št-	V Ljubljani, 10. februvarja 1883.
Y neki telovadnici.
Dovtip naroda izumil je, da bi trebala še troje ljudij na svetu: „ Jednega, ki bi za pijance plačeval, jednega ki bi za bogatine umiral, jednega pa, ki bi za berače molil." Akoravno bi bilo na ta način skrbljeno za veliko množico človeštva, bi vender vsi nedostatki še ne bili odpravljeni,' kajti trebalo bi vsaj še četrtega, ki bi za kratkovidneže oči odpiral in gledal v svet, kakor kaže naslednja istinita dogodba:
V nekem mestu imajo telovadnega učitelja, ki ima jako kratek vid, da najbližje predmete vidi le v motnih obrisih. To telesno slabost uporabivši, položili so nekega dne poredni dečaki na vodoravno visečo lestvico zimsko suknjo, potem pa razdelili se po kotih in pričakovali kaj bode zdaj. Ko pride kratkovidni učitelj v telovadnico, opazi takoj na lestvici nekaj temnega in misleč, da je to kak dijak, začne rentačiti: „Sie Teufelskerl, gehen Sie nicht gleich herunter! Na, warten Sie, ich werde Ihnen schon zeigen!" itd. A domišljeni dijak na lestvi se kjubu vsemu prigovarjanju in zaganjanju ne gane in ko se učitelj naposled kvišku popne, da bi malopridneža spravil na tla, vidi, da je ta že davno ušel iz zimske suknje, da je slednja brez vsake mesene vsebine, pač pa se glasi iz vseh kotov zamolkel smeh porednih dečakov.
Nevolja učitelja vsled tega nepovoljnega dogodka bila je gotovo opravičena in tudi mi se pridružimo tej nevolji, želeč, da prideta, kakor za proroka Elizeja, dva medveda in raztrgata če že ne porednih dečakov, vsaj fatalno zimsko suknjo na tako drobne kosce, kakor je profesor P ... t nekega dne raztrgal nekemu dijaku odvzeto številko „Slovenskega Naroda" rekoč: „Und so ein Blatt lesen sie, ich werde ihnen schon zeigen!"
"V pojasnilo.
Zadnjič čital sem neko prisiljeno polemiko o starosti človeškega rodu. Ne bil bi se dalje zmenil za njo, a ne morem si kaj, da ne bi popolnil naslednjih stavkov:
„Da so nektere teh živali zlasti izmed debelo k ožcev n. pr. mastodon in mamut izumrle, ta ugovor nima nikake cene. Ni li mogoče, da so ti debelokožci izumrli še le v času, ki nam je Mizo?"
Po mojem trdem preverjenji debelokožci nikakor še niso izumrli, temveč še dandanes žive in še prav dobro. Toliko resnici v čast!
Rajmund Pirker.
Zastonjiki se iščejo!
Uredništvo išče naročnikov za svojo reprezentantinjo zatiranega nemštva na Kranjskem: „Laib. Schulzeitung-o". Kdor izmej učiteljev jo hoče dobivati, naj se le oglasi, pošljejo mu jo takoj na ogled —, potem pa brez naročnine vse leto ali pa še več, kar lahko potrdi večina nje — naročnikov. Torej le po njej! — V tej zadevi vsaj je Simov list sigurno speci-jaliteta, kakoršne se ne najde nikjer v vsej pedagogičnej žurnalistiki. — Da bode pa vspeh še obilniši, priporočalo bi
se prirediti še „Vermittlungs-Bureau" a la „Ajiram Ylchuts".
——•
»Tri lipe".
Zadnje dni prišla je pod tem naslovom v javnost naslednja pesen:
Na gori tri lipe so rasle, Oj lepo dišeče, ravne, Tako so zvečer šepetale: „Več tukaj ne bomo same".
Mladenči trije so zapeli Oj tam pod zeleno gor<5: „Bodimo nocoj še veseli. Saj jutre ne bo več tako!"
Napočilo jutro je tretje, Možje so prišli na goro Posekali lipe, — zavetje Gradili iz njih za vojsko.
Zvečer pa na gori kopali Vojaki tam grobe so tri, Tovarše tri va-nje so djali, Ležali ki tam so bledi.
Premalo dejanja tej pesni nihče očital ne bode, kajti v štirih tesnih kiticah izražen je pogovor lip, treh mladeničev, tudi lipe so že posekane, grobovi iz- mladenči pa pokopani, vse je šlo, kar na vrat na nos. Vender se mi zdi v tej pesni marsikaj čudnega. Če že lipe mej seboj šepetajo, morale bi biti vsaj bolj proroško razpoložene, kajti veseli klic: „Več tukaj ne bomo same" se ne uresniči, posekali so jih in odnesli — kam tega pesnik ne pove — pa tudi petje mladeničev „Saj jutre ne bo več tako" se ne obistini, kajti stoprav v tretje jutro pridejo možje na goro. Čitatelj more samo slutiti, da so mladeniči prejšnja dva dni imeli morebiti „otekle lase". Pesnik pa razodeva tudi premalo vojniških znanosti, zadostujejo mu uboge tri lipe, da se napravi zavetje za — vojsko. No, ta vojska bila je sigurno mala, pesnik ni prijatelj preobilemu prelivanju krvi,
zato pa tudi v vsej bitki ni bilo več žrtev, nego samo omenjeni razposajeni trije mladeniči, ki so pa že naprej vedeli, kaj jih j utre oziroma tretji dan čaka in so s svojim fatalizmom sami krivi svoje osode. Akoravno se ne razvidi, so li prišli mladeniči in lipe vkupe, mora vender vsakdo strmeti nad zares električno hitrostjo, s katero se vrši dejanje v zadnjih dveh kiticah. Zjutraj pridejo možje na goro, posekajo lipe, napravijo iz njih utrjeni ostrog,, bije se menda po kosilu bitka in zvečer so trije mladeniči že zakopani. „Geschwindigkeit keine Zauberei!" Da se pa ta hitrost še bolje označi, nasvetoval bi jaz z ozirom na pokopane mladeniče in njih kosti še peto kitico:
Prišli pa so židovi čili, Oj Neuwirth, oj Singer, oj Schick, Pod goro so prostor kupili Za novo si „Spodium fabrik'1.
Primož O sat.
Listek.
Gospod urednik! Ker nas v tem mrazu nikakor ne mika hoditi po svetu, usedel sem se za peč ter jel brskati po starih listinah. Našel sem jako važen dokument, ki sicer ni pisan na oslovskej koži, vsakako pa je velicega pomena. Dandanes, ko nam nekateri gospodje tako vsilujejo nemščino ter nas hočejo prepričati, kako je potrebna za nas in naše otroke, splača se reproducirati ta dokument, kateri nam priča, kako velikansko napreduje nemški jezik v Slovencih. Gotovo ga bodo Deschmann et consortes jako veseli. Podati ga hočemo popolnem tako, kakor je v izvirniku pisan le s tem razločkom, da pišemo tu z latinskimi črkami. Glasi se pa tako-le:
— „An den Heru Pfarer in N.
Vielgelibter Pfarer ich bitte inen Sohr schen ein par zeilen, in welchen Jahre bin ich geboren N. N. von N. Vatter den Anton und Mihael N. vveil ich Mein Leben Sekuriren werden, so bitte ein par zeilen ein werdiner Papir, pad der Agend und N. — Stempel drauf, so bitte Sohr Sclien den Pfarer N. Sohr dringet.
Die Atrese.
An den N. N. zimerman in N. Lozte Unterkrein.
Ich las inen Griissen durch Vile Borge und Verbleibe inen Untertan bis den Tood.
N. N. Sohr dringed." —
Da se je bil dotični župnik tega pisanja jako razveselil, razume se samo ob sebi. Razveselili smo se ga pa tudi mi, ker nam kaže, kakšen sad rodi nemščina na slovenskih tleh. To je prvi pojav na literarnem polji deutschkrainer-jev in če nas vse ne vara, imela bo ta literatura še veliko bodočnost. Nedvomno se bode porodil tudi še kak literaren historikar, kateri se bode temeljito pečal s to literaturo ter nam morebiti več zvezkov napisal o tem slovstvu, mi pa že danes dovolimo, da porabi ta najstarejši monument deutschkrainerske literature v svoje literarne namene. Gotovo ta monument ni zadnji, sledili mu bodo še drugi, še bolj originalni od tega. Morebiti je baš Višnjegorskej šoli sojeno, da nas s takimi monumenti iznenadi. Kajti, kakor nam poročajo popolnem nepristranski viri, katerim ne moremo odrekati verjetnosti, poučuje vse časti vredni Ciceron svoje nadepolne učence v nemščini po najboljšej, od vseh učenjakov priznanej metodi. Napredek je tam že sedaj viden; zapazili smo, da se otrokom kar izpod klobukov kadi, kadar se vračajo iz šole domov.
Kadar naš kmet potrebuje nemščine, pomaga si že po svoje. Dolenjski kmet imel je sina vojaka pri lovcih v Dunajskem Novem Mestu. Sin poprosi očeta za nekaj denarja. Oče mu ga pošlje in napravi na pismu ta le napis: „Naj prejme Jeger Kozleučar zimte patelon, Trota kompani in vinastot zadna pošta Niderestraj. Bechwert mit 5 fl." Sin pa je v istini dobil denar kljubu temu napisu. —
— Slovenščina človeku včasih prav pride ter ima za tistega slabe nasledke, kateri je neče zastopiti. Tako pravijo, da sta se nekdaj peljala Kočevar in Ribničan skupaj na Dunaj.
Ribničan nagovori Kočevarja slovenski, Kočevar pa se zareži nad nji'«: — „Nix krainerisch." — Ribničan si je to dobro zapomnil, ter pustil odslej Kočevarja popolnem v miru. Na Semmeringu pa potegne Ribničan iz jednega žepa kranjsko klobaso, iz druzega pa malo steklenico brinjevca. Z nekako čudno poželjivostjo gledal je Kočevar na Ribničana, ki se je s tako okusno klobaso mastil. Pa kaj klobasa, brinjevec, brinjevec, ta božja pijača, ki človeka tako čudno segreje, ta mu je strašno razdražil živce. Praskalo mu je po grlu in nenavadna žeja se ga je polastila. Ribničan pa se prav pošteno delektiral nad klobaso ter jo pridno zalival z brinjevcem. Kočevar ne more več strpeti. Najedenkrat se mu odpro usta in v prav domačej slovenščini pravi Ribničanu: Strijc, ta le vaš brinjevček mora biti kaj fajn, ker tako dobro diši. Ribničan je precej vedel kam pes taco moli, za to se pa modro odreže Kočevarju: „Nix krainerisch". Kočevar je kar osupnil nad tem klasičnim odgovorom. Čutil se je premaganega, obžaloval je, da ni hotel znati slovenski ter se obrnil v stran, da ni gledal zadovoljnega soseda. Morala pa je na kratko ta: ko bi Kočevar hotel znati slovenski, gotovo mu ne bi Ribničan odrekel požirka brinjevca.
Slovenščina je potrebna na Slovenskem. Nekateri se jo pa vender nečejo naučiti iz sovraštva do Slovencev in akopram še toliko let žive med Slovenci, vendar se je neso' priučili toliko, da bi mogli zastopiti se s kmetom. Ti si pa tudi vedo pomagati kadar morajo govoriti slovenski in sicer n. pr. takole: „Zoper ta urkel lahko pertežengo not uložite, pa vam ne bo nič nucal, zato ker smo mi vse milderungs paragrafe vairvven-dungo spravil'."	—Komar —
Mej dvema nemškutarjema.
A.	Tschau, griiss dich!
B.	Servus! No, ali si bil na balu pri.......? Ali ste se
dobro imeli?
A.	Bil sem, bil. Izvrstno! Družba bila je najodličneja, dame in
ples jako eleganten, souper (cmakaje z jezikom) jako fin, sploh pa vse tako izborno, kakor je navadno v tacih krogih.
B.	Da, da, razumem. A kako, da izimši tebe, ni bilo nikogar
izmej naših ljudij?
A.	Kdo pravi to? Več nego dobra polovica bilo je naše krvi.
B.	„Deutsche Zeitung" pa poroča, da je izostala vsa nemška
stranka.
A. Ha, ha! „Deutsche Zeitung!" Njeni dopisnik, veš tisti, saj ga poznaš, res ni bil povabljen, vsled tega bil je gladen. No, jedna laž več, ali manj, to nič ne de, saj se poznamo.
B. Dobro, dobro! Apropos, povej mi, je li bil gosp. profesor N.....tudi tam?
A.	Bil je bil, še prav dobro se je imel.
B.	Na tega bi bil najmanje mislil. Saj se vedno vede kot naj-
hujši „ intransigeant". A. Da, to je res. A „Spezzi" veš, to je tako, kakor je že mojster Gothe dejal:
rDer Deutsche kann keinen Franzmann leiden, Docli seine Weine trinkt er gern."
(Dva dni kasneje.)
A.	No, ali si bil na trgovskem plesu, na strelišči?
B.	Ali ne veš, da mu mi pravimo „windischer Bali?" Nesem
bil tam, ne, saj ti je menda znano, kako so Murček, Haslinger in „spiritisti" nasproti agitovali.
A.	O Murčeku in Haslingerji ini je znano, spiritistov pa ne
poznam, saj jih menda v Ljubljani še ni.
B.	Kaj pa da jih ni. So, so, še veliko jih je. „ S p i r i t i s t i"
se nazivljejo oni, ki prodajajo »špirit".
A.	Tako, dobra je ta! Pa, ne zameri, jaz bi bil vender mislil,
da bi se tudi naši ljudje smeli udeležiti tega plesa, ker je bil čisti donesek namenjen blagemu namenu.
B.	Blag namen gori ali doli. Ko bi šli mi na strelišče, bilo bi
ravno tako, kakor bi „ta lačni ta sitega pital".
A.	Zakaj to?
B.	Ker imajo Slovenci toliko plesalk in plesalcev, da jim niso
dovolj njih veselice, da še v našo kazino plesat h odij o. A. Bes je! Tschau. (Se razideta.)
Tri dobrote.
1)	Najboljši list je „Ljudski glas".
2)	Najboljši mizar in politik je gosp. Jože Begali. (Stanuje na sv. Petra predmestji št. 21.)
3)	Najboljše in najgotovejše sredstvo za kurja očesa pa je
Bizovičar: Nov kako ti je bila všeč?
Brezovičar: Cisto nič, vsaj je že vsa razpadla in kmetija je v tako slabem stanu, kakoršne ne dobiš pri naj zani-kernejšem kmetu.
Bizovičar: Gotovo primanjkuje gospodaiju te graščine denarja ?
Brezovičar: Kaj še, gospodar je zelo bogat gospod.
Bizovičar: Če je pa to. potem pa le o kmetijstvu ničesa ne razume!
Brezovičar: Pojdi se solit, kaj boš to govoril. Ta gospod razume že dosti od kmetijstva, vsaj je predsednik kmetijske družbe za Kranjsko!
1882 - 1883.
Na prodajalnicah po Slovenskem se često nahaja dovtipni napis: „Danes za denar, jutri pa tako".
Ta napis izraža tudi naše mišljenje, kajti v preteklem letu bilo je tako:
Pogovori
soseda Brezovičarja in Bizovičarja.
Brezovičar: Ali veš, kje je bil te dni moj sin Janez? Bizovičar: Kaj ne, to je tisti, ki je lansko leto napravil
profesorski izpit iz matematike in fizike. Brezovičar: Da! Bizovičar: No, kje je bil?
Brezovičar: Na Dunaji delal je še iz slovenščine izpit. Bizovičar: Ali ga je napravil ? Brezovičar: Ne!
Bizovičar: Kako je to, kaj ga je prašal profesor Miklošič težavnega?
Brezovičar: O brižinskih spomenikih, o Trubarji itd. Bizovičar: In tega on ni znal? Brezovičar: Pač.
Bizovičar: Zakaj so ga potem vrgli? Brezovičar: Ker ni vedel, kje in kedaj je rojen pesnik — Lipe Haderlap!
* * ■K
Brezovičar: Včeraj bil sem v Želimljah. Bizovičar: Kaj si pa tam počel?
Brezovičar: Nekoliko lesa sem si nakupil, potem sem pa pogledal tudi tamošnjo graščino.
„Ali je hren hud?"
(Povest, spisal J. Lipnik.)
Popotnik, ki se vozi od Maribora proti Gradcu, gotovo z veseljem gleda na prelepo Lipniško ravan, ki je nekdaj bila vsa slovenska, dandanes pa skoro samo še v osobnih in krajevnih imenih, kaže, da je kdaj na njej bivalo naše pleme. Valovi nemške kulture prepluli so krasno planoto in le pravljica še zagotovlja, da pride čas, ko bode zmagonosni slovenski vojvoda na košato lipo obesil svoj vitežki ščit in to krasno ozemlje zopet prisvojil našemu rodu.
V resnici lepa je Lipniška ravan, podobna je zelenemu jezeru, po katerem se, kakor bele gosi, vrste bela sela, na holmih razpenjajo graščine kakor labodi svoje zidovje in svoje stolpe, v ozadji pa ustavljajo vid s snegom kriti vrhunci koroških planin.
Lehko bi se utopil' v še podrobneji popis te ravnine, a predstoječe vrstice so menda pokazale dovolj, da znam tudi jaz jahati svojega Pegaza in imam, kadar treba, poetičen slog, zato preidem takoj „in medias res", k našej povesti.
Naša, odnosno moja povest, dogodila se je prav v resnici pred 1848. 1. Omenjeno leto ostalo je štajerskim kmetom v jako živem spominu in še dan danes se čuje pogosto: „To je bilo tistega leta, ko je bila tista „Freiheit". Takrat so bile graščine še mogočne, pobirale iso desetino, zaukazovale in pred-pisavale so tlake itd. in akoravno si tistih časov ne želimo več nazaj, vender smelo trdimo, da se je takrat prav dobro živelo
in da če kdaj, je bila v patrimonijalnem času umestna narodna pesen, ki slfive:
„Lepa štajerska dežela,
Kak' si luštna in vesela!"
Osobito dobro pa se je godilo graščinskim uradnikom, oskrbljeni so bili s hrano, imeli so lepa stanovanja, bili so velmožni, in ker so koncem meseca dobivali še nekoliko dvajsetic v srebru, privoščili so si lehko vsako nedeljo še kako posebno zabavo in bili dobre volje, zlasti ako jim je bila sreča toli mila, da so službovali pri oskrbniku, ki ni bil prestrog.
In tacega oskrbnika imeli so uradniki, ki so službovali za omenjenega časa v graščini, ki stoji na nizkem griči nad prijetnim in lepim trgom na Lipniškem polji. Mož je davno že zapustil beli svet, a njegovo ime še vedno živi v hvaležnem spominu ne samo bivših njegovih uradnikov, ampak tudi mej ljudstvom sploh, kajti bil je dober oče vsem.
Ta oskrbnik, da si uzoren človek, pa ni glavna osoba< našej povesti, kako bi tudi, ko so v tej povesti tri glavne osobe, namreč: Njegovi dve zali hčerki Berta in Ana in pisar Komolec.
Berta in Ana bili ste, kakor rečeno, zali, mladi, polni življenja, kot hčerki vsemožnega oskrbnika prosti vseh skrbij in kakor je po takih premisah naravno, malo koketni, še bolj pa nagajivi. Ne da bi rekel, da sta pohlepno gledali po možkih, a dobro njima je delo, kakor Evinim hčerkam sploh, ako njima je kdo dvoranil in povedal kaj laskavega. Kdo pa bi tudi bil neobčutljiv nasproti mladosti in lepoti, ako sta ti lastnosti združeni v osobah oskrbnikovih gospic? Nihče, izimši jedinega pisarja Komolca.
Ta pa je bil original.
Star kakih dobrih trideset let, bil je jako šibke in visoke rasti. Nad jako dolgimi stopali bile so še daljše noge, nad njimi pa ozke prsi, dolg vrat, na dolgem vratu pa jako kosmata glava. Lasje so mu bili črni, a ščetinasti nalik močnej krtači, obrvi jako goste, ravno take tudi brke (ruse) a pristrižene, da so bile podobne strešicam, kakeršne so bile nekdaj v malih mestih pred štacunami. Temperamenta bil je flegma-tičnega. Opravljal je svoj posel kot kancelist še precej vestno, a ko je nastopil popoludanski čas, ni ga trpelo več v pisarni. Pri vsacem vremenu šel je vsaj dve uri daleč, in s svojimi dolgimi koraki premeril vsa pota, ne imevši pri tem nikake druge zabave, nego svojo pipo, katera mu je bila vse. Ženskega spola — vsaj tako se je govorilo — ni nič kaj obrajtal in bil njemu nasproti, ne izimši niti gospodičin Berte in Ane, precej oduren. Ni čuda, da sta slednji dve ga zbog tega nekoliko pikro gledali. Saj ga ni večjega razžaljenja, nego če še primerno mlad mož prezira lepoto in mladost in to v osobah oskrbnikovih hčera. A Komolec bil je, kakor rečeno, originalen, suhoparen in malobeseden. Kadar je jedno ali drugo srečalj želel jej je „dobro jutro" in kadar je bil posebno dobre volje, dejal je: Klanjam se! to pa je bilo vse njegovo dvorjanjenje. Vsled tega obnašanja imeli sta zali sestrici neko posebno piko na Komolca, začela se je mej njimi tako rekoč mala vojna in kjer le možno, napravili sta mu kak „šabernak", kajti „Komo-lec" bil je kakor ustvarjen za „objectum fopp bile". Ne bodem našteval vseh porednosti, katere sta mu prizadeli, a nekaterih ne morem zamolčati. Navadno sta mu vsa peresa - takrat imeli so še gosja peresa — namazali z oljem in Komolec je drugo jutro pomakal pero v črnilo, a vse zaman, ni se prijelo papirja. Drugokrat usuli sta mu sipe v tintnik in zopet bilo je vse prizadevanje, da bi sestavil zapisnik, brezuspešno, dokler ni tintnika izpraznil in dobil novega črnila. Jedenkrat sta mu celo v cev njegove pipe zabile kos lesa, da ves božji dan ni mogel pušiti in mu je še le mizar cev na novo prevrtal.
Komolec je vse to mirno prenašal, kaj bi tudi remonsti-ral nasproti oskrbnikovima hčerama, a njegov srd proti ženskemu spolu množil se je dan na dan, dasiravno se je pojavljal za zdaj samo v tem, da je v občevanji vse zanikaval, kar sta Berta in Ana trdili.
Ko so nekega dne oskrbnik in uradniki njegovi bili pri obedu, prineslo se je kot drugo jedilo goveje meso s hrenom. Hren bil je iz graščinskega vinograda in tak je posebno hud. Ko sta si gospici Berta in Ana vzeli mesa in hrena, opomni prva, da je danes hren nenavadno hud. Komolec pa, ki je mej
tem že tudi vzel si hrena in mesa, po starej navadi hoteč ugovarjati gospicama, odvrne: „Prav nič ni hud" in kakor v dokaz tej trditvi založi košček mesa obilno s hrenom obložen v usta. A takrat varal se je. Jedva imel je grižljaj v ustih, postal je rudeč kakor rak, zeval je, ker mu je primanjkovalo sape in solze debele kakor jagode, udrle so se mu po licih.
»Ali je hren hud?" vpraša ga hudomušno Berta.
„Nič ni hud," pristavi Ana, »gospod Komolec joče samo po svojej ranjcej materi, kaj ne gospod Komolec?"
A ta ni mogel odgovarjati, kajti hren ga je popolnem prevzel in njegovemu obrazu utisnil jako skesan značaj, tudi je vsa družba začela se glasno krohotati in tu pa tam čul se je izrek: „Prav nič ni hnd."
Pri takej situvaciji Komolcu ni bilo obstati, niti na pečenko ni čakal, ampak ustal je od mize, vrgel srdit pogled na Berto in Ano ter z dolgimi koraki odšel.
„Bosta videli, Komolec vaji še izplača, ker ga vedno dražite," opomni oskrbnik svojima hčerama.
„Kako neki?" odgovorite obe soglasno. „Saj sva mu prej rekli, da je hren hud, pa ni hotel verjeti. Veš, papa, on ima navado vedno ugovarjati. Zdaj je saj skupil."
„Bosta že videli, tiha voda breg izpodjeda, in Komolec ima tudi svoje muhe," dostavi oskrbnik in vse odide po končanem obedu na svoje delo.
II.
Bilo je krasno pomladno jutro, sneg je izkopnel, narava sicer še ni kazala svoje živobojne zelene odeje a nekaki pomladanski dih bil je v vzduhu in sonce obsevalo je z nenavadno toploto hrib in dol.
V graščini sedeli ste pri oknu gospici Berta in Ana in šivali, mej tem pa razpravljali vse tajnosti srca in vse vsakdanje marnje.
„Si li že čula," pravi Berta, da je pred par dnevi prišel semkaj naš sosed knez C., mlad in duhovit človek?"
„I)a, da, čula sem, čula, jako radovedna sem nanj. Bogat, mlad, jako slavne rodovine, kavalir od nog do glave."
„Kdo ve, ali pride kaj k nam?"
„Se ve da pride," pravi Berta, „saj so ga papa povabili. No, to bode vsaj jedenkrat prememba v najinem jednoličnem življenji. Pomisli, knez C.! Papa bodo vsaj kako veselico priredili."
„Kaj veseiieo? Ples."
„Jaz bom oblekla novo svilnato obleko, okolo vratu pa bom imela zlato materno verižico," pripomni Ana.
„Jaz pa vzamem baržunasto krilo, ki mi tako dobro pri-stoji in brošo s briljanti, ki sem jo dobila od botra," pristavi Berta.
Kdo ve, kako dolgo bi bili razpravljali sestrici vse priprave za bodoči domišljeni ples na čast mlademu knezu C., kaj bi bili ugibali, kako ga vzprejeti, da bode boljši utis, da se ni mej njijin razgovor umešal nenavaden glas, trobenta po-stiljona. Iznenadeni pogledate skozi okno in glej! iz trga po klanci proti graščini pelje se kočija v čveter, pred njo pa ja-šeta v svitlih klobucih, visocih škornjah, žoltih irhastih hlačah in rudečih jopičih dva postiljona in trobita na ves glas, da se razlega po vsem obrežji.
„Ti, to ni nihče drugi, nego knez C.," de Berta.
„Gotovo, ah to je krasno. Ali ne greva doli?" dostavi Ana
In kakor jednega duha in jedne misli vzameta vsaka svoje ogrinjalo in hitita po stopnicah pred grad, mejpotoma še pogovarjaje se o knezu. Nenavadno graščini se približevajoče trobentanje pa je vzbudilo pozornost tudi ostalih prebivalcev, vsi uradniki bili so pri oknih in še celo gespod oskrbnik pri-stopical je pred graščino, da dostojno vsprejme še nepoznatega, a sigurno odličnega gosta.
H krati približajo se postiljona na konjih in kočija s ko-čijažem na kozlu in strežnikom od zadaj stoječim. Zdaj obstoji pred graščinskimi vrati in kakor blisk skoči strežnik na tla, da odpre kočijo in pomaga svojemu gospodu iz nje. Radovednost je na vrhunci, kajti vidi se samo svitel cilinder. Zdajci pa stopi iz kočije lahnega koraka črno opravljena osoba, privzdigne cilinder, se globoko prikloni in pozdravi rekoč:
„Dobro jutro gospodični, danes je prvi april," in predno sta Berta in Ana znebili se iznenadenja, da jih je Komolec —
kajti ta je bil radovedno pričakovani prišlec — tako neljubeznivo speljal na led, že pristavi sarkastičnim posmehom:
„Ali je hren hud?"
Glasen krohot iz oken gledajočih uradnikov in zadovoljen smeh gospoda oskrbnika samega vnel se je pri tem prizoru. Berta in Ana zarudeli ste kakor škrlat in tiščali svoje batistne robce pred obraz, ne vedoč, kaj njima je storiti, dokler ni poprijel besede oskrbnik dobrovoljno se smijoč: „Ta hren bil je sicer precej hud, a dober. Gospod Komolec, dobro ste jih izplačali! Nadejam se, da bode od sedaj mir mej vami."
Odslej bil je tudi mir, le kadar se je donesel hren na mizo, povpraševalo se je včasih šaljivo: „Ali je hren hud?"
predstava revežem na korist. Vsled tega pravnega naslova res marsikdo žrtvuje svojo vstopnino in posledica je primerno polna „hiša". Ko se je občinstvo razšlo, pa blagodušni podjetnik napiše račun in pravi:
Dohodkov bilo je ... 194 gld. 50 kr.
"^Stroškov pa.....193 „ — „
tedaj ostane za reveže . 1 gld. 50 kr. ter je tako „nobel", da ta preostanek zares pokloni revežem. Slednji so tako profitirali 1 gld. 50 kr., podjetnik pa dober stotak, kot nameček pa še priznanje milosrčnosti od vsled tolike plemenitosti ginjenega občinstva.
Taaffe kot Ondriček.
Škrat: Prosim lepo, ali ni še prišlo pismo od grofa Taaffe-a. v katerem je ravnopravnost ?
Poštno vodstvo. Kaj? Ravno — ravnopravnost! Meni se zdi, da sem to besedo že kdaj čul. Je-li to kaka potica, ka-li?v
Škrat (osupnen). Da, da — potica, v kateri so za vse jednako cibebe natresene.
Poštno vodstvo. Ne, ne, take potice še ni. Pa prišla je škatlja s potrpinovim grozdjem.
Škrat: Lepa hvala, tega že imamo. Prokleto je kislo.
Požarna bramba — na medvedovo kožo.
V Radovljici jeli so snovati požarno brambo. Ustanovili so jo že, ali žal! prevideli so prepozno, da je k temu neizogibno treba vode in te v Radovljici ni. Kakor čujemo, namerava baje odbor razpisati darilo 1000 gold. tistemu, kdor pove, s čim bi bramba gasila, ako nastane ogenj. Mi bi svetovali gasiti z ono precej črno in močno neprijetno dišečo tekočino, ki se razteka po ulicah in po trgu v prav nepotrebnej obilici.
Dosledn ost ?
Je-li to doslednost, ako občina, ki je pri državnem zboru prosila za uvedenje slovenskega jezika v urade in šole, sama uraduje vse zgolj le v nemščini? (Glej: Trg Vransko pri Celji.)
Recept za milosrčnost.
Gospoda, ki k nam prihaja ponujat in prodajat dvomljivo kulturo, daje nam posnemanja (?) vreden vzgled, kako je človek ob jednem praktičen in škandalozno milosrčen. Dotičnik namreč objavi in po plakatih naznani, da bode ta in ta dan
..Tri leta že navijam strune, pa nič učinka. Poslušajo me sicer, a vse je tiho, nič jploskanja. Kritiki celo pišejo, da je moja godba monoton, ker godem vedno le na jedno struno. Na zadnje bom vender moral Regalija in dra.Schrey-a prašati za svet!"
(V š i — vš i!)' Preširen je enkrat zbodel Ravnikarja: Gorenjcev naših jezik poptujčevavši, si kriv da kolne kmet molitve b r a v š i!' — Je-li vladika to zaslužil, ne vem povedati, a povem pa drugo ne čisto izmišljeno pripovedko, sestavljeno iz več pripovedek, ki pa tudi tega vražjega .... ,vši' ne izpušča: Pravniški kandidat, sicer Nemec ali nemčurček, a imenujmo ga „Repretre", potreboval je baje spričevala, da se izkaže, ka je zmožen slovenščine v besedi in pismu. Sitnost taka! ,A, etwos kranerisch kon i ja!' Pa hajdi k profesorju recimo sicer matematike, a imenujmo ga „Nucam", potoži mu svoje križe, „dass man jetzt sogar die Kenntniss des Slov. verlange" — pristavi zaupno, da ne zahtevajo baš znanja „nur um der ausseren Form gerecht zu werden," da mu je nek višji gospod tako pravil — ter ga prosi, da mu napiše potrebno spričevalo „es geniigt nur so eine blosse Bestattigung". — Cel razgovor vrši se N. B. nemški, konečno pa pravi g. prof., (češ, da pokaže, ka spričalo v slovenščini od njega napisano tudi kaj velja): ,Prosim, če bi morda bili tako dobri mi prinesti takso in položivši mi jo v kuhinji na mizo, prevzel bi jo jaz, in takoj drugi dan poslavši Vam
spričevalo, bi je dobili Vi. Se priporočim!'--
(Dober razlog.) Bil je mrzel zimski večer in vsakdo iskal je gorkega zavetja bodi si v krogu svoje obitelji, bodisi v prijazni družbi v krčmi. Tudi neki zdravnik, hoteč si oddahniti po celodnevnem trudu pri čaši vina, zavzel je navadni svoj prostor za mizo v gostilnici. A komaj si je natočii kupico, kar se odpro vrata in znan kmet približa se njegovej mizi s kučmo v roci rekoč: „Gospod doktor, prosim lepo, naj hitro gredo z menoj. Potokarjevemu Janezu so fantje vso glavo razbili."
Nekako nevoljno odvrne doktor: „Ali niste mogli po dnevu priti?"
„Kako bi prišel po dnevu, če so ga še le zdaj na večer pretepli."
„Oj, Ncžika, Nežika, kdo ti je pa dal te krasne podveze? „„I kdo ? naš gospod, pa še rekli so mi, naj jim pridem pokazat, mi li dobro pristujejo, sicer mi bodo druge kupili.""
„Ljuba tetka! Mama se puste priporočiti to-le pošljejo za god. Bog jim daj zdravje, dolgo življenje, po smrti pa nebesa!"
„Hvala, že dobro, že dobro. A mama si vender preveč škode delajo zavoljo mene."
Francek : „Saj ni nič škode. Mama so vse na bukvice vzeli."
Pepica: „Pa rekli so: Kadar tetka umrjo, bomo tako vse „poerbali'\
(Za jezikoslovce.) Dolgo se je ugibalo, kako se pravi „Gummi elasticum" slovenski. Naposled je bila vender neznanemu učenjaku sreča mila in izumil je izraz: „Vskočna smola". (Glej Gerberjev cenik.) Jednako iznenadil nas je neki v Ljubljani izhajajoči list, ko je pri popisu Vodnikove 1251et-nice v Šiški pisal, kako je svirala „mužična godba". Ko človek kaj tacega čita, res ne ve, ali bi bil „vskočen" ali pa „ poskočen".
(Nova pravljica, ki se pa večkrat ponavlja.) Bila je zbrana velika družba in sicer samih ,navdušenih'!! Slovencev, mej njimi tudi navdušen agitator za ,Narodni dom' (recimo doktorand g. Čariban), ki ni hotel in po svoji narodni vesti tudi ni smel zamuditi take prilike, da ne bi previdno in uljudno potrkal pri posameznikih te družbe (ne baš neimovitih gospodih), naj bi kaj darovali za ,Narodni dom'. — A večina mu jih je še bolj previdno in uljudno odgovarjala: ,bom že še, bom že, bom'. Naposled pa je moral le g. Čariban odjenjati s svojo nadležnostjo — in prišel je do spoznanja ter rekel sam pri sebi: v
Če se zidalo bo s samimi ,bom' Počasi se zidal bo „Narodni dom" Dozidan pa bode o sv. Nikoli Če mu premožni ničesa ne voli. Čaka le na kajžarje
Da dajo svoje krajcarje	Simplovič.
(Sreča v nesreči.) Pred nekoliko leti, ko še ni razsajala mej oklopnimi vitezi po potokih, katerim v navadnem življenji pravimo raki, morilna kuga in je vsak količkaj pristen „gourmand" bodisi pri „Lozarji" ali pri „Frgolinu" ali v kakej drugi krčmi mastil se s pikantnimi raki, poklical je neki gospod svojega hlapca Gašperja in izročivši mu pletenico lepih rakov
in zapečateno pismo, rekel mu, naj oboje donese gosp. K., ki je imel svoje posestvo kake dve uri daleč. Hlapec Gašper bil je lepe postave, a ker sta telesna in duševna lepota v jednem truplu malokdaj združeni, ne posebno brihtne glave, imel je pamet na tistem konci, kjer bi moral imeti kaj druzega. Gašper oprtivši rake in pismo napravi se na pot. Bil je krasen, a vroč dan. Prišedši do malega gozdiča, zdela se mu je senca pod košatimi hrastiči toli vabljiva, da ni mogel „zoperstati". Uleže se v prijetno senco in kmalu zaspi. Tudi rakom zdel se je ta odmor v transportu jako ugoden in po vzgledu Gašperja, hoteč se okoristiti v senci, zapustili so tesne prostore v koši in zarili se, kjer koli možno v hladilno mahovje. Ko se Gašper probudi, vidi, da sicer rakov ni več v koši, a ker pismo ni posnemalo rakov, zdi se mu potrebno nadaljevati svoj pot in dospevši k gosp. K., izroči mu list. Gosp. K. preči ta vši list, obrne se k Gašperju, potrka z roko na papir rekoč: „Tu notri so tudi raki!"
„Hvala Bogu!" reče Gašper, »da so v pismu, ker meni so vsi iz koša ušli!" —
Ta stara smešnica prišla mi je na misel, ko dobim pred nekoliko clnevi v roke račun nekega trgovca, ki je v naglici pozabil izročiti mojemu slugi nekoliko pomeranč, katere so figurirale samo v računu. Skoraj da sem tudi jaz dejal: „Hvala Bogu, da so vsaj v računu!"
Pojasnilo.
Povodom v zadnjem „Škratu" opisane dogodbe v kazini, izjavljam, da mene tisti večer ni bilo v kazini in da sploh s to zadevo nimam ničesa opraviti.
Alois Mayer,
uradnik v Kozlerjevi pivarni.
Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 ki\, za četrt leta 80 kr. Posamične številke po 15 kraje., pri opravništvu v »Narodni Tiskarni", kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije m mserati.
Slednji računijo se po dogovoru.