BILTEN SLOVENSKIH TERENSKIH BIOLOGOV IN LJUBITELJEV NARAVE Letnik XI, Številka 2 (2022) ISSN 2232-5999; 2385-8532 15 let Kodeksa etike terenskega biologa Določevalni ključ: stopinje glodavcev, zajcev in ježev Podatek nič I Dvoklopniki I Grenkoslad Netopirji v mestu Maribor I Monitoring komarjev in peščenih muh Financiranje Trdoživa I 11 let spremljanja borovničevega mnogooka 2 TRDOŽIV: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave letnik XI, številka 2, 31. december 2022, 22. zaporedna izdaja publikacija za člane izdajateljev in javnosti od leta 2012 dalje Ta medij smo izdali, založili in na svetlo dali: Botanično društvo Slovenije Slovensko odonatološko društvo Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum Uredniški odbor: dr. Anamarija Žagar, Simon Zidar, Barbara Zakšek, Damjan Vinko, dr. Rudi Verovnik, Branka Trčak, dr. David Stanković, Urška Ratajc, Špela Pungaršek, dr. Slavko Polak, Petra Muhič, Polona Kotnjek, Tea Knapič, dr. Tilen Genov, dr. Matjaž Bedjanič, dr. Valerija Babij, Ajša Alagić E-pošta uredniškega odbora: bilten.trdoziv@gmail.com Odgovorni urednik: Damjan Vinko Oblikoval: Vito Babuder Jezikovno pregledala: Maruša Alice Rems Pri izdaji so z uredništvom sodelovali: avtorji prispevkov, fotografij in ilustracij ter dr. Tomi Trilar, dr. Jernej Polajnar, dr. Simona Strgulc Krajšek, Gregor Lipovšek Tiska: Tiskarna Kaučič d. o. o., Košnica pri Celju Naklada tiskane izdaje: 950 izvodov Bilten nastaja kot plod prostovoljnega dela piscev, fotografov, ilustratorjev, čla- nov uredniškega odbora in drugače vključenih ljubiteljev ohranjene narave. Je brezplačen, a ne zastonj. Vse pravice pridržane. Raba celote ali posameznih delov je dovoljena le s pisnim pri- voljenjem uredniškega odbora. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredniškega odbora ali izdajateljev. Za vsebino biltena so izključno odgovorni avtorji in ne odraža nujno stališč sofinancerjev. Nepodpisane fotografije in ilustracije so del arhiva biltena, izda- jateljev ali avtorjev besedil. Pisci, fotografi in ilustratorji vabljeni k sodelovanju pri nastajanju naslednje številke biltena. Prispevke za naslednjo številko zbiramo do 1. aprila 2023. Po- šljete jih lahko na bilten.trdoziv@gmail.com. Navodila za pripravo prispevkov so objavljena na http://issuu.com/trdoziv. Prispevki so najmanj v delu recenzirani. Fotografija na naslovnici: Škrgonožec vr- ste Branchipus schaefferi je bil najden 22. 5. 2022 v manjšem kalu na pašniku JZ od vasi Petrinje na Petrinjskem krasu. Zaradi krat- kotrajnosti zastajanja vode v mnogih kalih na tem območju smo po prvem opažanju v letu 2021 potrebovali skorajda celo leto, da smo živali ponovno našli. Suša je namreč le- tos zakasnila njihov razvoj na lokaliteti, kjer so bili prvič opaženi. Kljub temu nam jih je uspelo ujeti v bližnjem kalu, kjer se je voda obdržala nekoliko dlje. (foto: Teo Delić) Risba na hrbtišču: Dvorožje – secesijski okrasek na koncu originalnega besedila Spomenice (1920). Spletne izdaje so objavljene na http://issuu.com/trdoziv in http://www.dlib.si. Izhajanje v tiskani in spletni različici, letno izideta 2 številki. ISSN tiskane izdaje: 2232-5999 ISSN spletne izdaje: 2385-8532 Trdoživ je vpisan v Razvid medijev pod zaporedno številko 1909. Sedež biltena in uredniškega odbora: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Izdajanje Trdoživa lahko podprete z donacijo, finančno vključitvijo prispevkov v projekte in s članstvom v društvih, ki bilten izdajamo. Izdajo biltena so finančno omogočili izdajatelji; projekt Izobraževalno - raziskovalni center o delfinih, ki ga sofinancirata Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in Evropski sklad za regionalni razvoj; projekt Vzpostavitev monitoringa prenašalcev vektorskih bolezni v Sloveniji, ki ga financirajo Javna agencija za raziskovalno dejav- nost, Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za okolje in prostor; Fundacija Študentski tolar in ŠOU v Ljubljani; ECOO 2022; ŠOLT; naročniki oglasov. Kazalo 3 Uvodnik 4 Spremljanje številčnosti dnevnih metuljev v Evropi in Sloveniji 6 Submikroskopske skrivnosti savijevega netopirja 8 OSREDNJA TEMA: dvoklopniki – raki, ki so uspešno osvojili večino življenjskih okolij 14 Monitoring komarjev in peščenih muh kot prenašalcev vektorskih bolezni 18 IZ TERENSKE BELEŽKE V SVET 20 DOLOČEVALNI KLJUČ: Stopinje izbranih vrst glodavcev, zajcev in ježev 26 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije 27 OSEBNA IZKAZNICA: Grenkoslad (Solanum dulcamara) 28 Fotoživ 30 INTERVJU: 15 let Kodeksa etike terenskega biologa 33 Napovednik dogodkov 1. 34 Zapostavljeni podatkovni nizi v naravovarstvu – podatek nič 39 Enajst let spremljanja borovničevega mnogooka (Plebejus optilete) na Pohorju 42 Izobraževalno-raziskovalni center o delfinih 42 DRUŠTVENE NOVICE 48 Napovednik dogodkov BDS 49 Klic k sodelovanju: Trdoživ potrebuje pomoč 50 Netopirji v mestu Maribor 54 Razvedrilo 55 Predstavitev društev – izdajateljev RD U ŠO TVK OŠ O L Š TO EM FO AT NN AE M O ICK S H N IEE LV IO JL AS 3 Pred nami je znova pestra vsebina. V določevalnem ključu bo- mo spoznali del sesalčjega sveta, se v osrednji temi seznanili z dvoklopniki, v intervjuju odprli več tem za prihodnje razmisleke, vpogledali v tri monitoringe žuželk, poglobljeno razmišljali o po- datku nič, vas pozvali k pomoči Trdoživu, spoznali vrsto rastlin ... Tokratni uvodnik namenjam sprehodu po formi zagovorništva nevladnih organizacij (NVO). Klic na pomoč nam narava že spo- roča. Kot družba, vključno s politiko, se moramo zavedati, da na- daljnje uničevanje narave ne bo samo premočrtno slabšalo stanja tako narave kot družbe, temveč lahko pripelje do točke preloma, kolapsa. Nihče ne ve, kdaj se bo to (morda) zgodilo, nekateri pra- vijo, da smo že tam. Ne glede na v nadaljevanju omenjene forme pa moramo tudi kot civilna družba biti kritični do oblasti, jo nad- zirati. Trenutna se je zavezala k aktivnejšemu sodelovanju z jav- nostmi, zdaj mora le še pokazati, da s tem misli resno. Področje narave naj bi na bodočem Ministrstvu za naravne vire in prostor postalo njegov pomembnejši segment, dobilo bo lasten direkto- rat, a minister (še) ni prepričal, da so v načrtu konkretni koraki za izboljšanje politik ohranjanja narave. Septembra 2022 je svoje delo začel Svet ministra za okolje in prostor za sodelovanje z NVO kot strokovno-posvetovalni organ ministra za okolje, prostor in (izpuščeno) naravo. Glavna naloga sveta je podajati ministru (kmalu zaradi reorganizacije Vlade dve- ma ministroma) mnenja k ukrepom izvajanja politik, predlogom predpisov in drugim odločitvam s področja dela Sveta. Od 12 čla- nov jih je 11 izvoljenih predstavnikov NVO, naš mandat pa je ve- zan na ministrovega. Na prvi seji smo npr. obravnavali Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji 2022, ki je na področju narave prejelo več pripomb in nestrinjanj. V razpravi je vodstvo MOP zagotovilo, da bo na področju ohranjanja narave v prihodnje bolj aktivno, kot so bili njihovi predhodniki. Enako obljubo smo dobili tudi pri skr- bi za delovanje ter razvoj NVO. Čakamo. Poročilu o okolju je bilo 21. 10. javno predstavljeno, MOP pa je tam oznanil nezadovoljstvo s stanjem ohranjenosti narave. Sprva je bilo sicer kljub izkazane- mu nestrinjanju na seji sveta zamišljeno, da poglavje narave na predstavitvi ne bo zastopano, saj po besedah Agencije RS za oko- lje (ARSO), ki je odgovorna za pripravo Poročila, narave z izjemo projekta NarcIS na ARSO več ni. Kasneje je bilo vendarle »ugo- tovljeno«, da je narava del tako resorja kot Poročila. Drugo sejo smo dočakali 30. 11. (oktobrska in decembrska sta bili odpoveda- ni). Na njej smo obravnavali zakon o umeščanju obnovljivih virov energije, s katerim želi Vlada omogočiti ali poenostaviti nekatere načrte, a se pri tem ni lotila reševanja tistih dejansko problematič- nih delov organiziranosti in strokovnosti državnega aparata. Januarja 2023 svoje delo začenja še eno posvetovalno telo okolj- skega ministra (morda dveh ministrov?), predvideno po Zakonu o varstvu okolja z mandatom 5 let. Po letih neobstoja se vzpo- stavlja Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja, ki ga sestavlja šest strokovnjakov za varstvo okolja, ki jih predlagajo Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) ter univerze, štirje pred- stavniki štirih zbornic in štirje predstavniki NVO s statusom delo- vanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Ta neodvisni svet se osredotoča na stanje in trende, strategije in programe var- stva okolja in trajnostnega razvoja ter na delovanje države in ob- čin na teh dveh področjih, hkrati pa vključuje tudi strokovnjake še iz drugačnih organizacij, torej ne samo iz NVO. Kot neodvisno, nacionalno znanstveno posvetovalno telo za podnebno politiko pa Vlada ustanavlja 9-članski Podnebni svet. Tudi v ta svet so se lahko vključile (le) okoljske NVO, člana sta postala dr. Maja Simo- neti in Andrej Gnezda. Drugi člani so predstavniki javnih univerz in SAZU. Naloge tega telesa, imenovanega za obdobje 6 let, so npr. spremljanje izvajanja in revizije podnebne strategije, predlaganje ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Veliko se bo torej razpravljalo. A le ugibamo lahko, kdaj in če sploh se bodo začele dogajati pozitivne spremembe na podro- čju varstva narave in sploh vzpostavitve tovrstnega podpornega okolja. V svetih se očitno bo dogajalo, glede na nakazane načrte Vlade tudi drugod. Vendar, mar bomo podnebno problematiko reševali le z umeščanjem obnovljivih virov energije? »Zanimiv« je trend, da narava ni zastopana kot očitni del problematik pod- nebja. Ministrstva z imenom tudi ni bila vredna. Na ARSO je torej tako rekoč več ni. Nakazanega pa tudi še ni razumevanja, da se bomo lahko samo z ohranjeno naravo spoprijemali s podnebnimi spremembami. Brez učinkovitih ukrepov proti upadu biodiver- zitete je boj s podnebnimi spremembami in njihovimi vplivi že vnaprej izgubljen. A morda delam krivico. Naivno še verjamem, da so to (dolgi) začetki mandata. Vseeno se nato spomnim hitrega pregleda programa koalicije, ošvrknjenega v minulem uvodniku, kjer narave v programu stranke, ki vodi resor narave, ni. Morda pa bo novo ministrstvo z neposrečenim imenom presenetilo in se obenem obdalo s primernimi strokovnjaki in uradniki. Bo po- kazal čas. Čas, ali bolje kar zgodovina, nam oznanja, da je Slovenija »sve- tovni prvak ohranjenosti narave«. V letu 2022 mineva 20 let od sprejetja Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (strokovne podlage za rdeče sezname so bi- le pripravljene v desetletju prej). Čemu prvak? Nobeni vrsti se, kot kaže, v treh desetletjih ni status ogroženosti poslabšal, saj bi sicer kot razvita družba sezname posodobili. Mar ne? Žal je to daleč od resnice in so rdeči seznami nujno potrebni posodobitve, kar pa mora vključevati tudi ponovno kakovostno inventarizacijo celotne biodiverzitete, ki bo služila kot podlaga za pravilno na- ravovarstveno vrednotenje in upravljanje naših naravnih virov. Oblast mora nemudoma začeti več vlagati v poznavanje stanja bi- odiverzitete Slovenije, kakor tudi v aktivno izvajanje ukrepov za ohranjanje vrst in njihovih življenjskih okolij! In ko sem že pri obletnicah – pred 100 leti, 28. 2. 1922, je bil v Beogradu v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev spre- jet Zakon o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičnih in za znanstvo pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj v področju pokrajinske uprave za Slovenijo (dostopen na Dlib: Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 8. 11. 1922). Ta je nadomestil predpis, sprejet 19. 2. 1921 na Deželni vladi Slovenije, v katerem so izvedli pre- dloge iz 2. in 3. točke Spomenice (1920) – več v Trdoživ IX/1. V zakonu preberemo, katere so bile prve zavarovane vrste živali in rastlin ter kaj je bilo prepovedano početi. V njem je tudi zapisano, da se je prestopke tega zakona kaznovalo v denarju od 20 do 400 kron ali z zaporom do 14 dni. Čas pa je začel teči tudi za pripravo naslednjega Trdoživa. Rok za oddajo prispevkov je 1. april. Do takrat vam želim prijetnega branja ter uspešno 2023. Uvodnik Damjan Vinko, glavni urednik biltena TRDOŽIV 4 V zadnjih desetletjih se v javnosti po- večuje zavedanje o pomenu varovanja biodiverzitete. Za učinkovito varova- nje posamezne skupine organizmov je ključno dobro poznavanje le te, kar po- leg ostalega pomeni poznavanje poja- vljanja in številčnosti v večletnem ob- dobju. Tako lahko spoznamo naravno nihanje številčnosti populacije določe- ne vrste, ki je posledica spremenljivih okoljskih parametrov, in spremembe, ki so posledica neposrednega (npr. lov osebkov) ali posrednega človekovega poseganja v to populacijo (npr. uni- čevanje ali vzpostavljanje struktur v habitatu, ki so pomembne za uspešno razmnoževanje). Podnebne spremem- be, ki jih vedno bolj očitno zaznava- mo tudi kot višanje povprečnih letnih temperatur ali preko izrazitejših vre- menskih pojavov, predstavljajo izziv za vrednotenje vplivov na organizme in njihove habitate. Zlasti v tem primeru se izkaže pomen spremljanja pojavlja- nja in številčnosti organizmov v dalj- šem časovnem obdobju. RAZVOJ EVROPSKEGA MONITORINGA DNEVNIH METULJEV Evropski monitoring dnevnih metuljev (eBMS: European Butterfly Monitoring Scheme) je bil oblikovan leta 2014 z na- menom, da bi združil podatke iz vse Evro- pe v enotno zbirko. Cilj tega je razbrati grobe trende evropskih vrst metuljev in razviti kazalnike stanja okolja. eBMS ko- ordinira konzorcij, ki ga vodita Butterfly Conservation Europe ter Center za ekolo- gijo in hidrologijo Združenega kraljestva (UKCEH) in vključuje sheme iz vsake so- delujoče države. V eBMS je trenutno formalno vključenih 19 držav, vendar zbirka vsebuje podatke iz 22 držav. Države zahodne in severne Evrope so v shemo vključene v večji me- ri kot države vzhodne Evrope in sredo- zemska območja (sl. 1), zato so podatki iz Slovenije še posebej dragoceni. Omrežje sodelujočih držav se je dodatno razširilo med letoma 2018 in 2020 v okviru med- narodnih evropskih projektov, ki imajo, poleg krepitve transektnega monitoringa metuljev, cilj zasnovati mrežo za spre- mljanje opraševalcev po vsej Evropi in pri tem uporabiti izkušnje eBMS. Spremljanje številčnosti dnevnih metuljev v Evropi in Sloveniji Besedilo: Primož Glogovčan in Martin Warren METULJI KOT KAZALNIKI STANJA NARAVE Velik napredek je bil storjen pri razvoju Indeksa travniških vrst dnevnih metuljev (European Grassland Butterfly Indicator). Metulji so odlični pokazatelji stanja nara- ve, ker hitro reagirajo na spremembe, so enostavni za opazovanje in priljubljeni pri javnosti. Zato metulji predstavljajo skupino, ki je primerna za razvoj projek- tov ljudske znanosti in prav zaradi tega se v zadnjih letih uveljavlja poenostavlje- na metoda transektnega monitoringa s 15-minutnim beleženjem vrst in štetjem metuljev, ki je primernejša za začetnike, saj se lahko uporablja v urbanih okoljih, kjer je število vrst praviloma manjše, in je časovno manj zahtevna. Tako se nade- jamo napredka na področju zbiranja po- datkov tudi na ta način. Stanje metuljev postaja vedno pomemb- nejši kazalnik stanja narave v EU. Indeks travniških vrst dnevnih metuljev je bil že sprejet kot eden od glavnih kazalni- kov Strategije EU za biotsko pestrost in upamo, da se bo uporabil tudi kot način ocenjevanja učinkov Skupne kmetijske politike (SKP 2023–2027). Z njim smo ugotovili, da se je populacija 17 pogo- stih travniških vrst dnevnih metuljev od leta 1990 do 2018 v Evropi zmanjšala za 30 % (sl. 2), kar kaže na stalno slabšanje evropskih travišč (natančneje smo o tem pisali v Trdoživu VI/1). Izdelanih je bilo še več drugih kazalnikov, npr. za gozdove in mokrišča, podnebne spremembe, urba- na območja, in ločeni kazalniki za vsako biogeografsko območje. Slednji kažejo, da številčnost pogostih vrst dnevnih metu- ljev hitreje upada v atlantski regiji kot v sredozemski, celinski ali borealni regiji, kjer je številčnost bodisi stabilna bodisi celo narašča. Rezultati kažejo zapleten vzorec sprememb. Še vedno je najpo- membnejši dejavnik slabšanje in izguba življenjskih okolij, kar povzroča upad šte- vilčnosti populacij in zmanjšanje arealov razširjenosti. K spremembam pa prispe- vajo tudi podnebne spremembe, ki šte- vilnim vrstam omogočajo, da svoje areale razširjenosti povečujejo. EVROPSKI RDEČI SEZNAM METULJEV Drug pomemben vidik uporabe podatkov iz baze eBMS je, da omogoča posodobitev Evropskega rdečega seznama metuljev. Organizacija Butterfly Conservation Razporeditev in število transektov v okviru Evropskega monitoringa dnevnih metuljev (eBMS). 1 5 Europe ima z Mednarodno zvezo za ohra- njanje narave (IUCN) sklenjeno pogodbo za pripravo posodobljenega rdečega se- znama do konca 2023. Zadnji evropski rdeči seznam metuljev je bil objavljen leta 2010 in je zastarel, zlasti če vemo, kako hitre spremembe zaznavamo v populaci- jah nekaterih vrst metuljev. Posodobljeni populacijski trendi iz eBMS tako omogo- čajo, da ponovno naredimo oceno ogrože- nosti za vrste dnevnih metuljev v Evropi. Poleg tega podatki o razširjenosti kažejo zmanjšanje ali širjenje areala posameznih vrst. Zaradi vsega omenjenega prav vsak podatek v Evropi prispeva k takšnim po- membnim ocenam. NAČRTI ZA PRIHODNOST Cilj na evropski ravni je prepoznati trdne in reprezentativne trende vsake vrste dnevnih metuljev. Obstoječi podatki kaže- jo trende za približno 200 od 482 evrop- skih vrst. Večina teh je precej razširjenih in imamo zanje dovolj podatkov za zane- sljive trende, zato je prednostna naloga v prihodnje izboljšati spremljanje redkih vrst. Druga prednostna naloga pa je gra- diti sheme v vsaki državi, zlasti v državah EU. Pri zbiranju podatkov in zaznavanju trendov eBMS sodeluje tudi z državami izven EU in celo izven Evrope, z namenom izboljšati spremljanje stanja metuljev po vsem svetu. eBMS V SLOVENIJI V letu 2022 smo beležili 15 let transek- tnega monitoringa dnevnih metuljev v Sloveniji. V tem času je bilo storjenega veliko terenskega dela, zbranih veliko podatkov in pridobljenih veliko izkušenj. Kljub temu še ni narejenih poglobljenih statističnih analiz, saj so podatki za kaj takega še zmeraj preskopi. To je posledica upada števila transektov in popisovalcev v začetnem obdobju monitoringa in ne- stanovitnosti transektov v kasnejšem ob- dobju. Na število in kakovost popisov na transektih vpliva tudi dejstvo, da se ti iz- vajajo povsem prostovoljno in v prostem času članov Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS). V zadnjih petih letih je v povprečju na leto pri transektnem monitoringu sode- lovalo 6 do 7 popisovalcev. Nekaj dejstev vendarle lahko izluščimo: med transekti se kot vrstno najpestrejši območji kažeta Kras in Goričko, medtem ko je največje število osebkov dnevnih metuljev zaznati v osrednji Sloveniji na savskih prodih pri Ljubljani. Najpogosteje zabeležena vrsta je lešnikar (Maniola jurtina, sl. 3), sledita mu navadni lisar (Melanargia galathea) in mali okarček (Coenonympha pamphilus). Vse tri vrste so v Sloveniji splošno razšir- jene. V prihodnjih letih si želimo, da bi se števi- lo popisovalcev povečalo. To bi nam omo- gočilo kakovostnejšo zbirko podatkov in analize ter verodostojnejše zaključke. V ta namen smo v DPOMS skupaj s kolegi iz eBMS pripravili učni material za nove popisovalce v obliki slikovnih določeval- nih ključev za dnevne metulje. Za metodo 15-minutnega štetja pa je že vzpostavlje- na aplikacija za mobilne telefone v slo- venskem jeziku. Popisi metuljev se pričnejo z aprilom, ko se začne pojavljati večje število vrst, in trajajo do septembra. Beleženje vrst in štetje osebkov se izvajata dvakrat me- sečno po metodi transektnega štetja. To pomeni, da popisovalec hodi po vnaprej izbrani liniji s počasnim korakom in be- leži vse osebke dnevnih metuljev v navi- deznem kvadratu s stranicami 5 m. Pripo- ročljivo je, da je pot, po kateri se popisuje metulje (transekt), čim bližje domu (ali službi), saj to zelo olajša dolgoročno izva- janje popisov. Vsi, ki bi želeli spoznati dnevne metulje v svoji bližini, se lahko pridružite tran- sektnemu monitoringu dnevnih metuljev. Takšen način zbiranja podatkov je nadvse zabaven in poučen. V DPOMS vam bomo pomagali pri spoznavanju dnevnih metu- ljev in izbiri najbolj primernega transekta ter vas natančneje poučili o metodi zbira- nja podatkov. To je lahko vaš pomemben prispevek k ohranjanju metuljev in njiho- vih habitatov. POPULACIJSKI TRENDI METULJEV IN NJIHOVA RAZISKOVALNA VREDNOST Populacijske trende metuljev raziskovalci uporabljajo tudi za raziskovanje različnih pri- tiskov na populacije. Sem štejemo pojave, ki so povezani s podnebnimi spremembami, vpliv pesticidov in drugih onesnaževal (npr. depozicija dušika iz zraka), kot tudi uniče- vanje habitatov in njihovo drobljenje (fragmentacija). Informacijo o trendih na določeni lokaciji lahko uporabimo, da izboljšamo ali prilagodimo upravljanje habitata in zazna- mo težave v najzgodnejši fazi. Indeks travniških vrst dnevnih metuljev kaže upad številčnosti 17 najpogostejših vrst v Evropi za 30 % od leta 1990 do 2018. Lešnikar (Maniola jurtina) je najpogosteje opaže- na vrsta dnevnega metulja na transektih v Slove- niji. (foto: Kaja Vukotić) 2 3 6 Ko se v toplih poletnih nočeh zazrete v nebo, na njem verjetno kaj kmalu uzrete netopirsko silhueto. Če ste na Primorskem (čedalje pogosteje pa tu- di drugod po Sloveniji) in gre za leteče bitje dokaj majhnega razpona prhuti, je povsem možno, da ste opazili savi- jevega netopirja (Hypsugo savii). Ta pogosta vrsta netopirjev, ki jo v naših krajih še vedno obravnavamo kot sre- dozemsko, je svoji pogostosti navkljub zelo posebna. Ena od posebnosti je za- gotovo njena izredna trdoživost, kar se je pokazalo že pri toleranci na visoko telesno temperaturo, ki je trenutno med najvišjimi znanimi med netopirji. Zanimivosti te vrste pa se ne končajo le pri veliki odpornosti na temperaturo. V Trdoživu X/2 ste lahko nedavno zasle- dili prispevek o tem, da imamo v Slove- niji dve potencialno novi vrsti netopirjev iz kompleksa resastega (Myotis nattereri s. lat.) in brkatega (M. mystacinus s. lat.) netopirja. Pa vendar ta dva taksona nista edina, ki premoreta tako imenovano krip- tično diverziteto in se pojavljata na obmo- čju Slovenije. Da, prav ste uganili, tak je tudi savijev netopir, zato v nadaljevanju podajam, kaj lahko povemo o filogeogra- fiji te vrste. Magistrska naloga, s katero sem zaključil študij ekologije in biodiver- zitete na Biotehniški fakulteti, je namreč obravnavala ravno slednjo. Glavni cilj naloge je bil zbir in analiza vseh obstoječih sekvenc (zaporedij) mi- tohondrijske DNK (mtDNK) savijevega netopirja širom njegovega areala – ta se razteza vse od Zelenortskih otokov prek Sredozemlja in Bližnjega vzhoda do Osre- dnje Azije – v želji ponuditi pregled nad trenutno znanimi, a razdrobljeno pred- stavljenimi vzorci kriptične diverzitete. Kot nadgradnjo sem si ob pomoči mentor- jev zamislil tudi vključitev dodatnih, še nikoli prej uporabljenih vzorcev DNK, ki so jih v preteklih letih zbrali številni razi- skovalci, integrirani v omrežje berlinske- ga naravoslovnega muzeja (Museum für Naturkunde). Nekaj vzorcev sem seveda zbral tudi sam, z metodo t.i. bioptičnega luknjača, pri čemer netopirju iz prhuti od- vzamemo manjšo zaplato kože (Sl. 1). Ta- ko nastala rana ne vpliva na netopirjevo preživetje ter se hitro zaceli, saj posnema naravno nastale poškodbe – pridobljeni vzorci pa omogočajo izolacijo primernih količin DNK. Zbrane vzorce smo preučili z uveljavljenimi filogenetskimi metodami, ki v osnovi predstavljajo orodje za rekon- strukcijo sorodnosti med preučevanimi organizmi (tako npr. izrišemo filogenet- ska drevesa), dobljene rezultate pa smo za lažjo predstavo vpeli v koordinatni sis- tem ter jih izrisali na zemljevidu razširje- nosti te vrste. Izkazalo se je, da je savijev netopir vrsta, ki ima vsaj pet različnih kriptičnih genet- skih linij, ki jih jasno odseva mtDNK – prej so bile poznane vsaj tri. Vzorci sorodnosti med linijami zaenkrat sicer ostajajo vsaj deloma nerazrešeni. V zahodni Palearkti- ki (v grobem, Evropa in Severna Afrika) je, v biogeografskem kontekstu, opazen tudi vzorec razdelitve na tri ledenodobna zatočišča, kamor so se pradavni savijevi netopirji morda zatekli med pleistocen- skimi poledenitvami. Ta zatočišča so v grobem, podobno kot pri resastem neto- pirju, Pirenejski, Apeninski in Balkanski polotok, dasiravno se linije teh velikih geografskih območij pojavljajo tudi dru- god v regijah, sosednih naštetim. Bolj kot pa se ob Svilni cesti približujemo robu trenutno priznane razširjenosti savijeve- ga netopirja, manj postaja jasen vzorec razširjenosti kriptičnih linij, pojavljajo Submikroskopske skrivnosti savijevega netopirja Besedilo in zemljevid: Jan Gojznikar Z uporabo bioptičnega luknjača (tu na primeru prhuti širokouhega netopirja (Barbastella barbastellus)) v prhuti netopirja (a) naredimo manjšo luknjico v premeru nekaj milimetrov (b). Takšna poškodba se zaceli razmeroma hitro, (pogosto večje) poškodbe prhuti naravnega izvora pa nakazujejo, da manjše rane nimajo bistvenega vpliva na zmožnost preživetja. (foto: Jan Gojznikar) Savijev netopir. (foto: Simon Zidar) OSEBNA IZKAZNICA VRSTE Slovensko ime: savijev netopir Strokovno ime: Hypsugo savii Okvirna dolžina podlakti: 30–39 mm, v SLO 32–38 mm Okviren razpon prhuti: 21–23 cm Okvirna masa: 5–10 g, v SLO 6–9 g Območje razširjenosti: Kanarski in Ze- lenortski otoki, Sredozemlje (z izjemo SV Afrike), del Srednje Evrope (tudi Nemčija), Balkanski polotok, Srednji Vzhod, Osrednja Azija; v Sloveniji razširjen po celotni državi Življenjska okolja: odprta in polodprta krajina, sredozemske makije, mozaična kmetijska krajina, urbana območja 1b)1a) 7 ? pa se tudi čedalje večje luknje v vzorče- nju. Precejšnje pomanjkanje (dostopnih) vzorcev je opazno tudi v osrednji Evropi, kjer se vrsta v zadnjem času naglo širi proti severu. Kaj nam torej povedo vzorci savijevega netopirja, ki smo jih pridobili iz Sloveni- je? Ti, sodeč po mtDNK, pripadajo liniji, ki se prek Sredozemlja razteza od Maka- ronezije do naše dežele – to linijo so Ma- yer in sod. (2007) celo prekrstili v H. cf. darwinii, kar pa verjetno ni povsem ustre- zno poimenovanje. Ob tem vseeno velja izpostaviti, da so vzorci iz moje naloge izvirali predvsem iz zahodne Slovenije (Sl. 2), kmalu južno od nas pa najdemo že drugo kriptično mitohondrijsko linijo, ki med drugim poseljuje preostanek Balkan- skega polotoka. Zaenkrat tako ne moremo izključiti možnosti, da tudi filogeografski vzorec savijevega netopirja na sloven- skem predstavlja prehodni pas križanja, opažen pri že omenjenih predstavnikih rodu Myotis. To vprašanje tako ostaja od- prto za prihodnje raziskave. Naše raziskovalno delo dodatno razstira kompleksen vzorec kriptične diverzitete in hkrati ponuja podlago za nadaljnje raz- iskovanje evolucijske zgodovine savijeve- ga netopirja. Kljub temu pa za nadaljnje študije ostaja več kot dovolj zagonetk. Poleg vzorca razširjenosti genetskih linij savijevega netopirja na slovenskem in drugod, kjer je potrebno dodatno vzor- čenje, bo v prihodnosti nedvomno nujno treba razširiti vzorčenje z zgolj mitohon- drijske tudi na jedrno DNK, kar bo med drugim omogočilo boljšo podporo linijam v taksonomskih razpravah o vrstnem ali podvrstnem statusu in odkrivanje more- bitnih preteklih in trenutnih križanj. Po- drobneje se bo treba lotiti tudi sorodstve- nih razmerij med linijami. Nekaj, o čemer smo lahko zares gotovi, pa je, da bo s »Sa- vijevimi« skrivnostmi še veliko izzivov! Hvaležen sem svojima mentorjema, PD dr. Friederju Mayerju in prof. dr. Petru Tron- tlju (slednji je prijazno popravil tudi slo- varček v tem prispevku), za vso podporo in pomoč pri pripravi naloge. Hvala tudi Evi Pavlovič, ki je prispevala nekatere vzorce iz Slovenije. Lokacije vzorčenja savijevega netopirja v Slo- veniji za namene raziskav kriptične diverzitete. Čeprav so vsi zbrani vzorci iz Slovenije pripadali isti mitohondrijski liniji, je treba poudariti, da v raziskavi nismo pridobili vzorcev z vzhodnih predelov države. Zaradi bližine druge mitohon- drijske linije tako zaenkrat ne moremo izključiti pojavljanja slednje tudi pri nas. Savijevega neto- pirja lahko sicer srečamo po celotni državi, zlasti pogost pa je na Primorskem. Savijev netopir (Hypsugo savii). (foto: Simon Zidar) SLOVAR POJMOV Filogenetsko drevo: Grafičen prikaz evolucijske zgodovine in sorodstvenih razmerij med vrstami ali drugimi skupinami živih bitij. Filogenija: Evolucijska zgodovina taksona, skupine taksonov ali genov. Biološka panoga, ki se ukvarja z izrisom filogenij, se imenuje filogenetika, ki se za ta namen poslužuje različnih filogenetskih metod. Filogeografija: Biološka panoga, ki spoznanja filogenetike kombinira z znanji sodobne in pretekle biogeografije (vede, ki se ukvarja z razširjenostjo organizmov in ekosistemov) ter razkriva zgodovinske procese, ki so vplivali na razporeditev genetskih linij. Kriptična ali prikrita diverziteta: Pojavljanje vrst, ki jih ne moremo ločiti z obstoječimi morfološkimi ali drugimi očitnimi taksonomski- mi znaki. Ločijo se genetsko, lahko pa tudi po drugih prikritih ali še neznanih znakih. Ledenodobno zatočišče: Znano tudi kot glacialni refugij, je običajno ožje geografsko območje, kjer so populacije ali taksoni našli dovolj ugodne razmere, da so lahko preživeli obdobja poledenitev. Posamezna vrsta je lahko preživela v več zatočiščih, po umiku ledu pa kolo- nizirala nova ustrezna območja. Mitohondrijska DNK (mtDNK): Krožna molekula DNK, ki se nahaja v notranjosti mitohondrijev evkariontskih celic ter se deduje ne- odvisno od jedrne DNK, praviloma prek matere. V molekularni sistematiki se pogosto uporablja kot vir podatkov, ker je njena analiza enostavnejša kot analiza drugih markerjev. Pas križanja: Območje, kjer prihaja do mešanja genetskega materiala med dvema vrstama ali genetskima linijama. Takson ali taksonomska enota: Nabor organizmov/populacij organizmov, ki jih v sistematski biologiji (na različnih nivojih) obravnava- mo kot enotno skupino (primer je vrsta). 2 8 OSREDNJA TEMA: dvoklopniki – raki, ki so uspešno osvojili večino življenjskih okolij Besedilo: Nataša Mori Dvoklopniki so skupina drobnih rakov, ki živijo v morju, celinskih vodah, ne- kateri pa tudi v vlažnih okoljih kopne- ga. Znanstveno ime te skupine, Ostra- coda, izvira iz grške besede óstrakon, ki je označevala keramične črepinje, ponavadi zaobljene oblike, ki so jih takrat ljudje uporabljali za beleženje krajših zapisov. Angleško poimenova- nje seed shrimp namiguje na morsko naravo te skupine, slovensko poime- novanje pa zelo lepo in nazorno po- vzame ključno lastnost vseh, sicer zelo raznolikih vrst – to je trdna, kalcifici- rana lupinica, ki z obeh strani obdaja zelo poenostavljeno telo. Zaradi te lu- pinice jih lahko opazovalec v celinskih vodah zamenja z manjšimi školjkami, kot so recimo grašci (Pissidium ssp.), v morskih okoljih pa z ramenonožci (Brachiopoda). Poenostavljeno, slabo členjeno, z dvodelno lupino obdano te- lo, kjer je prehod med glavo, oprsjem in zadkom slabo opazen in okončine maloštevilne (običajno jih naštejemo le sedem parov), sicer težko prepriča, da so dvoklopniki sorodniki jastoga, rakovic, kozic ali celo koščaka. Zaradi obstojnih lupinic, ki so se v obdobju geološke zgodovine v večjih količinah nalagale na dnu plitvih morij ali jezer, dvoklopniki predstavljajo pomemb- no skupino fosilov. S pomočjo fosilnih najdb paleontologi razlagajo pretekle klimatske in okoljske razmere, biolo- gi pa proučujejo evolucijske procese, a več o tem v nadaljevanju. OSNOVNA ZGRADBA IN RAZVOJ Večina danes živečih dvoklopnikov je ve- likih od pol milimetra do milimetra in pol, najdemo pa tudi izrazito velike vrste, ki dosegajo tudi tri centimetre ali več. Izra- zito majhni predstavniki so pogosti v pod- zemnih vodah. Še posebej drobni so tisti, ki živijo v medzrnskih prostorčkih pro- dnih nanosov, kot je rod Mixtacandona. Dolžina nekaterih predstavnikov tega rodu ne dosega niti pol milimetra. Gi- gantizem se je razvil v primeru globoko- morskih planktonskih vrst. Najbolj znan je rod Gigantocypris, čigar ime namiguje na njegovo izstopajočo velikost, ki za več kot petdesetkrat presega velikost pred- stavnikov iz podzemnih voda. Velikost, pa tudi oblika in druge značilnosti lupi- nice, so pomembni taksonomski znaki dvoklopnikov. Seveda pa brez vpogleda v podrobnejšo zgradbo okončin ne gre. Pre- prosto telo je namreč opremljeno z dvema paroma anten, dvema paroma obustnih okončin (mandibula, maksila), tremi pa- ri zelo raznoliko oblikovanih okončin, na zadnjem delu telesa pa je lahko razvita tudi furka ali uropod. Okončine se lahko po obliki ter opremljenosti s ščetinami, dlakami in drugimi izrastki močno raz- likujejo med družinami in rodovi. Spolni aparat je zapleten in pri samcih vključuje zelo opazne mišične črpalke, imenovane zenkerjev organ, ki se uporabljajo za pre- nos sperme do samice. Tudi penis je za- pleteno zgrajena struktura, katere zgrad- ba je pri nekaterih rodovih pomemben taksonomski znak. Samičini spolni organi so običajno sestavljeni iz para zaobljenih lopatic (lobulov), v katerih sta odprtini vagine in jajcevodov. Dvoklopniki imajo nepopolno preobraz- bo, običajno z osmimi razvojnimi fazami in eno odraslo fazo. Prvi prostoživeči sta- dij, ki se izleže iz jajčeca, ima le antene in sprednjo čeljust ali mandibulo, med razvojem se razvijajo dodatne okončine (srednja in zadnja čeljust, noge, furka). Razvoj do odraslega stadija traja od ene- ga do petih mesecev, odvisno od vrste in okoljskih razmer, predvsem temperature. NEKAJ MALEGA TAKSONOMIJE Razred dvoklopnikov, ki naj bi bil na podlagi ugotovitev molekularnih analiz polifiletski, uvrščamo v skupino rakov (Crustacea). V nadaljevanju se delijo na dva velika podrazreda, eden – Myodoco- pa – vključuje izključno morske vrste, s slabo kalcificiranimi lupinicami in osmi- mi do devetimi pari okončin, medtem ko je drug podrazred – Podocopa – evolu- cijsko in ekološko zelo raznolik. Običaj- no imajo predstavniki te skupine sedem parov okončin. Tukaj je izredno vrstno bogata naddružina Cypridoidea, z vrsta- mi, ki pretežno naseljujejo celinske vode, nekatere pa najdemo tudi v brakičnih in morskih vodah. Zanje je značilno, da je en par močno preoblikovanih nog postal del obustnega aparata (t.i. maksilipedij), le en par je namenjen hoji, medtem ko je zadnji par namenjen čiščenju (t.i. čistilna noga). Vrstno manj bogata je naddružina Cytheroidea s tremi pari nog za hojo, ki Shematski prikaz zgradbe telesa predstavnika ene izmed vrstno najbolj bogatih in najbolj pogostih skupin dvoklopnikov – naddružine Cypridoidea. Ta skupina vključuje tudi vrsto Candona candida – eno izmed redkih vrst s slovenskim imenom. Boris Sket jo je poimenoval bela fižolčica. (ilustracija: Živa Kocman) oko čistilna noga prva antena sprednja, srednja in zadnja čeljust furka hodilna noga druga antena 9 združuje morske in celinske vrste ter vse- buje tudi zajedavske družine. Naddruži- na Darwinuloidea je zastopana izključno v celinskih vodah, predstavniki imajo le dva para nog za hojo, prvi pa je preobli- kovan in del obustnega aparata. Bralcem, ki jih podrobneje zanima taksonomija, priporočam ogled spletne strani ostrako- loga Robina J. Smitha (zapisana v zadnjem okvirju), ki deluje v okviru japonskega Muzeja jezera Biwa in je opremljena z bo- gatim slikovnim gradivom. VELIKA DIVERZITETA DVOKLOPNIKOV IN NJIHOVIH ŽIVLJENJSKIH OKOLIJ V morjih in oceanih naseljujejo dvoklo- pniki tako dna plitvih morij, kot tudi naj- globljih oceanov, ali pa tvorijo številčne populacije v planktonu. Nekatere vrste, kot zgoraj omenjeni Gigantocypris, živijo v hladnih, več tisoč metrov globokih oce- anskih vodah. V morjih in oceanih so do sedaj opisali preko 11.000 vrst, od tega jih je večina bentoških, le okoli 200 vrst je planktonskih. V celinskih vodah dvoklo- pniki najpogosteje rijejo po dnu ali plava- jo med gosto zarastjo vodnega rastlinja. Do sedaj so v celinskih vodah našteli oko- li 2.330 vrst. Zaradi sposobnosti tvorje- nja trpežnih, na sušo odpornih jajčec so pogosti v vodah, ki se občasno presušijo. Veliko vrst, ki naseljujejo ribnike, kale ali druge stoječe in počasi tekoče vode, ima široko ekološko nišo in so kozmopo- litsko razširjene. Primer takšne vrste je Cypridopsis vidua. Zanimiva življenjska okolja so globoka starodavna jezera, v naših koncih Ohridsko jezero, pa seveda slavna jezera: Bajkalsko, Tanganjiško, Ti- tikaka in Biwa. Bajkalsko jezero, ki je naj- globlje in staro okoli 25 milijonov let, je z 2.500 vrstami vroča točka biodiverzitete, od tega je preko 200 vrst dvoklopnikov. Bajkal je tudi jezero z izjemnim številom endemičnih vrst. V primeru dvoklopnikov je v Bajkalskem jezeru endemičnih 90 % vseh prisotnih vrst. Nekatere vrste zelo uspešno naseljujejo podzemne vode. Najdemo jih v podze- mnih tokovih rek, stalnih lužah v jamah, pogosto pa naseljujejo tudi medzrnske prostorčke v podzemnih vodah aluvial- nih vodonosnikov. Izviri so življenjska okolja, kjer najdemo tipične izvirske vr- ste, prilagojene na stalne temperature in hitrejši vodni tok. Primer takšne vrste je Cavernocypris subterranea. Seveda pa so prebivalci izvirov tudi podzemne vrste, ki jih vodni tok prinese na površje, kjer so sposobne tvoriti obstojne populacije. Nedavne najdbe navajajo dvoklopnike tu- di iz vlažnih kopenskih habitatov, kot so mahovi ob slapovih ali vlažni listni opad. Velika skupina dvoklopnikov se je specia- lizirala v zajedavce. Vsaj 200 vrst zajeda potočne rake, postranice in enakonožce. Vsaj toliko, verjetno pa precej več, kot je trenutno živečih vrst, je tudi že izumrlih. Najstarejši najdeni fosili dvoklopnikov so po ocenah stari med 443 in 485 milijonov let, torej iz obdobja ordovicija. Filogenet- ske analize ocenjujejo, da so dvoklopniki še starejši, da so bili prisotni že 542 mili- jonov let nazaj, v obdobju kambrija. V tem dolgem obdobju se je po ocenah razvilo in potem tudi izumrlo od okoli 10.000 pa vse do nekaj čez 50.000 vrst. DVOKLOPNIKI V SLOVENIJI Trenutno je v Sloveniji po seznamu iz leta 2012 bilo znanih 61 vrst dvoklopnikov. Ta seznam je bil ob koncu tega leta (2022) v reviji Natura Sloveniae že posodobljen na 70 vrst, vendar je še vedno precej ne- popoln. Na zastarelem Rdečem seznamu ogroženih sladkovodnih nižjih rakov je navedenih 5 vrst dvoklopnikov. Rdeči se- znam nujno potrebuje posodobitev z vi- dika poimenovanja vrst, taksonomskega uvrščanja, pa tudi z vidika sodobnih po- datkov razširjenosti. Dve vrsti z rdečega seznama sta po novem sinonima, nekate- re vrste so uvrščene v druge rodove, na seznam bo treba dodati še na novo najde- ne endemite in druge vrste ter posodobiti kategorije ogroženosti v skladu z najno- vejšimi podatki. Za vrste z Rdečega seznama avtorja stro- kovnih podlag za rdeči seznam, ki so bile objavljene daljnega leta 1992, navaja- ta, da imajo verjetno širše areale, kot je navedeno v strokovnih podlagah. Njune navedbe so se izkazale za resnične. Raz- iskave v zadnjih 20 letih so pokazale, da je Typhlocypris cavicola eden izmed po- gostejših prebivalcev kraških podzemnih voda JZ Slovenije, Fabaeformiscandona aemonae pa je zelo pogosta v podzemnih vodah aluvialnih vodonosnikov v pore- čju reke Save. Za ti vrsti, tako kot za ve- liko drugih podzemnih vrst, obstaja mo- žnost, da gre za kriptične vrste, torej za Cavernocypris subterranea je skoraj prozoren, ploščat in podolgovat dvoklopnik z očmi. Lahko bi rekli, da je vrsta prehodna oblika med tipični- mi podzemnimi vrstami brez pigmenta in oči ter površinskimi vrstami, ki so opremljene z dobro razvitimi očmi in ponavadi obarvane. (foto: M. Kuntner) Velikost, oblika lupinice, površina, ki je lahko ornamentirana, luknjičasta ali popolnoma glad- ka, odlačena ali ne – vse to so pomembni takso- nomski znaki dvoklopnikov. Vpogled v podrobno strukturo lupinice je najnatančnejši s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa. Vsi trije prikazani primerki so podzemne vrste, najdene v Sloveniji. (foto: Z. Samardžija) Cypridopsis vidua je zelo pogost v manjših, s hra- nili bogatih stoječih celinskih vodah. Prepoznamo ga po značilnih lisah. Vrsta je kozmopolitsko raz- širjena. (foto: M. Kuntner) Typhlocycpris cavicola je značilen predstavnik medzrnskih, pa tudi kraških podzemnih voda, trikotne oblike, brez oči in brez pigmenta. Poja- vlja se po celotnem dinarskem predelu Slovenije. Trikotna oblika je najverjetneje prilagoditev na življenje v kanalčkih med drobnimi zrni sedimen- tov. (foto: M. Kuntner) 100 μm 100 μm100 μm 250 μm 200 μm 100 μm 10 skupek morfološko podobnih, a genetsko različnih vrst. Tovrstne domneve bo v prihodnosti seveda treba preveriti s so- dobnimi molekularnimi pristopi. Avtorja strokovnih podlag za Rdeči seznam pri- poročata, naj se vrste s seznama zavaru- jejo preko zavarovanja kraškega površja in podzemeljskih vod pred onesnaženjem ter naj se še posebej varujejo tipske loka- litete. Kot zanimivost naj omenim, da je na tipski lokaciji Krška jama, od koder je leta 1935 Klie opisal vrsto Typhlocypris cavicola, vrsta letos poleti preverjeno še bila prisotna v substratu podzemnega je- zera, v preteklih letih pa tudi v izviru, ki priteče iz jame. Letos je izvirski potoček presahnil, tako da so se te populacije ver- jetno umaknile globlje v prod ali pa nazaj v jamo. Poleg obstoječih tipskih lokalitet, ome- njenih v strokovnih podlagah Rdečega seznama – Podpeške in Krške jame –, je bila leta 1994 opisana še ena nova vrsta za znanost: Cypria bicolor, kar dodaja na seznam tipskih lokacij tudi izvir Ižice (Iščice) na Igu. Vrsta je trenutno sloven- ski endemit. Nove vrste za znanost (opis čakata vsaj še dve) so bile odkrite tudi v kraškem izviru Lipnik v dolini Radovne pri Bledu. V izviru smo odkrili novo vrsto za znanost, ki ima najverjetneje popula- cije v kraškem vodonosniku Pokljuke, v predelu, kjer se voda s površine steka v globlje predele, ki so stalno zapolnjeni z vodo. Ob visokih vodostajih Radovne smo v izviru redno opažali tudi drugo še neo- pisano vrsto, za katero predvidevamo, da naseljuje medzrnski vodonosnik Radovne ali pa celo kraški vodonosnik Mežaklje. Opazili pa smo tudi prehodne oblike med tema dvema vrstama. Dosedanja opaža- nja odpirajo številna zanimiva vprašanja o razširjanju vrst v podzemnih vodah in procesih speciacije. ZGODOVINA RAZISKAV DVOKLOPNIKOV Prva omemba dvoklopnikov v literaturi sega že v leto 1746, torej v Linnejeve ča- se. Takrat je bila objavljena prva ilustra- cija fosilnega dvoklopnika. Leta 1802 je Latreille dal tej skupini rakov ime Ostra- coda, najbolj intenzivno opisovanje novih vrst pa je v Evropi potekalo v drugi polo- vici 19. stoletja. Zapisi iz naših krajev niso zaostajali. Prvi je že iz leta 1882, ko nem- ški zoolog Gustav Joseph iz Podpeške ja- me omenja opažanje podzemne vrste dvo- klopnika, ki je podobna vrsti Cyclocypris ovum. Slovenske podzemne vode so v tem obdobju raziskovali predvsem zoologi nemškega rodu, poleg G. Josepha še Otto Schmeil, Gustav Wilhelm Müller in Walter Klie. Slednji je obiskal Podpeško, Postojn- sko in Krško jamo ter s teh lokacij opisal 4 nove vrste za znanost. V letih po drugi svetovni vojni je podatke o dvoklopnikih v Sloveniji beležil makedonski zoolog Tra- jan Petkovski, velikokrat v sodelovanju z Borisom Sketom. Petkovski je leta 1994, skupaj s Claudom Meischem, iz izvira Iži- ce opisal zgoraj omenjeno vrsto Cypria bicolor, ki je slovenski endemit. Osebke je ulovil B. Sket. V 70. letih je v naše kraje zašel tudi avstrijski zoolog romunskega rodu Dan Danielopol. Prvi seznam vrst za Slovenijo, ki je vseboval 47 vrst, sta leta 1996 sestavila angleški in slovenski zoo- log Hugh Griffiths in Anton Brancelj. Nov zagon terenskih raziskav dvoklopnikov se je začel leta 2002 z evropskim projektom PASCALIS, kjer so bile na območju podze- mnih voda Krima in južnega obrobja Lju- bljanskega barja najdene številne nove vrste za Slovenijo, pa tudi za znanost. Z nadaljnjimi raziskavami kraških in med- zrnskih vodonosnikov in izvirov ter z rednimi dogodki BioBlitz Slovenija, ki se odvijajo od leta 2017, avtorica prispevka na seznam vrst redno dodajam nove vrste za Slovenijo, kar nekaj novih vrst za zna- nost pa še čaka na opise. POGLED V GEOLOŠKO PRETEKLOST Ker so lupinice dvoklopnikov grajene iz mineralnih snovi, večinoma iz magnezije- vega kalcita, so se ohranile skozi različna geološka obdobja in so ena izmed naj- številčnejših skupin fosilov členonožcev, ki so preživeli vseh pet velikih globalnih izumrtij. Verjetnost najdb z ohranjenimi mehkimi deli osebkov je precej manjša, Notranjost Krške jame, kjer je leta 1935 Klie opisal novo vrsto za znanost Typhlocypris cavicola. Vrsta je bila najdena v jezeru na koncu jame, kot tudi v lužicah neposredno ob jezeru. Te živali imajo raje dno, kjer je prisoten pesek, ne pa mulj. (foto: D. Tome) V izviru Iščice (Ižice) je bila opisana nova vrsta za znanost: Cypria bicolor, ki je trenutno slovenski ende- mit. Žal od leta 1985 vrsta kljub preverjanju ni bila več najdena na tej lokaciji. Morda zaradi korenitih posegov človeka v ta habitat, ki je umeščen v središču Iga? Vrsta zaenkrat tudi ni najdena nikjer drugje v Sloveniji. (foto: D. Tome) 11 saj morajo za ohranjenost mehkega tkiva v okolju vladati posebne razmere. Zato je bilo v zadnjih dvesto letih paleontoloških raziskav objavljenih samo 33 primerov, kjer so se med fosilizacijo ohranili tudi mehki deli dvoklopnikov. Vsaka tovrstna najdba je seveda zelo odmevna. Primer takšne najdbe je odlično ohranjen samec iz zgodnjega paleozoika (nekje okoli 425 milijonov let nazaj) v Veliki Britaniji (He- refordshire), ki je bila objavljena v reviji Science leta 2003. S pomočjo tega odkri- tja so ugotovili, da evolucija skupine dvo- klopnikov, ki je vezana na morska okolja (podrazred Myocopoda), teče zelo počasi, saj je najden primerek izjemno podoben svojim živečim sorodnikom, ki še vedno živijo v podobnih morskih okoljih. Zelo odmevna je bila tudi najdba iz New Yorka v ZDA, kjer so našli ohranjene primerke iz še starejšega obdobja, 450 milijonov let nazaj. Iz najdbe se je dalo razbrati, da je ta, še neopisana vrsta dvoklopnika, že imela razvito strategijo skrbi za zarod, ki se je obdržala do danes. Fosilne najdbe dvoklopnikov so izjemno pomembne za razlago evolucijskih proce- sov, uporabljajo pa se tudi v stratigrafskih raziskavah, kjer proučujejo zaporedje in starost plasti v zemeljski skorji. Zelo po- membne so tudi v paleoekoloških raziska- vah, kjer si z njimi pomagajo pri razume- vanju paleoklimatskih in paleoekoloških razmer. Osrednji pristop pri teh raziska- vah je proučevanje sedimentnih profilov, kjer na istih vzorcih izvedejo širok nabor analiz, od izotopskega datiranja do pre- gleda prisotnih fosilov. Na podlagi sestave fosilne združbe in prisotnih indikatorskih vrst je mogoče oceniti, ali je bilo okolje to- plejše ali hladnejše, slano ali manj slano, ali je šlo za plitva ali globlja morja ali je- zera. Za tovrstne raziskave je namenjenih veliko sredstev, velikokrat s ciljem najti nove plasti, kjer se nahaja nafta ali druga fosilna goriva. Zanimivo je, da sta paleontologija in bio- logija preučevali dvoklopnike neodvisno druga od druge več kot dvesto let. Prvi fo- silni dvoklopnik je bil narisan leta 1746, podobno so bili prvi živeči dvoklopniki opisani s strani biologov okoli leta 1770. Šele dvesto let kasneje, konec 50. let 20. stol., je ameriški znanstvenik Pokorny povezal sistematiko fosilnih in recentnih vrst v enoten klasifikacijski sistem. Nekaj let kasneje, leta 1963, pa so se paleon- tologi in biologi prvič srečali na skupni mednarodni ostrakološki konferenci v Neaplju v Italiji, kjer so začeli izmenjevati svoje ugotovitve in opažanja. Mednaro- dna srečanja se od takrat dalje odvijajo vsaka štiri leta, letošnja, hibridna konfe- renca je bila izvedena v Lyonu v Franciji. Ključne teme letošnje konference so bile, podobno kot prejšnja leta, stratigrafske raziskave, s pomočjo katerih so poskušali razumeti podnebne in okoljske spremem- be v različnih predelih sveta in v različnih geoloških obdobjih, raziskave, s katerimi so iskali razlage za množična izumrtja, taksonomske revizije fosilnih in recen- tnih dvoklopnikov, pojavljanje invazivnih vrst, filogenetske raziskave, ter raziskave dvoklopnikov kot indikatorjev današnjih okoljskih sprememb in človekovih vpli- vov. Izredno prodorno je bilo predavanje an- gleškega ostrakologa Davida Horna, ki se je vprašal, ali je poznavanje trenutnih raz- mer in ekoloških potreb dvoklopnikov res pravi ključ do razlage okoljskih razmer v preteklosti. Za te namene je analiziral podatke o razširjenosti modelne, splo- šno razširjene vrste Cytherissa lacustris v Severni Ameriki, Evropi in Aziji ter jih primerjal s podatki o fosilnih najdbah iz pleistocena. Ta vrsta danes velja za pre- bivalca globokih, hladnih jezerskih voda, v pleistocenu pa za indikatorja hladnega podnebja. Je bentoška vrsta, ki ima naj- raje muljasto podlago. Pri rekonstrukciji paleookolja predvidevajo stabilnost niš pri C. lacustris, to pomeni, da predposta- vljajo, da so njene ekološke preference od pleistocena do danes ostale enake. Kraški izvir Lipnik v dolini Radovne pri Bledu se napaja iz obsežnega kraškega zaledja Pokljuke, vanj pa občasno, ob visokih vodostajih pritekajo tudi podzemne vode iz medzrnskega vodonosnika Radovne, ki so povezane tudi s kraškim vodonosnikom Mežaklje. V izviru smo odkrili vsaj dve novi vrsti za znanost. (foto: N. Mori) Vzorčenje dvoklopnikov v stoječih vodah je razmeroma enostavno, saj se živali zadržujejo med vodnim rastlinjem ali pa rijejo ali plavajo pri dnu. (foto: D. Tome) 12 Biologi pa vemo, da so tudi v primeru recentnih vrst ekološke niše lahko raz- lične na različnih geografskih področjih. Podobno opažajo pri C. lacustris, kjer re- centne populacije velikokrat najdejo tudi v plitvih predelih jezer ob obali. Paleo- stratigrafske analize sedimentnih profi- lov pa velikokrat navajajo prisotnost te vrste dvoklopnika v fosilnih združbah, ki so interpretirane kot slane, jezerske ali pa tudi rečne. Postavi se vprašanje, ali to po- meni ekološko labilnost vrste ali pa priso- tnost kriptičnih (skritih) vrst. Če je tako, kakšne so potem posledice za razlago in rekonstrukcije paleoklime, ki temeljijo na predpostavkah o ekološki stabilnosti vrst skozi čas? EVOLUCIJSKI ŠKANDAL Veliko populacij dvoklopnikov v celin- skih vodah sestavljajo samo samice, ki se razmnožujejo deviškorodno (parteno- genetsko). Velikokrat gre za primer, kjer je večina populacij deviškorodnih, le na izbranih geografskih lokacijah prihaja do razvoja samcev in spolnega razmnoževa- nja. Na splošno naj bi pretežno nespolno razmnoževanje vodilo do izginotja vrste, kar pa se ni zgodilo v primeru naddru- žine Darwinuloidea. Ta naddružina vse- buje le nekaj vrst v celinskih vodah, med njimi tudi vrsto Darwinula stevensoni. Zanjo je do nedavnega veljalo, da se iz- ključno deviškorodno razmnožuje že več kot 200 milijonov let, od nastanka vrste naprej. Da gre torej za domnevni primer starodavne aseksualne linije oziroma za evolucijski škandal, kot ga je poimenoval biolog Maynard Smith leta 1986. Kljub pogostemu in številčnemu pojavljanju v fosilnih najdbah za to vrsto nikoli ni bil najden samec; podobno velja za recentne populacije. Opažanje je potrdil tudi pre- gled parov kromosomov, katerih sestava nakazuje zelo dolgo odsotnost mejoze. Podoben pojav so do sedaj opazili le pri kotačnikih in pršicah. Teorijo starodav- ne aseksualne linije pa je omajala najdba nove vrste iz naddružine Darwinuloidea na Japonskem, kjer je R. J. Smith poleg številnih samic nove vrste Vestalenula cornelia po večjem številu vzorčenj našel tudi posamezne samce. Teorija evolucij- skega škandala je zato trenutno v procesu preverjanja, vendar ta skupina še vedno velja za primer starodavne linije, kjer je nespolno razmnoževanje izrazito prevla- dujoče. VZORČENJE IN DOLOČEVANJE Vzorčenje dvoklopnikov je v celinskih vo- dah razmeroma preprosto. Potrebujemo ročno mrežo, ki pa mora imeti manjše luknjice, kot jih ponavadi uporabljamo za ulov drugih vodnih živali. Najbolj ustre- zna je 100-mikronska mreža, tako ujame- mo tudi najmanjše predstavnike dvoklo- pnikov. V stoječih vodah vlečemo mrežo med vodnim rastlinjem, če želimo ujeti plavajoče (planktonske) vrste. Po dnu lo- vimo vrste, ki živijo med zrnci sedimen- ta ali pa plavajo pri dnu. V tekočih vodah uporabimo metodo »brcanja«, kjer z nogo mešamo sediment, da živali vstopijo v vo- dni stolpec, vodni tok pa jih nato prinese v ročno mrežo, ki jo imamo nastavljeno pod mestom »brcanja«. Več živali bomo našli na predelih, kjer ni zelo hitrega toka, v zatokih, kotanjah, zajezitvah. Podobno pridemo do vrst v jamskih okoljih. V izvi- rih lahko uporabimo daljše lovilne mreže, ki jih nastavimo v ustju izvira za določeno število ur. Tako ujamemo živali, ki jih pri- nese vodni tok iz podzemlja. Najtežje je vzorčiti medzrnske vodonosnike in prodi- šča. Plitvejše sloje lahko vzorčimo s tako imenovano metodo Karaman-Chappuis, kjer v prod skopljemo luknjo, počakamo, da se nateče dovolj vode, ki jo nato prefil- triramo. S prenosno cevjo in pnevmatično črpalko, ki je na koncu naluknjana, lahko pridemo do vzorcev tudi do dveh metrov v produ. Ta metoda se po dveh francoskih raziskovalcih imenuje metoda vzorčenja Bou-Rouch. Za globlje predele medzrn- skih vodonosnikov uporabimo obstoječe vodnjake, ki jih lahko vzorčimo z mrežo, če so dovolj široki, v nasprotnem primeru pa s filtriranjem prečrpavane vode. Vzorce fiksiramo s 70-% etanolom, v la- boratoriju jih pregledamo pod lupo z vsaj 10-kratno povečavo. Pri odbiranju dvo- klopnikov uporabljamo kapalko ali zanko, da ne poškodujemo lupinic. Za nadaljnje določevanje je treba pridobiti podatke o dolžini, višini in širini lupinice, preveriti, ali desna lupinica prekriva levo ob robo- vih ali obratno. Lupinico nato razpremo in za določitev do vrste podrobneje po- gledamo še mehke dele telesa. NEVIDNA BIODIVERZITETA NA KVADRAT Letošnja osrednja tema dneva voda, ki ga vsako leto praznujemo 22. marca, je bila podzemna voda, s sloganom »naredimo Medzrnske habitate na prodiščih rek lahko enostavno raziščemo z metodo Karaman-Chappuis. V prod skopljemo luknjo, počakamo, da se nateče dovolj vode, nato jo prefiltriramo preko 100-mikronske mre- žice. Več podzemnih vrst bomo našli na dolvodnih predelih prodišč, kjer je običajno večji vpliv podzemne vode. (foto: D. Tome) Globlje v prod lahko pridemo z uporabo prenosne votle cevi, ki je na koncu preluknjana. Po zabijanju cevi do izbrane globine (A) s pnevmatično črpalko načrpamo vodo (B) in jo prefiltriramo preko ročne mreže. Ta metoda se imenuje metoda Bou-Rouch. (foto: D. Tome) A B 13 LITERATURA IN DODATNO BRANJE: Griffiths H.I., Brancelj A. (1996): Preliminary list of freshwater Ostracoda (Crustacea) in Slovenia. Annals for Istrian and Mediterranean studies 9: 201–210. Meisch C. (2000): Freshwater Ostracoda of western and central Europe. Heidelberg: Spektrum Akademischer Verlag, 522 str. Meisch C., Smith R.J., Martens K. (2019): A subjective global checklist of the extant non-marine Ostracoda (Crustacea). European Journal of Taxonomy 492: 1–135. Mori N., Meisch C. (2012): Contribution to the knowledge on the distribution of recent free-living freshwater ostracods (Podocopida, Ostracoda, Crustacea) in Slovenia. Natura Sloveniae 14: 5–28. Mori N., Šalamun A. (2022): An updated checklist of the extant freshwater ostracods (Podocopida, Ostracoda, Crustacea) of Slovenia. Natura Sloveniae 24(2): 5–18. Sket B., Brancelj A. (1992): Rdeči seznam ogroženih sladkovodnih nižjih rakov (Entomostraca: Anostraca, Cladocera, Copepoda, Ostracoda) v Sloveniji. Varstvo narave 17: 165–172. Sket B., Gogala M., Kuštor V. (2003): Živalstvo Slovenije. Tehniška Založba Slovenije, Ljubljana, str. 195 Siveter D.J., Sutton M.D., Briggs D.E.G., Siveter D.J. (2003): An ostracode crustacean with soft parts from the Lower Silurian. Science 302: 1749–1751. Smith R.J.: Ostracod Research at the Lake Biwa Museum, Japan. https://www.biwahaku.jp/smith/index.html. Tanaka G., Farrell C.Ú., Martin M.J., Siveter D.J., Briggs D.E.G. (2014): Exceptionally preserved 450 million-year-old Ordovician ostracods with brood care. Current Biology 24: 801–806. nevidno vidno«. Nevidna je tudi biodiver- ziteta organizmov, ki jih s prostim očesom težje opazimo, nevidna na kvadrat pa je takšna biodiverziteta, kadar je skrita v podzemlju. Za razumevanje razširjenosti in poznavanje biodiverzitete tako vrstno bogate skupine, ki zahteva dobro takso- nomsko znanje, je potrebnega veliko tru- da. Naj nas trud, potreben za spoznavanje te biodiverzitete, ne odvrne od tega, da bi takšno biodiverziteto raziskovali, pa tudi varovali. ŠE NEKAJ ZANIMIVOSTI IZ BIOLOGIJE DVOKLOPNIKOV Vode, ki občasno presušijo, ob ponovnem zalitju z vodo hitro oživijo. Dvoklopniki so poleg drugih nižjih rakov med prvimi kolonizatorji teh voda. Razlog za tako hitro kolo- nizacijo so odporna jajčeca, ki lahko preživijo več let na suhem in ob prvem omočenju »oživijo«. Norveški zoolog G. O. Sars, ki je deloval ob koncu 19. stoletja, se je na podlagi tega pojava domislil izvirnega »terenskega vzorčenja«, tako navaja R. J. Smith na spletni strani Muzeja jezera Biwa. Sars je prosil ljudi z drugih koncev sveta, Avstralije, Južne Afrike, da so mu po pošti pošiljali sedimente presušenih rek ali ribnikov. Po nekaj tednih namakanja teh sedimentov je uspel vzgojiti žive populacije dvoklopnikov. Številne med njimi so bile nove vrste za znanost, ki jih je uspešno opisal. Kljub temu da dvoklopniki živijo v vodah, so osvojili tudi zračni medij. No, vsaj posre- dno. Odporna jajčeca, ki ostajajo v presušenih vodah, veter dviga v zrak in prenaša, lah- ko tudi na daljše razdalje. Pri zračnem potovanju pa so dvoklopnikom v pomoč tudi ptice. Med hojo in prehranjevanjem v vodi se na ptičje noge oprimejo jajčeca ali pa tudi že izleženi osebki, skupaj s ptico odpotujejo do sosednje mlake ali pa tudi precej dlje. Po kopnem jim pomagajo dvoživke ali druge manjše živali, katerih se tudi oprimejo in jih izkoristijo za transportno sredstvo. Zaradi tvorjenja odpornih jajčec in omenjenih mehanizmov »potovanja« oziroma razširjanja so številni dvoklopniki kozmopoliti. Raziskovalci so ugotovili, da dvoklopniki preživijo, tudi če so pojedeni. Opazili so, da je četrtina vseh predstavnikov vrste Cypridopsis vidua, ki so jih pojedle ribe, preživela pot skozi prebavni trakt. Kako jim je to uspelo? Lupinico so nepredušno zaprli in ribji prebavni sokovi niso mogli opraviti svoje naloge. Ena izmed najnovejših objav pa je pokazala, da je dvoklopnike mogoče naučiti odzivanja na svetlobne dražljaje, tako da sledijo barvni svetlobi do vira hrane. Očitno se te drobne živali odločajo na podlagi vizualnih dražljajev. Z drugimi besedami, svetloba oblikuje njihovo vedenje, saj ob prisotnosti prave barvne svetlobe plavajo dlje. Še več zanimivosti o dvoklopnikih najdete na spletni strani Muzeja jezera Biwa (https://www.biwahaku.jp/smith/index.html). Vzorčenje dvoklopnikov v izviru Iščice (Ižice) z vodno mrežo. (foto: D. Tome) 14 Prisotnost, predvsem pa širjenje na- lezljivih bolezni postaja v času global- nega povezovanja ljudi in dobrin vse večja težava za prebivalstvo po vsem svetu. Edinstveno skupino povzročite- ljev bolezni med porajajočimi se gro- žnjami tvorijo arbovirusi, kot so viru- si denga, zika, virus rumene mrzlice, virus Zahodnega Nila, chikungunya, flebovirusi itd., in nekateri zajedavci, kot so lišmanija, plazmodiji ipd. Zaradi širjenja njihovih prenašalcev imajo ve- lik širitveni potencial, zato zapolnjuje- jo nove ekološke niše in imajo izjemno velik vpliv na javno zdravje. V zadnjih letih smo priča pojavljanju po- rajajočih se patogenov (na novo odkritih povzročiteljev ali že znanih patogenov, ki se pojavljajo na novih področjih ali v novih vrstah) na novih območjih, kjer jih pred tem nismo poznali. Vzrok je komple- ksna mreža prepletajočih se dejavnikov, ki so posledica neprestanega spreminja- nja okolja in podnebja ter povečane mo- bilnosti ljudi in živali. Zato je potreben enoten pristop k raziskavam porajajočih se patogenov in njihovih prenašalcev ter vzpostavitev občutljivih nadzornih siste- mov. Sodelavci Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univer- ze v Ljubljani, Oddelka za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in Prirodoslovnega muze- ja Slovenije smo združili moči in tri leta sodelovali v ciljnem raziskovalnem pro- gramu (CRP) Vzpostavitev monitoringa prenašalcev vektorskih bolezni v Sloveniji, ki so ga financirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slove- nije, Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za okolje in prostor. V projektu smo se osredotočili na dve skupini prenašalcev vektorskih bolezni, komarje in peščene muhe, ki za ljudi predstavljajo ene najne- varnejših skupin prenašalcev. Obolevnost in smrtnost zaradi povzročiteljev bolezni, ki jih prenašajo, grozita skoraj polovici svetovnega prebivalstva. Monitoring komarjev in peščenih muh kot prenašalcev vektorskih bolezni Besedilo: Tea Knapič, Katja Adam, Vladimir Ivovič, Nataša Knap, Miša Korva, Katarina Resman Rus, Jana Šušnjar, Jana Mlakar, Tomi Trilar in Tatjana Avšič Županc Cilj projekta je bil popisati vrste komarjev in peščenih muh, ki so prisotne v Slove- niji, opredeliti razširjenost in številčnost avtohtonih in tujerodnih vrst ter prido- biti podatke o prisotnosti ali odsotnosti virusnih in zajedavskih patogenov, ki jih prenašajo. Pridobljeni podatki so ključno prispevali k razumevanju epidemiološke slike porajajočih se patogenov v Sloveniji in njeni okolici ter pripomogli k razvoju na področju raziskav medsebojnih vpli- vov med prenašalci, patogenimi mikro- organizmi in okoljem. Hkrati smo o pri- sotnosti patogenih mikroorganizmov v prenašalcih obveščali epidemiologe ter s tem pripomogli k učinkovitemu načrtova- nju javnozdravstvenih ukrepov. KOMARJI Poznamo približno 35.000 vrst komarjev (Culicidae). Večina jih živi v tropskih in subtropskih krajih, prilagodljivost pa jim je omogočila, da so poselili tudi območja vse do arktičnega kroga. So žuželke s po- polno preobrazbo, s štirimi razvojnimi stopnjami: jajčece, ličinka, buba in od- rasla žival. Večinoma se odrasli komarji prehranjujejo z rastlinskim sokom in nek- tarjem, vendar te snovi samicam ne zado- ščajo za razvoj jajčec. Potrebne beljakovi- ne in druge snovi dobijo s sesanjem krvi vretenčarjev, predvsem sesalcev, pa tudi ptic, plazilcev in nekaterih dvoživk. Kma- lu po parjenju samice spremenijo vedenje in začnejo iskati vretenčarskega gostite- lja, kjer bodo dobile prepotrebno kri za razvoj jajčec. Po obroku krvi samica po- išče vodo, primerno za odlaganje jajčec, izbira pa je od vrste do vrste zelo različna. Samice nekaterih avtohtonih vrst izbirajo večje stoječe vode, samice tigrastega ko- marja (Aedes albopictus) pa potrebujejo le deciliter vode. Jajčeca samice običajno odložijo na površino vode. Pri vrstah iz rodov Culex in Culiseta so zlepljena sku- paj v nekakšne splave, samice ostalih vrst Samica tigrastega komarja (Aedes albopictus) med sesanjem krvi na enem izmed toplokrvnih gostiteljev. (foto: Tomi Trilar) Arbovirusi so raznolika skupina viru- sov, katerih življenjski krog je vezan na členonožce, ki jih z vbodom ali ugrizom prenesejo na človeka ali druge vre- tenčarske gostitelje. Izraz arbovirusi izhaja iz angleščine in je okrajšava za arthropod-borne virus, kar pomeni vi- rus, ki se prenaša s členonožci. Arbovi- rusi povzročajo širok spekter bolezni, tipska vrsta je virus klopnega menin- goencefalitisa. Najpogostejši prenašal- ci arbovirusov iz debla členonožcev so klopi, komarji in peščene muhe. 15 pa jih izlegajo posamič na vodno rastlinje ali v neposredno bližino vode. Življenjska doba odraslih samic je v povprečju okoli enega meseca, v tem obdobju pa lahko jaj- čeca odložijo večkrat, od 50 do 500 jajčec naenkrat. Za vsako generacijo odloženih jajčec potrebujejo nov obrok krvi in tako lahko med različnimi gostitelji prenašajo povzročitelje bolezni. PEŠČENE MUHE Peščene muhe ali flebotomine (Phleboto- minae) uvrščamo v družino metuljastih mušic (Psychodidae). Prepoznamo jih po značilni drži dlakavo obrobljenih kril, ki jih med počitkom držijo pokončno v obli- ki črke V, in izredno dolgih tankih nogah, ki so daljše od dolžine žuželke. Opisanih je več kot 950 vrst in so razširjene po vsem svetu. Glede na razširjenost jih lah- ko v grobem razdelimo na peščene mu- he Starega sveta (rodova Phlebotomus in Sergentiomyia) ter Novega sveta (rodovi Lutzomyia, Brumptomia in Warileya). V Evropi so vrste, ki so pomembni prenašal- ci patogenov na ljudi, omejene predvsem na suha območja, kot je Sredozemlje, če- prav novejše raziskave kažejo na njihovo širjenje na sever Evrope. Peščene muhe so žuželke s popolno pre- obrazbo, svoj življenjski cikel pa odvisno od vrste in okolijskih razmer zaključijo v enem do treh mesecih. Odrasle samice odložijo približno 30–70 jajčec v manj- ših serijah na vlažne površine, bogate s hranilnimi snovmi (prst, živalski izločki), nikoli pa v vodo. Ličinke se prehranjujejo z organskimi snovmi. Preden se zabubijo, si poiščejo suho okolje. Po dveh do treh tednih se iz bube izleže odrasla žival. Ak- tivne so predvsem ponoči, od mraka do zore, čez dan se skrivajo in počivajo v bolj hladnih in vlažnih okoljih, zato jih največ najdemo v skednjih, jamah, drevesnih vdolbinah, zidovih in špranjah. Njihovo proučevanje je oteženo zaradi nepozna- vanja življenja odraslih osebkov podnevi in velikih težav pri iskanju ličink. Pozna- ne so kot prenašalci zajedavca lišmanije, prav tako pa prenašajo tudi številne ar- boviruse. Mehanizem prenašanja je po- doben kot pri komarjih. Večji del življenja se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, sa- mice pa za razvoj jajčec potrebujejo krvni obrok in zato aktivno iščejo toplokrvne živali. POTEK VZORČENJA Vzorčenje smo izvajali po celotni državi. Določili smo 165 mest vzorčenja, ki smo jih izbrali tako, da smo pokrili čim več ži- vljenjskih okolij, kjer bi potencialno lah- ko pričakovali komarje in peščene muhe. Osredotočili smo se na mesta, kjer smo pričakovali večje število prenašalcev, npr. v bližini živali (koz, ovc, kuncev, kokoši, konjev) ali v bližini stoječih vod. Vzorčenje komarjev smo razdelili v tri glavne kategorije: vzorčenje odraslih osebkov, ličink in jajčec. 1) Za vzorčenje odraslih komarjev smo uporabili metode lova s pastmi. Od aprila do konca oktobra smo na izbranih mestih enkrat mesečno postavili 226 pasti in jih po 24 urah po- brali. Ker so komarji pozimi manj aktiv- ni, smo v zimski sezoni (od novembra do marca) število mest vzorčenja omejili na 23, na katerih smo postavili 46 pasti. Za lov smo uporabili tri različne tipe pasti, s katerimi se lovi predvsem odrasle sami- ce, in sicer pasti tipa CDC Light Miniature Trap in BG Sentinel ter pasti za lov gravi- dnih samic (namenjene lovu samic, ki od- lagajo jajčeca). 2) Vzorčna mesta s stoječo vodo v bližini pasti za lov odraslih živali smo pregledali še za morebitno priso- tnost ličink komarjev. 3) Lov komarjev s pastmi, predvsem tujerodnih invazivnih vrst, je lahko manj uspešen, ker za razvoj ličink uporabljajo umetne zadrževalnike vode, lahko tudi zelo majhne. Zato smo na določenih mestih, kjer smo pričakovali tujerodne vrste komarjev, uporabili pasti za jajčeca, t. i. ovitraps, ki posnemajo me- sta za odlaganje jajčec teh vrst. Pri peščenih muhah lahko vzorčimo sa- mo odrasle živali, saj ličinke, ki so v or- ganskem substratu (v hlevih, kurnikih ali zajčnikih), zelo težko najdemo. Vzorčenje aktivnih osebkov je precej podobno vzor- čenju komarjev s svetlobnimi pastmi tipa CDC Light Miniature Trap, le da gre za ne- koliko drugačno izbiro življenjskih okolij, ki pa se v delu lahko pokriva s komarje- vimi. Po končanem terenskem delu smo na- brane vzorce v čim krajšem času določi- li do vrste. Ulovljene odrasle smo že na terenu zamrznili na suhem ledu, ličinke komarjev pa smo shranili v alkoholu. Do- ločanje komarjev je lahko sila zahtevno, nekateri morfološki znaki za razlikovanje med vrstami se med transportom hitro poškodujejo in določitev do vrste je tako skoraj nemogoča. V teh primerih smo si pomagali z metodo barkodiranja DNK, da smo posamezne osebke lahko določili do vrste. Težavno je tudi določanje peščenih muh, saj je nujno pripraviti mikroskopske preparate, da lahko na podlagi zunanjih spolnih organov samcev in semenskih mošnjic (spermateka) samic določimo vrste. Past za lov odraslih komarjev in peščenih muh tipa CDC Light Trap, ki kot vabo uporablja lučko in CO2, ki se sprošča v okolje med taljenjem suhega ledu iz termovke. (foto: Tea Knapič) Past za lov predvsem tujerodnih vrst komarjev tipa BG Sentinel. Kot vaba se uporablja poseben atraktant, zraven pasti pa smo dodali še termov- ko s suhim ledom za privabljanje tudi drugih vrst komarjev. (foto: Tea Knapič) Komarji zimo preživijo kot jajčeca, ki so dormantna, ali kot hibernirajoči odrasli osebki. V stanju hibernacije prezimuje- jo samice nekaterih vrst iz rodov Culex, Culiseta, Anopheles in Uranotenia. Samci jeseni po parjenju poginejo, samice pa se skrijejo v drevesne dupline, brloge, jame ali pod lubje. S pridom izkoriščajo tudi človeška bivališča in hleve. Tako zaščite- ne pred mrazom prezimijo do pomladi. V času začasne otoplitve lahko hiberna- cijo prekinejo in izletijo po obrok krvi, s katerim tvorijo nove zaloge energije za nadaljevanje hibernacije. 16 ODKRILI TUDI NOVE VRSTE ZA SLOVENIJO Tri leta terenskih vzorčenj so za nami, se- daj pa nas čaka še nekaj zimskih mesecev za natančen pregled in obdelavo rezulta- tov ter pisanje zaključkov in smernic, ka- ko nadaljevati. V nadaljevanju podajamo nekaj dosedanjih ugotovitev, predvsem o ulovljenih odraslih komarjih in peščenih muhah. Skupno smo ujeli 84.806 osebkov odra- slih komarjev. Največ v poletni sezoni 2021, kar 35.325. Visoko število gre pripi- sati predvsem ugodnim vremenskim raz- meram za razvoj komarjev v tistem letu. Visoke dnevne temperature že v aprilu in obilje deževja so nudili idealne pogoje za hiter razvoj ličink predvsem dveh avtoh- tonih vrst, rečnega poplavnega komarja (Aedes sticticus) in nižinskega poplavnega komarja (Ae. vexans), ki sta vezani na po- plavna območja rek in poplavne ravnice. Za primerjavo, v sušnem letu 2022 smo z enakim naporom vzorčenja ujeli »le« 21.460, v letu 2020 pa 27.897 osebkov odraslih komarjev. Vrstno najbogatejše območje z 20 zabele- ženimi vrstami komarjev je bilo območje Kopra, kar je povsem pričakovano, saj so v Slovenski Istri pogoji za njihovo aktiv- nost ugodnejši, hkrati pa oblica različnih vodnih in kopenskih življenjskih okolij nudi ugoden prostor za razvoj različnih vrst komarjev. Med najpogostejše ulovljene vrste lah- ko uvrstimo avtohtone rečnega poplav- nega komarja, pepelastega komarja (Ae. cinereus) in nižinskega poplavnega ko- marja ter kompleks navadnega komarja (Culex pipiens s. l.). Tudi invazivni tigrasti komarji so predstavljali velik del skupne- ga ulova, kar 13 % od vseh vrst. Regijsko smo največje število odraslih ko- marjev ulovili na območju SV Slovenije, predvsem v okolici Ledavskega jezera in Murske šume, kjer mrtvice in poplavne ravnice predstavljajo ugodno življenjsko okolje za razvoj prej omenjenih močvir- skih vrst. Vse ulovljene odrasle komarje smo do- ločili in dodali v vzorec za nadaljnje vi- rološke analize. S pomočjo določevalnih ključev in barkodiranja DNK smo sku- pno določili 35 vrst komarjev. Tako smo seznam vrst komarjev v Sloveniji dopol- nili z osmimi novimi avtohtonimi vrsta- mi – Anopheles hyrcanus, An. daciae, Ae. detritus, Ae. pulcritarsis, Ae. communis, Ae. rusticus, Ae. pullatus in Orthopodomyia pulcripalpis. Zaradi nekaterih nejasnosti, ki nam jih ni pomagalo razrešiti niti do- ločanje z barkodiranjem, pa pričakujemo, da bomo v prihodnje seznam vrst komar- jev dopolnili še s kakšno novo avtohtono vrsto za Slovenijo. Peščene muhe so se začele pojavljati v bolj toplem delu leta, od maja do oktobra. Skupno smo na 80 mestih vzorčenja ulo- vili 1.446 živali. Kot je bilo pričakovano, je gostota populacij največja v Primor- sko-notranjski in Goriški regiji, kjer smo zabeležili prisotnost 4 vrst (Phlebotomus papatasi, P. neglectus, P. perniciosus in P. mascittii) in ulovili največ peščenih muh. Na celinskih območjih, ki so pod večjim vplivom alpskega podnebja, smo ulovili le nekaj osebkov vrste P. mascittii, ki je zna- čilna za celinski del Srednje Evrope. Pole- ti 2022 je bilo število ujetih peščenih muh pričakovano bistveno višje v primerjavi z letom 2021, saj so bile vremenske razme- re zanje idealne (visoke dnevne in nočne temperature ter odsotnost padavin). Samica (levo) in samec avtohtonega nižinskega poplavnega komarja (Aedes vexans), ki je bila ena izmed najštevilnejših vrst v ulovu. (foto: Tea Knapič) Past za lov gravidnih samic, ki privablja oplojene samice, ki iščejo primerno mesto za odlaganje jajčec. V črni banjici je voda. Ko pride samica blizu, jo ventilator posrka v lovilno mrežico, iz katere ne more ven. (foto: Tea Knapič) 17 V vzorcih odraslih komarjev smo se z mo- lekularnimi analizami osredotočili na po- rajajoče se arboviruse (virusi Zahodnega Nila, usutu, chikungunya in sindbis) in medicinsko pomembne zajedavce (Dirofilaria repens, D. imitis, Plasmodium spp.), v vzorcih odraslih peščenih muh pa smo iskali RNK flebovirusov in DNK li- šmanij. V več vzorcih komarjev smo potr- dili prisotnost virusa usutu, ki je soroden virusu Zahodnega Nila, vendar pri ljudeh povzroča le blago bolezen ali pa okuž- ba poteka popolnoma brez simptomov. V peščenih muhah za zdaj nismo zazna- li patogenov. V času projekta v Sloveniji nismo dokazali bolezni pri ljudeh zaradi omenjenih patogenov, dobljeni rezultati prisotnosti virusov v komarjih pa so skla- dni z opazovanji obolevnosti ptic v naravi. Viruse kot so chikungunya in denga vsako leto dokažemo pri popotnikih. Popotni- ki pa so bili v preteklih letih v sosednjih državah (Italija, Hrvaška) pogosto izvor manjših ali večjih lokalnih avtohtonih izbruhov teh eksotičnih virusov. Točne rezultate o pojavljanju vrst in laboratorij- skih analizah bomo predstavili v strokov- nem članku. Ob zaključku prispevka ne moremo brez kančka nostalgije nad vsemi lepimi in včasih tudi malo manj lepimi spomini na prigode s terena ter iz laboratorija. Kljub izbruhu epidemije covida-19 in obre- menjenosti laboratorija z vzorci nam je uspelo sprotno delo z določanjem in ana- lizami vzorcev s terena. Domačini so nas na terenu v večini lepo sprejeli, marsikje so se spletla tudi prijateljstva. Kakšni babici smo polepšali dneve z mesečnimi obiski in kratkimi klepeti ob kavici, tudi štirinožni čuvaji so nas kmalu spoznali po avtu in prijazno pozdravili ob prihodu. Zgodb in nezgod se je v treh letih nabra- lo; od gumi defekta na začetnem terenu, nespodobnih povabil, posmeha in nena- zadnje tudi ukradenih pasti ter zvitih pla- tišč. Za konec pa še prijateljski nasvet: če na terenu zaradi udobja nosite prevelike hlače s širokimi hlačnicami, si čeznje po- vlecite nogavice. Modni guruji bodo zme- deno gledali za vami in se spraševali, ali uvajate nov trend, pomagalo pa vam bo tudi preprečiti obisk kakšnega nepova- bljenega gosta pod hlačnico. Eno od nas je namreč v hlačah obiskala kača. Za okužbe s patogeni, ki jih vse pogosteje zaznavamo tako v Sloveniji kot v Evropi, pred- stavljajo tujerodne invazivne vrste komarjev vedno večje tveganje. Mednje spadajo tudi pri nas prisotni japonski, korejski in tigrasti komarji. Japonski komar (Aedes japonicus japonicus) je lahko vektor japonskega encefalitisa v Aziji, lahko se okuži z virusom Zahodnega Nila in virusom lacrosse. V Evropi najverjetneje ni pomemben prenašalec medicinsko pomembnih patogenov. Korejski komar (Ae. koreicus) je endemičen na Ja- ponskem, na severu Kitajske, v Južni Koreji in na nekaterih območjih Rusije. V Evropi se je prvič pojavil leta 2008 v Belgiji, leta 2011 pa že v Italiji. Prvi podatki o pojavljanju komarja pri nas so iz leta 2015. Vrsta je prilagojena na mraz in naseljuje hribovita pre- dalpska območja. Njegova vloga pri prenosu vektorsko prenosljivih bolezni trenutno ostaja nejasna. V nasprotju z njima pa tigrasti komar (Ae. albopictus), ki se je močno razširil tudi v Sloveniji, dokazano prenaša celo vrsto za človeka nevarnih povzročiteljev bolezni, kot so rumena mrzlica, chikungunya, denga in zika ter dirofilarija. Komar izvira iz tropskih gozdov Jugovzhodne Azije in je trenutno uvrščen med 100 najbolj invazivnih vrst na svetu. Je izredno prilagodljiva vrsta, saj so jajčeca odporna na sušo, odrasli pa prilagojeni na mraz. Izkoriščajo različna območja razmnoževanja in imajo lahko 5–17 generacij na leto. Vse to jim omogoča prilagajanje urbanim okoljem in hladnejšim regi- jam, kar omogoča invazijo vrste po vsem svetu. Tujerodne vrste komarjev potrebujejo za odla- ganje in razvoj jajčec majhne količine vode, zato smo za vzorčenje teh vrst uporabili t. i. ovitraps pasti. (foto: Katja Adam) Krhke in drobne peščene muhe prepoznamo po značilni drži dlakavo obrobljenih kril pokončno v obliki črke V. (vir: Wikipedia, CDC/ Frank Collins) Komarji zaznajo prisotnost gostitelja preko povečane koncentracije ogljiko- vega dioksida, natančnejša prepoznava pa je odvisna od vonjev, ki jih gostitelj oddaja. Nova študija je pokazala, da so nekateri ljudje res bolj »dišeči«, kar je verjetno povezano z njihovim vonjem. Komarjem privlačne spojine so dolo- čene kisline, ki se pojavljajo v hidroli- pidnem sloju kože – tisti, ki jih imajo več, so bolj privlačni. Komarji se odzi- vajo tudi na telesno toploto, a zaenkrat še ni znano, ali je odziv neposreden ali pa toplota samo izboljša zaznavo CO2 in vonjav. 18 Iz terenske beležke v svet 50. IZDAJA REVIJE BOTANIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Revijo povzema: Tinka Bačič Slovenski botaniki smo se ob koncu leta 2022 razveselili jubilejne, 50. številke revi- je Hladnikia. Letos praznujemo 30 let, odkar je revija prvič izšla. V njej avtorji Špela Pungaršek, Jože Bavcon in Igor Dakskobler z izčrpnim pregledom bibliografije obele- žujejo 70-letnico dr. Nade Praprotnik, ki je kot kustodinja za botaniko 38 let delova- la v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Dominik Petko in Tinka Bačič pišeta o ponov- nem uspevanju podzemne detelje v Sloveniji. Andrej Podobnik poroča o podivjanem pojavljanju zvončičevke lobelije na Dolenjskem. O imenitni najdbi škorpijonastega mahu na Primorskem poročata Katarina Pegan in Simona Strgulc Krajšek, k pozna- vanju razširjenosti premalo znanega jetrenjaka vrste Fossombronia wondraczekii pa prispevajo mladi briologi Dren Dolničar, Žan L. Cimerman in Neža Kokalj. V rubriki Miscellanea obujamo spomine na dva tradicionalna botanična dogodka – Dan očarljivih rastlin in Wraberjev dan 2022. Hladnikia je prosto dostopna na spletni strani društva (https://botanicno-drustvo.si/publikacije/hladnikia). GLEJ, NETOPIR! – 19. ŠTEVILKA NETOPIRSKEGA BILTENA Revijo povzema: Nika Krivec Vabljeni k prebiranju nove številke biltena Glej, netopir!, ki jo je Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev izdalo v novembru. V njej so zbrani prispevki o pe- strem društvenem dogajanju v preteklem letu: o že tradicionalnih društvenih projektih, dogodkih v okviru Mednarodne noči netopirjev ter o raziskovalnih taborih in drugih te- renskih raziskavah. Ljubitelji malo drugačnih vsebin pa boste navdušeni tudi nad priliko o stvarstvu netopirja. 37. IZDAJA SLOVENSKEGA ODONATOLOŠKEGA BILTENA Revijo povzemata: Matjaž Bedjanič in Damjan Vinko Izšla je nova številka biltena Erjavecia, ki ga v Slovenskem odonatološkem društvu (SOD) redno izdajamo od leta 1995. Tokrat so uvodne strani posvečene spominu na očeta slo- venske odonatologije, izjemnega znanstvenika, svetovno odonatološko avtoriteto, ure- dnika in našega mentorja prof. dr. Boštjana Kiauto (1937–2022); med drugim prvič ob- javljamo njegove spomine na speleološko in naravovarstveno delovanje iz sredine 20. stoletja. Obširno povzemamo dogajanje na mednarodnem druženju odonatologov Evro- pe in sveta v okviru 6. Evropskega odonatološkega kongresa ECOO 2022, ki smo ga v SOD organizirali v Kamniku. Kot vedno tudi tokrat poročamo o zanimivih najdbah kačjih pa- stirjev in o pestrem dogajanju na številnih raziskovalnih taborih ter na društvenih teren- skih vikendih, ki so se odvijali širom po Sloveniji. Ne manjka tudi krajših odonatoloških drobtinic, v katerih se posvečamo redkim in ogroženim vrstam ali pa odstiramo nove zanimive aspekte iz življenja kačjih pastirjev. Bilten zaključujejo poročila o društvenih dogodkih in dodatek h gradivu za odonatološko bibliografijo Slovenije, ki šteje že preko 1.440 naslovov. Vse izdaje Erjavecie, z izjemo tekoče številke, ki bo prosto dostopna z zamikom, so v elektronski obliki objavljene na Digitalni knjižnici Slovenije (dLIB.si), člani društva pa jo prejmejo v tiskani obliki. Vabljeni k branju! Naslovnica 50. številke Hladnikie. Naslovnica 19. številke biltena SDPVN. Naslovnica 37. številke Erjavecie. Botanično društvo Slovenije 50 Ljubljana, november 2022ISSN 1318-2293 50 | 2022 VSEBINA: Špela pungarŠek, Jože Bavcon & Igor DakskoBler Bibliografija dr. Nade Praprotnik (ob njeni 70-letnici) DomInIk petko & tInka BačIč Podzemna detelja (Trifolium subterraneum L.) – ponovno najdena v Sloveniji Notulae ad floram Sloveniae Nova nahajališča Miscellanea 3 47 56 66 77 CONTENTS: Špela pungarŠek, Jože Bavcon & Igor DakskoBler Bibliography of Dr. Nada Praprotnik (on the occ sion of h r 70th anniv rsary) DomInIk petko & tInka BačIč Subterranean Clover (Trifolium subterraneum L.) – found again in Slovenia Notulae ad floram Sloveniae New localities Miscellanea SLOVENSKO ODONATOLOŠKO DRUŠTVO Verovškova 56, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Internet: http://www.odonatolosko-drustvo.si E-mail: nabiralnik@odonatolosko-drustvo.si ERJAVECIA številka 37 BILTEN 31.10.2022 izhaja enkrat na leto ISSN 1408-8185 uredil: Matjaž Bedjanič Prof. dr. Boštjan Kiauta (1937 – 2022) 19 30. LETNIK ZNANSTVENE REVIJE ACTA ENTOMOLOGICA SLOVENICA Revijo povzema: Andrej Gogala Acta entomologica slovenica je strokovno glasilo Slovenskega entomološkega društva Štefana Michielija in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). Revija izhaja redno od le- ta 1993, od leta 1995 dvakrat letno, ter objavlja izvirne znanstvene ali pregledne članke s področja entomologije. V celoti je dostopna na Digitalni knjižnici Slovenije in spletni strani PMS. Prva članka 30. letnika obravnavata prisotnost in vedenje metuljev v krajini, ki jo je preoblikoval človek. Pomen heterogene mozaične krajine za ohranjanje visoke pestrosti dnevnih metuljev v kulturni krajini na primeru Gorenje vasi v Poljanski dolini je prvi, drugi obravnava letalno vedenje gozdnega metulja velikega kresničarja (Neptis rivularis) v hišnih vrtovih. Vpliv vremenskih front na pojavljanje komarjev na osnovi 90-dnev- nega monitoringa in opazovanja vremena opisuje različno pojavljanje komarjev glede na vreme. Razširjenost dveh saproksilnih vrst muh trepetavk v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Srbiji predstavlja naslednji članek (sl. 1). Kemično sestavo gobastih žlez odraslih samcev ščurkov iz različnih mikrohabitatov osvetljuje sledeči. Zgodovino predstavlja članek o tridesetletnici Katedre za fiziologijo živali in etologijo Univerze v Mariboru. Številko zaključuje kratka navedba drugega najdišča hrošča gorskega mrharja (Silpha tyrolensis) pri nas. Druga številka letnika se začne s preglednim seznamom bolšic Slovenije in njihovim slo- venskim poimenovanjem. Redko vrsto vrečkarja Ptilocephala biroi na Velebitu na Hrva- škem z različnimi razvojnimi stopnjami predstavlja sledeči članek (sl. 2). Novo vrsto me- tulja alpskega macesnovega prelca na Hrvaškem, podvrsto Poecilocampa alpina canensis, predstavlja naslednji. Zadnji članek je spet zgodovinski. Predstavlja štiridesetletnico or- ganiziranega entomofavnističnega delovanja v severovzhodni Sloveniji. 24. LETNIK ZNANSTVENE REVIJE NATURA SLOVENIAE Revijo povzemata: Maja Zagmajster in Damjan Vinko Natura Sloveniae je osrednji slovenski znanstveni medij za sporočanje novih odkritij s področja floristike, favnistike in ekologije na podlagi terenskega dela. Objavlja prispevke z območja osrednje in jugovzhodne Evrope ter zapolnjuje vrzel v znanstveni literaturi s področja biodiverzitete in terenske biologije. Vsi prispevki gredo skozi strog recenzent- ski postopek, ki mora biti uspešno zaključen, da pride do končne objave. Revija objavlja znanstvene članke, kratke znanstvene vesti in terenske notice ter je prosto dostopna na http://web.bf.uni-lj.si/bi/NATURA-SLOVENIAE. V prvi od dveh številk leta 2022 se kar trije prispevki nanašajo na najdbe tujerodnih vrst pri nas. V prvem so predstavljene nove najdbe tujerodnega azijskega hrošča semenarja vrste Megabruchidius dorsalis v osrednji in jugovzhodni Sloveniji. Druga dva se nanašata na najdbe na zahodu države. V okolici Nove Gorice je bila potrjena prva naturalizirana populacija azijske praproti vrste Cyrtomium fortunei. V jezeru Vogršček v Vipavski dolini pa so med izlovom tujerodnih okrasnih gizdavk (Trachemys scripta) poleg rdečevratk (T. s. elegans) pri nas prvič opazili doslej še nezabeleženo podvrsto T. s. troostii. V obse- žnem prispevku beremo o raziskavi razširjenosti vidre (Lutra lutra) v Poljanski dolini. V kratki notici pa izvemo, da so raziskovalci prvič videli osebke belega (Proteus anguinus anguinus) in črnega (P. a. parkelj) močerila skupaj na istem izviru v Beli krajini – poprej je bilo njuno skupno pojavljanje nakazano le z analizo okoljske DNK iz drugega izvira. V drugi številki letnika je objavljen posodobljen celovit pregled vrst rakov dvoklopnikov (Ostracoda) v sladkih vodah v Sloveniji. Kar dva prispevka se tičeta kačjih pastirjev. V ob- sežnejšem so predstavljeni rezultati raziskave kačjih pastirjev v okolici Hotunij pri Poni- kvi na vzhodu države. Krajša terenska notica pa podaja novi lokalni opažanji ciklamnega telovnikarja (Trithemis annulata), ki se na novih lokacijah po Evropi izven znanega are- ala pojavlja najverjetneje zaradi podnebnih sprememb. Beremo lahko o študiji medvr- stnih odnosov šakala (Canis aureus) z drugimi mezokarnivori ob vabah na Ljubljanskem barju. Od tod je tudi prispevek, v katerem podajajo prve podatke o gostiteljskih vrstah mravelj strašničinega mravljiščarja (Phengaris teleius; sl. 3). In še o neobičajnih najdbah iz narave – kratka notica predstavlja dve najdbi dvoglavih kač na Hrvaškem, in sicer dvo- glave belouške (Natrix natrix) in smokulje (Coronella austriaca; sl. 4). Sveže prelevljeni samec vrečkarja Ptilocephala biroi. (foto: Jurij Rekelj) Gosenica strašničinega mravljiščarja (Phengaris teleius) v mravljišču mravlje Myrmica scabrinodis na Ljubljanskem barju. (foto: Barbara Zakšek) Dvoglava smokulja (Coronella austriaca), najde- na leta 2022 na Hrvaškem. (foto: Lucija Odobašić) Tipičen izgled (habitus): a) samca Milesia crabroniformis iz Pulja, Hrvaška, in b) samice M. semiluctifera iz Dugopolja, Hrvaška. (foto: Toni Koren) 1a) 1b) 3 2 20 Nekatere živali je v naravi zelo težko opazovati, predvsem tiste, ki so ak- tivne zgolj ponoči. Zato te živali lažje spremljamo posredno preko različnih znakov prisotnosti, pri čemer je prepo- znavanje stopinj pogosto prvi korak. V tokratnem določevalnem ključu pred- stavljamo stopinje nekaterih vrst glo- davcev, zajcev in ježev. V Sloveniji prosto živi približno 25 domo- rodnih in tujerodnih vrst glodavcev (red Rodentia) in po dve domorodni vrsti zaj- cev (red Lagomorpha) ter ježev (red Euli- potyphla). Stopinje živali iz družine miši, voluharic in hrčkov (družina Muridae) so večinoma zelo podobne in jih je med se- boj težko razlikovati, zato jih v ključu ve- činoma obravnavamo skupaj, vendar pa izpostavljamo nekaj vrst z značilnejšimi sledmi. Tako v pričujočem ključu predsta- vljamo sledi osmih vrst ali skupin glodav- cev, dveh vrst zajcev in skupaj obeh vrst ježev. Idealne stopinje večine obravnavanih vrst (brez zajcev) so sestavljene iz odtisov krempljev, prstnih blazinic, medprstnih osrednjih blazinic in petnih blazinic. Sto- pinje zajcev pa sestavljajo odtisi prstnih blazinic, blazinice stopala pa so v odti- su pogosto zabrisane. Pri odtisu prstnih blazinic so lahko vidne dlake, ki v celoti poraščajo blazinice prstov. Za stopinje glodavcev, zajcev in ježev je značilno, da je pogosto videti tudi odtis drobnih krempljev, vendar je to močno odvisno od podlage. Pri večini predstavljenih vrst so odtisi zadnjih nog bolj podolgovati kot pri sprednjih. Določanje stopinj glodavcev, zajcev in je- žev ni najpreprostejše, saj so si nekatere med seboj precej podobne, zato zahtevajo pozorno oko in tako lahko le redko dolo- čimo vrsto na podlagi zgolj enega odtisa. Pri sledenju moramo biti pozorni ne samo na obliko in velikost stopinje, temveč še na njihov medsebojni razpored in razda- ljo med posameznimi stopinjami (t. i. skok ali skupni odtis vseh štirih nog), na način premikanja živali, pa tudi na iztrebke in druge znake prisotnosti in pri tem upošte- Določevalni ključ: STOPINJE IZBRANIH VRST GLODAVCEV, ZAJCEV IN JEŽEV Besedilo: Rudi Kraševec, Petra Muhič in Primož Presetnik Ilustracije: Petra Muhič vati življenjsko okolje ter ekologijo vrste. Poleg tega je nujno tudi upoštevati vre- menske razmere, saj te določajo lastnosti sledi. Vsekakor pa vsem stezosledcem to- plo priporočamo uporabo in primerjavo različnih ključev ter v primeru nejasnih znakov zvrhano mero zadržanosti. Vendar, brez skrbi, nekatere vrste vseeno hitro prepoznamo, saj imajo nezamenljivo obliko stopala ali način premikanja. Npr. bober in nutrija imata med prsti plavalno kožico. Veverice in zajce izda že zapored- je odtisov sprednjih in zadnjih nog. Tudi velikostni razred stopinje nam je pogo- sto v pomoč pri določanju vrste. A, pozor, čeprav so v določevalnem ključu podane mere stopinj, so te le okvirne, saj je odtis lahko večji ali manjši, glede na različne dejavnike (npr. starost živali, podlaga, sta- rost stopinj, vreme). Nadalje nam življenj- sko okolje daje pomembne informacije, npr. stopinje vrst, ki živijo ob vodah, bo- mo našli ne le tik ob vodi, temveč tudi do nekaj 10 m stran. Nekaterih vrst ne bomo našli ob vodi, temveč le v visokogorju, npr. alpskega svizca in planinskega zajca. Na stopinje bomo najpogosteje naleteli v blatu ob različnih vodah, na poteh in grad- biščih ali pa v zimskem času v snegu. A ker polhi, ježi in alpski svizec zimo prespijo, bomo njihove sledi v snegu iskali zaman. Navadno bomo stopinje nekaterih manj- ših vrst glodavcev, kot so npr. miši, voluha- rice in veverica, težje opazili in jim sledili, saj se zaradi njihove majhne mase stopala manj odtisnejo v podlago. Zato je zimski čas za te vrste primernejši, saj se stopinje bolje odtisnejo v sneg, seveda če ni preveč pomrznjen. Običajno je hvaležno pregle- dovanje bregov pod mostovi, saj se pod to streho v finem blatu pogosto ohranijo tudi sledi najmanjših živali, pa še rastlinja ni, ki bi oteževalo sledenje. Stopinje glodavcev in ježev so sestavljene iz odtisov krempljev, prstnih blazinic, medprstnih osrednjih blazinic in petnih blazinic. Na sliki primer sledi zadnjega levega stopala polha. Beloprsi jež (Erinaceus roumanicus) je najpogo- stejši od naših dveh vrst ježev. (foto: Janez Tarman) kremplji prstne blazinice nadprstne osrednje blazinice petne blazinice 21 DOLOČEVALNI KLJUČ ZA STOPINJE IZBRANIH GLODAVCEV IN ZAJCEV TER JEŽEV Ilustracije niso v naravni velikosti. Uporabljene okrajšave: SN – sprednja noga, ZN – zadnja noga, š – širina, d – dolžina. 1A) Stopinje zadnjih nog s plavalno kožico in velike (sl. 1, 2). ………………........................................................................................................ 2 1B) Stopinje zadnjih nog brez plavalne kožice in različnih velikosti (sl. 3–9). …........................................................................................... 3 2A) Med vsemi prsti zadnje noge viden odtis plavalne kožice (sl. 1). SN: š = 4,5 cm, d = 5,5 cm; ZN: š = 10 cm, d = 15 cm. Sled repa je zelo široka. …………………........................................................................................................................... evrazijski bober (Castor fiber) 2B) Med prvim in drugim prstom zadnje noge ni odtisa plavalne kožice (sl. 2). SN: š = d = 6 cm; ZN: š = 7–8 cm, d = 12–15 cm. Sled repa je mnogo ožja. ……………..................................................................................................................... nutrija (Myocastor coypus) 3A) Žival skoraj izključno skaklja. Stopinje srednje velike ali velike. ………………........................................................................................... 4 3B) Žival se premika na pretežno drugačen način (hoja, občasni skoki ali sonožni poskoki). Stopinje srednje velike ali majhne. 6 4A) Skoki v obliki črke W (sl. 3). Zunanji in malo spredaj sta večji stopinji zadnjih nog, notranji in malo zadaj manjši stopinji sprednjih nog. Skoki oddaljeni 30–50 cm. Stopinje manjše (SN: š = 2 cm, d = 3–4 cm; ZN: š = 2,5–3,5 cm, d = 5–6 cm). Na sprednji nogi 4, na zadnji 5 prstov (sl. 3). Navadno v bližini dreves. …………………… navadna veverica (Sciurus vulgaris) 4B) Skoki v obliki črke Y (sl. 4, 5). Spredaj vzporedni in navzven obrnjeni stopinji zadnjih nog, zadaj zaporedni stopinji manjših sprednjih nog. Skoki lahko zelo blizu skupaj (< 0,5 m), pri begu lahko oddaljeni tudi več kot 2 m. Stopinje večje (SN: š > 3 cm, d > 5 cm; ZN: š > 3,5 cm, d > 6 cm). Na sprednji nogi 5, na zadnji 4 prsti (sl. 4, 5). Vsi odtisi prstov sprednje noge niso vedno vidni, pa tudi blazinice običajno niso vidne, ker jih prerašča dlaka (sl. 5). Pogosto je sled v obliki zank, večkrat prekrižana in živali se po njej lahko tudi vračajo. ……..…………................................................................................................................................................ 5 5A) Stopinje sprednje noge bolj okrogle, z bolj razmaknjenimi prsti (sl. 4). SN: š > 3 cm, d = 5–7 cm; ZN: š > 3,5 cm, d = 7–10 cm. Sled praviloma v višjih legah, okoli gozdne meje. …………………………............................................ planinski zajec (Lepus timidus) 5B) Stopinje sprednje noge praviloma bolj podolgovate, prsti bližje skupaj (sl. 5). SN: š > 3 cm, d = 5 cm; ZN: š > 3,5 cm, d = 6–12 cm. Sled praviloma na nižjih in ravnih ter odprtih legah, lahko tudi v gozdu. …… poljski zajec (Lepus europaeus) 6A) Stopinje srednje velike (SN: š > 3 cm; ZN: d > 5 cm). Sl. 6, 7. ……………...................................................................................................... 7 6B) Stopinje majhne (SN: š < 3 cm; ZN: d < 4,5 cm). Sl. 8, 9. ……………............................................................................................................... 8 Slika 1 Slika 3 ZN SN SN ZN SN 1. prst ni odtisa plavalne kožice 2. prst ZN ZN SN Slika 2 22 7A) Sled v bližini vode. SN: š = 3 cm, d = 3,5 cm; ZN: š = 5–6 cm, d = 6–7 cm. V stopinjah sprednje in zadnje noge pogost odtis togih dlak na zunanjem obrisu prstov. Število vidnih prstov v stopinji sprednje noge odvisno od kakovosti odtisa – 4 ali 5. Poleg stopinj pogosto viden vijugast odtis repa. Sl. 6. ……….…………………................................... pižmovka (Ondatra zibethicus) 7B) Sled v visokogorju, nad gozdno mejo in na planinskih pašnikih. SN: š = d = 3,5 cm; ZN: š = 4 cm, d = 5–8,5 cm. Pri odtisu sprednje noge vidnih 5 prstov. Odtisa repa ni. Sl. 7. ……………………......................................... alpski svizec (Marmota marmota) 8A) Pri popolnem odtisu sprednje noge vidnih 5 prstov (sl. 8). Stopinje majhne (š = 2,5–2,8 cm, d = 2,5–4,5 cm). Razkorak 15–25 cm. …………………................................................................................................................................................................ ježi (Erinaceus) 8B) V stopinji sprednje noge odtisi največ 4 prstov (sl. 9). Stopinje majhne ali zelo majhne (ZN: d = 1–4,5 cm). …………………….. 9 9A) Stopinje zelo majhne (š = 1,5–2,5 cm, d = 1–3 cm). Značilno je, da se premikajo v lahkem drncu ali pa s sonožnimi poskoki. …................……………… vse vrste polhov in vrste iz različnih rodov miši ter voluharic (brez podgan, pižmovk in hrčkov) 9B) Stopinje majhne (š = 1,5–3 cm, d = 1–4,5 cm). ……………….…………….....................................................................................................… 10 10A) Odtis repa dostikrat viden. Po vsej Sloveniji. ………........................................................................................................ podgane (Rattus) 10B) Odtisa repa ni. Okolica Središča ob Dravi. …….................................................................................….. veliki hrček (Cricetus cricetus) Slika 6 Slika 7 SN ZN ZN Slika 4 SN SN ZNZN Slika 5 SN SN ZN ZN prsti bližje skupaj SN Slika 8 Slika 9 ZN ZN SN SN 23 sprednja noga zadnja noga vrsta ali skupine vrst širina dolžina širina dolžina evrazijski bober 4,5 5,5 10 15 nutrija 6 6 7–8 12–15 navadna veverica 2 3–4 2,5–3,5 5–6 planinski zajec 3 5–7 3,5 7–10 poljski zajec 3 5 3,5 6–12 pižmovka 3 3,5 5–6 6–7 alpski svizec 3,5 3,5 4 5–8,5 sprednja noga zadnja noga vrsta ali skupine vrst širina dolžina širina dolžina ježi 2,5–2,8 2,5–4,5 2,5–2,8 2,5–4,5 polhi in ostali rodovi miši ter voluharic (brez podgan, pižmovk in hrčkov) 1,5–2,5 1–3 1,5–2,5 1–3 podgane 1,5–3 1–4,5 1,5–3 1–4,5 veliki hrček NN NN NN 2,5–4,5 OBIČAJNI RAZPONI MER STOPINJ V CENTIMETRIH (podatki veljajo za odrasle živali): PREGLED IZBRANIH VRST: EVRAZIJSKI BOBER (Castor fiber) Vrsta je vezana na vode. Njegove odtise stopinj in domovanja bomo najpogoste- je našli ob vodah, kjer raste mehkolesna obrežna vegetacija, iz katere si zgradi dom, t. i. bobrišče. Bobrišča imajo vhod pod vodno gladino. V bližini bobrišč navadno naletimo še na sledi hranjenja, tj. obglodana ali celo podrta drevesa. V Sloveniji je bober prisoten ob Savi, Krki, Dravi, Dravinji, Sotli, Muri, Kolpi in Lahinji. NUTRIJA (Myocastor coypus) Vrsta ni domorodna v Sloveniji in je bila vnesena zaradi proizvodnje krzna. Živi ob vodah, kjer bomo tudi našli njene sledi stopinj. Nutrija si v obvodno obrežje izkoplje rove. Vhodi so široki do 60 cm, od katerih pogosto vodi 40 cm široka stečina (tj. steza, po kateri hodi divjad). Poleg sledi stopinj pogosto naletimo na odtis repa. Prisotna je po večjem delu Slovenije, na Primorskem, Gorenjskem, Štajerskem, v Pomurju, Posavju, Zasavju in na Ljubljanskem barju. NAVADNA VEVERICA (Sciurus vulgaris) Splošno razširjena vrsta v Sloveniji, ki je vezana na drevesa. Najdemo jo tako v urbanih okoljih kot v strnjenih gozdovih. Svoje gnezdo iz vej, listov, lišajev ali lubja si splete na rogovili, ki meri v premeru 25–30 cm, ali pa v duplih dreves. Čeprav je samotarska žival, se lahko v zimskem času v gnezdih združuje v or- ganizirane socialne skupine. Evrazijski bober. (foto: Rudi Kraševec) Nutrija. (foto: Janez Tarman) Navadna veverica. (foto: Petra Muhič) DODATNO BRANJE: Brown R. W., Lawrence M. J., Pope J. (2004): Animals tracks, trails & signs. Hamlyn guide. Bounty books, Octopus Publishing Group Ltd., 320 str. Hecker F. (2007): Živalski sledovi. Založba narava, Olševek, Kranj, 139 str. (& Krofel M., Dodatek. 12 str.) Krofel M., Potočnik H. (2016): Stopinje in sledovi živali. Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, 256 str. 24 PLANINSKI IN POLJSKI ZAJEC (Lepus timidus in L. europaeus) Pri določanju njunih sledi si delno lahko pomagamo z življenjskim prostorom, vendar to ločevanje ni v celoti zanesljivo, saj se območji razširjenosti deloma prekrivata. Planinski zajec je razširjen v visokogorju Julijskih Alp, Karavank in Savinjskih Alp, Pohorja in Kozjaka. Proti jugu živi do Porezna, Jelovice in Ble- goša in proti vzhodu do Mozirskih planin. Živi v višjih legah na območju nad in okoli gozdne meje. Poljski zajec pa kljub svojemu imenu ne živi le na poljih, temveč v skoraj vseh življenjskih okoljih, najdemo ga tudi v urbanih središčih. V Dinarskem gorovju, kjer planinskega zajca ni, živi poljski zajec celo do gor- skih vrhov. PIŽMOVKA (Ondatra zibethicus) Pižmovka je največja voluharica, ki živi pri nas. Vrsta ni domorodna v Sloveniji, temveč izvira iz Severne Amerike. V Evropo je bila zaradi proizvodnje krzna vnesena v začetku 20. stoletja in se je k nam sama priselila iz Avstrije in Hr- vaške. Živi ob vodah, kjer bomo našli tudi njene sledi. V obrežne bregove si izkoplje rove, kjer domuje, lahko pa si zgradi dom iz trstičja, ki lahko v višino doseže 1 m. Tovrstne domove najdemo sredi vode, vhode pa imajo pod vodno gladino. V Sloveniji v nizkih gostotah poseljuje subpanonsko, preddinarsko in predalp- sko območje. ALPSKI SVIZEC (Marmota marmota) Nekoč v Sloveniji izumrl, sedaj je vrsta po več naselitvah mestoma prisotna na območju gorskih pašnikov in planin na višini med 800 in 2.200 m n. m. Živi v družinah, ki skupaj prebivajo v obsežnem sistemu rovov in si jih na zimo poste- ljejo s suho travo. Svizec je aktiven podnevi, ko ga lahko precej zlahka vidimo ali slišimo njegove opozorilne piske. Približno 8 mesecev na leto hibernira (od septembra/oktobra do aprila/maja). Najdemo ga v Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijskih Alpah in Karavankah. JEŽI (Erinaceus) Pri nas živita dve vrsti ježev, in sicer beloprsi (Erinaceus roumanicus) ter rja- voprsi jež (E. europaeus), njunih stopinj pa ne moremo razločevati. Oba se izo- gibata sklenjenih gozdov in močvirij. Stopinje bomo najpogosteje našli ob ro- bovih mešanih in listopadnih gozdov. Najdemo jih lahko tudi v kulturni krajini, blizu človeka, npr. v parkih, na vrtovih, ob mejicah in pod mostovi, pa tudi sredi naselij in večjih mest. Beloprsi jež je v Sloveniji splošno razširjen, rjavoprsi jež pa je pri nas na skrajnem vzhodnem robu razširjenosti in so posamične najdbe znane le v okolici Nove Gorice. Verjetno bi bilo znanih več najdišč, če bi se kdo zavzel in začel sistematično preverjati povožene ježe na Goriškem. Kaj res ni- mamo nobenega sesalcoslovca v tej pokrajini? Poljski zajec. (foto: Rudi Kraševec) Pižmovka. (foto: Janez Tarman) Alpski svizec. (foto: Miha Krofel) Beloprsi jež. (foto: Janez Tarman) 25 PODGANE (Rattus) Podgane spadajo v družino miši, voluharic in hrčkov. Danes so splošno razšir- jene v Evropi, a so bile v preteklosti prinesene iz Azije. Pri nas živita dve vrsti, in sicer črna podgana (Rattus rattus), ki je vezana pretežno na urbana okolja in bližino človeških bivališč, ter siva podgana (R. norvegicus), ki je bolj razširjena in jo lahko najdemo tudi v naravnih okoljih. Razširjenost obeh vrst je pri nas izven naselij slabo poznana, zato so zanesljivi podatki o pojavljanju podgan izven naselij še kako dobrodošli! VELIKI HRČEK (Cricetus cricetus) Srečen bodi, kdor bo pri nas odkril hrčka v naravi! Kajti ta je pri nas ali izumrl ali pa je izjemno redek. Vendar na sosednjem Hrvaškem, dokaj blizu meje, še obstajajo njegove kolonije, zato upanje ostaja. Posebno v okolici Središča ob Dravi in Obreža bodimo vsi zelo pozorni na znamenja njegove prisotnosti. Pod- nevi ga verjetno ne bomo zagledali, ker je bolj nočna žival in se skriva v brlogu, kjer tudi prespi zimo. Hrčki so samotarji in brloga ne delijo z drugimi, lahko pa na območju samca obstaja več brlogov samic. Brloge bi pričakovali na njivah (še posebno žit) in/ali ozarah (tj. travnat svet na koncu njive). Navadni polh (Glis glis). (foto: Petra Muhič) Navadna belonoga ali rumenonoga miš (Apodemus sylvaticus/flavicollis). Lo- čevanje med vrstama je brez meritev lobanje ali molekularnih analiz negoto- vo. (foto: Janez Tarman) Siva podgana. (foto: David Knez) Veliki hrček. (foto: Blaž Blažič) Gozdni voluharici (Clethrionomys glareolus). (foto: Simon Zidar) POLHI IN VRSTE RAZLIČNIH RODOV MIŠI TER VOLUHARIC (brez podgan, pižmovk in hrčkov) Gre za skupino večinoma manjših glodavcev pri nas. Vse te vrste za seboj puščajo majhne, med sabo zelo podobne si sledi, zato je ločevanje že na nivoju družin praktično nemogoče. V Sloveniji na njihove sledi naletimo v vseh letnih časih in v vseh življenjskih okoljih. Njihove stopinje najlažje opazimo v mehkem blatu ali snegu. 26 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije ČRNIKASTI PELIN Z EDINEGA NAHAJALIŠČA PRI NAS Besedilo: Špela Pungaršek Prof. Tone Wraber (1938–2010) je bil dolgoletni univerzitetni profesor botanike na Univerzi v Ljubljani, goreč naravovarstvenik ter avtor številnih znanstvenih in polju- dnih zapisov ter knjig o rastlinah, s katerimi je navduševal javnost in mnoge generacije botanikov. Že kot študent je honorarno delal na Zavodu za spomeniško varstvo in očeta Maksa Wraberja spremljal na terenskih ekskurzijah. Leta 1960 se je v Prirodoslovnem muzeju zaposlil kot kustos in pomagal prof. Cirilu Jegliču pri preurejanju Alpskega bo- taničnega vrta Juliana v Trenti, ki ga je muzej v upravljanje dobil leta 1962. Tega leta je prehodil tudi mnoge vrhove nad Trento, pogosto skupaj z Antonom Tožbarjem, Trentar- jem in prvim vrtnarjem v Juliani. V herbariju Prirodoslovnega muzeja Slovenije (LJM) se je ohranilo 64 herbarijskih pol Toneta Wraberja. Večino je nabral leta 1962, samo ne- kaj v obdobju med 1956 in 1961 ter eno polo leta 1964 v bližini Karlovca, kjer je služil vojaški rok. Njegove etikete so napisane v latinščini, nekatere so natipkane na tipkar- ski stroj, nekaj je napisanih ročno. Rastline je nabiral za muzejski herbarij (Herbarium Musei rerum naturalium Ljubljana). Leta 1968 je postal asistent v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani in obenem kurator univerzitetne herbarijske zbirke (LJU), zato muzejske ni več dopolnjeval. Herbarijske pole nam razkrijejo, katera nahajališča je leta 1962 obiskal. Julija je nabiral rastline v bližini Senožeč, na Grmadi nad Polhovim Grad- cem in na Šmarni gori. Prehodil je tudi greben med Stolom in Vajnežem ter na slednjem nabral seguierijevo zlatico (Ranunculus seguieri). Ob koncu julija je najverjetneje bival v Trenti, saj je rastline nabiral v okolici: na Krnu in Zgorelcu (vrh nad planino Zapotok), v Zadnji Trenti in Bavšici. Prav tako je Trento obiskal v začetku septembra in rastline nabiral na Vršiču, v Klužah in Pri Cerkvi (Trenta). Povzpel se je tudi čez Hribarice na Dolič in tam nabral modrikasti repnjak (Arabis caerulea). Kar dva dneva zapored se je povzpel na Morež nad Bavšico in vzpon slikovito opisal v Planinskem vestniku (št. 75/10). Tam je iskal črnikasti pelin (Artemisia atrata), ki ga je na tem nahajališču odkril bavarski botanik Otto Sendtner (1813–1859). Slednji je v obdobju 1841–1843 nabiral rastline za italijanskega botanika Muzia Tommassinija (1794–1879) in se povzpel na nekatere gore nad Trento. Na Morežu je prof. Wraber nabral še nekaj zanimivih rastlin: sivkasti šaš (Carex canescens), lučnikovolistni dimek (Crepis pyrenaica) in jacquinovo ločje (Juncus jacquinii). MORSKI PRAŠIČ (OXYNOTUS CENTRINA) Besedilo: Urška Kačar Prisotnost morskih psov v Jadranu nam vedno vzbudi pozor- nost, še zlasti ko gre za kakšno redko vrsto, kot je na primer morski prašič (Oxynotus centrina). Morski prašič je bentoški morski pes nenavadnega videza, ki izstopa z močno dvignjenim hrbtnim delom. Hrbtni plavuti sta visoki in imata bodico, analne plavuti nima. Na kratkem gobcu ima majhna usta in velike nosnice, oči ima velike. Telo je te- mno, rjavo sive barve, na bokih in na trebuhu pa ima morski prašič svetlejši vzorec. Hrani se z mnogoščetinci, raki, kostni- cami in jajci morske mačke (Scyliorhinidae canicula). Človeku ni nevaren. Vrsta je razširjena ob vzhodni obali Atlantskega oceana in v Sredozemskem morju, pogosteje opažena na vzhodnem delu. V Jadranskem morju se pojavi zelo redko. Morski prašič iz ihtiološke zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije je bil najden na Hrvaškem, pri Velikem Lošinju, in je v muzeju od leta 1898. Daroval ga je arheolog Alfonz Müllner (1840–1918), ki je v letih 1889–1903 deloval tudi kot kustos Kranjskega deželnega muzeja. Dermoplastika meri v dolžino 75 cm. Pri tej velikosti (66–75 cm) samice dosežejo spolno zrelost, samci pa pri velikosti 60 cm. Maksimalna izmerje- na dolžina morskega prašiča je 150 cm. Na rdečem seznamu IUCN ima morski prašič status ogrožene vrste, katere populacija se zmanjšuje. Največjo grožnjo predstavlja ribolov z bentoškimi vlečnimi mrežami, pri čemer je morski prašič večkrat žrtev prilova. Dermoplastika morskega prašiča je shranjena v ihtiološki zbirki Prirodoslovne- ga muzeja Slovenije pod inventarno številko PMSL-1101. (foto: Ciril Mlinar Cic) Nahajališče črnikastega pelina na Morežu je edino v Julijskih Alpah in eno redkih v Vzhodnih Alpah. Prof. Tone Wraber ga je tam nabral leta 1962, že prej pa ga je s te lokacije v Juliano prinesel Anton Tožbar. (foto: Martina Tekavec) 27 Pozno poleti in celo jesen lahko na robu grmovnatih nabrežij in vlažnih gozdov opazimo majhne modrovijolične zvezdaste cvetove (sl. 1, 2) in rdeče plodove (sl. 3), ki se obešajo na steblike in grme. To je grenkoslad, sorodnik paradižnika, krompirja in paprike. Vsi pripadajo družini razhudnikov (Solanaceae). V Sloveniji zelo pogosta, sicer pa skoraj po vsem svetu razširjena trajnica ima od 30 cm do 2 m dolgo steblo, ki je pri dnu olesenelo (sl. 4). Listi so jajčasti in raz- ličnih oblik, nekateri imajo v spodnjem delu eno ali dve stranski krpi, lahko pa so celi (sl. 5). Cvetovi so združeni v latasto razrasla obstranska socvetja (sl. 1), so zvezdasto razprti, kimasti, 5-števni in v spodnjem delu zrasli. Rumene prašnice so združene tesno ob pestiču in zato navidezno zrasle (sl. 2). Rastlina lahko hkrati cveti in plodi (sl. 6). Plodovi grenkoslada so bleščeče rdeče jagode (sl. 3), a naj vas ne zamika, da bi jih poskusili! Celotna rastlina je namreč strupena. Semena so velika okoli 1 mm in zavzemajo večino notranjosti ploda (sl. 7). Izraz dulcamara (sladko-grenko) se nanaša na sladko-grenak priokus ob žvečenju korenin in stebel. Nekatere dele so nekoč uporabljali v zdravilstvu (tradicional- no zunanje zdravilo za odrgnine in vnetja kože, proti revmatizmu in vročini ...). Rastlino še vedno uporabljajo v homeopatiji. Osebna izkaznica: GRENKOSLAD (Solanum dulcamara) V besedilu in s fotografijami predstavlja: Alenka Mihorič 1 4 6 5 7 2 3 28 Fotoživ Fotografirani hrošč predstavlja enega izmed le štirih do zdaj na Raduhi. Tako rod kot tudi vrsta ostajata znana le iz te jame, ki vključujejo močno podaljšane noge, tipalke, obustne okon- najdeni na globini 450 m – v ali v neposredni bližini t. i. jamske- nenavadno jamsko okolje. (foto: Teo Delić, 9. 8. 2022, Raduha) Navadno metuljčnico (Libelloides macaronius) mogoče na prvi pogled še najbolj spominja mrežekrilcev, ki so večinoma vezani na dre- nico lahko opazovali na odprtih traviščih, še nikih. (foto: Milan Cerar, 16. 6. 2022, Črnotiče) Razširjenost petelinčka (Zerynthia polyxena) v Sloveniji delno sovpada z razširjenostjo vinorodnih območij. Pete- linček se pri nas pojavlja v eni generaciji in prve odrasle osebke lahko opazimo že v marcu. Prav zato lahko opazu- jemo nenavadno kombinacijo metulja na snegu. (foto: Leon L. Zamuda, 10. 4. 2022, Rakitovec – ob poti na Kavčič) Skalno grozdičje (Ribes petraeum) je grm, ki raste med ruševjem v Alpah in na Snežniku. Ima previ- sna socvetja, ob koncu poletja pa razvije užitne rdeče jagode. (foto: Alenka Mihorič, 20. 6. 2021, Snežnik) 29 Brezklaso lisičje (Huperzia selago) je praprotnica iz skupine lisičjakovk, ki ne oblikuje trosnega klasa, ampak ima sporangije nameščene v zali- stjih zelenih listov. Vrsta je v Sloveniji zavarovana. (foto: Luka Pintar, 22. 8. 2015, Pokljuka) Močvirska prikrivalka (Mecostethus parapleurus) sodi med značilne kobilice mokrotnih travnikov. Je enostavno prepoznavna in pri nas ni zelo redka, čeprav je zaradi izsuševanja, intenzivnega gospodarjenja s travnimi površinami in preoravanja travnikov v njive koruze marsikje že izginila. (foto: Matjaž Bedjanič, 26. 8. 2021, Veliko Tinje na Pohorju) Svoje fotografije za naslednjo izdajo lahko pošljete do 15. aprila 2023 na bilten.trdoziv@gmail.com. najdenih osebkov vrste Petraphaenops unguiculatus, opisane leta 2020 iz Devettisoče jame zato lahko govorimo o endemitu Kamniško-Savinjskih Alp. Morfološke značilnosti rodu, čine ter zožen in podaljšan trup, govorijo v prid roparski naravi rodu. Vsi osebki so bili ga higropetrika –, iz česar sklepamo, da se vrsta prehranjuje z nevretenčarji, vezanimi na to uvrščamo med mrežekrilce, čeprav na metulja. Za razliko od drugih vesno vegetacijo, bomo metuljč- najpogosteje na suhih kraških trav- 30 INTERVJU: 15 let Kodeksa etike terenskega biologa Kodeks sta izbrskala in se tudi o njem pogovarjala: Damjan Vinko in Barbara Zakšek Poznate in ste seznanjeni s Kodeksom etike terenskega biologa, ki je bil ob- javljen leta 2007? Ker gre za načela, s katerimi bi morali biti seznanjeni vsi terenski biologi in ljubitelji narave, in ker so njegova razmišljanja brezčasna, ga na tem mestu poobjavljamo v izvirni obliki. Tudi z željo po razmisleku o nje- govi vsebini in morebitni potrebi po- sodobitve. Predvsem o njem sva se na kratko pogovarjala s tremi vključenimi v njegov nastanek, dr. Nejcem Joganom, dr. Klemnom Koseljem in dr. Tomijem Trilarjem. Nastanek Kodeksa etike terenskega biologa (v nadaljevanju: Kodeks) sega v leto 2000, ko so se na pobudo Nejca Joga- na in Klemna Koselja 9. februarja zbrali predstavniki favnističnih in florističnih društev ter nekateri drugi strokovnjaki na področju terenske biologije, da bi ustano- vili neformalno koordinacijo, v okviru ka- tere bi lažje enotno nastopali v javnosti in izmenjevali informacije. Rezultat srečanja sta bila tudi spletna lista NaturaSi (danes delujoča na naslovu naturasi@groups.io) in izražena potreba po nastanku etičnega kodeksa terenskega biologa. V nadaljnjih mesecih je Jogan na podlagi obstoječih kodeksov posameznih biolo- ških društev pripravil teze za razpravo o Kodeksu. Te so nato prevetrili 29. julija 2000 na Raziskovalnem taboru študentov biologije v Cerknem, kjer so na okrogli mizi sodelovali Nejc Jogan, Klemen Koselj, Rok Kostanjšek, Mladen Kotarac, Ivana Le- skovar, Aleksandra Lešnik, Griša Planinc, Katja Poboljšaj, Ali Šalamun, Tomi Trilar, Rudi Verovnik, Al Vrezec in desetine ude- ležencev tabora. Poleg izdelave kodeksa so se v razpravi razjasnjevale teme, kot so potrebe javnih zbirk bioloških podatkov, lastništvo podatkov, delovanje terenskih biologov idr. Kodeks, ki je celostno zajemal področje, ki ga zadeva, je ugledal luč sveta 7 let po pobudi zanj v reviji Natura Sloveniae (2/2: 63–65). Ta slovenska znanstvena revija s področja terenske biologije izhaja od le- ta 1999 in je prav tako en od rezultatov Raziskovalnih taborov študentov biologi- je. Trilar, avtor spremnega besedila obja- vljenega Kodeksa, je v zaključku le-tega zapisal, da naj bi Kodeks zavezoval »vse člane prostovoljnih ljubiteljsko-strokovnih društev, ki se ukvarjajo z naravo, ali univerzitetne diplomirane biologe, delujoče na terenu, katerim bi pomenil del moralne zaveze ob diplomi in vstopnico v stanovsko strokovno društvo«. Danes dodajamo še, da bi načela Kodeksa morali poznati in spoštovati vsi vključeni v preučevanje, ohranjanje in varstvo življa Slovenije. Enako kot seveda velja tudi za področne zakonske in druge predpise. Klemen, kako se spominjaš časov, v ka- terih je Kodeks nastajal? [KK] Na prelomu tisočletja so bili zanimivi časi. V bivši državi med študijem biologi- je tedenske in daljše terenske ekskurzije po zanimivih ekosistemih širše domovi- ne in vzhodnega bloka niso bile nobena Del mentorskega zbora na Raziskovalnem taboru študentov biologije – Cerkno 2000, kjer je 29. julija 2000 potekala okrogla miza, posvečena Kodeksu. Od leve proti desni: Tomi Trilar, Al Vrezec, Aleš Gergeli (vodja tabora), Nejc Jogan, Primož Presetnik, Ali Šalamun, Klemen Koselj, Griša Planinc, Janja France, Rudi Verov- nik in Rok Kostanjšek. (vir: zbornik tabora RTŠB – Cerkno 2000) Nabiranje bioloških vzorcev na terenu. (foto: Maja Puklavec) 31 redkost. Po osamosvojitvi se je geografski domet ekskurzij močno zmanjšal, stroški pa so se dvignili, tako da prav veliko te- renskega dela pri dodiplomskem študiju nisi izkusil. Nekaj čisto drugega pa so bili raziskovalni tabori, predvsem Razisko- valni tabor študentov biologije (RTŠB), ki se odvija od leta 1988 dalje. Tam si si res lahko nabral bogatih terenskih izkušenj in drugačnega znanja kot v okviru študija. Zelo pomembno pa je bilo, da si spoznal mnoge kolege in stkal prijateljstva z njimi. Tako so bili tabori tudi prostor za izmenje- vanje mnenj in idej. Iz skupin na taborih so se večinoma v drugi polovici 90. let iz- oblikovala društva. Vseeno pa smo ostali povezani med seboj. Kaj hitro smo ugoto- vili, da v tedanji družbi in javni razpravi našega glasu skoraj ni bilo. Ljudje niso vedeli, kako si lahko pomagajo z biologi, in si v glavnem tudi niso. Bojim se, da je še danes večinoma tako. Ko gre za pomemb- na vprašanja kulture, zdravstva, prava itd., širša javnost ve, na katero organizacijo se obrniti, pri vprašanjih s področja biolo- ških disciplin pa prepogosto ne. V neki meri smo za to krivi sami. Tudi takrat nas je to pestilo. Prihajalo je do tega, da so no- vogradnje umeščali na območja, za katera smo mi vedeli, da so vredna ohranjanja, država pa teh podatkov bodisi ni imela ali pa jih je ignorirala. Zveni znano? Kodeks je začel nastajati na podlagi se- stanka z namenom ustanovitve nefor- malne koordinacije, kjer bi strokovna društva lažje enotno nastopala v jav- nosti in izmenjevala informacije. So ta vprašanja in izzivi, ki si jih prej omenil, botrovali potrebi po Kodeksu? [KK] Zato smo se sestali. Želeli smo, da se informacije med nami hitro širijo, tako da se lahko nanje pravočasno in učinkovito odzovemo. Spomnim se, da smo kar dolgo debatirali o tem, da mora vsak, ki zve, da se pripravlja poseg, ki bi uničil ali ogrozil pomembno naravno dediščino, nemudo- ma obvestiti kolegice in kolege. Tudi za to smo ustanovili e-mail listo NaturaSi. Preko tega kanala smo hoteli pereče te- me prediskutirati in se poenotiti, preden bi šli z njimi v javnost. Če se ne motim, je na istem sestanku padla tudi ideja usta- noviti znanstveno revijo za objavo rezul- tatov terenskih raziskav. Iz tega je nastala Natura Sloveniae. Ena od tem na sestanku pa je bil kodeks etike terenskih biologov. Hoteli smo, da bi bile posledice našega dela za naravo najmanjše možne in da ne bi povzročali trajne škode ne le naravi, pač pa tudi kolegom, drugim soljudem in družbi. Zavedali smo se, da lahko sami bo- lje presodimo, kdaj delo terenskega biolo- ga ustreza takim kriterijem, kot denimo oblastì, ki ga ne poznajo tako podrobno. Zato smo pripravili splošna navodila, ki naj bi se jih držali poleg veljavnih pred- pisov. Osnutek in uvodne teze je pripravil Nejc Jogan, ki je bil pri tej temi najbrž naj- bolj zagnan. Potem pa smo o njih razpra- vljali na taboru v Cerknem, kjer je vsak udeleženec lahko doprinesel svojo točko v kodeks, če je bil dovolj prepričljiv. Raz- prava je bila kar burna in spomnim se, da so nekateri (nobenih imen) o točnih ube- seditvah posameznih točk razpravljali še dolgo po uradnem delu ... Po taboru smo kodeks na tej podlagi posodobili. Nejc, čemu sploh Kodeks, zakaj je bila potreba po njem? [NJ] Etični kodeksi, ki jih razvijejo posa- mezne stroke ali dejavnosti, so moralno zavezujoča pravila, ki uokvirjajo in usmer- jajo predvsem tista področja delovanja, ki se jim formalni predpisi izognejo ali pa so del »sivih con«. Po eni strani etični kodeks KODEKS ETIKE TERENSKEGA BIOLOGA DELO V NARAVI Vzorčenje: » glede na namen raziskave izberemo najmanj agresivno metodo, ki še omogoča zanesljivo določitev, » v primeru uporabe neselektivnih metod posredujemo nenamenoma nabrani material javnim zbirkam, » nabiramo le, kadar ocenimo, da je naravna populacija dovolj velika, in kadar material potrebujemo, pri tem upoštevamo redkost habitata in znano ogroženost skupine/vrste, » živali ubijemo čim hitreje (se na- tančno določi), » večje populacijske vzorce nabiramo le v izjemnih primerih in v zelo veli- kih populacijah, » na terenu si beležimo čimveč podat- kov in čimbolj natančno lokaliteto, » v primeru nepreverljivih podatkov (dokazni material ni uvrščen v zbir- ko) je bolje nič kot napačen podatek (podobno velja za objavo): zabele- žimo si to, kar lahko popolnoma zanesljivo določimo, zabeležimo si, kateri določevalni ključ smo upora- bili, » ob delu na terenu se trudimo, da ne uničujemo ali vznemirjamo drugih organizmov, » spoštujemo zasebno lastnino ze- mljišč in se z lastniki, če je le mogo- če, poprej dogovorimo. DELO DOMA Urejanje: » podatke hranimo v podatkovnih zbirkah, po možnosti dostopnih po različnih ključih, » nabrani material sproti etiketiramo in primerno prepariramo, » v primeru opustitve zbiranja mate- rial odstopimo javni zbirki (ali dru- gemu strokovnjaku), » material kritičnih skupin posredu- jemo v obdelavo specialistom, » pazljivo obdelujemo izposojeni ma- terial in ga v čim krajšem času vrne- mo lastniku, » vedno označimo revizijo in napove- mo, kje bodo rezultati objavljeni, » zbirko imamo urejeno standardno, » imetnik zbirke je dolžan poskrbeti za primerno vzdrževanje materiala v zbirki. Uporaba: » podatke posredujemo javnim podat- kovnim zbirkam v skladu z veljavno zakonodajo, » o najpomembnejših najdbah sproti poročamo v obliki objav, » kadar podatki drugega avtorja po- menijo bistven prispevek k članku, ga povabimo k soavtorstvu, » vsak avtor ima pravico do prodaje svojih podatkov, a na prvem mestu naj bodo naravovarstveni interesi, » pri naravovarstvenem vrednotenju se moramo zavedati kompleksnosti živega sveta in svojim podatkom ne smemo dajati prednosti pred podat- ki o drugih taksonomskih skupinah. Vzgoja: » nestrokovnjake vedno seznanimo s pomenom svoje stroke in raziskav, » javni nastop ali objava naj vsebuje naravovarstvene elemente, » svoje znanje korektno posredujemo zainteresiranim, pri čemer moramo poudarjati težavnost skupin in ne- rešeno problematiko, » mentorja (čeprav neformalnega) seznanjamo z načrtovanim strokov- nim delom in upoštevamo njegove nasvete, mentor pa skrbi, da deluje- mo v skladu s kodeksom. Organiziranost: » sodelujemo v strokovnih organiza- cijah, » lojalni smo svojemu društvu in pri javnem nastopanju izražamo svojo pripadnost. 32 omogoča bolj gladko in nekonfliktno so- delovanje, po drugi strani pa predvsem na našem področju poskuša zmanjševati negativne posledice, ki bi jih terensko raz- iskovalno delo lahko imelo za naravo kot objekt našega dela. O potrebi po takem ko- deksu smo začeli razmišljati, ko smo z zbi- ranjem izkušenj ugotavljali, da se pogosto preveč osredotočamo le na ozko vsebino lastnega raziskovalnega pristopa, ki mu dajemo absolutno prednost, ter se ob tem ne sprašujemo, kakšne so morebitne neželene posledice. V skrajnih primerih ta brezbrižnost pripelje do neposredne škode celo na preučevanih populacijah, še pogosteje pa »lomastenje« prizadene marsikaj drugega, kar ni ravno objekt na- še raziskave. Tomi, Kodeks je bil objavljen sedem let po pobudi za njegov nastanek. Je bil za to kakšen poseben razlog? [TT] Takšno je očitno stanje v naši stro- ki. V spremni besedi sem zapisal tudi: »Dopolnjene teze ‚kodeksa etike terenskega biologa‘ so, z vsemi nedorečenimi stvarmi vred, odprte za razpravo.« Kolikor je meni znano, dodatne razprave do danes ni bilo in tudi stanovsko društvo ali celo biolo- ška/naravovarstvena zbornica ni zaživela. Se je na področju, ki ga zajema Kodeks, kaj spremenilo v teh 15 letih? [NJ] Predvsem se je terensko biološko de- lo moderniziralo z uvedbo nekaterih čisto novih raziskovalnih metod, po drugi stra- ni pa se vsi skupaj vedno bolj zavedamo, da so se tudi predpisi, ki se teh vsebin ti- čejo, v tem času razvijali in izpopolnjevali, prav tako pa je vse več tudi formalnega nadzora nad temi predpisi. Vsebina ura- dnih predpisov, ki urejajo naše delovanje, seveda sama po sebi ni predmet Kodeksa, bi pa kazalo s tem v zvezi kodeks dopolni- ti v smislu: »Glede na področje, območje in specifiko načrtovanega raziskovalnega dela se predhodno pozanimamo, kakšni so pravno-formalni okviri, ki jih moramo pri delu spoštovati, ter v zvezi s tem pravoča- sno pridobimo ustrezna soglasja oziroma dovoljenja.« [TT] Petnajst let je bliskovito minilo, po drugi strani pa je to relativno dolga do- ba, ki je prinesla velik naravovarstveni napredek, tako v praksi kot v teoriji. V času snovanja kodeksa je v Sloveniji zelo napredovala naravovarstvena zakonoda- ja, obenem pa smo pripravili strokovne podlage za območja Natura 2000, jih ob uveljavljanju dokaj dobro obranili pred ekonomskimi apetiti in vstopili v evropski mehanizem Nature 2000, ki je med dru- gim prinesel tudi monitoringe območij, vrst in habitatnih tipov Nature 2000. In ravno na tem področju Kodeks potrebuje dodaten razmislek in nadgradnjo. Popol- noma mu npr. manjka tudi zaveza o upo- števanju veljavne naravovarstvene zako- nodaje in zaveza k pridobivanju dovoljenj, potrebnih za izvajanje terenskega dela na zavarovanih območjih in z zavarovanimi vrstami in habitati. So bila dovoljenja, potrebna za delo z zavarovanimi vrstami, pomotoma izpu- ščena iz Kodeksa? [KK] Mislim, da v Kodeks zavestno nismo vključili pravil, ki so bila že določena z zakoni in podrejenimi akti. Tudi takrat smo namreč vsi delali z dovoljenji s strani državnih organov in po potrebi tudi upra- vljavcev zavarovanih območij. Seveda nam zanje ni bilo vseeno in to velja še danes. Vendar pa se zakonodaja etike našega po- četja ne dotika tako podrobno, kot smo jo želeli zapisati v sam kodeks. Duh časa se glede tega ni kaj dosti spremenil. Spreme- nila pa se je metodologija biološkega dela. Nejc, se spomniš kakšnega sočnega »ocvirka« iz časa nastajanja? [NJ] Dobri dve desetletji sta že minili od časov intenzivnejšega ukvarjanja s temi vsebinami. Gotovo se kdo od sodelujočih lahko spomni tudi kake bolj zanimive po- drobnosti, sam pa pogrešam predvsem duh neformalnega sodelovanja, ki je bil takrat prisoten predvsem na raziskoval- nih taborih. Težko bi rekel, da smo tedanji mentorji pripadali kaki posebni »xy« ge- neraciji, a ker še vedno spremljam doga- janja na podobnih taborih, lahko rečem, da se zadnja leta vse preveč ukvarjamo le vsak s svojim vrtičkom in je kakovostne komunikacije, kakršna je pred leti botro- vala tudi nastanku Kodeksa, precej manj. Vzorčenje z vodno mrežo. (foto: Ana Tratnik) Pri nekaterih organizmih je za zanesljivo določitev potrebno tudi laboratorijsko delo. (foto: Žan Kuralt) 33 Kodeks je bil tesno povezan tudi z idejo večjega povezovanja terenskih biolo- gov. Kako se je to povezovanje in izme- njevanje informacij obneslo v praksi? [KK] V začetnih letih je to meddruštveno sodelovanje zelo dobro teklo. Spomnim se, kako hitro smo se odzvali na osnu- tek Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, ki ga je dalo Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) v javno raz- pravo in je bil res katastrofalen. Sprožil je burno debato na NaturaSi. Kar tekmovali smo, kdo bo našel bolj butalski člen. Vide- lo se je tudi, da so imele na prvo verzijo velik vpliv nekatere druge stroke, na pri- mer veterinarska. Spisali smo pripombe in sklicali tiskovno konferenco. Bila je kar odmevna. Mislim, da takrat na MOP nih- če ni pričakoval takega odziva. Potem so Uredbo precej spremenili ... To so bili časi, ko smo veliko debatirali, med drugim tudi o ustanovitvi neke krov- ne nevladne organizacije biologov, ki bi nas zastopala v javnosti. Nekaterim ide- jam je žal zmanjkalo zagona za uresniči- tev. Mislim, da je ponovna objava Kodeksa lepa priložnost, da pogovore o tem v letu 2023 nadaljujemo. Na nek način so neu- rejene razmere na področju razumeva- nja biološke znanosti in varstva narave v družbi posledica naše prevelike pasiv- nosti ali nezmožnosti, da bi sodelovanje peljali naprej. Naravovarstvene organiza- cije na primer dobro sodelujejo v okviru Trdoživa. Nekaterim revija nadomešča možnost izdajanja društvenega biltena, najbrž pa veliko njihovih članov zanima- jo tudi vprašanja, ki zadevajo prihodnost vseh vrst v Sloveniji in na svetu, ne le ti- stih, s katerimi se njihovo društvo ukvarja. V današnjem času vrste izginjajo z veliko večjo hitrostjo, kot jih lahko raziskujemo, ali morda celo hitreje, kot opisujemo nove. Zato je treba reagirati še hitreje kot v pre- teklosti. Za korenite spremembe trenutni način priložnostnega delovanja ni dovolj. Mislim, da nam neka krovna organizacija lahko zagotovi prepotreben okvir in infra- strukturo za hitro izmenjevanje informa- cij in razpravo, pa tudi večjo moč in prepo- znavnost v družbi. Iz Nemčije poznam več bioloških in naravovarstvenih organizacij, ki imajo močan vpliv na politiko in družbo. Če so neslišane, si lahko privoščijo sproži- ti tožbe in zmorejo organizirati množične demonstracije. V Sloveniji nas je seveda manj, a nas to ne odvezuje od družbenega delovanja. Ta zaveza pa seveda ni bila eks- plicitno omenjena v kodeksu. V spremnem besedilu Kodeksa si, To- mi, zapisal: »Slovenija kot eno od obmo- čij z največjo biotsko pestrostjo v Evropi […] nujno potrebuje bazične floristične in favnistične raziskave.« Ta teza še drži ali bi jo dandanes kaj spremenil? [TT] Poznavaje biotske pestrosti Slovenije se je v zadnjih 15 letih seveda izboljšalo, deloma zaradi pristopa k omrežju Natura 2000 in obveznosti, ki za državo in tudi stroko iz tega izhajajo, deloma s pomočjo občanske znanosti v okviru nevladnih bio- loških društev, specializiranih za posame- zne skupine organizmov, in deloma zaradi zagnanosti specialistov posameznikov za posamezne skupine organizmov, bodisi profesionalnih bodisi ljubiteljskih. To pa seveda ne pomeni, da je Slovenija zadosti raziskana in da teza, da nujno potrebuje- mo bazične floristične in favnistične razi- skave, ne drži več. Spodbujati bi bilo treba trajnostno financiranje takšnih raziskav in sistematično šolanje specialistov, ne pa da se nam dogaja, da takšno delo temelji na projektih in da se vzpostavljena ekipa, ki je ravno zaživela, po končanem projek- tu razleti na vse konce. Je Kodeks še vedno aktualen? [NJ] Kodeks smo razvili v najboljši veri in s ciljem, da bi postal vodilo terenske- ga biološkega dela. V resnici bi se morali v vseh teh letih večkrat in v različnih za- sedbah o njem tudi kritično pogovarjati, saj bi lahko le tako spontano zorel in bil postopno pripravljen tudi za nove izzive, ki jih predstavljajo nekatere nove metode terenskega dela. Morda je prav zdaj prili- ka za to, da se organizira širša diskusija na to temo. Morda v njem manjka danes še kaj, če- sar v pogovoru še nismo vključili? [KK] Sam sicer nisem pristaš rigidnih predpisov in prevetritev kodeksa bi bila dobrodošla, tudi v luči novih metod dela. Če nekaj odkriješ, potem se mi zdi najpo- membnejše, da poskrbiš, da novo znanje in védenje koristi družbi, pa tudi objektu tvojega odkritja. In da se postaviš po robu tistim, ki ga bi radi uničili, iz kakršnih koli razlogov pač. V tem smislu je raziskovanje narave vedno politično in mi biologinje in biologi bi se morali bolj zavedati svoje po- litične odgovornosti. Za prepoznavo nekaterih vrst je dovolj opazovanje in fotografiranje. (foto: Damjan Vinko) NAPOVEDNIK DOGODKOV 1. Terenski izlet Herpetološkega društva 1. april 2023 Odonatološka terenska vikenda 2.–4. junij 2023 18.–20. avgust 2023 Popis kačjih pastirjev. Evropske noči nočnih metuljev (EMN) 15.–19. junij 2023 Različni kraji po Sloveniji V večernih in nočnih urah se nam pridruži pri opazovanju nočnih metuljev, ki poteka hkrati v več evropskih državah. 7. BioBlitz Slovenija 16.–17. junij 2023 24-urni popis biodiverzitete izbranega lokalnega območja. Več na https://bioblitzslovenija. weebly.com. Napovednik ostalih dogodkov je objavljen na str. 48. Program je okviren, zato so možne spremembe. 34 V revijah s področja bazičnih ved zoo- logije in botanike še dandanes težko pogrešamo prispevke o novih najdi- ščih vrst ali odkritih novih vrstah. Bio- logi so v preteklosti kar tekmovali, kdo bo znanosti prispeval več. In čeprav je posamezen podatek morda povsem nepomemben, se sčasoma nabere zbir- ka, ki predstavlja temelj poznavanja razširjenosti. Danes je večina zbirk v digitalni obliki in geokodirana, upo- rabljajo pa se za različne namene. Ob aplikaciji podatkov na druga strokov- na področja, npr. v naravovarstvu, pa poleg podatka s terena o prisotnosti postaja pomemben tudi podatek o od- sotnosti, podatek nič. Zemljevid razširjenosti predstavlja razi- skavam s področij biogeografije osrednje delovno orodje. Tako ob začetku projekta zemljevidi predhodnikov običajno služijo kot pregled dotedanjega dela, med razi- skavo se zemljevid uporablja za terensko in prostorsko-primerjalno delo, pravilo- ma je zemljevid z ustrezno razlago tudi končni biogeografski rezultat. Po svoji Zapostavljeni podatkovni nizi v naravovarstvu – podatek nič Besedilo: Jurij Dobravec naravi je zemljevid zbirka podatkov s prostorsko opredelitvijo v dveh ali morda treh prostorskih dimenzijah, časovna pa je dodana kot atribut vsakemu podatku. Pred desetletji so jih prevladujoče prika- zovali v obliki, ki bi ji tehnično rekli ra- ster: v kvadrantih UTM, v Ehrendorferjevi srednjeevropski botanični mreži, v raznih tetradah ali drugih geodetskih mrežah. V odvisnosti od vsebine, predvsem značil- nosti popisane vrste organizma, so (bile) biogeografske karte izdelane v različnih merilih, kar za karto ali za tehniko rastr- skega prikaza pomeni različne stopnje natančnosti in predvsem različne sto- pnje generalizacije. Tudi mnoga sodobna orodja GIS pri prostorskih analizah – zla- sti medplastnih – delujejo po principih rastra. Osnovni biogeografski podatki pa so na zemljevidu vse pogosteje prikazani kot poligoni ali točke, redkeje kot lini- je. Izvorni podatkovni element popisa je praviloma točka, ki predstavlja zgostitev točk. Biolog to zgostitev tehnično pogosto arbitrarno združi v ploskev oziroma poli- gon, pri katerem se na osnovi poznavanj značilnosti popisanega taksona in opaže- nih življenjskih prostorov v bližnji okolici odloči za vrsto interpoliranja in meje. Med poligoni (tudi točkami ali kvadranti v rastrskih sistemih) so na karti tudi neoz- načene površine. Pri biogeografski obde- lavi nam takšne bele lise predstavljajo iz- ziv za nove raziskave. Pri naravovarstveni obravnavi, ko moramo naravni pojav uvr- stiti v družbeno-pravni sistem, pa se nam zdi samoumevno sklepati, da tam vrste ali raziskovanega pojava ni. Praznina, ki jo tukaj imenujem »podatek nič«, lahko predstavlja vsaj dvoje: dejstvo iz narave ali dejstvo dotedanjih raziskovalnih pri- stopov. Dilemo neločevanja med (meta) atributom objekta in metodologije torej opažam predvsem na meji med naravo- slovjem in sistemskim naravovarstvom. NARAVOSLOVJE IN NARAVOVARSTVO Podatek nič nikakor ni enoumen. Prazen kvadrant, neoznačeno polje sredi poligo- na ali že odsotnost točk na določenem ob- močju lahko v opazovalnem času pomeni marsikaj, na primer: 1. ni pojava, 2. območje ni obdelano, 3. na območju pojav ni opažen, 4. med študijo pojav ni bil zabeležen, 5. v poročilu ali bazi pojav ni prikazan. Opazili bomo, da se kategorija 1 pomemb- no razlikuje od ostalih navedenih, saj tu- kaj raziskovalec nedvoumno potrjuje, da pojava ni, da torej tam ni neke vrste in zanjo tudi ni pogojev. Da delfinov ne bomo opazili v Dolžanovi soteski, je ja- sno vsakomur, čeprav delfini nedvomno znajo plavati in je tam nedvomno voda. Načeloma je dandanes tudi kategorija 5 neproblematična, saj dejansko pomeni, da vrednost ni nič in so zaradi vzajemne- ga interesa varovanja podatki dostopni le pooblaščenim. Vmesne tri kategorije, 2, 3 in 4, lahko združimo v kategorijo ne vemo, ugotovitve o vrednosti nič v tem sklopu pa imajo ka- tegorično različen pomen za naravoslovca ali naravovarstvenika. Naravoslovcu vse tri kategorije predstavljajo pomembno izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Ob točki 2 specialisti tudi večinoma vedo, Botanična mreža srednjeevropskega kartiranja je še kar v uporabi, vendar vse pogosteje v kombinaciji z natančnejšim zemljevidom, kar je za botanično analizo odlično. Primer je iz članka A. Martinčiča in I. Dakskoblerja v eni zadnjih številk Hacquetiae. first compared association) and in mean coverage (cover) of the herb layer (visibly higher in the first compared as- sociation) – comp. Dakskobler (2006, Table 1, relevés 1–23, pp. 90–99). Into the association Primulo carnioli- cae-Potentilletum clusianae we classify stands of moist rock crevices (as demonstrated also by percentages of groups of diagnostic species, Table 10), whereas the stands of stony subalpine grasslands are classified into the association Primulo carniolicae-Caricetum firmae. Primuletum carniolicae violetosum biflorae The distribution area of the stands of this subassociation is shown in Figure 13. Most of the relevés were made in the Raskovec gorge in the Žirovnica valley at Žiri (in Idrija municipality), several relevés also in the gorge of Gačnik and the Govškarca above the Kanomlja valley. It was recorded at elevations ranging from 430 to 850 m on predominantly shady aspects. The parent material is dolomite. The average number of species per relevé is 20 (in the range of 7 to 28 species).                                                                                Figure 12: Localities of the stands of the association Primulo carnioli- cae-Potentilletum clusianae on the northern edge of the Trnovski Gozd Plateau. Slika 12: Nahajališča sestojev asociacije Primulo carniolicae-Potentille- tum clusianae na severnem robu Trnovskega gozda. Figure 13: Distribution area of the stands of the subassociation Primu- letum carniolicae violetosum biflorae on the map of Slovenia. Slika 13: Območje razširjenosti sestojev subasociacije Primuletum carniolicae violetosum biflorae na zemljevidu Slovenije. 35 katera območja so že obdelana in do ka- kšne mere. Tako sta lahko na nekem ob- močju vrsta ali pojav pričakovana, vendar dejanska prisotnost znanstveno ni (bila) potrjena, kar smo za naš pregled uvrstili v kategorijo 3. Možno je tudi, da je vrsta bila opažena, torej kategorija 4, a je to ostalo v internih zapisih, nedostopnem poročilu ali podobnih težje dostopnih virih. Vse tri kategorije torej naravoslov- cu predstavljajo izziv, kar običajno tudi navede v članku. In nič posebnega se ne zgodi, če se nadaljnje raziskave zgodijo v nedoločni prihodnosti. Pri aplikaciji podatkov v prostorsko na- ravovarstveno vrednotenje pa se rezulta- ti kažejo nekoliko drugače. Razlike med petimi kategorijami nič namreč lahko preprosto ignoriramo oziroma jih vre- dnotimo enako. To se pogosto tudi zgo- di s podatki, za katere nimamo nobenih metapodatkov. Sploh na primer pri upo- rabi starejših biogeografskih kart ali pri obravnavi sekundarnih kart, ki jih je nek- do po našem naročilu izdelal na osnovi podatkov iz literature, izvirne literature pa nismo preverjali. Seveda se vsak biolog v naravovarstvu zaveda, da zaradi dinamike narave in tudi raziskovalnih metod podatek nič vseeno ni nujno nič. Za splošno naravovarstveno razmišljanje takšno zavedanje načeloma zadostuje. Če pa podatke obdelujemo strojno, bi morali zgornje kategorije 2, 3 in 4 združiti vsaj pod oznako previdnost, nikakor pa ne nič. Še bolje pa bi jim bi- lo seveda določiti kategorije oziroma nekakšen atribut stopnje previdnosti, iz katerega bi stopnje strogosti ukrepov ali ustreznejše naravovarstveno načrtovanje izhajali bolje argumentirani. Ob takšni vrednostni kategorizaciji previdnosti bo treba paziti tudi na možne (navidezne) kontradikcije. Na primer, če pomislimo prostorsko, bi idealizirano pričakovali, da se populacija vrste pojavlja pogosteje v bližnjih območjih od že potrjenih, kot v tistih bolj oddaljenih. Vendar imamo lah- ko povsem različen rezultat v primeru ka- tegorije 2 ali 3. Če v primeru kategorije 2 sosednje območje ni obdelano, je možnost pojavnosti tam enaka možnosti nepoja- vljanja. Nasprotno pa pri kategoriji 3 to še zdaleč ni tako zanesljivo in je za potre- be naravovarstva lahko tudi zavajajoče. Vzemimo primer, da so kompetentni raz- iskovalci v kvadrantu A bili in prisotnost vrste zabeležili, v sosednjem kvadrantu B pa so raziskovalci prav tako bili in je po istih metodah niso opazili. Ker jim lahko zaupamo, to vsaj teoretično pomeni, da je v kvadrantu B več možnosti, da osebki obravnavane vrste v njem ne živijo, kot da živijo. Uporaba preproste prostorske in- terpolacije kvadranta A na okolico torej ni upravičena. Poleg tega je pričakovano, da je biolog specialist zainteresiran za prido- bivanje čim več podatkov, zato ima njegov podatek nič tu lahko bistveno drugačno naravovarstveno vrednost »previdnosti« kot v primeru kategorije 2. Čeprav se bo pravkar naveden primer prostorske logike ob belih lisah na bio- geografskem ali naravovarstvenem ze- mljevidu komu zdel neobičajen in nov, se razmišljanje o podatku nič pojavlja, že odkar v naravovarstvu analizirajo podat- ke. V nadaljevanju si bomo pogledali dva primera. Prvi, IUCN kategorija Ex, je še iz časov, ko so pri varstvu vrst povsem pre- vladovali seznami. Za obravnavo ničelne vrednosti v drugem primeru pa je pred- stavljena ideja o dvo- ali večplastni pro- storski analizi podatka nič, ki jo lahko v omejeni obliki izvedemo miselno (in to pri terenskem popisovanju tudi delamo), pri obsežnejših primerjavah pa seveda uporabimo sodobna digitalna orodja GIS. IUCN KATEGORIJA EX Če je vrsta ali populacija izumrla, vsak po- datek na seznamu ali karti predstavljajo teoretično vrednost nič. Ker je podatek bil, vrste pa ne več, so kategorijo marsikje označili kot »posebno« ali »pomožno«. Kategorijo je vsebovala že začetna kate- gorizacija IUCN leta 1972, in sicer s ko- dno oznako Ex (oziroma Ex?, kjer je vpra- šaj pomenil domnevno izumrla). Kriterij se je v prvih desetletjih nekoliko spremi- njal. Leta 1982 je veljala za izumrlo tista, ki v naravi nedvomno ni bila najdena v za- dnjih 50 letih, kar je bilo povzeto po me- rilih CITES. Potem so časovno mejo dodali še na drugi strani, in sicer da se v to ka- tegorijo uvršča vrsta, katere zgodovinsko dokazana zadnja populacija je izginila po letu 1500. Večina državnih rdečih sezna- mov je kategorijo prostorsko omejila na politične meje. Tako so politično omeje- ni prvi seznami v Sloveniji, objavljeni v reviji Varstvo narave med 1987 in 1992. Kasneje so tudi pri IUCN (Mednarodni zvezi za ohranjanje narave) dodali regio- nalno različico s kodo RE (ang. Regionally Atlas ptic Slovenije, ki ga je 2019 izdal DOPPS, podatke prikazuje interpolirano. Zapisane so tudi vrednosti, med drugim 0. Če natančno preberemo metode in opis, ni dilem; če pa bomo gledali ali pri naravovarstveni analizi uporabili že izdelane interpolirane karte, lahko pridemo do vprašljivih rezultatov. 36 Extinct), ki pomeni, da je vrsta izumrla re- gionalno/lokalno, kot naslednico Ex? pa PE (ang. Possibly Extinct), torej domnev- no izumrla. Zanimiva je nemška kategorizacija iz 1984, ki so jo uporabljali še v Die Roten Listen (1997). Ta časovno mejo odso- tnosti iz narave postavlja pri 100 letih, vendar z dodatkom nekakšne podkate- gorije pogrešane vrste (nem. Verschollene Arten), ki kljub intenzivnemu opazovanju ni bila najdena več kot 10 let in tako ob- staja utemeljen sum, da je izumrla. Za na- šo razpravo je zanimivo, da sta kategoriji izumrla ali pogrešana imeli kodno oznako 0. Od leta 2019 se za določevanje meje med IUCN kategorijami kritično ogrožena (CR) in izumrla vrsta uporablja modeliranje po dvodelnem postopku. Model sosledja po- pisov je komplementaren modelu konkre- tnih groženj. Podoben dvodelni pristop, le brez časovne dimenzije, smo za ocenje- vanje stopnje ogroženosti habitatnih ti- pov uporabljali v Triglavskem narodnem parku. Kot sem predstavil v eni prejšnjih številk Trdoživa (IX/1), smo prekrivali karto habitatnih tipov z evidenco groženj oziroma motenj. Koristnost upoštevanja in beleženja kate- gorije Ex se je pokazala tudi v več prime- rih konkretnih vrst. Če gre za vrsto, ki se v sosednjih državah pojavlja, kot je npr. rumeni porečnik ob Muri, ponovno odkri- tje ni tolikšno presenečenje. Predvsem pa se je ob statusu Ex pogosto treba vprašati, ali neka vrsta morda velja za izumrlo le zaradi relativne redkosti raziskovanj in metod, ki so lahko tudi mnenje priznane- ga specialista na osnovi tedaj dostopnih podatkov. Dinamiko podatkov o izumrlih vrstah nazorno ilustrira Skoberne v svo- ji doktorski disertaciji, kjer kar 20 od 47 Ex vrst rastlin uvrsti v kategorijo ponovno odkrita; skoraj pol, torej. Osebno me zato tudi ne preseneča npr. ponovno odkritje kačjejezikovke enostavne mladomeseči- ne na Velem polju, kateri sem tudi sam dve desetletji neuspešno namenjal redne obiske. Podatek Ex, ki je enak nič, torej očitno spodbuja biologe, da vztrajajo pri raziskavah, naravovarstvenike pa vseeno k dodatni upravljavski pazljivosti kljub navedbam, da je vrsta »izumrla«. MODELIRANJE PROSTORSKIH PODATKOV Habitatne tipe danes večina naravo- varstvenikov v družbeno-pravni praksi razume kot samo še eno kategorizacijo ogrožene narave, ki jo v mnenje ali od- ločbo morda dodamo le zato, da to dobi dokument za investitorja večjo težo. Zdi se, da gre v osnovi za terminološko teža- vo, ki ostaja odprta. Zakon o ohranjanju narave (ZON) habitatni tip definira kot »biotopsko ali biotsko značilno in pro- storsko zaključeno enoto ekosistema,« torej kot podmnožico ekosistema. Devilli- ers in Devilliers-Terschuren sta leta 1997 habitatni tip označila na videz podobno: »Enota CORINE habitatne tipologije in Physis podatkovne zbirke je habitatni tip, to je značilni zbir prostorskih enot, ki ustrezajo življenjskim prostorom. Ti se med seboj prostorsko razločujejo, ven- dar imajo za naravovarstvo podobne vlo- ge glede na abiotske razmere, obliko ter prisotne rastlinske in živalske vrste.« Kot vidimo, njuna hierarhična ureditev z loče- vanjem višjih/zgornjih habitatnih enot in nižjih jasno nakazuje, da habitatni tip ni podmnožica ekosistema, kot to definira ZON, ampak gre za naravovarstvene apli- kativno-tehnične enote, ki so lahko višje, celo v smislu bioma, ali povsem majhne, v smislu mikrohabitatov. Ker pri kartiranju terena težimo k topološki sklenjenosti (kar je verjetno posledica nekdaj prevla- dujoče uporabe orodij GIS, ki drugačne topologije niso poznala), se ideja prostor- ske hierarhije žal izgublja, čeprav je prav prostorska hierarhija tudi naravna značil- nost življenjskih prostorov: manjše žival- ske vrste imajo majhne habitate, ki pa so hkrati hierarhični del večjih habitatov, v katerih živijo večje živalske vrste. V pri- meru definicije po ZON imamo torej »pra- vilen« in prostorsko/topološko »popoln« zemljevid, po klasifikaciji palearktičnih habitatov pa habitatni tip po svoji vsebi- ni ostane habitat, torej življenjski prostor populacij določenih vrst. Hierarhično je posledično sestavljena tudi klasifikacija, iz katere je v okviru Natura 2000 izšlo vrednotenje habitatnih tipov, ki se danes široko uporablja. Sistem habitatnih tipov je v tehničnem smislu pravzaprav biogeografsko mode- liranje. Vsaj dvodimenzionalno: čeprav namreč posamezni »tip« dejansko obsta- ja (in je vrednoten po Direktivi Sveta o ohranjanju prosto živečih ptic in Direktivi Sveta o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst), ima še drugo pomembno dimen- zijo: vsebuje vrste, ki so prav tako vre- dnotene po obeh direktivah. Prav ta hie- rarhično postavljen sistem nam bo lahko IUCN (Mednarodna zveza za ohranjanje narave) danes za določanje kategorij ogroženosti uporablja različna modeliranja. Na sliki je prikaz verjetnosti, da je izbra- na vrsta izumrla, ki se ocenjuje s kombinacijo vrednosti modela ogroženosti in modela terenskih opažanj. Aplikacija za modeliranje je dostopna v obliki MS-Excel. minimum best maximum Threats Model 0,49 0,64 0,64 Do not change (from Threats worksheet) Records and Surveys Model 0,73 0,91 0,98 Enter from Species -EXTINCT.csv CR(PE) threshold 0,5 EX threshold 0,9 average P(E) 0,775 uncertainty range width weight=1/range weighted average P(E) 0,5 0,5 0,15 6,25 4 0,74 0,5 1,01 0,25 3,846153846 3,5 0,5 0,5 10,09615385 7,5 1,01 0,5 0,9 0,9 uncertainty range width weight=1-range weighted average P(E) 0,18 0,15 0,9 1,01 0,15 0,85 0,544 0,77 0,91 0,64 0,9 0,9 0,25 0,75 0,6825 0,07 0 1,01 0,9 1,6 1,2265 P(E) = Probability that the species is extinct For plotting; do not change. see Red List Guidelines for interpretation of the results 0,0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0 0,0 0,2 0,4 0,6 0,8 1,0 P( E) fr om T hr ea ts M od el P(E) from Records and Surveys Model 37 pomagal reševati naravovarstveno dile- mo vrednosti nič. Konkretno: če je neka vrsta prisotna v nekem habitatnem tipu v kraju A, jo lahko pričakujemo tudi v is- tem habitatnem tipu, ki smo ga kartirali na bolj ali manj oddaljeni lokaciji kraja B. Posledično je torej pričakovati, da bo naravovarstvenik previden pri določanju ukrepov tudi v primerih, ko vrste na ne- kem območju sicer ni (in je podatek nič), zaradi prisotnosti habitatnega tipa in s tem ustreznega življenjskega prostora pa bi lahko bila nekdaj, danes ali v prihodnje. Takšno preprosto modeliranje potencial- ne prisotnosti ogroženih vrst bi bilo mo- goče nadgraditi in izboljšati z uporabo drugih biotskih ali abiotskih podatkov, ki so z značilnimi habitatnimi tipi pove- zani. V prostoru npr. osončenost terena, mikrogeomorfologijo ali – v smislu kon- kurence in izključevanja – prisotnost vrst, ki zasedajo isto/podobno ekološko nišo. Podobno modeliranje na osnovi abiotskih dejavnikov je že v 60-ih letih prejšnjega stoletja predlagal Hans Ellenberg. Večplastna analiza abiotskih dejavnikov in ekološko povezanih ali konkurenčnih vrst ter habitatnih tipov bi sedanjo vre- dnost nič, ki prepogosto pomeni, da vrste tam ni, seveda spremenila – ne v pozi- tivno vrednot dejstva v naravi, ampak v statistično zaupanje, da populacije obrav- navane vrste tam lahko so. To zaupanje pa je zelo pomembno za naravovarstvo in s temi podatki obogatena karta za odloče- valce predstavljala bistveno bolj naravno osnovo kot v orodjih GIS interpolirane karte, ki s krigiranjem, gradientom t. i. toplotnih kart (ang. heat maps) in podob- nimi tehničnimi pristopi skušajo ustvariti vtis povezanosti nepovezanega. Takšni prostorski podatki lahko konkretno slu- žijo ali kot del v proceduri omilitvenih ukrepov ali v smislu predpriprave nado- mestnih življenjskih prostorov v prime- rih, ko se pričakuje, da bodo na neki loka- ciji ekonomsko-socialni razlogi močnejši od naravovarstvenih. V obeh navedenih primerih ugotavljanja dejanskega stanja na območju, ki ga ima- mo označenega kot nič, se je izkazalo, da je v naravi in posledično naravovarstvu težko postaviti natančne meje. Tudi me- ja med nič in ena ni jasna. Do podobnih Enostavna mladomesečina (Botrychium simplex). (foto: Peter Strgar) Dve rastlinski vrsti sta po podrobnem iskanju na opisani mikrolokaciji na Velem polju leta 1993 veljali za izumrli. Enostavna mladomesečina (Botrychium sim- plex) je bila 2011 ponovno najdena. Pritlikava breza (Betula nana), ki jo je Fleischmann navedel 1844 za Storžič, Grintovec in lokacijo pri Velem polju v Bohinju, pa je v novejših izdajah Male flore Slovenije dobila opombo, ki pravzaprav pomeni podatek 0. 38 sklepov bi prišli tudi v mnogih drugih primerih in postopkih. Kategorizacija je torej s stališča narave le okvirna opora. Zato je nujno treba ne le uporabiti ustre- zne statistične metode, ampak jih najprej razumeti, potem pa se naučiti razlagati rezultate. SKLEPNE MISLI Številka 0 je posebna. Stari Grki so se je pri besedilih zavedali, vendar zanjo niso imeli znaka; Aristotelu pri aritmetiki ni šlo v račun, da ob delitvi z nič ne more dobiti realnega rezultata; posledično za Grki tudi rimske številke nimajo ničle; starodavni abakus pa je imel kroglice, od- sotnosti kroglice pa ni poznal. V evropsko štetje so menda ničlo iz indijske znanosti prinesli šele Arabci. Z ničlo imajo težave tudi znanstvene me- tode, tako stare kot povsem sodobne, in celo moderna filozofija. Tisto, kar je, je relativno lahko dokazovati in tudi doka- zati. Za tisto, česar ni, je primernih orodij komaj kaj. Redko pomaga statistika. In- terpolacije in različna modeliranja zaradi pogosto neustrezne izbire in napačnih presoj razporeditve podatkov prej za- vedejo kot približajo resnico. In tudi za statistične metode je poleg drugih zahtev spet potrebna množica podatkov, ki so. Zakaj podatkov nekje ni, je morda mogoče razbrati iz besedne razlage metodologije ali ugotovitvene razprave; a to obdeloval- ci podatkov žal redko storimo. Ko predse dobiš množico kart, ki jih je treba uskla- diti v smiselno nepristranski in celovit načrt, je iskanje in sistematični pregled spremnega besedila pogosto zadnje, kar »informatiku« pride na misel. Dokler biogeografske karte uporabljajo specialisti za določeno taksonomsko sku- pino in raziskave potekajo v okviru njim povsem znanih metod, ki se tudi razvija- jo, razlaga dobljenih prostorskih rezulta- tov ne more predstavljati večjega izziva. V teh okvirih praviloma niti ni treba do- seči prostorske sklenjenosti opazovane- ga pojava, saj specialist rezultat razume. Naravoslovna sinteza je lahko povsem znanstvena, čeprav je nepopolna ali celo nepravilna; značilnost znanosti namreč je, da neprestano prihaja do novih odkri- tij, nove metode pa odpirajo nove poglede in posledično nove sinteze. Dosti zahtevnejše je razumevanje neke karte zunaj kroga specialistov, denimo v sistemskem naravovarstvu. Tu si želimo vsebinsko in topološko popolne podatke, za katere nam naravoslovna znanost kaže, da so zaradi naravne raznolikosti in dina- mike nedosegljivi. V vsakem primeru bodo torej vsebovali območja, kjer podatkov ne bo. Pomembno je le zavedanje, kaj nič za naravovarstveno vrednotenje in načrtova- nje v prostoru dejansko pomeni. Za teren- sko biologijo pa morda prihajajo časi, ko ob popisu ne bo zadostoval samo podatek o prisotnosti vrste, temveč bo nujno tudi preverjanje in beleženje odsotnosti. VIRI IN DODATNO BRANJE: Dakskobler I., Zupan B. (2011): Vrsta Botrychium simplex Hitchcock (Ophioglossaceae) na Malem Polju v Triglavskem Pogorju (9649/1). Folia Biologica Et Geologica 52 (1/2): 83–92. Dakskobler I., Martinčič A. (2020): Plant communities of moist rock crevices with endemic Primula carniolica in the (sub)montane belt of western Slovenia. Hacquetia 19(2): 155–231. Devillers P., Devillers-Terschuren J. (1998): A Classification of Palearctic Habitats. Council of Europe Publ., Strasbourg Ellenberg H. (1996): Vegetation Mitteleuropas Mit Den Alpen in Kausaler Dynamischer Und Historischer Sicht (5. natis). Ulmer, Stuttgart. Hurford C., Schneider M. (2007): Monitoring Nature Conservation in Cultural Habitats: A Practical Guide and Case Studies. Kluwer, Dordrecht. IUCN (2012): IUCN Red List Categories and Criteria Version 3.1 Second Edition. The World Conservation Union. IUCN (2022): Guidelines for Using the IUCN Red List Categories and Criteria Version 15. Jedicke E. (1997): Die Roten Listen gefährdete Pflanzen, Tiere, Pflanzengesellschaften und Biotoptypen in Bund und Ländern. Ulmer, Stuttgart. Miao S. L., Carstenn S., Nungesser M. (2009): Real World Ecology. Springer, New York. Mihelič T. (2019): Atlas ptic Slovenije: popis gnezdilk 2002-2017. DOPPS, Ljubljana. Pedrotti F., Elgene O. B. (2021): Tools for Landscape-Scale Geobotany and Conservation. Springer International Publishing, Cham. Raghunathan T. (2020): Missing Data Analysis in Practice., CRC PRESS, S.l. Skoberne P. (2001): Problematika izumiranja in varstva rastlinskih vrst v Sloveniji: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Sullivan R. (2012): Introduction to Data Mining for the Life Sciences. Humana Press, Totowa. Za mnoge taksonomske skupine imamo v Sloveniji relativno malo podatkov, čeprav so posamezne vrste zaradi svoje ekologije zelo pogoste. Če bomo razširjenost takšne vrste prikazali kar za celotno površi- no nekega območja, pri mahovih na primer fitogeografske enote, vemo, da podatek ne bo resničen. Prav tako vemo, da podatek o razširjenosti ne bo resničen, če prikažemo le točke dokumentiranih najdišč, med katerimi ostane obsežen prazen prostor, podatek nič. V obeh primerih bi podatke razumeli specialisti, prostorske primerjalne analize s kartami razširjenosti večjih vrst pa bi bile zelo vprašljive. Posledično so takšne karte in medsebojne analize vprašljive tudi za potrebe naravovarstvenih ukrepov in načrtovanja po danes prevladujočih merilih. Na sliki navadni veliki jetrenjak (Conocephalum conicum). (foto: Jurij Dobravec) 39 Ko sem leta 1972 prvič naletel na bo- rovničevega mnogooka, si res nisem predstavljal, da bova kdaj tako tesno povezana. Takrat sem kot absolvent biologije na dvodnevnem prečenju Pohorja v bližini Ribniške koče opa- zil majhnega temno modrega metulja, ki ga nisem poznal. Doma sem imel le nemškega »Kocha«, ki je bil takrat edi- ni za študente dosegljivi določevalni ključ, angleškega »Higginsa« pa takrat še ni bilo. Po ključu je bila to Lycaena optilete Knoch, iz njega pa seveda ni bilo razvidno, kako je z vrsto pri nas. Zato sem prvi odhod v Ljubljano izko- ristil za obisk Jana Carneluttija, neu- trudnega mentorja številnim metuljar- jem iz vse Slovenije. Na moje veselje je določitev potrdil in navdušeno dodal, da je to prvi podatek za Slovenijo. V prispevku predstavljam nadaljevanje svoje povezanosti s to vrsto dnevnega metulja. Za začetek naj pojasnim še nekaj o nje- govem imenu, kajti ime vrste se je v pre- teklosti precej spreminjalo. Leta 1996 je dobil ime barjanski modrin (Vacciniina optilete), leta 2000 borovničev modrin- ček (V. optilete), leta 2003 pohorski bo- rovničar (V. optilete), šest let kasneje bo- rovničeva bleščavka (V. optilete), v letu 2012 smo sprva uporabili ime borovničev modrook (Plebejus optilete) in ga nato istega leta preimenovali v borovničeve- ga mnogooka (P. optilete), od leta 2019 dalje pa nosi ime borovničeva bledica (Agriades optilete). Ko smo leta 2012 zastavili projekt spre- mljanja te vrste, smo takrat uveljavljeno ime borovničev mnogook uporabili kot del imena projekta. To ime smo uporabili tudi v vseh dosedanjih poročilih o moni- toringu in ga bomo v tem smislu upora- bljali tudi v prihodnje, dokler bo projekt potekal. OPIS VRSTE Borovničev mnogook, danes borovniče- va bledica, je majhen metulj iz družine modrinov (Lycaenidae). Razširjen je od Severne Amerike preko Severne Evrope Enajst let spremljanja borovničevega mnogooka (Plebejus optilete) na Pohorju Besedilo in foto: Matjaž Jež in Azije do Japonske. V Evropi sklenjeno naseljuje skandinavske in baltske drža- ve, v Srednji in Južni Evropi pa živi le na izoliranih območjih v gorah, kjer najde ustrezen klimatski pas. V Sloveniji živi samo na Pohorju, dalje proti jugu pa še v makedonskih gorah. Za vrsto je značilna spolna dvoličnost: samci so po zgornji strani kril temno mo- dri, samice pa rjave, z modrim poprhom ob korenu kril. Spodnja stran kril je pri obeh spolih svetlo siva. Na spodnji strani zadnjih kril imajo vrstno specifičen vzo- rec črnih očesc, v obrobnem polju pa dve do tri oranžne lunice z modro bleščico. Vrsta ima en zarod letno, metulji pa letajo od konca junija do začetka avgusta. Samice odlagajo jajčeca na borovničevje (Vaccinium myrtillus), po navedbah tujih avtorjev pa tudi na barjansko kopišnico Arnika in borovničev mnogook, dve simbolni bitji pohorskih planj. Samec in samica borovničevega mnogooka v kopuli. 40 (V. uliginosum), dlakavo mahovnico (Oxycoccus palustris) in na vresovko vrste Erica tetralix. Iz jajčec se kmalu razvijejo gosenice, ki se hranijo z listjem hranilnih rastlin in v zgodnjem razvojnem stadiju prezimijo. Spomladi naslednjega leta za- ključijo razvoj in se zabubijo, konec junija pa se že izležejo prvi metulji. ŽIVLJENJSKI PROSTOR VRSTE Borovničev mnogook živi na planjah za- hodnega Pohorja na nadmorski višini med 1.420 in 1.543 metri. Planje nimajo sklenjene površine, ampak so s pasovi gozda ločene na šest območij: Kope, Črni vrh, Jezerski vrh, Črna mlaka – Planin- ka, Volovska planja in Ostruščica. Bruto površina planj, ki so potencialni življenj- ski prostor borovničevega mnogooka, je ocenjena na 188 ha, dolžina pohorskih slemen s planjami pa je okrog 17 km. Prevladujoča traviščna združba planj je vrstno bogato volkovje na kisli podlagi v gorskem svetu z značilno vrsto trave volk (Nardus stricta). Značilne so še cvetnice, ki so pomemben vir nektarja metuljev: arnika (Arnica montana), navadna zlata rozga (Solidago virgaurea), dvoletni di- mek (Crepis biennis), srčna moč (Potentila erecta) in jesenska vresa (Calluna vulgaris). V traviščih so tudi resave, ki jih gradijo štiri vrste grmičkov: jesenska vresa (C. vulgaris), borovnica (Vaccinium myrtillus), brusnica (V. vitis-idea) in drob- nolistna kopišnica (V. gaulterioides). POTEK IN REZULTATI MONITORINGA Glede na to, da je vrsta v Sloveniji omejena samo na ovršje Pohorja, in ker so občasna opazovanja po letu 2000 nakazovala na povečanje njene ogroženosti, smo se od- ločili, da jo pričnemo sistematično spre- mljati. Tako smo leta 2012 pričeli izvajati monitoring po metodi transektnega štetja (Pollardova hoja), ki ga še zdaj redno izva- jamo. Ob prvem štetju smo na vsakem ob- močju pojavljanja določili primerne tran- sekte. Leta 2012 smo opravili po en popis metuljev na vsakem območju, ostala leta pa po tri. Kot končni rezultat smo upošte- vali najvišje število metuljev na območju. Poleg borovničevega mnogooka smo bele- žili še obiskovanje medonosnih rastlin ter vse ostale vrste dnevnih metuljev, nekaj značilnih vrst nočnih in stanje habitata. V vsaki sezoni smo najprej opravili testni obisk območij, da smo ugotovili pričetek aktivnosti odraslih osebkov borovničeve- ga mnogooka. Ko je bila ta potrjena, smo v naslednjih tednih opravili še vse ostale popise. V primerih, ko je bilo treba te- rensko delo zaradi nenadnih vremenskih sprememb prekiniti, smo popis ponovili. Po končanem popisovanju smo opravili še nekaj dodatnih obiskov za ugotavljanje prenehanja aktivnosti metuljev. Tako smo v vsaki sezoni opravili od 12 do 14 dni te- renskega dela. Rezultati monitoringa so prikazani v preglednici in na grafu. Ključne ugotovitve monitoringa so: › število metuljev borovničevega mno- gooka upada, trend je izrazito negati- ven; › upadanje je povezano s slabšanjem stanja habitata in neugodnimi vremen- skimi pojavi; › pričetek aktivnosti metuljev borovni- čevega mnogooka se zamika iz začetka julija v konec junija, zaključek aktivno- sti pa iz začetka avgusta v konec julija; › število ostalih vrst dnevnih metuljev na planjah narašča; › površina potencialno primernega ha- bitata se povečuje, kakovost pa upada zaradi neustreznega upravljanja (neiz- vajanja košnje, zaraščanja, mulčenja). Spreminjanje števila osebkov in trend upadanja populacije borovničevega mnogooka na Pohorju od leta 2012 do 2022. Pregled številčnosti borovničevega mnogooka (Plebejus optilete) od leta 2012 do 2022. Okrajšave so: KO – Kope, ČV – Črni vrh, JV – Jezerski vrh, ČM – Črna mlaka, VP – Volovska planja, OS – Ostruščica. KO ČV JV ČM VP OS Skupaj 2012 172 41 25 13 75 0 326 2013 92 17 11 12 24 2 158 2014 76 13 11 4 13 1 118 2015 135 34 19 15 51 1 255 2016 47 57 25 7 19 2 157 2017 43 6 18 1 26 0 94 2018 23 2 9 8 26 0 68 2019 19 8 15 2 11 0 55 2020 15 4 26 2 7 0 54 2021 48 3 23 1 3 0 78 2022 23 4 8 1 37 0 73 Skupaj 693 189 190 66 292 6 1.436 ObmočjeLeto leto št ev ilo m et ul je v 20152012 201920172014 20162013 2018 0 50 100 150 200 250 300 350 število trendna črta 20212020 2022 Kope so najpomembnejše območje za ohranjanje borovničevega mnogooka pri nas. NARAVOVARSTVENI STATUS VRSTE Borovničev mnogook je ogrožena in zavarovana vrsta. Na rdečem sezna- mu iz leta 2002 je naveden pod ime- nom Vacciniina optilete. V Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah iz leta 2004 je naveden z ime- nom V. optilete v poglavjih A prilog 1 in 2, kar pomeni, da je vrsta zavarovana, varuje pa se tudi njen življenjski pro- stor. S to uredbo so določeni tudi ukrepi varstva njegovega življenjskega prosto- ra in smernice za ohranitev ugodnega stanja habitata. 41 DRUGI OPAŽENI METULJI S popisi vseh na transektih opaženih vrst dnevnih metuljev (v nadaljevanju tran- sektne vrste) smo pričeli leta 2013. Števi- lo v posameznem letu popisanih transek- tnih vrst se je iz leta v leto spreminjalo. Najmanj (22) smo jih zabeležili leta 2019, največ (31) pa leta 2022. Skupno število vseh transektnih vrst pa se je postopoma povečevalo. Tako smo jih prvo leto zabe- ležili 26, do leta 2017 34, do leta 2022 pa je njihovo število naraslo že na 45. Med zanimivimi novimi vrstami na planjah je primorski belin (Pieris mannii), ki je bil na Pohorju prvič opažen v letu 2021, in sicer na zahodnem pobočju Črnega vrha na nadmorski višini 1.520 m, kar predstavlja najvišjo najdbo pojavljanja te vrste pri nas. Različna so tudi števila vrst in primerkov po posameznih lokacijah. Največ vrst je vedno na Kopah, na ostalih območjih pa števila dosegajo okrog polovice vseh. Ta- ko, na primer, je bilo leta 2022 na Kopah v času najugodnejšega stanja 17 vrst s 167 primerki, na Črnem vrhu 9 vrst s 40 pri- merki in na Jezerskem vrhu 14 vrst z 29 primerki. Transektne vrste kažejo različne vzorce pojavljanja. Značilen tip so konstantne vrste, ki se pojavljajo vsako leto. Njiho- va letna številčnost sicer niha, vendar ne ekstremno. Poleg borovničevega mno- gooka so take vrste še navadni pisanček (Melitaea athalia), mali koprivar (Aglais urticae), travniški okarček (Coenonympha glycerion) in svetlolisi rjavček (Erebia euryale). Povsem drugače se obnaša dnevni pavlinček (Aglais io), ki ga redno opažamo v vseh letih, vendar v nizkih šte- vilih, pogosto samo posamezne primerke. Izjema je bilo leto 2018, ki je bilo »pa- vlinčkovo leto«. Na vseh transektih smo beležili po več deset primerkov, na loka- ciji Mašinžaga, severno od Rogle, pa smo število ocenili na preko 100. Nekatere vrste se pojavljajo le občasno. Tak primer je navadni senožetnik (Colias croceus), ki smo ga na planjah prvič opazili leta 2018. V manjših številih smo ga zabeležili na več lokacijah, v naslednjih letih pa ga spet ni bilo. Posebno pozornost namenjam še rjavč- kom. Na Pohorju živijo štiri vrste, od te- ga tri na planjah: pomladanski (Erebia medusa), belolisi (E. ligea) in svetlolisi rjavček (E. euryale). V prvih letih moni- toringa smo na transektih beležili le po- mladanskega in svetlolisega rjavčka, še- le po letu 2016 pa se je v popisih redno pojavljal tudi belolisi. Sprva le občasno, v nizkih številih, zadnja leta pa se razmer- je med belolisim in svetlolisim rjavčkom spreminja v prid belolisega, ki lahko v posameznih primerih celo preseže število svetlolisega. Na transektnih popisih nas redno spre- mljajo tudi nekateri dnevno aktivni nočni metulji. Za planje sta značilna koreninski zavrtač (Pharmacis carna) in medvedek Arctia plantaginis. Med sovkami je naj- pogostejša gama (Autographa gamma), nad suhimi travišči pa se spreletava vr- sta Euclidia mi iz družine Erebidae. Med vešci pridno obiskuje cvetove velerilec (Macroglossum stellatarum), izjemo- ma pa mu dela družbo ozkorobi čmrlje- vec (Hemaris tityus). Značilni in pogosti sta vrsti pedica Ematurga atomaria in Eulithis populata. Omenjene vrste kažejo stabilno stanje in med njimi nismo zazna- li sprememb. POGLED V PRIHODNOST Upadanje številčnosti in razširjenosti borovničevega mnogooka na pohorskih planjah povezujemo s slabim stanjem habitata in podnebnimi spremembami. Na planjah zadnja leta potekajo projek- ti z namenom izboljšanja stanja, ki pa še niso dali otipljivih rezultatov. Upamo, da se bo vprašanje ustreznega upravljanja v naslednjih letih uredilo in da se bodo izboljšale možnosti dolgoročnega preži- vetja ogroženih vrst. Zato bomo z monito- ringom nadaljevali tudi v prihodnje, saj je borovničev mnogook indikatorska vrsta, ki opisuje stanje celotnih planj. Primorski belin (Pieris mannii) je bil prvič opa- žen na Pohorju 28. 7. 2021, in sicer na zahodnem pobočju Črnega vrha na nadmorski višini 1.520 metrov. Dnevno aktivni nočni metulj koreninski zavrtač (Pharmacis carna) nas med opravljanjem monito- ringa borovničevega mnogooka pogosto pozdra- vlja ob poteh in je značilna vrsta pohorskih planj. Borovničeva bledica (Agriades optilete) oz. s starejšim imenom borovničev mnogook (Plebejus optilete) je tipična boreoalpinska vrsta, vendar njeno območje razširjenosti sega še dlje na jug do Šarplanine. To je edino pogorje na Balkanskem polotoku, kjer se ta vrsta pojavlja. Habitat so tudi v tem pogorju borovničev- ja ob gozdni meji, pa tudi pas ruševja, kjer se zadržujejo na bolj vlažnih mestih ob potokih. (foto in besedilo: Rudi Verovnik; na sliki samec iz Popove Šapke) 42 V društvu Morigenos, kjer opazujemo in preučujemo delfine v slovenskih in okoliških vodah, smo v 20 letih svojega de- lovanja pridobili ogromno znanja in ga tudi uspešno delili tako z znanstvenimi institucijami kot z javnostjo. Vsa ta leta smo z različnimi projekti in odlično vzpostavljeno mrežo so- delovanj dokazali, da naše delo predstavlja visoko dodano vrednost na mnogih področjih, hkrati pa vključuje tako lo- kalno kot tudi nacionalno in mednarodno raven. Naša dolgo- letna želja je bila ustanovitev centra, namenjenega javnosti, kjer bi lahko na enem mestu spoznali vse o delfinih, morju in naši organizaciji. Ta želja počasi postaja resničnost. Ustanovitev Centra o delfinih društva Morigenos je bila namreč izbrana na Javnem pozivu za izbor operacij za uresničevanje ci- ljev Strategije lokalnega razvoja LAS Istre v letu 2021. Operacijo sofinancirata Evropski sklad za regionalni razvoj ter Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Cilj projekta je vzpostavi- tev izobraževalno-raziskovalnega centra o morju in delfinih, ki bo deloval kot stičišče med raziskovalci, širšo javnostjo in ostali- mi deležniki, s skupno vizijo varovanja in ohranjanja narave in s tem biotske pestrosti. Projekt sestavlja več aktivnosti, s katerimi želimo okrepiti sodelovanje z lokalno in regionalno skupnostjo. Povezujemo se z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami na obmo- čju LAS Istre, za katere organiziramo predavanja in delavnice ter s tem večamo ozaveščenost. Prav tako načrtujemo povezovanje organizacij, ki se ukvarjajo z ohranjanjem narave in javnimi pod- jetji v Istri. S povezovanjem želimo doseči višjo kakovost življe- nja prebivalcev, obiskovalcev in turistov ter izboljšati možnost zaposlovanja na različnih zelenih delovnih mestih na območju LAS Istre. Vse od letošnje pomladi se aktivno ukvarjamo z uredi- tvijo prostorov na Tartinijevem trgu v Piranu, kjer se bo bodoči multimedijski center nahajal. Namenjen bo širši javnosti, malim in velikim obiskovalcem, tako posameznikom kot organiziranim skupinam. Center o delfinih bo svoja vrata odprl spomladi 2023, kjer boste na interaktiven način spoznavali različne vsebine o življenju delfinov. Izobraževalno-raziskovalni center o delfinih Besedilo: Krista Lokar Foto: društvo Morigenos Velika pliskavka, vrsta delfina, ki jo preučujemo v Tržaškem zalivu, velja za karizmatično žival in je zato pri ljudeh močno priljubljena. Prav zaradi zani- manja ljudi za življenje delfinov lahko z njihovo pomočjo ozaveščamo javnost o pomenu ohranjanja narave. Center o delfinih odpira svoja vrata spomladi 2023 v Piranu. DRUŠTVENE NOVICE Dinaricum na študentskih taborih V društvu Dinaricum smo se v letu 2022 predstavili na štirih bioloških taborih, kjer so nas kot mentorji skupin za velike sesalce predstavljali naši člani Aleksander Trajbarič, Špela Hočevar in Domen Maj Fras. Sodelovali smo na Ekosistemih Balkana in RTŠB-ju v organizaciji Društva študentov biologije, ki sta potekala v Črni gori in Veliki Polani, na Biocampu v organizaciji društva BIODIVA v Pivki in na BERT-u v organizaciji Društva študentov naravoslovja na Kozjanskem. Na vseh taborih smo z dnevnimi in nočnimi tereni predstavili prepoznavanje znakov prisotnosti velikih sesalcev in pridobili nova znanja s področja upravljanja, prisotnosti ter razširjenosti posameznih vrst. Prav tako je terensko delo postreglo z nekaj res zanimivimi dogodki, kot so tuljenje šakalov in volkov ter nenazadnje bližnja srečanja z nekaj medvedi in volkom. Zapisal in fotografiral: Aleksander Trajbarič Stopinja sprednje (spodaj) in zadnje (zgoraj) medvedje šape. 43 Odonatologi Evrope in širše združeni v Sloveniji Slovensko odonatološko društvo je med 26. in 30. junijem 2022 v Mekinjah (Kamnik) gostilo 6. Evropski odonatološki kongres (ECOO 2022), ki se ga je udeležilo 74 odo- natologov in drugih ljubiteljev narave iz kar 25 držav. ECOO je namenjen izmenjavi in širjenju znanja o kačjih pastirjih zahodnega Palearktika, kjer odonatologi s predavanji in predstavitvami posterjev izmenjujemo najsodobnejše ugotovitve in mnenja iz sveta kačjih pastirjev. Vse to počnemo tudi z namenom boljšega poznavanja in varstva kačjih pastirjev ter njihovih habitatov. Odlično izveden kongres, ki je zajemal 44 predavanj in 14 posterjev, je tokrat prvič organizirala prostovoljska nevladna organizacija. Povzetki vseh predstavitev so objavljeni v kongresnem zborniku, ki je dostopen tudi na spletni strani ECOO (https://ecoo2016.wordpress.com/ecoo-2020) in na Dlib. Med kongresom smo obiskali še Ljubljansko barje, kongresu pa je sledila 6-dnevna ekskurzija na različne dele Slovenije, kjer smo zabeležili 51 vrst kačjih pastirjev od skupno 73, kolikor smo jih doslej zabeležili v Sloveniji. Zbrani favnistični podatki so objavljeni v letošnji Erjavecii. Zapisal: Damjan Vinko Terenski vikend društva Dinaricum Na predzadnji avgustovski konec tedna smo se aktivni člani društva Dinaricum zbrali na terenskem vikendu. Naš namen je bil usvojiti nova terenska znanja, spoznati skrite gozdne kotičke ter se družiti. Terenski vikend smo izvedli na območju Notranjskega re- gijskega parka, ki nam je pri organizaciji prišel tudi nasproti pri najemu lovskega doma na Javornikih. Posvetili smo se preučevanju gozda in zveri. Terensko delo je potekalo v več skupinah, tako čez dan kot tudi ponoči. Popisali smo prisotnost vidre na vodotokih v parku, spoznali metode popisovanja mrtve lesne biomase, spremljali gibanje divjadi na območju umeščanja zelenega mostu preko avtoceste, popisali plene, ki jih je za seboj pustil ris Blisk, zvečer pa smo se odpravili še na popis šakalov. Intenzivne terene smo zaključili z ogledom nove razstave v Jezerskem hramu. Zapisal: Rudi Kraševec Evropski herpetološki kongres v Beogradu Od 5. do 9. septembra 2022 je v Beogradu potekal 21. Evropski herpetološki kongres, ki ga organizira Evropsko herpetološko društvo (Societas Europaea Herpetologica). Udeležili smo se ga tudi člani Herpetološkega društva – Societas herpetologica slovenica, ki smo sku- paj pripravili 6 predavanj in 2 posterja. Poleg novih spoznanj smo se naužili tudi lokalne hrane in pijače, prosti čas pa smo izkoristili za povezovanje s herpetologi iz drugih držav in sklepanje novih poznanstev. Zapisala: Katja Konc Dijaški biološki tabor 2022 Letošnji Dijaški biološki tabor je potekal drugi teden v avgustu. Udeležencev je bilo za en velik razred, 32, zbrali pa so se v nedeljo v popoldanskih urah pred POŠ Trje v Savinjski dolini. Dolina zele- nega zlata je bila marsikateremu udeležencu, pa tudi mentorju, še precej neznana in je zato ponujala veliko bioloških skrivnosti. Med tednom so jih dodobra raziskale herpetološka, netopirsko-ornitolo- ška, kačjepastirska, metuljarska, botanična in fotografska skupina. V vsaki skupini so udeleženci pod vodstvom izkušenih mentorjev nabirali dragocene terenske izkušnje in spoznavali metode teren- ske biologije. Temperaturno vroč teden smo zaključili s skupinskim ogledom Šaleških jezer in kopanjem v Velenjskem jezeru. Zvečer sta sledila še tradicionalni piknik in krst novih udeležencev ter men- torjev. Prav zagotovo pester in novih spoznanj poln teden! Zapisal: Janez Leskošek 6th ECOO Slovenia 2022 (foto: Mateja Pesek) Skupina herpetologov iz Slovenije v Beogradu. (foto: David Stanković) (foto: David Knez) Naslednji tabor bo potekal od 6. do 13. avgusta 2023, prijave se odprejo 15. marca. Več na https://biotabor.si. 44 KAČJI PASTIRJI NA NAŠEM VRTU VR(s)TNA MLAKA Mavrični junaki naše občine kačji pastirji 2022 Mednarodna noč netopirjev 2022 Konec poletja je v netopirskem svetu posvečen Mednarodni noči netopirjev (MNN), ki jo na mednarodnem nivoju že od leta 1997 koordinira organizacija Eurobats. V okviru MNN smo člani SDPVN v sodelovanju z različnimi organizacijami pripravili 15 dogodkov, vse z name- nom približanja teh skrivnostnih letalcev širši javnosti ter njihovega varovanja in ohranja- nja. Čeprav je uradni datum dogodka zadnji vikend v avgustu, so dogodki v Sloveniji zaradi spremenljivega vremena vrhunec dosegli šele septembra. Predavanja, otroške delavnice, fotografske razstave, pregledi netopirnic in večerni lovi v mreže so se letos odvijali vse od Slovenske Istre do Prekmurja, in sicer na naslednjih lokacijah: grad Podsreda, grad Rihem- berk, Ljubljana, Lovrenc na Pohorju, Maribor, Ribnica na Pohorju, Škocjanski zatok, Šmartno na Pohorju, Trnje, Vučja Gomila, Županova jama in župnija Selca. Vsi dogodki so bili uspešno izpeljani ter dobro obiskani, zato si lahko le želimo, da bo tudi v prihodnje tako. Zapisala: Liza Trebše Piknik Herpetološkega društva Po lanskem uspešno izvedenem pikniku smo se v društvu odločili, da ga letos ponovno organiziramo. Letošnji je potekal prvo septembrsko soboto, 2. 9. 2022, v lovski koči pri ribnikih v Dragi pri Igu. Prijetno poznopoletno popoldne smo izkoristili za druženje s čla- ni društva, predvsem tistimi, ki jih bolj poredko vidimo. Načrtujemo, da se naslednje leto ponovno srečamo! Zapisala in fotografirala: Anja Pekolj Izlet na jelenji ruk 2022 Tudi letos so nam jesenski dnevi prinesli prve ohladitve, z njimi pa se pričnejo paritveni obredi jelenov ali, kot jim drugače rečemo, jelenji ruk. V društvu Dinaricum že tradicional- no hodimo poslušat te nadvse zanimive zvoke narave in tudi letošnje leto ni izjema. Tokrat smo se zbrali 12. septembra 2022 v Ljubljani in se skupaj odpravili proti kmetiji Bedenk na Blokah, kjer nas je že tretje leto lepo sprejel Jure Bedenk s svojo družinico. Vsako leto nas tam pričaka več domačih dobrot z njihove kmetije, ki ima tudi oznako Medvedu pri- jazno, tako da se pred pričetkom ruka še malo okrepčamo in poklepetamo. Ko zaslišimo prve jelene z bližnjega travnika, se prav na hitro, vsi navdušeni, odpravimo proti zvokom. Že po poti smo slišali več jelenov iz različnih smeri. Noč je bila jasna in luna skoraj polna, zato smo poleg ušes vsi imeli na pecljih tudi oči, da bi videli kakšnega jelena, a nam to žal ni uspelo. S seboj smo imeli tudi rukalo, ki se uporablja za izzivanje jelenov. Jeleni so z veseljem sodelovali in se na naše rukanje glasno odzivali. Čeprav že tradicionalno letno poslušamo jelenje parjenje, je doživetje vsako leto nekaj posebnega, še posebno za tiste, ki radi prisluhnemo zvokom narave. Zapisala: Špela Hočevar Projekt Mavrični junaki naše občine – kačji pastirji 2022 Letos je v Mariboru potekal projekt za raziskovanje in promocijo kačjih pastirjev, ki ga je sofinancirala Mestna občina Maribor (MOM). Ob Radvanjskem potoku in v Stražunu smo izvedli terenske izobraževalne delavnice, kjer smo splošni javnosti prikazali metodo popisa ter nekaj pogostejših vrst in zanimivosti iz življenja kačjih pastirjev. Na dogodkih smo v SOD sodelovali z MOM, Iniciativo mestni zbor, Društvom študentov naravoslovja, Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, Vrtcem Tezno – enota Mehurčki, Zavodom RS za varstvo narave – Območno enoto Maribor ter Slovenskim društvom za proučevanje in varstvo netopirjev. Na Radvanjskem potoku smo spomladi, poleti in jeseni popisovali tako odrasle kačje pastirje kot njihove ličinke in leve. Po koncu popisov smo 10. oktobra 2022 na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru izvedli še delavnico določanja ličink in levov. Ob zaključku projekta smo izdali brezplačno knjižico formata A5 o vrtnih mlakah, ki so namenjene kačjim pastirjem in ostalim prostoživečim domorodnim vrstam. Ta je v elektronski obliki objavljena na https://www.dlib.si. Zapisala: Nina Erbida (foto: Simon Zidar) (foto: Rudi Kraševec) 45 Vzbujeno telo za sodelovanje z NVO 23. septembra 2022 je s prvo sejo začel nov, 12-članski Svet ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami, strokovno-posvetovalni organ ministra Uroša Brežana, v času pisanja še vodje Ministrstva za okolje in prostor. Področje narave se neposredno tiče treh članov (dr. Mihael Jožef Toman – vode, mag. Tina Mikuš – zavarovana območja, Damjan Vinko – biotska razno- vrstnost) in posredno še treh (Aljoša Petek – pravno-sistemska vprašanja s področja okolja in prostora, mag. Senka Šifkovič – pod- porno okolje za NVO s področja okolja in prostora, Barbara Kvac – podnebne spremembe), ki bomo poleg še petih drugih na volitvah izvoljenih predstavnikov NVO (varstvo okolja, urejanje prostora, graditev, krožno gospodarstvo, stanovanja) predajali ministru svoja strokovna mnenja k ukrepom izvajanja politik MOP, predlogom predpisov in drugim odločitvam MOP. Svet je bil prvič ustanovljen leta 2018 na pobudo tedanjega ministra Jureta Lebna, v Brežanovem ministrovanju pa je to tretji mandat Sveta (v času mandata mi- nistra Vizjaka ni bil ustanovljen). To bo hkrati tretji mandat za štiri člane Sveta. Kot je zdaj že znano, bo to prvi Svet, ki se bo zaradi reorganizacij ministrstev kmalu pogovarjal vsaj z dvema ministroma hkrati – za okolje, podnebje in energijo ter za naravne vire in prostor (stanovanja so vsaj podpisanemu še malo v zraku, saj se to področje seli na tretje ministrstvo). Zapisal: Damjan Vinko Botanične ekskurzije v letu 2022 V letu 2022 smo v Botaničnem društvu Slovenije organizirali pet ekskurzij. O ogledu evropske gomoljčice v ljubljanskem Tivoliju smo poročali že v prejšnji številki Trdoživa, ostale pa so bile: 13. junija popoldanska ekskurzija na polsuha travišča v vzhodnem de- lu Mestne občine Ljubljana (MOL), 18. junija celodnevna ekskurzija na Bloke, 29. avgu- sta poletna popoldanska ekskurzija v dolino Kamniške Bistrice in jesenska celodnevna ekskurzija 1. oktobra v okolico Blagovice in na Limbarsko goro. Po vzhodnem delu MOL nas je okoli vasi Volavlje in Besnica po vrstno izredno pestrih polsuhih traviščih vodil Miha Kocjan, pokazal nam je dokaj skrito lokacijo nizkega barja in enega od dveh slapov v tej občini. Pestrosti mokrišč smo se pod vodstvom Branke Trčak nagledali na slikovitih Blokah, kjer smo ekskurzijo zaključili z ogledom vodne vegetacije pod Napoleonovim mostom. Poletno in jesensko ekskurzijo pa je vodil Nejc Jogan, kjer smo si v dolini Kamniške Bistrice ogledali značilno prodiščno in gozdno ve- getacijo gorskih rek, v okolici Blagovice in na Limbarski gori pa smo kljub pozni rastni sezoni videli precej rastlin, nekatere so še cvetele. Natančnejše poročilo o ekskurzijah je objavljeno na spletni strani društva. Zapisala in fotografirala: Branka Trčak Preproga z munci na Blokah. 47. srečanje entomologov sosednjih dežel Po dvoletnem premoru smo se ljubitelji žuželk spet lahko sre- čali v živo, na že 47. srečanju entomologov sosednjih dežel. Dogodek je potekal v 23. oktobra 2022 v postojnskem muzeju. Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Slovensko odo- natološko društvo in Notranjski muzej Postojna smo združili moči in pripravili zanimiv program, ki je privabil skoraj 50 obi- skovalcev iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Letos obeležujemo enega pomembnejših mejnikov entomolo- gije pri nas; 70-letnico organizirane entomološke dejavnosti v Sloveniji. Zato smo srečanje začeli s predavanjem Slavka Po- laka, ki je pripravil celosten pregled entomološkega dogaja- nja pri nas, od prvih zametkov pa vse do danes. Zatem smo se z Aljo Pirnat poklonili Božidarju Droveniku (1940–2020), njegovemu delu in pomembnemu vplivu na mlajše generacije entomologov. Barbara Zakšek je predstavila uspešno zgodbo ukrepov za izboljšanje stanja populacij travniškega postavneža na Goričkem, Lucija Šerić Jelaska pa projekt SMART, kjer poteka popis Natura 2000 vrst hroščev na Hrvaškem. Po odmoru smo prisluhnili Maticu Gaborju in rezultatom sledenja bukovemu kozličku na Krimu, Ani Tratnik o ohranjanju koščičnega škratca na Ljubljanskem barju ter Slavku Polaku, ki je govoril o filogeniji in sistematiki hroščev podzemljarjev Dinarskega krasa. Vzdušje na srečanju je bilo še posebej vedro, saj je bilo treba po skoraj treh letih izmenjati veliko prigod s terena, nedoločenega materiala v zbirkah ter novice o najdbah in objavah. Zapisala: Urška Ratajc (foto: Lea Pahor Kobal) 46 Naravovarstveno okrepljeni mladinski delavci V Združenju EPEKA, so. p., smo oktobra 2022 v Ljubljani gostili projekt mobilnosti mla- dinskih delavcev na temo krepitve njihovih naravovarstvenih kompetenc, financiran s strani programa Erasmus+. Projekt je bil usmerjen v izgradnjo kapacitet že izkušenih mladinskih delavcev, ki želijo mlade, s katerimi delajo, opolnomočiti na področju na- ravovarstva in okoljevarstva ter snovanja iniciativ, s katerimi bodo lahko naslavljali druge mlade in širšo javnost. Udeleženci iz petih držav so sodelovali v aktivnostih, kjer so pridobivali teoretska in praktična znanja za okrepljeno mladinsko delo na področju projekta v svojih lokalnih okoljih. Del teh je bila tudi delavnica s pregledom dobrih praks slovenskih NVO s področja terenske biologije in ohranjanja narave, ki jo je 26. 10. pripravil biolog Damjan Vinko iz Slovenskega odonatološkega društva. Dan prej nam je naravovarstvena nadzornica Katarina Grabnar Apostolides na sprehodu po Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib predavala o biodiverziteti in pomenu gliv. V akciji #missdreves, kjer smo iskali najljubše drevo, ki domuje na degradiranem območju Me- stne občine Ljubljana, pa smo okronali veliki pajesen, ki biva pred vhodom v Tovarno Rog. Več o projektu najdete na naši strani na Facebooku. Zapisala: Jera Lorenci Wraberjev dan 2022 – srečanje slovenskih botanikov v Izoli Wraberjev dan je potekal v soboto, 5. novembra 2022, v Izoli, kjer so nas gostili kolegi z Oddelka za biodiverziteto v prostorih Fakultete za matematiko, naravoslovje in infor- macijske tehnologije Univerze na Primorskem. Lavdacijam in podelitvi priznanj za pri- zadevno delo v društvu so sledila predavanja o raznolikosti sladkega mlečka (Euphorbia dulcis), evoluciji terciarne vrste – kranjskega mlečka (E. carniolica) in rezultatih analiz heterostilije pri kranjskem jegliču (Primula carniolica). Seznanili smo se z vzroki in posledicami fragmentacije rastišč kratkozobe kadulje (Salvia brachyodon) ter izvedeli, kako s kaljivostjo semen pojasnjujemo uspešnost širjenja dveh vrst invazivnih barvilnic (Phytolacca americana, P. acinosa). Prikazano je bilo, kako raznolikost in tip rabe tal vplivata na razširjenost tujerodnih rastlin v Krajinskem parku Strunjan. Obravnavane so bile spremembe v razširjenosti C4 trav v Sloveniji. Predstavljeno je bilo življenje in delo kranjskega Linneja – Joannesa Antoniusa Scopolija ter projekt LIFESeedforce, katerega cilj je zbiranje semen za obnovo in okrepitev populacij ogroženih vrst rastlin. Zapisala: Valerija Babij Za varstvo »špičmišev« odpeljali 850 kg gvana Sobota, 12. novembra 2022, je bila rezervirana za akcijo varstva netopirjev. Letos smo se v SDPVN odzvali pozivu ZRSVN in se odpravili preko Gorjancev, v cerkev sv. Antona Padovanskega v Trnovcu. V poletnem času na njenem podstrešju domuje preko 1.500 navadnih netopirjev (Myotis myotis), hkrati pa je to eno zadnjih cerkvenih kotišč na tem koncu Slovenije, od koder navadni netopirji (še) niso preganjani. Gvano je nemalokrat največji vzrok nezadovoljstva, zato lahko z akcijami čiščenja gvana prispevamo k spre- jemanju in ohranjanju netopirjev. V tem primeru pa bo očiščeno podstrešje omogočilo tudi izvedbo nujnih obnovitvenih del ostrešja, s katerimi bodo poskrbeli za njegovo ohranitev. Zaščiteni pred umazanijo in prahom smo previdno stopali po kupolastem oboku cerkve in plast za plastjo čistili gvano, ki se je v več letih nabralo na podstrešju cerkve. Po vrvi je ekipa na podstrešju vedra, napolnjena z gvanom, spuščala spodnji ekipi, ki je nabrano gvano pretresala v žaklje in vreče ter jih zlagala na prikolico. Akcija je po obsegu presegla pričakovanja, saj je bila podana ocena količine gvana »20 do 40 veder« močno podcenjena. Najmanj 100 veder gvana smo prinesli na plano samo po prvih dveh urah čiščenja! Delo pa se je nadaljevalo vse do mraka. V akcijo je bilo vlože- nega 8 ur dela ekipe 6 oseb, ki je po naših izračunih na plano prinesla med 850 in 900 kilogramov gvana. Gnoj = zlato, zlato je gvano – zato upamo, da bo zelenjava bogato uspevala na naših in ključarjevih vrtovih. Želimo si, da bo naš trud poplačan in bodo belokranjski »špičmiši« še več let lahko mirno domovali na tem podstrešju. Zapisal in fotografiral: Simon Zidar (foto: Mateo Hočuršćak) (foto: Jože Lango) 47 SOD na ogledu sodov V Slovenskem odonatološkem društvu (SOD) smo 25. novembra 2022 z rahlo zamudo proslavili 30. obletnico ustanovne skupščine društva, ki je potekala 23. 10. 1992 v nek- danji gostilni Keršič v Ljubljani. V pivovarni Tektonik smo si ogledali proizvodnjo in poizkusili nekaj njihovih odličnih zvarkov. V letu 2023 pa se lahko nadejamo še enega praznovanja, saj praznujemo 30. obletnico registracije društva. 15. 7. 1993 je društvu pristojni državni organ potrdil statut, zadnjega julija pa je bilo društvo registrirano (ne glede na napačen zapis v registru AJPES). Zapisala: Peter Kogovšek in Damjan Vinko Za naravo neprimeren načrt sanacije gozdov 13. decembra 2022 se je končala podaljšana javna razprava o predlogu Načrta sanacije gozdov, poškodovanih v požaru Goriški Kras, ki ga je pripravil Zavod za gozdove Sloveni- je. Skupno mnenje in predvsem nestrinjanje s predlogom smo izrazili kar 16 nevladnih organizacij (med njimi tudi 7 izdajateljev Trdoživa) in 39 sopodpisanih posameznikov. Podpisniki smo pristojno kmetijsko ministrstvo pozvali k ponovni pripravi načrta in za- ustavitvi njegovega izvajanja. Več akcij sajenja drevja na požarišču je namreč potekalo že med in pred obdobjem javne razprave. V dopisu smo opozorili, da požarišče v celoti spada v omrežje Natura 2000 in da trenutni načrt ni skladen s predpisanimi ukrepi za ohranjanje vrst in habitatnih tipov, varovanih na tem območju. Med njimi najhitreje iz- ginjajo suha travišča, ki se zaradi opuščanja rabe zaraščajo, in vrste, ki so povezane z njimi. Opozorili smo, da bi se primarna vegetacija (submediteranski gozd) na požarišču obnovila, tudi če je ne bi sadili in sejali. Zato smo predlagali, da se sredstva, namenjena obnovi submediteranskega gozda, raje uporabijo za ponovno vzpostavitev travišč v nek- danjem mozaiku kraške kulturne krajine. Struktura tradicionalne kraške krajine se nam zdi tudi primernejša za preprečevanje širjenja prihodnjih požarov kot načrtovani gozdovi. Načrtovano sajenje tujerodnih vrst na tem varovanem območju smo zavrnili in poudarili, da bo treba preprečevati razraščanje invazivnih rastlin na požarišču. Upamo, da bodo odločevalci upoštevali naš poziv in ponujeno pomoč pri prenovi načrta. Zapisala: Klemen Koselj in Damjan Vinko 2 x za in 1 x proti 27. novembra 2022 so potekali trije referendumi, a referendum o spremembi sestave vlade je bil tisti, ki je v dnevih pred glasovanjem sprožil tudi okoljske teme. To se je zgodilo zaradi poziva 12 posa- meznikov (univerzitetnih učiteljev in aktivistov ali nevladnikov) in 14 NVO (med njimi tudi SHS, DPOMS in Morigenos) – objavljen je na spletni strani Društva za preučevanje rib Slovenije, ki je bilo pobu- dnik poziva. S pozivom Proti izročitvi okolja energetiki! smo podpi- sniki nasprotovali prenosu upravnih postopkov na področju okolja na resor z energetiko, saj gre za nezdružljivo navzkrižje interesov, katerega rezultat bo podreditev okolja in narave investitorskim in- teresom energetike. Na problematiko smo opozorili že maja 2022, ko smo NVO pozvale takrat še bodočega mandatarja in vlado, naj okoljskega ministrstva ne združuje z infrastrukturo. K podobnemu, predvsem na področju prostorskega načrtovanja, so po nastopu vlade pozvali tudi na treh ljubljanskih fakultetah (BF, FGG, FF). Resnega odziva na oba poziva vlada ni podala in si je vendarle to reorganizacijo zadala, opozicija pa je (sicer zaradi drugih razlogov) zahtevala referendum. Rezultati referenduma so bili jasni. Zakon o spremembi vlade je bil na referendumu potrjen, a njegov rezultat, ki je bil vendarle drugačen od razmerja za in proti pri drugih dveh referendumih, je po- kazal, da so sporočila strokovnjakov vendarle naredila nekaj premikov v glavah volivcev. Tudi mnogi posamezniki in organizacije so po njegovi objavi prenehali z uporabo slogana »3 x za« ali pa se do spremembe dotičnega zakona niso želeli več opredeliti. V času pisanja novice še ni jasno, kako bo opravljena vsa reorganizacija ministrstev. Zagotovo pa je, da naravovarstvenim in okolje- varstvenim NVO potreb po skrbnem spremljanju dela tudi te vlade očitno ne bo zmanjkalo. Pri tem pa ne gre pozabiti niti na nujno potrebne spremembe za učinkovito delo državnega naravovarstva. A usmeritev vlade je nakazana – umeščanje energetskih objektov naj bi imelo prednost pred ohranjanjem narave. Kot so v pozivu zapisali predstavniki fakultet, in velja tudi za NVO, si želimo, da bi vlada spoznala, da prostorsko načrtovanje ni birokratska ovira, temveč se z njim razrešuje konflikte med interesi po rabi prostora ter usklajuje načrte z varstvom narave in okolja za dobrobit države ter njenih državljanov. Zapisal: Damjan Vinko (foto: Nataša, Tektonik) Po požaru, ki je divjal julija, so bili v začetku okto- bra pri Selah na Krasu že dobro vidni novi poganj- ki drevja, tudi malega jesena (Fraxinus ornus) na sliki. (foto: Andrej Gogala, 2. 10. 2022) 20. maja 2023 pa vabljeni na celodnevno ekskurzijo Kras po požaru, ki jo bo organiziralo Botanično društvo Slovenije (več bo objavljenega na https://botanicno-drustvo.si). 23. septembra 2023 načrtujemo organizirati praznovanje ob 30. obletnici delovanja SOD. 48 V iskanju novih društvenih prostorov V Herpetološkem društvu se po dobrih osmih letih poslavljamo od društvene sobice, ki smo jo imeli v nekdanjih prostorih Študentske organizacije Univerze v Ljubljani na lju- bljanski Vojkovi 63. Od leta 2014 smo jo uporabljali za sestanke, druženja in predvsem za shranjevanje opreme. Čeprav smo eno izmed redkih bioloških društev, ki je dejansko imelo svoje prostore, smo ugotovili, da so ti pomembni za učinkovitejše delovanje dru- štva. Zelo je pomembno, da je terenska in ostala oprema na enem mestu ter dostopna vsem aktivnim članom društva. Začasno smo stvari premestili v drugo sobo v isti stavbi, vendar pa dolgoročno tukaj ne moremo ostati. Zato smo trenutno v iskanju svojega prostora pod soncem. Zapisala in fotografirala: Anja Pekolj Deteljin modrin – prezrt biser savskih prodov 10.0 V Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev (DPOMS) smo v letu 2022 že deseto leto zapored uspešno izpeljali projekt Deteljin modrin – prezrt biser savskih prodov. O naših aktivnostih ste bralci Trdoživa že velikokrat brali in verjameva, da ste z njimi seznanjeni. V tem letu smo nadaljevali s spremljanjem stanja dnevnih in nočnih me- tuljev na savskih prodih pri Ljubljani. Organizirali smo dve prostovoljni delovni akciji odstranjevanja invazivnih vrst rastlin in s tem pripomogli k izboljšanju habitata detelji- nega modrina in drugih avtohtonih vrst. V Sračji dolini pa smo ponovno preverili stanje travniškega postavneža. Za namene promocije metuljev med širšo javnostjo smo posta- vili razstavo z naslovom Čudoviti svet metuljev v knjižnici Otona Župančiča in galeriji Pedagoške fakultete, ob otvoritvi prve smo izvedli tudi predavanje, kateremu je sledilo vodenje po razstavi. S predstavitvijo metuljev na stojnici smo sodelovali na Evropskem tednu mobilnosti, v vrtcu Galjevica izvedli dve delavnici o metuljih ter s študenti na terenu spoznavali metulje Jarškega proda. Ob okrogli obletnici izvajanja projekta se želimo zahvaliti Mestni občini Ljubljana za sofinanciranje naših projektov in vsem pro- stovoljcem, ki ste pomagali pri aktivnostih. Hvala! Zapisali: Kaja Vukotić in Barbara Zakšek Fotografirala: Kaja Vukotić Izpraznjena zdaj že bivša soba SHS. Zadovoljni obrazi po terenskem dnevu. Utrinek s prve delovne akcije na savskih prodih. Občni zbor 6. marec 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad Občni zbor s spremljajočim preda- vanjem Claudia Batellija o algah v strunjanski laguni. Botanični večer 3. april 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad ali ZOOM (ob 19.00) Predavanje Katje Rebolj o užitnih plevelih. Botanični večer 8. maj 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad ali ZOOM (ob 19.00) Predavanje Maje Andrič in Nine Caf o palinoloških raziskavah – spremembe nekdanje vegetacije v Julijskih Alpah. NAPOVEDNIK DOGODKOV BOTANIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE (BDS) Državno tekmovanje v poznavanju flore 22/23 20. maj 2023 Kras po požaru 20. maj 2023 Celodnevna ekskurzija. Po Čebelji poti v Ljubljani 5. junij 2023 Botanični večer 4. september 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad ali ZOOM (ob 19.00) Predavanje Žana Cimermana o maho- vih Pohorja. Jesensko kartiranje flore 7. oktober 2023 Botanični večeri 2. oktober 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad ali ZOOM (ob 19.00) Predavanje Nejca Jogana: Kako flora kaže na meje višinskih pasov? Wraberjev dan 11. november 2023 Botanično srečanje s strokovnimi predavanji. OPOMBE: Več o dogodkih preberite na https:// botanicno-drustvo.si ali sledite spletni listi in Facebook strani BDS. Program je okviren, zato so možne spremembe. Napovednik dogodkov ostalih društev je objavljen na str. 33. 49 Pred vami je že 22. številka biltena Trdoživ. Za izhajanje dveh številk letno skrbi osem strokovnih društev s po- dročja terenske biologije, a ustvarjalci biltena prihajate tudi iz drugih organi- zacij ali pa ste posamezniki, ki sledite ciljem naše skupne revije. Vsakokratna izdaja je že od leta 2012 pripravljena v tiskani obliki, široki javnosti pa je dostopna tudi elektronska izdaja, ki je objavljena kmalu po razširjanju ti- skane različice. Naš Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave je brezplačen, a ne zastonj. In ravno slednje zajemamo v tem sporočilu ure- dniškega odbora, kjer vas izdajatelji prosimo za pomoč pri zbiranju financ v okviru vaših zmožnosti. Kateri in kakšni so stroški izdajanja Trdoživa? Glavni strošek je seveda stro- šek tiska, druge stroške pa predstavljajo pošiljanje, lektoriranje in oblikovanje. Konkretno, strošek 21. izdaje je znašal 4.001,15 €. Kot je vsakokrat zapisano tudi v kolofonu revije, nastaja bilten izključno kot plod prostovoljnega dela piscev, foto- grafov, ilustratorjev, članov uredniškega odbora in drugače vključenih ljubiteljev narave. Prostovoljno delo se v skladu s področnim zakonom lahko tudi vredno- stno oceni in npr. za leto 2018 lahko pro- stovoljsko delo članov uredniškega odbo- ra ocenimo na skoraj 6.000 € vrednosti dela, delo glavnega urednika v letu 2021 pa je obsegalo 284 ur prostovoljskega de- la (35,5 dneva polnega delavnika), kar je v skladu z zakonom ocenjeno na 3.332 € vrednosti dela. Če je zadnja leta veljalo, da so se stroški posamezne izdaje gibali okoli polčetrtega tisočaka na izdajo, je rast cen v zadnjem letu pošteno posegla tudi v stroške izda- janja, ki so tako danes za približno dobrih petsto evrov višji kot pred letom dni ali za kar tisočaka več kot pred dvema leto- ma. Brez upoštevanja rasti cen, predvsem materiala, ki ga tiskarna potrebuje za naš izdelek, se sicer deleži stroškov pri posa- meznih izdajah niso bistveno spreminja- li. Strošek oblikovanja je pavšalen in ne odraža realnih tržnih cen. Enako je tudi z lektoriranjem, kjer strošek predstavlja dejansko število znakov in se tako strošek lektoriranja med posameznimi izdajami Klic k sodelovanju: Trdoživ potrebuje pomoč Besedilo: Damjan Vinko, Branka Trčak in Barbara Zakšek KAKO LAHKO TRDOŽIV VKLJUČITE V SVOJE DRUGE VSEBINE: V organizaciji ali službi pripravljate prijavo na javni razpis? Skoraj vsak projekt predvideva tudi razširjanje rezultatov projekta, t. i. diseminacijo. Če so vsebine vašega projekta vsaj deloma skladne z vsebinami, ki jih pokriva Trdoživ, lahko vsebine predstavite tudi v Trdoživu. Ob tem vas prosimo, da pri pisanju prija- ve predvidite stroške izdaje revije oz. promocijo projekta v naši reviji. Strošek je lahko nižji in nikakor ni treba z njim pokriti izdaje celotne številke. Pri takih objavah se lahko ustrezno navede tudi financerje, objavi pripadajoče logotipe ipd. V organizaciji ali službi že izvajate finančno podprt projekt? Običajno imajo vsi projekti v finančni konstrukciji predvidene tudi stroške za razšir- janje rezultatov, predstavitve aktivnosti, seznanitev javnosti ali pa je mogoče celo pre- strukturiranje finančnih sredstev znotraj projekta, če za to postavko nimate predvide- nih sredstev. V organizaciji ali službi izvajate vsebine terenske biologije ali ohranjanja narave, ki ste jih zmožni proti plačilu predstaviti? Ali poklicno delujete v organizaciji, ki želi vsebine predstaviti v Trdoživu in lahko to tudi finančno pokrijete? S plačilom objave boste omogočili nadaljnje nemoteno izhaja- nje Trdoživa. Uredništvo seveda pričakuje strokovne prispevke, primerljive drugim pri- spevkom v reviji, saj ne želimo, da revija postane reklamni pano za ideje, ki niso podprte v strokovni biološki javnosti. Pokrovitelj/donator Izdajanje Trdoživa lahko finančno podprete tudi kot pokrovitelj (sponzor) ali donator in tako podprete tudi cilje terenske biologije. Podpornik je lahko katera koli pravna ali fizična oseba. Pokrovitelje navedemo v kolofonu s preostalimi sofinancerji izdaje. Vabimo vas k nadaljnjemu sodelovanju pri ustvarjanju revije Trdoživ in skupnosti, ki nastaja okoli nje. Hvaležni bomo, če boste našo prošnjo posredovali vsem možnim pod- pornikom. Viri financiranja izdajanja Trdoživa v letih 2020 (levo) in 2021 (desno). društveni sklad (članarine) druga lastna sredstva društev projekti izdajateljev Trdoživa (društev), sofinancirani na razpisih sponzorstvo in donatorstvo objave o projektih drugih organizacij 4 % 11 % 12 % 28 % 45 % 6 % 14 % 28 % 16 % 36 % 50 razlikuje, a ne bistveno. Čez zadnja leta so se spreminjali tudi stroški pošiljanja, tako zaradi rasti cen storitev Pošte Slo- venije kot tudi zaradi tega, ker smo lahko manj izvodov predali osebno. Sicer pa je lektoriranje v zadnjih dveh letih zajema- lo 10–12 % stroškov izdaje, oblikovanje 14–16 %, stroški pošiljanja 13–15 %, osrednji strošek samega tiska pa je tako obsegal 58–63 % vseh stroškov. Kako pa se Trdoživ financira? Večji del (tudi edini redni) prihodka predstavljajo neposredno članarine v posameznih dru- štvih, kjer vsako od osmih društev za vsa- kega svojega člana za vir izdajanja nameni po 2 € letno. Ta vir, ki predstavlja neposre- den del vaše vplačane članarine, se hrani v t. i. društvenem skladu. Neposredno iz članarin se v višini po 1 € pokrijejo tudi stroški za dodatne izvode, ki jih natisne- mo npr. za knjižnice (kar je v letu 2021 znašalo 27 € na posamezno društvo) ali pa so to izvodi, ki jih društva uporablja- jo za svoje druge aktivnosti. A društveni sklad še zdaleč ne zadovolji nujnih potreb. Društva so uspešna tudi pri vključevanju biltena v svoje iz javnih sredstev sofinan- cirane projekte, kjer se projekt osredoto- ča npr. na netopirje ali metulje, a vključuje tudi strošek objave prispevka o projektu. Kljub tej uspešnosti pa se pozna, da je tovrstnih razpisov v Sloveniji zelo malo. Okoljsko ministrstvo v primerjavi z dru- gimi ministrstvi z razpisi občutno slabše podpira nevladne organizacije, ki deluje- mo na področju proučevanja in ohranjanja narave. Tako je bila v preteklosti Mestna občina Ljubljana, ki je na svojih razpisih sofinancirala nekatere naše projekte, po- memben vir pri izdajanju Trdoživa. Prva leta izdajanja so večji vir predstavljali tudi razpisi ljubljanske študentske organiza- cije, namenjeni NVO, v katerih delujejo študenti, a so te razpise leta 2020 ukinili. Edini razpis pri nas, ki pa je neposredno namenjen izdajanju publikacij, je razpis Agencije RS za raziskovalno dejavnost, na katerem smo s prijavo doslej sicer bili uspešni, vendar so razpisna pravila zasta- vljena na način, da si lahko z dodeljenimi sredstvi pokrijemo le okoli desetino stro- škov. Nekaj smo imeli tudi že donacij ali neposrednega sponzorstva, a gre za sred- stva v manjšem obsegu. Da smo lahko pokrili vse nujne stroške, smo bila društva primorana nameniti tudi druga svoja sredstva, ki pa so zaradi sta- nja naših NVO seveda zelo omejena. La- stna sredstva društev, vključno s članari- nami, so v zadnjih dveh letih predstavljala od polovice do treh četrtin kritja vseh stroškov. Rešilno bilko te nujne razlike, ki jo potre- bujemo za izhajanje biltena, pa so nam že večkrat predstavljale tudi finančne pod- pore drugih, predvsem javnih organizacij, ki so s plačano objavo predstavile svoje projekte ali aktivnosti. In ravno pri tem nam lahko bralci, ki ste v svojih službah ali kako drugače vpeti v projekte, ki zasle- dujejo cilje Trdoživa, pridete na pomoč. Ideje, kako nam lahko pri rednem življe- nju Trdoživa pomagate in s tem obogatite tako vsebino biltena kot tudi svoje projek- te, so predstavljene v okvirju na prejšnji strani. Donacijo za izdajanje Trdoživa lahko nakažete na: Botanično društvo Slovenije, Večna pot 111, 1000 Ljubljana SI56 6100 0001 3111 158 namen: Trdoživ donacija koda namena: ADCS ali na TRR katerega od preostalih dru- štev, ki izdajamo naš skupni bilten. Št. izdaje (leto) Strošek izvoda 21 (2022) 5,20 € 20 (2021) 4,53 € 19 (2021) 4,32 € 18 (2020) 4,24 € 17 (2020) 4,24 € 16 (2019) 3,95 € 1 (2012) 3,00 € Povprečen (finančni) strošek posameznega izvo- da Trdoživa za nekaj preteklih izdaj. Netopirji v mestu Maribor Besedilo: Jasmina Kotnik, Monika Podgorelec, Jan Gojznikar, Rok Lobnik, Sandra Zvonar Foto: Jasmina Kotnik, Jurij Tamše, Polona Brezovšek, Sandra Zvonar, Monika Podgorelec, Urban Horvat Prav nič ne dvomimo, da med bralci Tr- doživa že »ptički pojo« o ogroženosti netopirjev, tako v Sloveniji in Evropi kot tudi po svetu. Skladno z Zakonom o ohranjanju narave je obvezno varo- vati tako netopirje kot tudi njihove habitate, a avtorji prispevka se vedno bolj strinjamo z besedami prof. dr. Bo- štjana Anka, zapisanimi v 25. številki revije Varstvo narave: »Imamo Zakon o ohranjanju narave (ZON), za katere- ga nekateri trdijo, da je dober; mene pa v njem (poleg marsičesa drugega) kot učitelja hudo moti nesorazmerje med učenjem (po SSKJ »spodbujanjem, opo- zarjanjem, ki povzroči, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost«) v najšir- šem pomenu besede in kaznijo (po SSKJ »kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev«) kot sredstvoma za ohranjanje narave. Varstvo narave je vendar stvar človekovega etičnega odnosa do nje in etike ne posreduješ z gorjačo, ampak z besedo.« Neznanje in strah še vedno prevečkrat vodita v splošno nesprejemanje ali včasih celo v namerno ubijanje netopirjev. Vsako leto beležimo številne podatke o uniče- nih in/ali okrnjenih zatočiščih netopirjev ter o preganjanju netopirjev iz človeških stavb. Posledično je popularizacija narave in s tem tudi netopirjev nujna aktivnost, s katero lahko na dolgi rok pripomoremo k izboljšanju njihovega stanja pri nas. Informiranje in ozaveščanje splošne jav- nosti o edinih letečih sesalcih našega Predstavitev interpretacijske table ob Radvanj- skem potoku. (foto: J. Kotnik) 51 planeta je bil zato glavni cilj letošnjega projekta "Netopirji v mestu! Ohranimo jih". Vzporedno pa smo se spraševali, ka- kšna je pestrost prhutajočega sveta zno- traj Mestne občine Maribor (MOM). Vemo namreč, da je ta le delno raziskana. Prvi (in zadnji) zapisan pregled netopirske favne sega v leto 2016, ko smo v 13. šte- vilki glasila Glej, netopir! s pregledom raz- ličnih poročil, podatkov netopirofona in raziskovalnih nalog na območju Maribora zabeležili 13 vrst. Zato smo v letu 2022 izvedli tudi vzorčne terenske aktivno- sti v sklopu projekta »Netopirji v mestu! Raziskujmo in ohranimo jih«. Projekta, ki smo ju izvajali člani Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev (SD- PVN) na območju MOM, je sofinancirala Mestna občina Maribor. Za začetek v nekaj vrsticah povzemimo dogodke izobraževalnega projekta Ne- topirji v mestu! Ohranimo jih, v katerem smo dobro sodelovali in se povezovali z drugimi naravoslovnimi društvi in izo- braževalnimi ustanovami. Julija 2022 smo s kolegi iz Iniciative me- stni zbor (IMZ), Društva študentov nara- voslovja (DŠN) in Slovenskega odonatolo- škega društva (SOD) izvedli Naravoslovni sprehod ob Radvanjskem potoku. Nadalje- vali smo z zgodbo ozaveščanja o pestrosti živega sveta na pragu Maribora, ki smo jo zastavili preteklo leto. Zbrani ob potoku in ob lani postavljeni interpretacijski tabli Oživljanje obrežja Radvanjskega potoka smo letos z občani ponovno spoznavali pomen obrežne vegetacije, kačje pastirje in vodne nevretenčarje v Radvanjskem potoku ter netopirje ob njem. Mednarodno noč netopirjev smo septem- bra obeležili ob gozdičku Miyawaki in Magdalenskem parku v sodelovanju z IMZ in Organizacijo za participatorno družbo. Malo pred sončnim zahodom smo preve- rili, ali so lani nameščene netopirnice in gnezdilnice (bile) zasedene, spoznali kon- cept gozdička Miyawaki, počistili gnezdil- nice in jih tako pripravili za novo valilno sezono ter ob fotografski razstavi spo- znali svet netopirjev. Ob prvih opaženih prhutajočih sesalcih pa smo se z ultraz- vočnimi detektorji v rokah v hipu pognali skozi Magdalenski park ugotavljat, kateri netopirji živijo v tem delu mesta. Dogodek Vse živo v Stražunu smo na pr- vo oktobrsko soboto izvedli že tretje leto zapored. To je dogodek, ki vabi družine v mestno naravo, izobražuje ter spodbuja k skrbi za varovanje okolja in ohranjanje narave. Z izobraževalnimi in ustvarjalni- mi delavnicami, z igro, s predstavitvami metod raziskovanja živega sveta in z za- časnimi fotografskimi razstavami v gozdu smo izobraževali o naravi v naravi in tako ozaveščali občane o pomembnosti ohra- njanja biotske raznovrstnosti – to je vsega živega okrog nas. Tokrat je Stražunski gozd po poti netopirja Boromirja igrivo raziskovalo vsaj 120 udeležencev in organizatorjev (SDPVN, DŠN, SOD, ZRSVN, Vrtec Tezno, MOM). (foto: a) J. Tamše, b) P. Brezovšek) Z učenci OŠ Montessori Maribor smo najprej spoznavali netopirje v učilnici, nakar smo se ob sončnem zahodu odpravili na sprehod in v bližini OŠ uspešno prestrezali eholokacijske klice navadnega mračnika (Nyctalus noctula) ter klice netopirjev iz rodu malih netopirjev (Pipistrellus kuhlii/nathusii). (foto: S. Zvonar) a) b) 52 Med junijem in oktobrom 2022 smo iz- vedli tudi več manjših izobraževalnih dogodkov, na katerih je netopirje spo- znalo preko 240 vrtčevskih in osnovno- šolskih otrok. Pod okriljem Zveze pri- jateljev mladine Maribor smo, v sklopu naravoslovnih dni, spoznavali netopirje v Betnavskem gozdu in v Mestnem parku. V Vrtcu Tezno – enota Lupinica smo v tednu otroka najmlajšim nočne leteče kosmatin- ce predstavili preko igre. Vzgojiteljice Vrt- ca Tezno pa same netopirje generacijam najmlajših občanov mariborske občine že skoraj deset let predstavljajo preko učne poti netopirja Boromirja v Stražunskem gozdu, kar se zelo dobro pozna tudi v pra- ksi. Izobraževanje in ozaveščanje občanov je vedno zabavno, a včasih bi se tudi tisti, ki to izvajamo, želeli naučiti kaj novega o ne- topirjih v mestu Maribor. Končno smo se opogumili in v letu 2022 uspešno prijavili tudi manjši raziskovalni projekt Netopirji v mestu! Raziskujmo in ohranimo jih. Kaj novega o letečih ponočnjakih »Mariborča- nih« smo se naučili in kako? V projektu smo izvedli deset mreženj zno- traj MOM ter trikratni pregled netopir- nic, ki so bile lani nameščene v gozdičku Miyawaki na Ljubljanski cesti v Mariboru in na dveh lokacijah v Zrkovcih, nedaleč stran od reke Drave. Pregledali smo preko 30 mostov in mostičkov, ki prečkajo Dra- vo, umetni kanal HE Zlatoličje, Pekrski in Radvanjski potok ter Blažovnico. Med- tem ko je večina mostičkov brez razpok in netopirjem ne morejo nuditi zatočišč, smo ob pregledu daljšega Malečniškega mostu zabeležili dva obvodna netopirja (Myotis daubentonii) in tri manjše pred- stavnike rodu Myotis, ob pregledu mosta na Celovški cesti, ki gre preko Bresterni- škega potoka (bresterniški »zaliv«), pa 6 obvodnih netopirjev in 3 živali M. myotis/ oxygnathus. Na Koroškem mostu smo našli žal poginulega belorobega netopirja (Pipistrellus kuhlii). Med junijem in oktobrom 2022 smo prav tako pregledali nekatere druge izbrane objekte znotraj MOM. Pregled bunkerja na relaciji Zrkovci–Trčova, Rossmanitove grobne kapele ter večerno opazovanje netopirske aktivnosti na Pekrski gorci ob cerkvici Žalostne Matere Božje niso obrodili sadov. V opuščeni hiši vzhodno od Bresterniškega potoka pa smo za- beležili mladega malega podkovnjaka (Rhinolophus hipposideros), nad zvonovi Cerkve sv. Mihaela (Razvanje) deset sivih uhatih netopirjev (Plecotus austriacus), Prikaz lokacij mreženj (rdeče pike), pregledanih mostov (modre pike) in netopirnic (zelene pike) ter dru- gih objektov (rumene pike) znotraj Mestne občine Maribor v sklopu projekta Netopirji v mestu! Raziskuj- mo in ohranimo jih. Postavi mrežo, reši prhutajočo žival, določi vrsto! (foto: a, c) S. Zvonar, b) M. Podgorelec) a) b) c) Pregled netopirnic znotraj KP Drava v Zrkovcih. (foto: J. Kotnik) 53 prestrezali eholokacijske klice mimolete- čih ali prehranjujočih se netopirjev. Nad gladino ribnikov so nam obvodni netopir- ji priredili pravo akrobatsko predstavo in prikazali, kako poteka lov na nočno aktiv- ne žuželke. Četica 45 obiskovalcev je na- to krenila preko ceste v gozd k tretjemu ribniku, kjer smo jih seznanili z metodo mreženja netopirjev in premagali še tiste zadnje strahove, ki so privreli na plano. Opravljeno terensko delo je obrodilo sa- dove. Na več kot 40 preverjanih lokacijah smo zabeležili 12 vrst netopirjev – 10 že evidentiranih (obvodni netopir, navadni mračnik (Nyctalus noctula), drobni ne- topir (Pipistrellus pygmaeus), belorobi netopir, nathusijev netopir (P. nathusii), savijev netopir, pozni netopir (Eptesicus serotinus), rjavi uhati netopir (P. auritus), sivi uhati netopir in širokouhi netopir (Barbastella barbastellus)) smo na sezna- mu potrdili in na seznam dodali še dve novi vrsti – navadnega netopirja (Myotis myotis) in malega podkovnjaka. Skupaj je tako znotraj MOM zdaj znanih 15 vrst netopirjev, če pa upoštevamo še najsodobnejše podatke iz podatkovne Na Treh ribnikih se je v mreže ujel tudi Netopir leta 2022 in 2023, rjavi uhati netopir (Plecotus auritus). (foto: J. Kotnik) za polkni zasebne hiše v Bresternici pa tri savijeve netopirje (Hypsugo savii). Ob pregledu zelo majhne jame v Jelovcu smo naleteli na gvano manjše vrste, zato že načrtujemo ponoven pregled v zimskem času. Še pred zaključkom projekta smo v sep- tembru bolj terensko obeležili tudi Med- narodno noč netopirjev na Treh ribnikih v Mestnem parku Maribor. Zbranim smo pred sončnim zahodom predstavili ne- topirje ob fotografski razstavi, potem pa smo se skupaj sprehodili okoli ribnikov in Mreže, postavljene nad Bresterniškim potokom, so skoraj ostale prazne, a nas je tik pred pospravljanjem z obiskom presenetil navadni netopir (Myotis myotis). Hkrati smo v potoku našli dva signalna raka (Pacifastacus leniusculus) in ob njem mlado belouško (Natrix natrix). (foto: a) J. Kotnik, b) U. Horvat) b)a) 54 VODORAVNO 1 ogrodje za trto 5 huda izkušnja, ki je pustila posledice 9 ptič z dolgim vratom in nogami, Egipčani so ga častili 10 glavno mesto slovanske države 11 pekoča rastlina 12 steza, po kateri hodi divjad, iz te številke Trdoživa 14 slovenski botanik (Tone, 1938–2010) iz te številke Trdoživa 16 mestna hiša 19 kitarist Beatlov (George, 1943–2001) 21 pika, vejica, vezaj 22 prikaz česa naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom 24 slikarstvo, kiparstvo, književnost 26 največja voluharica pri nas, iz te številke Trdoživa 28 prepovedan beli prah 30 kompozicija 32 pot hrane skozi telo 34 nepredušno 35 mešanica bele in rdeče 36 topljeni sir v trikotnikih 37 na dnu hrbtenice NAVPIČNO 2 del prsnega koša 3 mrhovinarska ujeda 4 virus, ki ga prenašajo členonožci, iz te številke Trdoživa 5 govorica 6 antični filozof 7 pokojnik 8 gnojilo iz ptičjih ali netopirskih iztrebkov, iz te številke Trdoživa 13 eden naših najbližjih sorodnikov 15 mešanica rdeče in zelene 17 trajen, neminljiv, neuničljiv 18 nekoč v Sloveniji izumrli gorski žvižgač iz te številke Trdoživa 20 enakomerno ponavljajoč zvok 23 primitiven, nespremenjen 25 organizem s celičnim jedrom 27 resnicoljuben, pošten 29 zabaven nočni gostinski lokal z odrskimi, zlasti glasbenimi in plesnimi točkami 31 arabsko ime 33 ati, tata Razvedrilo Naše možgane napenja: Zoran Obradović Rešitve za križanko ali interaktivno reševanje poiščite na http://krizanke.ljudmila.net/trdoživ 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 zbirke Centra za kartografijo favne in flo- re (CKFF), pa je na območju MOM do se- daj evidentiranih 17 vrst netopirjev. Zaključimo lahko, da smo več kot zado- voljni! Tako s terenskimi rezultati kot z iz- vedenimi izobraževalnimi aktivnosti, saj smo s slednjimi dosegli preko 450 mladih ter še mlajših občank in občanov. V projektu Netopirji v mestu! Ohranimo jih smo pripravili magnetke, ki so ciljno promovirali rja- vega uhatega netopirja (Plecotus auritus), katere- ga smo člani BatLife Europe izbrali za Netopirja leta 2022–2023. (foto: J. Kotnik) Pregled v gozdičku Miyawaki nameščenih neto- pirnic in gnezdilnic, katerih primarni namen je ozaveščanje in izobraževanje. (foto: J. Tamše) 55 Predstavitev društev – izdajateljev Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) je društvo, v katerega so vključeni posa- mezniki, ki jih združuje zanimanje za metulje. Ukvarjamo se z metulji na območju Slovenije, predvsem z njihovo razširjenostjo in ekologijo ter tudi s promocijo metuljev med širšo javnostjo. Društvo je ustanovitelj in član orga- nizacije Butterfly Conservation Europe. Spletno mesto: https://www.facebook.com/metulji Stik: info.metulji@gmail.com Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Botanično društvo Slovenije (BDS) je prostovoljno nepridobitno združenje profesionalnih botanikov in ljubite- ljev botanike. Cilji društva so med drugim boljše poznavanje flore Slovenije, popularizacija botanike in ohranitev rastlinskih vrst ter njihovih rastišč. V društvu sodelujemo z domačimi in tujimi strokovnjaki s področja botanike ter s sorodnimi društvi doma in v tujini. Društvo izdaja revijo Hladnikia v kateri izhajajo floristični, vegetacijski in drugi botanični prispevki. Spletno mesto: http://botanicno-drustvo.si in https://www.facebook.com/BotanicnoDrustvoSlovenije Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum je nevladno neprofitno združenje strokovnjakov in drugih zainteresiranih posameznikov, ki živijo ali delajo v dinarskem prostoru. Dru- štvo s svojim delovanjem prispeva k varstvu, raziskovanju in trajnostnemu razvoju Dinaridov. Spletno mesto: http://www.dinaricum.si in https://www.facebook.com/dinaricum Stik: drustvo.dinaricum@gmail.com Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica (SHS) je društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev s statusom društva v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Osnovni namen je preučevanje in varstvo dvoživk in plazilcev ter izobraževanje in popularizacija problematike področja v strokovni in širši javnosti. Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami organiziramo Dijaški biološki tabor in BioBlitz Slovenija. Spletno mesto: http://www.herpetolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/herpetoloskodrustvo Stik: info@herpetolosko-drustvo.si, 040 322 449 (Kačofon) in 070 171 414 (društvo) Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija (SEDŠM) je znanstveno in strokovno združenje članov, ki se ukvarjajo z entomologijo, vedo o žuželkah. Društvo organizira strokovna domača in mednarodna srečanja ento- mologov, občasna predavanja in ekskurzije. Skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije izdaja društvo revijo Acta entomologica slovenica. Društvo ima tudi svojo mailing listo (entomologi@googlegroups.com). Stik in spletno mesto: sloentomo@zuzelke.si in https://www.facebook.com/SLOENTOMO Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko odonatološko društvo (SOD) je združenje občanov, ki jih zanimajo kačji pastirji. Namen društva je vzpodbujati raziskovalno in ljubiteljsko dejavnost ter tako prispevati k razvoju odonatologije, vede o kačjih pa- stirjih. S svojimi dejavnostmi prispeva tudi k ohranjanju vodnih biotopov in dvigu naravovarstvene in okoljske zavesti. Društvo izdaja bilten Erjavecia, deluje pa tudi na Facebooku (Slovensko kačjepastirsko društvo). Spletno mesto: http://www.odonatolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/SlovenskoKacjepastirskoDrustvo Stik: nabiralnik@odonatolosko-drustvo.si, 041 518 122 Poštni naslov: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozaveščanje javnosti, razvoj kadrov in upravlja- nje z naravnimi viri za učinkovito varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti v morju. Spletno mesto: http://www.morigenos.org in https://www.facebook.com/Morigenos Stik: morigenos@morigenos.org, 031 771 077 Poštni naslov: Kidričevo nabrežje 4, 6330 Piran Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev (SDPVN) je neprofitno društvo, v katerem se združuje- jo posamezniki, katerih interes je raziskovanje razširjenosti in ekologije edinih aktivno letečih sesalcev ter njihovo varstvo v Sloveniji. Društvo izdaja bilten Glej, netopir! in je član organizacije BatLife Europe. Spletno mesto: http://www.netopirji.si in https://www.facebook.com/sdpvn Stik: netopirji@sdpvn-drustvo.si, 068 650 090 (Netopirofon) Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana RD U ŠO TVK OŠ O L Š TO EM FO AT NN AE M O ICK S H N IEE LV IO JL AS Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave IZDAJATELJI: Slovensko odonatološko društvo, Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – DINARICUM, Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev, Botanično društvo Slovenije, Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija in Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce. »TRDOŽIV« je bilten za področje terenske biologije in narave, ki objavlja najrazličnejše informacije o delu slovenskih terenskih bioloških društev in prinaša zanimivosti ter novice iz sveta raziskav slovenske favne in flore. Poslanstvo biltena je prispevati k povezovanju in sodelovanju slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju terenske biologije, informirati o aktivnostih posameznih izdajateljev, prispevati k razvoju terenske biologije v Sloveniji in dvigu znanja vseh, ki se s tem področjem ukvarjajo, prispevati k boljšemu poznavanju slovenskega živalskega in rastlinskega sveta, prispevati k ohranjanju slovenske narave in v pisni obliki dokumentirati ter ohranjati dogodke in zanimiva opazovanja, ki bi sicer izginili v pozabo ali bi za vedno ostali neobjavljeni v terenskih beležnicah. Bilten je medij. Prejemajo ga vsi člani izdajateljev, v celoti je objavljen tudi na spletu. Izhaja od leta 2012 dalje.