Mirko Kunčič:
Bolna deklica in pomlad.
Sktonili so tiho ae k oknu kostanji in zašepetali v srce bolni Tanji:
»Ta ozdih pritajeni, te grenke solze — \zakaj je tak žalostno ivoje srce? A'a potje, kjer sence ni črne nobene, na polje, kjer solnce dso zaiost preženeh
Na polje!... JVa polje!... Vse kfiče, šumi, vse Dabi z rokami prečudežnimi —-------
Zapiakala deklica v svojo bridkost: xKo d kletko ujeta je moja mladost...« Tarn zunaj za druge že znončki coeto — za njo pa ni zlate pomladi, za njo.