Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.i Rekli smo zadnjič, da so knjižice, v katerih govorimo, pisane s tako surovostjo, da se v našem je- Łtf ziku to še povedati ne da; sicer pa bi ta številka »Slov. Gospodarja« vam, drugi čitatelji, ne prišla v roko, ako bi poskusili, prusaško nemško surovost posneti le približno natanko. Zatorej le nekaj: Sv. oče Leo XIII. so človek, ki plašč po vetru obrača; o presvetlem cesarju in udih cesarske rodbine se pravi, da so »brezznačajni, brezvestni, napibnjeni, slaboumni, nehvaležni, roparsko lakomni« itd.; mi Slovenci srao kozarji, ki smo si svojo narodnost izmislili, ter vse to, kar je za narodnost potrebno, ukradli; kraje smo se naučili od Gehov ; o Ornogorcih pa se piše, da je kraja koštrunov celo njih glavna obrt. Dosti tega! Poglejmo si vsebino teh knjižic. Kar prve: Trozveza, ali v posebnem zveza med Avstrijo in Nemčijo se je naredila v to svrho, da bi takim potom Avstrija postala Nemčiji nekako podložna, ler da bi ta imela v naših notranjih zadevah, kakor v šolstvu, vojaštvu, v denarnih stvareh i. dr. prvo in zadnjo odločilno besedo. Toda vkljub tej pogodbi je Avstrija vendar še premalo pruska, kakor tudi vkljub temu, da se je leta 1867. razcepila le za to, da bi onstran Litave Madjari sami bili gospodarji, tostran pa Nemci tem laglje slovanske narode, Slovence in Gehe zadavili; tudi Avstrija za Nemčijo ni storila in ne stori nič, kakor tudi, da ni zanesljiva zaveznica; nadalje pa Avstrija protestantski Nemčiji že radi tega ne more nikoli bili prava prijateljica, ker je katoliška — zatorej se iraa raztrgati, in sicer prej ko slej! V to svrho naj Nemčija takoj stopi v zvezo z Rusijo; Italijo si kot zaveznico obdrži. Ko je zveza sklenjena, pa hajd na boj! Avstrijo od treh stranij prijeti, in mora je biti konce; katere dežele bi si Nemčija vzela, rekli smo že zadnjokrat. Čehi in Slovenci se morajp poprusiti, ako ne gre z lepa, pa s silo; ee pa Se tako ne gre, pa se naj zapodijo na Novo Guinejo, t. j. otok blizu Avstralije, kjer žive ljudožerci. Druga knjižica. Ta pa ščuje avstrijske Nemce, naj naravnost naredijo punt ter se najkrajšim potom podvržejo Prusom; da celo s puntarskimi 'pesmimi se k ternu vzpodbujajo. — Nam se zdi, da smo s tem glede vsebine naših knjižic podali dovolj; kaj je še tudi več mogoče? — Kdo pate knjižice piše? Nekatere čitateljem >Slov. Gospodarja« že znani Karl Proll, ki je duša nemškim šulvereinom in biva v Berolinu; druge drugi Prusi, in zopet druge avstrijski prusaki, ki se podpisujejo z izmišljenimi imeni. — Tiskane so vse na Nemškem, največ v Berolinu in v Monakovem. Na to pa romajo čez mejo k nam, kjer se javno prodajajo po knjigarnicah na stotine in stotine. Gelo tako drzni so prusaki, da jih pošiljajo uredništvom naših nemških časnikov s prošnjo, naj se našemu Ijudstvu priporočajo. Nekatere nosijo tudi ob robih opomnjo, da se naj devljejo v šolske in ljudske knjižnice. Gospoda slovenskega delegata pa na te knjižice opozarjamo. Drago slovensko ljudstvo! Bržkone si slišalo to, kar smo povedali s tako natančnostjo, prvokrat. Bog nam je priča, da je vse, kar smo pisali, do zadnje pičice resnica; sicer pa je vsakemu mogoče, da se o tem uveri. Ravno tako resnično pa tudi je, da je zadnji čas, da si to izvedelo. Naj nam nikdo ne ugovarja, rekoč: >Ni se še bati; juha se ne poje tako vroča, kakor se nalije«. Mi na to odgovorirao: »Kdor ni popolnoma slep in gluh, mora spoznati, da smo na tiru, ki drži naravnoč v prusko žrelo«. Ali nismo ravno v leh člankih in tudi v drugih prinesli za resničnost svojega prepričanja že dovolj dokazov ? In jih še bomo, če nam Bog da zdravje. Pa ravno tako globoko smo prepričani, da zdaj še igra za nas ni zgubljena. Še šteje Avstrija lepo število zvestih Nemcev, še avstrijski Slovani niso umrli, še je dosti krepkosti v nas, in še živi tisli Bog, ki je užugal že nebroj tako oholih narodov, kakor so prusaki. Samo treba, da vsak ve, za kaj se gre; vsak, tudi zadnji pastir. Kajti zanesti se smemo, da ga ni, ki bi kar z lepa dal skalotrdno katoliško vero za črvojedni protestantizem, ki bi rade volje dal zemljo našo, jezik svoj stoletnemu sovragu pruskemu. Srce se nam krči, če mislimo, kako bi se nam godilo. Mila slovenska pesem, ki se zdaj čarabno lepo razlegaš.po naših božjih hišah in livadah, ti bi utihnila za vselej; mila slovenska beseda, ki se zdaj v globokih srčnih vzdihih dviguješ do božjih višav, in ki te iz prijateljskih ust slušamo, kakor sladko godbo, ti bi umolknila na večno; rajska slovenska zemlja, ki ti je na vsem svetu ni najti jednake, ki si napojena s krvjo naših hrabrih pradedov, na tebi bi naši otroci bili sužaji! Solze nam ustavijo besedo ...