Slovanske pravljice.
Priobčuje Nik. Vrhov
8. ^alcleta sestra.
f(Slovaška.) ekoč je živel graščak,   ki  je   itnel   dvoje otrok: sinčka in odraslo lepo hčer.   Oba je jako ljubil.  Bolj   nego kaka druga zabava ga je veselilo ribarjenje. Nekega dne je zopet vzel mrežo in šel lovit. Zamišljen je korakal po poti in prišel do jezera,  kjer  še nikdar ni ribaril.   Nekoliko pomišlja, potem pa vrže mrežo v vodo.  Ko jo potegne na kopno, je bila polna tako lepih, pisanih rib, da se mu je srce   smejalo.   Graščak  vrže  drugič   mrežo v jezero   in  zopet   ujame polno  rib.   Polakomni   se   in   hoče   vreči   mrežo   tretjič  na lov,   toda iznad jezera   prihrumi   vihar.   Valovi   se   dvigajo   in   zaletujejo   ob   breg.   Hipoma pomoli iz jezera črn zmaj ostudno žrelo. Graščak vztrepeče od strahu.
»Predrznež, zakaj loviš tu ribe? V tej vodi ne sme nihče ribariti«, zarohni zmaj na graščaka, ki začne prositi odpuščanja, češ, da ni vedel, da je tu ribarjenje prepovedano. On obeta, da poplača in povrne, kolikor so vredne ujete ribe.
»Tvojega denarja ne maram, zahtevam pa tvojo hčer za ženo«, veli zmaj.
->    74   k-
;            Ob teh zmajevih  besedah se poloti  graščaka  nepopisen   strah.   Ponuja
¦   mu vse svoje bogastvo,  samo hčer naj mu pusti.  Toda  zmaj se ne da pre-govoriti. Grozno zatuli: »Moja bo; dati mi jo moraš!«
»Taki pošasti, kakršna si ti, ne dam svoje hčere za dve mreži rib«, odvrne oče.
»Te ribe so bile moje podložnice. Ti si jih ugonobil in zato mi moraš dati svojo hčer. Ce mi je ne daš zlepa, si jo vzamem sam. Sedem nedelj, sedem dni in sedem ur še počakam, potem pridem ponjo«, zarjove zmaj. Zopet zahrumi vihar po jezeru, in zmaj izgine.
Graščak je popustil ribe in se žalosten vračal domov. Naproti mu pride hči. Solze ga oblijejo, ko jo zagleda.
»Ali Vas boli glava, oče? Ali Vas je kdo razžalil? Ali se Vam lov ni posrečil?« ga vprašuje dekle.
»Oj, da bi ne bil ujel nobene ribe«,   vzdihuje  nesrečnež.   Na pragu ga sprejme žena.  Tudi ona ga izprašuje, kaj mu je.   Namesto odgovora je čula same vzdihe.   Precej časa je minilo,   dokler  se ni umiril;  potem je  povedal •   obema, kaj se mu je pripetilo.
Mati je grozno zatarnala. Kajpada se je tudi hčerka prestrašila, ko je zaslišala, da pride ponjo zmaj, ali vendar je tolažila starše, naj ne žalujejo, morda ga pa ne bo ponjo. Očetu je svetovala, naj jo skrije v kako varno zatišje. Graščak je dal takoj sezidati močan stolp z železhimi vrati in devetimi zapahi. Semkaj je skril hčerko. Zaprl jo je v stolp z devetimi zapahi, misleč, da je tu ne zasači zmaj.
Sedem tednov, sedem dni in sedem ur je preteklo. Obrok je pri kraju. Kar zahrumi grozen vihar po grajskem dvorišču, zapahi v stolpu se razmak-nejo, vrata se sama odpro; tedaj vihar še enkrat zabuči. Graščak in žena sta hitela v stolp, toda hčerke že ni bilo več tam. Izginila je brez sledu kakor bi se bila vdrla v zemljo. Staršem je bridkost stiskala srce, čuda, da jim ni počilo. Iskali in iskali so izgubljeno hčcrko, toda zamanl Niso je mogli najti.
Graščak poslej ni več ribaril. Edina tolažba mu je bil sinček Stefan, ki je rastel kakor konoplja in bil lep kakor jutranja zarja. Oče ga je skrbno poučeval in vzgajal. Stefan je bil jako radoveden. Vse ga je zanimalo. Rad je vpraševal starše. Pogostoma jih je nadlegoval z vprašanjem, zakaj nima sestrice kakor drugi njegovi tovariši; ali starši mu niso odgovorili na to. Hoteli so mu prikriti, da je imel nekoč sestrico, pa jo je izgubil. Nekega dne je iztikal Stefan po materini škrinji in zagledal na dnu dekliško obleko. Vzame jo iz škrinje, pregleduje in se čudi; kar stopi v izbo mati.
»Mamica, čigavo je pa to-le oblačilce?« vpraša radovednež.
»Čigavo neki?   Moje je!«   reče mati,   mu  vzame   obleko  iz   rok   in  jo       I položi nazaj v škrinjo.
Stefan opazi, da mati joče. Zakaj neki? Ko bi bila obleka materina, bi ji ne bilo treba jokati. Stefan prosi neprenehoma mater, naj mu pove, zakaj joče. Dolgo mu ni odgovorila, naposled pa mu je povedala resnico: »Imel si krasno sestro, ali odnesel jo je črn zmaj, kdo ve — kam; nihče no ve, ali še živi ali ne.«
J
~5h    75    ><-
»Mamica, jaz pojdem iskat sestrico, če treba, na konec sveta«, vzklikne Štefan.
Mati se prestraši. Pregovarja ga, naj ne hodi z doma. »Kako bi nama bilo z očetom hudo, ko bi se kje ponesrečil«, mu reče. Tudi oče mu je branil, ko je zvedel, kaj namerja; toda Štefan ni odnehal. Prosil je in prosil, r       dokler ga niso pustili starši po svetu.
Stefan si je vzel s seboj nekaj denarja in brašna. Mati mu je dala krasen kamen, ki je svetil ponoči. Ko je odhajal, so ga starši blagoslovili. Dolgo je taval po samih puščavah. Naposled pride na travnik. Cuden prizor je zagledal tamkaj. Lev, hrt in krokar so se trgali za mrtvo ovco. Vsak jo je hotel imeti. Kar zagledajo Stefana.
»Glej, tam prihaja človek«, vzklikne lev, »več pameti ima nego mi; on naj razsodi.«
Hrt in krokar sta bila zadovoljna. Ko je prišel Štefan k njim, so mu razodeli vso stvar.
»Dobro, razsodim vam«, je dejal Štefan. »Lev naj ima meso, hrt kosti, krokar pa čreva.« Živalim je ugajala ta razsodba. Lepo so ga zahvalili. Lev si je izpulil dlako in jo dal Štefanu, rekoč: »Tu imaš dlako. Kadar boš v zadregi, si jo vrzi črez glavo in boš tako močan kakor jaz; mogel boš, kar morem jaz«. Potem mu je dal tudi hrt dlačico in mu naročil, naj jo vrže črez glavo, kadar bo v kaki stiski. Od krokarja je dobil peresce. Štefan si je shranil darove in je zahvalil živali, ki so si jele deliti ovco.
Zopet je hodil po pustih dolinah in blodil po temnih lesovih.  Prišel je
|       naposled do gradu, ki je bil sezidan iz črnega kamenja. Stopil je skozi prva
vrata,  ki so se sama zaprla za njim.   Nikjer  ni   bilo žive duše.   Šel je skozi
'       druga vrata.  Tudi  ta  so   se  zaprla za njim.   Stopil je skozi tretja vrata,  pa
nikjer ni zagledal nikogar. Na dvorišču je bilo vse pusto in prazno, v gradu
tiho kakor v grobu.  Toda Štefan ni bil bojazljivec.   Brez  strahu je sedel na
stol in čakal, kdaj se prikaže kdo.
»Kaj neki pomenja to? Ali so vsi tu pomrli? Pogledati moram, ali bi ne dobil tu koščka kruha, ker sem jako lačen«, je dejal Štefan in vstal. Komaj je bil to izgovoril, je že stala pred njim pogrnjena miza in na nji dobra večerja. Štefan je sedel za mizo in se najedel do sitega.
Po večerji ga je jel nadlegovati spanec. Ozrl se je po izbi in zagledal v kotu kakor za kralja postlano posteljo. Čudno se mu je zdelo, kdo tako ^ skrbi zanj, in sklenil je, da jutri zjutraj poišče svojega neznanega dobrotnika. Potem je legel in zaspal. Ponoči se mu je zazdelo, kakor da bi nekdo sedel blizu njega in vzdihoval. Ko je zjutraj vstal, je bil že zajutrek na mizi. Po zajutrku je šel pregledovat grad. Vse je pretaknil, vsak kotiček preiskal, povsod je bilo vse v najlepšem redu, toda vse je bilo pusto in prazno. Ko se je vrnil v izbo, je bil obed že pripravljen. Vse, kar je videl in doživel tu, mu je bila uganka. Izpoznal je, da je zašel v zakleti grad. Zvečer je dobil večerjo. Luči ni bilo; zato je postavil na mizo kamen, ki mu ga je bila dala mamica in ki se je svetil kakor zvezda.
a
co
a o
oJ >o
O
-$h    78    hs~
Ko je legel v postelj, si ga je shranil v nedrije. Poleg sebe je položil sabljo. Sklenil je, da ne bo zaspal. Bil je radoveden, ali bo zopet kdo prišel k njemu in vzdihoval tik postelje. Res ni zaspal. V izbi je bilo temno kakor v grobu in tiho, da bi bil slišal muho leteti. O polnoči pa je nekaj zašumelo po izbi, kakor kadar veter zajde med suho gabrovo listje. Stefan seže po sabljo in v nedrije po kamen. Čutil je, da stoji nekdo pri postelji; slišal je lahek vzdihljaj.
—————^^^^                                   ^_^-^.^:
»Kdo je tu? Kaj je?« vzklikne in posveti s kamenom tjakaj, odkoder je prihajal vzdihljaj. Začudi se, videč pred seboj krasno devico, črno oblečeno. »Kdo si in kaj zahtevaš od mene ?« jo vpraša in se skloni na postelji.
»Ničesar ne zahtevam od tebe. A povej mi, od kod si prišel, mladenič ? Mnogo let sem že zakleta tu, toda ves čas nisem videla niti ptička niti hroščka, nikar li človeka. Oj, beži mladenič, če ti je življenje ljubo! Kadar prileti črni zmaj, te raztrga.«
»Črni zmaj je tebe odnesel in te zaklel v tetn gradu?« povpraša Štefan.
»Da, mene je ukradel črni zmaj in me začaral tu, ker me ni hotel dati oče taki pošasti za ženo«, odgovori devica.
->    79   <-
»Če te je ukradel črni zmaj, si ti moja sestrica, ki jo iščem, in jaz sem tvoj rodni brat«, zavrisne Stefan in začne objemati in poljubovati najdeno sestro.
Ko je zakleta devica slišala, da je ta zali mladenič njen brat Štefan, ni vedela, kaj bi počela od veselja, ali zdajci jo je obšla žalost — spomnila se je zmaja.
»Oj, sladki bratec moj, tu ne smeš ostati! Ko bi te našel zmaj v gradu, bi te raztrgal na kose. Prišla sem te opomnit, da se mu skrij. Na vsake tri dni prihaja semkaj in ostaja po ves dan tu v gradu. Šele ko je nasičen, odleti. Jutri bo prišel zopet. Kako mi je hudo, ko moram živeti pod oblastjo take pošasti. Nobeden me ne more rešiti.«
»Jaz te rešim, draga sestrica. Dokler te ne osvobodim, se ne vrnem domov«, obeta Stefan.
»Oj, dragi bratec, dokler zmaj ne pogine, moram ostati tu zakleta. On je pa tako močan, da ga nihče ne premaga«, mu odgovori sestra vsa potrta.
»Ne bojim se ga. Rad bi pa zvedel, kje ima tisto grozno moč, ki ga dela nepremagljivega, kakor praviš«, pozveduje Stefan.
»Glej, to ga bom vprašala«, opomni sestra. Potem prime brata za roko in ga vede skozi dolgo vrsto sob. Prišla sta do temne obokane shrambe. Tam je skrila brata in mu naročila, naj čaka, dokler se ona ne povrne. Ne sme se oglasiti, naj bi slišal karkolisibodi. Štefan je storil, kakor mu je bila velela sestra. Vzel je v roko sabljo in mirno tičal v skrivališču.
Sestra je odšla. Tesno ji je bilo pri srcu, ko je čakala zmaja. Zjutraj zašumi vihar po dvorišču, in črni zmaj prilomasti v izbo, kjer je zakleta devica že pripravila zanj gostijo. Toliko jedil je bilo na rnizi, da bi se bilo lahko nasitilo petdeset ljudi.
Po izbi so lepo dehtele jedi, ali zmaju je dišalo nekaj drugega. »Kdo je bil tu?« zarjove.
»Za Boga, kdo naj bi bil tu? Toliko let sem že v gradu, pa nisem videla tu ni ptičice ni hroščka, nikar Ji človeka. Ko si letal po svetu, si se nekje navohal človeškega duha, sedaj si pa domišljaš, da je bil tu kak človek. Glej, kakšen obed sem ti pripravila! Kar sedi in jej!« mu prigovarja devica.
Res ga je pomirila. Zmaj se obrne k mizi, kjer zagleda jedi, ki so mu najbolj teknile. Sede in začne jesti. Tako mu je šlo v slast, da je kmalu poizpraznil vse posode. Po obedu je položil devici glavo v naročje. Morala mu je iskati po laseh, ni li kaj živalic ondukaj.
Ko mu brska po glavi, ga vpraša: »Povej mi, ostudnež, kdaj boš po-ginil ? Ali bom na veke tu zakleta ?«
Nekako mrzlo se zagrohoče zmaj in odgovori devi: »Da, na veke boš tu zakleta, zakaj mene bo konec šele tedaj, kadar pogine moj najstarejši brat, tega pa nihče ne ubije.«
»Zakaj ne?« pozveduje devica.
»Nu, najsi ga kdo ubije, izleti iz ubitega zajec, in najsi raztrga tistega zajca, izfrči iz njega golobica, in najsi raztrga golobico, pade iz nje jajce, in kdor mi bo zalučil tisto jajce v čelo, me bo ubi].«
-5*    80    *s~
Globoko je vzdihnila deva po teh zmajevih besedah in dalje iskala po glavi, dokler ni ostudnež trdno zaspal. Videč, da se dolgo ne prebudi, mu položi glavo na blazino in odide tiho kakor senca. Sla je v shrambo k bratu in mu vse povedala, kar ji je bil razodel zmaj. — Štefan je hotel takoj oditi, toda sestra ga je zadrževala.
»Tu imaš čutaro vina«, mu je rekla in hkrati izročila posodo, napol-njeno z dragoceno kapljico. »Kadar se napiješ tega vina, šine vate taka moč, kakršno ima dvajset junakov. Da prej dospeš tja, kjer biva najstarejši zmajev brat, ti dam konja Tatoša, ki te ponese tja. Konj te čaka pred vrati, ki vodijo iz te shrambe.« Tedaj mu je pokazala vratca, katerih bi sam ne bil zapazil. »Ali ne hodi mi odtod, dokler konj ne zatepta z nogo. Ko zaslišiš topot, takoj stopi k njemu. Kadar udari z drugo nogo ob tla, sedi nanj, in ko zarezgače, odjezdi. Povej mi, ali hočeš dreviti tako, kakor voda beži, ali tako, kakor veter leti«, ga je vprašala naposled.
»Tako bi rad jezdil, kakor veter leti«, ji je odgovoril Stefan.
>Dobro.«
Ločila sta se. Tiho kakor je prišla je tudi odšla. Stefan je čakal pri vratcih in poslušal. Zdajci zatepta konj na dvorišču. Kakor bi trenil, plane Štefan skozi vratca in obstane pri konju, ki je bil črn kakor krokar. Konj udari sedaj še z drugo nogo ob tla. Stefan šine nanj, in ko zarezgeče, ga izpodbode. Kakor veter sta zletela črez gore in doline, črez reke in potoke, črez polje in prepade tja do sedeminsedemdesetega kraja, kjer sta obstala pri nekem gozdu. Štefan je skočil s konja, ki je izginil. V gozdu je bil zmajev brlog. Tedaj se spomni Štefan darov, ki jih je bil prejel od živali, prepirajočih se za ovco. Iz žepa vzame levjo dlako, si jo vrže preko glave in hipoma postane lev.
Blizu gozda je pasla deklica ovce. Jako se je prestrašila, ko je zagledala leva. Pa kako se je začudila, ko se ji je približala grozna zver in ji povedala, da je človek kakor ona. Lev ji je tudi naznanil, da se bo bojeval z zmajem. Pokazal ji je čutaro vina, ki ga je bil princsel s seboj, in jo prosil, naj ostane blizu kje in ko bo videla, da omaguje, naj mu vlije iz tc čutare vina v grlo; zato jo bo obilno poplačal.
Pastirica je obljubila, da bo storila, kakor ji je bil naročil, in vzela je čutaro. Štefan, izpremenjen v leva, je šel h gozdu in klical zmaja na boj. Iz brloga prileze velikanski zmaj.
»Kaj pa iščeš tu, črviček? Ali se drzneš, z menoj začenjati boj ?« vpra-šuje pošast.
»Tako je. Na boj te kličem. Poizkusiva se«, mu odgovori lev. Zmaj se razsrdi, skoči na leva, in boj se prične.
Dolgo sta se borila. Naposled svetuje zmaj, da bi se malo oddahnila, ker ga je žejalo. Levu je ugajal ta nasvet. Zmaj je krenil k reki in se tamkaj napil; k levu pa je priskočila pastirica s čutaro in mu vlila vina v žrelo. Hipoma se je začutil lev dvanajstkrat močnejšega kakor prej, in ko sta se vnovič spoprijela z zmajem, ga je takoj raztrgal na dvoje. Iz ubitega zmaja je zletel zajec in brzo ubiral črez polje. Štefan vrže nemudoma hrtovo
~$h    81    *š~
dlako črez glavo, se izpremeni v hrta in goni zajca. Kmalu ga doteče, zgrabi in raztrga. Iz umorjenega zajca izfrči golobica in naglo leti gori pod oblake. Tedaj se spomni Stefan krokarjevega peresca, ga vrže črez glavo in postane krokar. Požene se kvišku za golobico. Brzo jo zaloti in raztrga na kose. Iz golobice pade jajce. Štefan ga pobere in shrani. Potem zahvali dobro pa-stirico in ji stisne v roko lep dar.
Ko je bil Stefan dobil jajce, se je zopet prikazal konj. Kakor veter sta naglo zdirjala k gradu, kjer sta šla skozi troja vrata in se ustavila šele na dvorišču. Konj je veselo zarezgetal. Tedaj se je zbudil črni zmaj. Z enim skokom je bil na dvorišču. Toda preden je mogel napasti Štefana, mu je ta vrgel jajce v čelo. Tisti hip se je zvrnil zmaj, in bilo je po njem.
Zdajci se pobeli črni grad; vsa okolica ozeleni in vzcvete; vsi, ki so bili zakleti v živali, v kamenje, se izpremene zopet v Ijudi. Vsi zahvaljujejo Stefana, ki jih je rešil, najbolj pa njegova sestra, ki je imela na sebi krasno belo obleko, ki se je lesketala kakor srebro. Radostno je pogledoval Štefan svojo sestro. Odkleti grad je odmeval od veselja. Napravili so gostijo. Rešeni ljudje so si izvolili Stefana za kralja. Ko je bila gostija pri kraju, sta se jela odpravljati Stefan in odkleta sestra domov po starše. Osedlali so brzega Tatoša, ki ju je nesel na očetov dom ne kakor veter leti, ampak tako, kakor voda beži.
Ne morem vam popisati, kako so se razveselili starši, ko so se sešli z otrokoma, ki so ju imeli že za izgubljena. Kmalu potem so odrinili vsi skupaj v nekdanji zmajev grad, kjer je kraljeval Štefan. Živeli so tam srečno in mirno.