p. KRIZOSTOM:
Moje strune — kronani Kraljici.
(Ob 25 letnici kronanja Marije Pomočnice na Brezjah.)
To so tiste nežne strune, ki mi v prsih čudežno zvenijo, ki mi pesem udarjajo veselo in pozdravljajo Marijo.
To so tiste strune čudovite, ki jih vbirat prihite duhovi, ko zaslutijo skrivnosti svete nikdar še s človeškim glasom pete.
Ko klečim pred čudežno podobo z lahnimi se bližajo koraki, v skrivnost božanstva potopljeni, z mehko lučjo rajsko posrebreni.
Tanke svoje prste zapleto mi v strune, da v srebrnih zvokih zaječijo.
Vse prečudno nežne pesmi o kraljici kronani mi govorijo.
Le po njej z nevzdržno voljo hrepenijo — ob poljubu njenem v rajski dvor skopnijo.
V tistih hipih Njo zazrem pred sabo v sinji plašč zavito, s krono biserno na glavi, v rokah z rožo čudovito.
„0 Marija, o Marija, moja dobra Mati!“
To je vsa molitev duše v tisti uri zlati. . .
P. Č..
Vseučiliški profesor — tretjerednik.
(Nadaljevanje.)
„V meni živi Kristus" (Gal. 2, 20■)■
Tj ■'(errinijevo notranje življenje. Kristus je življenje. V naravnem in nadnaravnem redu. V prvem. „Vse je po njej (Besedi, ali božjem M Sinu) nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega" (Jam 1, 3.). V drugem. „Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju" (Jan. 10, 10.). Pomudimo se pri le-tem. Kadar govorimo o življenju iz jKristusa, mislimo notranje življenje duše. Ce torej gledamo Ferrinijevo notranje življenje, bi radi spoznali njegove odnose do Kristusa. Kontardo Fei'rini je živel iz Kristusa. Zato je bilo njegovo življenje tako čudno bujno. Poglejmo!
Pri prvem svetem obhajilu se je mlada Kontardova duša z vso nežno in hkrati močno ljubeznijo oklenila ^vristusa. Za vedno. Druge ljubezni ni potrebovala. Kristus je živel v njej. Zato je živela Kristusu.
Kjer je Kristus, tam je življenje. Življenje pa izključuje dušno smrt-Znani so nam Kontardovi mladostni boji. Vemo pa tudi, da njegove lepe duše niso nikdar pritirali do poraza. Nasprotno! Iz vsake preizkušnje se je izvila še vse bolj čista. Če tudi sprva boječa. V nedolžni duši je živel Kristus. Vanj se je v vihri skrila. Zato je ni strlo. Ohranila je nedolžnost, kot najboljše poroštvo takratnega in poznejšega notranjega življenja.
Kontardova duša je torej živela. Toda, živela le iz Kristusa. Kakšno življenje? Življenje ljubezni! V ljubezni je govorila s svojim ljubljencem-Prva misel dneva je bil Kristus. Enako zadnja. Že kot srednješolec je večkrat nekaj nočnih ur prebdel v molitvi. Kot visokošolec tudi cele noči. To je lahko izpričal hišni sluga v zavodu „Borromeo“. Kakor krožijo zvezde premičnice okrog solnca, tako je Ferrinijeva duša v ®°" litvi težila za Kristusom. Ljubezen do Kristusa ga je popolnoma zajela-Zato mu je pa duša, tudi v najresnejšem študiju, vedno in zopet iskala Kristusa.
Našla ga je v tihem premišljevanju. Vsak večer se je na premišl)e' vanje prihodnjega dneva zelo skrbno pripravil. Celo pismeno. K?1 meditacijske knjige je navadno rabil sveto pismo, premišljevanja, ki j1*1 je sestavil de Ponte in nekatere svete očete, zlasti svetega Avguština-Veliko je čital Tomaža Kempčana, kakor tudi poročila o molitvenem apostolstvu in tretjem redu. Dobra znanka mu je bila tudi svetega Frančiška Šaleškega „Filoteja“.
jKristusa je našel pri sveti maši. Vsak dan Ga je šel iskat. V mladi!1 letih in pozneje. Kjerkoli je že bil. Odbral si je tih kraj, kjer je ves ^as kleče premolil. Tako plemenita in bogata duša je Kristusu pač velik0 povedala! Zase in za druge. Pa je še več iz cerkve ponesla. Ne sam° zase. Za druge tudi! Saj prava ljubezen živi, moli, dela in trpi za vse-Ferrinijeva je bila taka! Zajeta iz božjega Srca. Vsaka presveta darite' mu je bogatila notranje življenje in osrečevala druge. Saj je sam zapisa prelepo besedo: „Celo idealno življenje se snuje okrog dnevne nekrvave daritve, ki jo obnavlja božje Jagnje za blagor človeštva... Vsaka pleme' nita duša mora biti tisti dan žalostna, ko se svete maše ni mogla ®Je' ležiti."
Centralna misel Ferrinijeva je bilo pa dnevno sveto obhajilo. Od prvega dalje. Svete vezi ljubezni, ki je Gospod vanje zajel mlado Kon-tardovo nedolžno dušo, se niso nikdar zrahljale. Kar nič ne! Nasprotno. Od dne do dne so bile trdnejše. Ferriniju v največjo milost. Ti in drugi a°ji so se izmirili pri obhajilni mizi. Duša je vse bolj jasno gledala čudno prepletne življenjske dogodke. Polna zaupanja v božjo previdnost. Nikdar se ni zmotila. Vsa srečna je bila v svojem predobrem Kristusu, ki Ga je vedno bolj vneto ljubila. V moči prelepe Gospodove ljubezni so se oblikovale druge čednosti. Za Ferrinija je bilo dnevno Sveto obhajilo — vse! Iz njega je živel cel dan. Kar je solnce za naravo, i°> in še veliko več, je bila za Ferrinija presveta Evharistija. Skratka — Vse njegovo življenje! Zato je pa tudi življenje slehernega dneva krožilo °krog Najsvetejšega. Vse mu je bilo priprava na Gospodov prihod. Vse 2uhvala za Njegovo ljubezen. Pa naj bo molitev, ali študij, ali razvedrilo, ali počitek. Zlasti redna obiskovanja Najsvetejšega.
Prečudna ljubezen do Gospoda bi nam bila skoraj neumljiva, ako J51 nam ne bilo znano, kako presrčno je Ferrini ljubil Marijo, mater lePe ljubezni. Že kot deček. Saj je drugače ni imenoval, kakor „moja nnjslajša mamica". Sredi knjig, spisov in pergamentov je stala podoba 4ube nebeške Matere. Kadar je obiskal Gospoda, je počastil tudi Nje-f°Vo in svojo Mater. Vsako uro ji je daroval molitvico „Zdrava Marija", 'sak dan ji je poklonil rožni venec. In koliko premagovanj Materi y čast! Naravno, da je moral ljubiti Jezusa! Saj sta ljubezen do Kristusa ln božje Matere — nerazdružljivi. Zato tudi tako bogato Ferrinijevo a°tranje življenje. Zlasti v ljubezni do Kristusa!
(Dalje prihodnjič.)
^TON DE WALL - P. EVSTAHIJ:
Mali umetnik v katakombah.
Povest iz četrtega stoletja.
Peto poglavje.
(Nadaljevanje in konec.)
Na grobu sv. mučencev Janeza in Pavla.
erencijan je to pripovedoval tako razburjen, da je Liberij le polagoma mogel s prijaznimi besedami pomiriti izredno ginjenega moža ■'v in ga pripraviti do tega, da je povedal bolj natanko in določno, uko se je zgodilo. Končno je pričel pripovedovati; svojo povest je pa Pet in spet prekinil z glasnim ihtenjem:
»Drugi dan potem, ko sta bila usmrčena mučenca, sem se napotil v . Jkno palačo, da bi vse primerno in izdatno ukrenil tako, da ne bi krist-pU mogli izslediti in dognati, kje počivata mučenca. Saj veš, da sem dal n atrositi glas, da sta oba brata poslana v prognanstvo. Toda tej govorici kiče ni verjel, in jaz sem bil nemalo ogorčen, ko so v kleti, kjer sta bila .učenca zagrebena, moji uradniki zasačili tri osebe, ki so pravkar jele kopavati trupli, brez vsake dvojbe zato, da bi ji skrivaj po noči prenesli V7rl k° krščansko pokopališče. Meni je bilo največ do tega, da bi mogel pok ^i.t*st° govorico, in tako sem dal tudi one tri prav tam obglaviti in
T
Od dušne bolečine in kesanja najgloblje prevzet Terencijan ni mogel dalje govoriti.
„Bil je mašnik Krisp“, povzame papež besedo, „in pa njegov klerik') Krispinijan, zraven pa bogu posvečena devica Benedikta. Le-ti so se bil) ponudili, da hočejo poiskati telesi obeh mučencev; ko se niso vrnili, m bilo nobene dvojbe, aa so tudi oni umrli mučeniške smrti. Toda vsa naša poizvedovanja so bila zastonj, nismo mogli zvedeli, kaj se je ž njihovim* trupli zgodilo. Potemtakem poseduje bazilika, ki ima jutri biti posvečena, kot najdragoceniše zaklade razen obeh bratov tudi kosti ostalih treh mučencev; Bog bodi zato zahvaljeni"
Med papeževimi besedami se je bil Terencijan spet umiril in je nato nadaljeval:
„Odkar so bili še oni trije usmrčeni, sem dal palačo obeh bratov zastražiti kar najbolj strogo, da bi le noben kristjan ne mogel vstopit* vanjo. Tako so potekli nekateri tedni, in stvar se je že pričela pozabljati, ko sem šel nekega dne v palačo s svojimi uradniki, da jo zaplenim v imenu države. Temule svojemu sinu sem dovolil, da je smel iti z menoj, in sicer sem mu ustregel še le potem, ko me je nujno in stanovitno p*'°" siL To je moj edini otrok. Dočim sem bil jaz z uradniki vred zaposlen, je dečko hodil po praznih sobah, in je tako prišel tudi v tisto na pol podzemeljsko stamco, v kateri sta bila mučenca obglavljena in pokopana. Nenadoma priteče k meni deček, na glas kričaje m tresoč se po vsem životu, in zakliče: „Oče, pomagaj mi, pomagaj mi: Pavel in Janez me žgeta.') Prestrašen sem prijel otrokove roke: bile so žareče vroče; lica so gorela, in ko sem položil roko na njegove prsi, sem tudi tukaj čutil vročino, ka-kršne ne more povzročiti tudi najhujša vročica ah mrzlica."
Terencijan je moral spet za nekaj trenotkov prenehati, da bi °1»; vladal notranjo ginjenost; v nemem pričakovanju m v največji nape)* pozornosti so bile oči papeževe in njegovega spremstva obrnjene na prI' povedovalca.
„Le s težavo," je Terencijan nadaljeval po kratkem odmoru, „se111 zvedel od tarnajočega in radi bolečine kričečega dečka, da je prišel i*a kraj usmrtitve. — Toda, otrok, pripoveduj ti sam, kako je bilo."
„Ko sem šel skozi sobe", je pričel deček, „sem dospel po nekih stopnicah nizdol v neko izbo. Takoj, ko sem stopil vanjo, me je izprelek ledeni mraz. Toda precej nato sem začutil v sebi vročino in nekako g0-renje kakor bi stal sredi kakega ognja; obenem me je prevzel strah *. navdala groza, da sem glasno zakričal in zbežal, da si poiščem pomoči p** očetu. Kako pa mi je prišlo na misel, da sem oba sveta mučenca PaV in Janeza označil kot tista, po katerih sem bil zašel v to razjedajočo <*£ njeno vročino, tega ne vem."
„Hitel sem domov," je nadaljeval Terencijan, „z dečkom, ki so s, neprestano mučile najhujše bolečine in ki je na glas kričal, in takoj sel poklical najbolj izvedene ter izkušene zdravnike. Le-ti so videli v pojavu le močan napad zelo hude mrzlice ali vročnice; češ, deček je D vsekakor spoten radi poletne vročine, nato je pa nagloma vstopil v ** pol podzemeljski in zato mrzli prostor; od tod ga je najprej stresel ror j takoj nato ga je pa prevzela vročina. — Toda kakršnakoli sredstva zdravniki uporabljali, nič niso pomagala, ni se hotelo zboljšati; srce *
B Klerik, latin. clericus iz gršk. klerikds = tisti, ki se je P0®'6 duhovškemu poklicu in se pripravlja na sveti mašniški red.	0 v
2) Clamare cdepit, quod Paulus et Johannes incenderent eum, je povedki „Zapiskih“ (Acta).
je trgalo, ko sem neprestano slišal, kako je tarnal ubogi deček: „0 Pavel, kako me žgeš: o Janez, nehaj me peči!"
„Sicer je v naslednjih dneh vročina polagoma popustila, toda vsled Notranjega vnetja in žara se je prej vedno tako živahni in cvetoči deček Posušil tako, da sta ga bila le kost in koža. Popeljal sem ga v Ancij,3) da P' poiskal zanj ozdravljenja v morskih kopelih. Ondotni zdravniki si niso Pjogli razložiti, kako more deček sploh še živ ostati, ko ima vendar vro-P'ca neprestano tako veliko stopnjo."
»Tako je minil teden za tednom, in potekel je mesec za mesecem; Ponovno sem mislil, da je že konec blizu, in vendar otrok ni mogel umreti. To je moj edini deček, častitiljivi oče“, je dodal Terencijan, ..moj Pumi otrok, moj največji zaklad, ki mi ga je bila zapustila moja umirajoča žena; ah, kaj sem pretrpel v teh mesecih, tega ne morem povedati Pobenemu človeku."
Po kratkem prestanku je nesrečni oče nadaljeval:
»Dal sem v Eskulapovem4) svetišču opraviti daritve in najel sveče-nike, naj moliio za dečka: obrnil sem se na Vestalke s prošnjo, naj opravljajo molitve zanj, obljubil sem najbolj dragocene zaobljubljene Parove, — vse zastonj."
. »Trpel sem tem bolj strašno zato, ker me je neprestano mučila in /'zla in nekla vest ter mi očitala, da sem sam kriv dečkovega trpljenja m bolesti."
v »Tedaj pa, natanko vprav eno leto po smrti obeh mučencev, je pri-»° sporočilo, da je cesar Julijan padel na Vzhodu v boju zoper Peržane.
nato pa je plemeniti Bizancij na povelje novega cesarja pričel graditi baziliko nad počivališčem mučencev."
; »Že davno prej mi je bilo včasih prišlo na misel, da bi ozdravljenja n pomoči iskal pri tistih dveh, katerima je deček vsekakor sam pripiso-91 svoje gorje; toda temu se je protivila vsa narava moja. Kako bi si upal in se drznil obrniti na tista dva, katerima sem sam vzel živ-
91 svoje gorje; toda temu se je protivila vsa narava moja. Kako bi si
UQl Upa] in	Hranil rvhrnifi ma fictai	l/otprimo com eam irvol
Menje?!*4
»Toda če tudi sam nisem hotel, moj ubogi, nesrečni otrok je imel 9 Upanj e, da mu bosta pomagala prav ona dva, ki sta bila vzrok njegovih izrekljivih bolečin in muk."
»V zadnjih tednih se mu je spet poslabšalo; če sem držal v svojih °uah roko otrokovo, ki se je bližal smrti, se mi je zdelo, da držim ogenj
v rokah.'“
,	»Ah“, mi je rekel nekega jutra, „ali nočeš, da bi me ponesli h grobu
Peh kristjanov?! Tista dva, ki sta ogenj prižgala, ga bosta mogla tudi Pogasiti. In ako ondi ozdravim, — potem, oče, potem hočem tudi jaz po-S ati kristjan!"-------
Toda potem bi pa moral tudi jaz postati kristjan, in vendar sem il '	-------
^jenja.'
i°vražil krščanstvo tembolj, ker je bilo posredno povod vsega mojega Oljenja."
. »Končno pa se
n'a ,^U(iež na tebi, sem dejal, tako da te precej ozdravita, potlej, moj
vendarle nisem več mogel ustavljati. Če ona dva sto-
i °k, potlej pa hočem s teboj vred pripoznati Kristusovo moč; potem °Pern s teboj vred postati kristjan."
I ...s) Ancij, lat. Antium, grško Antion, zdaj Porto d’Anzio, mesto v ClJl na morski obali.
4) E s k u 1 a p , lat. Aesculapius, je bil bog zdravilstva.
„Dečkovo oko je zažarelo v tako zaupljivi nadi, da sem dal povelje, naj prineso nosilnico in ponesejo dečka v palačo obeh mučencev. Jaz sam nisem mogel iti ž njim: moja bridkost bi se že povečala, če bi se bilo najino upanje prevarilo.“
„In zdaj pomisli, častitljivi oče, komaj mine četrt ure, že pride moj otrok" — — — Terencijan je mogel zaradi najglobljega ganotja le s težavo nadaljevati — — „že od daleč mi zakliče: ,Oče, oče, ozdravljen sem‘; veselo priskoči in se me oklene okoli vratu, — v nepojmljivi sreči, med obilnimi solzami, ki so mi privrele in spolzele po licu, sem vzel ljubega otroka svojega v naročje in ga pritisnil tesno na srce. Zdaj pa sva prišla, da te poprosiva, da naju sprejmeš v četo Kristusovih spoznavav-cev. Odrečeva se bogovom, pri katerih sem zastonj iskal pomoči, in pri' poznava ter izpovedava samo tistega Boga, ki se je izkazal mogočnega in obenem usmiljenega v svojih mučencih."
„Moj sin," je spregovoril sivolasi škof; „naša prva dolžnost je, da se zahvalimo Bogu in njegovim svetnikom, in da čudež, ki sta ga storila, očitno razglasimo, da se bodo vsi, ki včrujuje v Kristusa, z nami vred združili v zahvali in hvali."
Četrt ure pozneje je bilo videti papeža, obdanega od svoje duhov-ščine, v spremstvu Terencijana in njegovega sina, ko so šli iz patrijarhija. v lateransko baziliko. Ondi je oznanil s propovedniškega odra ali aiu-bona dijakon zbranemu ljudstvu dvojni čudež ozdravljenja in spreobrnjenja in je tako potrdil govorico, ki se je že bila razširila, hitreje kakor ogenj, ki šviga od kraja do kraja. Znova in znova je ljudska množica prekinila dijakonovo naznanilo z glasnim in enoglasnim Deo gratias. (Bogu hvala!) Množica je rastla z vsakim trenotkom in napolnjevala notranjščino in hodišča tedaj še majhne bazilike. — Učitelj govorništva Viktorin je bil slučajno prišel po poti, ko se je vila procesija v baziliko! na vprašanje, kaj pomeni ta nenavadni obhod, so mu pokazali Terencijana in njegovega sina zraven škofa Liberija: v napeto pozorni radovednosti in pričakovanju je vstopil z ljudstvom v baziliko in bil tako tudi priča, ki je videla na lastne oči, kako je Terencijan z ozdravljenim dečkom klečal pred papežem in kako sta oba prejela na čelo sveto znamenj križa v znak, da sta sprejeta v število katehumenov. Terencijan pa jn njegov sin nista imela biti edina nad tistimi, ki so pripisovali svoje iz-preobrnjenje obema slavnima mučencema. Saj je bilo v vsem Riu111 znano, kakšne muke je trpel dečko že dve leti, in kako je oče zastonj p°' skušal z vsemi naravnimi in prekonaravnimi sredstvi. Ko so tedaj j13' slednji dan — pri slovesni procesiji, ki je šla k posvečenju nove bazilik® od Laterana mimo Koloseja skozi Konštantinov slavolok kvišku na CeW —, ljudje videli Terencijana ž njegovim ozdravljenim otrokom, je to ua-redilo nepopisen vtis. Med tem ko so kristjani s ponovnim vzklikom „D e o gratias" — Bogu hvala! — dajali dušek svojemu veselju, so s® to jutro premnogi izmed poganov popolnoma in za vselej odpoveda)1 svoji stari veri v bogove in so na glas izpovedali ter pripoznali Boga kfl; stjanov, — med njimi so bili celo možje, ki so bili doslej najbolj besu in zagrizeni sovražniki križa.
P■ GVIDO:
Bogoslužje v družini.
Posvečuj delavnik!
^ M-alo je stvari na svetu, — pravi P. Teodozij Briemle — ki bi jih ^1 ljudje tako malo poznali in jih uvaževali kot je molitev. Ne -hV mislim na tiste, ki ne sklepajo več rok v zaupljivi molitvi, ker mislijo, da s tem ponižujejo in onečastujejo dostojanstvo človeka. Saj se dobe celo v vrstah tistih, ki molijo, ljudje, ki molitve ne razumejo prav. Molitev, tako nekako mislijo, je kakor obleka, ki jo čez teden spravijo in dobro zaklenejo ter jo samo ob nedeljah in praznikih iz Zaprtih omar zopet vzamejo, da gredo lepo in dostojno oblečeni k službi božji. Ko se zopet začne vsakdanje življenje s svojim delom in svojimi skrbmi, naj ostane molitev za teden dni spravljena v cerkvi. Na kraje, kjer delamo, molitev ne spada. Odrešenik, ki je prišel na zemljo, da bi nam pokazal pravo življenjsko pot, govori drugače: „Treba je vedno moliti in nikdar ne nehati.*1 Molitev ni samo za nedelje in praznike, ampak mora prevzeti vse delo tedna. Molitev nas mora spremljati v delavnico, v pisarno, v šolo, na polje, v tovarno, povsod, kjer se na ^ ali oni način udejstvujemo. Ni dovolj, če priznavamo zapoved: „Po-Svečuj Gospodov dan“, ampak moramo tej zapovedi pridejati: „Po-svečuj svoj delavni dan“. Opravljaj svoje delo za Boga, v njegovo čast ln iz ljubezni do njega, to se pravi, posvečuj vse svoje delo z dobrim namenom.
Brez dobrega namena postane majhno to, kar s e nam zdi, da je veliko.
Z dobrim namenom postane veliko to, kar se n a m zdi, da je majhno.
Oglejmo si danes prvi stavek.
Sv. pismo nam pripoveduje, kako se je kmalu po vesoljnem potopu z°pet polastila človeštva odtujenost od Boga. Lepega dne so se ljudje sešli v dolini Senaar s pozivom in sklepom: „Pridite, sezidati hočemo ?esto in stolp, čigar vrh se bo dotikal neba, da bo slavno naše ime.“ ^trnili so vse svoje sile, da bi dovršili čudovito delo, ki so si ga zamislili. Ogromen kamen so polagali na kamen, zidali nadstropje za nad-^r°pjem. Ali ni nekaj velikega, če zasnuje človeški duh prekrasen načrt ga izpelje človekova roka? Kdor opazuje samo vnanjo stran dela, bo emu pritrdil. Toda Bog gleda drugače. Ozira se bolj na namen, iz kate-rega kdo dela, kakor pa delo, ki ga dovrši.
~ Čemu in zakaj so zidali ljudje v dolini Senaar babilonski stolp? . tari moistri. ki so nam zgradili nrekrasne cerkve, so zakonali svoia
im
mojstri, ki so nam zgradili prekrasne cerkve, so zakopali svoja ena v globine temeljev, da jih nihče ne bi mogel brati. Na portale eerkev pa so razločno zarezali ime Boga, da ga vsak. kdor vstopi v božji ram, bere in daje dolžno čast edinole Njemu, ki je Gospodar vesoljstva. , °dilna misel, ki je vedno višje dvigala babilonski stolp, ni bila čast ,.°zia, ampak slava ljudi. Ni bilo to delo zavoljo Boga, ampak zaradi mdi; ni bilo delo za nebo, ampak za zemljo. Bog je nekaj časa gledal 0 početje. Nato pa je zmešal, kakor pripoveduje sv. pismo, jezik in govorico ljudi-zidarjev, da drug drugega niso več razumeli. Delo se je stavilo; tu se je zrušil zid, tam temelj. Zidarji so bili pregnani od ^'°.ioga dela. Ostala je samo še zmeda, ostal je samo še vsestranski ‘repir. Kakor raztrga vihar pajčevino, ki jo je s tolikim trudom spletel
pajek, da ostanejo samo še posamezne niti, ki se z njimi poigrava veter, tako bo zrušil Bog ponosno, samozavestno delo ljudi. In ako pride popotnik na prostor, kjer je nekoč stal babilonski stolp, najde zapuščeno razvalino, ki jo vrtajo potoki zemlje in jo razkosavajo bliski neba. To je ostanek dela, ki naj bi bilo življenjsko delo človeštva.
Kdo ne vidi v zidanju in usodi babilonskega stolpa podobo naših dni? Človeštvo je ustvarilo velikanska dela, osvojilo si je zrak, zemljo in morje, izsledilo čudovite iznajdbe na vseh poljih človeškega udejstvovanja. In sedaj? Kaj je ostalo od vsega tako ogromnega dela? Stojimo na razvalinah kulture, ki se je sesula in žalujemo za marsikaterim mogočnim in trdnim stolpom, ki se je zrušil. Zakaj padajo ponosne iznajdbe in drzna odkritja? Delali smo po zgledu Babilona. Ustvarjali smo si kulturo brez Boga, kulturo brez večnostne misli, kulturo, ki je hotela pisati na nebesni svod ime človeka in ne Boga. Pred leti je nekdo zapisal besedo, ki izraža temeljno misel sedanjega kulturnega življenja: „Svojo življenjsko nalogo hočemo dovrševati in dovršiti sami brez Boga, brez posojila, ki naj bi nam donašalo obresti v večnosti.” Ali ni to govorica Babilona: „Pridite, da bomo proslavili svoje ime?!“
Pa pustimo preteklost! Samo Bogu je znana krivda. Poglejmo v življenje posameznega človeka! Da bi vsaj naše lastno delo ne bilo podobno zidanju babilonskega stolpa! Kaj vidimo? Ali ni mnogo kristjanov, ki grade stolp brez trajnosti in trdnosti, ki svojih del ne vzida-vajo v večnost, ampak v čas, ki vtisnejo vsem svojim skrbem in vsemu svojemu delu znamenje zemlje? Bore se za dobrine zemlje: za vsak; danji kruh, za slavno ime, za ugledno stališče v človeški družbi, a v tej svoji borbi pozabijo misliti na večnost, na Boga in njegovo poveličevanje, na plačilo in čast, ki nam je pripravljena v posmrtnem življenju-Na zemlji ne stoje samo s svojimi nogami; v zemljo so zakopali vso svojo dušo. Konec takega življenja je razočaranje in razvalina. Ko človek čuti, da se mu iztekajo ure življenja, kako ga mori zavest, da n' delal za Boga in večnost, ampak izključno le za grob. Bazočaran mora na smrtni postelji zaklicati: „Toliko dela, toliko truda in boja za mrtvaški prt!“ Kaj je bogastvo zemlje? Prah in pepel. Kaj je čast tega sveta? Pena. Kaj je veselje in naslada zemeljskega življenja? Pajčevina na grmičku žive meje. Vihar smrti zdrvi skozi življenje in odnese s seboj prah in pepel. Pena se razblini, pajčevina se raztrga in ubogi človek stopa pred Boga s praznimi rokami. Ali je to vse, kar je ostalo človeku od življenja, od dela, od truda in napora, od skrbi? Da, to je dovršite'' dela, ki je bilo usmerjeno samo v zemljo; zakaj
brez dobrega namena postane majhno to, k ar se nam zdi, da je veliko.
DR. P. HILARIN FELDER. O. M. C. - P. R.:
Svetega Frančiška — najvišje uboštvo.
(Nadaljevanje.)
/^b času Jakoba Vitriškega (-j-1240.), ki se je s Frančiškom in njegu' ■ M vimi brati do dobrega seznanil v Italiji 1. 1216. in pozneje 1.121'’' ntu, so bile razmere v redu bistveno še vedno take, kakor jih doslej opisali. Odlični kardinal in zgodovinar se o tem, kar je vide' tako-le izraža: ‘Ti ubožci resnično posnemajo in oznanjujejo Križaneg3,
imenujemo jih manjše brate. So res manjši bratje, ki zaradi svoje obleke, skrajne siromašnosti, zaničevanja vsega zemeljskega in ponižnosti presegajo druge redovnike naših časov... Močno se trudijo, da bi vero, uboštvo in ponižnost prvih časov Cerkve obnovili ter čisto vodo iz evangeljskega studenca z duhovno žejo in vnemo zajeli. Zato ne žive le po božjih zapovedih, ampak izpolnjujejo tudi evangeljske svete. Kar le mogoče obnavljajo apostoljsko življenje. Zapuščajo zemeljske dobrote, sebi se odpovedujejo ter v največjem siromaštvu hodijo za Ubogim Odrešenikom ... Po dva in dva so hodili pridigovat. Prežeti misli na božjo navzočnost so se pripravljali na drugi Gospodov prihod. Kristusovi ubožci ne nosijo s seboj ne torbe ne denarnice ne kruha ne denarja v svojih pasovih, nimajo ne zlata ne srebra ne obuvala. Zakaj, Uobenemu redovnemu bratu ni dovoljeno, da bi kaj imel. So brez samostanov, cerkva in polja. Nimajo vinogradov, živali in hiš. Odrekli so se slehernemu posestvu. Še toliko nimajo svojega, kamor bi položili glavo. Ne nosijo kožuhov, ne platnene gornje obleke, pač pa raskave habite in uglavnico (kapuco). Kadar skupno molijo brevir, ne rabijo posebne cerkvene obleke, ne kornih plaščev (kukul). Ako jih kdo povabi, jedo in Pijo, kar jim da. Miloščine, ki jim jo podare usmiljeni dobrotniki, ne branijo za prihodnjost. Enkrat ali dvakrat na leto se zbero k skupnemu Posvetovanju. Čas in kraj si poprej določijo. Oproščeni so le tisti, ki jim Predolge razdalje potovanje po suhem ali morju skoraj da onemogočijo. Po končanem kapitelju zopet predstojniki svoje sobrate razpošljejo po uva ali več v različne kraje, provincije in razna mesta. Njihove pridige močno vplivajo. Še bolj njihovo svetniško življenje. Preprosti in odlični m plemiški ljudje prezirajo svet. Zapuščajo mesta, gradove, posestva in zemeljsko bogastvo. Srečni so, ako se morejo v zameno tega odeti z beraškim habitom ter se opasati z vozlico... Bratje svojim novim tovarišem ne izroče drugega, kakor vozlico in habit; vse drugo prepuste božji previdnosti.**
Kakor je že bilo prosto misijonsko potovanje, združeno s skoraj ua heroičnim siromaštvom, vsega občudovanja vredno, se je pa moralo Vendarle preosnovati in urediti. Kaj neki je bila redovna družba brez Oovicijata in vzgoje članov, ki so — kakor se jim je pač zdelo — danes Vstopili, jutri zopet izstopili? Kaj je bila redovna ustanova, ki ni jmela druge zakonodaje, kakor kratko, zgoščeno in še nerazvito vodilo ter nekaj ukazov, ki so jih posamezni kapitelji slučajno izdali? Kaj je ml.red brez provincialnih in krajevnih predstojnikov, ki ga je družil vodil edinole ustanoviteljev osebni ugled? Brez dvojbe je bil začetek dober. čim bolj je pa naraščalo število članov ter se množilo delo, tem . °lj so se kar dnevno gromadile težave. Ko je pa Frančišek stopil v Javnost s svojimi velikimi in vseobsežnimi zamisleki, kako z misijonskim delom zajeti cel svet (1219.), rr-i je bilo popolnoma jasno, da mora bujno svojo ustanovo utesniti v močno organizacijo. Sicer ji neizbežno Preti poguba.
v Že do takrat je bilo mnogo znamenj, da se bliža poguben preokret. v življenju blaženega Egidija čitamo, da več bratov izkušnjavam ni miolelo. Odločili so se, da red zapuste ter se vrnejo v svet. Tudi takratni bolonjski govornik Bouncompagno je tožil, da je marsikateri manjši brat nestanoviten. So bili med njimi mladeniči, skoraj da dečki, ki so Prosto in brez slehernega nadzorstva hodili iz kraja v kraj. Če tudi so Sl«io strogo živeli, so bili vendar včasih kaj neprevidni. Umljivo. Bili
so brez sleherne asketične izobrazbe in brez vsakega redovnega vodstva, Le sebi prepuščeni. Tudi Jakob Vitriški spomladi leta 1220. piše, da je red manjših bratov, pa naj ga je ustanovnik še tako visoko zamislil, v nemajhni nevarnosti. Zakaj? Ne pošiljajo v svet po dva in dva le zrelih mož, ampak, tudi negodne 'mladeniče, ki bi jih morali poprej v redovno disciplino vpeljali, jih v nji vzgojiti in preizkusiti.
O Binkoštih leta 1219. je res razposlal Frančišek brate iz Italije v razne dežele. Na Francosko, v Nemčijo in Avstrijo, na Ogersko in v Španijo. Sam se je odpeljal v Sirijo. Ne dolgo po tem dogodku se je zazdelo, da cela redovna ustanova tone. Iz orijenta so prihajala sporočila, da je redovni ustanovitelj umrl. Samo to je zadoščalo, da je v Evropi butnilo na plan, kar se je že dalj časa pripravljalo. Tu so začele popuščali že itak razrahljane redovne vezi, tam zopet so se slišali glasovi, da se mora red popolnoma preosnovati. Frančišek je brž prav ocenil žalostne dogodke. Nemudoma se je vrnil v Italijo. Takoj je poprosil papeža Honorija, naj mu svetuje. S kardinalom Hugolinom sta pa začela razmišljati, kako bi dala redu temeljito ustavo. Že leta 1221-je bilo sestavljeno začasno vodilo, dve leti nato pa tisto, ki še tudi danes velja. Le-to deli red v provincije in kustodije. Določa strnjeno hierarhično vrsto redovnih prestojnikov, od generala do gvardijana. Ukazuje novicijat in nato večne obljube. Izroča vsakega brata pokorščini do njegovega neposrednega predstojnika.
Umevno, da je bilo vse to za razvoj ubožnega življenja kar največjega pomena. Poprej so bratje skoraj dnevno menjavali bivališča. Sedaj so povsod stavili „kraje“ (loca). To vam je bila hiša, kjer so bratje bivali in cerkev, ali kapela, kjer so opravljali službo božjo. Tomaž Eklstonški in Jordan Džanski poročata v svojih kronikah, da so si bratje že takrat, ko je še ustanovitelj živel, povsod odbirali stalna bivališča. Sicer pa isto dokazujejo tudi redovna pravila in izpričuje oporoka svetega Frančiška.
Bivališča so morala biti kar najbolj ubožna. Kadarkoli so hoteli bratje hišo zase pozidati ali sprejeti, vselej jih je Frančišek spomnil na Gospodovo besedo: „Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil11 (Mat. 8, 20.). Pa je še pristavil: „Ako gredo bratje v mesto, kjer še nimajo bivališča, in bi jim tam dobrotnik podaril toliko zemljišča, da bi si uredili „kraj“ ter vrt in potrebno, naj res dobro prevdarijo, koliko prostora jim dovoljuje uboštvo in dobre zgled, ki ga moramo dati slehernemu.11 Nato naj bratje postavijo siromašna bivališča. Zlasti iz lesa in ilovice. Gradiva Frančišek ni ukazal. Toliko manj, ker so mu povedali, da so v nekaterih krajih lesene zgradbe mnogo dražje, kakor kamenite. Kmalu je uboštvo še iz drugega razloga nujno zahtevalo kamenite stavbe. Sveti Bonaventura pove tudi, zakaj. Takole pravi: „Kjer le moremo, zidamo kamenite hiše. Takih ogenj in starost ne uničita tako hitro.11
Hiše pa naj bi bile samo tako velike, da bi moglo le nekaj bratov v njih stanovali. Frančišek je menil, da bi večja samostanska družina kar težko ubožno živela.
(Dalje prihodnjič)
P. ROMAN:
Božje njive zore.
(Nadaljevanje.)
IV Ta piarniku je vladalo, kljub temu, da ta ladja ni služila osebnemu' I prometu, dokaj živahno življenje. Poleg mornarjev, katerih šte-X vilo je znašalo s častniki in kapitani vred blizu štirideset, je bilo še nekaj potnikov, ki so se pravtako poslužili sicer daljše, pa zato ce-flejše vožnje na daljni vzhod.
Obed so imeli gostje v večji kabini, ki je služila za obednico. Pri teh skupnih obedih so se nehote seznanili. Zlasti še, ker je vožnja obetala biti dolga skoro 28 dni. Med potniki je bil najbolj zanimiv nek bivši Pomorski kapitan, kije sedaj v pokoju, hotel pred večerom življenja še enkrat obuditi vse spomine svojega pisanega življenja.
Kot človek, ki je imel veliko opraviti z ljudmi in jih je znal oceniti še po gotovih, komaj vidnih potezah in posebnostih — se je kmalu odločil za družbo naših misijonarjev. In ob krasnih dolgih večerih so eden drugemu pripovedovali svojo življenjsko zgodbo. Začel pa je s tem kapitan sam, četudi sicer molčeč človek. Ker je bil že čez šestdeset let star, je seveda mnogo videl, mnogo doživel in imel tudi mnogo zajem-‘jrvega povedati.
. Tretji večer je prišel na vrsto brat Marijan — Blaž Vidoni. Govoril le seveda nemški jezik z nekoliko trdim naglasom, drugače pa pravilne ln ker je imel tudi dokaj pisano zgodbo, ki jo mi že poznamo, za seboj ~7 So ga poslušali vsi z zanimanjem. Kapitan tisti večer ni odmaknil °t>raza od njega. Vidno je vzljubil tega moža^edrega, veselega in vendar s tako resno voljo oblagodarjenega in pred seboj tako visoke cilje.
Ko je bilo na krovu že vse tiho in se je naš Blaž po svoji navadi spi'ehajal v večernem hladu, naenkrat začuti na sebi krepko roko sta-fega kapitana.
Začuden se je ozrl in se nato nasmehnil. Kapitan ga je vprašal, če ^ ne moti. „Kako le, ko imam toliko časa,“ je prijazno odvrnil Blaž.
, . „Veste, ko sem slišal Vašo zgodbo, ste se mi prikupili. Vi ne veste, T3! pomeni to nas enemu, odreči se uživanju življenja, ki se Vam v asih letih in pri vaših zmožnostih nudi. Toda sedaj sem star in gledam «lvJi®nje tako povsem drugače, kot pa tedaj, ko sem bil v vaših letih, edaj vidim, kako zelo sem se motil in varal, ko sem pričakoval v uži-anju življenja vso srečo. Culi ste vsaj okvir mojega življenja. Toda take Jari se ne dajo povedati en sam kratek večer. Če dovolite, vam v poi-enje in meni v očiščenje povem vse.
Ko sem dovršil trgovsko akademijo, sem se samemu sebi zdel bog. °nia §em bil nestrpen, zahteven, osoren in do matere, ki me je oboža-^ata naravnost surov. Ona je vse potrpela. Mislila je, da me bo na ta cin pridobila. Toda obratno, jaz sem vedno manj cenil urejeno do-Cnost, zaželel sem si širokega sveta, uživanja, življenja. Nekega dne ta aoiria vzel večjo vsoto in odšel od doma v Hamburg z mislijo, da si^H	službo pri kakem prekooceanskem parniku. Domišljal sem
isk i& k°maj name čakajo, toda v resnici ni bilo tako. Nekaj časa sem Pov 1 s^u^°> m°je zahteve so bile vedno bolj skromne, denar mi je obS •	^ P^sa^ domov, sem bil pretrmast. Še danes me obide zona
sjl rnis.li» kaj je morala tedaj pretrpeti moja uboga mati. Naposled me je Prignala, da sem vstopil kot navaden kurjač na trgovsko ladjo, ki je
imela redno progo z Novo Holandijo. Lahko si mislite, kako mi je bilo. Razvajen od matere, navajen na udobno in urejeno domačnost in sedaj to življenje na ladji. Čez dan težko delo, da sem neredko pred večerom omedlel vsled neznosne vročine, zvečer zatohla ozka zasmrajena kabina in kar je bilo še hujše: družba, ki se mi je spočetka gnusila do onemoglosti. Vse to me je polagoma sicer, toda tem bolj gotovo povsem prevzelo. Začel sem gledati na življenje samo s stališča lastnega jaza. Kaj je meni dobro, kaj je meni prav, kaj jaz lahko nemoteno uživam, kje si lahko vzamem kos življenja docela zase. Če pri tem komu delam krivico, to seveda ni moja stvar.
Polagoma sem zavzel tudi med mornarji mesto, ki mi je šlo tako po moji izobrazbi. Še bolj pa po volji, ki me je prešinjala: povzpeti se nad vse druge in sicer za vsako ceno.
Omenil sem, da je naša družba oskrbovala promet med Hamburgom in Novo Holandijo. Kmalu sem opazil, da na posameznih postojankah, ki smo jih mi zalagali s potrebnim trgovskim materijalom, niso bili ravno najbolj zmožni ljudje. In da bi jaz isto stvar lahko opravil veliko bolje. Z neizmerno voljo nekaj doseči, sem se lotil dela. Izdelal sem podroben načrt izboljšanega poslovanja in na neko važno postojanko imenoval samega sebe. Vedel sem, da se mi mora posrečiti. Ko sem zvedel, da ima družba neke dni zopet posvetovanje z vodilnimi osebami svojega podjetja, sem predrzen kakor sem bil, nesel svoje načrte enostavno. sam k enemu mlajših sopodjetnikov, o katerem sem slutil, da mu je veliko na tem, podjetje razširiti in izpopolniti.
Tisti dan sem nestrpno pričakoval izida konference. Zvečer me pokličejo k seji in začno povpraševati vse podrobnosti, kako si ti in ono mislim. Ko sem pa naposled uvidel, da mi hočejo dati za tolažbo skromno mesto uradnika — sem se hladno postavil po robu, češ da se s tem ne dam odpraviti. V načrtu je preveč dela, pač pa da poznam trgovsko družbo, katera bo rada plačala izdatno vsoto ,če izve le za del novih načrtov. Gospodje pri zeleni mizi se tedaj spogledajo in eden predlaga kratko tajno sejo. Čez pet minut sem bil eden soodgovornih vodilnih uradnikov družbe. To je bil moj prvi veliki uspeh. Naslednji dan so časopisi prinesli tudi moje ime. Pričakoval sem seveda, da se bodo tu (h domači sedaj oglasili. Prva vest, ki sem jo tedaj dobil, je bilo pismo, pisano s tresočo rok: pisala je naša služkinja, da sta oba, oče in mati umrla. Bilo je pisano preprosto, brez nepotrebnih uvodov, kakor je pa^ znala. Sporočila mi je še zadnjo voljo, da mi odpuste pobeg in žele vse dobro.
Torej jaz, ki sem vsa leta mrzlično čakal na to, da enkrat vsaj osrečim dva stara človeka — sem prepozno uvidel, da denar še ni vse, da je veliko, vse pa ni.
Prepozno kesanje. Vrgel sem se na delo, prvi sem bil v uradu* vedno pozoren, vedno neumoren, svež in kakor ujeda prežeč na najboljš' grižljaj pri teh podjetjih. Kmalu so me imeli za najbolj podjetnega, dohodki so se mi kupičili in tedaj bi lahko osrečil neko dekle, hčerko našega uradnika, ki me je ljubila res iz srca. Jaz sem se le igral. Ko sciu zvedel, da gre njej za resnico, sem ji ponudil večjo vsoto z vso mal0" pridnostjo mladega človeka, ki se čuti močnega in varnega. Naslednjeg3 dne je izginila brez sledu. To je bila moja tretja žrtev na potu uspehov in bogastva.
Nihče ni vedel za to, nihče ni niti slutil, da sem jaz tisti, ki sem družino napravil nesrečno. Denar pa se je stekal, stekal, izkazalo se je, da je bil moj načrt zares dodobra premišljen. Tekom dveh let se je promet povečal za šestdeset odstotkov. Družba je to priznavala in ni štedila z denarjem ne z naslovi. Tako sem dobil tudi naslov kapitana, četudi pozneje na ladjah nisem imel posla. Sedaj se poslužujem tega naslova radi ugodnosti, ker ne vzbuja pozornosti.
Vi mi ugajate zato, ker ste iz ljubezni do nekega cilja, ki je končno-veljano šele onkraj groba omogočen, pustili vse in greste v resnične nevarnosti. Ravno obratno kakor jaz. Vaši sobratje so duhovniki, ti nnajo večje spoznanje, toda Vi ste morali res prav od početka služiti za spoznanje. Jaz vem, kaj se pravi priti do tega. Zmerom sem bil skrajno sebičen, do tedaj, ko sem spoznal, kako. je prazno življenje brez ljubezni, brez žrtev. Toda ljubiti se pravi tudi zase zahtevati ljubezen, tako ravna svet, tako ljubijo običajno ljudje v vsakdanjem življenju. Vi ljubite drugače — zavoljo tistega, ki je samega sebe istovetil z ubogimi in zapuščenimi. Sem bral o tem tu in tam. Bilo mi je uganka. Odkar pa sem vas našel na ladji in se razgovarjal z vami in vašimi sobrati, se mi jasni ta zagonetka. Sedaj vem: to prihaja od zgoraj, to ni iz zemlje, to ni odtod, je dih od onkraj. Ampak jaz ne znam povedati."
Blaž — brat Marjan je strme in molče poslušal. Nato je komaj slišno pristavil: „Gospod kapitan — pozna ura je...“
„Da, prav imate, zame morda že prepozna."
(Nadaljevanje prihodnjič.)
p- ROMAN:
Našo ljubezen Tebi Gospa.
Marijino rojstvo.
r\ ainer Maria Bilke, ki je že odšel v večnost, eden tistih pesnikov, ki se nikjer ne sramujejo priznati, da so verni sinovi cerkve, je na-V pisal drobno knjižico pesmi »Marijino življenje". Prva pesem je Posvečena Tvojemu rojstvu preljuba gospa. Tako je lepa in tako globoko občutena, da bi jo najrajši prevedel. Pa vem, da to ne gre.
Ko si bila ti rojena, je angelom zastajalo dihanje, od začudenja nad 0 čisto Dušico, ki je uzrla solnce in zvezde.
Nad teboj so se sklanjala tisočletja in vsako ti je prineslo čudovit oar — katedrale in prekrasne božje hrame v tvojemu sladkemu imenu
Posvečene.
. Miriam — komaj si na svetu, že si tolažba oči Tvoje matere Ane, ki ^ ie tako hrepeneče čakala,' sladkost si očetu Joahimu in njegova sreča. ,Se je v tisti izbi tako preprosto in vendar obdano s svečanostjo. Nevini'1? se angeli sklanjajo in šepetajo med seboj in eden drugemu prepove-da ne sme na glas zapeti o teh čudovitih rečeh. Mati Njega, Mati .'Joga — kralja vekov je rojena. Kdo naj to razume, kdo naj to vse do-laOie. O skrivnostni Bog, povzdignil si otroka iz žene rojenega nad angelske kore, visoko, visoko. In že se nebo samo smehlja in vsi kori po-vedno bolj mogočno:
Ave Maria — Zdrava kraljica.
Marija v šoIL
Neštetokrat sem bil že ves nestrpen* če sein slišal go voriti, kakcu nas-Marija uči, nestrpen radi primer, radi hladnosti, ki tolikrat veje iz takih ponesrečenih alegorij.
Poglejte to sliko Murillovo. O, ti otrok, kako čudovit šolarček. si. Te trije zagonetne in vprašujoče oči, kaj, vse že razumejo! Kaj vse že vedo. Več kot mati sama. Vem, da je sveta ta tvoja učiteljica, in vendar- kako'
Murillo: Sv. Ana uči Marijo.
ti more povedati vso resnico. In ti si otrok resnice. In nihče te ne moie varati, tvoje globoke oči preveč vedo in slutijo.
Resnica pa je težka, kakor gorovje Libanonsko, in grozna kako prelita rudeča kri. Zadnije resnice ne boš brala iz knjige modrosti, bra a jo boš z očmi, ki bodo od groze razprte — na telesu Tvojega Sina, čuia boš zadnjo resnico iz njegovega smrtnega boja.
Dva angela plavata nad teboj in ti nosita venec rož. Ne vem, če s rože rudeče, ali so bele — vem pa to, da naj vsaj tvoja mladost rožna bo — ker zrelost bo tvoja za smrt grenka.
Kraljica mučencev.
Fra Bartolomeo di San Marco. V samostanu Sv. Marka je ta slika nastala. Brat Jernej je dolgo, dolgo molil, potem pa je vzel čopič in ves nepočakan začel delati osnutek za svojo najglobljo sliko: Kraljica mučencev.
Tvoj sin je mrtev. Nič več te ne gledajo njegove resne oči. Te ustnice nič več ne govore. Neskončna trudnost se zrcali na tem obličju in
Fra Bartolomeo di San Marco: Kraljica mučencev.
vendar je tvoj Sin star komaj triintrideset let. Sedaj bi še lahko povedal zadnjo skrivnost vsaj Tebi. Pa ne more. Vem da bi rada vedela, s čim n* mu dala zadnjo sladkost.
Pa ne potrebuje nič več. Niso tvoje ljube roke, sama božja Ljube-£en> ki je tako brezmejna in še neskončna Pravica — ga je zahtevala od lebe. Nisi se nič upirala, četudi se Ti je trgalo srce. Od sedaj naprej rnzunieš vsako človeško bolečino, vsako človeško zvezo — Ti kraljica ^učencev.
O milostna, trpeča mati — ali te smem prositi, da nam otrokom, ki °uko trpimo tu, od hrepenenja po nebesih smo že bolni, od bojev že vsi razdvojeni — da nam pomagaš, da nas podpiraš, da nas tolažiš.
„Ah, doli obrni k boli,
Obraz trpeča mati svoj! kaj srce trepeče bedno, kaj ždi in toži vedno —
Veš le-ti — edino< ti —
P. - o.:
P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem.
Kaj piše P. Baptist Turk v svojem drugem pismu?
(Nadaljevanje.)
V ujetništvu.
er more komunisti nedolžne žrtve, ki so jih ujeli, brez usmiljenja* 1^ se jih moji tovariši v ujetništvu silno boje. Zavedajo se, da vedno Alk žive v življenjski nevarnosti. Od svojih žrtev namreč zahtevajo navadno tako velike vsote odkupnine, da jih ujetniki ne zmorejo. Dne 16. novembra so poklicali posamezne na odgovor ter jih vprašali, kdaj jim bodo preskrbeli zahtevani denar. Ubožci so prosili za milost in se opravičevali, da zaenkrat še ne morejo plačati, ker trpe njihove družine vsled povodnji velikansko bedo in jim denarja manjka na vseh koncih in krajih. Drugi so se opravičevali, da so se doslej preživljal1 kot uslužbenci pri bogatejših družinah. Večinoma niso ti izgovori nic pomagali. Mnogim so komunisti razgalili prša in jih neusmiljeno prete-pavali z bambusovimi palicami, dokler jim niso obljubili, da bodo pisali svojim domačim ali pa svojim nekdanjim gospodarjem ter jbj prosili, naj jim hitro pripravijo in prinesejo zahtevani denar. Najbolj nevarno za te siromake pa je dejstvo, da so člani njihovih družin lZ strahu pred komunisti zapustili svoje domove ter ni nikogar, ki bi za ujetnike pobrigal. Zato so v vedni negotovosti za svoje življenje. Men1 se priporočajo in me prosijo, naj za nje pri komunističnemu vodstvu posredujem.
Ker sem toliko slišal in se osebno prepričal o nečloveškem postu* panju članov tukajšnjih sovjetov, sem pri pogovorih z voditelji vsega komunističnega gibanja v našem okraju previdno tipal, kako bi z bozj. pomočjo vsaj nekoliko omilil njhovo postopanje. Prilike zato sem iu)e dovolj. Bivai sem namreč v glavarjevi hiši tukajšnjega sovjeta, Kh. mi je bilo mogoče, da sem prišel v stik z raznimi njihovimi uradnih1* ki so od raznih strani prihajali po navodila in odredbe. Večkrat so u\ vprašali, kaj mislim o delu, namenu in vspehu komunizma. Vedno selTJ
jim priporočal, naj se ne ravnajo po žalostnem zgledu ruskih komu-nistov, ki so s svojim nastopom pahnili ves ruski narod v tako veliko dušno in telesno nesrečo. Seveda so ti uradniki, kakor tudi vojaki vedno zagovarjali svojo stranko ter zagotavljali, da se v Rusiji že lepo kažejo sadovi in prednost komunizma. Na vse to njihovo poveličevanje komunizma, kakor se uveljavlja v Rusiji, sem -jim odgovoril, naj nikar ne verujejo časopisju, ki ga dobivajo preko meje in ki o položaju v Rusji vse drugače sporoča, kakor je v resnci. Vkljub vsemu mojemu dokazovanju poveličujejo svojo stranko kot svetovno delavsko in kmetsko organizacijo, ki ima nalogo, da obnovi sedanji svet in reši zatirane iz spon, v katere jih je povezal nenasitljivi kapitalizem. Zato Morajo pomoriti vse bogatine in vse voditelje kapitalistično orijenti-mnih strank. Opozoril sem jih, da z moritvijo ne bodo dosegli zaželje-^ega cilja ampak samo s smoternim delom. Zato je potreba, tako sem jim razlagal, da bi se vsi državniki in pravni zastopniki ljudstva, poverjeni in izvoljeni od ljudstva samega, sešli in se posvetovali o vseh sedanjih težavah, ki v prvi vrsti tarejo vse delovno ljudstvo. Nato naj ni izdali postave, ki naj bi odstranile dosedanjo neusmiljenost in skopost mnogih bogatinov. Na ta način bi odpomogli potrebam številnega revnega ljudstva, ki zaradi nezakrivljenega pomanjkanja in uboštva pod-Pira in odobrava nepošteno delo komunistov.
Razen dobrih postav jim je potrebna vera v pravega Boga in Pokorščina do njegovih zapovedi in njegove volje, kakor jo razlaga katoliška Cerkev.
S takimi in podobnimi pogovori sem poizkušal vplivati na razdejane komuniste, da so vsaj tu in tam nekoliko bolj človeško postopali z ujetniki.
(Dalje prihodnjič.)
p- ANGELIK:
Beseda božja in življenje.
„V tretje mu pravi: „Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?“ (Jan. 21, 17).
'M vso obzirnostjo je Jezus dal apostolu Petru priliko, da je javno M popravil, kar je zagrešil, ko je zatajil božjega Zveličarja. V na-vadnem življenju tej obzirnosti pravimo takt.
Obzirnost ali takt je tvoj način občevanja z ljudmi, ko jih hvališ jm grajaš, ko jih poučuješ ali kaznuješ, ko darila daješ ali sprejemaš, j-mzirnost je spoštovanje do drugih, je ljubezen do soljudi. Samo uljudna eseda še ni obzirnost ali takt. Dokler nimaš ljubezni in spoštovanja je nemogoče, da bi imel pravi takt.
,. Takt je pozornost, ki misli na vse možnosti in se vsega ogiblje, kar 1 mogi0 bližnjega pohujšati ali mu škodovati. Kdor je takten, misli celo na tiste, ki jih niti ne pozna. Tak takt ne obstoji v spolnjevanju cele rste pravil, ampak v tem, da kdo vsako stvar prav in čim bolj dovršeno Napravi. Zato takt ne obstoji v nikaki pretirani tenkovestnosti, kar stori, 0ri tako, kakor da je to razumljivo samo po sebi.
Ljubezen je spolnenje postave, spolnenje vseh dolžnosti, ki jih po-vava nalaga. Ljubezen je tudi skrivnost takta, je izvrševanje obzirnosti Posameznostih življenja. Kdor svojega bližnjega ljubi, čuti, kaj bi ga
moglo žaliti, in to opusti; ta svojim podložnim ne nalaga nepotrebnega dela; ta ne nalaga drugim, kar lahko sam stori; on ne kali miru, z eno besedo on ne spregleda in ne presliši ničesar, ker živi za druge; njegovo geslo je: jaz sem za druge tukaj, ne drugi za mene.
•
„Zakaj, če kdo misli, da je kaj, ko n' nič, samega sebe vara.“ (Gal. 6, 3).
Skromnost je obleka, ki k vsakemu obrazu dobro stoji, ki je vsaki starosti primerna in ki enako dobro pristoja moškim in ženskam.
Skromnost obstoji v tem, da kdo samega sebe ne sili v ospredje, da se ne postavlja s svojimi prednostmi, znanjem in zaslugami; da rad prizna tudi zasluge drugih in jih postavlja v pravo luč. Vse to pa mora biti storjeno tako naravno, da ne zgleda vsiljivo. Kakor človeka odbija častiželjnost, če kdo samega sebe vedno hvali in se sili v ospredje, prav tako odbija skromnost, kateri je na čelu zapisano: Glejte, kako setn skromna!
Pomagal je nekdo stari ženici pri vstopu v tramvaj. Pa brž se ozri okoli, če pač tudi vsa okolica vidi in pohvalno gleda njegovo postrež-ljivost.
Drugi bi rad opozoril okolico na svoje prednosti in zasluge. Pa sram ga je o tem naravnost govoriti. Drugi naj bi o tem govorili, on pa bi pri tem le skromno povesil oči. Kaj stori? Samega sebe obdolži napake, o kateri ve, da je nima, svoje resnične zasluge začne v nič devati, da bi tako druge prisilil, da bi njegovo navidezno mnenje popravili in s tem vzdignili njega izpod mernika.
Bogatin želi, da bi cela družba zvedela, v kako dobrih premoženjskih okoliščinah živi. Zato pravi: „To in to bi si rad privoščil, pa mi ne nese.“... Gospodična bi rada slišala poklon glede svoje lepote, zato mimogrede pripomni: „Tako sem zagorela, da me je kar sram priti med ljudi. Ali veste za kako sredstvo zoper to?“... Gospodinja, ki bi rada slišala pohvalo glede svojih gospodinjskih zmožnosti, pravi takole: „M°J mož je vedno nevoljen, da nikdar ne počivam in ne mirujem. Taka sem pač; najmanjšega nereda ne morem trpeti, nobenega praška ne morem videti. Kaj se hoče, od mladosti sem tako navajena in te napake se pa<-ne bom mogla znebiti.1*
Do smrti bi se zameril bogatinu, če bi njegovim besedam verjel ter dejal: „Človek se mora pač ravnati po razmerah.** Ali če bi odvrim gospodični: „To so le zunanjosti, saj vsak ve, da se niste sama naredila ali če bi tolažil gospodinjo rekoč: „Še vedno se lahko te napake odvadite-Mož ima ljubi red pri hiši in snago, toda ne vidi rad, če žena še tisti« par ur, ko je doma, vedno samo snaži in pometa, ker potem zanj dom ni prijeten.**
Te in podobne slučaje primerjaj z lastnimi besedami in deli, pa boš kmalu vedel, ali je tvoja skromnost resnična ali samo navidezna-
„Bodite torej popolni, kakor je pop°^n vaš Oče nebeški.“ (Mtv. 5, 48).
Te besede Jezusove tvorijo najkrasnejšo zahtevo Jezusovo do lju<^'.’ obenem pa so tudi najlepša luč človeškega življenja na poti k Bogu. ^aJ to je edini cilj, ki je človeku postavljen: pot k Bogu. Jezus je človeštva ta cilj postavil, in s tem rešil uganko življenja za posameznika, kakor
tudi za celo človeštvo. S svojim naukom je pokazal pot k Bogu. Pa to mu ni bilo zadosti. Učlovečil se je in hodil sam to pot pred nami, tako, da je lahko rekel: „Zgled sem vam namreč dal, da hi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil." (Jan. 13, 15).
Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški! Neizpolnjiva je navidez ta zapoved, saj vendar nikdar ne moremo doseči popolnosti nebeškega Očeta. Bes je, pa to je Jezus sam vedel. Vedel pa je tudi, da popolnost ne obstoji v tem, da kdo vrši velikanska, čudovita dela, da dela čudeže ali kaj podobnega. Hotel je le, da vsako delo katerokoli storimo, izvršimo po zgledu božjem čim popolneje, akoravno tega ne "vidi nihče drugi, kakor le nebeški Oče. Poglej z drobnogledom listič mahu, po katerem hodiš. Videl boš, da je izdelan s toliko skrbjo in tako lepo, da ga moraš občudovati in vendar le malokdo to opazi. Ljudje hodijo po njem. Poglej snežinko na oknu in njene krasne kristale. Za en hip so tu in že jih ni več.in vendar, kako krasno so izdelani. To je delo božje. In izvršeno je popolno.
Karkoli delaš, naj si te kdo vidi ali ne, naj si je za malo ali dolgo easa narejeno, stori dovršeno, kolikor je to v tvoji moči. Ako te tudi ne vidi nihče, ako te tudi nihče ne pohvali, vidi te in te bo pohvalil nebeški Oče. To lahko stori vsakdo. Ne moreš se postiti, ne moreš dolgih ur v cerkvi premoliti, ne moreš storiti tega in onega, kar so delali posamezni svetniki, svojo delo lahko dobro in dovršeno opraviš, kolikor je v tvoji moči. To je popolnost. To se pravi izvrševati nauk Gospodov: »Bodite tedaj popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški."
p■ KRIZOSTOM:
Papežev sen.
X T tistih svetih časih, ko je Frančišek ustanavljal svoj novi red, je se-\/ del na prestolu sv. Petra Inocenc III., eden izmed najlepših zna-T čajev srednjega veka na papeškem prestolu. Ko je bil dvignjen do največje časti na zemlji, je bil star komaj 37 let. Njegov najtrdnejši na-'tten je bil storiti vse, da dvigne s svojo odločnostjo in modrostjo slavo svete cerkve.
Ni prostora tu, da bi na dolgo in široko pripovedoval, kaj vse je ukrenil Inocenc za povzdigo papeškega sijaja; koliko se je trudil, da je Pritegnil kralje pod svojo oblast, da je odstranil razne škodljive razvade jued duhovniki, da je zatrl krive vere, ki so se v tisti dobi javljale, in da je dvignil bogoslovne vede. Poživljal je z veliko vnemo kneze in njihove podložne na križarske vojske proti Turkom, ki so tedaj grozili Evropi s Pogubo. — Dovolj naj bo s tem naznačen značaj tega odločnega Kristusovega namestnika, pred katerega je mali umbrijski apostol pokleknil s toliki m spoštovanjem, da pokaže svoje izredne načrte verskega in socialnega prenovljenja.
Prvi Frančiškov sprejem pri svetem očetu je bil prav mrzel, kljub femu da ga je njegov škof Gvido II., ki se je tedaj nudil v Bimu, prav lskreno priporočil rimski kuriji.
Ko je zagledal Inocenc III. pred svojimi nogami ponižnega brata, se le spomnil najbrže na neko novo sekto, katere privrženci so se imeno-'ah „Lionski bratje". Sveti oče ga je smatral za heretika, niti poslušati §a ni hotel, ampak ga je kar zapodil.
Toda naslednjo noč je imel papež čudovite sanje. Zazdelo se mu je, kot da se ruši lateranska bazilika; ubog človek, ki je pred njegovimi očmi zrasel v mogočnega orjaka, pa je svetišče s svojim ramami podpj-ral. Inocenc je spoznal v tem človeku ubožca, ki je bil pri njem prejšnji dan, torej Frančiška.
Ukazal je naj pride zopet predenj. Ta sprejem pa je bil povsem drugačen od prejšnjega. Sveti oče je občudoval ponižnega brata, njegov0 preprostost in apostolsko gorečnost in se ni prav nič zmenil za nasprotno mnenje nekaterih kardinalov, ki so smatrali Frančiškove ideale za nf' dosegljive, češ da presegajo človeške moči. Po božjem razsvetljenju je spoznal, da gre tu za Gospodovo delo in je zato potrdil Frančiškovo i'e' gulo (pravilo) in Frančiška samega je postavil za predstojnika te duhovne družine.
Zaukazal je, naj podelijo takoj Frančišku red dijakona, njegovim bratom pa redovniško tonzuro; v svoje roke je nato sprejel njihove redovne obljube. Dal jim je dovoljenje, da smejo povsod oznanjati besedo božjo in potem, ko je vse z očetovsko ljubeznijo objel, jim je podelil apostolski blagoslov.
»V svoje roke je nato sprejel njihove redovne obljube.« Str. 277.
,. Takoj je bil po papeževem čudovitem snu takoj kanonično ustanoven red majnjših bratov, kakor se frančikani uradno imenujejo. To še 1 bila slovesna potrditev Frančiškovih pravil, ki se je zvršila pozneje pod »norijam III., pa dan je bil fundament za vse velike osnove serafin-ubožca.
Frančišek pa je ostal vedno zvesti sin svete cerkve in jo je smatral a svojo mater in učiteljico.
P. MAVRIČU TERAS, O. MIN. CAP.:
Sv. Frančišek, krščanski junak.
Prava in resnična svetost se razodeva ne samo v pobožnem in čed-nostnem življenju, marveč tudi v močnem in pogumnem značaju, ki se nikogar ne boji in ničesar ne ustraši, kadar je treba za Boga ali za kako dobro stvar kaj velikega storiti ali kaj hudega pretrpeti. To je tista krščanska srčnost, ki naredi iz najponižnejših in najpohlevnejših svetnikov največje krščanske junake. Tak krščanski junak je bil tudi sv. Frančišek Asiški. Vsa veličina njegove svetosti in ves čar njegovega romantičnega življenja izvira pravzaprav iz njegove srčnosti. Če bi sv. Frančišek ne bil tako srčen in tako pogumen, bi ne bil nikoli postal tako velik svetnik in bi tudi ne bil mogel izvršiti tako velikih del, kakor jih je dejansko izvršil. Skrivnost njegovih uspehov je izvirala namreč odtod, ker se ni bal nikogar drugega razen Boga in ker se ni ustrašil nobene žrtve in nobene težave.
Frančišek je bil zelo mehkega in nežnega značaja. Taki značaji pa so navadno zelo boječi in včasi celo strahopetni. Toda Frančišek je bil izjema, saj je bil čudovito srčen in junaško pogumen. Njegova srčnost se je razodevala zlasti v tem, da se ni razen Boga prav nikogar bal in da se je upal stopiti pred vsakega človeka, ter vsakemu povedati ono, kar je smatral za dobro in potrebno. Če je kedaj opazil pri katerem svojem podložniku kak večji nered, ni zatisnil svojih oči, marveč je dotičnega brata poklical pred sebe ter mu sicer ljubeznivo toda odločno povedal svoje mnenje. Kadar je šlo za božjo čast, za blagor reda ali za zveličanje kakega sobrata, se ni bal nobene zamere, ampak je vsakemu brez ozira na levo ali desno povedal resnico. Da, bil je celo pripravljen za Boga in krščansko resnico dati svojo kri in svoje življenje. Zato se je leta 1219 z največjo nevarnostjo življenja podal pri Damijeti v Egiptu, kjer so si stale križarska in saracenska vojska nasproti, v sultanov. tabor ter je pred sultanom samim oznanjeval Kristusov evangelij-Ob tej in ob raznih drugih prilikah se je Frančišek izkazal kot pravega krščanskega junaka, ki se ne boji nikogar drugega razen Boga.
Če primerjamo sebe s sv. Frančiškom, nas mora biti kar sram, ker smo včasi tako boječi in tako strahopetni. Sicer bi radi veljali za srčne in pogumne, v resnici pa smo večkrat pravi zajci. Kako strašno se bojimo zameriti ste ljudem, zlasti pa svojim prijateljem! Čeprav nam tu-patam vest očitno in glasno narekuje, da bi morali to storiti in ono preprečiti, toda strah pred ljudmi nas od tega zadržuje, tako da s tem večkrat prekršimo svojo dolžnost in razžalimo tudi Boga. Ta bojazljivost je za nas sramotna in tudi pogubonosna. Ali ni za nas prava sramota, da gledamo le na to, kaj bodo ljudje rekli, ne vprašamo pa, kaj je naša dolžnost ali kaj terja Bog od nas? Ali ni prav strahopetnost pred ljudnu kriva, da prelomimo večkrat kakšno božjo ali cerkveno zapoved, opustimo kakšno dobro delo ali pa pridemo drugače s svojo vestjo navsknz' To bojazljivost in ta strah pred ljudmi pa moramo na vsak način odložiti. Kadar spoznamo kaj za svojo dolžnost, takrat moramo dotičn° stvar tudi izvršiti, četudi izgubimo pri ljudeh vso veljavo in vso priljubljenost in četudi se zamerimo svojim najboljšim prijateljem. Vedno rn0" ramo tako ravnati, da bomo ugajali Bogu, četudi se vsled tega zameriip0 pri ljudeh. V tem načelu je ravnal sv. Pavel, kakor je razvidno lZ sledečih njegovih besed: „Če bi še ljudem hotel ugajati, bi ne bil Krl' stusov služabnik** (Gal 1, 10).
Frančiškova srčnost pa se je razodevala tudi v tem, da se je velikodušno oklenil bogoljubnega življenja ter se pogumno lotil velikih in težkih del za božjo čast in blagor človeštva. Znano je, da je bil doma jz bogate trgovske družine. Od mladih nog je bil navajen na vse dobrote življenja, saj je imel vsega, kar je poželelo njegovo srce. In vendar Se je odpovedal vsem tem dobrotam življenja ter sklenil posnemati Jezusa v revščini in spokornosti. Mehkužno obleko je zamenjal s preprosto haljo iz raševine, namesto izbranih jedil je užival priberačea kruh in namesto udobnosti v trgovski hiši si je izbral strogo življenje spokornikov. Za vse to je bilo treba srčnosti. Toda še več poguma je boo treba tedaj, ko so mu začeli vsi nasprotovati in ko ni hotel skoraj n'oče odobravati njegovega koraka in njegovega početja. Njegovi Prejšnji prijatelji so ga zasmehovali, njegov oče ga je zmerjal in psoval 111 njegov lastni brat se je norčeval iz njega. Toda Frančišek se ni ustrašil be zasmehovanja prijateljev ne očetove jeze ne nobenih drugih žrtev in ezav, ki so ga čakale na novi poti življenja. Vse te ovire in težave, ki 11111 jih je poslala božja Previdnost takoj v začetku njegovega spokor-nega življenja, je premagal z junaško potrpežljivostjo. In kakor je bil rcen v začetku, tako je ostal tudi vse poznejše življenje. Neštetokrat Se mu je stavilo vse polno ovir in zaprek pri njegovih podjetjih in več-
krat
so mu nasprotovali celo njegovi podložniki, tako da je moral včasi
bapeti vse sile, da je izpeljal in izvršil svoje načrte. Nikoli pa ni izgubil P°guma, marveč je vedno zaupal v božjo pomoč ter je z božjo pomočjo bs izvršil velika dela za Boga in človeštvo. Ker je bil krščansko srčen, 0111 je Bog očividno pomagal in ga podpiral.
• Takšne srčnosti, kakor jo je imel sv. Frančišek, je treba vsakemu ttied nas. Vsi bi morali biti pogumni ali srčni, kadar je treba izpolnjeni božje zapovedi, premagovati svoje grešne skušnjave, poskrbeti za ’?i° dušo ter storiti kaj za Boga in blagor bližnjega. Toda ah, take :• Cn°sti nam zelo, zelo primanjkuje. Ljudje imajo pač pogum, kadar se j! JI1 obeta kak gmotni dobiček, kakšna posvetna slava ali kak telesni zitek, nimajo pa nobenega poguma za taka dejanja, za take žrtve in tr K odPovedb ki so v zvezi z duhovnim življenjem in katera bi bilo a izvršiti za božjo čast in zveličanje svoje duše. Tako se nekaterim sj/ že pretežko in prenaporno, da bi vsak dan nekoliko molili, obi-ob°xali °b nedeljah službo božjo, prejemali tupatam sv. zakramente, se ka‘ aSU skušnjav premagali, krotili svoja huda nagnenja ali pa žrtvovali 1 za kako dobro stvar. Vsak še tako majhen vzrok in vsak še tako aj.azen izgovor jim zadostuje, da se odtegnejo svojim verskim dolžnostim Pa se udajo svojim grešnim strastem. Ljudje nimajo več poguma, da j .Sl za Boga in za svojo dušo naložili kako žrtev, premagali kako aVo ali pa se odpovedali kaki udobnosti in kakemu užitku. Ljudem kert • a Pad krščanske srčnosti in krščanske požrtvovalnosti. Bolj kot s;i .1 poprej je treba dandanes ljudem klicati: „Nebeško kraljestvo trpi 0 'n silni ga otemajo“ (Mt 11, 12).
t Fr. Julijan Vodopivec, frančiškan.
Dne 11. avgusta se je preselil k Gospodu Fr. Julijan Vodopivec, brat-laik iz frančiškanske provincije v Ljubljani. Pokojni je bil rojen dne 11. januarja 1862 v Slavini (Julijska Benečija). Dne 1. decembra 1888 je bil preoblečen in isti dan leto pozneje je napravil neslovesne redovne obljube. Na praznik Brezmadežne 1. 1892 pa je za vedno Bogu obljubil zvestobo. Po poklicu je bil krojač. Bil je zelo ljubezniv in po-strežljiv, priljubljen pri vseh, ki so ga poznali. Dolgotrajno bolezen — kostno jetiko — je prenašal z naravnost občudovanja vredno potrpežljivostjo. Do zadnjega je ohranil svojo ljubeznivo šegavost. Do zadnjega je ohranil svojo ljubeznivo šegavost. Naj mu sveti večna Luč.
napol odprtemu okencu in kliče. •• „očka“!
Vse to je trajalo samo nekaj h-6* nutkov. Toda pri klicu otroka P° zaprtem očetu so bili vsi potniki a® odprtem peronu globoko ginjen'-Zopet enkrat so bili priče čiste, nič hudega sluteče lju' bežni!------------
V imenu božjem ...
Zastopniki velikega sveta v lijanskem švicarskem kantonu cino so pri uvodu obsodb odpravi besede: V imenu božjem ... TedaJ se je ljudstvo samo dvignilo zop®r nje ter v tolikem številu glasoval® za ohranitev imena božjega, kako se še ni- bilo nikoli zgodilo v p0*1 tični zgodovini tega švicarskega kaO' tona.
»Ako ne postanete kakor otroci...«
Pravkar je na peron dospel transportni vlak jetnikov ... ko je ubožno oblečena, suhljata ženica pridrvela na kolodvor, držeč v naročju dve leti starega dečka...
Kam tako hitro? Že stoji pred orožniškim poveljnikom, ki spremlja vlak. Očividno povprašuje po nekem znancu v vlaku!
Na migljaj uradnika se odpre neko z železno pregrajo zavarovano okence navzgor, da ni ničesar videti! — Zamolkel, raskav glas se sliši iz notranjščine vagona... pride do ušes otroka v materinem naročju, ki meni nič, tebi nič dviga rožice proti
Pomen III. reda za današnji čas*
Možno je, da po božjem d°Puv ščenju kultura zapada razpade razvaline, kakor je svoj čas rf* padla n. pr. kultura severne Afr"*.' Možno je, da se bo cerkev m°ra umakniti v katakombe, kakor je a lala prva tri stoletja svojega 0 stoja. Vemo sicer, da se to ne zgodilo za vedno, ker prišel bo n? j’ ko bo orkan brezboštva, pojenj ’ in bo brezboštvo samo od sebe padlo. Tedaj bo zrak očiščen. naško bodo vztrajali zvesti oh’ katoliške cerkve in križ Kristus^ bo zopet vstal v polni moči in Naj že pride kar hoče: le eno je
*!as važno, da bomo v teh hudih hlevih vstrajali. Zato pa je seveda P°trebno, da smo več, kakor povprečni kristjani, treba je ljudi, ki ;.°je nad „povprečnostjo“. Taki Judje naj bi bili udje III. reda. štirikrat je pod štirimi pa-Peži izšel klic in vabilo na celi svet ?a vstop v III. red, štirikrat o 'stem predmetu! To se zelo ^edko zgodi. Ali ni morda v tem stlriletnem klicu proroško videnje Cerkve, ki hoče v III. redu vzgojiti Judi, ki bodo vstrajali tudi v hudih neh stisk in težav?
‘^ftglokatoliška cerkev.
Angleška državna cerkev ima , ransko vejo, Id se imenuje „anglo-satoliška cerkev". Čim natančneje jJ.ušajo posnemati katoliške obrede.
Pške
Njihova maša se razlikuje od kato-
e samo v tem, da namesto latin-^ 1fle rabijo angleščino. Oni raču-,;aJ° s tem, da bo papež nekoč pre-2 'Cal odločitev Leona XIII ter pri-l_'al apostolsko nasledstvo angli-aaskih posvečenj, kar je seveda ^smisel. V tem slučaju bi cela ta ^eja anglikanske cerkve prestopila , katoliško cerkve. Mnogi njihovi khovniki časte celo papeža. Njegov Yb visi na vidnem mestu v cerkvi.
Norfolku je bila pred kratkim l°stavljena spominska plošča, na j^uteri stojita imeni papeža in angli-'aJiskega škofa iz Norwich-a eno P°leg druzega. Žal, da le zunanjosti e zadostujejo.
^elokožec ne imponira več!
, Z najnovejšimi kulturnimi in ohničnimi pridobitvami so se na-j.°di zelo med seboj približali. Da-Jave, za katerih premostitev je bilo ‘ reje treba več mesecev, se danda-,es lahko preleti in prevozi v par neh. Narodi so se začeli med seboj 'Poznavati pa tudi zaničevati, k N Kanadi se je dal čarovnik ne-. (‘ka eskimskega rodu sprejeti v ka-otiško cerkve. Zelo zanimivo je, v
čem ta mož vidi prednost belo-kožcev. „Bodimo dobri kristjani pa nismo nič manj vredni, kakor belo-kožci. Eskimi love severnega jelena v viharju in mrazu, če ga hoče belo-kožec ujeti zmrzne in se ne vrne več domov. Eskim lovi morskega psa. Ure in ure čaka ob luknjah v ledu in seveda je zato treba potrpljenja, ki ga belokožec nima. Če hoče belo-kožec loviti mrože ali severne medvede, ga mora vedno spremljati Eskim, da ga poduči in mu pomaga. To je znamenje, da Eskimi ne znajo nič manj kot belokožci. Če postanejo še dobri kristjani, bodo tudi tozadevno enakovredni." Če bi bil ta Eskim vedel, kako zanikerni so mnogokrat ti belokožni kristjani v izpolnjevanju svojih verskih dolžnosti, bi jih bržkone niti ne maral primerjati z Eskimi.
Podobno vemo iz misijonskih sporočil, kako sodijo Evropejce-belokožce muslimani in pristaši Hinduizma v Indiji ali črnci v Afriki. Znana so njihova strogo nravna načela glede spolnega vprašanja. Če le-ti berjo naslove naših' filmov v dnevnikh Bombaya i. dr. ter gledajo njih predstave, tedaj ni prav nič čudno, če imajo belokožce za nenravno, razuzdano, pijano in brezsrčno sodrgo in da belokožce naravnost zaničujejo.
Če bi se pa seveda kdorkoli v imenu zdrave pameti predrznil poudariti potrebo filmske cenzure, tedaj bi ga napadli kot mračnjaka vsi katoliško „krščeni" kristjani in sicer v imenu svobode.
Zanimiv spor.
Kakor znano, se je vršil letošnji svetovni euharistični kongres na Irskem. Istočasno so Irci praznovali 1500. jubilejno leto, odkar je bil njih apostol Patricij došel na Irsko oznanjat pravo vero. Ob tej priliki se je vnel med protestanti in katoličani zanimv spor: Kakšne vere je pravzaprav bil ta sv. Patricij? Mnogi
protestantov se je zanimalo za to vprašanje, seveda so pa konečno morali priznati, da bi anglikanska * cerkev nikdar ne priznala Patricije-vega nauka za svojega. Seveda se pa tudi ne smejo čuditi, če sv. Patricij noče nič o tem vedeti, da je sedanji nadškof iz Armagh-a (tu je bil sv. Patricij škof) njegov pravo-močni naslednik. Dobri mož je pač škof po kraljevi milosti v angleški državni cerkvi, s svetim Patricijem pa nima nobene zveze.
Tretji red v Združenih državah
Severne Amerike.
Po zadnjem poročilu je v Združenih državah 78.000 tretjerednikov v 575 skupščinah. Od teh vodijo 277 skupščin svetni duhovniki, 254 re-dovniki-frančiškani, 44 skupščin pa ostali redovniki.
Serafinski filmi.
pravi tretjerednik, katerega življenska modrost je vključena ' treh besedah: duh uboštva, duh P0-nižnosti in one vedne pripravlja nosti na smrt, ki so pravi vir notranjega trajnega veselja."
„Kdor pomisli, da je bil sveti redovni ustanovitelj kljub svoji živ-ljenski resnosti tako vesel, sončen in radosten človek, temu se ni treba bali, da bi ga III. red vodil v kak otožno in glavo povešajočo pob0): nost. Uprav za mladino bi^ "i III. red varna in sigurna zaščita-Kdor se tej redovni ustanovi prl' druži, postane lahko zelo pobožen-ponižen pa tudi dejanske ljubezni do bližnjega presunjen človek."
Malo pred smrtjo pa je Dr. King dejal: „Tretji red je kanor ustvarjen in poklican za temelj katoliške a cije, kot šola notranjega življenji Toda ne poznajo in ne cenijo ga za dosti."
Filmska družba „Leo-Film” je lansko leto izdelala dva krasna filma: „Brata Konrada nebeška slava" ob priliki, ko so brata Konrada prišteli med blažene. Še isto leto je izdala družba tudi film: „Sv. Elizabeta v naših dneh".
Ka.j je mislil Dr. I. Klug o III.
redu?
Dne 3. januarja 1929 je umrl slavni nemški pisatelj Dr. Klug. Dvanajst let pred svojo smrtjo je vstopil v III. red. Kako visoko je cenil III. red, lahko spoznamo iz njegovih lastnih spisov, iz katerih hočemo tu navesti nekaj misli:
„Vsak naj smatra za veliko čast, če je postal redovni brat ali redovna sestra III. reda. Seveda pa mora postati pravi tretjerednik, ki Boga ljubi in stvari te zemlje smehljaje od Boga sprejme in zopet Bogu da nazaj; pravi tretjerednik, ki ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe in katerega posebni ljubljenci so ubogi in bolniki;
Križ naše največje bogastvo.
V veliki, krasno opremljeni sPa^ niči, leži mlada gospa. Bledi obr)^ razodeva, da je hudo bolna. liho J v spalnici; po tleh debela preprog^ da se ne čuje noben korak in okn so tako zastrta, da nekak poln)13 vlada v sobani. Gospa mirno leži n mehki, beli postelji in srpo g*e predse. Poleg postelje sedi usffii Ijenka in ljubeznivo streže gosper Le-ta je grofica Adela, skrbno vzg0 jena v imenitnem zavodu, poročen z grofom A., visokim dostojanst' nikom. Grof je posveten goSP°.t’ sicer delaven in vesten uradni drugače pa moderen človek, kaKr nih je dandanes mnogo. Veselic > lov, šport ga popolnoma Pre'^a majo, za kaj višjega nima snns ^ Gospa je v zdravih dneh P°zn vstajala, mnogo časa rabila za 10 leto, sprejemala in delala pose’ popoldne se vozila z avtomobil0’^ zvečer obiskavala gledišče. pl°s f
pozno šla k počitku. Veselice s° _
vrstile po letnih časih, kakor
danes. Grof in grofica sta se prav dobro razumela, toda živela samo Za svet, ki se jima je obema laskal; v*šjih vzorov nista poznala. Pač sta Prišla vsako nedeljo in praznik k sveti maši, toda dosledno šele po evangeliju in s tem so bile opravljene njune verske dolžnosti.
frnela sta dva otroka, ki sta smela vsak dan za četrt ure prihajati v •alon, kjer sta ju oče in mati božala ln ljubkovala, potem pa zopet prepustila vzgojiteljicam, kajti lastna 'nati ni imela časa ukvarjati se z °iroci.
Minula so leta; naenkrat pa bo-■ezen potrka na vrata; bolezen, ki “e pozna nobene izjeme; bogat ali Slromak, star ali mlad, vsak pride na vrsto. Mlada in živahna grofica le je prehladila, dobila je jetiko. Zdravniki so mislili, da je to le lahek Pljučni katar, a kmalu se je poka-Za‘°, da so pljuča načeta, dedščina P° očetu, ki je tudi umrl za jetiko.
Adelo so se pričeli žalostni nevi. Zelo je postala občutljiva in P°trta. Zastonj sta se trudila njena jpati in grof, da bi jo razvedrila, do-'la sta na svoja vprašanja le kratek ““govor. Bilo je treba čedalje več Postrežbe, zato so najeli usmi-dil °’ na katero se ie težko priva-
Nekega dne, ko je grofica navidez ebrižna ležala in molčala, vpraša Usmiljenka: „Kaj mislite, v temle renotku, grofica?" —
»Kaj misbm? — Jaz mislim na ^°je dosedanje življenje; čutim, da urn morala umreti, dasiravno mi Prikrivajo žalosten položaj. Tudi 2\°j oče je umrl na tej bolezni. “aj pa naj stopim pred Boga s Praznimi rokami? Ali ni to za obu-— In vroče solze poidejo “Jeno lice.
Usmiljenka, kakor od Boga raz-r “"jena, vzame križ od svojega znega venca in ga položi v roke zri 'C' »Tako," pravi usmiljenka, ” “a.l pa več nimate praznih rok,
imate v rokah Kristusa, križanega, ki je umrl za nas grešnike."
Kakor luč iz neba, padejo te besede v mehko srce bolnice. Grofica se pomiri, obrne se zopet k Bogu, dobro porabi čas bolezni, vsak dan posveti Bogu, trpi iz čiste ljubezni do Gospoda Jezusa in druži z njegovim zaslužen jem svojo bol, svoje trpljenje. Bolezen sprejme iz božje roke kot posebno milost, večkrat prejme svete zakramente in po šestmesečnem trpljenju umrje, trdno zaupajoč v neskončno usmiljenje božje.
H .S.:
Sv. Frančišek o ljubezni.
Naš serafinski oče je pravkar stopil iz kapelice na Alverniji. Obraz mu je še žarel evharističnega Solnca. Krenil je po stezi v gozdno samoto. Med potjo dobi enega svojih najdražjih, brata Maseja, ki je nekaj kopal. „Brat Masej, ti ovčica božja, pojdi z menoj!" mu pravi. Brat Masej takoj odloži kopačo in se mu pridruži. Molče sta dospela v gozd in se v sedla v hladno senco. Ljubeče kakor mati pogleda Frančišek Maseja in pravi: ,,Brat moj, ti ovčica božja, ali veš, kaj je ljubezen?" — „Oče moj, če me vprašaš, kako se trta okopava in obrezuje, ti bom znal povedati, a kaj je ljubezen, kako naj vem, jaz uboga sirota." — „Ovčica moja, ali vidiš tamle sestrico smreko? Glej, kako nepremično stoji ob potu, kakor zamaknjena stoji ob potu. To je ljubezen. V srcu, kjer ona kraljuje je mir, tako velik in blaženi mir, da se preliva celo v telo." — „Hvala ti, oče, da si me tako lepo poučil kaj je ljubezen, ker miru^ ki ga ona vliva v dušo, sem že dolgo iskal. Toda, oče, povej mi, kaj naj storim, da pridem do te ljubezni in tega miru?" — „Ovčica moja, ali vidiš sestrico smreko. Njena glava, njen nežni vršiček, njena očesca so nepremično obrnjena v višave. To je ljubezen. Njene oči iščejo le Boga,
povsod Boga.“ — „Ah, oče, sedaj šele vidim, kako majhna je moja ljubezen. Kajti moje oči še tako rade begajo okrog in moje skrbi se še tako rade vrtijo okrog sveta.“ — Frančišek pa je koprneče pogledal kvišku, prša so se mu razširila, globok vzdih se mu je izvil iz njih: „Moj Bog in moje vse.“ Nekaj časa sta oba molčala. A zopet se oglasi Masej: „Oče, povej mi še kaj o sestrici smreki.'* — ,,Bratec moj, ali vidiš, kako jo bratec solnce z zlatim plaščem ogrinja. To je ljubezen. Ona objame dušo z nekim nadnaravnim bleskom, kakor bi jo sam Bog neustvarjena luč objela.“ V tistem trenutku se je spustila v naročje sestrice jelke sestrica
senička in začela veselo prepevati. Frančišek dvigne svoje lepe oči k mali pevki. Solza se mu utrne in ves ginjen pravi: „Brat Masej, ali bova res tako nehvaležna dobremu Bogu> da bi se pustila od te male sestrice osramotiti? Zapojva še midva: 0 lju' bežen, o božja ljubezen, kako velika> kako lepa, kako sladkoopojna si. d Bog, o ljubezen, ti si mi vse. Moj Bog in moje vse.“ Prevzeta te ljubezni sta oba hkrati planila kvišku in 1 razprostrtima rokama padla v objem sestrice jelke, naj ju ona uči ljubiti Ljubezen. Sama nebesa pa so se ra-dovala nad alvernijskim kvartetom: bratoma Frančišku in Maseju, ter sestricama jelki in senički.
pax \r t ET
BONUM! \Ž
IN VSE
P. ANGELIK:
Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor hoče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda.
Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči:
Kdor se hoče zavarovati
1.	mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom ped11 let;
2.	mora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti;
3.	ne cme biti star nad šestdeset let.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnega pojasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Zavarovalni odsek III. redu v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani".
1. Pisali ste v »Cvetju«, da se bo pokojnina začela izplačevati šele po dovršenem 65. letu starosti. To starost bodo pa le malokateri dočakali. Zato dvomim, če se sploh izplača to zavarovanje.
Pravilno ste brali v zadnji številki „Cvetja“, da imamo nainčil polagoma privesti Zavarovalni odsek tako daleč, da bo vsak član dobival pokojnino po dovršenem bo. letu življenja, ker to je že človeška ^oba, ko običajno človek ne more več s pomo močjo izvrševati svojega poklica. Vendar to za zdaj še ne velja.
Ker je stvar važna, zato naj jo še enkrat pojasnimo. Zavarovalni °dsek ima namen nadomestiti pokojnino(penzijon) tistim, ki sploh nobene pokojnine ne dobivajo, ali zboljšati pokojnino tistim, ki bodo nekoč sicer dobivali pokojnino, pa premajhno, da bi od nje mogli živeti.
Gre torej tu za pokojnino. Pokojnina se običajno dobi, ko človek doseže službena leta (30 ali 40 let) ali pa ko obnemore in ne more več izvrševati svojega poklica.
Službena leta za pokojnino so različna. Navadno se sučejo med 30. do 40. letom. Ker so člani našega zavarovalnega odseka po večini ljudje, bi morajo težko delati, zato smo določili, da ima pravico do polne pokojnine vsakdo, ki je dovršil dobo 30 let zavarovanja. Potem dobi pokojnino, če je magan zdrav kot dren ter ima pravico do nje. Če hoče Pa lahko tudi naprej dela.
Kdaj človek obnemore? Če je bil že zavarovan pri nas 30 let, potem jo vprašanje brez pomena, ker ima že itak pravico do pokojnine. Če pa še ni dosegel te aobe, tedaj mora to ponekod dokazati z zdravniškim spričevalom ali pa če je dosegel dobo b5 let in služil vsaj že 10—15 let. kri našem zavarovalnem odseku velja prvo načelo: da mora namreč Gan onemoglost oziroma pravico do pokojnine dokazati z zdravniškim spričevalom in mora biti član odseka vsaj že 5 let. Torej precej lažje Je tu doseči pokojnino kakor državnim ali banovinskim ali-mestnim ali zasebnim uslužbencem.
Pa zakaj ne daste pokojnine takoj, ko kdo doseže 65. leto? Pred?-vsem zato ne, ker prvo leto nismo določili nobene starostne meje, do katere se kdo sme zavarovati. Dati smo hoteli priliko vsem, da se lahko zavarujejo, četudi so stari že nad šestdeset let. Po naših zavarovalnih pogojih mora biti vsakdo vsaj pet let vpisan v zavarovalni odsek, predno dobi pravico do pokojnine. Ako bi postavili načelo, da dobi pokojnino vsakdo, kdor je dosegel 65. leto starosti, bi ne mogli dati priložnosti zavarovanja tistim, ki so bili stari že nad 60 let, ker bi dosegli 65. leto predno so bili zavarovani vsaj pet let.
Nadalje pa bi lahko nastale potem zlorabe in pa zašli bi lahko v plačilne težave. Recimo, da bi se jih veliko starih zavarovalo s šestdesetim letom. Po petih letih bi vsi ti lahko zahtevali pokojnino; če bi J'lo določeno, da ima vsakdo po 65. letu pravico do pokojnine tudi če r še popolnoma zdrav in še lahko dela. Tako pa je to izključeno. Kdor do onemoglost dokazal s zdravniškim spričevalom, tudi magari, če je samo pet let vpisan, ima pravico do pokojnine. Drugi pa ne, čeprav dodo že dosegli starost 65 let.
.. K zdravniku pa ne gre vsakdo rad. Če le more se mu izogne. Večina Prdi želi, da bi dobili pokojnino brez zdravniškega spričevala. To je pri das mogoče le na dva načina: če kdo doseže dobo zavarovanja 30 let, ali je plačal za pet let nazaj vsaj dobo 25 let. Potem ne potrebuje zdravja, ker dobi pokojnino tudi če je popolnoma zdrav. Ah pa, in to je . rdga možnost, kedar bo zavarovalni odsek dovolj krepak, da bomo dhko določili, da vsakdo dobi pokojnino kdor je dosegel 65 leto starosti.
0 pa šele tedaj, če bo pretežna večina članov zavarovana še pred 40 le-
lom svoje starosti. Vsak bo potem tekom let lahko plačal par let za nazaj, in ko doseže 65 leto starosti taiiKo gre v zasluženi pokop Tako je trena stvar razumeti.
Kdor je pazno bral splošne pogoje zavarovalnega odseka in njih razlago v Cvetju, lahko spozna, da so vsi pogoji zavarovalnega odsesa nespremenjeni v veljavi. Želimo pa vzgojiti tudi naše delavce in delavke, da se bodo zavarovali tako zgodaj, da bodo enako kakor uradniki lahko rekli — brez ozira na svoje trdno zdravje —: Ko bom star ali stara ho let, grem v zasluženi pokoj.
2. Zavarovanje za starost in onemoglost se ne izplača. Že 20 let plačujem v bolniško blagajno, bolan nisem bil nikoli, in nisem torej ničesar prejel.
Ne bomo se tu vtikali v poslovanje bolniške blagajne, ker naš list ni za to primeren. Resnica pa je, da se naše starostno zavarovanje vsakomur izplača, izvzemši tistim ne, ki umrjo, ker mrtvim ne moremo izplačevati pokojnin. Naj si je že kdo zavarovan v kateremkoli razredu ali naj je zavarovan samo pol teta in potem obnemore ali 10 ali 30 let, to je čisto vseeno. Vsakdo dobi v dveh letih izplačan nazaj ves denar, kar ga je vplačal. Od tretjega leta naprej do smrti pa dobi vso pokojnino popolnoma zastonj, ne da bi bil zanjo plačal niti pare. Kdor ima v rokah splošne pogoje zavarovalnega odseka lahko sam izračuna, koliko pokojnine mu po toliko in toliko letih pripada. Pravtako lahko sam izračuna, koliko bo v teh letih moral plačati v premijah. Potem bo lahko izračunal v kolikem času bo izčrpan denar, ki ga je vplačal in videl bo, da se zavarovanje za starost in onemoglost vsakemu izplača. Kdor želi še kaka na-daljna pojasnila se lahko ustmeno ah pismeno obrne na Zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani.
Nove knjige.
Aleksej Remizov-Miran Jarc, Na sinjem polju. Povest. Ljubljana 1931. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena Din 45.
Na sinjem polju — detinstvo in prva zarja Olginih mladih dni — povest od zibelke do praga življenja — kakor pisatelj sam pravi v predgovoru. Nad vse ljubke so prigodbe v življenju mlade Olgice, ki jih človek rad in z užitkom čita in se pri tem spominja na svojo mladost.
Pierre 1’Ermite-JožaGregorič, Kako sem ubila svojega otroka. Povest. Ljubljana 1932. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena vez. Din 45, broš. Din 35.
Povest govori o sinu edincu, ki mu je mati s svojim nerazumevanjem izkopala prezgodnji grob. Kdor prične knjigo čitati, je ne odloz1 prej, dokler je ne prebere. Pisatelj je Slovencem že znan po povestih: Zena z zaprtimi in odprtimi očmi. Zato knjigo toplo priporočamo.
Ludvik Mrzel, Luči ob cesti. Črtice. Ljubljana 1932. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena vez. Din 50.
Knjiga je pomembna zlasti z vidika novejše slovenske književnost'-Pisatelj je celo vrsto let pisal le pod pseudonimom „Frigid“, kar je v slovenščino prevedeno njegovo ime „Mrzel“ in pripada najmlajši pisatelja^1 generaciji. Pričujoča knjiga je zbirka osebnih izpovedi in razmišljanj’ drobnih, kratkih spisov, katerim bi lahko rekli, da so črtice in pesmi v
grozi. O samem sebi nam pisatelj pripoveduje takole: V vsakem'življenju So dobe, ko je človek sebi in vsemu svetu tuj in vsaka mladost je kakor ®ajhno izgnanstvo. Najprej si bil nekje doma, pa si se poslovil in si šel; zdaj si na cesti in prav nič ne veš, ali je kje konec poti, in ali je kje hiša, Pri kateri se boš upal nazadnje potrkati. S temi besedami je pisatelj najbolje označil vsebino svojih črtic.
Ivan Pregelj, Izbrani spisi VII. zv. Zenske povesti. Ljubljana 1932. Cena vez. Din 6U, broš. Din 45.
Zričujoči zvezek Pregljevih povesti obsega tri ženske povesti, „Dom gospe Seraline" povesi iz samostanskega življenja, ho ni zgodovinska podest, marveč je postavljena v kraj in razmere našega časa. Plastično in krazito so predstavljene zlasti posamezne nune uršuiinke: prednica, makre, sestre in kandidatinje. Povest je nekaj originalnega v slovenskem slovstvu. Drugi dve povesti „Zvonik" in „Ograjmca“ so vzgojni. Prva je sociološko verno ogiedaio polpreteklosti. Druga pa kaže na trmo in iz nje izvirajoče zlo. Kdorkoli želi imeti priproslo in prijetno vzgojno berilo naj seže po knjigi.
Earl Derr Biggers — Franc Kr e mž a r, Kitajčeva pa-Pl9a- Ljubljana 1952. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena Din 32, vez. Din 42.
•
Prav za prav nimamo pri nas mnogo detektivskih povesti (v Prevodu namreč, zakaj izvirniii sploh nimamo). Gotovo pa je, da tako “apete, tako spretno napisane in privlačne kakor je Kitajčeva papiga, Se nismo imeli. Zato ho donroaosia vsem, ki si hočejo privoščiti pri-letno zabavno čtivo, posebno zdaj ob počitnicah. Ker ima knjiga tudi svoje umetniške vrednote, nikomur ne no žal, ki bo knjižico bral.
Milo Urban- Dr. France Stele: Živi bič. Roman. Ljubka 19o;z Založila Jugoslovanska knjigarna.
, Roman „Zivi bič", ki je pravkar izšel v založbi Jugoslovanske Klliigarne v Ljubljani, se po svoji umetniški vrednosti in po aktualni ^riijenjski pomembnosti more postaviti v vrsto najizrazitejših del pogine književnosti vobče, ne le slovaške, iz katere je to delo prevedeno v kateri predstavlja sodobni višek njenega razvoja. Prevod pričujoča romana smemo zato pač smatrati za enega najpomembnejših do-§°dkov v našem prevodnem slovstvu, kar smo jih aosedaj doživeli to et°. Ne rečem) (ja razen njega nismo dobili mostrskih del odličnih
dietniških- kvalitet, vendarle pa v vsem letošnjem prevodnem sporedu 'oroda ni nobenega spisa, ki bi se mogel meriti z „2ivim bičem" po koki preprostosti in neposredni življenjski pomembnosti. Vojna z semi nečloveškimi grozotami in krivicami je tu prikazana izredno živo f močno, čeprav popolnoma preprosto in enostavno. Zato bo „Živi 1C » ki je tako po vsebini in obliki res pravi ljudski roman, zanimal SaJmgar in bo zadovoljil prav tako preprostega kakor tudi literarno relejšega bravca. Knjiga bo nedvomno doživela uspeh, kakor malo-,era druga. Prevajavec in založba si pač nista mogla izbrati boljšega, asernu času in našemu ljudstvu primernejšega leposlovnega dela. Po-fobnejše podatke bo našel bravec v izčrpnem uvodu, ki ga je napisal jkevajavec France Stele. Razen življenjepisnih podatkov o pisatelju Sebuje uvod tudi obširnejšo literarno oznako njegovega dela, ki ga 9 evajavec tolmači tudi iz razmer in prilik slovaškega narodnega živ-
ljenja. Iz tega uvoda nehote začutiš sorodnost in bližino slovaškega roda z našim slovenskim. Tudi iz romana diha venomer ta sorodnost in bližina. Čudež ne bo, ako bo roman romal iz kraja v kraj, od človeka do človeka, budeč v nas vseh prapodobo človeka in njegovega elementarnega življenjskega ideala — svobode!
Martin Andersen Nexo - Mirko Javornik:	Tro-
kletstvo, roman, Ljubljana 1932. Založila Delavska založba. Cena vez-Din 40, broš. Din 20, (za člane Krekove knjižnice vez. Din 26, broš. Din 16.)
Martin Andersen-Nex.o pripoveduje v ,,Prekletstvu" z neprostovoljno komiko vsakdanjega življenja pomešano žalostno zgodbo ^ pekla družine, katere glavar je brez rešitve udan alkoholu. \ nešteti mmuciozno izdelanih prizorih prikazuje avtor neukrotljivi pogum gosp® Frankove do življenja, pa čeprav mora na svojih ramenih nositi vso skrb za vzdrževanje družine. Kako si ve pomagati — zgrda bolj kakor zlepa — da je pri hiši kaj jesti, kaj obleči in ob čem sploh živeti ter pripadati človeški družbi na ribiškem otoku, potem, ko je njen mož> nekdanji krojač Frank, na vsej črti odpovedal kot gospodar in hranitelj, da, celo poslal strašansko breme na njenih ramenih, ki služi svoj borni kruh kot perica. Vse stopnje neizbežne tragedije so popisane, od neštetih zelo originalnih in pri vsej resnobnosti zabavnih poskusov gospe Frankove, da bi svojega moža spreobrnila k treznosti in k poštenemu delu, pa do žalostne smrti pijanca v morskih valovih, ki učinkujejo na zgarano ženo kakor odrešitev. Gotovo bodo mnogi pri nas s pridom čitali to zgodbo in morda utegne roman obvarovati žalostnega konca tega ali onega, ki leze za krojačem Frankom.
Proslava 25 letnice kronanja čudodelne podobe M. P. na Brezjah.
Prve dni septembra bo preteklo 25 let, odkar je bila čudodelna p°' doba M. P. slovesno kronana. Da se omogoči udeležba vsem vernim Ma' rijinim častivcem, je pripravljalni odbor za proslavo srebrnega jubikja izposloval polovično vožnjo v vsem področju Dravske banovine. Spoi'ea teh svečanosti je sledeči:
Od 1. do 3. septembra bo slovesna tridnevnica. Vsako jutro bo ot) 6. slavnostni govor in sv. maša pred izpostavljenim Najsvetejšim. Zvečc’ bo istotako govor in pete litanije M. b. Slovesno zvonenje.	^
Od sobote zvečer do nedelje zjutraj bo nočno češčenje presv. R- J' Najprej bo govor in potem slovesne večernice s procesijo sv. R. T. k procesiji se bo izpostavilo Najsvetejše v jarvno molitev. Ob polnoči h
slovesna sv. maša.	...
Slavnostni dan 4. septembra ima svojo posebnost. Ob 10. bo prm goval prevzvišeni g. knezoškof dr. Gregorij Rožman. Sledi pontifikat11 maša z zahvalno pesmijo: Tebe Boga hvalimo.
Isti dan bo tudi od 5.—6. ure zvečer marijanski koncert. ZdruŽe^ pevska zbora Brezje-Radovljica bosta odpela najlepše Marijine pesni1 proslavo M. P.	.
Naslednje dneve do 8. sept. bo vsak dan zjutraj sv. maša pred 1 postavljenim, zvečer pa litanije M. b.
Tretjeredniki, bratje in sestre, najvljudneje vabljeni!