki jo hranimo v knjižnici, je delo Balthasarja Hacqueta Orycto­graphia Carniolica, oder physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Kra-in, Istrien, und zum Theil der benach­barten Länder. V dveh delih je izšlo v letih 1778–1781. V prvem delu avtor opiše podzemne jame, gore, kamnine in fosile ter vode na Slovenskem. V drugem delu so opisani mesto Idrija, kamnine in kristali ter rudnik živega srebra s sistemom rudniških jaškov, ki so natančno izrisani v prilogi. Veliko raziskovalnega zanimanja je bil deležen kras, predvsem Postojn-ska jama in Cerkniško jezero. Alojzij Schaffenrath (1794–1836), ki je zaslužen za prvo turistično ureditev Postojnske jame, je leta 1834 izdal knjigo Beschreibung der berühmten Grotte bei Adelsberg in Krain. Pozneje jo je preuredil in dopolnil Maximllian Schäber. Opis jame vsebuje tudi na-črt v prilogi. Viljem Urbas je v reviji Zeitschrift des Deutschen und Oesterrei­chischen Alpenvereins leta 1879 objavil razpravo Das Phänomen des Zirknitzer Sees und die Karstthäler von Krain. Leta 1922 pa je izšla knjiga Pavla Kuna­verja Kraški svet in njegovi pojavi. Tudi Ljubljansko barje je bilo večkrat predmet preučevanja. Naravoslovec in muzejski kurator v Ljubljani ba­ron Franc Jožef Hanibal Hohenwart, je avtor knjige Die Entsumpfung des Laibacher Morastes (1838). Natanč­no je opisal Barje, sledijo kronološki pregled osuševalnih del do konca leta 1837 in poročila komisij. Na koncu je tabelarični prikaz z opisom del in stroškov po posameznih ulicah in kanalih. Ernst Kramer je na podla­gi šestletnega raziskovanja območja Ljubljanskega barja in uporabi ob­stoječe literature napisal knjigo Das Laibacher Moor, das größte und interes­santeste Moor Österreichs in naturwis­senschaftlicher, kulturtechnischer und landwirtschaftlicher (1905). Knjiga je bogato ilustrirana in vsebuje tudi ge­ološki zemljevid Ljubljanskega barja. Pomembno je delo Petra Kozlerja, ki je raziskoval meje poselitve Slovencev in zbiral slovenska krajevna imena. Leta 1854 je zdelal prvi slovenski ze­mljevid Zemljovid slovenske dežele in pokrajin s knjižico Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pra­vosodne razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev i. t. d. (Cigale in Ogrin 2016). Z opisi slovenskih pokrajin je nadaljevalo več avtorjev, med njimi Slika 7: Knjiga F. Seidla Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice (vir: Arhiv knjižnice Oddelka za geografijo). Josef Erben – Vojvodstvo Kranjsko v zemljepisnem, statističnem in zgodo­vinskem spregledu (1866), skupina šti­rih avtorjev pod imenom Rodoljubi – Slovenski Štajer. Dežela in ljudstvo (1868–1870), Simon Rutar – Samo­svoje mesto Trst in mejna grofija Istra, prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis (1896–1897), Fran Orožen – Vojvodina Kranjska (1901– 1902), Ferdinand Seidl – Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice, poljuden geološki in krajinski opis (1907–1908), Jože Rus – Slovenska zemlja, kratka analiza njene zgradnje in izoblike (1924). V knjižnici hranimo tudi več del ge­ografa slovenskega rodu Alexandra Supana, ki je spadal med pomemb­nejše evropske geografe druge polo-vice 19. in začetka 20. stoletja. Leta Slika 8: Učbenik Blaža Kocena (vir: Arhiv knjižnice Oddelka za geografijo). 1884 je izšlo njegovo delo Grundzüge der physichen Erdkunde, ki je bilo več­krat ponatisnjeno. Po mnenju mno­gih ga je mogoče označiti za njego­vo življenjsko delo (Cigale in Ogrin 2016). Med temeljnimi raziskavami geografske regionalizacije Jugoslavije je delo Antona Melika Jugoslavija, zemljepisni pregled (1921–1923). V katalogu so tudi dela Arturja Gavaz­zija, prvega rednega profesorja za ge­ografijo na ljubljanski univerzi. Leta 1942 je v Zagrebu izšla njegova regi­onalna geografija Apeninske zemlje i susjedna Padsko-venetska zavala. Ru­dolf Badjura je bil zbiralec krajevnih imen, ljudskih in strokovnih izrazov. Leta 1953 je napisal pomembno delo s področja zemljepisnih izrazov in imen Ljudska geografija. Učbeniki V sklopu učbenikov je najstarejši učbenik Siegfrieda Becherja Allge­meine Geographie zum Gebrauche für Real- oder Industrial-Schulen, tiskan v gotici in izšel leta 1845. Razdeljen je na tri dele, v prvem so poglavja s tematiko matematične geografije, v drugem fizične geografije in v tretjem politične geografije. V zadnjem delu je pri regionalnem pregledu Evrope oziroma konkretneje Avstrijskega ce­sarstva tudi poglavje o Ilirskem kra­ljestvu. Najstarejši slovenski učbenik je Ze­mljepisna začetnica za gimnazije in realke, ki jo je Janez Jesenko v sa­mozaložbi izdal leta 1865 v Gorici. V njem je prvič sistematično in v večjem številu predstavil zemljepi­sna imena v slovenščini (Bratec Mr-var s sodelavci 2008). Učbenik ima 6 poglavij oziroma, kot jih imenuje avtor, oddelkov. V predgovoru učbe­nika Prirodoznanski zemljepis, ki je izšel leta 1874, je Jesenko zapisal, da je več let zbiral gradivo iz številnih tujih virov, ki jih tudi navaja (Bratec Mrvar s sodelavci 2008). Učbenik je namenjen osmošolcem, tako da se je lahko tudi v najvišjem razredu sre­dnje šole poučevalo v domačem jezi­ku. Da bi bil učbenik bolj aktualen, je Jesenko uporabil nove metrične mere. Na koncu učbenika je poglavje Terminologija, ki v abecednem redu obsega nemške in slovenske zemlje­pisne izraze. Od Jesenkovih učbeni­kov imamo v katalogu predstavljene še Mali občni zemljepis, ki je izšel leta 1876, Zemljepis za drugi in tretji ra­zred srednjih šol, izšel leta 1883, ter drugi popravljeni in skrajšani natis Zemljepisa za prvi razred srednjih šol, ki je izšel leta 1890. Od Kocenovih učbenikov imamo v katalogu predstavljena dva: Leitfaden der Geographie (Vodič po geografiji) in prevod učbenika Erdbeschreibung für Volksschulen z naslovom Koce­nov zemljepis za ljudske šole. Vodič po geografiji, ki pa so ga Kocenovi nasledniki razdelili na več delov, je izšel 1868. Prvi del je leta 1875 pri­redil Alois Vogel in ima naslov Splošne osnove za pouk geografije. Drugi del je popolnoma priredil Konrad Jarc in ga leta 1878 izdal z naslovom Specialna geografija. Potem so izšli še učbeniki Vinka Fere­rija Kluna, Alexandra Supana, Iva-na Vrhovca, Frana Orožna in Elize Kukovec. Prvi univerzitetni učbenik Opća geografija je leta 1929 na željo 100 KNJIŽNIH DEL študentov napisal Artur Gavazzi. Do takrat so bili namreč na voljo le uč-beniki v nemškem jeziku. Leta 1931 je izdal tudi prvi del regionalnogeo­grafskega učbenika Zemljopis Evrope, v katerem je obravnaval regionalno geografijo Severne Evrope. Viri in literatura V tridesetih letih so izšli učbeniki Ze­mljepis za II. razred srednjih in njim sorodnih šol v soavtorstvu Karla Pri­jatelja, Valterja Bohinca in Romana Savnika, Občni zemljepis za višje ra­zrede srednjih in strokovnih šol soavtor­jev Valterja Bohinca, Silva Kranjca in Romana Savnika ter Zemljepis za III. razred srednjih in njim sorodnih šol soavtorjev Valterja Bohinca in Ro­mana Savnika. Iz obdobja po 2. svetovni vojni hranimo učbenike Toneta Obla­ka in Romana Savnika Zemljepis za nižje strokovne šole, gospodarske ter industrijske šole in tečaje, Ze­mljepisni pregled zemljin Mavricija Zgonika, Zemljepis za tretji razred osnovnih šol Silva Kranjca in Ludo­vika Vazzaza ter učbenik za klima­tologijo Ceneta Malovrha. Nekaj je tudi učbenikov za nižje razrede osnovnih šol, pri katerih avtorstvo ni jasno, vsebina pa zajema regio­nalno geografijo Jugoslavije in ma­tematično geografijo. Sklep Eno od pomembnejših poslanstev knjižnice Oddelka za geografijo Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani je prenos znanja iz knjižnične zbirke. Tega so se zavedali že ustanovitelji knjižnice in poskrbeli, da so se v knji­žnični zbirki znašla dela, ki so bila temeljnega pomena za razvoj geogra­fije v tujini in Sloveniji. V knjižnici smo se zato odločili, da pripravimo izbor teh del in jih predstavimo v digitalnem katalogu, ki smo ga poi-menovali 100 knjižnih del. V njem so trije sklopi – v prvem so zbrana dela iz svetovne geografije, v drugem dela iz slovenske geografije in v zadnjem sklopu učbeniki. Knjige si sledijo gle­de na letnico izida, pri vsaki elektron-ski kopiji naslovnice oziroma platnice je naveden osnovni bibliografski opis in kratek zapis vsebine. Katalog pri-ča o bogati preteklosti knjižnice in je zato pomemben tudi za zgodovino geografije. Uporabnikom bo služil pri preučevanju pomembnejših del z vseh področij geografije. 1. Bratec Mrvar, R. 2007: Blaž Kocen – življenje in delo. Šentjur. 2. Bratec Mrvar, R., Kladnik, D., De Brea Šubic, S., Oblak, I. 2008: Geograf Janez Jesenko (1838–1908). Poljane. 3. Cigale D., Ogrin D. 2016: Alexander Georg Supan – v Sloveniji spregledan geograf slovenskega rodu. Dela 45. Ljubljana. 4. Frelih, M., Knez Račič, I., Miklič Cvek, L., Turk, J. 2009: Devetdeset let geografske knjižnice. Dela 32. Ljubljana. 5. Kanič, I., Leder, Z., Ujčič, M., Vilar, P., Vodeb, G. 2009: Bibliotekarski terminološki slovar. Ljubljana. 6. Modic, R. (ur.) 1969: Petdeset let slovenske Univerze v Ljubljani, 1919–1969. Ljubljana. 7. Stanonik, T., Brenk, L. (ur.) 2008: Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana. 8. Vavtar, M., Oven, M. (ur.) 2013: Skrito znanje : knjižne dragocenosti iz zbirk ljubljanskih specialnih knjižnic. Ljubljana. 9. Vrišer, I., Šifrer, T. 1978: Geografska veda v Sloveniji. Geographica Iugoslavica 1. Ljubljana. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 23 IZVLEČEK Škocjanske jame ležijo v skrajnem jugovzhodnem delu matičnega Krasa. Slovijo po svojem izjemnem podzemnem kanjonu, ki ga je ustvarila Reka. Njen podzemni tok med Škocjanskimi jamami in izviri Timave je bil predmet številnih raziskav že od antike dalje. Resnejše raziskave so se začele v prvi polovici 19. stoletja, prave sistematične raziskave pa po letu 1884. Odločilen je bil pristop članov primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva, ki so s pomočjo domačinov do leta 1890 raziskali celoten podzemni kanjon do Mrtvega jezera. Sledilo je obdobje urejanja poti in elektrifikacije jame, najnovejše raziskave pa so usmerjene v sifone na koncu jame ter v stare rove pod stropom Martelove dvorane. Ključne besede: Škocjanske jame, Kras, svetovna dediščina, jamarsko raziskovanje, turizem. ABSTRACT 200 years of cave exploration, karstological research and tourism in Škocjan Caves, Slovenia Škocjan Caves are situated at the south-eastern fringe of the Classical Karst. They are famous for their exceptional underground canyon carved by the Reka River. Its underground course between Škocjan Caves and Timavo springs has been the subject of numerous researches form the Antiquity to the present. More ambitious explorations took place at the beginning of the 19th century, and later, from 1884 onwards, when developed into proper and systematic research efforts. Especially outstanding was the contribution of the littoral section of the German and Austrian Mountaineering Club whose members, with a substantial aid of the local population, managed to penetrate downstream the Reka River, as far as the Dead Lake at the end of the canyon that they reached in 1890. The endeavours were followed by laying out the paths and electricity through the cave, while recent research activities focus on the siphons at the end of the cave, under the ceiling of the Martel Hall. Key words: Škocjan Caves, Karst, World Heritage, cave exploration, tourism. 24 GO Avtorja besedila: ROSANA CERKVENIK, dr. krasosolovja, naravovarstvena nadzornica Park Škocjanske jame, Škocjan 2, 6215 Divača E-pošta: rosana.cerkvenik@psj.gov.si BORUT PERIC, dipl. geograf, vodja strokovne službe Park Škocjanske jame, Škocjan 2, 6215 Divača E-pošta: borut.peric@psj.gov.si Avtorji fotografij: KRISTJAN REŠAVER, ROSANA CERKVENIK, ARHIV PARKA ŠKOCJANSKE JAME COBISS 1.04 strokovni članek Škocjanske jame ležijo v skrajnem jugovzhodnem delu matičnega Krasa, v bližini Divače. Gre za stično območje neprepustnih flišnih kamnin, ki gradijo Brkine in večji del doline Reke, ter zakraselih karbonatnih kamnin matičnega Krasa, v glavnem apnenca. Skupaj z okoliškimi udornica-mi, suhimi dolinami in kanjonom pred ponorom predstavljajo šolski primer kontaktnega krasa, kjer je značilna zelo velika pestrost reliefnih oblik. Reka, ki ponira v Škocjanske jame, je največja ponikalnica v Sloveniji. Po močnem deževju v povirnem delu njen pretok naraste na več kot 300 m3/s. Prav razlika med najmanjšim in največjim pretokom, ki lahko preseže razmerje 1 : 3000, daje Reki izrazit hudourniški značaj. Škocjanske jame so sestavljene iz glavne ponorne jame, prekinjene z dvema globokima udornicama in vmesnim naravnim mostom, ter številnih stranskih rovov iz starejših obdobij. Reka po 50 kilometrov dolgem površinskem toku prav tu izgine v kraško podzemlje in se spet pojavi na površju v izvirih Tima­ve pri Devinu in drugih manjših izvirih med Sesljanom in Trstom. Podzemni tok Reke je na tej skrivnostni poti mogoče doseči le v redkih, več kot 300 m globokih breznih matičnega Krasa, tako na slovenski kot na italijanski strani, ki imajo na dnu velikanske podzemne dvorane, na debelo zapolnjene z rečni-mi sedimenti. Gladina podzemne vode lahko po obilnem deževju v celotnem kraškem vodonosniku naraste tudi za 100 m in več, pri čemer je lahko hitrost dvigovanja celo do 9 m/h. Škocjanske jame slovijo po svojem izjemnem podzemnem kanjonu, ki je v pov­prečju visok okrog 100 m in se zaključi z eno največjih podzemnih dvoran na svetu, Martelovo dvorano. Po zadnjih izmerah gre za 2,55 milijona m3 velik pod-zemni prostor, ki je do 158 m visok, do 143 m širok in 314 m dolg. Kmalu za njo je odtočni sifon, kjer se izurjeni jamarski potapljači trudijo Škocjanske jame pove­zati z manj kot kilometer oddaljeno Kačno jamo (več kot 15 km jamskih rovov). Izjemnost Škocjanskih jam se kaže tudi v bogati zgodovini in pionirskih razi­skavah, predvsem kraške hidrologije in geologije. Bogato pestrost nežive narave dopolnjujejo nekatere redke, tudi endemične podzemne živalske vrste. Ob vsem naštetem je treba izpostaviti še bogato arheološko dediščino tega ob-močja. Od mlajše kamene dobe je namreč območje Škocjana poseljeno brez prekinitev. V bronasti in železni dobi je tu stalo utrjeno gradišče, izjemnega pomena pa sta tudi Mušja jama kot bronastodobno svetišče nadregionalnega pomena in Tominčeva jama s svojimi bogatimi najdbami iz prazgodovine, kot tudi iz antike in srednjega veka. Vsa ta dejstva so že zelo zgodaj vzbudila zanimanje za jamarsko raziskovanje, posledično pa tudi zanimanje širše javnosti za ogled tega kraškega fenomena. 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM Slika 1: Shematski načrt Škocjanskih jam (priredil: Borut Peric). Jamarsko raziskovanje, krasoslovne raziskave in razvoj turizma od začetkov do 20. stoletja Od antike do resnih raziskav v 19. stoletju imamo le osamljene poskuse razlage podzemnega toka Reke, kot sta prispevka Pozidonija iz Apame­je in Valvasorja. Prvi je bil starogrški filozof, astronom, geograf in učitelj. Po empirični poti je pravilno sklepal na povezavo med reko, ki »… pada v brezno …« (ponor Reke v Škocjanskih jamah) ter izviri Timave, saj pravi, da »… potem, ko preteče pod zemljo okoli 130 stadijev, izvira ob morju«. Delo drugega je najbolj poznano iz Slave vojvodine Kranjske, v kateri opisu skrivnostne reke dodaja še dokaj na­tančen prikaz ponornega dela. Prve »znanstvene« raziskave se je lotil lekarnar iz Neaplja Ferrante Impera-to, ki je povezavo med reko, ki ponika v Škocjanske jame, in izviri Timave skušal dokazati s pomočjo plovcev in svoja zapažanja objavil leta 1599 (Kranjc 1999). Poskus mu sicer ni uspel, velja pa za enega prvih takšnih na svetu. Prave raziskave, v smislu odkrivanja še neodkritih notranjih delov Škocjan­skih jam, so se pričele v prvi polovici 19. stoletja. Joseph Eggenhöfner naj bi leta 1815 preplaval prvi del pod-zemne Reke pod vasico Škocjan do Male doline. O tem sta pisala nemška naravoslovca David Heinrich Hoppe in Friedrich Hornschuch (Savnik 1968). Čez nekaj let, leta 1819, so se že začeli obiski Velike in Male doli­ne (Pazze 1893). Leta 1839 je Jakob Svetina skupaj z domačinom sledil podzemnemu toku Reke s čolnom, a se po 110 m vrnil (Pazze 1893; Shaw 26 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 2008). Leta 1851 je Adolf Schmidl preplezal skalno pobočje nad dnom doline, v bližini ponora in prišel v vhodno dvorano, danes imenovano Schmidlova dvorana (Shaw 2008). Odločilen za začetek sistematičnih raziskav je bil podpis pogodbe med Primorsko sekcijo Nemško-avstrijske­ga planinskega društva in gospodar-skim svetom župnije Lokev, s katero je društvo jame dobilo v zakup za naslednjih pet let. S tem je pridobilo tudi pooblastilo za gradnjo jamske in-frastrukture in izkopavanja, pri čemer se je obvezalo, da bo jamo odpiralo širši publiki (Puc 2015). S tem je raba jame krenila v povsem novo smer, v podzemlju in na površ­ju je bilo v naslednjih tridesetih letih zgrajenih več kot deset kilometrov najrazličnejših poti, mostov, brvi, raz­gledišč, platojev ter klopi za organi­zacijo varnega in atraktivnega obiska. Sočasno z raziskavami v Hankejevem kanalu so domačini klesali stezo v pre­padni steni na desnem bregu, ter tako omogočili lažji dostop za nadaljevanje raziskav, hkrati pa tudi že vodili naj­bolj pogumne obiskovalce globoko v notranjost jame. Raziskave po reki navzdol so jih očitno tako prevzele, da so šele nekaj let pozneje odkrili Dvo­rano ponvic, ki se odpira pod stropom Rudolfove dvorane, na začetku pod-zemnega kanjona. Ob visokih vodah so težišče raziskav usmerili v stranske rove, kot so Brichta, Czoernigova in Tominčeva jama. V slednji so kmalu našli zanimive arheološke ostanke iz različnih obdobij, vse od prazgodovi­ne dalje, kar je sprožilo temeljita izko­pavanja, ki jih je vodil arheolog in di­rektor Prirodoslovnega muzeja v Trstu Carlo Marchesetti. Vmes so raziskali tudi brezno Okroglica, Ozko špiljo in sploh skoraj vsako luknjo v stenah Ve-like in Male doline, tudi tako majhne rove, kot sta Pazzejeva luknja in Val-lejeva jama. Do njih so speljane ozke steze, ponekod prave »ferate« – zelo Slika 2: S čolnom po Martelovem jezeru 9. septembra 1921 – Anton Meeraus, Poldi Furich, Franc Cerkvenik – Miklov (vir: album družine Oedl. Hrani arhiv Parka Škocjanske jame). zahtevne poti, kjer so v prepadne ste­ne nabili železne kline, za oprijem pa pričvrstili debelejšo žico. Sekcija je imela 27 članov, večinoma slovenskega rodu in iz ostalih dežel tedanje avstrijske monarhije (Žiberna 1981). Glavni raziskovalci tega ob-dobja so bili Anton Hanke, rudarski svetnik, doma iz Bravantic na Češkem, tržačan Joseph Marinitsch, Friedrich Müller s Saškega ter številni domači­ni, med njimi Jožef Cerkvenik – Vn­cek, Jurij Cerkvenik – Gomboč, Jože Cerkvenik – Miklov, Jože Antončič – Preluščev, njegov sin Pavel Antončič in Jednak iz Bazovice. Iz tega obdobja so tudi prvi turistični vodniki, pa tudi prvi jamski načrti, ki so se z vsakim novim poglavjem raziskav daljšali in izpopolnjevali. Višek raziskav predsta­vlja leto 1890, ko so v sušnem poletju v čolnih in z baklami v rokah po vrsti premagovali slapove ter prišli v rov iz­jemnih dimenzij, ki so ga v prvem delu poimenovali Schadeloockova dvorana, v drugem pa Martelova dvorana z je­zerom (Puc 2015). Slednja, ki velja za največjo podzemno dvorano v Slo­veniji in drugo največjo v Evropi, je ime dobila po francoskem speleologu Alfredu Martelu. Ta je jamo skupaj s Putickom in Pazzejem obiskal nekaj let pozneje, a zaradi visoke vode tisti dan ni prišel do konca jame. Po Hankeje-vi smrti leta 1891 se je raziskovalcem pridružil artilerijski častnik Josef No­vak, ki je preplezal razgledni pomol v navpični steni Müllerjeve dvorane, pozneje poimenovan Novakov rt. Od njega vodi steza do najbolj odročne Viseče brvi, dobrih sedemdeset metrov nad Reko, ki med vsemi potmi po jami vzbuja največje strahospoštovanje. Leta 1893 so opravili še zadnje razi­skave pri Mrtvem jezeru in z bese­dami »Finis Erforschung!« napovedali konec zlate ere odkrivanja podzemne­ga kanjona Reke ter začetek obdobja urejanja poti in vodenja po jami. Slika 3: Jamarsko-potapljaške raziskave v Škocjanskih jamah leta 2017 (foto: Kristjan Rešaver). Zanimivo, še ob koncu 19. stoletja so obiskovalce do Martelove dvorane vodili po komaj dokončani poti skozi Hankejev kanal, vendar so zaradi ne­nehnih popravil in prevelikega tvega­nja obisk v ta del jame kmalu opustili. Novo večje odkritje predstavlja leta 1904 odkrita Tiha jama, sprva poi-menovana Rov presenečenj, pozneje pa Lutterothina jama, po baronici Emmi Lutteroth, ki je za turistično ureditev novega kapniškega rova da­rovala 1000 kron. Tega odkritja so bili še posebej veseli, saj so končno našli nekaj več kapniškega okrasja, ki so ga predvsem obiskovalci pogrešali (Puc 2015). Raziskovanje tega dela jame je bilo v primerjavi s premagovanjem hrupnih brzic in slapov pravcato olaj­šanje, saj so se morali po rovu bolj ali manj le sprehoditi. Veliko zahtevneje je bilo preplezati okrog 50 metrov vi-soko južno steno v Müllerjevi dvorani proti vhodu v Tiho jamo, ki je kljub številnim nevarnostim terjala eno red-kih žrtev pri raziskovanju Škocjanskih jam. Med deli je namreč spodrsnilo takrat 17-letnemu Jožetu Cerkveni­ku, ki je omahnil 40 m globoko, med kamnite bloke v strugi reke. Pomemben prispevek k poznavanju Škocjanskih jam in njihovih značil­nosti je tudi prvi celovit načrt jam, katerega avtor je bil Anton Meeraus iz Primorske sekcije Nemško-avstrijske­ga planinskega društva. Po prvi svetovni vojni se je začelo za jamo novo obdobje v smislu upravlja­nja, urejanja poti in organizacije vode­nja. Jamo so prevzeli mladi jamarji iz »Societa Alpina delle Giulie«. Iz tega obdobja so znane raziskave nekaterih italijanskih speleologov (Timeus, Berta-relli in Boegan), predvsem pa Avstrijcev Roberta in Friedricha Oedla, Antona Meerausa in Poldi Führich. Ti so se lo-tili podrobnega preučevanja hidroloških značilnosti podzemnega toka Reke in topografskih meritev od Marchesseti­jevega rova do Martelove dvorane. Kot rezultat teh raziskav je leta 1924 nastala prva doktorska disertacija s tematiko Škocjanskih jam z naslovom »Der un­terirdische Lauf der Reka«, avtorja Ro­berta Oedla. Zatem je odkrivanje novih rovov v Škocjanskem jamskem spletu zastalo vse do leta 1991. Do leta 1933 so bile številne poti po jami prenovljene ali na novo nadela­ne, vključno s Cerkvenikovim mo-stom čez Hankejev kanal in mostom v Mahorčičevi jami, izkopan pa je bil tudi umetni tunel (Puc 1998). Med drugo svetovno vojno so bila vsa dela prekinjena, tudi nujno potrebna dela zaradi poplav. Vzdrževanje turistične infrastrukture se je ponovno pričelo leta 1948 (Habe 1974). Leta 1965 je bila jama elektrificirana. Poplava leta 1965 je tako poškodovala poti skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo, da sta ostali opuščeni do leta 2011. Jamarsko raziskovanje, krasoslovne raziskave in ravoj turizma v sodobnem času V Škocjanskih jamah od leta 1904, ko je bila odkrita Tiha jama, ni bilo večjih jamarskih raziskovanj. Ta so se pričela šele leta 1991, ko so se zače­le potapljaške raziskave z namenom povezati Škocjanske jame z vsega 500 m oddaljeno Kačno jamo. Med. Pred letom 1991 potapljaške raziskave niso bile mogoče zaradi močnega one-snaženja Reke v preteklih desetletjih (Morel 1992). V letih 1991 in 1992 so Janko Brajnik, Samo Morel, Mitja Ota in Maurizio Deschman preplava­li sifon v Marchesettijevem jezeru in odkrili 680 m novih rovov. Ponovne potapljaške raziskave so se pričele leta 2011 v organizaciji Jamarskega dru­štva Gregor Žiberna Divača, ko so se v odtočni sifon potopili Aljoša Krivec, Simon Burja in Sebastjan Žagar ter odkrili rove v stranskem rovu in pritok Reke izpod Vremščice. V Marchesetti­jevem jezeru so opazili tudi človeške ribice. Leta 2012 vremenske razmere za potop niso bile ugodne, zato pa so izmerili na novo odkrite rove v dolžini 475 m. Sledila so leta z neugodnimi vremenskimi razmerami, tako da je bil naslednji potop izveden šele leta 2017, ko se je trojici potapljačev pri­družil Damir Podnar - Dado, vendar jim povezave med obema jamama ni uspeli odkriti (medmrežje 1). Poleg iskanja povezave med Škocjan­skimi jamami in Kačno jamo so ja­marske raziskave usmerjene tudi na površje, z namenom odkrivanja novih vhodov v nepoznane dele jame. V ta namen potekajo opazovanja tako imenovanih dihalnikov na površju in plezanje kaminov v jami. Leta 2017 so Luka Biščak, Borut Lozej in Iztok Cencič preplezali steno v Martelovi dvorani in to lokacijo locirali v di­halniku nad jamo. Naslednje leto so Luka Biščak, Albert Ličen in Jaka Jakofčič pričeli s kopanjem v dihal­niku in leta 2019 dosegli Martelovo dvorano, kar je pomenilo nov vhod v Škocjanske jame. Hkrati so odkrili še 400 m novih rovov nad Martelovo dvorano, poimenovanih Skrita jama. Slika 4: Izvedba sledilnega poskusa ob nizkem vodostaju Reke pri Gornjih Vremah (foto: Rosana Cerkvenik). Leta 2018 so jamo v celoti lasersko skenirali Richard Walters, Andy Ea-visa in skupina angleških jamarjev ob sodelovanju javnega zavoda in Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Po letu 1990 so se začele izvajati tudi številne krasoslovne raziskave, od bazičnih do ozko specializiranih, med drugimi o speleogenezi (Andrej Mihevc), vplivu lezik na razvoj jam (Martin Knez), dinamiki pretaka­nja podzemnega toka Reke (Franci Gabrovšek in Borut Peric), jamskem skalnem reliefu (Tadej Slabe), mine-ralni struktura klastičnih sedimentov (Nadja Zupan Hajna), prenikajoči vodi (Janja Kogovšek), favni v preni­kli vodi (Tanja Pipan), temperaturi (Bogdan Opara), biološke in mikro­biološke raziskave (Janez Mulec in Samo Šturm), o vplivih obiskovanja jam na jamski inventar (Rosana Cer­kvenik), razrastu alg in mahov okrog svetil (Janez Mulec in Samo Šturm), radonu v jami (Vanja Debevec Gerje­vič) in druge. Poleg raziskav so bili v jami izvede­ni številni monitoringi, predvsem z namenom ugotavljanja morebitnih vplivov turističnega obiska na jam-sko okolje. Razvoj turistične infrastrukture je bil v zadnjih letih usmerjen pred­vsem v obnovo dotrajanih poti in mostov. Med letoma 2009 in 2015 je bila obnovljena celotna turistična infrastruktura. Sem sodijo predvsem poti, ograje in električne instalacije z novimi LED reflektorji. Glavni na-men teh del je bil zmanjšati porabo električne energije (ta se je zmanjšala za do 70%), zagotoviti varnost obi-skovalcev in upravljavskega osebja ter na ta način ohranjati jamsko oko­lje. Nova tehnološka oprema v jami omogoča tudi boljše spremljanje sta­nja številnih parametrov. Sklep Škocjanske jame imajo dolgo in bo­gato zgodovino jamarskega in znan­stvenega raziskovanja ter razvoja turizma. Te dejavnosti so potekale 200 LET OBISKA ŠKOCJANSKIH JAM vzporedno in druga drugo podpirale, kar se kaže tudi v sodobnosti. Nove tehnologije in metode omogočajo, da lahko procese v jami bolje spre­mljamo in razumemo ter s tem bolje skrbimo za ta občutljiv jamski sis-tem. Javni zavod Park Škocjanske jame s svojim delom in aktivnostmi ter s so-delovanjem vseh pristojnih inštitucij skrbi za čim bolj kakovostno in traj­nostno ohranjanje Škocjanskih jam kot območja s seznama UNESCO-ve svetovne dediščine. Viri in literatura 1. Drole, F. 2019: Izmere Škocjanskih jam do leta 2018. Jamar 1. 2. Galli, M. 2000: La ricerca del Timavo sotteraneo. Trst. 3. Habe, F. 1974: Stopetdeset let turističnega razvoja Škocjanskih jam = 150 years of Touristic Development of Škocjanske jame. Naše jame (1973) 15. 4. Kranjc, A. (ur.) 1999: Kras – pokrajina, življenje, ljudje. Ljubljana. 5. Morel, S. 1992: Za Mrtvim jezerom. Naše jame 34. 6. Müller, F. 1890: Die Grottenwelt von St. Canzian. Dunaj. 7. Pazze, P. A. 1893: Chronik der Section Küstenland des Deutschen und Österreicischen Alpenvereins 1873-1892. Trst. 8. Puc, M. 1998: Pomembnejši datumi v raziskovanju in turistični ureditvi Škocjanskih jam, Naše jame 40. Ljubljana. 9. Puc, M. 2015: Kronika raziskovanj in turističnega obiska. Škocjan. 10. Rešaver, K. 2017: Raziskovanje – Škocjanske jame. Spletna stran Jamarskega društva Gregor Žiberna Divača. Medmrežje: http://jd-divaca.divaska-jama.info/category/jame/skocjanske-jame/ (10. 7. 2019). 11. Savnik, R. 1962: In memoriam – Jožef Cerkvenik (26. 10. 1877 – 17. 1. 1961). Naše jame 3. Ljubljana. 12. Savnik, R. 1968: Matej Tominc in Jakob Svetina, Prispevek k zgodovini raziskovanja Škocjanskih jam. Naše jame 9/1-2. Ljubljana. 13. Shaw, T. 2008: Foreign travellers in the Slovene Karst 1486–1900. Ljubljana. 14. Žiberna, J. 1981: Divaški prag. Divača. Območje sodobnega Sudana, predvsem dolina Nila, je skozi zgodovino veljalo za pomembno komunikacijo med kulturnimi in političnimi entitetami severne Afrike ter njenim osrednjim delom. Tod so se razvile tudi nekatere najstarejše politične tvorbe na tej celini. O tem živahnem dogajanju dandanes lahko prebiramo v zgodovinskih knjigah, številni arheološki spomeniki pa nas na to obdobje afriške zgodovine opominjajo tudi na terenu. Foto: Matjaž Geršič. GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2019 | 31 V Geografskem obzorniku nadaljujemo z izborom geografskih razglednic iz bogate 100-letne preteklosti. Več informacij o dogodkih, utrinkih in novicah ob 100-letnici si lahko preberete na: http://geo.ff.uni-lj.si/stoletnica/100_letnica Počitek med terenskimi vajami v vasi Soča leta 1975. Fotografijo hrani: Radovan Lipušček 32 GO