5 Arheo 28, 2011, 5–6 Spoštovani kolegice in kolegi, pred vami je nova, 28. številka revije Arheo. Glasilo Slo- venskega arheološkega društva. V uvodnikih nekaterih starejših številk Arhea smo lahko večkrat zasledili nejevoljo uredniških odborov nad nepri- pravljenostjo kolegov, da svoje strokovno delo, prelito na papir, objavijo v našem društvenem glasilu, ki je revija vseh nas in torej tudi zrcalo stroke, ki jo predstavljamo. V letošnjem letu smo imeli v uredništvu s te plati sladke skrbi. S krajšim zamikom smo namreč prejeli morebiti celo rekordno število kakovostnih prispevkov, ki bi lahko sku- paj obsegali skoraj dve popolni številki revije. Gre za prispevke, v katerih predvsem slovenski avtorji predstavljajo širok spekter raznolikih arheoloških raziskav. Ob tem smo v številko, ki jo prebirate, vključili tudi tri članke tujih avtorjev, ki pa se bodisi neposredno ali pa po- sredno vežejo na naše kraje oz. na teme, ki so relevantne tudi za našo stroko. Prispevka, s katerima se začenja revija, sta usmerjena v raziskave keramičnega gradiva. Predstavljata možnosti za analize, ki v marsičem nadgrajujejo klasične tipološke in tehnološke študije in s svojimi rezultati odpirajo nova hori- zonte pri proučevanju keramike. V članku Dimitrija Mlekuža in Milene Horvat si roke poda- jata natančna makroskopska tehnološka analiza lončenine kot temelj za raziskavo in računalniško podprte statistič- ne metode. Na takšen način poskušata avtorja iz množice opažanj, ki jih je sicer težko poenotiti in v njih prepoznati pravilnosti, izluščiti skupine, te pa nadalje interpretirata kot “recepte” priprave lončarskih mas. Še korak dlje v smislu interdisciplinarnosti in vključe- vanja naravoslovnih znanosti v arheološke raziskave gre Andreja Žibrat. V svojem preglednem članku predstavlja široko paleto arheometričnih analiz keramičnega gradiva, od optičnih, rentgenskih, termičnih metod, elektronske mikroskopije, različnih vrst kemijskih analiz ter preiskav s področja biokemije, katerih rezultate je dandanes moč vključiti v arheološke raziskave. Sočasno pa na primerih slovenskih izkušenj, kot so primerjave mineralne in ke- mične sestave keramike in lokalnih glin, jasno predstavlja tudi njihovo praktično vrednost. Njihova izpovednost je lahko izjemna, a moramo biti, tudi po besedah avtorice, mnogo več kot le uporabniki storitev. Po tovrstnih ana- lizah torej posegajmo premišljeno, z najmanj osnovnim znanjem o njihovi izvedbi, možnih rezultatih in dometu v širšem sklopu arheoloških projektov ter z jasno izdelanimi vprašanji. Zelo priporočljiva je tudi neposredna povezava s strokovnjakom in laboratorijem, ki analize opravlja, saj bodo brez tega prenekateri rezultati le mnogo preplačane neme tabele. 1.20 Predgovor, spremna beseda Uvodnik Prispevek Igorja Medariča, Branka Mušiča in Kim Vyncke zaokroža rezultate obsežne geofizikalne raziskave z ma- gnetno metodo na najdišču Düzen Tepe iz klasičnega in helenističnega obdobja v Turčiji. Težišče prispevka so ključne ugotovitve, s katerimi avtorji povzemajo, kako so se z uporabo 2D magnetnega modeliranja lotili reševanja interpretacije rezultatov magnetne metode na kraških praz- godovinskih najdiščih. Uporabljeni postopki so nedvomno pomemben prispevek k kvalitativni in kvantitativni interpretaciji rezultatov geofizikalne metode za potrebe ar- heološke prospekcije v kraških okoljih in je torej izrednega pomena tudi za sorodna okolja pri nas in v naši neposredni okolici. Prača, enostavno orožje, poznano in v uporabi od praz- godovine do moderne dobe, pa tudi mitsko orožje, ki v rokah veščih Davidov premaguje Goljate, je bila sodeč po številnih rimskih svinčenih izstrelkih za pračo z najdišč v današnji Sloveniji, standardna oprema rimskih čet tudi pri bojih na našem ozemlju. A članek Boštjana Laharnarja, Žige Šmita in Igorja Ravbarja je več kot le zbir takšne- ga gradiva. V njem so predstavljeni možni načini njihove izdelave v lesenih in keramičnih kalupih, razložene so napake, nastale pri ulivanju. Posebno vrednost dajejo član- ku balistični poskusi streljanja s pračo, pri čemer so bile v sklopu tega na najdbah svinčenih izstrelkov za pračo z izbranih najdišč v Sloveniji preizkušene tudi možnosti uporabe nekaterih uveljavljenih statističnih metod, kot so metoda glavnih osi, večdimenzionalno skaliranje in meto- da hierarhičnega združevanja. Uporaba lidarja, metode skeniranja površja, ki nam odpira pogled na relief tudi tam, kjer ga prekriva vegetacija, je v vzponu. Ampak ali se zavedamo prave vrednosti rezul- tatov in njihovih pasti? Prispevek Dimitrija Mlekuža, ki ga je sebi podobno pomenljivo naslovil Zmeda s krajina- mi, je poskus, da bi lidar kot novo tehnologijo umestili v prakso arheologije krajin. V članku razvija tezo, da lidar omogoča videti in razumeti pokrajine tako, kot jih doslej ni bilo mogoče. Pri tem poudarja, da je lidar neselektivna metoda, ki se ne omejuje le na izbrane kraje, ne izmeri le pomembnih in morda že vnaprej interpretiranih značilnosti površja, temveč zajame krajino kot celoto. Krajina, izmer- jena z lidarjem, je zapletena, polna sledov vsakodnevnih praks, dejavnosti, materializiranih v krajini, ob tem pa tudi palimpsest različnih časovnosti, saj je čas pomembna kom- ponenta, ki je v proučevanju prostora ne gre zanemariti. “Doslej najboljše besedilo o temi Argonavti in Emona z iz- virno razlago vloge pesnika Pejzandra iz Larande.” S temi besedami je prispevek Tommasa Braccinija Mit o mejah: Argonavti od Donave do Emone pri poznoantičnih in bi- zantinskih piscih, ocenil eden od strokovnih recenzentov revije. S tem stavkom so zajeti jedro in glavni poudarki prispevka, ki je več kot vreden vašega branja. 6 Uvodnik V zadnjih številkah Arhea večkrat obravnavana tema je tudi arheologija bojišč ali širše, arheologija konfliktov, ki nam jo tokrat nekoliko bolj iz zgodovinskega vidika predstavlja Tomaž Lazar. Gre za vedno bolj uveljavljeno izrazito in- terdisciplinarno vedo, ki se zaradi svojih specifičnosti med drugim prepleta predvsem z vojaškim zgodovinopisjem, sodnomedicinskimi raziskavami ter eksperimentalno arhe- ologijo. Avtor ugotavlja, da na Slovenskem takšen pristop še ni popolnoma uveljavljen, a ob tem ocenjuje, da bi bilo mogoče bojišča oz. druga prizorišča vojaškega dogajanja podobno ciljno raziskovati tudi v našem prostoru, kjer izpostavlja možnost preučevanja vojaške zgodovine viso- kega in poznega srednjega veka. Pomemben prispevek, ki bi moral biti malodane “obvezno čtivo” za vsakega arheologa, ki mu ni vseeno za zgodovi- no svoje stroke v nekoliko širšem jugovzhodnoevropskem prostoru, je delo Božidarja Slapšaka Prepletene zgodovine v Jugovzhodni Evropi: spomin in arheologija. Prispevek se ukvarja z ideološkimi mehanizmi nacionalne države v Ju- govzhodni Evropi, kot se zrcalijo skozi arheologijo. Med drugim sooča vloge in položaje amaterske arheologije na eni strani in akademske arheologije na drugi strani, razlaga rabe davne preteklosti, pravzaprav mnogoterih in pogosto zoper- stavljenih preteklosti, ter išče vlogo akademske srenje pri proizvodnji in promociji zoperstavljenih identitarnih naracij. Tatjane Lolić in Tomislav Petrinac v svojem prispevku predstavljata povzetek rezultatov večletnega konserva- torskega dela na ločenih lokacijah v mestu Sisek, ki se površinsko pokriva z nekdanjo rimsko Siscijo-Segestico. V sicer gosto naseljenih delih mesta Siska je najti tudi večje nepozidane površine, ki so v veljavnih prostorskih aktih določene kot območja predstavitve arhitekturnih ostankov rimskega mesta. Konservatorski oddelek iz Zagreba in Občina Sisek sta tukaj stopila na skupno pot, ki vodi do predstavitve ostankov rimskega mesta in povezuje dana- šnjo urbano realnost z njeno zgodovino. Krajši prispevek Edeltraud Aspöck, Irmtraud Hellerschmid in Michaele Lochner s Prazgodovinske komisije Avstrijske akademije znanosti prikazuje zanimiv način vzpostavitve intedrisciplinarne strokovne diskusije na medmrežju in predstavlja izkušnje po prvih desetih mesecih delovanja. UK-forum, ki nam je približan v prispevku, je sicer na- menjena predvsem raziskovanju grobišč in grobov iz časa kulture žarnih grobišč, a je izkušnja, ki jo avtorice s tem člankom delijo z nami, precej poučna in širše uporabna. Vereni Vidrih Perko gre zahvala za dva prispevka. V prvem kot predsednica komisije za podeljevanje Valvasorjevih nagrad Slovenskega muzejskega društva povzema argu- mentacijo, ki utemeljuje podelitev Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, kot najvišje strokovno priznanje najugle- dnejšim in najzaslužnejšim med slovenskimi muzealci, za leto 2011 našemu kolegu arheologu, dr. Timoteju Knificu. Drugi prispevek avtorice, Arheologija, odgovorna soo- blikovalka sodobnega sveta, nosi njej lasten pečat in nas postavlja pred morda neprijetno nalogo, odgovoriti na vprašanje ali mi, najprej vsak posamezen, nato kot ko- lektivi in končno kot stroka, naredimo dovolj, da je in bo arheologija odgovorna sooblikovalka sodobnega sveta. Kot Glasilo Slovenskega arheološkega društva (SAD) objavljamo tudi imena prejemnikov priznanj SAD in argu- mentaciji, ki sta bili podani ob podelitvi 16. junija 2011 v prostorih Mestne bazilike Emone (Galerija Jakopič). Kako končati uvodnik po enem najplodovitejših let za Arheo? Tudi širši pogled na dogajanje v stroki, pa čeprav nimam pred seboj seznama dogodkov, ki so potekale v letu 2011, saj so zame v tem kontekstu bolj pomembni spo- mini na dogodke in vtisi, ki so mi ostali po doživetjih, v meni vzbujajo kar dober občutek. Na razstavi smo lahko občudovali “hrvaškega” Apoiksiomena, vrata so odprli novi prostori Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož v Ormožu, v Murski Soboti so bila na ogled postavljena odkritja in spoznanja o prvi slovanski poselitvi Prekmurja, v Ljublja- ni so nam bile pobližje predstavljene tehnike daljinskega zaznavanja, v Piranu so se kolegi posedli ob okrogli mizi na temo arheoloških parkov, izjemno pomembno za našo komunikacijo s širšo javnostjo, ob tem pa smo imeli šte- vilne možnosti obiskovanja izredno kakovostnih predavanj na številnih strokovnih srečanjih, ki so si predvsem v za- dnjih mesecih sledila v izjemno visokem ritmu, izšlo pa je tudi kar nekaj novih arheoloških publikacij. Ob tem je pred nedavnim Slovensko arheološko društvo za svoje člane priredilo javno obravnavo Pravilnika o arheoloških raziskavah, na kateri je po predstavitvi tekel odprt in kon- struktiven dialog, ki pritiče sprejemanju za našo stroko izjemno pomembnega dokumenta. Stanje seveda ni le rožnato, saj se je arheološka dediščina v kar nekaj zloglasnih primerih znašla med tnalom in na- kovalom različnih interesov, ki jim je pogosto malo mar za zapuščino prednamcev. A o tem kdaj drugič. Izid nove številke Arhea naj bo vsakoletni praznik, ko na ogled postavimo svojo strokovnost in njeno širino. Mislim, da smo tudi na to številko lahko vsi, predvsem pa avtorji prispevkov, iskreno ponosni. Zadovoljstvo, ki veje iz povedanega, je nedvomno samo po sebi precej minljiv občutek, ki mu človek, usmerjen v tukaj in zdaj, kaj hitro podleže. A za nas, arheologe, ki črpamo iz preteklosti in gradimo v sedanjosti, bi moralo biti samo po sebi umevno stremljenje k temu, da bi naše gradnje stale in obstale tudi v prihodnosti. Preveč (lastne) hvale? Prisiljena lažna skromnost je lahko še težje breme pri prihodnjih gradnjah. Matija Črešnar