262 Dopisi. Iz Topeidera pri Beligradu v Serbii 20. julija. Obljubil sem zvest dopisnik ^Novicam" ostati, in jim kmali iz Serbije to ali uno pisati. Da Vam pa ročno pisal nisem, so bile vzrok tega mnoge opravila, ki sem jih perve dni svojega dohoda imel; zakaj treba mi je bilo vse svoje dušne sile in vsako uro sveti cirilici in lepemu se roškemu jeziku darovati, v kterem sem žali Bože! neuki etnež bil, in brez kterega zdaj živeti ne morem! Oh, da bi se bili pač moje dni po gimnazijah saj nekoliko cirilice učili in da bi vsaj zdaj se to godilo in v naših gimnazijah na vse jugoslavenske jezike ozir jemal, da bi bil Slovenec zmožen, si povsod pošteno in brez truda kruh služiti! Sel sem, kakor vam je znano, 18. maja, to je: binkoštno saboto skozi belo Ljubljano s svojo družino na Serbsko v svojo novo službo. Pervo noč smo hvala Bogu dobro prenočevali v Pragerhofu v neki mali leseni koči. Binkoštno nedeljo 19. maja derdramo celi ljubi dan po lepih, rodovitnih, spodno-štajarskih, hervaških in ogerskih ravninah; ogledujemo nezbrojne kerdela konj, volov, krav, ovac, koštrunov, prešičev, gosi itd. po teh lepih deželah; občudujemo lepo, veliko Blatno jezero (Platten-See) na Ogerskem, memo kterega smo se dobrih pet ur vozili; iz-praznujemo in napolnujemo čutaro s sladkim vinom prav marljivo in po Ogerskem kaj po ceni, po 28 novih krajcarjev bokal; mislil sem, da dobro kapljico zastonj dobivam, ker bankovce smo po Ogerskem takrat že na štiri dele sveta razpotegovali in za dve fliki je bila moja čutara dvakrat polna. In tako pridemo v razpotegovanju bankovcov in praznenju čutare ob 9. zvečer v Buda-Pešt, v lepo glavno mesto ogerskih homatij. Tukaj se nam precej slaba godi; zakaj kvartirja nisem mogel nikakor dobiti ne. Iskal sem ga dobre dve uri in človeka sem plačal, da mi ga je iskati pomagal; al pri vsem tem je ura že 11. odbila in še nisem vedil, al bom kako sobo dobil ali pod milim, mer zli m nebom prenočiti mogel. Kamor koii sem prišel in kjer koli sem poprašal po velicih in malih oslarijah je bilo vse polno ljudi in odgnali so me: Nimamo nič praznega! Se ve, Ogri so že takrat v svojem zboru veliko politiško štreno mešali, in to mešanje je mnogo radovednih ptujcov v Buda-Pešt privabilo in te mesti tako ljudi napolnilo, da sem po dolgem iskanju komaj malo pusto luknjo za eno noč dobil, v ktero sem kaj veselo stopil in za njo nad 3 goldinarje za prenočišče plačal, zakaj zunaj je tako ostra burja brila, da so meni in moji družini mraza zobje in čeljusti klepetali. — Mislil sem kaki dan v Buda-Peštu ostati in te dve lepi mesti bolj natanko ogledati; ker pa stanovanja dobiti nisem mogel, se vsedem drugi dan ob 6. zjutraj v barko, se peljam dan in noč po Donavi in pridem s svojo družino ob 5. zjutraj 21. maja v Zemun. Tukaj dam potnico podpisati, grem potem zopet v barko, se peljam kake pol ure skozi široko Donavo in Savo in pridem ob 8. zjutraj 21. maja s svojo družino v veliki Beli grad. — Tukaj me je precej neka groznica obšla , ko sem od svoje male apoteke, ki sem jo sabo peljal, 7 goldinarjev srebra plačati mogel — srebra pa nisem imel ravno dosti, skoraj nič; toraj sem menjal 80 goldinarjev bankovcov in dobil sem za nje 29 goldinarjov srebra in še nekoliko manj! To rae je zlo poterlo. Ko sem kvartir dobil, grem naravnost v popečiteljstvo (ministerstvo) in tam dobim na izvolj ali na svoje mesto v Karanovac, 40 ur od Beligrada iti, kjer bi imel 1000 fl., to je 500 tolarjev letnega plačila, ali pa v Topeidera, četert ure od Beligrada, ostati, kjer imam 300 tolarjev, zastonj dva hlapca, kvartir, derva in dva lepa verta. Da bi se pa dobro pomislil in izbral, mi da popečitelstvo en teden odlaga. Odločil sem se po nasvetu slavnega g. Gavriloviča, popečitelja financije, v Topčideru ostati. Tisti dan, 23. maja, ko jez pridem v Beligrad, je prišel tudi starec O mer Paša v Beligrad in privlekel je s sabo 8 voz — polnih bab! Knez Mihael mu je svoje vojnike na proti poslal, in šlapala mu je vsa turška armada in vsi prebivavci turškega mesta, kteri turban nosijo, naproti; tako so mu tudi ptujci na proti capali, med kterimi sem tudi jez bil in lepega, sivega Lica na v obličje gledal. Serbi se za-nj niso nič zmenili: nobeden ga ni pogledal, nihče mu ni šel naproti; nikomur ni bilo za-nj mar; jezili so se pa grozno, ko so zvedili, da je v njih deželo in glavno mesto prišel, in brez da bi se bil pri njihovim knezu oglasil, zopet tiho pete odnesel. Od 21. maja do današnjega dneva sem že nekoliko reči za wNovicea nabral in mislil sem jih v kratkem Vam poslati, kar nenadoma včeraj gosp. popečitelj Gavrilovic k meni v Topčider pride in me popraša: Ali jez za kakega živinozdravnika v Ljubljani vem? Ko ma odgovorim, da ne vem, me prosi Vas, gosp. vrednik, po-prašati, ako se kteri iz Vaše šole v Ljubljani ali na Krajnskem dobi, ki bi imel veselje na Serbsko iti. $Q Tudi vam povem, kar je vam že gotovo po avstrijan-skih časnikih znano, da je zdaj 11 praznih služb za medicinske doktorje v kneževini srbski. Kon-kurs terpi od zdaj do 1. oktobra. Tukaj leži še dosti dosti neobdelanega sveta tudi za dohtarje, in če se koliko gibati hočejo, lahko dobro živijo s polno mošnjico, zakaj tukaj je vsega dosti in vse vse je prav po ceni, da morebiti nikjer tako. Posebno letos je tukaj kaj dobra letina; žita še nikoli svoje žive dni nisem vidil, kakor tukaj, in vinska terta je okoli Topeidera polna kakor brinje. Tudi sadje: češplje (slive), hruške, jabelka itd. je tukaj letos neznano obrodilo, češinj je bilo, da bi bil lahko ž njimi Donavo zasul. Ob kratkem Vam bom poslal popis Beligrada in Topeidera, in nektere običaje srbskega naroda itd. Dr. Ivan Kovač. Iz Slovenskega Štajerja 1. avg. F. Š. — Smeš-nice, da veče ne morejo biti, nam je prinesla dne 24. julija graška „Tagespošta" , ki se ko žaba napihuje vsaki dan zoper narod slovenski, dokler se ne bode v prevelikem na-pihu razpočila. Kaj so zapeljane slepe sirote — srenjski predstojniki — podpisali in prosili, kakošno željo so slavnemu deželnemu vladarstvu predložili, zdaj vemo in smo brali. Kdor nima slame v glavi ali serca v petah, se smeja na glas tej prošnji. Nočem omeuiti sramote in izdajavstva mariborskega volituega okrožja, — žalostno je le, da sta deželna poslanca zvalila tako sramotno prošnjo; — le prošnjo iz okrožja sv. Lenarta v slovenskih goricah hočem na rešeto zdrave pameti djati in enmalo pretresti. Prosijo predstojniki 32 srenj — če je res? — vendar, da prav povem, prosi le eden; zakaj le eden izdajavec, ki slovenski kruh je, je zavekal ko žaba v mlaki in drugi so jo pa zapeljani za njim potegnili — prosijo, da bi se v naših slovenskih šolah učilo le samo nemški; slovenščina naj bi bila le stranski predmet, ali kakor ga imenujejo „Nebengegenstand". Uni mož, ki je zmazal to prošnjo in se naj berž iz Salomonovega verča naserkal modrosti, dalje spodaj pravi, naj bi vendar uradniki popolnoma zastopili in ») Kdo želi omenjeno dobro službo živinozdravnikovo, naj se kmali oglasi pri vredništvu in pove*, kako in kaj. Izucen kovač in živinozdravnik ob enem bi utegnil najbolj pripraven biti. Vred, 263 govoriti znali jezik slovenski: „dass jeder Beamte und Diener der vvindischen Sprache — ganz machtig sei, — so dass er auf Begehren desselben ein Protokoli mit i h m auch in windischer Sprache aufnehmen konne". Gospod R., ki ste pod svojo kcčko zložili tako modrost, ali ne čutite, da ste z nosom vdarili v zid? Pravite, da „v šolah naj vse nemški bo, in uradniki vendar naj slovenski popolnoma znajo". Ali mislite, da učen Slovenec s hruške pade? Ako se že šolar v soli slovenščine ne vadi, kako mu bo od-rašenemu mogoče pravilno govoriti in pisati, slovenski? ^Nebengegeustand" je pri meui — in tako sodijo vsi za-stopui možje — tak predmet, kterega, ako se hočeš učiti, je dobro; če ne, ga pusti ali se ga le na pol nauči. Co-spodine R., kje pa ste se vi nemščine učili, zuabiti v slovenskih šolah, ker je bolje ne razumete? Dolge leta ste po uradih služili, pa še vendar nemški ue znate. V7aša prošnja je bila polna pravopisnih pogreškov. Ako vi sami nemški prav pisati in umetno besed staviti ne znate, ki ste se toliko let vadili in učili, kako se prederznete terjati, da naj bi otroci se v naših deželnih šolah prav nemščine navadili? Gotovo se je predstojnik iz šikarske srenje M. tudi učil, ko še so bile šole po starem kopitu vse nemške, in tudi še mariborske šole ljukat hodil, — in lejte, kako modruje z nemščino, ko je zraven svojega imena na uni prošnji še dodal sledeče besede: „Wie wcit kommt man nur mit der slovischen Sprach? Daher wolle Gott diesen lrrthum behuten; slavisch ist ohnehin die Muttersprache, sie braucht nur Vervollstandigung, hiebei lebe hoch die deutsche Sprache." To je nemščina, da se Bog usmili! Kdor le kake besede ziniti zna, že misli, da segne s svojimi možgani do nebes. Gospodiue R.! ako ne morete biti bolj prebrisan zagovornik nepravične reči, ostanite raje tiho v svoji puščavi, da se vam svet ne bo posmehoval. Našega slovenskega naroda vi osrečili ne bote — ne poznate ga — le njegov kruhek poznate; ta vam je dober; dalje vaša ljubezen do Slovencov ne sega. Iz Vranskega. 2. avg. / — Začerkajte, ljube „No-vice", v letnice dragega nam slovenstva spet novo znamnje narodne naše zavednosti. Mnogo smo dosegli, če govori onih korenjakov, ki slovensko zastavo pred svetom razvijajo, v sercih naših odmevajo, če se njih zlate besede razumno tehtajo in—priznavajo. Kar je Cerne v deržavnem zboru 87. junija brez strahu in bojazni izustil, kar je od vlade terjal, da se narod slovenski sužnosti reši, to je v nas vzbudilo živo navdušenje. Ker pa drugega ne moremo storiti, se čemo vsaj pred celim svetom na govornikovo stran vstopiti, naj se ve, da njegove besede pogumno in dobre vesti podpišemo. Zato pojde prihodne dni iz naših posavin-skih krajev serčna zahvalnica do slavnega moža, v kteri se tudi poprosi, naj še zanaprej naše človeške pravice krepko brani, združen s Slovencom par excellence, našim Toma-nom. Da se pa nemškutarskemu kerdelu, ki vedno vpije, da kmeta slepimo, da „agitujemo", ki pa ne pomisli, na kaki način da so ee podpisi za njeno contrapeticijo (žalostnega spomina!) nabirali, da tedaj temu kerdelu precej dolgi jezik prikratimo, povemo, da se podpisi za zahvaluico le pri oini-kanih,v pri „inteiligenciiu naših sel in tergov nabirajo, ki so brali Cernetov govor, in ki so poklicani ga pretehtati, ki tedaj po vlastnem umu in sercu, brez vsakega upliva, čast dajejo, komur čast gre po svojem živem prepričanju. — Ne odrekajte zadnjič mestica v svojem listu novici, da je preteklega mesca silen ogenj skor polovico Mozirskega ter g a pogubil; morebiti se vendar le oglasi kaka blago-darna duša. Iz Volovskega v Liburnii. A. A. — V nedeljo 21. malega serpana je bil za nas dan veselja, ker zapele so nam pervikrat slovesno naše nove orgije, za ktere nam je lansko leto presvitla cesarica Maria Ana 800 gold. podarila. Zares lep dar, za kterega se moramo še enkrat očitno zahvaliti; čast in preserčna hvala pa tudi našemu za olep- šanje cerkve neutrudljivemu gosp. plovanu Alojzu Kranjcu in vsem dobrotnikom, ki so skerbeli in se trudili, da smo izveršili delo, za ktero se je 3000 gold. potrosilo. — Orgije nam je naredil Vincenci Tonelli iz Brešije, učenec slavnega Janeza Tonoli-ta, kterega cela Italija dobro pozna in čisla. Imajo 27 premenov, med kterimi posebno lepo in milo za-pojo: corno inglese, corno di caccia, flutta soprano, voce umana, viola basso, ottavino militare ; timbali, tromboni in contrabassi pa bobne, da se človeku serce trese. Posebno umetno je notranje delo in mehovi; le 2 —3krat zavertiš, in okoli in okoli 10 mehov, kakor morske pošasti svoje žrela odprejo. Imamo orgije, da jih po celi Istri do Kopra ni jednakih; vse nam je jako všeč, le z ^lovskim rogom" naši lovci ne bodo zadovoljni, ker si bodo zanaprej zastonj hlače in škorne tergali; gotovo so jo vsi zajci pervi dan, ko so strašni glas zaslišali, v verh visoke Učke potegnili. Nočem pa obširneje o tem pisati; bojim se, da bi me kak šolmašter po perstih ne kercnil. Pišem le to, kar so mi možje povedali, ki se bolj na to razumejo kakor jez sam in le za to, da pohvalim mladega umetnika. — Povedal bi Vam še kaj o naši politiki, pa se zopet bojim, da bi nam iz Idrije in Teržiča ali še celo iz Udmata in Deutschbroda kak „Ehrenburger-Diplomtt ne poslali; za zdaj molčimo in prosimo Boga, da bi nas take piškave časti obvaroval in nas oslobodil od vseh Nacetov in Avgustov, ki „ex profes-sionett našo reč zatirujejo. Iz Goriškega 30. julija. L. — Naj vam tudi iz naše doline pišem kaj malega. Povem vam, da vsi hrepenimo po tem, da bi se Cesarjeva beseda kmali spoluila in bi dobil tudi slovenski narod svoje pravice v kancelijah. „Sila kola lomi" — kaj mora terpeti tisti, kteri ne zastopi nemškega jezika, naj vam povem, da poznam dobro prostega kmeta, kteri je pretečenih 10 let bil v naši srenji za župana: mož dobiva iz kancelij vse pisma po nemški pisane; hči njegova je slovenski jezik dosti dobro razumela; al kaj mu je to pomagalo? Mogel je revež okoli hoditi in si iskati človeka, da mu je pismo razložil. Zupan se teh postav naveliča, in kaj si izmisli bistra glava? Začel je vsaki pot karte (pisma) natanko gledati in kmali je bil kos; razločil je vsako karto po far bi. Nekega dne pridem v oštarijo; kmali pride tudi naš župan in en svetovavec (prisežen) ž njim; vsedeta se zraven mene in oštir prinese bokal vina. Njegov tovarš pobara: ,,oče župau, kje imate tiste karte, da jih pogledam, kaj nek je? Oče župan segne v žep in potegne cel snopič kart iz njega. Njegov tovarš jih hoče prec vzeti, ker se je nekoliko več zastopil na pisma; al župan jih derži terdo v roci in pregledava od zvunaj po papirji; kar na enkrat pravi: „ta je tista, po kteri prašate." Dobro! oče župan, vi ste res bistra glava, ker poznate po barvi papirja karte, ne pa po pisanji." Oče župan se nasmeja s pipico v ustih in pravi: ^pustite me; sej so me že dosti naučili in še zmiraj me učijo, pa le ob to moje gre." In res koliko bokalov vina je mogel plačati, preden se je toliko naučil, da vendar nič ne zna. Zato pravi: „oj, da bi nikoli ne bil imel te službe, bi bilo dosti boljše za me." Po takih prihodkih se pride ob edinost in ljubezen med kmetom in gosposko; ko bi se pa v pisarnicah domačim ljudem vse v domačem jeziku pisalo, bi bil slednji bolj zadovoljen in ne slišale bi se take tožbe. — Kar letino zadene, pri nas srednje kaže; sena je dosti mauj od lani; turšica še lepo kaže; fižola bo prav po malem, ker dosti germičev nima nič stročja; vinska terta je dobro kazala, pa so jo nesreče zadele: pervič slana, drugič rosa, in tretje pa, kar se je še največ bati, je bolezen, ki se je že zlo razpasla, da so že celi grojzdčiki po nekterih tertah s pepelnato moko potreseni. Slabo bo za kmeta, ako se bo ta bolezen še bolj razširila. Kakšna bo za druge sadeže, bomo vidili vprihodnje. Iz Cerkljanskega okraja na Goriškem. O bregu na levi strani reke Idrije, v Šebreljenski soseski se jo najde! lep marmor; vsake sorte barve se v ujem vidijo. 264 Že po mnogih cerkvah sem vidil marmor, al skor bi rekel, nikjer De tako lepega. Kdor kaj več o tem zvediti hoče, ali tudi pokažo (mašter) imeti, mu radi postrežemo. #) Dasiravno so slabe poti pri oas, pa vendar tudi z naših hribov se izpelje. Ravno zdaj se izdelujejo 3 kamni za cerkev Matere Božje v spodnji Idrii. Iz Opačjega sela na Krasu 1. avg. -— Ravnokar emo prejeli misijonske pridige, ki so v Gorici pri Sohari v slovenskem jeziku na svitlo prišle. Spisal jih je slavno-znani gosp. F. J. Kaffol. Kdorkoli njegove poprejšne dela pozna, ne bo tajil, da pravo mojstrijo razodevajo; al to delo je krona njegovega uma. Vidi se v njem, da gosp. apisatel duh današnjega časa popolna pozna in tudi zdravila ve, ki se sedanjim dušnim boleznim posebno priliku-jejo. Razlaganje je prosto in prav razumljivo. Jezik je skoz in skoz gladek, čist in pravilen; beseda mu je mogočna. Lahko rečem, da takih jedrastih pridig v slovenščini še nimamo. Zatoraj, Slovenci! sezite po njih; obljubim, da dnarcov ne bote zavergli. — Letina se nam je letos slabo eponesla; kar ni suša vzela, je poslednji čas toča pobila.— Mnogo si naša duhovščina prizadeva povzdigniti Kras na višjo stopnjo izobraženosti. Povsod se šole vpeljujejo; al žali Bog! v teh nemilih okoljnostih so skoraj prazne. Naš kmet še ni prepričan o potrebi ljudske šole, zatoraj otroke rajše doma prideižuje. Bog, pravi on, se lahko časti brez knjige; kancelijska pisava je pa le v tujem jeziku, kteri se v naših šolah ne uči. Kdaj nek se bo scimil kak sad iz zagotovljene nam ravnopravnosti ?! Iz Novega mesta dne 2. avg. Istinovič. — Da se takim ljudem, ki niso ne kuhani ne pečeni, nikdar vstreči ne da, se je očitno pokazalo zadnji dan p. m. Ta dan so tukajšni dijaci obhajali konec šolskega leta. **j Pri zahvalni sv. maši so peli „Te Deum laudamus" namesti po nemški, kakor vselej, po slovenski. To jim je tako zajedalo, da je — se ve da brez premislika — nekdo rekel: „Das ist eine Demoustration!" Ko pa je v šolski sobani nemški govornik temeljito dokazoval, da prava omika izvira iz geršiso in r i mlja ns k e ali latinske, in da kdor iz nje ni zajemal, se zastonj med prave omikane šteje, so se tako razjezili, da je bilo sirah; kar pobesili so oči in stermeli v tla. Ko pa je slovenski govor se pričel, so bili cel6v nemirni, posebno ko so zaslišali ime Toman-ovo, Oer-netovo itd. \ekteri so celo kopita pobrali in zapustili sobano. Taka je! Ali bolje bo, ako Bog da in volja Cesarjeva! Od Savske Peci na Dolenskem i. avg. — Gotovo ste culi, dragi bravci „Novic", kako da je krošnjarjem nemške kulture okoli Marburga možgane vnela naša prošnja, da so celo v svoji sveti jezi skovali drugo naši ravno nasprotno, ter da bi ne dišala čisto po nemškutarsko, so ji na čelo narisali: „Wunsche der slov. Bevolkerung in Siid-steiermark in Bezug auf die deutsche Sprache" in ji na rep obesili imena vseh tistih srenj, kterih prebivavce bode vprihodnje ,,Nemčija" za svoje sinke štela. To od pete do glave tako čudno skovano prošnjo bode neki deržavni sve-tovavec nesel o ministerstva, da se po nji vsi prebivavci naštetih srenj vdeležijo milih žarkov nemške kulture, po kteri revni kmetic slovenski tako željno hrepeni. — Pa tudi znani červič, kakor „Ost und West" tisti glasoviti graški list imenuje, si je pri tej priliki zaslužil svinčeno svetinjo, ker je neutrudljivo na svojem herbtu košček za koščkom te peticije svojim bravcom donašal. Tako se je pripetilo, da je tudi našemu okrajnemu glavarju donesel omenjeni červič to prečudno prošnjo. — In žalibog! tukaj je padlo zerno na zemljo, in bi bilo skoraj kal pognalo in sad obrodilo. — Berž pokliče ta gospod pred se ravno pričujočega župana in srenjskega svetovavca boštanske županij?, tor jima na perste našteva dobrote in dobičke, ki izvirajo iz nemške *) Vrednietvo „Novictt bo povedalo vec o tem. **J O tem drugo pot kaj ve Pis. kulture, in jima razodeva, kako zlo zlo potreben da je našim kmetom nemški jezik; potem jima naroči, da naj velita tukajšnjemu učeniku, da naj nemški jezik bolj in bolje v šoli uči in sploh nemščino kolikor mogoče pospešuje; zakaj to mu srenja lahko zapove, ker ga ona zderžuje in plačuje. Ko bi se tega posla branil, naj srenja gospod fajmoštra prosi, učeniku njegovo opornost zaverniti, ter skerbeti, da se ta želja srenje natanko spolni, ker slovenski jezik gotovo nikdar ne bo vpeljan ne v šole ne v kancelije. Tudi je imenovani gospod predstojnik možema na vest naložil skerbno speljavo tega naročila. Ako pa, pravi gospod dalje, vi pri svojem gospod fajmoštru nič ne opravite, naredite prošnjo, kakoršna je tale, (s temi besedami poda enemu dva lista tistega graškcga časnika, v kterih ste omenjene peticii unih štajerskih okolic natisnjene, in jo pošljite naravnost na Dunaj do visokega ministerstva. Tako je gospod naročal. Al da je in bo vse prizadevanje predstojnikovo brez vspeha ostalo, je gotovo, ker se je ravno naša srenja v slovenski prošnji vsa podpisala, in sicer ta dva moža naj p red, zatoraj nočemo v drugi odmetati, kar smo v pervi prosili in želimo tudi iz serca, da se nam spolne. Vi nemškutarji pa na desno in levo! le kujte pisma ali kar koli hočete zoper nas Slovence počnite, ki vam gotovo nič zalega storili nismo. Nič ne boste opravili; dolgo dolgo že čutimo potrebo, da se nam, kakor so nas oprostili tlake in desetine, tudi oprosti naš domač jezik in da ne bomo tujci na lastni domači zemlji; mi se terdno deržimo obljub, ki so jih milostljivi cesar vsem narodom storili. Deržati se hočemo postavne poti, in vse skrivno in očitno zopervanje nas ostrašilo ne bo. Tone Planinec, kmet. Iz Cernomlja. 2. avg. J. K. — Pretečeno sredo smo poslali iskrenemu zagovorniku naših narodnih pravic g. dr. Toman-u zaupno pismo v Beč; *J podpisali so ga častita naša duhovšina, župan černomelski z odbornikoma, šolski vodja in učitelji, mnogi posestniki, tergovci in obert-niki; pridjale so se tudi zahvalne besede verlemu gosp. Čeme tu. Ker vemo, da nismo nič novega rekli, kar bi se ne bilo v hvalo visoko častitima gospodoma že večkrat reklo, bo zadosti, da drage „Novice" le svetu povedo, da tudi mi Cernomljani se zavedamo svoje dolžnosti do svojih dobrotnikov in da iz serca, ne po sili, damo hvalo komur hvala gre! „Naprej torej, blagi gospod dohtar!" — se glasi konec zaupnega našega pisma do g. dr. To m a na „le naprej na poti pravice serčno in pogumno, kakor ste začeli. Saj gre za blagor in čast mile domoviue naše. Ne obupajte, če nam je sedanji hipec na videz malo neugoden. Na en mah nobeno drevo ne pade. Mi zaupamo na Boga. Oni, ki je Bog pravice in resnice, ki vse narode enako ljubi, ne bo tudi našega mirnega in pobožnega ljudstva pozabil.44 Iz Ljubljane piše „Danicaa pod naslovom ,, Vsakemu svoje" sledečo veselo novico: „Za gotovo slišimo, da vi-sokočastila škofijska zakouska sodnija pod vodstvom preča-stitega korarja dr. Jan. Pogača rja že nikaj časa na-pravlja sloveuske zapisnike (protokole) s slovenskimi pričami in vdeležniki, in jim tudi razsodbe po slovensko daje. Slava prečastitljivi duhovski uradoii, ki s takim ravnanjem blagoserčno razodeva, da so ji potrebe ljudstva nad druge stranske ozire in se krepko vzdiguje iz oklepov starih presoj, kakoršne le močni duhovi brez maloserčnosti pre-cepijo. Prav in spodobno je, da v pravičnih rečeh duhovstvo naprej stopa in tudi drugim vradnijam lep izgled daje, kako naj ravnajo z ljudstvom v njegovih potrebah. Zakaj, če dajemo cesarju, kar je cesarjevega, dajmo tudi ljudstvu, kar je njegovega. Sicer bote pravica in ravnopravnost zmirej ostale prazne besedi — le samo na papirji, s čimur ni nikomur ne vstreženo, ne pomagano." *) Ker gosp. dohtarja zavoljo bolehnosti že več časa ni v Becu, mu bojo iz deržavnega zbora ze pismo poslali na njegov dom v Rad olj oo. Vred. 265 lz Ljubljane. Na prošnjo mnogih posestnikov, ki imajo svoje zemljiša na ljubljanskem mahu (morast), je iukajšna kmetijska družba do komisije, ki je postavljena za vodstvo sušivnih del na močvirju, se obernila s prošnjo, naj bi poskerbela, da bi zavoljo dolgočasnega zajezenja Ljubljanice po Gruberjevem kanalu, kjer bojo nov most zidali, v prihodnji jeseni itd. po zaderžavani vodi se ne napravile povodnje na mahu. Slavna komisija je odgovorila na to, da 3 leta z letošnjim letom vred bojo terpele dela v Gruberjevem kanalu s predorom vred pod Stepanovo vasjo ; jez pred mostom pa je neoblodno potrebna, da se dela ne ove-rajo. Ako bi utegnila iz tega kakošna posebna škoda žugati pridelkom na mahu, se bo komisija obernila do si. c. k. vladarstva in pomoči prosila. Kar pa se tiče Gruberjevega kanala, se ta ne bo tako globok napravil, da bi Ljubljanice po mestu kadaj zmanjkovalo. — Po cesarskem dovoljenji od 23. p. m. se bo napravila tukaj pravoslovna (juristična) družba, za ktero je z gosp. dr. C. Costa-tom in gosp. J. Brolich-om c. k. dež. sodn. svetovavcom prosilo še 13 drugih pravoslavcov; ob enem so družbi tudi pravila (statuteJ poterjene. — Ker deržavni zbor praznuje do 12. t. m., se je veči del poslancov podal domu; prišli so tudi krajnski. Mnogo se govori, da pride g. dr. Rieger 16. t. m. ogledat naše rajsko Bleško jezero; al ker nobeden nič pravega ne ve, je ta novica menda le samo živa želja, da bi ljubljenec Slovanov, o kterem sedaj ves svet govori, obiskal tudi slovensko zemljo. Oj, to bi bilo, to stavimo, spet gradiva na kupe za dopisovavce v Beč, Terst in Gradec; ti možaki, ki preiskujejo človeku „serce in ledice", bi berž izduhtali kaj, kar nobena poštena duša ne ve, kakor je unidan dopisnik „Triesterci" na vrat na nos nesel laž po svetu, da je neki gospod v veseli družbi zdravico napil „slovenskemu kraljestvu", čeravno je zdravica veljala le „vsem Slovencom." Za gotovo smo slišali, da so priče same ne razumeče slovenski jezik preklicale pervo spričbo pri c. k. policii; al dopisnik „Triestereeu, ki je ta preklic gotovo še tisti dan zvedil, ni še dosihmal tako pošten bil, da bi bil preklical svojo laž. — Sedaj pa še eno novico. Gosp. Nace Kuranda je Slovan! Kaj zlodja! to ni mogoče. Vendar je taka; berite le „Ostd. P." list 206., pa bote vidili, da celo v „LeitartikeInu", kjer „Ost u. West-u" „Zurechtweisunge" daje, je zgrabil tudi češke „Narodne liste" in naše slovenske „Novice." Kako bi to mogel, ako bi teh časnikov ne bral ? Vendar se motite ! Od „IVarod. listov" le vsaki dan toliko resnice zve, da mu grozno presedajo, „Novice" so mu tem v peti od tiste fotografije, ki jo je gosp. Zarnik tako klasično napravil v 22. listu in ki mu ga je „Preša" iz goli kristjanske ljubezni v nemški jezik prestavila. Al, kaj morejo „Novice" za to, da mu je g. August Zang tak ser-čen prijatel? Ravno tako malo kakor morejo „Narod. listi" in „Novice" za to, da „galanthomme" Kuranda „resnico" „pobelhafter Ton" imenuje. Slovenci imamo pregovor: „res-nica oči kolje", po Kurandovi nemščini se pravi to: 5)pobel-hafter Ton." — Gut gebrullt! — Naš izverstni pesnik gosp. Gr. Krek se je s svojimi pesmami v „Novicah" in „GIasniku" Slovencom tako prikupil, da bode gotovo vsakega domoljuba veselilo slišati, da njegove pesmi pridejo iz tiskarnice Blaznikove kmali na svetlo. Iz Ljubljane. (Drobtinica soli neslanim nemšku-tarjem). Iz Prage smo prejeli te dni nemško liumoristično pesem, izdano po gosp. J o s. R. Wilimeku, ktera pod naslovom „Der Sprachenklangmesser" prav tnično šiba burke tistih oorcov, ki brez znanja nemškega, še manj pa slovanskega jezika zasmehujejo slovanski jezik. Ker se tudi pri nas takih ?;narrischer Sprecher bei Tafeln" v gostivnicah itd. ne manjka, jim priporočamo omenjeno Wilimekovo „Send-schreiben" od konca do kraja; veči del te pesmice je hu-iiiorističeu; konec pa je resnoben; en košček tega konca ne bi utegnil škodovati, ako ga postavimo v „Novicea; le častite bravce, ki ne razumejo teh verstic, prosimo za zamero, da jim vzamemo ž njimi kahih 40 verstic, jih pa odškodujemo s priloženim listom za to. Tako-Ie se glasi hu-moristično-resnobni konec: Du gehst weiter noch, nennst jedweden der Slaven fanatisch, Wer das natiirliche Recht der Volks-Stamms-Sprachen vertheidigt; Ich nenn' Sprachenfa|natiker blinde Verachter der Sprachen, Die man nicht kennt und aus Uebermuth sie vernichtet will ivissen. Mir sind Sprachen ein Geistesgebild, unvertilgbar ihr Wesen, Selbst mit Gewalt unterdriickt nach hundertjahrigem Schlafe VViederbelebt ihr Geist erwacht zum erneuerten Leben. Zwang der machtige Homer dem Gallier Sprach' und Geeetz auf, Ging doch unter die Zwangskultur in der Mischung der Zungen. Barbarei brach ein, ein Babel der Sprachen-Venvirrung, Bis der Prozess nach Tausend Jahren das Chaos geklart hat Und Neu-Sprachen entstanden — nicht gallisch, nicht romisch! Willst den Homer spielen bei uns, um schnell zu verbreiten Deutsche Cultur durch to tale Verbannung der heimischen Sprache Aus Amtsstuben, Gerichtskanzleien, aus Kirchen und Schulen? Hundert Jahr man treibt das Projekt: wie is t es gelungen? Du lachst uber das struppige Slavisch-Deutsch der Caserne: „Halberdoh! Wallethous! Strof, Krumfotter, Umberstim, Felaab!« Lach' auch uber das Kanzleideutsch: „Pzirk. Krichtsdunner, Standaruf Lach' auch iiber das Hauptschuldeutsch, lach' uber die „Folschrift**9 Ueber die „Lerigion, Stihand" und andres Geplauder. Das sind Pfropfer der hohen|Cultur von bildenden Geistern, Welche bei uns nach der Leier die fahigste Jugend vergimpeln. So ein Gewasch wird kaum nach tausend Jahren franzosisch! Lass von dem heidnischen Experiment! Ein besseres Mittel Kennt man wohl, das sicherer fiihrt zum enviinschlichen Ziele. Besser gedeiht die Gultur im Boden der heimischen Laute: Fruchtlos wird nur gebuffelt das unverstandene Frcmde. MJenschen erzieh'n ist Verdienst, nicht Staare und Affen dressiren! Tri Ust Du ersteres nicht, taugst hochstens zur Menageriezucht; Dort ist der Schlag des Stocks und das Knallen der Peitsche ver- standlich. Cosmopolit, ist das die Sprache des Cosmopoliten? Welt-Sprachmeister, gedenkst die Cultur so fort zu betreiben? Nein! Du gewinnst nicht Dank, nicht Rnhm von diesem Gebahren. Lass doch singen den Vogel, wie ihm der Schnabel gewachsen! Achte den Kaiser-Spruch von gleichen Pflichten und Rechten: Nur so sitzen dann wir fein neben-, nicht iibereinander!