54                         MARIJA KMETOVA: MEDITACIJA.
MARIJA  KMETOVA:
MEDITACIJA.
V  polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža, drhteča v vetru. Iz polumraka v poliimrak plahutajo misli in se naslanja jo s krili ob lučko.
Zunaj je pomlad.
Bele, prebele so čašice cvetja; bele, prebele so tenčice lepote in ob ograji so perunike: lilaste, baršunaste, kakor duše so globoke.
Zunaj je poletje.
Zlate, prezlate so njive žita; zlate, prezlate so luči bogastva in na travniku so rože: rdeče, dehteče, kakor ljubezen so goreče.
In jesen je zunaj.
Bakrene, mavrične so aleje kostanjev; bakrene, mavrične so sence skrivnosti in v ozračju je dobrota: svetla, mehka, kakor objem je božajoča.
In zima je zunaj.
Trda, okorna so pota snežena; trda, okorna je misel ledena in v obrazih je trpkost: zasenčena, zamrežena, kakor z nožem je zarezana. Kam bi s pomladjo, kam bi s poletjem? In karn z jesenjo in z zimo — kam? V vsem je skrivnost:
Bog.
V  polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža, drhteča v vetru. Iz polumraka v poliimrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko.
Znotraj je pomlad.
Svetla, presvetla so pota otroška; svetle, presvetle so misli mladostne in v mladosti je luč: velika in žarka in v daljo hoteča.
Znotraj je poletje.
.Močne, premočne so roke človeške; močna, premočna so upanja v življenje in v ljubezni je dom: zlat, prostran in z lučjo je obdan.
In jesen je znotraj.
Dtožne, preotožne so misli spoznanja; otožni, preotožni so občutki zatajevanja in v tebi je mir: grenak, težak in s trnjem posejan.
In zima je znotraj.
PASTOŠKIN: TVOJE OČI.
55
Bridki, prebridki so spomini življenja; bridke, prebridke so ure samotne in na vse kraje ena sama je pot: mrka in rezka, v smrt vodeča.
Kam bi z otrokom, kam bi z mladostjo? In kam s trpljenjem in s smrtjo — kam? V vsem je skrivnost:
Bog.
V  polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža drhteča v vetru. Iz polumraka v polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko.
V  vsem je skrivnost: Bog.
PASTOŠKIN:
TVOJE OČI.
Ves božji dan sredi učenih glav razmišljal sem  nad knjigami  in listi, najglobljim ugankam ril je do obisti ta vražji moj razum-nepridiprav.
A venomer sijali iz razprav
očesi  tvoji sta mi jasnočisti
in žgali vame rfiiJk sta vedno isti,
ve3, draga, oni nauk, močan in zdrav:
«Modrost, ki ti iz knjig ne more rasti, iz nas poganja, v nas ti dozori; imej vse tiskane resnice v časti,
a še bolj vneto v nas globoko zri> Sladko je, draga, v tvoje mreže pasti, najslajše — ti poljubljati oči
MEDITACIJA.                                          673
MARIJA KMETOVA:
MEDITACIJA
V  živih tresljajih trepečejo bilke, v stotisočerih kapljicah sto-tisočero je solne; pod njimi, krog njih so mravlje drobne in drobno življenje je v ptičkah in drevju in cvetju okrog.
A smrt gleda, čaka, ne odide.
Nožice, ročice, kodraste glave; v srebrn potoček se živo srebro otročičkov izliva in z modrino neba in mladostjo srca življenje teh malih se veže v solnce.
A smrt gleda, čaka, ne odide.
Kakor krila metuljev nalahno se ziblje opojnost ljubezni in diha, živi, v himno vesoljstva prehaja in ni misli zemlje, ne cest trdih okovov, le rože in barve in sanje nebes.
A smrt gleda, čaka, ne odide.
Življenj dvoje in tretje vmes: dar božji, dušica majhna. Zori, zori, vseokrog poldan se čuti, ker dom je in mir in življenje v pesti in človek kot bog in gospodar vseh poti.
A smrt gleda, čaka, ne odide.
V  miselnih krogih dejanja rodijo se. Iz sanj živa pesem vzkipi; v zračne višave, v zemlje drobovje, v domovje zvezd se misli pno. Se duha moč raztegne, se veže z zemljo, s kamnom; se gnete, se bije, bori; s telesom se lomi, dneve krajša, razsvetljuje noči in strastno prenavlja, presnavlja/
A smrt gleda, čaka, ne odide.
Lahno se po cestah množice gibljejo; v obrazih je smeh, je praznota srca. Brezmiselnost že v samih korakih drhti. V zvokih se godbe vse giblje, vrti, vrti v neskončnost in s smehom smeh sam sebi se smeje.
A smrt gleda, čaka, ne odide.
DŽzS
43