IVAN TOMŠIČ IN »VRTEC« DR. F. G O S T L Ker živimo v času jubilejev in spominskih dni — je morda dovoljeno, da se spomnimo 65 letnice, od kar je prišel na dan prvi slovenski mladinski list. Ustanovil in do svoje smrti — dolgih 24 let je ta list urejal in izdajal Ivan Tomšič, po njegovi smrti ga je prevzel prof. Kržič in pozneje I. Vole in še danes je obče priljubljen. Ivan Tomšič je vzgojil celo generacijo kot učitelj vadnice v Ljubljani; njegovi še živeči učenci se ga spominjajo z največjo ljubeznijo in hvaležnostjo in zato je gotovo primerno, da se ga tudi »Kronika« spominja, saj si je stekel kot vzgojitelj in kot mla dinski pisatelj, kot zaveden narodnjak v času naj hujšega nemškega terorizma in najtežjih bojev za narodne pravice, največje zasluge. Rodil se je 1838 v Vinici v Beli Krajini — ki nam je dala tudi našega pesnika Otona Župančiča. — Oče Bernard je bil zaveden slovenski učitelj, — tudi si nova Ivan in Ljudevit sta se posvetila učiteljskemu stanu. Oba sta bila pisatelja in izdajatelja mladin skega časopisa; kakor je Ivan v Ljubljani, tako je Ljudevit v Zagrebu deloval v prospeh mladine. V viden dokaz priznanja in hvaležnosti njima je narod posvetil spominsko ploščo na rojstni hiši. Po dovršenem učiteljišču je služboval Ivan Tomšič v tedaj še zelo ponemčenem Tržiču in od 1868 dalje v nič manj ponemčeni Ljubljani. Saj je tedaj pre vladovala nemščina v javnem in v družinskem živ ljenju; skoro izključno je gospodovala v uradih, v šolah in pri sodišču, — da celo v cerkvah so prevla dovale propovedi in pobožnosti v nemškem jeziku. Vadnica v Ljubljani je veljala za najboljšo osnovno šolo, zato so si Ljubljančani prizadevali, da vpišejo svoje sinove v njo. In Tomšič je užival sloves naj- izbornejšega učitelja med svojimi kolegi. — šola je bila utrakvistična, a Tomšičev razred taktično po vsem slovenski, tudi nemščino je učil na slovenski podlagi in priučili smo se je vsi izvrstno. In v tem času, pri teh prilikah je Tomšič ustanovil slovenski mladinski list! Bila je to res drzna, tvegana stvar. Bila je pa tudi velika zasluga za narod. Kaj je bil »Vrtec« — sicer skromen mesečnik — tedanjim rodoljubom in predvsem tedanji mladini, današnji, v srečnejših razmerah živeči rod ne more dovolj pre soditi in ceniti. Istina je, kar je rekel slovenski pi satelj prof. dr. Ivan Pregelj povodom 50 letnice »Vrtca« — da je baš po »Vrtcu« postal Iv. Tomšič eden najzaslužnejših slovenskih vzgojiteljev. — šte vilni so Tomšičevi spisi v tem listu: povesti, naravo slovne in narodopisne črtice, pesmi itd., deloma izvir ni, deloma prevedeni. Znal pa je pridobiti listu tudi obilo sotrudnikov, omenim naj le slovensko pesnico Lujizo Pesjakovo, — največja zasluga pa je, da je za sotrudništvo pridobil Frana Levstika. Poleg dru- 7* gih sestavkov (tako iz ruske zgodovine po Nestorju) je priobčil v »Vrtcu« svoje krasne otroške pesmice — in smemo pač trditi, da bi se brez Tomšiča in njego vega »Vrtca« ti biseri slovenskega pesništva najbrž nikdar ne porodili. A tudi večina drugih pesnikov in pisateljev je po svečala svoje mladostne prvence »Vrtcu« in našla ondi vzpodbudo za poznejše delo. — Tomšič se je nesebično žrtvoval za »Vrtec«, ki je bil včasih pasi ven. O Tomšičevi usposobljenosti za vzgojo dokazuje dogodek: Deklamirati smo morali pesmice, katere smo si sami izbrali. Jaz sem bil bolj plahe narave in ko pridem k tabli, sem v očitni zadregi. To je povzročilo, da so se sošolci pričeli smejati, kar me je ujezilo, da sem zaklical »če se mi smejite, vam nič ne po vem« ter jo zopet ubral v klop. — Tomšič je dobro umel otroško dušo, opomnil sošolce k miru ter meni rekel: »če nečeš danes deklamirati, boš pa jutri, a gotovo«. S tem je dosegel vse. Kako napačno bi bilo, kar bi najbrž storil kdo drugi, da bi me okregal in silil k takojšnji deklamaciji. — Neznaten dogodek sam ob sebi, a kaže nam »eux unque leonem«. Kako vesel in družaben je v šoli vedno resni Tom šič znal bili v družbi in kako priljubljen je bil pri tovariših, sem izpoznal leta pozneje. Po maturi sem bival na Bledu. Mentor stričevim otrokom za časa počitnic, ljubljanski učitelj Kokalj, me povabi, naj grem z njim v Lesce na neki učiteljski prijatelj ski večer. Iz kakega vzroka so se tam zbrali, se več ne spominjam. Bilo jih je večje število, med njimi Tomšič. Večer je bil jako animiran, Tomšič izredno dobre volje. Neki tovariš mu napije zdravico in po zove navzoče, naj zapojo Tomšiču priljubljeno pe sem »Popihnil je hladni vetrič«. Bila je to edina zdravica onega večera. V dobrem spominu mi je ostal ta večer zlasti, ker se ga je udeležil tudi absol vent učiteljišča, Fran Pogačnik, ter nas razveseljeval s svojim krasnim tenorjem. Bil je to poznejši slavni operni pevec Naval, ki je žel triumfe v berlinski in dunajski operi ter po raznih velikih mestih Evrope in Amerike — Slovenec, Ljubljančan. Pripomnim naj, da je Tomšič pridajal »Vrtcu« tudi večkrat muzikalne priloge za petje in klavir, ter s tem pospeševal tudi slovensko glasbeno umetnost. Vsi nekdanji Tomšičevi učenci smo mu ohranili hvaležen spomin; tudi v poznejših časih smo ga o kaki priliki obiskovali, kar ga je vedno razveselilo. Te skromne vrstice naj bodo posvečene učitelju in vzgojitelju, pisatelju in iskrenemu slovenskemu ro doljubu, ki je v naših otroških srcih znal vžigati lju bezen do domovine. 10*