SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ARO) XLVI (40) Štev. (No.) 11 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 9. aprila 1987; Prebliski slovenske preteklosti Pot do sprememb „Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti,“ je moder izrek, ki bi ga s pridom moral imeti v mislih vsak slovenski človek, kadar omalovažuje, kar je našega, v teku stoletij nabranega narodnega bogastva, se v govorjeni in pisani zgleduje nad nekaterimi slabostmi narodovega značaja, podcenjuje važnost pozitivnih zgodovinskih dosežkov in kritizira takratno narodno vodstvo in mu očita zamujene priložnosti. Tega je med nami preveč, premalo pa zavesti odgovornosti za posledice takšnega zadržanja, ki vodi v uresničenje zgoraj navedenega izreka o tujčevi peti. Saj nihče ne more zahtevati, naj bi se zgodovinski dogo'dki iz narodovega življenja nekritično prikrojevali mentaliteti sodobne miselnosti ali celo olepševali. Z vso pravico pa se sme in mora pričakovati, da se vzamejo v pretres in oceno razmere in položaj, v katerem se je nekaj zgodilo. Današnje merilo za merjenje narodnih podvigov in porazov ne more veljati za nekaj, kar se je dogodilo pred 50 ali 100 leti. časi se močno spreminjajo, z njimi se pa tudi spreminja vse, kar nima stalne, nespremenljive vrednosti. Tu in tam se bere o visoki negativni lastnosti povprečnega slovenskega človeka, ki jo Ivan Cankar imenuje hlapčevanje. Pisatelj to lastnost močno podčrtava, kar pa gre na račun licentia poetica — pisateljsko pretiravanje. A ne sme se npr. prezreti zgodovinsko dejstvo, da slovenski kosezi, ki so ustoličevali karantanske kneze, niso hlapčevali. In če je res, da so ustanovitelji Združenih držav Amerike posneli idejo za svoj uvod v ustavo „We the People“ po obredu ustoličevanja na vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju, to ni posnetek hlapčevanja, temveč vse kaj drugega, na kar smemo potomci onih kosezov biti silno ponosni in o tem ob vsaki priliki govoriti in pisati. Zgodovina in njen razvoj na splošno Slovencem nista bila naklonjena, toda ta dejstva ne izvirajo iz kakega hlapčevanja, ampak iz resnice, da je bila ta etična in jezikovna skupina po svojem številu mnogo prešibka, da bi bila mogla zadržati Konec februarja so na ljubljanski televiziji začeli predvajati novo nadaljevanko — dokumentarno serijo o slovenskem izseljenstvu Po sledovih Slovencev po svetu. Predvidenih je 12 epizod. Kot posnemamo iz Dela, sta to serijo pripravili Dorica Makuc in Mija Janžekovič, ki sta obiskali rojake in potomce po svetu. Uporabili pa so tudi arhiv TV Ljubljana in Izseljenskega centra pri SAZU. Kot napovedujejo, bodo prikazali življenje slovenskih izseljencev v državah Zahodne Evrope, ZDA, Kanade in Južne Amerike. Na 18- koroških kulturnih dnevih so organizatorji predvajali slovenski film Razseljena oseba. O njem poroča Spektator v koroški Nedelji 11. januarja „Film je narejen po klasičnem receptu politične manipulacije. Začenja se nadvse obetajoče, z nekakšno ekspozicijo moralne travme „zmagovalcev“ iz državljanske vojne v Sloveniji. Kaj hitro pa se sprevrže v produkcijo čr-nobelega, seveda črnega, klišeja o slovenski politični emigraciji v Argentini. Kdor vsaj nekoliko pozna dejansko življenje in narodnostno ter kulturno delo Slovencev, ki so kot premaganci državljanske vojne morali iti v Argentino, ta se je moral ob karikaturi, ki jo ponuja ogromni pritisk mogočnih sosedov, ki so jih grozili popolnoma zaliti in utopiti. Da se to ni zgodilo, je pravi čudež in zgovorno dokazilo, da so imeli naš davni predniki vse drugačne lastnosti kot hlapčevstvo. Kaj pa kmetski punti v 16. stoletju, ko so se slovenske kmetske množice organizirano uprle oblasti graščakov, zahtevajoč svoje pravice? Takšni podvigi se ne rojevajo iz hlapčevske miselnosti, a uspeti niso mogli, ker so imeli gradovi svoje izvežbane vojščake in orožje ter jih je podpirala tudi javna oblast. Bedni poraz ni sramotna posledica hlapčevskega duha kmetskih množic, pač pa tragična epopeja v krvi zadušene samozavesti in ponosa, iz česar so izvirale zahteve po pravici in svobodi. Kmet je bil takrat nosilec narodnegav-etosa in to ostal vse naprej. In kaj nas učijo komaj polpretekli dogodki iz strahotnih let tako zvane „narodnoosvobodilne borbe“, ki ni bila to, ampak krvava revolucija v borbi za absolutno oblast komunistične partije? Sedanje stanje v domovini sto procentno potrjuje to resnico, mladina zahteva od „borcev za svobodo“ čiste račune. Kje je tu hlapčevanje? Ali so se narodove množice poslušno uklonile krvavemu pritisku OF in hlapčevsko sprejele marksistično nadvlado in komunistični življenjski način? Ker tega niso bile voljne storiti, je tekla kri v potokih in se je rodil o-borožen upor. Ta se ni spočel iz bojazljivosti in kompleksa podlož-ništva, temveč iz ponosne volje braniti najdražje svetinje slovenstva in za njih reševanje tudi — umreti. In so v množicah umirali, ker jih je svet zaradi nerazumevanja izdal. Niso bili hlapci, in niso hlapci nikomur tudi tisti, ki so se z njimi uprli zmagi zla in so danes razkropljeni po svetu; in ne tisti, ki danes doma v popolni nemoči čakajo na uro, ki ima priti. Od vseh strani se zaletavajo nekateri slovenski vsevedneži v bivše politične voditelje naroda, očitajo jim in jih dolžijo vseh mogočih napak in grehov, deloma po pravici, še več po krivici. V vsakem primeru bi Nas pri vsem tem zelo zanima, kaj bodo vedeli povedati o nas, slovenski politični emigraciji po svetu in predvsem v Argentini. Kot vemo, nas ni prišel nihče filmat, obiskat ali se zanimal za nas tu v Argentini. Razumemo, da bodo na široko prikazali društvo Triglav, a dvomimo, da bodo z enako širino nas kaj omenj ali. Tako ali tako bo Argentina prišla na vrsto nazadnje, če koga zanima, naj poizve doma, kaj bodo tam videli in zvedeli o nas; prva epizoda je bila na ekranu 27. febr. Oddaje so tedensko v petkih ob 21.30. film, pomilovalno nasmehniti ali res imajo Slovence v Sloveniji-in zamejstvu za take bedake, da bodo sprejeli podtaknjeno podobo? In to z nekaj cenenimi fotomontažami na sv. Urhu, kakršne je mogoče spro-ducirati v vsakem amaterskem fotolaboratoriju. .. Prav nedavni obisk dveh Korošcev v tej daljni deželi pa je potrdil, da so Slovenci v Argentini (to velja le za generacijo iz leta 1945!) svetal zgled, kako je mogoče v popolnoma tujem okolju brez vsakršne zakonske zaščite in brez dinarja „matične“ pomoči bolj ohraniti materinščino, kakor to uspeva v Ljubljani, Trstu ali pa na Koroškem!“ (Glas Slov. kult. akcije 1987, št. 1) bile te vrste konstruktivne, če slonijo na dognani resnici in če vodi kritika v pozitivne posledice za narodovo dobro. Obmetavati vodilne politike z ignoranco, nesposobnostjo ali celo neodgovornostjo pomeni zaničevati sam vrh narodnega občestva, pa naj gre za očeta Janeza Bleiwei-sa, Frana Levstika, Ivana Šušteršiča, Evangelista Kreka ali Antona Korošca. Pisati, koliko ugodnih priložnosti so zamudili, in koliko koristnih podvigov zapustili, vse to pa iz presojanja post festum, ko je pred seboj celotna slika — komu v korist? če je na samem narodnem vrhu vse zanič, čemu si sploh še prizadevati? Tu pride v poštev tujčeva peta. „Narod naš dokaze hrani“ o svoji vitalnosti in kvaliteti, a se jih mi mnogo premalo zavedamo in skoraj ne storimo, da bi jih svet spoznal in priznal, kakor zaslužijo. Med literati je širokemu svetu nekoliko znan France Prešeren, ki s svojo poezijo sega v vrhunce svetovne pesniške umetnosti in kvalitete. Koliko so pa svetu — ali še bolj usodno: koliko so povprečnemo slovenskemu človeku — znani vsaj našega časa veliki Slovenci kova arhitekta Jožeta Plečnika ali znanstvenika državo-slovca Leonida Pitamica? Prvega poznajo vsaj v Pragi (Hradčani) in na Dunaju, kjer je pustil sledove svojega genija, med tem ko se Ljubljana diči z lepoto njegove arhitekture. Morda mu je odprla pot v svet nedavna razstava v Parizu, ki je mogočno uspela. Ob tej priliki smo brali: „Slovenski kulturni prostor se je do danes premalo zanimal za tega velikega moža.“ Isto velja za Leonida Pitomica, znanstvenika pravnih ved in diplomata, ki je bil zlasti če-ščen tu v Ameriki za svojo knjigo „Država“. Postal je častni doktor katoliške univerze v Washingtonu, častni član Georgetown univerze in American Bas Association ter neštetih evropskih znanstvenih ustanov. Bil je velik človek in velik Slovenec. Koliko smo o njem napisali in ga svetu predstavili? Koliko ga sploh sami poznamo in se z njim ponašamo — po pravici? „Kdor zaničuje se sam.. . “ L. P. Slovenci so zopet morali priskočiti na pomoč Makedoniji, Črni gori in Kosovu, ko so konec lanskega leta te južno-jugoslovanske republike odpovedale zapadnim bankam odplačevanje svojih dolgov, češ da nimajo sredstev, da bi svoje obveznosti lahko izpolnile. In zopet so Slovenci — kakor že večkrat — rekli , da bodo tudi sedaj pomagali sanirati jugoslovanski jug, toda — zadnjikrat. Viktor Meier pa meni, da bodo Slovenci in Hrvati ter delno Srbi kljub temu morali vedno znova priskočiti na pomoč deficit-nim južnim republikam in ne kaže, da bi se v bližnji bodočnosti razmere spremenile. Ironično omenja izjavo pekega gledalca beograjske, televizije, ki je na telefonsko vprašanje, kaj misli o odplačevanju državnih dolgov, odgovoril: „Zakaj pa so nas celih 40 let poučevali, da ne smemo ničesar zaslužiti?“... Kljub željam in vedno glasnejšim zahtevam po spremembah ali vsaj reviziji ustave iz leta 1974 so antireformisti še vedno zelo močni, ker imajo oporo v konzervativnih predstavnikih Bosne. Iz teh vrst izhaja tudi sedanji ministrski predsednik Mikulič, ki je konec leta jasno izpovedal svoje antireformi-stično zadržanje s parolo: „Jugoslavija hoče imeti realno, toda socialistično gospodarstvo!“ Četudi si mnogi jugoslovanski gospodarstveniki pod temi besedami Kako naj pride v Jugoslaviji do političnih sprememb? Vprašanje, ki daje misliti, svobodoljubnim Slovencem širom našega neomejenega kulturnega prostora, si je zastavil tudi londonski „The Economist“. V svoji številki z datumom 21. februarja posveča poldrugo stran razmišljanju o „Jugopluralizmu“, ki naj privede iz dolgoletnega totalitarizma v pluralistični politični sistem. Naslednje misli so povzetek, ki u-tegne biti zanimiv za slovenske brav-ce, posebno ker postavlja člankar središče političnega dogajanja v Jugoslaviji — prav republiko Slovenijo. „Medtem ko komunistična velikana Sovjetska zveza in Kitajska uvi-devata potrebo po spremembi v komunističnem sistemu, je lahko prezreti podobne dogodke v razmeroma majhni Jugoslaviji. V Gorbačevi Sovjetiji in Dengo-vi Kitajski prihajajo poskusi reforme od zgoraj, v Jugoslaviji pa prihajajo spremembe od spodaj — in to ne zaradi vladajoče partije, temveč njej na vkljub. Ko je Tito pričel leta 1948 pot samoupravnega socializma, ta ni vodila daleč, ker je partija krepko držala vajeti in postavila jasne meje, do kot je pot dovoljena. Danes v Jugoslaviji brez voditelja pa je razvoj težje zavreti. Pričela se je neka nova vrsta sprememb. Partija, ki naj bi bila „cement“, ki naj bi družil državno federacijo, se je sama „federalizirala“ in to do take mere, da je danes težko govoriti o eni sami jugoslovanski komunistični stranki. Posledica je paraliza centralne oblasti v Beogradu, kar omogoči, da dela vsaka republika po svoje. Nekatere republike so izrabile priložnost, da so se pričele odmikati proč od enostrankarskega sistema. To je najvidneje v Sloveniji, kjer je neke vrste opozicija pričela rasti sredi šibkega, a še vedno legalnega okvira dveh uradnih ustanov: Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). V nekem referendumu novembra predstavljajo malo več svobode, pa razumejo člani vlade nekaj povsem drugega. Saj govorijo o „realni o-brestni meri“, ki pa je v resnici polovico nižja od dejanskih procentov inflacije. Poudarjajo „restriktivno politiko denarnega obtoka“ — a jo merijo po neresnično nizki inflaciji. Poleg tega ne storijo ničesar, da ne bi bilo treba podpirati podjetij, ki so deficitna predvsem v južnem delu države. Govorijo o važnosti privatne iniciative ter malih obratov, ki naj bi se morali prosto in svobodno gibati, izključujejo pa še vedno vsako privatno trgovanje. Radi bi uporabili finance, katere imajo Jugoslovani naložene v inozemstvu, nočejo pa dopustiti, da bi lastniki teh kapitalov, ki bi bili voljni investirati v državi, z njimi samostojno razpolagali. Ne protivijo se, če hočejo inozemci vložiti svoj kapital v jugoslovanska podjetja, kadar pa govorijo o kontroli, ima vedno prednost princip samoupravljanja delavcev. Takšnih in podobnih primerov bi lahko našteli še celo vrsto. Jugoslovanski časopisi in revije sicer močno kritizirajo mnoge vladne u-krepe, videti pa je, da se jugoslovanska birokracija slej ko prej drži svojih načel. Zato pravijo nekateri gospodarstveniki, da „bo Jugoslavija na tak način seveda vedno ostala le neke vrste rep Evrope“. Vladni časnikarji radi in veliko poročajo o gospodarskih spremembah lani (glej poročilo Sv. Slov. št. 1/87, n. op.) je ena od skupin v okviru socialistične zveze, uspešno izvedla kampanjo proti povišanju dajatev, češ, da je treba nove politike in ne več denarja. Decembra pa je druga skupina zbrala v nekaj urah na ljubljanskih ulicah čez 2400 podpisov na svoje zahteve, med katerimi se je nanašala ena na pravice političnih pripornikov. Razpoloženje slovenskih časnikarjev je razvidno iz dejstva, da so na svojem kongresu oktobra lani opustili člen statuta, ki je zahteval obvezno pripadnost marksistično-leni-nistični ideologiji. Nekaj podobnega se godi v Srbiji, kjer ima opozicija podporo Zveze srbskih pisateljev in Srbske akademije znanosti, časnikarji in pisatelji so sami zbrali „fond solidarnosti“ za pomoč kolegom, ki so izgubili službo iz političnih razlogov. Mar so omenjeni dogodki pomembnejši od tega kar se godi, recimo, na Poljskem in Madžarskem? Katoliška Cerkev ima na Poljskem več pravic kakor v prav tako katoliški Sloveniji, kjer imajo za velik uspeh, da je ljubljanski nadškof smel prvič po letu 1945 imeti božično pridigo po radiu. V Jugoslaviji se ne dogaja še daleč nič tako dramatičnega kakor je na primer poljska „Solidarnost“. Zakaj naj bi tedaj zanimal svet ta „Jugoplura-lizem?“ Odgovor je, da utegne biti Jugoslavija občutljivejša za spremembe od ostalih komunističnih dežel, ker ima šibkejše vodstvo in ker so v njej prisotne močne, sredobežne sile“. Tako hodi v eni od republik slovenski pluralizem svojo pot. Seveda morejo slovenski vodilni komunisti opozicijo še vedno zadušiti, vendar bi bila cena takega pritiska velika. To bi pomenilo konec skrbno negovanega slovenskega konsenza, ki vzdržuje krajevno oblast. Vendar večja avtonomija republik še ne pomeni večje svobode v republikah samih. Pa tudi centralistične sile in pripadniki trde roke morejo še vedno poizkusiti kako nasilno „rešitev“.' Udar z vojaško zaslombo bi tvegal državljansko vojno in bi utegnil odpreti pot sovjetski intervenciji. Malo ljudi v Jugoslaviji, celo med konservativci, si to želi. Vendar v deželi, ki ima dolgo tradicijo državnih udarov in protiudarov, tak poskus ni nemogoč. Videti pa je, da večina Jugoslovanov raje sprejema neko stopnjo „desorganizacije“, kakor nevarnost, da bi delili usodo z Afganistanom ali Libanonom. Prav zato smemo upati, da bo s časom prišlo iz sedanje zmede nekaj, kar utegne biti resnično „pluralizem“.“ Tako presoja položaj v Sloveniji in Jugoslaviji angleški časnikar iz svojega zornega kota. Za naše bralce oris ne prinaša novic, pač pa pokaže, kako gledajo na razmere v domovini v Zahodni Evropi. -žar na Madžarskem ali Kitajskem, da bi jih vlada v domačem gospodarstvu posnemala, pa vedno naletijo na predsodke ideoloških in interesnih sfer. Vznemirljive posledice jugoslovanske gospodarske krize se čutijo v odnosih med posameznimi republikami v državi — kar dokazuje, da kriza ne druži narodov, ki sestavljajo Jugoslavijo, pač pa je — po zadnjih izjavah srbskih gospodarstvenikov — sedanje stanje doseglo takšne mere, da je mirno sožitje teh narodov v skupni državi praktično nemogoče. P. D-ova. KAJ BODO POROČALI O NAS? Zadnjikrat ? RAZSELJENA OSEBA X Dr. Tine Debeljak A. (258) MED KN3IGRMI IN REVI3RMI Tone Mize rit Jil IZ 3VL1EN3A V ABCENTINI CELOVŠKI ZVON, IV/13, Dec. 86 Še pred novim letom sta izšli štev. 12 in 13 IV. letnika te revije. O številki 12 smo že poročali, danes pa nadaljujemo s poročilom o 13. številki. Ta novoletna številka nas mora še posebno zanimati, ker je o-srednji članek posvečen slovenskim kulturnim izseljencem v Argentini. Buenosaireška urednica te revije dr. Katica Cukjati je napisala intervju, v katerem je predstavila našega filozofa dr. Vinka Brumna pod naslovom „.. .da se isti stvari lahko streže na različne načine“ vsem bralcem te revije. To je prvo direktno poročilo o slovenskem kulturnem delovanju v Argentini v tej vseslovenski znanstveni publikaciji, članek spremlja celostranska podoba dr. Brumna, ki odgovarja na po dr. Cu-kjatijevi stavljena vprašanja. Ne pripada nikaki struji. Na vprašanje pa, kaj sta mu pomenila profesorja dr. Veber in dr. Ozvald, odgovarja, da je bil kot filozof učenec svetovno priznanega filozofa profesorja dr. Franca Vebra, na kar je zelo ponosen, tesneje pa je bil povezan z dr. Karlom Ozvaldom, svojim ožjim rojakom s Štajerske, dolgoletnim pedagagom in profesorjem na ljubljanski univerzi, kateremu je bil asistent. Dr. Ozvald ga je tudi vpeljal v znanstveno delo, ki ga je začel z razpravo iz pedagoške stroke Blaže in Nežica. Turnerjeva nagrada mu je omogočila študiranje v Angliji in po vrnitvi je po nagovarjanju prof. Šolarja delo priredil za Mohorjevo družbo, ki pa ni izšlo zaradi zaplembe in požiga po Nemcih, kakor tudi V. zvezek Krekovih Zbranih spisov, ki jih je on pripravil. Po nasvetu dr. Ozvalda je delo pripravil za disertacijo in na podlagi te postal leta 1936 dok-for filozofije. V 1. 1941 je odšel na Primorsko, kjer je pod zavezniško u-pravo postal direktor slovenskega u-čiteljišča v Gorici in se leta 1948 izselil v Argentino. Ko je prof. dr. Ivan Dolenec postal poslanec, je naprosil dr. Brumna, da on nadaljuje Krekove Zbrane spise, in je tako on uredil in zbral podatke o Krekovem delu do leta 1907, tedaj glavno dobo Krekovega delovanja. Ta zvezek Zbranih spisov je bil pri Mohorjevi že postavljen, pa kakor omenjeno, so ga Nemci med drugim zaplenili in požgali. K sreči je rešil korekturne pole, iz katerih je potem tu v Argentini pisal članke in pozneje pri SKA izdal knjigo Srce v sredini o dr. Kreku. Za to delo je dobil tržaško nagrado Vstajenje. V zvezi s Krekom postavlja dr. Cukjati jeva dr. Brumnu tudi razna vprašanja o pomemb- ■■■•■■■■«■■■■■■■■■•■■na NOVA REVIJA 57 Poleg drugih člankov v sedaj že slavni številki Nove revije je zelo zanimiv Pučnikov članek, kajti obravnava zelo praktične probleme, ki pa segajo globoko v srce današnjega sistema v domovini. Analizira namreč današnjo diktaturo partije in tudi kaže praktične možnosti izhoda iz nje, ne toliko v ekonomski kot v čisto politični meri. Najprej zelo široko analizira pojem politične oblasti v današnji civilni družbi v domovini. Zanj je „politični sistem specifično urejanje mnogoterosti“, kar se popolnoma sklada z našim pojmovanjem, seveda pa je s partijskim v oporeki. Ta namreč kot vsak diktatorski sistem hoče doseči oblast, da nato vsili — hočeš nočeš — svoje ideje vsem občanom. In nadaljuje: „Strukturno težnjo po nasilnem prilaščanju države kot aparata moči je mogoče krotiti le z ustavno zagotovljenim modelom organiziranega političnega pluralizma kot sistemom protimo-Či. . . tako da se politična moč nenehno razdeljuje med organiziranimi političnimi strankami, ki so u-stavno zagotovljene in ki se v de- nosti Kreka v naših časih. Ostala vprašanja pa so se nanašala na znanstveno delo slovenske emigracije. Za nas, Slovence v Argentini, je nadalje zanimiv potopis dr. Reginah da Vospernika „Slovenski grič sredi argentinske pampe med Slovenci v Južni Ameriki“, kjer opisuje vtise s svojega tritedenskega bivanja v Buenos Airesu. Uvodnik, ki ga je napisala sočlanica uredniškega odbora v Celovcu, sicer profesorica Slovenske gimnazije v Celovcu, Marija Spieler, o „skupnem kulturnem prostoru Alpe-Jadran-Panonija“, poudarja, da spada ta v Zahodno Evropo in da se morajo prav ti narodi med seboj poznati in ohraniti svobodo in identiteto. Vseučiliški profesor v Osijeku dr. Jože Pogačnik prikaže revijo Celovški Zvon kot kontinuiteto Dunajskega in pozneje Ljubljanskega Zvona, kar obdela y članku „Josip Stritar kot utemeljitelj in urednik Zvona“. Zanimiva in duhovno globoka je pesem literarnega kritika Franca Pi" bernika Velika bela znamenja. Nikakor pa se nisem mogel navdušiti za prozo Silvije Borovnik „Disident Poparuško“, ki naj bi bila neke vrste politična satira, ki mi pa ni razumljiva. Slovenski znanstvenik v ZDA dr. Vojko Bratina, ki je znan zbiratelj slovenskih umetnin, piše svoje spomine na Goršeta in njegova umetniška dela v Ameriki. Teolog Jožef Tischner je zaključil svoje pridige o „Solidarnosti“, ki jim je bila glavna vsebina razmišljanje o socializmu, revoluciji in o-blasti. Virko Ošlak govori o krščanstvu na tehtnici nazorov pod naslovom „Tri barve sveta“, t. j. o liberalizmu, krščanstvu in socializmu. Alojz Rebula nadaljuje svoje duhovite impresije v Dnevniku 1967-68. Cene Avguštin nam predstavi zanimivega slikar j a-samouka Vinka Hlebša iz Tržiča s 4. celostranskimi barvnimi prilogami. Hlebš je izrazit slikar cvetličnih motivov, nikakor ne impresionističnih, ampak nekako duhovno realističnih ekspresij. V članku Pred političnimi odločitvami v manjšinskem šolstvu na Koroškem razpravlja Valentin Inzko o ukinitvi dvojezičnega, slovensko-nemškega šolstva na Koroškem in o uzakonjenju ločene manjšinske šole, kar povsem nasprotuje državni pogodbi. Na to se nanašajo tudi O-rumeneli listi iz leta 1904 (ponatis knjižice Matije Ražuna), v katerem so se Slovenci še borili proti utrak- mokratični javnosti s svojimi programi in predlogi potegujejo za podporo volivcev, (str. 131).“ Za nas, ki živimo v demokratičnem Zahodu, to ni nič novega, za one doma predvsem mlade, pa je verjetno pravo odkritje. Sedaj aplicira prejšnje, teoretično razglabljanje na slovenski primer, ki ga prodorno preštudira. Pravi: „Imamo leninistični politični sistem, ki se opira na apriorno samolegitimiranje partije; partija se je proglasila za ‘vodilno idejno in politično silo’ ter si s tem ustavno zagotovila politično privilegiran status“ in nato kratko in jedrnato ugotavlja: „Imamo torej totalitarni po. litični sistem“ (134). To pomeni, da partija samostojno odloča, kakšno količino moči bo uveljavila preko državnega aparata. „Tako prihaja bodisi do ‘liberalne’ ali pa do ‘represivne’ faze... po oceni položaja v cekaju (Centralni komite; n. op.) ali predsedstvu. Tako je partija za vse, kar stori, pripravljena politično odgovarjati le sama sebi —- mehanizem politične tavtologije teokratskega izvora.“ Vsa ta razmišljanja Pravzaprav sva se z urednikom zmenila, naj te vrstice, kot običajno, posvetim navadnim dogodkom argentinskega političnega življenja, ne da bi omenjal obisk Janeza Pavla II. O tem naj bi obširno pisal prihodnjič. Prvotno je bila takšna moja misel. A nemogoče mi je, da se ne bi ustavil vsaj za kratek trenutek ob tem dogodku. Ne bi rad segal na „cerkveno“ področje. Zato naj omenim le, da je papežev prihod pomenil globoko doživetje za velik del argentinskega katolicizma. Pred nami so še masivni shodi v nekaterih provincah, in osrednje doživetje mladinskega svetovnega dne v soboto in cvetno nedeljo. A kot na dlani je že pokazana ljubezen tega naroda do svetega očeta, in dejstvo, da zna to ljubezen tudi pokazati. Popolnoma neznaten odmev je i-mela med ljudmi kampanja proti papeževi prisotnosti, ki so jo spretno uprizoriti levičarski krogi. Prazno so izzvenele smešno majhne številke, ki so jih razpečavale nekatere tiskovne agencije z namenom, da bi papežev obisk bil prikazan nepopularno. Navdušenje, ki smo ga do- vistični šoli in tedaj niso uspeli; danes pa nasprotno, ko se bore Slovenci za utrakvistično šolo, so Nemci uspeli z nacistično izolacijo v šolanju slovenskih otrok. Pet dni pred svojo smrtjo je Bo' jan Štih napisal Odprto pismo svojim prijateljem, kjer se zavzema za ohranitev slovenskega jezika in predlaga, da bi se morala ustanoviti Slovenska kulturna zbornica, v kateri bi bili zastopniki vseh Slovencev, tudi izseljencev. O Štihovih razmišljanjih, ki jih dopolnjujeta še zadnji izišli knjigi, bo treba še mnogo pisati — moja opomba. V enem zadnjih njegovih člankov je izražena vera v napredovanje koroške gledališke umetnosti. Zelo zanimiv je članek madžarskega zgodovinarja Petra Gosztony" ja „Spomin na madžarsko vstajo“. Zaključujejo razne ocene zadnjih knjig, kot ,so: Obrazi Josipa Vidmarja (Janez Gradišnik), Etonnant-O-supljivo, o knjigi Vinka Ošlaka o Medjugorju — v esperantu (Pavle Zidar), Zgovorna tišina — o Ple-tarjih (J. D.), Milena Merlak-Leo Detela (Tom Priestley). Pogrešamo pa članek Leva Detele pod naslovom: Ob smrti pisatelja Mirka Javornika, ki je javljen v Kazalu na strani 2 in v Kazalu po vsebini na strani 94, kakor tudi označen v nemškem povzetku, da naj bi bil priobčen na strani 83 štev. 13 IV. letnika, pa ga ni. so pravilna, jasna in tudi potrjena po praksi. Dah.es namreč „živimo v Sloveniji v liberalni fazi“. Ta trditev je v soglasju z drugimi (npr. Grafenauer), ki so poudarjali, da je doma sedaj liberalizacija, ne pa demokratizacija, o čemer smo že pisali. In kakšne so posledice tega dejstva? Kot je pričakovati, „odtod izvira bojazen in strah v ljudeh, tudi v meni samemu: kaj če danes ponoči pride do izredne seje čeka j a in se uveljavijo ‘ocene’, da je potrebno ‘narediti red’... da je ‘potrebno’ ukiniti nekatere revije, zamenjati uredništva zapreti tega ali onega... eksemplarične obsodbe?“ (135) (Kako prav je imel! Kot vemo, je prišlo do nečesa takega, kot se je Pučnik bal; Mikulic je zagrozil z vojsko, vojaki so se kar ponudili, da narede red. In po zadnjih informacijah se kar kosajo po raznih društvih in okrajih, kdo bo — seveda po navodilu — bolj obsodil revijo. Pišejo upokjenci, občani zakotnih vasi, ki gotovo niso revije niti videli! In zvrha prihaja drugo: predsednik Socialistične zveze Smole je dejal, da bodo pisci pač morali odgovarjati pred sodiščem; založniški svet sicer revije ni ustavil, čeprav je bilo slišati glasove, da ji je treba zmanjšati dotacijo, pač pa „je potekel“ urednikoma — Grafenauerju in Ruplu — uredniški mandat in da nova številka ne bo prej izšla, dokler ne bo uredniški svet izbral no- živeli sami, in videli širom države pač dovolj zgovorno spričuje vzdušje, ki ga živi argentinska Cerkev, in zlasti mladi člani katoliških skupnosti. Zato ni čudno, da je ves ožji papežev krog omenjal navdušenje, ki ga je svetemu očetu vzbudil sprejem, ki ga je doživel širom države. PEKOČI ODSTOTKI Pustimo torej nebeška doživetja o-koli Janeza Pavla II. in potopimo se v zemeljske težave argentinske sedanjosti. V ponedeljek 6. (isti dan, ko je prišel papež, in morda zato tudi malo poznani), so bili objavljeni procenti inflacije meseca marca. In medtem, ko je papež govoril vladnim možem in predstavnikom domala vseh argentinskih političnih strank (razen komunistov in trockistov, bil pa je intransigent Alende), so najvišji funkcionarji gospodarskega ministrstva sedeli na seji sredi vroče debate. Stvar je bila vredna skrbi. Inflacija je namreč znova presegla vse domneve in poskočila na 8,2%. In to sredi zamrznitve, ki jo je uvedel vladni dekret. Led se še ni dobro strdil, pa je že nastopila huda odjuga in ga stopila. Inflacija 8,2% meseca marca pomeni, da je draginja v zadnjih 12' mesecih poskočila 105,6 odstotkov in porušila enega največjih vladnih dosežkov, namreč spraviti letno inflacijo pod sto odstotkov. Vidimo tudi, da je v prvem trimesečju draginja dosegla 21,45%, kar je kaj slab precedent za ostalo leto. To predstavlja za vlado še drug problem. Že sedaj je tekla polemika med delavskim ministrom in gospodarskim vodstvom. Osredja polemike je bila zasilna povišica plač, ki jo je hotel podeliti minister. Ta polemika bo sedaj prešla na področje številk, ker je jasno, da do neke po-višice mora priti. JE KAJ TRDEN VAŠ MOST? Carlos Alderete je novi delavski minister. Njegov vzpon na visoko vladno mesto je bil pečat pakta med radikalno vlado jn ortodoksnim pe-ronizmom. V ta most se bo sedaj zaletavala, bolj kot obnoviteljski sektorji, realnost gospodarske in socialne krize. V trenutku, ko pišemo te vrstice, zasedajo novi minister in predstavniki CGT. Sestanek je bil sklican, da se pre-debatirajo številne delavske zahteve. Te so ministru znane, saj jih je še pred dnevi sam zagovarjal, kot vodja enega velikih argentinskih sindikatov. Sedaj bo moral, kot vladni mož, gledati kako se jih da izpol- vega urednika — ki pa mora biti sprejemljiv za Socialistično zvezo — in seveda partijo. Pučnik je prerok!) Vrnimo se k članku: Poleg strahu našteva se nekaj partijskih prisil: „Krati osnovno človečansko pravico do svobodnega političnega združevanja. . . direktno prepoveduje organizirano politično opozicijo, blokira nastajanje demokratične politične kulture, onemogoča. . . realno demokratične volitve organov oblasti... “ (135) In spet lapidarno konča: „Za" to je potrebno ta sistem spremeniti!“ (135) Le kako; to je vprašanje. Najprej je mnenja, da vse želje po čistkah kot „narediti red“, „pomesti hlev“, „odstraniti barabe“ itd. ne pridejo do srčike vprašanja. Vse te „predstavljajo totalitarno avtoriteto, ki naj bi vse te veleumne predloge izvedla“, pri tem pa ne pomislijo na osnovni problem totalitarnosti in prisile, iz katere izhajajo vse slabosti režima. Ljudje so pač navajeni nanje, „vzrok za to pa je v vsemogočnosti ali navjdezni vsemogočnosti leninističnega političnega sistema, ki ga že desetletja doživljamo. To je zopet povezano z načrtno leninistično politizacijo celotnega življenja, pri čemer se je po vojni politiziral celo odnos med starši in o-troki v družini...“ (136) Pučnik najde oporo za možne spre-mebe v „primatu osebe kot posameznika v kulturi“, da je ...„ves sistem podrejen primatu osebe kot niti, in s tem zaustaviti ofenzivo, ki se bo sicer znova naperila proti vladi. V glavnem so te zahteve sledeče: povišica plač; pregled dosedanjega sistema dohodkov; ukinitev veljavnosti delavske zakonodaje, ki jo je uveljavila še zadnja vojaška vlada; sklicanje paritetnih komisij v okviru zakonov izza časa zadnje pero-nistične vlade; povrnitev ustanov socialnega skrbstva v last sindikatov; izboljšanjfe dtehodkov upokojencem in penzionistom; itd., itd. JE PAKT ŠE GLOBLJI? Že kak mesec tega, precej prej kot se je izvedla sprememba v delavskem ministrstvu, so nekateri o-žji krogi opazovalcev namigavali na bližajoči se radikalno-peronistični pakt. Ni ga bilo mogoče sklenili z obnoviteljsko strujo, ki trenutno nadzira peronistični strankarski aparat. Zato se je vlada obrnila k stari sindikalni gardi. Pakt obsega precej več kot le postavitev peronističnega sindikalista na ministrsko mesto. Povezava v prvi vrsti stremi k socialnemu miru v bodočih mesecih, v drugi vrsti pa na olajšanje notranjega pritiska, ki ga vlada čuti zlasti na vojaški fronti. Obnoviteljski voditelji medtem preučujejo svojo strategijo. Kot vedno doslej, jih je Alfonsin presenetil. Niso bili pripravljeni na udarec, in tudi sedaj ne vedo, kaj storiti. Največja nesreča pri njih je (in o tem soglašajo mnogi opazovalci), da nasproti vladni politiki nišo zmožni predstaviti privlačne alternative. Kot vedno doslej, tako tudi v tej zadevi vladne povezave s staro sindikalno gardo, vse svoje upe polagajo le na uspeh radikalne politike. Sami torej ne store nič, in le gledajo, kdaj bo vlada propadla v svojih naporih, da bodo oni potem podedovali blago voljo volivcev. In to pomanjkanje alternative je ena izmed hudih nesreč sedanjega argentinskega življenja. PRVI KORAKI ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI 11. Gospa Marija je mislila, da bo s svojo italijanščino lahko shajala v Argentini. Takoj prvi teden Buenos Airesa je šla v delikatesno trgovino kupit maslo. Zahtevala je buro, kot se temu reče po italijansko. Niso in niso se mogli sporazumeti, dokler ni neki človek, potomec Italijanov, raztolmačil, kaj želi gospa Marija. Od takrat naprej je raje s prstom pokazala kaj želi, posebno, ko so ji doma prevedli, da je po špansko burro — osel. svet omogočanja njenega samokon-stituiranja ob drugih osebah... in nje same kot civilne družbe.“ (137) Nato naniza pisec' nekaj determinant slovenskega položaja, ki jih je treba jemati v poštev pri analizi. Najprej obtoži, da je partija „uveljavila strategijo državljanske vojne.. . ta zmaga leninizma je privedla do znanega in še neznanega prelivanja krvi in uveljavljanja stalinističnih metod..., da se je v prvem desetletju s krvavostalinistični-mi, kasneje pa državnorepresivnimi metodami preganjalo in zatiralo sleherno politično življenje... beseda pluralizem je bila psovka, partija je celemu narodu vsiljevala leninizem, celo izražanje zgolj osebnih kritičnih stališč v javnosti ali zasebnem krogu se je preganjalo z raznimi sankcijami vse tja do eksemplaričnih zapornih kazni. Vse to je ljudem nagnalo strah v kosti.. .“ (138) Drugo dejstvo: „obstoječi politični sistem je... mehanizem za uveljavljanje oblastnega monopola partije. ..“ Končno je Pučnik celo skri-tiziral sakrosantni pojem samoupravljanja, ko pravi, „da je samoupravni delegatski sistem. . . dejansko namerno zasnovan tako, da i-stočasno omogoča in prikriva politično vodilnost partije.. . ni predloga predsedstva ali cekaja, ki ne bi bil soglasno izvoljen...“, kar oceni kot „totalitarni politični sistem, ki nima nobene efektivne demokratične kontrole:“ (138) Politični sistem civilne družbe Jože Pučnik AdáLh NOVICE IZ SLOVENIJE S SLOVENCI V ARGENTINI LJUBLJANA — Novi bankovci za 10.000 din bodo začeli krožiti po Jugoslaviji šele sredi prihodnjega leta, ob začetku 1088 za 20.000 din, leta 1989 pa za 50-000 din. Torej inflacije na žalost ne bodo tako hitro ustavili, kot bi si vsi želeli. LJUBLJANA — Tisoč otrok manj na leto se rodi v Sloveniji. In to se dogaja od leta 1980 dalje, ko se je rodilo 30 tisoč otrok. Zaenkrat je rast prebivalstva še pozitivna, saj se rodi 6.000 otrok več, kot pa pomrje vsega prebivalstva. JESENICE — Karavanški predor je dosegel 500 metrov dolžine. Do te globine so prišli okoli konca februarja. Zadnje čase je mraz zaviral napredek, a zdaj so prišli do materiala, s katerim bo šlo bolj hitro. Do začetka poletja (junija) upajo skopati še novih petsto metrov. 'SEŽANA — Botanični vrt, ki ga je začela pred 130 leti družina Scaranan-ga iz Trsta, obišče letno 10 tisoč obiskovalcev. V njem je čez 150 redkih dreves, v rastlinjakih pa čez 30 praproti, 150 vrst kaktusov in mnogo tro-pikalnih redkih primerov rastlin. Vrt je velik poldrugi hektar. LJUBLJANA — Socialno ogroženih družin je v Sloveniji okoli 150 tisoč. Te družine dobivajo pomoč ali „nadomestila“. Za pomoč je upravičen vsak, ki ne doseže povprečnega osebnega dohodka na družinskega, člana, kot je dogovorjena raven socialne varnosti. Vsota pomoči pa ne sme biti višja od razlike med dogovorjeno ravnijo in mesečnim osebnim dohodkom družinskega člana. NOVA GORICA — Novi kamnolom novogoriške občine naj bi stal v Vrto-čah pri Mirnu. S tem pa niso zadovoljni Mirenčani. Pravijo, da bi kamnolom povzročil ekološko škodo na Krasu in pa, da strokovnjaki niso zadosti upoštevali možnosti, da bi gramoz Črpali iz akumulacijskega jezera hidroelektrarne Doblar. SOLKAN — 130 let osnovne šole bodo tako proslavili, da bo čez tisoč u-čencev in učiteljev vse leto raziskovalo solkansko zgodovino in prostor. Te raziskave bodo polagoma predstavljali na prireditvah in razstavah. Prišla bo v poštev zgodovina kraja, šole, arheološke najdbe, likovne razstave vidnih Sol-kančanov, itd. Tudi šolsko glasilo Solkanska sapica bo prinašalo izvršene naloge. LJUBLJANA — Železniška proga od Jesenic pa doli do Gevgelije — kar imenujejo glavno magistralo je vseskozi preobremenjena. V Sloveniji sami je najbolj občutljiv odsek med Jesenicami in Dobovo. S krediti iz ino- Sledi kritika pravnega sistema, ko je v morju zakonov in protizakonov možno najti prav vse, kakor pač „objektivno oceni položaj... politična in idejna vodilna sila“. „Nimamo organizirane pluralistične javnosti“, saj se je zaradi liberalizacije v zadnjih letih razvil, le pluralizem ožje kulture, umetnosti, kar je sicer dobro za izhodišče, a „bi se ob prvih represivnih ukrepih zopet umaknil v podzemlje šepetanja. Upam, da se motim!“ (139) „Kaj je torej mogoče storiti v danem okviru?“ se sprašuje avtor in tudi mi z njim. In odgovarja: „Dokler nimamo jasnega programa in enosmiselnih pravnih jamstev za politični pluralizem“, našteva Pučnik nekaj manjših možnosti, ki vse kažejo v isto smer: „Nadaljevati je treba demitizaci-jo leninističnih tabujev in teoretično konkretiziranje načel... pluralističnega političnega sistema.. . strokovno zgodovinsko obdelavo dostopnega in še ne dostopnega gradiva...“ (139) „Razviti strokovno analizo.. . protislovij v ustavi. .. razkriti imaginarnost Kardeljeve ‘dvojne piramide’ ... eksplicirati partijsko blokiranje temeljnih človeških pravic... strokovno prikazati protislovja med naglašanjem demokracije... in partije kot ‘brezčasne vodilne in politične sile’.“ Pisec predlaga izdelavo koncepci- zemstva upajo sčasoma zgraditi drugi železniški tir na gorenjski progi, in Biser najprej Jesonice-Javornik in Lesce-Podnart, potem urediti ljubljansko vozlišče in posodobiti dolenjsko progo. LJUBLJANA —Kmečka knjižna zbirka je predstavila šc za lansko leto pet knjig, med katerimi je Prava stoletna pratika in njena zgodovina Jožeta Stabeja st. pravi biser. Za letnik 1986 je skupaj izšlo deset knjig, za letos pa mislijo izdati še eno več. LJUBLJANA — Laserski stimulator (LSA-02) je izdelala industrijska oblikovalka Janja Lap za Iskro. V Mun-chenu so izvedeli za to napravo in so ji naročili, naj ga naredi za Novo zbirko Državnega muzeja za uporabno u-metnost. Laserski žarek v tej napravi nadomešča akupunkturno iglo in ne poškoduje podkožnega tkiva. Lapova je lepo oblekla zapletene tehnološke sestavke v tak paket, ki naredi napravo zanimivo in elegantno. LJUBLJANA — Arh. Miloš Bonča je v Beogradu prejel glavno nagrado 13. salona arhitekture za njaboljšo stvaritev, predstavljena na tej razstavi, poslovno stanovanjska palača sredi Celja. Sicer stavba stoji na mestu, kjer je bila zaščitena baročna zgradba, ki jo je eksplozija, plina poškodovala» Bonča je tudi Prešernov nagrajenec za življenjsko delo na področju arhitekture. LJUBLJANA — Vesoljske pasti je naslov knjigi Vojka Kogeja, v kateri na poljuden način opisuje vzroke nesreče raketoplana Ohallenger. Kogej je s svojim znanjem dosegel, da je zbudil pozornost astronavta Oonrada, pa tudi slovenskih bralcev, saj so kar hitro pokupili prvo izdajo (15.000 izvodov). LJUBLJANA — Slovenski avtorji so doživeli nekatere prevode svojih del. Žarka Petana „Kako je svet postal pisan““ je v grščino prevedla Loika Ava-gianoj (po materi slovenskega, porekla). V francoščino je Jožica Pirc prevedla novelo Draga Jančarja „Dve sliki“. Daneta Zajca balado Voranc pa so v Kra,-nju uprizorili v svojem jeziku igralci Italijanske drame z Reke, ki jo je prevedel Nevio Abram. Jože Javoršek (prej Brejc) pa ni bil preveden, ker je sam v francoščini zapisal avtobiografsko pripoved Nevarni spomini „Javoršek se najbolj živih in nevarnih postaj svojega razgibanega življenja spominja po francosko,“ pripominja kronist. LJUBLJANA — Skoraj štirideset knjig bo letos izdala Prešernova družba. V Redni zbirki je šest knjig leposlovja za mlajše in odrasle, splošne znanstvene tematike in Prešernov koledar. Družba ima okoli 30 tisoč članov, 450 poverjenikov po vsej Sloveniji in si s tem zagotovi visoke nakla- je alternativnih političnih združenj in razpravo o njih, formulacijo raznih političnih programov za reševanje konkretnih vprašanj, morda celo dogovarjanje za skupni nastop pri volitvah, volitev kandidatov zaradi vsebinskega programa in ne po „zaslugah“ ali funkcijah itd. Vse to v zvezi s SZDL ali celo mimo nje! To bi seveda vsebovalo nekak zametek nastajanja političnega pluralizma in političnih strank, ki „so kljub vsem nesimpatičnim lastnostim danes kljub vsemu najnaprednejša oblika političnega reguliranja“. Zato pa predlaga spremembo ustave, „ki bi morala ukiniti monopolni1 politični in idejni status partije“. (140) Ta del konča z žalostjo v srcu, ko pravi, da „ni izključeno, da bo partija le prisluhnila..., če pa ta malo verjetni primer ne nastopi,... se bodo prej ali slej odprli popolnoma drugačni horizonti. .. Slovencem v škodo.“ Vidi se, da je avtor precej realističen v svojem gledanju; znano je in zgodovinsko potrjeno, da partija obljubi vse in spremeni marsikaj, samo da ne izpusti iz rok svoje obsolutne oblasti, pa naj se zgodi karkoli. Zadnji del razprave je posvečen problemu Slovenija — Jugoslavija. Pisec naniza nekaj vprašanj in zahteva „odkrito, javno in demokratično razpravo“. Po njegovem mnenju, „ki ni le moje, je potrebno izhajati od predpostavke slovenske dr- Osebne novice Krst: Krščena je bila v cerkvi Marije Fatimske v Lomas del Mirador Andreja Cecilija Kinkel, hčerka Lenarta in ge. Marije roj. Novak. Botrovala sta Jože in Adrijana Novak- Krstil je dr. Franc Gnidovec, čestitamo! Smrt: Umrl je Stane Burja v Slovenski vasi. Naj počiva v miru! SAN JUSTO POČITNIŠKI DNEVI 87 Počitnice so ostale za nami. Šolska vrata so se nanovo odprla in sprejela mladi naraščaj. Otroci med počitnicami niso samo počivali. Vsak je bil zadovoljen ob dokončanem delu, saj je občutil, da je storil nekaj koristnega. de, člani pa pridejo do zanimivih knjig za četrtino ceneje, kot na trgu. Druge zbirke so še: Vrba (domača literatura), Ljudska knjiga (romani), Uspešnice, Za lahko noč in Poezije dr. Franceta Prešerna v besedi in sliki. UMRLI SO OD 3. do 9. marca 1987: LJUBLJANA: Alojz Solee; Janez Erjavec; Marija Vunič-iKuzjek; Marijan Levstek; Polde Hribar; Ivan Polanc; Anton Ručigaj, 61; Maksimilijan Vihar; Cecilija Perčič (s. 'Serafina); Frančiška Kriskov roj. Dolinšek; Terezija Lavrinc roj. Kozinc, 90; Matija Reblj, 86; Alojz Japelj; Drago Košak; Katarina Forteroj Prelovšek, 83; Martin Podboj, 82; Julijana Vreček roj. Tušar; Stanko Kos, 77; Anica Justin, 89; Gustav Raunacher; Stane Samobor; Franc Zorec; Nada Šoštarič roj. Krašovec; Ana Ogrizek, 79. RAZNI KRAJI: Edo Plaveč, Mengeš; Lado Ulčar, Bled; Zdravko Kaligarič, Golga vas pri Kočevju; Izika Cevc, 86, Kamnik Viktor Jenič, Dob; Helena Hribar roj. Ložar, Ihan; Marijana Mlinar roj. .Kavčič (Leandrova), 92, Dobračeva; Angela Vremšak roj. Toni, 83, Kamnik; Marija Dvorak, Tržič; Anton Habjan, Preska pri Medvodah; Ignac Tratnik, Maribor; Leopoldina Ferk, Maribor; Vera Janežič roj. Kibic, Viševek pri Ložu; Karlo Martelanc, 83, Šempeter pri Novi Gorici; Franc Hribar, Gabrijele; Metka Tovornik roj. Gabrovšek, Celje; Slavko Tešar, Ločna v Novem mestu; Frančiška Jankovec roj. Bogataj, Polhov Gradec; Ernest Spil er, Trbovlje; Marica Presker, 91, Celje; Marjan Horvat, Žalec; Jože 'Cvetkovič, 60, Lesce; Jože Bajc, Vel. Ligojna; Aloiz Bradač, Domžale; Maks Pagon, Cerkno; Lojze Bogataj (Žagarčkov), Lipica; Frančiška Kogoj roj. Javornik, Dol. Logatec; Franc Kuri, Ptuj; Ivan Čotar. Renče; Janko Zadel, Višnja Gora; Ljudmila Slokar roj. Mejač, 91, Komenda: Janko Legat, Rogaška Slatina; Stanka Še-ler roj. Planinc, 66, Krško; Franc Kralj, Stična: Amalija Kozlovič, Koper- Ljudmila Mesec roj. čelesnik, 84, Blejska Dobrava. žavne suverenosti.. . Ali bomo na koncu tega razvoja Slovenci živeli v konfederaciji, pestali samostojna država ali pa izbrali kakšno drugo obliko, je sekundarnega in terminološkega pomena, dokler se pri tem v pclni meri upošteva in v praksi uveljavlja naša neodtujljiva pravica do narodne suverenosti in državnosti:“ (142) Ves članek je globoka analiza današnjega političnega stanja v domovini. S prodorno analizo in pogumno besedo nam Pučnik predoči vso mizerijo partijske oblasti, ki stoji samo na sili, in obenem kaže cilj, ki bi ga morala Slovenija doseči — pluralizem in demokracijo; obenem pa, nakazuje tudi pot manjših stopinj, ker se zaveda, da partija ni pripravljena zares prepustiti oblasti. Kot so zadnje novice od doma pokazale, so grožnje in pritisk partije ter vojske preprečile javno debato in vsaj delno sprejetje idej, izraženih v tej številki NR. Vsaj v javnosti. Seveda pa so te ideje, ki so našemu pojmovanju in naši politični koncepciji tako blizu, ostale v spominu in glavi marsikoga, ki jih bo v sebi mlel in mlel, in ob priliki, ko bo napočil čas, spet javno sprožil. Končajmo tudi mi ta prikaz s končnim stavkom Pučnikove razprave: „Morda bo jutri bolje,“ le da ga popravimo: Gotovo bo bolje, če ne jutri, pa pojutrišnjem! TD ml Dne 22. marca smo si ogledali razstavo: (Jelo pridnih otroških rok, ki so obiskovali ppčitpišk;! tečaj. Počitniške dneve je leto? obiskalo 70 otrok. Ob sredah so se zbirali v Našem domu, ob ponedeljkih pa na Naši domačiji, kjer so dopoldne iz-delovali ročna dela, popoldne so se pa kopali in igrali. Ob tako lepem številu otrok se je tudi delo pomnožilo, zato so se o-troci razdelili v štiri skupine: mlajšo in starejšo med fantki in prav tako med deklicami. Vsaka skupina je imela določeno delo. Ob vsem tem pa ne bi bilo uspeha, če ne bi velikodušno priskočile na pomoč skrbne Ivanka Puhek, Anica Zakrajšek, Mimi Samsa, Jelka Malovrh, Marija Štrubelj in Magda Zupanc, Lučka Bergant ter Silvija Adamič. Za fantovsko delo se je z vso potrpežljivostjo žrtvoval vsako sredo Vinko Samsa. Njemu v pomoč je bil tudi Franci Grilj. Za duhovno misel sta poskrbela delegat dr. Alojzij Starc in Tone Bidovec. Razstava se je odlikovala po raznovrstnosti otroških del. Deklice so se letos posvetile šivanju ličnih punčk, pajacev, vezenju prtov, vreč za kruh; šivanju lepih bluz, kril in živalic (medvedov, psičkov, zajčkov, piščančkov, itd.), barvanju blazin in kvačkanju. Zanimivost so bile tudi vezene slike. Fantje so si sestavljali lesene vlake, tovornjake, ladje, skrinje, škatle in pručke. Poudarimo naj, da je bilo vse umetniško okusno risano in barvano v narodnih motivih. Naši najmlajši so si sestavili razigrane žabice, želve, slike. Prav mojstrsko so pobarvali steklene kozarčke in okraske za božično dra-vo. Kot že lansko leto so tudi sedaj izstopali žgani motivi na lesenih sli- MIRKO VASLE Slovenci KOŠARKA 1. ZKL pri ženskah je državno prvenstvo pri koncu. Ljubljanska I-skra Delta Ježica je po slabih i-grah, izgubila je 4 dobila pa 15, na tretjem mestu, a mora še igrati z najmočnejšimi v prvenstvu. Gre namreč, da se uvrstil na najvišja mesta, pred pričetkom končnice osmih najboljših. V drugi ZKL vodi Kors Rogaška, Sava Commerc je na tretjem mestu, Marles Branik in Ilirija si pa delita 4. mesto. Treba je omeniti izredni uspeh košarkaric I. D. Ježice v evropskem pokalu Lilyiane Ronchetti, kjer so z uvrstitvijo v polfinale znova dosegle odmeven mednarodni uspeh. Teža tega rezultata je toliko večja, ker so se Ježičanke med zadnjimi od jugoslovanskih klubov poslovile od košarkarske Evrope, in ker imena ekip, ki so nastopala v pokalu Ronchetti kažejo, da je tekmovanje zares kvalitetno, če k temu dodamo še to, da so Ježičanke za slovo edine letos premagala najuspešnejšo žensko evropsko košarkarsko ekipo vseh časov sovjetsko Daugavo (šteje v svojih vrstah velikanko Uljano Semjonovo, ki je visoka kar 2,10 m) potem je to resničen uspeh. Pri moških v 1. B. moški ligi krepko vodi ljubljanski Smelt Olimpija. Izpadel pa je iz lige mariborski Tima MTT. Bori pa se za obstoj ljubljanski Mineral Slovan. V Ljubljani so intrige na dnevnem redu. Res je „zanimivo“, da so v zadnjih treh tekmah Ljubljančanom Smelt Olimpiji sodili sodniki z Rijeke (in to ne prav dobro), kajti edino moštvo, ki lahko prepreči slovenskemu klubu preskok v 1. ligo, je Kvarner iz Rijeke. Boj za Jugoslovanski pokal se je končal z zmago moštva IMT iz Niša. V finalni tekmi so ugnali ljubljansko Smelt Olimpijo s 76:73. HOKEJ NA LEDU Novi državni prvak je moštvo Jesenic, ki si je tako dobilo 2’2. zvezdico v štiridesetletnem tekmovanju. V finalnem play-off so zmagali beograjskega Partizana z 5:3 v Beogra- Darovali so v tiskovni sklad Svobodne Slovenije V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: Janez Triler, Mendoza, A 10; Pavel Bajda, Mendoza, A 4; Janez Drajzibner, Barilo,če, A 10; ga. Berta Sproc, Buenos Aires, A 21; ga. Anica Buda, Ciudad Evita,, A 4; družina Heller, Buenos Aires, A 5 v spomin ge. Vande Majcen; Ivan Mehle, Tablada, A 10; ga- Minul Martinčič, Kanada, 20 dolarjev v spomin pok. Stareta, Fajdiga, Krosi j a in Batagelja; ga. Josephine Mokorel, ZDA, 10 dolarjev in dr. Karel Vojska, ¡Švica, 38,53 dolarjev. Vsem darovalcem iskrena hvala! Uprava Svobodne Slovenije kah. Letos se je opazilo, kako so o-troci v tej smeri napredovali. Učili so se tudi shranjevati slike z blagovno podlago. Tudi na naravo niso pozabili, saj so s suhimi listi sestavili prijetne pokrajine. Vse to in še marsikaj skriva o-troška iznajdljivost in domišljija, zato se naj vsi vzgojitelji in starši zavedajo kako pomembno je, če se otrok zaposli med počitnicami. Počitniški tečaj so omogočili — in s tem naj jim bo dana zahvala in najlepša prošnja — Oblakovi, Ivan Zupanc in Marjan Grilj, ki so nam podarili les in narezali marsikaj, kadar je bilo treba. To se pravi — vedno! Počitniški dnevi so se zaključili s tridnevnim taborjenjem na Naši domačiji z zaključno sv. mašo, ki jo je daroval Tone Bidovec. Glavni cilj taborjenja je bil utrditev slovenskega jezika. To je bila precej težka izkušnja, zato se še vedno obračamo na starše, da z zgledom podpro otroško prizadevanje v govorjenju slovenščine. Za vse, kar smo med počitnicami lepega in dobrega prejeli, se zahvaljujemo Bogu ter ga prosimo, naj nam še naprej pri tem delu pomaga! D. M. in šport du in zopet 5:3 v Jesenicah v podaljšku. Končno so v Beogradu zopet zmagali Jeseničani s 5:3. Tretja se je uvrstila ljubljanska Kompas Olimpija. V Ljubljani so odigrali prijateljsko tekmo jugoslovanska reprezentanca ter selekcija tujcev, ki igrajo v jugoslovanskih klubih. Zmagala je reprezentanca 9:8. Mladinska hokejska reprezentanca Jugoslavije (do 18 let) je na tradicionalnem mednarodnem turnirju, ki je v Budimpešti, na katerem so sodelovale še reprezentance Vzhodne Nemčije, Italije ter Madžarske, dosegla lep uspeh. Osvojila je 2. mesto za Vzhodno Nemčijo. ROKOMET V 1. ZKL pri moških je ljubljanski Dinos Slovan izgubil z državnimi prvaki 28:20 v gosteh. Kljub porazu delijo odlično 1. mesto na lestvici. V drugi zvezni ligi se bori za obstanek Aero Celje, ki je v zadnjem kolu pripravil presenečenje, ko je v Celju premagal vodilnega Zameta 21:19. S tem so zadihali. Dinos Slovan se je uvrstil v polfinale za pokal pokalnih prvakov. V prvi četrtfinalni tekmi je v Ljubljani premagal češko Tatro 26:17. V gosteh na češkem pa je izgubil 14: 19. Razlika v golih je dala Ljubljančanom pasaport v polfinale. Srečali se bodo aprila meseca s sovjetsko CSKA, za katero igrajo večina sovjetskih reprezentantov. Pri ženskah v 1. ZRL ljubljanska Belinka Olimpija deli tretje mesto. Ima 21 točk. Igrala je 15 tekem. Dobila jih je 10, izenačila 1, ostale 4 pa izgubila. V 2. ligi je Velenje na predzadnjem mestu in bo skoraj sigurno izpadlo iz lige. Ko je bil turnir za državno prvenstvo prekinjen, se je Belinka O-limpija udeležila mednarodnega turnirja, ki se je vršil y Frankfurtu na Odri v Vzhodni Nemčiji. Naše rokometašice so se dobro odrezale. Vse njihove nasprotnice so bile večkrat zdajšnje ali nekdanje prvakinje Vzhodne Nemčije, Madžar-(Nadaljevanje na 4. str.) iCBBBBaaBBaaBaBBaaaaaB«BBaaaaaBaaaaaaaaaBaaaBaBaaaBaapaaaBBBBBBBaBaaBBaBaBBaBaaaaaap Bb.bbbi (18) MALI OGLASI ANGLEŠČINA IN NEMŠČINA Vse stopnje, tudi praktični pogovor. Posamezniki ali skupine; tudi ob večernih urah; na tvojem domu. Pojasnila tel. 654-6438. SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odo-' britev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San'Miguel. T. E- 664-1656. ZA DOM Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automa.tično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656. ADVOKATI dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tueu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20. ARHITEKTI arh. Jure Vombergar -— Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413. arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do 19. TRGOVINA Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers). Alpe Kogar — Stane Mehle — vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021. GOSPODARSTVO Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18,30 - T. E. 312-2127. Kreditna zadruga SLOGA — Bmč. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure. Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure. SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129 Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan). SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše). SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande Češarek). SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9,30 do 11,30 (gdč. Julka Moder). SLOVENCI IN ŠPORT (Nad. s 3. str.) ske in Bolgarije. Ljubljančanke takega naslova še nimajo, a so za Norw.artson (v njem igra polovica reprezentantk Vzhodne Nemčije) zasedle 2. mesto. , ODBOJKA ' V: 1. Z.O.L. pri moških je- mariborski Stavbar MTT na zadnjih mestih. : V 1. Z.O.L. pri ženskah dvakratne prvakinje Palome Branik delijo IV- mesto z moštvom Mladost Monter. V drugi ligi pri moških je Bled na tretjem mestu, Salonit je četrti, Pionir in Fužinar pa ležita na zadnjih mestih. V 2. ligi pri ženskah je Fužinar na drugem mestu, N. Gorica in Bled sta na sredi lestvice, Tabor ter Koper Cimos pa na zadnjih mestih. STRELJANJE Na mednarodnem turnirju, ki je bil v Miinchenu, Zahodna Nemčija, POJASNILO K POKLONITVI SV. OČETU V LUNA PARKU Od Zveze Poljakov je Zedinjena Slovenija prejela 17. marca pismeno vabilo, da se jim priključi 10. aprila slovenska delegacija pri poklonitvi svetemu očetu v Luna parku. G. Cof je takoj vprašal po telefonu v pisarno Poljakov, koliko o-seb se lahko udeleži poklonitve, in je dobil odgovor, da število ni orne- >. jeno. Ker je bilo nekaj dvomov, je sledeči dan ponovno klical Zvezo Poljakov in zahteval govoriti s tajnico, ki mu je tudi potrdila, da število ni omejeno. Ko je pa, kakor je bilo dogovorjeno, 24. marca predložil sezname, so se začudili, da se je v tako kratkem času prijavilo toliko interesentov, ker so oni sami šele v zadnjem času, po 2-mesečni časopisni propagandi, nabrali primerno število svojih članov, in so nam odobrili 150 vstopnic. Na osebno intervencijo predsednika Zedinjene Slovenije je podpredsednik Poljakov obljubil, da bo v ponedeljek 27. marca oddal vse preostale vstopnice Slovencem. Razumeti moramo, da imajo pač Poljaki prednost. V ponedeljek 27. marca zvečer so nam kon-čnp odobrili samo 200 vstopnic. Že naslednji dan opoldne smo morali predložiti imena, da pripravijo vstopnice, ki so poimenske. Zato je bilo treba med 1100 prijavljenimi na hitro izbrati 200. Princip pri izbiri je bil: predstavniki Domov in organizacij in čim več mladine. Zato prosimo vse, da upoštevajo gornje pojasnilo in razumejo problem. Zedinjena Slovenija z zračnim orožjem, je nastopilo 260 tekmovalcev iz 14 držav. Zmagal je Norvežan Stenvaag, drugi se je uvrstil najboljši jugoslovanski strelec z zračno puško Slovenec Rajmond Debevec. Ker je bilo to zadnje večje tekmovanje pred evropskim prvenstvom, je bilo za večino reprezentanc to tudi izbirno tekmovanje. To je bilo naporno, saj so vsi tekmovalci nastopali po trikrat; seštevek vseh treh nastopov pa je odločal o končnem rezultatu. V začetku marca meseca se je vršilo v Bratislavi na češkem Evropsko prvenstvo v zračnem streljanju. Rajmond Debevec', strelec ljubljanske Olimpije/ 'je dokazal, da je vrhunski strelec, kakršnega v Jugoslaviji še ni bilo. V dramatičnem finalu osmih najboljših v Evropi z zračno puško, si je priboril 3. mesto ,to se pravi bronasto odličje. V prvem delu tekmovanja je izenačil svetovni rekord, a ga je kasneje presegel Norvežan Stenvaag. Novi evropski prvak je Francoz Berthe-lot. ŠAH Končalo se je Jugoslovansko državno prvenstvo. Omeniti bi bilo treba dve stvari: 1. Ni bilo nobenega slovenskega zastopnika na prvenstvu. 2. Novi jugoslovanski prvak je postal sarajevski mojster Mi-ralem Dževlan, nepoznan pravnik. Na prvenstvo je prišel kot osma rezerva, zato je uspeh šahista, ki ga ni najti med: prvimi 200 na jugoslovanskem ratinškem seznamu, še toliko večji. OBVCSTILA VELIKI ČETRTEK, 12. aprila: V cerkvi Marije Pomagaj slovesna večerna sv. maša ob 19. uri. VELIKI PETEK, 13. aprila: V cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 19 bogoslužno opravilo. VELIKA SOBOTA, 14. aprila: V cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 22 velikonočno slavje luči in sv. maša. VELIKA NEDELJA, 19. aprila: V Našem domu v San Justu po sv. maši velikonočno praznovanje s petjem, velikonočnimi običaji, voščili in zajtrkom. ČETRTEK, 23. aprila: Seja upravnega sveta ZS ob 20.30 v društvenih prostorih. SOBOTA, 25. aprila: Redni občni zbor Slomškovega doma ob 20. uri. Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja / Slovenski hiši ob 15. uri. V Slovenski hiši ob 16 začetek filozofskega ciklusa pod vodstvom univ. prof. dr. Milana Komarja. Na Pristavi v Castelarju ob 19. u-ri Poslednje ustoličenje — gledališki prikaz. Sodelujejo vsi slovenski Domovi. NEDELJA, 26. aprila: SLOVENSKI DAN na Pristavi v Castelarju. Dopoldne ob 10.30; popoldne ob 16. uri. SLOVENIJA V SVETE ZDA Fara Sv. Cirila v New Yorku je praznovala 70-letnico. Med slavjem je bilo blagoslovljeno Baragovo o-kno v tej cerkvi. Federacija Slovenskih narodnih do. mov v Clevelandu in okolici je izbrala ženo in moža leta, za 1987. Žena leta je Alice Arku, ki aktivno sodeluje pri raznih ustanovah. Mož leta je pa 'Albert Restotnik, ki sodeluje predvsem pri združenju slovenskih društev. Vsak slovenski narodni dom, včlanjen v Federaciji, bo izbral tudi lastnega moža ali ženo leta. Vsi bodo počaščeni na letnem banketu Federacije. IS m o c (D *o • WÊM M C O > _0 — testament! Davno napravljen, skrbno popravljan — pa so mislili, da ga ni. V pregrešnem srcu je ubila očeta, da prepreči razdedinje-nje — pa je testament že ležal v skrinji in kakšen! Hvala večni modrosti in usmiljenosti! Na duši bi jo pekel vsak vinar, ki bi ga nevrednica sama dobila za rajnkim. Ali da ji je dobri oče odpustil in da se je spomnil svojih vnukov, njenih otrok, in jima volil to, česar sta najbolj potrebna — vzgojo, zato ga bo blagrovala, vse žive dni. Bolje ni mogel ukreniti... Pogledala je Nančo. 'Nanča je važno kimala. „Part bom prodala. Ja! Kačar je rekel, da mi da zanj dva tisoč. Saj nisem neumna! E-nega kanarčka mora dati povrhu — tistega, ki je čisto rumen in poje, kakor bi imel vodo v krofku! Drugače ne bo kupčije. Misli, da, me bo zvil, pa me ne bo!“ Bojevito se je zakrohotala in iz ust so ji daleč pršile kapjljice. „Kaj boš prodajala!“ jo je poučila sestra. „Ali nisi razumela? Polovico dohodkov so ti zapustili, ne pa v last.“ Nančo je zbodel ta pouk. Zdelo se ji je, kakor da ji sestra krati dediščino. Razburila se je. Rdeča je postala, nabrekla se ji je žila na čelu in izbuljile so se ji oči. „Ti bi mi rada odjedla hišo in svet? Ne boš! Jaz imam varuha, ti pa ne!“ Pokazala ji je figo. „Tole boš dobila! Ti in tvoj Kocmur!“ Ko pa je izpregovorila Kocmurjevo ime, ji je na mah oživela cela skupina hudih spominov, ki so spričo močnejšega zanimanja za testament bila, začasno dremala. Prebledela je. Vstala je in se umaknila proti durim, tresoča se in brez sape. Ko pa je prijela za kljuko, ji je sapa prišla spet v pravo piščal in je zahreščala: „Fej te bodi! Očeta sta umorila, ti in Kocmur. Ali si ušla iz ječe? Ali bi še mene rada? Pa, me ne boš!“ Zasukala se je iz sobe, navzdol lomastila po stopnicah in kričala: „Policaji! Kje so policaji!“ Kocmurjeva je šla tiho za njo iz sobe. Prestati je treba, si je mislila,, kriva sem, morila sem v mislih... Iz stanovanja je pogledal mojster Pirc. Bil je hud. „Kaj pa je? Ali vse babe nore?“ Kocmurjevi se je zdelo potrebno, da mu pojasni. „Izpustili so me...“ „Že vemo,“ je odurno odgovoril čevljar. „Ampak svoj denar hočem! Kje je denar, ki mi ga je ukradel vaš fant?“ „Gospod Pirc,“ je prosila Kocmurjeva, „malo me poslušajte! Saj sem grešnica. Ali za svojega fanta in njegovo tatvino toliko vem, kakor za svojo smrt. Mislila sem, da zvem kaj pri vas... Ali vašega še ni nazaj?“ „Kaj moj! Moj vas ne briga. Kar je moj imel denarja, je vrnil. Ampak vaš fant, kje da je, povejte! Kje je denar! Kdor tatvino prikriva in kdor krade, o-ba sta enaka. In kje imate dedca, kaj? Kam jo je popihal, povejte! Suh ni šel na pot... Koliko je pa nesel s seboj mojega denarja?“ „Ne bom ga branila, gospod Pirc. Do danes sem bila, zaprta... vi več veste o mojem možu kakor jaz.“ „Čakajte no,“ je rekel Pirc, „kje je policaj... potem se že zmenimo!“ Z dolgimi koraki je stopil skozi vežo na hišni prag. Kocmurjeva je utihnila in šla. Morala je mimo Pirca, ki je stal na hišnem pragu, godrnjal in se oziral po cesti. „¡Čemu iščete stražnika? Saj se ne branim. Pa pojdiva na policijo in če sem kriva, naj me pridrže.“ Krenila je proti Mestnem trgu. Za njo je stopil razburjeni Pirc, z glasno besedo se mu je pridružila Nanča. 'Pa ko so prišli do Pod Tra,nče, je najprej zmanjkalo Nanče: pred policijo je imela otročji strah. Policijo je imela za oblastvo, ki ima najsilnejšo moč brez meje in brez odgovornosti, in le enega samega človeka je poznala v vsem mestu, ki bi bil po njenem mnenju za, eno stopnjo še nad policaji: to je bil oni lepi bradati gospod v pisani, z zlatom obrobljeni obleki, ki je stal v vratih deželnega dvorca z zlato palico v rokah in je sodila, da je sam gospod glavar; kadar je šla, mimo, vsakikrat se mu je ponižno priklonila in ker ji je vratar vsakikrat prijazno odzdravil, ni mogla doma na dvorišču prehvaliti deželnega glavarja, kako so galanten gospod. Policije pa se je bala. Prišedši Pod Trančo je torej zaostala za vogalom in šla prek Nabrežja sv. Jakoba spet domov. Zdaj je Pirc sam gnal Kocmurjevo pred seboj in jo je komaj dohajal, tako je hitela. Menil je, da se mu bo obotavljala, to bi mu dajalo priliko in pogum, da bi jo zmerjal in nanjo stresal vso svojo jezo ne le zaradi denarja, ampak tudi zaradi žene, ki ga je tako nenadno zapustila. Ali Kocmurjeva se ni upirala, nasprotno... in Pircu se je ohlajalo razburjenje, ko je preudarjal, kaj naj prav za prav pove na stražnici, ko jim nima kaj sporočiti novega.. Bolj in bolj je zaostajal; že se je dvigal pred njim starodavni rotovž, pa si je mislil: Pojdi se solit! >— in se je skril v predzadnjo vežo. Kocmurka je dospela do rotovških stopnic in se ozrla: nikogar ni bilo za njo. Bridko se je nasmehnila. „Grem pa sama noter!“ Stopila je v stražni-nico. Nadstražnik Kobilica, širokopleč, rdečeličen možak, ki je že dvajset let služil mestu, poznal vse ljudi in bil vsem znan, se je pravkar vestno in vneto bavil z mešanjem tobaka za pipo. Na papirju pred seboj ga je imel celo grmado, ki jo je bil natresel iz treh zavojcev raznih vrst, pridejavši še malo „klobase“. Ta, mešanica je bila njegova iznajdba in skrivnost. S prsti obeh rok je nežno dvigal rjavo, vonjavo listje, zadovoljno vase srkal močni vonj in tobak spet rahlo spuščal na papir. Ozrl seje proti durim. „Kocmurka? Kaj pa, vi ? čakajte... “ malo je pomislil, „ključ vašega brloga vam lahko dam. Nikogar ni bilo, pa smo zaklenili.“ Kocmurjeva se je zahvalila. Potem je vprašala: „Gospod Kobilica, ne za,-merite, ali moža že imate?“ „Nak,“ je odkimal. „Ga nimamo. Ga tudi več ne iščemo. Ne vemo čemu, ko sta zdravnika dognala mrtvoud namesto umora,. Ne toži se nam pa tudi ne po Kocmurju... “ „Saj ga ne bo več blizu, preveč se bo bal...“ „Vaš velecenjeni dedec? Da ga ne bo nazaj ? Koj ko bo v listih bral, da je preiskava ustavljena, bo spet tukaj in vam na vratu. Vašega dedca poznam bolje kakor vi!“