TROHNOBA
IVO     BRNČIČ
T/^ o obešenec mesec bolšči.
Teme so ko roke zarotnikov. Poslednji korak božjepotnikov v daljavah umira, nemi.
Tu nihče ne moli več skrušeno. Molk kamna je mrtvecu brat. Prerasel zidovje razrušeno je smrtne groze osat.
Zdaj že dolgo oči si tiščimo,
samo še po kotih golčimo, sivfmo . . .
A motne reke teko
brez glasu za goro, za goro.
PESEM  O IZOBČENCIH
IVO    BRNČIČ
1/^ dor bo šel po teh stezah,
v jarem trd se bo zapregel; le v drobtinah kruh bo stregel s tujih miz, ves tih in plah.
Večno bo med pragoma smrti in življenj oral kamen duš; polagoma sam, brez bratov bo ostal.
Nepodprt vse žive dni bil se bo s tegobnostjo groze pred zagrobnostjo, pred poslednjimi rečmi.
Ko menih ubog in strog čakal bo le kradoma, da zbudi nenadoma ga v ognjenem grmu Bog.
Preko carstev devetero sel bo tuj po teh stezah — dokler s svojo blazno vero nem ne bo se zgrudil v prah.
STAROGRŠKA FILOZOFIJA IN SLOVENCI
FRANCE    VEBER
t t                                                        (Konec.)
Tudi Slovenci smo že davno preživeli prvo in drugo, bajeslovno-plemensko in plemensko-narodno stopnjo svojega notranjega razvoja, čeprav ni dvoma, da prete stvarnemu študiju tega našega razvoja večje težave, nego bi si to mogli misliti oni učenjaški romantiki preteklega stoletja, ki so že v vseh podrobnostih govorili tudi o posebnem slovanskem »Olimpu". Ne da pa se zanikati dejstvo takega, bajeslovnega razvoja naše narodne miselnosti. Ta naš razvoj sega nazaj, ko smo še živeli v objemu vseslovanske vzajemnosti, in nas je spremljal še tedaj, ko smo pričeli živeti tudi že neko samostojno življenje. Naše ljudske pripovedke in bajke so za to dovolj zgovorna priča. In že na tej točki se pričenjajo zanimive in važne razlike med našim in svoječasnim starogrškim razvojem narodne miselnosti. Stari Grk je bil ostal, da se tako izrazim, na eni zemlji, na enem kraju; vse krajevne razlike, ki so polagoma tudi tam vedno bolj ločile pleme od plemena, so bile ostale vsaj v glavnem krajevno nepretrgane in zvezno prehodne. Mi pa smo se bili od svoje skupne slovanske pramatere polagoma že tedaj tako oddaljili, da smo bili že v onih časih nanjo skorajda popolnoma pozabili. Zato nismo dobili svojega vseslovanskega »Homerja" in „Hezioda", zato imajo tudi naše ljudske bajke in pripovedke zlasti dve plasti, izmed katerih prva meri na naše prvotno življenje v vseslovanski skupnosti, druga pa na dobo naše poznejše plemensko-narodne samostojnosti in zato je vprav ta druga plast našega bajeslovnega gledanja na svet in življenje še danes bolj vidna in obenem taka, da jasno priča, kako smo že na tej bajeslovni stopnji svo^ jega notranjega razvoja kaj radi sprejemali tudi bolj oddaljene predstave
P7