AVE MARIA Published by THE SLOVENE FRANCISCAN FATHERS, LEMONT, ILLINOIS in the interest of the Franciscan Commissariat of the Holy Cross. Subscription Price: $2.50 per annum. — Naročnina: $2.50 letno. Izven U. S. A. $3.00. Editors: Rev. Alexander Urankar Rev. Aloytius Madic AVE MARIA P. O. Box 608, Lemont, Illinois Telephone: Lemont 494 Managers: Rev. Bono Borgola Bro. Robert Hochevar Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925. Naročnikov in dobrotnikov se spominjamo v lemontskem samostanu v vseh svojih molitvah, pri sv. mašah in drugih duhovnih opravilih. Opravimo pa zanje tudi sveto mašo in sicer vsako prvo sredo v mesecu. Printed by SERVICE PRINTERS Lemont, Illinois mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmMmmmiji i 9 Julij, 1942— mmm KOLEDAR ZA MESEC JULIJ 1 | Sreda 2 | Četrtek 3 | Petek 4 | Sobota 5 Nedelja 6 Ponedeljek 7 | Torek 8 j Sreda 9 | Četrtek 10 | Petek 11 Sobota 12 j Nedelja 13 ; Ponedeljek 14 | Torek 15 | Sreda 16 j Četrtek 17 | Petek 18 | Sobota 19 j Nedelja 20 | Ponedeljek 21 | Torek 22 j Sreda 23 j Četrtek 24 | Petek 25 I Sobota 26 | Nedelja 27 | Ponedeljek 28 | Torek 29 j Sreda 30 | Četrtek 31 I Petek Presveta Kri Obiskanje BI. D. M. Sv. Leon Sv. Rajmund Sv. Ciril in Metod Sv. Anton Sv. Tomaž Moore Sv. Elizabeta Sv. Veronika Sv. Sedem Mučencev Sv. Pij Sv. Gvalbert Sv. Anaklet Sv. Bonaventura Sv. Henrik Karmelska Mati B. Sv. Aleš Sv. Kamil Sv. Pavlan Sv. Emilijan Sv. Prakseda Sv. Marija Magda Sv. Apolinar Sv. Kristina Sv. Jakob Sv. Ana Sv. Pantaleon Sv. Nazarij Sv. Marta Sv. German Sv. Ignacij —Letnik XXXIV Zastopniki in po-verniki našega lista. Ta mesec pričenjamo pripravljati tvarino za novi koledar. Koledarju veliko pripomorete Vi, zastopniki, s tem, da dobite kar moč mnogo oglasov iz svojih naselbin. Čas je, da pričenjati zbirati oglase, ker do kon ca septembra mo rajo biti oglasi v tiskarni. Že sedaj se Vam za to do broto zahvaljuje mo. NAROD DOMA - MOLI -MOLIMO Z NJIM! OSPOD je celi dan učil in se zelo utrudil. Da bi se nekoliko odpočil in obenem prepeljal na drugo stran Genezareškega jezera, je šel v čoln in velel apostolom odveslati. Mirno so sedeli in se pogovarjali. Gospoda je pa utrujenost premagala, da se je vle-gel na deske čolna in zaspal. Pa še niso bili daleč, ko se je nebo naenkrat stemnilo, črni oblaki so ga zakrili in nastal je silen vihar. Privalila se je velika nevihta nad jezero. Valovi so se začeli dvigati vedno višje in višje, kakor je naraščala sila viharja. Sicer izkušeni ribiči, vajeni vode in čolna, so kmalu izgubili oblast nad čolnom. Z vso silo so se upirali v vesla. Vendar valovi so bili močnejši. Metali so čoln sem ter tja kakor bilko. Pljuskali so vedno višje čez čoln. Nastala je velika nevarnost, da se čoln potopi. Kako truden je bil Gospod, priča, da je tako trdno zaspal, da ga celo toliko gibanje čolna, niti pljuskanje vode ni prebudilo. Mirno je spal. Učenci so prestrašeni nanj pogledovali; toda preveč se jim je smilil. Pustili so ga spati. Toda slednjič je postala nevarnost le prevelika, stiska je prikipela do vrhunca, čoln se je že začel skoraj potapljati. Takrat so pa videli, sedaj pa ni več druge rešitve, ne smejo več čakati. Pristopili so k njemu in ga prebudili. "Gospod, reši nas, poginjamo!" * * * Lepa slika sedanjega sveta v njegovi strašni stiski, v katero je zašel. Tudi naš slovenski narod je z njim v strašni stiski. Strašna nevihta je prihrula nad njegov čolnič obstanka. Valovi sovraštva, preganjanja, strašnega trpljenja, poginjanja ga mečejo sem ter tja, kakor valovi Jezusov čolnič na Genezareškem jezeru. Sovražniki so sklenili, da ga morajo popolnoma uničiti. "Izginiti mora v najkrajšem času z obličja zemlje!" je ukaz podivjanega ka- toliškega odpadnika, voditelja nemškega naroda. Narod doma izganjajo z njegovih tisočletnih domov, iz kmetij, iz obrtov, iz trgovin, iz tovarn, iz pisarn in ga kot sužnje ženo v tujino v strašno življenje poginjanja in umiranja. Nesrečno ljudstvo pobijajo brez srca, brez usmiljenja, da je vsa Slovenija krvava slovenske nedolžne krvi. Družine uničujejo, jih dele in člane pošiljajo na razne strani brez vsakega človeškega obzira, kot bi bil neumna živina, da se najbrže nikdar več ne bodo videli. Vse cerkve so mu zaprli, edino tolažbo, ki jo je imel v vseh svojih težkih dobah svoje zgodovine. Njegovo duhovščino so mu zaprli ali izgnali. Živi in umira brez duhovnega vodstva, brez dušnega kruha božjih zakramentov, božje besede, službe božje. Umira v obupu brez tolažil njegove tisočletne vere. Pa še več! V teh težkih in strašnih časih se je pojavil nov sovražnik — razdor v narodu. Nastopili so lastni bratje, zastrupljeni v tem obupu od prevratnih naukov, in narod se celo sam med seboj pobija. Strašna, strašna nevihta! Strašni valovi! Narod mečejo sem ter tja, ga že zalivajo valovi pogina, in — nevarnost popolnega uničenja je prikipela do vrhunca. Vse je obupano, vse prestrašeno, vse joka, vse umira, vse krvavi! Ali ni rešitve več za narod doma? Kaj pa tisti Gospod Jezus, kateremu je služil več kot tisoč let tako zvesto?'zanj krvavel? zanj se boril, da si ga je ohranil in ohranil Njega narodu? Kakor bi tudi v čolniču slovenskega naroda zaspal. In tu se je oglasil verski njegov voditelj, škof Dr. Gregorij Rožman. Opazil je to veliko nevarnost popolnega pogina naroda v teh valovih. In v strahu zanj je stopil pred narod in ga pozval: "Narod, k Jezusu! Prebudimo ga, da nas reši! Samo on nas more še rešiti!" Tako le nam dobesedno poročajo iz domovine : "To — (te žalostne razmere doma) — je res žalostno za naš ubogi, tako preizku- šeni narod! Bog se nas usmili! Zdaj je škof Dr. Rožman začel veliko akcijo po celi škofiji — pobožnost devet prvih petkov v čast presv. Srcu Jezusovemu, da bi nam bili prikrajšani ti strašni dnevi. In res so se ljudje z veliko vnemo oprijeli te pobožno-sti. Zlasti možje in fantje. Kar ganljivo je bilo videti! Vse cerkve so bile polne skoraj celo dopoldne. Posebno v naši cerkvi je bilo lepo. Prav tako je bilo polno kot ob nedeljah. Samo v naši cerkvi je bilo nad 1500 sv. obhajil prvi petek v decembru. Sedaj v februarju pa še več. Pri frančiškanih jih je bilo nad pet tisoč sv. obhajil prvi petek." Tako poročilo. "To je vsaj kapljica tolažbe!" zaključuje poročevalec, kapljica tolažbe za trpeči in umirajoči narod doma. Ua, tudi za nas ameriške Slovence je to poročilo gotovo velika "kapljica tolažbe" za naše, v sočutni bolečini z našim narodom doma, razboljeno srce, saj za vse še verne katoliške Slovence. Pa samo "kapljica tolažbe" naj nam bo? Pa vendar ne! Več, veliko več nam mora, da, mora biti to, da vidimo naš narod doma, zlasti po svojih moških in fantih, okrog svojih tabernakljov. Mora nam biti klic narod doma, kaj je tudi naša dolžnost tukaj v Ameriki, kjer smo rešeni tolikega trpljenja. * * * List "Ave Maria" je že začel akcijo: K Jezusu! K Bogu moramo v goreči molitvi! Začel je akcijo "molitvene obrambne fronte" — slovenske home defense front" in pozval vse, prav vse, da se prostovoljno pridružijo tej narodni ligi molitve! Sedaj smo zvedeli, da dela narod doma isto. Gledamo ga, kako hiti kakor prestrašeni apostoli na Genezareškem jezeru v Jezusovem čolnu k Jezusu, da ga prebude, da jih reši, reši v skrajni nevarnosti, da ne poginejo! Da! To poročilo je mogočen klic k nam: Ameriški Slovenci, če je le še iskrica ljubezni do naroda v vas, skupaj z narodom doma v molitvi k Jezusu! če je le še kapljica slovenske krvi v vaših žilah, ž njim pred naše oltarje! pred naše tabernaklje! Na kolena! Na kolena vsi v goreči molitvi! Tecimo pred usmiljenje božje in začnimo klicati z narodom doma Jezusa, da se "prebudi in nas reši!" Dragi čitatelj, čitateljica! Si čital poziv lista "Ave Maria" in se že pridružil? Si poslal že svoje ime sem v Lemont, da se vpiše v armado molitve slovenskega nesrečnega ljudstva? Nisi? Oh, poslušaj vsaj sedaj ta klic, klic tega poročila! Takoj se vsedi in piši po uradno molitev za rešitev naroda, ki so jo zložili slovenski duhovniki po ječah v svojem trpljenju! Vsa imena bomo napisovali v knjigo, katero bomo po vojni poslali v domovino, na Brezje, da nam bo Kraljica in Mati slovenskega naroda plačala z obrestmi naše "defense bonde" — naše molitve za rešitev naroda doma. Naj ne manjka tam tvojega imena, prosimo te! * * * Ko so učenci prebudili v čolnu spečega Gospoda, je vstal in videl težki položaj, v katerem so njegovi, jih je sicer pokaral radi malovernosti, da se niso zavedali, da so varni dokler so pri njem, in dokler je on z njimi. Vendar jih je uslišal. "Vstal je in zapovedal vetrovom in viharjem, in nastala je velika tišina," nam poroča božje pismo. Ali bo mogel Gospod pri svojem slovenskem narodu drugače, če se nanj obrne z enakim zaupanjem? BoB mogel preslišati naš obupni in prestrašeni klic po pomoči v toliki stiski, po hitri, takojšni rešitvi? Kako bi to mogel? Je kako druga rešitev mogoče? Jo moremo od kod drugod, od koga drugega pričakovati? Od koga pa? Od kod pa? Ne, ne! Ameriški katoliški Slovenci! če imamo še iskrico vere v srcu, naš narod doma obupno moli in kliče k Jezusu po rešitvi. še mi z njim! Naša srca in srca naroda doma morajo postati samo eno obupano slovensko srce, iz katerega gre samo ena skupna obupna molitev k Njemu: "Gospod, reši nas, poginjamo!" * * * Uredništvo "Ave Maria" za trdno pričakuje tvojega pisma ta mesec, tvojega spo- ročila: Moje srce je z narodom doma, moja molitev je z molitvijo naroda doma. Pristopam "v slovensko molitveno obrambeno fronto!" Boš? Bog te blagoslovi, če boš! Bil si usmiljen z narodom doma v njegovem trpljenju, usmlijenje boš dosegel v svojem trpljenju! GORENJCI V KATAKOMBAH (Iz poročil.) A Gorenjskem preganjajo Nemci s slovenstvom vred tudi vsako sled katoličanstva. Duhovnikov ni, cerkve so zaprte in izropane. Prazniki odpravljeni. Služba božja se ne opravlja, zakramenti se ne delijo... Kljub temu je videti, da se je verska zavest med narodom v teh strašnih časih le še poglobila. Še taki so se silno zresnili, ki so nekdaj le veseljačili. Pijančevanje je popolnoma prenehalo. Ljudje se še vedno zbirajo po cerkvah, toda le na samotnih krajih, kjer upajo, da so varni pred zasledovalci v uniformah Gestape. Eno takih skrivnih pribežališč slovenskih molilcev je častitljiva božjepot-na cerkev v Črngrobu med Škofjo Loko in Kranjem. Po cele dolge ure ljudje molijo v njej in pojejo pobožne pesmi. Tu pa tam se najde kdo, ki se mu je posrečilo rešiti pogina kako slovensko knjigo verske vsebine. Prinese jo s seboj v cerkev in jo prebira ljudem namesto pridige. Tako si pomagajo. Drugih takih cerkva za skrivna zbira- lišča sicer ne moremo trenutno imenovati, poročila pa trdijo, da jih je več. V nekem kraju so že več ur tako molili in peli, nihče pa ni imel s seboj kake knjige za branje. Tedaj se je ojunačil stari cerkovnik in napravil ljudem dolgo, in lepo pridigo. S solzami v očeh in veliko hvaležnostjo so ga poslušali. Pri tem so pa pozabili stražiti pred cerkvijo, da bi se kak nepoklican človek ne prikradel do cerkve. Ko je tedaj cerkovnik po končanem opravilu stopil iz cerkve, sta ga prijela dva gestapovca in odvedla v zapor . . . Kakor znano, je meja med Gorenjsko in Ljubljansko provinco strogo zaprta. Kljub temu se vedno dogaja, da se ljudje utihotapljajo čez, dasiravno je treba riskirati življenje. Med takimi tihotapci so tudi posamezni duhovniki, ki prekoračijo mejo zato, da bi bili ljudem na Gorenjskem v versko tolažbo. Na skrivnem opravijo službo božjo v kaki dobro zavarovani hiši in delijo svete zakramente. Samo najpotrebnejše stvari za sveto mašo imajo s seboj. Ljudje se zbirajo k tem božjim službam z življenjsko nevarnostjo, kakor so se zbirali prvi kristjani v rimskih katakombah. Gorje duhovniku, ki bi ga gestapovci izsledili! Gorje tudi hiši, za katero bi se zvedelo, da je bila v njej opravljena sveta maša! Kljub temu se to večkrat dogaja in zlasti eden izmed mladih ljubljanskih duhovnikov je že velikokrat srečno prestopil mejo na obe plati. Njegovega imena ne moremo navesti za javnost, ker človek nikdar ne ve, kako utegne stvar po nepredvidenih potih priti na dan. ženin in nevesta z Bleda sta v mesecu oktobru dobila dovoljenje od Nemcev, da sta smela na obisk v Ljubljano. Nista pa povedala, da se mislita v Ljubljani poročiti. V cerkvi Marijinega Oznanjenja sta ob tisti priliki sklenila cerkveno pravilen zakon. Toda Nemci so zvedeli za to reč in naslednji mesec sta zakonca prejela uraden poziv, naj se prideta poročit pred potitičnega komisarja, kakor zahtevajo nemške postave, ali bosta pa občutno kaznovana... Tako se torej danes godi ubogim Slovencem pod Hitlerjem. Molimo zanje, da bi ne omagali, da bi vztrajali v svojih katakombah do tistega dne, ko bo spet zasijala svoboda in bo smelo na dan slovenstvo in katoličanstvo! IZVIREN POPIS ZAPORA MARIBORSKIH FRANČIŠKANOV (Spisal in poslal eden izmed njih.) (Nadaljevanje.) H-ilEKATERI stražarji so nam naprav-r Ijali cele meditacije ali premišlje- _U valne konference. Niso namreč mogli ali hoteli verjeti, da smo po nedolžnem zaprti. Zato so se čutili poklicane, da nas po malem spreobrnejo. Najprej seveda nas je bilo treba pridobiti za Hitlerja. Le zakaj smo ga neprestano napadli v svojih pridigah? Hitlerja in Nemce sploh? Saj prižnica vendar ni za to, da bi se na njej uganjala politika . . . Tako so nas opominjali. Nič ni pomagalo, če smo zatrjevali, da imo s prižnic oznanjevali le verske resnice, ne pa politike. Kaj hočete, ko so pa oni vse bolje vedeli ko mi . . . Druga stvar je bila naš celibat, naše samsko življenje. Prvič je bila v njihovih očeh to ena sama velika hinavščina. Kje pa more človek za- res tako živeti? Saj je nemogoče! Noben človek ne more biti zdržen, čemu bi se tedaj takega kazal? Na zunaj se delamo zdrž-ne, na skrivnem pa uganjamo največje umazanosti. Tako in podobno so nam pravili in ko so vse tako dobro vedeli, kaj bi pomagalo ugovarjati? Nadaljevalo se je pa nekako takole: Končno pa tudi nikakor ni prav, da človek tako živi, tudi če bi res bilo mogoče. Ali ni vsak dolžan skrbeti za to, da Hitler dobi vedno novih vojakov in delavcev? Torej je velik zločin nad narodom in Hitlerjem, če se kdo odteguje dolžnostim zakonskega stanu . . . Eden je celo dejal: "Takšne krasne ženske smo našli tod okoli po ženskih samostanih ! Ali ni škoda, da živijo samski in ne bo po njih nič otrok?" Vsem je bili res že do grla tega govorjenja, p. gvardijan je pa planil zmes z zbadljivo besedo: "Saj se tudi v Rajhu ne poročijo vsi . . ." Skoraj nam je vzelo sapo, češ: kaj bo sedaj. Preveč očitno je namignil na Hitlerjevo neoženjenost. Toda pogumni stražnik se je zmedel in ni vedel, kaj bi odgovoril. Potem je pa takoj prekinil pogovor in odšel. Spet druga "meditacija" je bila o strašnih grdobijah in umazanostih, ki so jih baje na Nemškem našli po samostanih. Ugovarjali smo, da so po večini gladko zlagane, toda naš pridigar gestapovec je "vedel" vse bolj natanko in je trdil, da so bili kratko-malo vsi samostani gnojne jame perverznosti. In če je bilo na Nemškem tako, ne more biti nič drugače pri nas — torej smo po vsej pravici zaprti. .. Vse smo pač morali požreti, kaj smo hoteli? Prišla je tretja meditacija in ta je bila o komunizmu. Temu pridigarja smo bili vsi skupaj ena sama komunistična banda. In je navedel celo prav "močne dokaze" za to svojo trditev. Kakšni so bili ti dokazi? Na dan aretaci-je je eden tistih dveh ge-stapovcev, ki sem jim moral jaz pokazati pot v gvardijanovo sobo, zapazil nekje med knjigami brošuro, ki je imela na naslovni strani napis: Komunizem. Izdali so jo bili ljudje od Katoliške akcije in je bila seveda skozi in skozi proti komunizmu. Toda vse pojasnjevanje ni nič pomagalo, vsi smo ostali komunisti in amen! Torej zopet isti končni zaključek: Naj se ne drznemo reči, da smo po nedolžnem zaprti! Četrta "meditacija" bi bila o neumnosti katoliške vere. Da le moremo biti taki tepci in verjeti, kar je učil Kristus! Saj vendar vemo, kdo je bil. Jud! In s tem je povedano prav vse. Ni treba nobenega nadaljnjega dokazovanja, da njegov nauk ni nič vreden. Toda vero je treba vsekako imeti, kajpada! Kakšno vero? Tako, kot jo imajo geštapovci! Oni verujejo v,- — nemško kri! Oni molijo, toda ne s praznim blebetanjem, molijo z delom za narod in Hitlerja! Tako naj tudi mi začnemo "moliti". Spreobrnemo naj se ! Ker se pa nočemo, je spet nov dokaz, da nismo po nedolžnem zaprti . . . Lahko si mislite, kako smo bili že siti teh gestapovskih "pobožnosti". Toda na drugi strani smo pa našli med temi ljudmi tudi čudno dobre in verne katoličane. Ti seveda niso bili izmed gesta-'"'WIS /Tfcmci ni vse gnilo in zavrženo. Žal,- kmalu 'y ga pre- l stavili v Brno in ločiti smo se morali. Ko je prišel po slovo v našo sobo, je kleče prosil p. gvardijana za blagoslov. To nas je do solz ginilo . . . Zdaj naj pa kaj povem, kaj je bilo naše delo v vojašnici. Najprej je prišlo povelje, da gremo pometat hodnik. Geštapovci so uživali, ko so nam dali metle, kakor da res še nismo nikdar imeli kaj takega v rokah. Kar smešno je bilo, ko so venomer kričali: "Zdaj vas bomo naučili delati, lenobe, mrhe scrkljane . . ." Ob večerih je bilo treba stražnikom čistiti čevlje. Tudi to ni bilo tako strašno, kot so oni mislili. Kar pa je bilo res hudo, je bilo poslušanje neverjetno umazanega govorjenja, ki nam je med delom venomer bobnelo na ušesa. Pa so se silno naslanjali nad našo nejevoljo in nam nalašč zastavljali umazana vprašanja in hoteli, da jim razlagamo pomen takih nizkotnih izrazov. Nekje sem bil slišal, da nemško vojaštvo ne preklinja. No, naj mi nihče ne pride s tem olepšavanjem, sam sem jih slišal do zvrhane mere. Za zmerom mi je dovolj njihovih klafarskih kletev, prepletenih z naj-podlejšim bogokletnim govorjenjem . . . Tako je minil že prvi dan. Prišla je noč, ki je bila seveda zelo nemirna. Poleg drugega smo doživeli še dogodek, ki je dovolj povedal, kako se nam bo godilo v tem razbojniškem brlogu. Brat Fabijan je moral ponoči ven. Na hodniku ga je prestregel stražnik in ga je začel pretepati. Iztrgal se mu je*in pritekel nazaj v sobo. Mislil je, da se je tako rešil. Toda zmotil se je. Stražnik je pridrvel za njim in še par drugih z njim. Pograbili so brata in ga vlekli na hodnik. Prisilili so ga, da je tekal po hodniku in počepal in delal žabje skoke. Do tedaj se je nabralo že celih 9 junakov okoli njega, ki so bili po njem s pestmi in puškinimi kopiti. Kake pol ure so se tako znašali nad njim, končno ga pa vsega krvavega pahnili v sobo. Pozneje jih je menda postalo sram te surovosti in so brata tožili, da je po hodniku gredoč udaril stražnika. Take trapaste laži jih pa ni bilo nič sram! Tako in podobno smo prebili prve dni in noči. Pozneje so nas začeli pošiljati na razna dela v mesto. Peti dan so določili mene in p. Mohorja, da sva šla pomagat podirat pravoslavno cerkev. Ne morem reči, koliko drugih je bilo pri istem delu, ker dostikrat drug za drugega nismo vedeli, kaj kdo dela. Nama so določili delo, da sva odstranjevali omet, ki se je še držal opeke. Neprestano je hodil kdo okoli in nas od vseh strani fotografiral. Po cesti mimo nas so prihajali znanci, ki so nas ogovarjali, kar je pa bilo strogo prepovedano. Prišel je mimo tudi neki učitelj in nas nagovoril. Brž ga je pa zatožil gestapovcu neki desetletni smrkavec in gestapovec ga je prisilil, da je moral delati žabje skoke kar po ulici vpričo vseh mimoidočih, med katerimi so bili celo njegovi lastni učenci. Naslednji dan je šla na isto delo k pravoslavni cerkvi druga skupina. Med njimi je bil tudi fra. Anton, bogoslovec. šli so brez zajtrka in ves dopoldan so morali delati na mrzlem dežju. Opoldne je bil "antreten" pod cerkveno kupolo, ki je bila že precej razdrta in ni bilo več ne oken ne vrat na nobeno plat. Tudi tam je torej dež lil nanje. Toda morali so stati mirno v vrsti in iti skozi vse formalnosti. Fra. Anton se je pri tem močno prehladil in dobil hudo vnetje srednjega ušesa. Zelo je zbolel. Cele štiri tedne po tistem je polegal in posedal okrog v hudih bolečinah, pa ni bilo mogoče izposlovati zanj ni-kakega olajšanja. Jetniški zdravnik se je komaj zmenil zanj. Namesto da bi kaj storil za bolno uho, je brata samo spraševal, če res misli še nadalje ostati frančiškan. No, če je fant tako neumen, naj pa še dalje trpi. Z mnogimi pritožbami in posredovanji je končno p. gvardijan dosegel — s pomočjo že omenjenega Stanteta — da so fanta na binkoštno nedeljo odpeljali v bolnico. Ko je prišla nedelja in za prvo druga, so nam naložili posebno opravilo. Menda zato, da smo imeli nedeljski sprehod in da smo se lahko pokazali Mariborčanom, ki so jih bile vse ulice polne. Morali smo namreč prepe-ljavati vojaške kuhinje po mariborskih cestah. Sprevod je šel v unionsko restavra- cijo po zajterk in v kasarno. Nato zopet s praznimi kuhinjami nazaj v Union. Potem smo pomili kotle in čakali na obed. Ljudje so se zgražali nad takim početjem z nami in zaželjenega uspeha ni bilo. Nemci so menda mislili, da imajo že vse Mariborčane v žepu in da bodo vsi imeli z nami tako zabavo kot so jo imeli gestapovci. Toda sprevideti so morali, da ni tako. Menda nas zato pozneje niso več uporabljali za take predstave na cestah. Največ so nam odločali delo v kasarni sami ali blizu okoli nje. Glavno naše opravilo je bilo snaženje stranišč in hodnikov in prostorov naše komande. Tudi smo morali po dvorišču pobirati slamice in razne druge smeti. Istotako je bilo treba pogosto škropiti dvorišče z vodo. "Zdaj se učite delati, delati, delati . . ." Seveda pa vse to ni bilo prav za prav nič. Lahko bi bila le nekaka igrača, da niso stražniki poskrbeli za resnične težkoče. Zato smo se pošteno utrudili in spotili. Nalašč nam namreč niso dali v roke nikakega primernega orodja, narediti je pa bilo treba vse z "blitz" hitrostjo. Gnali in priganjali so nas neprestano, nadlegovali z vsemi mogočimi netečnostmi in sploh ravnali z nami kot s psi. Tu pa tam so nas poslali na delo v kako hišo v mestu. Odnašali smo razno pohištvo, orodje, metle, krtače in tako dalje. Vse je romalo v stanovanja gestapovcev. P. Urban in brat Fabijan sta morala nekega dne na delo prav v naš bivši samostan. Ker je med tem bil ves samostan zaseden po Nemcih, je moralo ven vse pohištvo, nekaj pa pod streho. Brat Fabijan je pri tej priliki našel lep koščen križ in ga skril pod obleko. Toda ni se posrečilo, da bi ga bil rešil. Po končanem delu je bil pregled vsakega posebej in tedaj je stražnik našel skriti križ. Tako se je razjezil, da je ne samo izbruhnil grda bogokletja, ampak je križ dobesedno razbil na bratovi glavi. Vsak večer smo pa imeli "Antreten". Stati smo morali v tristopih strogo v pozo-ru. Tako smo morali čakati Oberwachtmei-stra, ki je imel priti in ugotoviti, če smo vsi na mestu ali ne. Včasih smo čakali po celo uro, končno pa še nihče ni prišel. Nekega večera smo tako čakali od devetih do polenajstih. Zato smo pa bili tudi "bogato" odškodovani za potrpežljivost, zakaj ob pol enajstih nas je prišel pogledat sam Ueberreither, največji nazijski mogoč-njak v tem delu sveta. Nekaj časa nas pregleduje, potem vpraša : "Ali je kdo med vami nemške narodnosti?" Fra. Anton stopi naprej. "Ali čutite nemško?" "Moj materni jezik je nemški." Je namreč res. "čemu ste šli v samostan?" "Da bi našel mir v svojem poklicu." "Ali mislite, da ste po krivici zaprti?" "Prav za prav da!" Odločno je povedal to, vendar s primerno previdnostjo. "Dobro," je dejal Ueberreiter in odšel. Kar dober vtis je naredil na nas. Zdaj smo zagotovo upali, da bomo kmalu zaslišani in se bomo lahko uradno pritožili. Toda kmalu smo sprevideli, da je bila to žalostna zmota. Ugotovili smo polagoma, da je bil ravno Ueberreiter tisti, ki je vodil našo usodo in od njega je bilo vse odvisno. Pred nami se je pa delal prav čednega človeka. Tedaj smo si pač mislili: "Bojte se tistih, ki prihajajo k vam v ovčjih bolačilih, znotraj so pa grabljivi volkovi." (Dalje prihodnjič.) Dobrodelnost. Najprej prašaj: "Imaš kaj?" Potlej reci: "Daj mi, daj!" Hvaležnost. Grahovka zastonj ji jajec da, gospodinja pa še njo proda! Previdnost. Ne pusti, da bi danes te obliznil, če te je še včeraj v nos vgriznil. Prijateljstvo. Prijateljsko z ljudmi občuj, prijateljstva pa ne vsiljuj! KRATEK POPIS OBČIN IN VASI V OKRAJU BREŽICE (Po knjigi: Krajevni Leksikon Dravske Banovine.) BREŽICE, mesto. — Prebivalcev 1229, hiš 151, posestnikov 150, kočarja 2, najemnikov 190. Sedež vseh okrajnih uradov in župnije. Narodna šola ustanovljena 1668. Meščanska šola od leta 1921, štirji razredi. Obča javna bolnica. Združenje trgovcev za ves okraj, Kolektivno združenje obrtnikov za ves okraj, Združenje čevljarjev, Združenje krojačev, mlinarjev in Žagarjev. Cela vrsta kulturnih društev. Zdravniki 4, lekarni 2, advokatje 3, notar. Električna razsvetljava in vodovod. Brežice leže sredi plodne ravnine na levi strani Save v bližini izliva Krke. Glavna prometna os vodi od kolodvora skozi mesto in nato preko Save in Krke po pol kilometra dolgem železnobetonskem mostu, za katerim doseže državno cesto Ljubljana-Zagreb. Brežice so izhodišče avtobusnih prog na Bizeljsko in Novo mesto. Del Brežic od gradu proti Savi se imenuje Predmestje, ker leži izven nekdanjega mestnega obzidja. Ugodno podnebje, obilo sonca. Vendar često neprijetni mrzli vetrovi od vzhoda. Brežice so važno trgovsko in obrtno središče za spodnje Posavje. Imajo zelo obiskovane živinske sejme. Z brežiške postaje izvažajo: les, drva, suhe gobe, govejo živino, svinje, sadje in razne druge deželne pridelke v Avstrijo, Italije, češkoslovaško in Nemčijo. Mesto je ugodno letovišče za ljubitelje miru in vodnega športa. Kopališče v Savi in toplejši Krki, izdaten ribolov. Izhodišče izletov na Čatež, čateške Toplice, Malence, Krško vas in na severne obronke Gorjancev, kjer leži na primer 520 metrov visoka romantična vas Stojdraga, kjer so naseljeni grkokatolici, potomci slavnih Uskokov. Pod Brežicami med savsko strugo, kjer je imela reka nekdaj glavni tok, in sedanjo glavno strugo Save se razprostira z vrbovjem poraščena in pogosto preplavljena "Vrbina". Tod nastanejo po povodnjih velike lokve, ki so plodišča nadležnih komarjev. Predzgodovinske izkopanine pričajo, da je bil kraj naseljen že pred prihodom Rimljanov. V rimskem času so vodile od tod važne ceste. Tu so odkopali mnogo rimskih grobov. Najdeni rimski kamni so vzidani v gradu. Brežice so imele že v 14. stoletju svoj magistrat, svoje mestno sodstvo in razne druge pravice. Solnograški nadškofje so imeli tu svojo kovnico denarja. Mesto je bilo obdano z zidovjem. ki so ga pozneje podrli. Leta 1479 in 1480 je mesto razrušil ogrski kralj Matija Korvin. Naslednje leto je tega kralja pregnala cesarska vojska, mesto so pa obdržali Habsburžani. Veliko so Brežice trpele v časih turških navalov. Zato so obdali mesto z močnim zidom in ga večkrat utrjevali. Leta 1469 so Turki prvič požgali Brežice. Pozneje še večkrat. Krščanska vojska jih je potolkla pri Brežicah leta 1480, ko so se vračali iz Koroške. Toda spet in spet so pridrveli, nazadnje menda leta 1529, ko so se vračali spred Dunaja. Posebno važno vlogo so imele Brežice v časih kmečkih uporov. V velikem slovenskem puntu leta 1515 se je zbralo prav pri Brežicah 80,000 borcev za staro pravdo. Tu so se utaborili, poslali poslanstvo k cesarju, med tem pa mesto zavzeli. Po cesarjevem naročilu so se potem večinoma razšli, ostale je pa premagal deželni glavar pri Brežicah. Zopet se je zbrala pri Brežicah okromna kmečka vojska leta 1573. Toda zopet jih je potolkla cesarska vojska pri Krškem in Pilštajnu. Kuga je morila v Brežicah in okolici večkrat, najhuje pa v letih 1646— 1668. Šola v mestu je izredno stara. Začela se je nekako 1668. Učili so frančiškani, ki so prišli iz Bosne. Pouk se je prvotno vršil v samostanu, pozneje v hiši barona Moscona, nato v župnišču. Leta 1825 so postavili prvo šolsko poslopje. Vzhodno od Brežic so pod graščinsko pristavo pruska grobišča. Okrog 3500 pruskih ujetnikov je umrlo v dobi sedemletne vojne tukaj za grižo. Zanimiva je zgodovina brežiškega gradu, toda preveč bi bilo tega opisovanja. Župnija Brežice šteje 3248 duš. Cerkev sv. Lovrenca. Prvotna stavba se omenja že v 12. stoletju. Stala je bolj proti Savi. Leta 1781 jo je razdrla povodenj in so postavili sedanjo cerkev. Prvotno je bila le podružnica Vidma. Ko je postala samostojna, so jo nekaj časa vodili frančiškani. Protestantje so se za nekaj časa polastili vseh brežiških cerkva in je bila katoličanom odprta samo cerkev sv. Lenarta pri Brežicah. Podružna cerkev je ona sv. Roka. Marijina slika na glavnem oltarju je bila dober posnetek Michelangelove slike iz Marijine cerkve v Rimu. Le glava je bila drugačna. Leta 1917 jo je potres poškodoval in so jo le za silo popravili. Cerkev so pozidali v spomin na kugo. Prvotno je bila znamenita božja pot. Frančiškanski samostan je bil ustanovljen 1660. Prejšnje samostansko poslopje s cerkvijo sv. Antona Padovanskega so postavili 1685. Po potresu 1917 so samostan podrli in postavili novega, cerkev pa popravili. Ob glavnem oltarju lepa kapelica Male Cvetke. Cerkev je velika in čedna, toda brez posebnih umetniških spomenikov. Zanimiv je kip Matere Božje, ki so ga postavili v cerkev leta 1769. V samostanu hranijo dragocene umetniške slike. BREZINA. — Prebivalcev 480, hiš 81, posestnikov 30, kočarjev 51, najemnikov 8. Od Brežic dobra 2 kilometra. Gasilsko društvo. Vas leži v ravnini ob banovinski cesti Brežice-Sromlje kraj brežiškega kolodvora. Izrazita obcestna vas. Avtobus zveza z Brežicami, Bizeljskim in Novim mestom. Kmetijstvo, razna obrt. Za kolodvorom je zbralnik za vodovod v Brežice. Tik kolodvora dobre gostilne in hotel s tujskimi sobami. BUKOŠEK. — Prebivalcev 261, hiš 50, posestnikov 45, kočarjev 5, najemniki 4. Do Brežice 4.5 kilometrov. Gasilni dom. Vas leži ob občinski cesti in kraj banovin-ske ceste Brežice-Bizeljsko. Raztresene hiše. Vas sega na jugu do železniške proge in se razprostira do obširnih nekdaj graščinskih gozdov, takozvane "graščinske dobrave". Kmetijstvo. Mešani gozdovi: hrast, bukovje, akacija, vrba, jelša itd. CUNDROVEC. — Prebivalcev 108, hiš 19, posestnikov 14, kočarjev 5, najemnik 1. Do Brežic skoraj tri kilometre. Vas leži severno od Bukoška ob občinski poti en km od banovinske ceste. Kmetijstvo. ČRNC. — Prebivalcev 222, hiš 43, posestnikov 26, kočarjev 17, najemniki 3. Od Brežic poldrug kilometer. Leži vzhodno od Brezine tik žel. proge ob banovinski cesti. Kmetijstvo, razna obrt in lesna trgovina. V vasi je staro pokopališče, ki je bilo opuščeno leta 1903. Tu je pokopanih 17 žrtev svetovne vojne. Dve cementni plošči spominjata na kapelo, ki je bila postavljena leta 1835 in porušena ob potresu 1917. Na tem pokopališču je pokopan tudi dr. Radoslav Razlog. Med starim pokopališčem in kolodvorsko cesto je športno igrišče in stavbišče za novo šolo. ŠT. LENART. — Prebivalcev 355, hiš 70, posestnikov 32, kočarjev 38, najemnikov 12. Do Brežic dobra dva kilometra. Vas leži blizu brežiškega kolodvora tik ban. ceste Brežice-Videm. Kmetijstvo, razna obrt, zlasti mizarstvo. Izdelovanje opeke. Precej se goji čebelarstvo. Manjši gozdovi, največ jelša. Ribolov v Savi. Podružna cerkev sv. Lenarta stoji na prostoru prvotne kapele, ki se omenja že leta 1443. Cerkev so 1. 1840 predelali. Domneva se, da je bila prvotno sedež brežiške župnije. TRNJE. — Prebivalcev 112, hiš 22, posestnikov 17, kočarjev 5, najemnika 2. Do Brežic 4.5 kilometrov. Leži ob banovinski cesti Brežice-Dobova. Peščen, rodoviten svet. Izdaten ribolov v Savi: sulci, ščuke itd. V vasi je grobišče 3500 pruskih vojakov iz armade generala Finka. Pomrli so tu leta 1759 radi vlažno-toplega podnebja, ki ga niso bili vajeni. Kakih 200 m od ceste stoji kip sv. Vendelina. Radi nereguli-rane Save je vas izpostavljena velikim po-vodnjim. ZAKOT. — Prebivalcev 241, hiš 48, posestnikov 26, kočarjev 22, najemnikov 6. Do Brežic dva in pol kilometra. ZVERINJAK. — Prebivalcev 221, hiš 45, posestnikov 27, kočarjev 18, najemniki 4. Do Brežic 4.5 km. Raztresena vas kraj proge ob banovinski cesti Brežice-Videm. Kmetijstvo, mešani gozdovi. Trgovanje s kmetijskimi proizvodi, prodaja lesa domačim lesnim trgovcem. Občina Dobova. DOBOVA. — Prebivalcev 214, hiš 22, posestnikov 19, kočarji 3, najemnika 2. Do Brežic 6.5 km. Župnija v kraju, šola ustanovljena 1819. Javna knjižnica z odrom, pevskim odsekom in orkestrom. Razna druga kulturna društva. Vas leži v ravnini med Savo in Sotlo. Avtobusna zveza z Brežicami in Bizeljskim. Kmetijstvo, nekaj čebelarstva. Posestniki imajo vinograde onkraj Sotle. Precej trgovcev in obrtnikov. Lončarstvo, izdelovanje domačega platna. — Župnija Dobova ima 2666 duš. Cerkev Imena Marijinega. Prvotna zelo stara cerkev sega v dobo pokristjanje-nja Slovencev. Poznejša cerkev je bila zidana 1659. Sedanjo stavbo so zgradili 1865. Prvotno je bila podružnica videmske pra-fare. Zvonik cerkve je spodaj čveteroko-ten, više gori pa osmerokoten. Ob prehodu stoje na trikotnih prostorih ob oglih zvonika štirje starinski kameniti kipi. GABERJE. — Prebivalcev 387, hiš 83, posestnikov 66, kočarjev 17, najemnika 2. Do Dobove 1 km. Vas leži na nizkem holmcu. Dostop z vsemi vozili. Kmetijstvo, urejeno čebelarstvo. Kmetje imajo vinograde na Bizeljskem in na hrvatski strani. Iglasti in hrastovi gozdovi. Izdelovanje železniških pragov. LOČE. — Prebivalcev 254, hiš 45, posestnikov 30, kočarjev 15, najemnik 1. Vas leži na levem bregu Save dober kilometer od Dobove. Gasilno društvo z godbo in gledališkim odrom. Nevarnost povodnji. Vinogradi v sosednjih občinah. Ribolov. Nabiranje šibja za jerbase in premoga v Savi. Prodaja živine, jajc in vina. MALI OBREŽ. — Prebivalcev 165, hiš 30, posestnikov 23, kočarjev 7, najemnik 1. Do Dobove 1 km. Lega na prijaznem hol-mu ob banovinski cesti Dobova-Župelevec. Drugo kakor v sosednjih vaseh. MIHALOVEC. — Prebivalcev 422, hiš 70, posestnikov 65, kočarjev 5, najemniki 4. Do Dobove pol kilometra. Vas leži med med Dobovo in reko Savo tik ban. ceste. Nevarnost poplav. Ljudstvo imenuje vas Mi-halovce. MOSTEC. — Prebivalcev 221, hiš 39, posestnikov 32, kočarjev 7, najemnikov 0. Do Dobove 3 km. Leži kraj Save ob ban. cesti. Brod čez Savo na čateške Toplice. Podr. cerkev sv. Fabijana in Sebastijana, zidana 1767 v zahvalo za rešitev pred kugo, ki je takrat razsajala. Druge razmere kot v sosednjih vaseh. RIGONCE. — Prebivalcev 146, hiš 27, posestnikov 22, kočarjev 5, najemnik 1. Do Dobove dober kilometer. Vas leži ob Sotli. V vasi stoji gospodarsko poslopje odnosno skladišče grofov Attemsov, ki so imeli nekdaj na Sotli svoj mlin. Nekdaj je služilo to poslopje za zapore, pozneje za šolo. To enonadstropno poslopje imenujejo domačini "gradič". Poslopje z mlinom je danes last mlinarja Hotkota. V vasi je zelo urejeno čebelarstvo. Druge razmere kot v sosednjih vaseh. SELA. — Prebivalcev 611, hiš 115, posestnikov 30, kočarjev 85, najemnikov 6. Do Dobove 2 km. Pevsko in godbeno društvo. Razložena vas ob občinski cesti. Zdrava lega kraj smrekovih gozdov. K vasi spada zaselek Pistače. Drugo kot pri sosedih. VELIKI OBREŽ. — Prebivalcev 414, hiš 83, posestnikov 80, kočarji 3, najemnik 1. Do Dobove 1 km. Leži na pobožju nizkega holma. K vasi spada zaselek Gmajna. Zelo rodoviten svet. Znatna sadjereja, vzorno čebelarstvo. Vinogradi v drugih občinah. Občina Globoko. BLATNO. — Prebivalcev 237, hiš 49, posestnikov 37, kočarjev 12, najemnikov 8. do Dobove 11 km, do Brežic 10, do Pišec, kjer je župnija, 5. km. Nadmorska višina 336 m. Leži v hriboviti legi in je precej razložena vas. Zaselki: Artiče, Gaberska gorica, Spodnji Kamenski Breg, Suhadol, Trate in Zg. Kamenski Breg. Podružnična cerkev sv. Jerneja zidana 1693. BOJSNO. — Prebivalcev 303, hiš 61, posestnikov 35, kočarjev 26, najemnikov 7. Do Dobove 8 km, do Brežic 9, do Pišec 5. Župnija v Pišecah. Leži v valoviti pokrajini ob občinski poti. Zaselki: Gornje Boj-sno, Brezje, Jazbine, Makovce, Novi Preh, Pekel, Pesjak, Spodnje Bojsko, Vice in Vo-gonce. BREZJE. — Preb. 118, hiš 30, posestnikov 18, kočarjev 12, najemnikov 6. Leži na hribovitih tleh. Dostop z vozom in avtom. Zaselki: Pekel, Puše, Slopno in Sv. Urh. Podružnična cerkev sv. Urha zidana 1665. GLOBOKO. — Preb. 392, hiš 65, posestnikov 44, kočarjev 21, najemnikov 5. Šola ustanovljena 1882, šest oddelkov. Leži v ravnini kraj nizkih gričev. Zaselka Lani-šče in Zakotnik. Kmetijstvo in razna obrt. MALI VRH. — Preb. 241, hiš 44, posestnikov 31, kočarjev 13, najemnikov 5. Raztresena vas kraj banovinske ceste Globoko-Pišece. Hribovita lega. Zaselki Ledina, Kamše, Rudnik in Trebež. Kmetijstvo in vinogradništvo. Podružnična cerkev sv. Jakopa iz leta 1689. PIŠENBREG. — Preb. 353, hiš 64, posestnikov 43, kočarjev 21, najemniki 4. Od Gloobkega 1 km. Leži na nizkem gričevju ob občinski poti. Zaselki: črnile, Dole, Ro-višče, Slopno, Sv. Barbara. Podružnična cerkev sv. Barbare v Roviščah je bila zidana v protireformacijski dobi leta 1657. Lastninska pravica. Vknjiženo posest pri hiši imajo ščurki le in miši! Bogatin. Kako bogat si, sam ne znaš, dokler še svojo peč imaš! , IZVIRNO PISMO IZ STAREGA KRAJA (Piše A. V.) Ljubljana, 24. nov. 1941. Skoraj ne vem, kje bi začel in kako bi se lotil popisovanja tukajšnjih razmer, da bi vam jih vsaj nekoliko verno naslikal . . . Za vso Evropo, nič manj za naš majhni narodič, so prišli pravi apokaliptični časi. Kako čudno nas je včeraj dirnil evangelij zadnje po-binkoštne nedelje. Kako vse drugačen pomen kot kdaj prej so imele tiste znane besede : "Takrat bo velika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta in je ne bo. Kadar boste videli gnusobo opustošenja na svetem kraju . . . takrat naj beže v hribe . . ." Prav to se sedaj godi pri nas. Gnusobe razdejanja ne manjka prav na svetih krajih. In veliko jih je zbežalo v hribe, kjer se skrivajo. To so četniki in partizani. Posebno veliko jih je v Srbiji. Tam imajo že kar pravo vojsko in niso Nemci nikjer varni. Zato pa tem bolj divjajo in besnijo. Za vsakega ubitega Nemca sto Srbov! Ni to samo grožnja, ampak strašna resnica. Po Srbiji potuje iz kraja v kraj kazenska nemška ekspedicija in pobija ljudi kar na debelo. Samo v Kragujevcu in Kraljevu je v dveh dneh, 20. in 21. oktobra, v tropih po sto bilo ustreljenih 7,850 ljudi. Najprej so pobrali vse, kar so srečali na ulici. Ko jih je na ulici zmanjkalo, so jih začeli pobirati po tovarnah in šolah. V Kragujevcu so udrli v gimnazijo, prekinili pouk in odpeljali dijake 6., 7. in 8. razreda s profesorji in ravnateljem vred na travnik ter jih tam s strojnico pokosili. Dijaki so sprva mislili, da gredo samo na sprehod. Toda ko so zapazili, da se je začelo streljanje na profesorje, so uvideli, da enaka usoda čaka tudi nje, in so skušali pobegniti. Treba je bilo le preplezati zid, ki je obdajal travnik. Dijaki so se vrgli na zid, toda nemški rablji so vrgli mednje ročne bombe, da se je zid porušil in dijake pod seboj pokopal. Ostale so po-streljali. Staršem in sorodnikom ni bilo dovoljeno, da bi trupla pokopali, še videti jih niso smeli. Med ustreljenimi je bilo mnogo družinskih očetov, ki so radi negotovih časov vse svoje prihranke nosili s seboj. Nemci so jim pretaknili vse žepe in vse pokradli. Pri teh strašnih pokoljih je prišlo ob življenje tudi 45 Slovencev, ki so živeli tam kot izgnanci iz domovine. Veliko srbskih vasi je popolnoma izginilo s površja zemlje. In te strahote se tam doli še kar nadaljujejo. Srbi ne odnehajo, Nemci pa tudi ne. Naši Slovenci, ki so sedaj v Srbiji, trpe veliko pomanjkanje in so v hudih stiskah. Zlasti še radi neprestanih bojev med Nemci in četniki. Kakor med dvema mlinskima kamnoma so. Pomožna akcija, ki se vodi iz Ljubljane, stori mnogo dobrega, vendar so medsebojni stiki vedno težji radi tolikih državnih mej, ki so vmes. Tudi je opažati, da Nemci to akcijo vedno bolj postrani gledajo. Od naših zastopnikov sta zlasti dva neprestano zaposlena s tem lepim, a zelo težavnim delom. G. Blatnik je skoraj vedno na poti med Ljubljano in Beogradom. Drugi, g. Luskar, se pa tam doli drži in skuša kar mogoče dobrega storiti. Okoli 30,000 Slovencev je doslej izgnanih na jug. Okoli ene tretjine v Srbijo, ostali v južno Hrvatsko. V Srbiji je zanje še toliko preskrbljeno, na Hrvatskem je pa njihovo stanje obupno zlasti v krajih, kjer jim ustaši niso naklonjeni. So pa vsi ti izgnanci večinoma sami izobraženci: uradniki, učitelji in druga inteligenca s štajerskega in Gorenjskega. Pred poldrugim mesecem se je začelo prisilno izseljevanje okrajev Brežice in Krško. Ne morete si misliti, kakšen preplah, kakšna groza je obsedla tamkajšnje ljudi. V trumah so začeli bežati v Ljubljansko pokrajino. česar niso mogli vzeti s seboj, so uničili, požgali, poklali in tako dalje. Nekaterih se je polastila neka naravnost obešenjaška razbrzdanost. Pili so, se ma-stili, spuščali vino iz sodov... in čakali. Ko je prišel žalostni dan, da se je bližala izse- ljevalna komisija, so pa pobegnili čez mejo. Mnogi so ušli med četnike v hribe, ki jih tudi po Kranjskem in Štajerskem ne manjka. Doberšen del doline so že izselili: Krško, Log, Brežice, Studenec, Radno in druge. Salezijanski dobrotniki iz Radne, iz Loga in Konjskega, posebno sorodniki sale-zijanskih redovnikov, so večinoma pribežali čez mejo in so sedaj v škrljevem, kjer je nova salezijanska hiša, in v okolici. Ondotni ljudje so begunce sprejeli z velikim razumevanjem in sočutjem. Kateri so pa ostali na mestu, so jih Nemci najprej odpeljali v Rajhenburg, kjer je velikansko koncentracijsko taborišče. Tam jih sortirajo: Za delo sposobne moške posebej, ženske posebej in spet posebej otroke in bo-lehne ljudi. O teh gre glas, da jih bodo spravili v "okrevališča", to se pravi z drugo besedo, da jih bodo spravili na drugi svet. Saj so tako spravili s poti že nad sto tisoč svojih lastnih ljudi na Nemškem, umobolnih in neozdravljivo bolnih, češ, da so na škodo nemškemu narodu — zajedalci, parasiti!!! Pri majhnih otrokih so pa napravili krvno preiskavo, če so našli, da ni v njih nič germanske krvi, so jih prepustili usodi. Trdovratno se trdi med ljudmi, da je veliko otrok zmrznilo v zaprtih vagonih, ko so se vozili čez Gornje štajersko. Prav tako tudi, da so jih cele avtomobile naravnost poklali, polili z bencinom in zažgali. Od zelo resnih ljudi smo slišali te nezaslišane grozovitosti. Gotovo pa je, da so nekateri teh nesrečnih ljudi že v Šleziji, odkoder je pred par dnevi dospela neka karta s tozadevnimi poročili. S temi ubogimi izgnanci je šlo tudi nekaj duhovnikov, ki so kot "bele vrane" do zadnjega ostali med svojimi. Tako sta odšla ž njimi dva duhovnika z Bizeljskega in dekan Kurent iz Leskovca, čeravno so se ga Geštapovci na vse načine skušali znebiti. Deportacija še traja. V izpraznjene vasi naseljujejo Kočevarje, ki se bodo vsi izselili, z njimi vred pa tudi vsi drugi Nemci iz Ljubljanske Pokrajine. Vsak noč gredo baje trije vlaki. Nemci smejo vse vzeti s seboj v nove kraje, naši pa nič! Zdaj naj navedem nekaj iz tajnega škofovega pisma, ki se ravno te dni tiska na Rakovniku, in je namenjen samo duhovnikom. Takole pravi škof Rožman: "škofija je v duhovnem in materialnem oziru izgubila toliko, da se za enkrat sploh ne da preceniti. Vse cerkveno in nadarbinsko premoženje, premično in nepremično, v 142 župnijah... je zaplenjeno v korist utrditvi nemškega življa. Svetni duhovniki, aktivni in upokojeni dušni pastirji, so bili šiloma izgnani iz 148 župnij, vseh 193 po številu. Izgubili so skoraj vso svojo imovino. Redovniki in redovnice so iz-tirani iz 14 samostanov in zavodov, njih imovina z izjemo malenkostne osebne prtljage zaplenjena. Škofijski zavod sv. Stanislava je zaseden, profesorji in pre-fekti izgnani. Velika dragocena zavodsko knjižnica je deloma uničena, deloma raznešena v razne kraje, na-učne zbirke škofijske gimnazije razbite in deloma po-žgane, ves inventar deloma odpeljan, deloma služi drugim namenom. Materijalna škoda je ogromna, ki se najbrž nikdar ne bo mogla nadomestiti, saj so uničene take dragocene knjige, ki jih sploh ni mogoče dobiti. še večja je duhovna škoda, ki postaja vsak dan nevarnejša. Okoli 200,000 vernikov je brez duhovne oskrbe, brez svete Daritve, brez zakramentov. Umirajoči nimajo tolažbe zakramentov. Le redko kdaj je mogoče dobiti dovoljenje, da sme kak duhovnik umrlega pokopati po cerkvenih obredih. Verniki se še zbirajo po cerkvah, opravljajo skupne molitve, a so brez verskega pouka, kar je še posebej usodno za mladino. Morje bridkosti se je razlilo nad naš narod z nasilnim preseljevanjem. Ni zmožno človeško pero opisati obupne strahote, bridkosti solza in velikosti srčnih muk, ki jih vsebuje neznatna, doslej nam še neznana beseda "preseljevanje". Nedolžno prelita kri vpije do neba, nič manj ne vpije k Bogu trpljenje nasilnega preseljevanja. Lažje bi bilo preliti kri kakor pa z otroci zapustiti rodni dom, s toliko ljubeznijo ljubljen, s tolikim trudom negovan od mnogih rodov. Tekom 10 stoletij ni naš narod pretrpel na tej zemlji kaj hujšega ... Ne bomo ostali za prihodnost, če nam Bog ne bo pomagal. Zato pa: Domine Deus, ad te sunt oculi nostri, ne pereamus . . . (Gospod Bog, k tebi se obračajo naše oči, da ne poginemo. . .)" Tako dobesedno piše gospod škof Rožman. Zavoljo teh velikih stisk je gospod škof odredil vsenarodno spravno pobožnost in prošnje molitve, da bi se nas ljubi Bog usmilil. V sredo 26. novembra smo začeli po vseh cerkvah spravno devet-dnevnico, ki se ž njo pripravljamo na pobožnost devet prvih petkov, ki jo bo ves slovenski narod kolikor ima še verske svobode, skupno začel in opravljal od decembra naprej. Vsi časopisi pišejo o tem in vabijo, da bi se je vsi ljudje udeležili. Gospod škof je poslal vsaki družini posebno pismo, v katerem jih vabi k tej vsenarodni spravni pobožnosti. Bog daj, da bi uspela. TUDI VI TAM ZUNAJ NAŠE LJUBE IN TAKO TEPTANE DOMOVINE SE NAM PRIDRUŽITE IN MOLITE Z NAMI VRED. MOLITE IN MOLITE IN POKORO DELAJTE, DA SE NAS TAKO MOREBITI VENDAR USMILI BOG, ČE JE TAKO NJEGOVA SVETA VOLJA. Vsem najlepši pozdrav iz domovine! POROČILA BARAGOVE ZVEZE Škofje o Baragi Nadškof iz Detroita piše: "Veseli me, da sem zvedel za poseben načrt, kateri naj bi zbudil veliko delovno zanimanje michiganskih katoličanov na vprašanje kanoni-zacije svetniškega škofa Barage. čeprav je bilo zlasti ozemlje sedanjih škofij Grand Rapids in Marquette poglavitno ozemlje Baragovega delovanja, vendar ni nobenega dvoma, da je ta neustrašeni pionir globoko vplival na razvoj Cerkve v celi michiganski državi. Da je res tako, bodo naši ljudje bolj in bolj spoznavali, ko se bo poživilo med nami gibanje za njegovo kanonizacijo. Tako bo prišlo v polno zavest nas vseh, da je Friderik Baraga postal vsem vse, da bi vse pri- dobil za Kristusa. Zapustil nam je spomin ljubezni in gorečnosti, zato blagoslavljamo njegovo ime. Edward Mooney, detroitski nadškof." "Nobena boljša in vrednejša zadeva ni mogla pritegniti nase pozornosti Kolumbovih Vitezov, kot je življenje in požrtvovalno delovanje svetniškega prvega mar-quettskega škofa. Boljše poznanje njegovih velikih žrtev v božjo čast in za rešitev duš mora biti nam vsem v spodbudo, da žrtvujemo sebe in svoje za edino zares vredno stvar — rešitev duš. In v težkih dneh, ki so pred nami, bomo vsi potrebovali več in več Baragovega duha in požrtvovalnosti. Joseph C. Plagens, škof v Grand Rapids." "Pogon, ki ga mislite dati Vi in z Vami vred vsi Kolumbovi Vitezi temu gibanju, bo mnogo pripomogel h končnemu uspehu. Kar se mene tiče, dajem s tem vso svojo osebno podporo zadevi Baragove kanonizacije. Joseph H. Albers, škof v Lansingu." "Zelo vesela novica je, da ste predložili Kolumbovim Vitezom v državi Michigan, naj se dejansko zavzamejo za zadevo Baragove kanonizacije. "Delovanje tega cerkvenega dostojanstvenika in prvega marquettskega škofa je dobro znano zgodovinarjem naše države. Zapiski mar-quettske škofije so nam pa ohranili zgodbo izredne gorečnosti in svetosti tega velikega misijonarja. Iz vsega srca upam, da bodo vsi Kolumbovi Vitezi brez izjeme v vsej državi Michigan sodelovali z Vami in Vašem naporu, da bi se pospešila zadeva Baragove kano-nizacije. Jaz bom z velikim veseljem priporočil to stvar vernikom škofije Saginaw. "William Murphy, škof v Saginaw." "Nekdo je dejal nekoč: 'Pokažite mi človeka, ki bi hotel iti v nebesa le sam, in jaz vam bom pokazal nekoga, ki ne bo, jih bo mnogo potegnil za sabo, mogel sam v nebesa.' (Hoče reči, Baraga je eden tistih, ki da bi ne mo- gel biti sam v nebesih, čeprav bi si tega želel). "Friderik Baraga, prvi marquettski škof, velik misijonar, mož po božjem Srcu, goreč apostol, neutrudljiv iskalec duš, je dobil najlepši svoj spomenik v življenju svojih ovčic. Njegov nesebičen duh je neprenehoma mislil samo na večjo čast božjo in na duše človeških otrok. Zato blagoslavljajo spomin nanj vsi tisti, ki so ponosni nato, da so deležni njegovega delovanja in njegovih molitev. "Ime Friderika Barage blagoslavljajo posebno na ozemlju, ki ga sedaj poznamo pod imenom države Michigan, ki je bila pozorišče Baragovega največjega de- lovanja. Želja premnogih njegovih duhovnih sinov je, da bi se bolj in bolj razširjalo poznavanje njegovega imena, dela in njegove svetosti med vedno večjim številom ljudi. Med drugimi so sedaj šli na delo tudi Kolumbovi Vitezi celega Michiga-na in se lotili te zares katoliške naloge. Naj Bog da, da bi bil nekoč Baraga povzdig-njen na oltar Cerkve, kateri je tako junaško in tako uspešno v svojem življenju služil. "Ni treba šele izjavljati, da ima ta prekrasni načrt moje najiskrenejše odobravanje in najbolj navdušeno podporo. Kot nevreden naslednik svetniškega škofa Barage, morem edino še to BARAGOV DAN V LEMONTU Takole se bere na platnicah lista Ave Maria — na zadnji strani platnic spodaj: 12. julija — Baragov Dan. Molitve za poveličanje Barage. Obenem spominski dan blagoslovite lemontske cerkvice. To je kratko naznanilo, ki ga list prinaša mesec za mesecem. Z drugo besedo Baragov Dan v Lemontu naj bi postala stalna ustanova, ki naj bi se ponavljala leto za letom. Saj nikakor ne smemo pozabiti svojega največjega ameriškega Slovenca — škofa Barage. Vsaka priložnost nam mora biti dobrodošla, da osvežimo spomin naj, pa še bolj, da se ob njegovem zgledu navdušujemo za katolištvo in slovenstvo. Ob enajsti uri bo peta sveta maša pri lurški groti na romarskem griču. Med sVeto mašo bo imel slovensko pridigo Rev. Kazimir Zakrajsek OFM, angleško pa Dr. P. Ciril Šircelj OFM, ki se je pred kratkim vrnil iz Washingtona kot profesor filozofije na lemontskem učilišču. Oba bosta v primernih besedah poudarila Baragovo veličino in njegov veliki pomen za nas. Zadeva Baragove beatifikacije je zadnja leta nekako prešla iz Amerike v Slovenijo, kjer je zlasti škof Rožman z vsem srcem delal na tem. Zdaj vemo, kako je tam in se bojimo, da je poleg mnogo drugih dobrih reči tudi Baragova zadeva trpela. Ali tedaj ni več ko prav, da se ameriški Slovenci zopet toliko bolj zavzamemo za stvar in visoko dvignemo Baragovo zastavo? Baragov dan v Lemontu naj bo majhen doprinesek k temu cilju, zato pridite na lemontski grič v čim večjem številu v nedeljo 12. julija. Na svidenje! OO. frančiškani. narediti, da dodam svojo molitev, naj nam Bog blagoslavlja naše delo in ga vodi do srečnega zaključka. Francis J. Magner, marquettski škof." Ruska pisateljica konver-titka, Helena Iswolski, piše, da se nekateri pravoslavni Rusi čudijo, zakaj imata obe cerkvi, zapadna in vzhodna, nekaj svetnikov skupnih, druge pa ne. Obe cerkvi častita na primer sv. Cirila in Metoda in še nekatere druge. Zakaj ni katoliška cerkev še drugih ruskih svetnikov sprejela v svoj koledar? Pisateljica jim razlaga, kako je ta reč. Tisti svetniki, ki so obema cerkvema skupni, so živeli še v časih, ko cerkvi nista bili ločeni. Pozneje je pa katoliška cerkev uvedla strogo preiskavo za proglašanje svetnikov, ki vzame včasih zelo dolgo dobo, preden se zaključi. Torej v katoliški cerkvi ni lahka stvar, tega ali onega spraviti na oltar. Ta zadnja opazka zanima tudi nas. Sicer nam je stvar že dobro znana, zanimivo pa je, če čitamo to ugotovitev pri taki pisateljici kot je Helena Iswolski. Da, včasih vzame mnogo časa, preden je mogoče koga spraviti na oltar. To dokazuje tudi vse naše tako-zvano baragovanje . . . Vendar ste prav v zadnjem času videli, da je bil narejen precej čeden korak naprej. Prvič se je zgodilo, da smo mogli priobčiti izjave vseh škofov najbolj odločilne države ameriške, ki vsi soglasno pišejo v prid Baragove beatifikacije. Najbolj odločilna je zato, ker je v tej državi, v Michiganu, deloval in umrl naš Baraga. Zdaj bo treba hitro na delo, da se izjave ameriških škofov čim hitreje pomnože. Nič manjše stvari nimamo v načrtu ko to, da dobimo vse ameriške škofe brez izjeme, da podajo tako izjavo. To bo dobilo v Rimu veliko pozornost in bo mogočna opora pri delu za Baragovo beati-fikacijo. Marquettski škof in apostolski delegat v Wash-ingtonu se bosta zedinila na tej točki in se domenila, kako urediti nabiranje izjav od vseh ameriških škofov. Z Rimom in z Ljubljano je v teh časih skoraj nemogoče biti v stikih, radi tega bi kdo mislil, da bo spet vse zaspalo. Toda ni treba, da bi se to zgodilo. Priprave na tej strani oceana se lahko delajo naprej in bo pozneje toliko hitreje steklo. Ameriškim škofom se bodo pridružili tudi škofje Južne Amerike. Precej smo že čitali, kako se odzivljejo na pozive Rev. Trampuša. Tiste izjave sicer še niso uradne, toda pot je pripravljena. Ta zasluga gre Father Trampušu. Tako je upati, da bo kmalu cela "zapadna hemisfera" soglasno po svojih najvišjih cerkvenih zastopnikih klicala v Rim: Dajte nam Barago na oltar! Brž po vojski se ji bo pridružila Slovenija in go- tovo velik del ostale katoliške Evrope. Iz Rev. Trampušove torbe pa imamo še precej lepih "mnenj" v predalu in bodo kmalu začela spet prihajati do vas na tem mestu. Tudi raziskovanje Baragovega delovanja gre svojo pot naprej. Dva moža tam v Washingtonu sta izsledila, kje bi se dalo dobiti še več materiala za to reč. To sta naš P. Ciril in neki Father Harding, ameriški frančiškan. Ta mož je pred kratkim zvedel za naše prizadevanje glede Barage in se je tudi sam osebno zavzel za stvar. Ta dva moža torej sta se pred kratkim spravila nad arhiv v Washingtonu, ki najbrž skriva še marsikako Baragovo skrivnost. Bila sta tako uspešna, da sta že v teku enega samega popoldneva odkrila važne stvari. Nekako najbolj zapleteno je bilo doslej v Baragovem življenju vprašanje njegovega odhoda iz Grand River, sedaj Grand Rapids v Michiganu. Vedeli smo, da je bil Baraga od tam pregnan in je bil to zanj težak udarec. Nosil ga je pa tako pogumno, da se napram nikomur od svojih znancev ni prav jasno izrazil, kako je prišlo do njegovega odhoda. Njegovi življenjepisi so stvar precej dobro razglasili, podrobnih podatkov pa le niso imeli in tudi ne podali. Zdaj poroča P. Ciril, da sta s P'r. Hardingom odkrila v National Archives material, ki bo vso zadevo razčistil in pojasnil, kako je bilo Baragovo misijonsko posestvo prodano obenem z baptistovskim misijonom. Ko bo stvar vsestransko pojasnjena, bomo seveda o tem pisali. In še to poroča P. Ciril, da sta našla neko še neznano, vsaj najbrž neznano Baragovo lastnoročno pismo, v katerem sporoča michiganske-mu governerju o napredku svojega misijona v Grand River. Popisuje, kako je u-stanovil misijon, koliko je krstil spreobrnjencev in tako dalje. To bodo važni novi dokumenti in se bo zbirka Jožefa Gregoriča z njimi lepo pomnožila. Ker bosta washingtonska moža še našla kaj časa za brskanje po arhivu, je upati, da se bo še kaj novega odkrilo. Tudi nekatere druge kraje ima Jože že del j časa "na piki" in čaka samo ugodne prilike, da bo lahko pogledal v nove skrivnosti ali sam ali s pomočjo koga drugega. Stvar gre torej naprej, morda res po polževo počasi, toda gre. In to je veselje. Le ne obupati. Le ne izgubiti gorečnosti. Preradi "scaga-mo", če ne gre vse tako kot bi radi. Cilj je mogoče še daleč, toda naš Svetilnik je že za časa svojega prvega izhajanja zapisal, kar naj spet enkrat ponovi: Cilj je mogoče še daleč, toda že pot do cilja sama je lepa! Stopajmo pogumno po tej lepi poti in ne dajmo se ostra-šiti! O ČEBELAH IN ČEBELARJIH Piše Gašper Nevoščljivec To ni pisano za Fathra Johna v Lemontu. Pisano je namesto njih. Torej je pisano za vas druge. Pa tudi nič ne vejo Father John, da se tale spis pripravlja. Piše se pa zato namesto njih, ker oni več vedo o čebelah ko mi drugi, pa nimajo časa pisati, ker so pridni kot čebele. In da so čebele pridne, o tem se bo vsak prepričal, kdor bo tole bral, če namreč še ne ve, da so čebele pridne. čebele so golazen. Golazen se ne da lahko udomačiti. Resnica je, da so do 20. stoletja udomačili samo dvojno golazen: čebele in sviloprejko. Koliko golazni bodo udomačili v prihodnjih tisočletjih, naj vam pa kdo drug pove. Name se v tem oziru nikar ne zanašajte. Če imate kmetijo treh ali štirih akrov, si lahko napravite čeden vrt, zraven njega imate lahko kokošnjak in nekaj sto piščet. Lahko imate tudi eno kravico in kakega telička, pa še par pujskov povrhu. Poleg vsega tega imate pa lahko čebelnih panjev kakega pol milijona ali pa nekoliko manj. čebel pa niti prešteti ne boste mogli, to vam garantiram. Naj vas nikar ne skrbi, kako boste na treh ali štirih akrih nasejali dovolj detelje, sadnega drevja in drugega cvetja, da bodo vaše čebele živele in se dobro imele, čebele imajo tako pravico, da je noben drug tat pod soncem nima. Vaš sosed se bo jezil in vam rekel sto lepih besed, če se bodo vaše kokoši pasle po njegovi zemlji. Kaj bo šele dejal, če bo vaša kravica s teličkom vred ali brez njega prestopala mejo vaših akrov. O pujskih je najbolje, da jih na tem mestu sploh ne omenim, čebele pa ne poznajo mej in meja-šev in vaš sosed bo še vesel, če vidi mnogo vaših čebel na svojem vrtu in na svoji detelji. Sosed je moder mož in ve, da veliko čebel pomeni veliko oploditve na cvetju njegovega sveta. Veliko o-ploditve pa pomeni veliko sadu. O, čebelice mile, blagor se vam! Ponekod so ljudje čudni in nočejo imeti čebel. Radi imajo velike sadovnjake, čebel pa ne. Tudi njihovi sosedje jih nočejo imeti. Pa je za sadovnjake škoda, če čebel ni blizu. V takih krajih si pomagajo tako, da v tednih sadnega cvetja pošljejo po čebele v druge kraje in jih za tisti čas vzamejo na "letovišče". V starem kraju so čebelarji vozili čebele v ajdovo ali kostanjevo pašo. Pa so plačevali za panje, da so jih smeli imeti tam kje blizu ajde ali kostanja. V Ameriki je pa ravno narobe. Kmetje, ki imajo "fruit farme", plačajo čebelarjem po en dolar od panja, samo če jih čebelar hoče pripeljati v bližino za tisti čas, ko so njihove črešnje v cvetju. Za vsak aker črešnjevih dreves si najemajo kakih osem pajev. Ko črešnje odcveto, je pa treba, da čebele spet pobere- jo šila in kopita zraven pa dolarje, in — hajdi drugam! Če imaš ti, ki to čitaš, kako črešnjo ob hišnem oglu, zapomni si to za prihodnje leto. Preden bo cvetela, piši v Lemont in vprašaj, če ti hoče Fr. John poslati pest čebel. Ker ne boš potreboval celega panja, bo pest zadostovala. Plačati ti bo treba po mojem računu samo dime ali kvoder. Ko bo pa v jeseni medeni piknik v Lemontu, lahko greš tja in kupiš svoj lastni med, hočem reči: med s tvoje črešnje — in prideš lepo na svoje. Imeniten račun ! Tudi če imaš samo deteljo na njivi za hišo, ne pozabi Lemonta, njegovega čebelarja in njegovih čebel! Ampak samo v tem slučaju, če deteljo rediš za seme. Ako deteljo pokrmiš svojemu teličku, preden dozori njeno seme, pozabi na to pisanje. Zakaj le če hočeš dobro de-teljino seme, potrebuješ čebele v bližini. To je nekaj čudnega za tiste, ki še niso čitali o prenašanju cvetnega prahu po čebelah s cveta na cvet. Kdor je pa to čital, se mu zdi neumno, da jaz sploh o tem pišem. Ampak samih novic človek tudi ne more kar celih sto let pisati. če bi se kdo toliko navdušil ob tem branju, da bi hotel imeti svoje lastne čebele in pridelovati svoj lastni med, naj bere še nekoliko naprej. To naj pa takoj ve, da jaz nič ne agitiram za to reč ne na tem mestu ne na kakem drugem. Saj če bi vas vse tako vžgal in navdušil, da bi začeli svoje lastno čebelar- stvo, tristo medvedov, kdo bo pa potem še prihajal v Lemont na medene piknike?! In če bi se vi celo tako izpre-vrgli, da bi začeli prirejati svoje lastne medene piknike, le verjemite, da Father John ne bodo hodili nanje. Jaz tudi ne, zakaj Father John bi me lepega dne tako grdo pogledal, da bi me bilo na licu mesta konec in good bye! No pa vendar! čebele lahko kupite, če hočete postati "začetniki" kot je Father John bil še do zadnjega časa — po njegovih lastnih besedah, prosim lepo! — si lahko naročite čebele po pošti. Poslali vam jih bodo — seveda, če ne boste pisali ponje v kak hardware-store ali v apoteko — tri funte in eno matico, ki tudi na ime kraljica sliši — plačali boste pa tri dolarje in petdeset centov. Da vam prihranim neprijetno delo štetja in računanja, naj bo povedano, da boste v treh funtih tega živ-žavega blaga dobili kakih 13,500 čebelic, če kraljico odštejete. Odštejte jo le, ampak resno vam naročam, da jo pustite v panju. Zakaj to se vam bo jako dobro izplačalo. Že drugi dan vam bo zlegla kakih 3000 jajčec in iz njih se bodo izmotovi-lile čebelice, pa ne še tisti dan. Vendar ne bo treba posebno dolgo čakati, da bo imel vaš panj 75,000 čebel. Kadar bo to, takrat šele smete pričakovati, da bo iz vašega panja kaj. Tistih 13,500 čebelic je seveda dobro za "seme", za med pa še davno ne. Torej vi hočete imeti tudi med, ne samo čebele. Pametna misel! Ampak morate v šolo. Nikar pa ne vzemite mene za profesorja. Jaz vam po pravici povem, da bi lahko celo številko Ave Marije popisal z vsem tistim, česar še ne vem o pridelovanju medu. Kar pa vem, je povedano v dveh ali treh stavkih. Nekje sem bral, da je najbolje vprašati dobrega in izkušenega čebelarja, kako je treba, da se pridela mnogo medu. Zraven je bilo zapisano, da so čebelarji "fleten folk" in radi govore. Poskusite pri lemontskem čebelarju! Fleten folk je že res, ampak najrajši vas vidi poleg sebe takrat, kadar je med že na policah in medeni piknik v polnem razmahu. To življenjsko skušnjo imam jaz že za seboj, vi si jo pa lahko še pridobite, če vam je kaj na tem. Torej bi bilo za vaše šolanje najbolje, če se vpišete na kako državno univerzo ali vsaj v kako poljedelsko šolo. Univerze imajo skoraj vse, namreč v Ameriki — za ljubljansko stavim glavo, da ga nima — poseben pouk in čebelarstva. Saj če bi ne imele, kako bi bil mogel biti rajni Father Jager profesor čebelarstva na minnesotski univerzi? Torej kar na univerzo se vpišite in to veste, da na univerzi lahko človek še doktor postane, če res študira. Kadar bo kdo od vas doktor čebelarstva ali vsaj doktorica, bom jaz odložil pero in prepustil taki učeni živini, da piše o čebelah in čebelarjih. Pravijo in pišejo, da en srednje dober čebelar lahko "tenda" 500 do 600 panjev. Namreč polnih panjev, praznih mislim da bi lahko še več. Zopet pa svetujejo, da naj začetnik bo z manjšim številom zadovoljen in naj se sproti uči, kako in kaj. Ko sem tisto bral, sem šele prav do dna razumel, zakaj imajo oče Janez v Lemontu precej manj panjev kot 500 ali 600. A jaaaa, bi rekel brat Boni-fac! Tudi če vprašate, zakaj je včasih v jeseni več medu kot drugekrati, ni težko dati odgovor. Medu čebele ne pobirajo po cestah. Zakaj ga pa ni vsako leto v enaki meri na cvetju, ha, kaj naj rečem? Vidiš, ne ti ne jaz nisva ustvarila tega neenakomernega sveta in reciva: Bog je tako uštimal ta svet. Kadar je bilo na Dolenjskem slabo vino, so ljudje dejali: Takole kislico nam je Bog dal. Kadar je bilo krasno vino, so rekli: Ha, letos smo imeniten vinček pridelali! Pa ne mislim reči, da tudi lemontski čebelar tako nekr-ščansko golori . . . "Ali si že slišal, da so trgovca tu na oglu zaprli?" "Zakaj pa?" "Zaradi goljufije!" "I, kaj pa je naredil?" "Sneg je v peči sušil in za sladkor prodajal." Gospodinja: "Sva sicer samo dve: moja sestra in jaz, toda delo je precej težko!" "O, za delo me nič ne skrbi. Saj smo imeli doma celo osem krav, pa sem morala vse sama opraviti!" PISMA NAŠIH MISIJONARJEV Iz popotne torbe Ni zdaj prvič, da je šel o. Lojze Demšar D. J. na misijonska potovanja. Takoj ko je prišel leta 1936. iz Ljubljane v Indijo je bil poslan v Morarapaj, kjer mu je bila poverjena skrb za šole tega misijonskega okrožja. Da mu pri tem delu skozi dve leti ni manjkalo priložnosti za misijonska potovanja in doživetja je pač razumljivo. Toda vse kaj drugega so bila sedaj, ko je šel na misijonsko potovanje kot duhovnik. Tako le piše: O če bi vedeli, kako srečen sem, da sem duhovnik-misijonar. Kolikim dušam sem mogel prinesti oni pravi mir, ki jim ga svet ne more dati. V Jamshedpuru sem obiskal mnoge družine, bogate in siromašne. Povsod so me lepo sprejeli. Vsi so gledali v meni duhovnika, ne le kakega 'sahiba' (gospoda). In kako srečni so ljudje, ko vidijo duhovnikav svoji hiši. Bolne otročiče so mi privedli, da jih blagoslovim. Zdravim otrokom pa sem napravil z roko znamenje sv. križa na čelo. Kako srečne so bile dobre mamice, da se misijonar tako zanima za njih otroke. Dela je bilo toliko, da sem komaj imel čas izmoliti bre-vir. Kljub temu skoraj nisem čutil napora. Sploh sem na vsakem koraku občutil, koliko zaležejo molitve naših dragih misijonskih prijateljev. O če bi vedeli, koliko dobrega storijo njih skrite molitve in žrtve, za katere nihče na svetu ne ve. Toda misijonarji dobro vemo, da brez božjega blagoslova, ki nam ga izprosijo misijonski prijatelji, naše delo in naš trud ne prinaša željenih sadov. Bolniki so mi pri dušno-pastirskem delu še prav posebno pri srcu. Ko sem šel neki dan v bolnišnico in vprašal za katoliške bolnike, mi pokažejo bolnico, ki je prišla v bolnišnico pred dvema dnevoma. Kako srečna je bila, ko me je zagledala: "Oče, vedela sem, da me bo prišel obiskat duhovnik, saj sem celo jutro prosila Jezusa, da mi pošlje duhovnika — moja molitev je uslišana." . . . Drugo jutro sem ji prinesel sv. obhajilo. Kako začudeno so gledale poganske žene, ta nenavadni prizor. "Jezus tudi njih ljubi, kot je ljubil vdovo v Naj-mu," sem si mislil, ko sem stopal skozi dolge vrste postelj kjer trpijo bolnice . . . Popoldne je prišel k meni mlad Tamilec in privedel s seboj bengalsko dekle. Hotela sta biti poročena. Nevesta je bila še poganka. Toda vrli fant je svojo izvoljenko tako dobro poučil v sv. veri, da sem mogel dekle po kratkem izpitu takoj krstiti in nato poročiti. Zopet ena družina srečna! — Drugi dan sem obiskal mladi par na njih domu. Dal sem jima dve lepi stenski sliki in vsa- kemu rožni venec. Niso se mi mogli dosti zahvaliti za veselje, ki sem ga njima napravil z obiskom in malim darom. Za vse skupaj sem porabil le eno rupijo (40c), a osrečil sem te dobre ljudi za vse življenje. Kako rad bi bil ostal dalj časa v tem kraju. Toda prejel sem pismo od predstojnika, da me rabijo zdaj nekaj časa v Morapaju. In zopet sem vandral. Tudi v Morapaju je bilo dela na vse strani. Kmalu po mojem prihodu so me prišli klicat za zadnje sv. zakramente v bližnjo vas Dhanghatha. V siromašni koči sem našel mater štirih otrok — najmanjši je bil šele en teden star in sem ga potem še isti dan krstil. Uboga žena pa je imela rak v grlu — sama kost in koža jo je bilo. Dal sem ji sv. popotnico in sv. poslednje olje. Potem sem ji povedal še nekaj tolažilnih besed. Pa mi ona reče s solznim očesom: "Oče, jaz umiram, kdo bo skrbel za moje štiri otročiče, ko jaz umrjem — ubogi otroci. Nikogar nimajo." Materinsko srce je jokalo, ono srce, ki se je do zdaj žrvovalo za svoje najdražje. Srce se mi je trgalo ob tem prizoru. Potolažil sem jo, da bo ljubi Bog, ki skrbi za ptice v zraku, skrbel tudi za njene otročiče in da bo ona mogla v nebesih še veliko več zanje storiti kot na zemlji. Hvaležno me je pogledala . . . čez dva dni je že gledala na svoje sirotice iz svetih nebes. Majhen hribček zemlje pod palmo pa označuje v vasi Dhanghathi kraj, kjer počiva zlato materinsko srce. Bošonti zbogom! Po desetih letih neumornega dela zapušča o. Jožko Vizjak D. J. našo misijonsko postajo Bošonti. Le dobri Bog ve kaj je ta požrtvovalni misijonar vse storil za Bo-šončane. No, božja volja je, da bodo še drugi kraji našega obširnega misijona deležni njegove očetovske oskrbe. V začetku januarja je o. Vizjak rekel 'zbogom' Bo-šontiju in se preselil v Mo-rapaj, 20 milj proti zapadu. Grenki so bili dnevi ločitve, grenki za misijonarja, še mnogo bolj grenki za Bošon-čane. Te dni se je prav pokazalo, kako radi so imeli ljudje svojega misijonarja in koliko so ga spoštovali. Dan na dan so prihajali na misijonsko postajo, da se poslavljajo od svojega duhovnega očeta, čeprav so Bo-šončani neizrečno siromašni, vendar se niso hoteli poslavljati praznik rok. Prinašali so mu svoje skromne darove: sadje, slaščice, jajca, ribo in celo kako kokljo in petelina — "da bo imel njih oče kaj za jesti ko pride v nove kraje." In vsaki dar je bil poškropljen s solzami hvaležnosti. Da, šele ob uri ločitve se človek zaveda, kaj mu je zguba drage osebe. Zato ljudje kar niso hoteli oditi iz misijonske postaje. Še enkrat so si hoteli nagledati blagega lica svojega očeta in mu ponavljati v svojem lepem bengalskem jeziku, kako hvaležni so za vse kar je skozi deset let storil za njih o. Vizjak. Saj je znal tako lepo združiti strogost očeta z materinsko ljubeznijo. Po indijskem običaju so se poklanjali pred svojim duhovnim očetom, se dotaknili z roko misijonarjevih nog in nato z velikim spoštovanjem sklenili roke na svojem čelu. Celo iz oddaljenih vasi bošontskega misijona so prihajali ljudi, da še enkrat vidijo svojega 'Fa-dar Bidžaka' — kakor so ga imenovali. (V bengalski a-becedi namreč ni črke, ki bi se izgovarjala kot 'v' ali 'ž', čeprav šteje bengalščina skoraj dvakrat toliko črk kot slovenščina.) Oče Vizjak je nameraval oditi iz Bošontija točno zadnji dan 1. 1941., kakor je bilo dogovorjeno. Toda dobrim Bošončanom to ni bilo po volji in so mu kratkomalo zabarikadirali pot. Hoteli so imeti očeta v svoji sredi še na Novo leto. Za ta dan so namreč pripravili zanj skupno poslovilno slovesnost. V prostorni misijonski šoli, ki služi obenem tudi za dvorano, se je zbral ves Bošonti. Sestra Silvina piše, da še na največje praznike ni videla toliko ljudi v Bošonti-ju. Prinašali so odhajajočemu misijonarju zadnje darove in ga naravnost obsuli s cvetličnimi venci, kakor je to bengalski običaj v takih prilikah. Poslovilni govor je imel učitelj Otul, katerega je o. Vizjak spreobrnil pred ne- kaj leti. Ves ginjen se je on in z njim ves Bošonti zadnjikrat poklonil in zahvalil svojemu duhovnemu očetu. Obljubil je misijonarju, da ga bodo spremljali njih goreče molitve, da bo mogel privesti k pravi sv. veri še mnogo drugih njihovih bratov in sester. Prosil ga je, naj nikoli ne pozabi Bošončanov in naj se zopet vrne v njih sredo po končanem delu v novem božjem vinogradu. Skozi solze je Otul končal svoj poslovilni govor proseč za misijonarjev blagoslov. V imenu šolarjev, za katere je oče Vizjak še poseb-on skrbel, je spregovoril starejši dijak Omullo. Ni mogel dolgo govoriti — solze so ga dušile ko je gledal na svojega odhajajočega vzgojitelja in mu rekel, da bošontski otroci nikoli ne bodo pozabili svojega 'Fadar Bidža-ka' in da bodo ohranili njegov spomin globoko v svojem srcu. Tedaj je vstal o. Vizjak, da izreče svojim ljubim Bo-šončanom svoj zadnji 'zbogom' in jih blagoslovi. Kleče so ga poslušali — nobeno oko ni ostalo suho. Odhajajoči misijonar jih je tolažil, in jim rekel, da bo dobri Zveličar tudi v bodočnosti skrbel za njih. Zagotavljal jim .je, da tudi v novem kraju, kamor ga božja previdnost kliče, ne bo pozabil Bp-šončanov in da bo dnevno za njih molil. Naslednji dan se je zbrala vsa vas na obrežju Gangesa. Pripravili so za odhajajočega misijonarja velik čoln. Vsega so okinčali s cvetjem in raznobarvnimi zastavicami. V čoln so se usedli tudi najboljši muzi-kanti, da z glasbo in pesmijo spremljajo misijonarja. Glasovi piščalk, cimbalov in bobnjev so se zgubljali med vzkliki 'Džišur pronam' (Hvalen Jezus), ko je čoln počasi zapuščal obrežje in plaval po Gangesu medtem, ko je množica jokala na obali. Muzikanti so brez prenehanja obdelovali svoje preproste inštrumente, a njih 'kapelnik' je prepeval poslovilno pesem, ki jo je sam sestavil za to priložnost. V slovenščini bi se pesem glasila približno takole: Oče, kam greš zdaj — jo-čemo vsi: Danes nič več se — sme-jemo mi. Če iti že moraš — ne bom te zadržal, Spomin toda tvoj bom v srcu obdržal. Hodi pač srečno, a spominjaj se mene: Druz'ga ničesar jaz prosim od tebe. Nemočnih pomočnik v nesreči si ti, Brezdomcev usmiljenja morje si ti. Oče nas vseh si, delivec dobrot. Joče zdaj množica tvojih sirot. Z vsem srcem svojim In z življenjem tud' svojim Jaz zadnji 'zbogom' ti dajem. Jaz zadnji 'zbogom' ti dajem. Misijonska nova maša Nepozaben dan je to bil, 21. november, ko je naš misijonski nadškof tukaj v Kurseongu posvetil v mašni-ke 20 mladih redovnikov. Tega dneva se je veselila vsa Indija, ker je ta dan dobila dvajset novih duhovni-kov-misijonarjev, ki bodo žrtvovali svoje življenje za zveličanje njenih sinov in hčera. Vsako leto je dan mašni-ških posvečenj vzvišen dogodek za Kurseong. Toda tokrat je bilo nekaj nenavadnega — nanj je bil pri-tisnjen pečat žrtve. Niti eden izmed dvajsetih novo-mašnikov namreč ni mogel deliti svojo radost z dragimi starši ali bližnjim sorodnikom: zaradi svetovnih razmer nihče ni mogel priti . . . Vendar ta žrtev ni motila našo notranjo radost in srečo na dan posvečenja kakor tudi naslednji dan, ko smo vsi darovali v Kurseongu svojo novo sv. mašo. Venci in okraski pripravljeni od redovnih sobratov, pesmi in prisrčne čestitke od vseh strani ter marsikatera solza veselja in ginjenosti so nas pustili pozabiti, da smo da-l^č proč od vseh naših dragih po krvi in so nas združili v eno samo veliko družino božjo. Za mojo novo mašo je prišel o. Sedej iz Morapaja, kjer sem mu pred prihodom v Kurseong eno leto pomagal skrbeti za misijonske šole okrožja. Ministrirala sta mi naša brata Drobnič in Schmidt, medtem ko je mg. Gabrič sam samcat zastopal drage sorodnike in prijatelje. Prava misijonska nova maša, kajne. Seveda sem pri svoji prvi sv. daritvi tudi vas, drage prijatelje našega misijona, prav posebno priporočil ljubemu Bogu. Drugo sv. mašo pa sem daroval za naš preganjani in trpeči narod v zasužnjeni domovini. Pošiljam vam svoj novo-mašniški blagoslov in vas vse prav lepo pozdravljam. Vaš v Kristusu vdani in hvaležni Janez Ehrlich, D. J. Ponoči . . . V Bošontiju že več let lepo deluje č. sestra Silvina F. C., doma iz Dubovice pri Koprivnici. Njej je poverjena skrb za zunanji red in okra-šenje v novi cerkvi sv. Tere-zike. Ker pa ima ona še mnogo drugega dela, ji pomagajo v cerkvi pridna dekleta iz sesterske šole. Vsled tega je dobila s. Silvina šaljivi naslov 'vrhovna zakristanka'. Od njenih drugih služb je najvažnejša skrb za bolnike, ki dnevno v gručah prihajajo v misijonski 'dispensary' v Bošonti. Vsake vrste trpinov prihaja k njej po zdravila in nego, ne samo iz Bo-šontija marveč tudi iz okol-nih vaseh. — Razume se, da pri misijonarki ne dobijo samo zdravila za telo temveč tudi lek za dušo. Marsikatero spreobrnjenje ima svoj začetek v dispenzariju. Pogosto kličejo s. Silvino v oddaljene vasi iz katerih hudo bolni ljudje ne morejo priti v Bošonti. Na teh sa-maritanskih potovanjih se- veda hrabra misijonarka marsikaj doživi in reši mnoge duše večnega pogubljenja. Berite samo njen sledeči opis: Že je mrak zajemal Bošonti ko prihiti pred naš samostan skupina ljudi. Pravijo, da so iz Kotračalija, in me nujno prosijo, da bi šla takoj z njimi: v njihovi vasi onkraj Gangesa leži hudo bolna žena, kateri nihče drug ne more pomagati. Džungelska noč sicer ni najbolj pripravni čas za potovanje. Toda ker je bil slučaj nujen in je šlo za dušo, mi je sestra predstojnica dovolila, da grem v spremstvu svoje zveste pomočnice Sabine in zanesljivega sluge Antona, čez nekaj minut smo sedeli v majhnem čolnu . . . V Panthankaliju se je že nočilo. Ker se luna še ni prikazala izza palm nisem ničesar videla. Vprašala sem ljudi v čolnu, koliko je še od vasi. Odgovorijo: "Ej dže, bhoj korun na — Tukaj-le, nič se ne bojte." No, ta 'tukaj' se je vedno bolj oddaljeval. Goreče sem molila, da ne bi dospeli prepozno; na vsak način sem hotela ubogi ženi zagotoviti prostor v nebesih. Končno je čoln vendarle obstal v mehkem obrežju Gangesa. "Ma, ej amar gram — Mati, tukaj je naša vas." Presenečena sem bila, ker se ni prav nič videlo. Previdno sem stopala in sledila ljudem,dokler se nismo ustavili pred majhno kočo. Vstopila sem. šibka svetilka je nekoliko razsvetljevala bedo in siromaštvo. V kotu na palmovi preprogi je ležala bolnica. Bila je že v nezavesti — kakor da bi le še na mene čakala, da ji odprem rajska vrata. Pokleknila sem ob njej in malo molila. Za zemeljska zdravila je bilo že prepozno. Zato sem ji takoj podelila sveti krst v nadi, da ji vsaj rešim neumrljivo dušo. Dala sem ji ime Marija Terezija. Gotovo bo sv. Terezika vesela, da bo v nebesih tudi Terezija iz bo-šontskega misijona. Na dvorišču me je čakala gruča žen in otrok, še nikoli ni bila 'bela mati' v njihovi vasi, pa so me hoteli vsi dobro videti. No, bila je noč. Deček skoči v kolibo, prinese svetilko in mi jo postavi prav pod nos. Tako blizu je držal oljenico, da mi je nos počrnil. Ko sem mu rekla naj svetilko ne drži tako blizu, me je po strani pogledal in rekel: "Ma, ta pore ki kore dek-hbo — Kako pa naj te potem vidim? !" V mesečini smo se.vračali domov. Vsa narava je bila zavita v tajinstveno tišino. Le valovi Gangesa so enolično udarjali na obrežje v skrivnostni nočni molitvi Vsemogočnemu. Nepremično sem sedela v čolnu ter se zahvaljevala Zveličarju za dušo uboge žene. Morapaj. — Slišimo nekaj, da bi oče Sedej hotel obdržati to kot tajno. No, ker vsi vedo, zato tudi Vam sporočim, da je on kupil lepo indijsko — kravo, s prekrasno rač in se za srajco drgljal. "Najprej bom jaz jedel pa ti gledal," je rekel požeruh, "potem boš pa ti gledal in jaz jedel." "Jaz sem visokega stanu," je rekel Ljubljančan, "moj oče je bil stražnik na Gradu." "Kaj tako dirjate?" je rekel tat, ko so ga peljali na vislice. "Brez mene itak ne boste nič opravili." "Daj mi, kar imaš," je rekel ropar, "pa ti ne bom nič vzel." "Točen sem," je rekel polž, ki je bil na botrino povabljen, pa je k pogrebu prišel. "Mi, kar nas je učenih, vemo, kaj je dobro," je rekel osel in hlastnil po osatu. grbo, največji okrasek indijske svete govede. Upajmo, da krava ne bo imela samo lepo grbo, marveč da bo dajala tudi malo mleka. Čeprav je v Indiji na milijone krav, vendar je v vaseh težko dobiti dobro mleko. Na splošno je namreč indijsko govedo zelo slabe pasme, a smotrena živinoreja je šele v začetkih. Na misijonskih postajah kupujemo mleko navadno od kmetov. In kot da bi naravno mleko že ne bilo zadosti slabo, ga prodajalci včasih še 'krstijo'. V deževni dobi je mg. Ga-brič enkrat opozoril kmeta, da je njegovo mleko nekam vodeno. Pa mu je možakar nedolžno odgovoril: 'Oče, med potjo je zelo deževalo, a jaz nimam dežnika . . ." Kaj hočete, Bengalee nikoli ni v zadregi za izgovor. No, o. Sede ju zdaj ni treba več imeti skrbi zaradi mleka. Grbasta kravca mu bo že dala liter poštenega mleka. Mnogo več se ne more pričakovati od navadne indijske krave. Naši farmarji v Ameriki se bodo temu smejali. Pa je vendarle tako. Indija pač še ni Kranjska ali Amerika. Prav prisrčno se zahvaljujemo vsem dobrotnikom, ki so nam poslali svoje darove po preč. g. Slapšaku v Cle-velandu. Imenovani gospod je bil tako prijazen in prevzel zbiranje misijonskih niilodarov za naš bengalski misijon. Ker je zdaj morska pot zelo negotova in počas- na, zato prosimo cenjene dobrotnike, da tudi v bodoče pošiljajo svoje darove preč. g. Slapšaku (Rev. Julius Slapšak, 3547 East 80th St., Cleveland, Ohio). On nam jih bo potem od časa do časa skupno pošiljal v Indijo po kabelnu, kar gre zelo hitro in je popolnoma varno. Iz Indije pa bomo potem poslali vsakemu dobrotniku pismeno zahvalo. Za bengalske misijonarje: Janez Ehrlich, S. J. St. Mary's, Kurseong Bengal — India. OKROGLE Gospodar: "Gospod Kovač, v zadnjem času ste se v proračunih tolikokrat ure-zali, da vas moram prav resno posvariti!" Poslovni vodja: "Oh, gospod šef, oprostite! Ljubezen me je vsega zmešala. Ako bi smel upati, da vaša gospodična hčerka . . ." Gospodar: "Vidite, gospod Kovač, že spet ste se urezali!" "Kdo je najvišji gospod pri polku?" go vprašali pri vojakih redova Telbana. "Polkovnik!" je točno odgovoril Telban. "In takoj pod njim je?" "Konj!" VSAK PO SVOJE "Dobro se vedi," je rekla mati sinu v zaporu, "da te dolgo obdrže." "Imam več, kakor potrebujem," je rekel bahavi be- Mlada vedeževavka obis-kovavki: "Iz vaše roke vidim, da se hočete poročiti!" "Čudovito!" je rekla deklica. "Zaročeni ste s človekom, ki se piše Milko Medved," je pristavila vedeževavka. "To je že kar grozno!" je lovila sapo deklica. "Kako morete iz črt na moji roki ugeniti ime?" "Iz črt?" je pihala vedeževavka. "Kdo pa kaj govori o črtah? Vi nosite prstan, ki ga je ta lopov pred tremi tedni od mene nazaj zahteval." "Posodi mi sto dinarjev!" "Jih nimam." "Kaj? Saj si rekel včeraj, da imaš denarja kakor peska!" "No, ali imam kaj peska?' IZ ZAPISNIKA KANADSKE SLOVENKE (Nadaljevanje.) ASLEDOVALI so me in iztaknili moje novo bivališče, če se je tudi oče kaj pozanimal zame in moje početje, nisem nikoli dognala. Prav za prav se tudi nisem potrudila, da bi poizvedovala. Ne hvalim se s tem, zakaj pogosto mi prihaja na misel, da imam do očeta še vedno svoje dolžnosti kot njegov otrok. Ne sovražim ga. Rada bi, da bi bilo drugače med nama. Toda tako nebogljena se čutim pred njim, da ne vem, kako bi mogla postaviti besedo. Še manj vem, kako uravnati korak, ki bi me zbližal z očetom. Izsledila me je Ukrajinka. Bila je izredno iznajdljiva. Dostavljala mi je razne pošte, ki so me dosegale po ovinkih in tako-rekoč mimogrede. V drobcih in odlomkih so prihajale do mene, vendar sem čutila, kaj naj bi bila njihova celota. Uvidela sem, da je za njenimi poštami tisti človek, ki naj bi ga jaz obesila na svojo mladost in svoje vse. Vedno bolj se mi je gnusilo. Kako sta uravnavala reči, res ne vem. Toda kar na lepem sem začutila bližino tistega človeka. Včasih sem ga srečala, včasih je jeknil za menoj njegov korak. Stemnilo se mi je pred očmi, v ušesih se mi je dvignil neznan šum. človeka samega pa nisem videla. Še vedno lahko zapišem, da ne vem, kdo je bil. Nekaj mi pravi, da je zelo prav, ko še vedno lahko tako zapišem. Kdo ve, ali je bil res tako nevreden, toda med njim in menoj je bilo poleg vseh drugih sten zlasti Ukra-jinkino posredovanje, ki me je odbijalo do brezupnosti. Njeno prihuljeno šušljanje in njene oči od tistega dne, ko mi je začela o tem govoriti, je šlo z menoj na vsa moja pota. Na tak način naj se prično moje stezice v zakonski stan .. .? Nemogoče in še enkrat nemogoče! čemu prav za prav pišem to? Ali nisem začela teh zapiskov na pobudo blage sestre v Ljubljani? Ali nisem zato prijela za pero, ker nas je ona bodrila, naj si zapisujemo lepe misli? In kaj je lepega na vsem tem, kar sem doslej napisala? Zdaj vidim, da sem vrgla na papir le nekaj zunanjih dogodkov iz svojih doživetij. Kje so ostale lepe misli, radi katerih sem začela s pisanjem? O, da sem pisateljica z nenavadno modrostjo ! Potem bi morda mogla metati na papir same misli. Morda celo same lepe misli. Pa sem zelo vsakdanje žensko bitje. Skoraj ne poznam misli brez dogodkov. Živim v svetu, tem čudnem svetu, ki me tesno obdaja od vseh strani. Vsaka moja misel se drži tega, kar se dogaja okoli mene. Dozdeva se mi, da ne more biti drugače. če se ne motim, sem zašla v opisovanje svojega neznatnega življenja. To ni bil moj prvotni namen. Pa me je začelo kar veseliti. Naj bo pa tako. Vsak človek ima svoje veselje. — Ko le ni bilo miru in se je razdalja med menoj in Ukrajinko bolj in bolj zmanjševala, sem vedela, da moram proč. Zdaj se je bilo treba odločiti zares in iti kam daleč. Ko mi je stopilo to prvič pred živo zavest, sem se stresla. Toda nenadoma sem začutila v sebi dovolj moči in veliko samostojnost. Stisnila sem zobe in ustnice, pa sem brez strahu pogledala v svet popolne samostojnosti. Od tam sem dobesedno zbežala. Ustavila sem se v popolnoma neznanem svetu in dobila delo v tovarni.1 Prepričana sem bila, da sem izpulila za seboj vse koreninice in podrla vsako brv. če se oče sploh zame zanima, tu me ne bo mogel izslediti. Pa on me najbrž ne bo iskal. Poizvedovala bo najbrž za menoj Ukrajinka in morda še kdo. Uverjena sem bila, da se ne bo obneslo. Sploh sem hotela pozabiti na vso očetovo soseščino, njega samega nisem mislila izbrisati iz misli in srca. Tista močna misel je šla še vedno z menoj: če je oče sploh še moj oče — samo s temi besedami lahko povem, kar hočem reči — sem mu doslej dovolj pokazala, da nisem izprijenka. Da mu to dokažem, zato sem prišla za njim v Kanado. Drugega ci- lja nisem imela. S tem sem izpolnila do njega največjo dolžnost. Kaj je še drugega treba, nisem mogla v sebi dognati. Mati . . .? Ali sem razblinila njene skrbi, ki me je ž njimi puščala v svet? Ne vem. Dopisujeva si. Sporoča, da od očeta ne prejme nobene besede. V opravičilo dostavlja: Seveda, oče si misli, da njemu ni treba, ko ti vedno pišeš zase in zanj... Mila, blaga, dobra mati! In kaj ji jaz pišem? Lažem ji, grdo ji la-žem! Vem, da je vsaka laž grda. Bog, ne prištevaj mi v greh teh laži! Saj ne lažem zato, da prikrivam svojo lastno spridenost. Tudi radi očeta ne lažem. Samo radi matere! Saj bi si mati izsolzila oči, če bi vedela, kar njeni hčerki ni ostalo prikrito . . . Ne morem več. Lahko noč, ljuba mama! * * * /idim, da so me zadnjič premagala čustva. čemu bi se sramovala? Kadar pišem materi, bi ji tako rada razkrila srce do zadnje gube in gubice. Toda ne morem, ne smem. Vem, da mama nima moči. Zmedlo bi se ji, če bi vedela vse. Uboga mati! In vendar je v svoji nevernosti srečna. Naj ostane! Zadnjič sem zapisala, da ji lažem v svojih pismih. Danes mislim, da moja pisma materi niso laži. Zgodbice so, kakor jih govorimo otrokom. Mama, ostani otrok! Tudi jaz bi rada ostala otrok. Ne vem, če bom zmogla . . . Pri delu v tovarni ne morem imeti zaprtih oči. Ne morem si mašiti ušes. Videti in slišati moram reči, o kakršnih se mi ni sanjalo doslej. Vsega ne razumem. Prav počasi uvidevam, kakšen je prav za prav svet. Umazane smešnice, nizkotne zgodbe, to mi neprestano bije na ušesa. Včasih mi je žal, da se me je angleščina tako hitro prijela. Bog ve, če bi mogla biti tudi slovenščina tako umazana . . . Zdaj se mi zdi vsa lepa in čista. Zasmehujejo me. Pravijo, da sem nespametna, da živeti ne znam. Sama ne vem, na kaj namigavajo, čemu toliko pomežiku-jejo. Skoraj naprej in naprej. Veselja-čenje, pohajkovanje, doživljaji v poznih nočeh — te in take reči so jim neprestano na ustih. Dekleta, ženske, se mi zde hujše od moških. Nak, saj ni res! Moški so naravnost ostudni . . . Počasi sem začela slutiti, da je bila posebna sreča z menoj. Saj so bile z menoj na delu dekleta iz raznih evropskih dežel, ki so bile komaj nekaj mesecev tukaj, pa so se že pogrezale v mlakuže. Ne morejo razumeti, zakaj se nočem pogrezati ž njimi. * * * Preštevam zaslužek, na domovino mislim. In v domovini se moje misli oklepajo matere . . . Ko narašča zaslužek, mi misli ugibajo, kako bi ž njim. Ali sem najprej dolžna povrniti očetu? Sam je tako dejal, najbrž še vedno misli tako. Ali naj rajši materi pošljem? Toda — ali ni morda najbolj potrebno, da si prihranim dovolj za prostor na ladji? V domovini je bilo življenje, tam sveti sonce in dihajo pomladne sapice. Tu se mi zdi, da je zastrupljen zrak, ki ga diham. Vendar — saj ne more biti vsa tujina taka! Ne more! Prepričana sem, da se je meni doslej le skozi eno lino odprla. In prišlo je tako, da ta lina ni najbolj pravična. Postala sem nezaupna, najbrž preveč nezaupna. In se mi zdi, da povsod prežijo mlakuže. Dopovedujem si, da ni tako in biti ne more. Toda presilen je bil vtis, ki je planil vame takoj po prihodu. In zdaj se ga le s težavo otresam. Saj srečujem tudi dostojne ljudi. Ne manjka se jih okoli mene, kadar nisem na delu v tovarni. Pa jim niti takrat ne zaupam, ko v cerkvi drug poleg drugega klečimo. V procesijah se zgrinjajo v cerkve, v trumah se vračajo iz njih. Ne vem, odkod se jemljo. Ali so tod ljudje tako drugačni v nedeljo? Ali prihajajo v cerkve iz tovaren in postanejo le za nedeljo dostojni? Ali je v teh ljudeh dvojno življenje — eno za nedeljo, za cerkev, drugo za delavnik, za tovarno, za mlako . . .? Ne razumem in ne vem, če bom kdaj razumela. Moja mati je bila enako praznična skozi ves teden. Bog, vodi mi težka pota življenja! BOŽJI SLUŽABNIK -RIJE grobovi drug poleg drugega. Na nobenem še ni pognala trava. Nesrečna Milica se plazi od enega do drugega pa poljublja tisto črno zemljo in tarna, da bi se človeku srce ustavilo. "Sinovi! . . . Otroci materini! . . . Torej to je doživela nesrečna mati! . . . Ali sem vas zato redila in hranila, da vas pred mojimi očmi zakrije črna zemlja in ne vidijo več belega dneva! . . ." Onemeli smo pri takih bolečinah. Ni šala : trije grobovi v enem tednu, in sicer trije junaki, trije oženjeni sinovi! . . . Nismo se upali zaradi hude žalosti pogledati Milico, Ljubisava pa od strahu, kajti onemel je kakor soha. Nikdar ne bom pozabil te strašne slike, ki jo je nudil! . . . Sonce na zatonu ga je obsijalo z zadnjimi žarki, on pa kakor kamenit spomenik, gologlav, oči ima široko razprte, pa gleda v grobove, na katerih še ni zrasla ruša in se še niti zemlja ni posušila .. . Veterček mu kuštra sive lase, meče mu jih v oči in obraz, on pa se ne gane . . . Molčimo, gledamo in poslušamo. "Bog! . . . Zločinec! . . . Krvnik! . . kriči obupano Milica. "Tiho bodi . . . pop gre! . . ." "Naj gre! . . . Bog krvnik! . . . Krvnik si . . . krvnik . . . brezsrčnik! . . . Hočem kričati ! Hočem zmerjati! . . . Nič mi ne more! ... Ne bojim se ga! . . ." Po ozki stezici je prihajal stari pop Jovo. Poklicali so ga, da bo pokadil grobove, šel je počasi, ker so stare noge klesale pod de-vetdesetletnim bremenom ... A starec je vendar šel dalje opirajoč se na palico, svojo staro tovarišico .. . "Bog vam daj dobro" nas pozdravi. "Bog daj tudi tebi! . . . Blagoslovi, oče!" In začeli smo mu poljubljati roko. Zabode palico v zemljo in natakne nanjo svojo duhovniško kapo. Iz torbe, ki jo je imel obešeno čez ramo, vzame obrednik, ki je bil zavit v štolo, razvije štolo, jo prekriža, prekriža se še sam, in si jo dene okoli vratu. "Kadilnico!" zakliče. Dado mu kadilnico in kadilo. Spusti na žerjavico dva ali tri zrna kadila in začne moliti zadušnico . . . Milica je ves čas ležala na srednjem grobu in objemala krajna dva z rokama. Zadušnica je bila končana. Vsi smo se prekrižali in rekli: "Bog jim daj večni mir!" Pop pristopi k Milici. "Milica!" jo pokliče. Ona molči. "Milica! . . . Vstani!" "Oh, Bog, zločinec! Oh„ sovražnik!" "Bog ni niti zločinec, niti sovražnik," reče on z nekim čudnim glasom, takšnim, ki ni trpel ugovora, a vseeno nekam blago . . . "Da, pop ... Ti ne veš, kaj je hudo! Tebe ni nikdar tako bolelo, ker nisi imel nikogar, s komer bi trpel . . ." Ustrašili smo se. Pop je zelo mlad ovdovel in ni imel otrok. "Res je to, Milica, a tudi jaz sem muče-nec! . . . Jaz sem večji nesrečnež kakor ti!" Milica dvigne glavo in mu pogleda naravnost v oči. Vsi smo videli, da je že odprla usta in mu hotela reči kako debelo. Ko pa mu pogleda v oči, obmolkne . . . Prime jo za roko in sede poleg nje. "Nikdar ne govori, da si najsrečnejša, pa tudi ne naj nesrečnejša ! ... Je še večje gorje od tvojega, a tudi večja sreča kakor je tvoja! . . ." "Toda, pop! . . . Trije grobovi y enem tednu! Tri srca sem dala, pop, črni zemlji!..." "Imela si, in si dala . . . Bog je dal ploda tvoji moči, in zdaj imaš, da mu lahko vrneš in da obdržiš tudi zase! . . . Dala si sinove, imaš pa vnuke. In imaš še eno nezlomljeno krilo. — glej, Dragutina, kakor kaplja rose ti je, rdeč kakor roža in zdrav kakor jelen z gore! . . . Ali je mar to majhen dar od Boga? . . . Ali ti je morda premalo, kar imaš?. . ." Njen trmasti pogled začne popuščati. Hotela je govoriti, a ni rekla ničesar. "Glej," je nadaljeval pop, "poznam te že od otroških nog. Tale roka je v imenu božjem združila tvojo roko z Ljubisavovo. Jaz sem ti krstil vse otroke in jih poročil, bil sem zraven pri tvojem veselju, no, in zdaj tudi v tvoji žalosti! ... In glej, kakor sem ti rekel takrat v veseli družbi, da moli k Bogu, — tako ti pravim tudi danes! . . ." "Toda, pop . . ." "Nikar ne žaluj! Ti nisi nesrečna ženska ! Odplačala si svoj dolg Bogu in ljudem! . . . Bilo je, da se je dalo vzeti in pustiti. Ovij roke okoli ostanka in čakaj, kdaj te pokliče Bog! . . . To, kar je zadelo tebe — hudo je res, a so še hujše stvari! Rekel sem že in še pravim: jaz sem večji nesrečnik. Zastonj sem živel devetdeset let. Niti ene stvari ni na tem svetu, za katero bi mogel reči: moja je! Ne vem, kaj je veselje in bolečina staršev! Tujo lastnino jemljem in si jo prisvajam. Devetdeset let sem si želel samo enega trenutka: da bi lahko pobožal plave otroške laske in rekel: hvala Bogu, to je moje! ... A Gospod mi ni dal! Zdaj čakam smrti, sam kakor panj in prepričan, da ne bo nihče potočil solze za menoj . . . Ali mar nisem jaz večji nesrečnik kakor ti?" Strašno je bilo pogledati to trhlo telo, kako se je treslo. Kolikor nas je bilo, smo začeli jokati. Ljubisav stopi k njemu, prime ga za roko in mu jo poljubi. "Hvala, pop!" reče in se razjoče. "Bog ti daj zdravje, Ljubisav, in reci: hvala Bogu, da imam to! ... Ne stokaj za vsako bolečino! ... Na svetu so še hujše rane! .. . Glej, še enkrat pravim: Naj bo Bogu hvala!" "Naj bo Bogu hvala!" reče tudi Milica. "Bog, odpusti mi! . . . Ohrani mi, Gospod, to, kar si mi pustil! . . . Oh, grešnica sem!" "Moli k Bogu . . ." In starica se dvigne . . . Sonce je zašlo, a njegovo rdečico je bilo nad obzorjem kakor zarja, šel je počasi pred nami kakor kak svetnik . . . Vsi smo molčali. Samo Milico sem slišal, ko je potihem rekla Ljubisavu: "To je božji mož! . . ." (Janko Veselinovič.) ZLATI KLIUČEK Pamet. Zver, ki skoči petkrat, se ustavi, da če smer ni prava, jo popravi! RVIKRAT v šolo! "Saj ni mogoče, da gre Marija v šolo!" so radovedno odmajevali znanci, ko sva jim s hčerko pripovedovala neverjetno novico, da sva resnično na poti v šolo. Dan je bil nenavadno lep, topel in kar živ sončnih utrinkov, ki so migotali nad stvarstvom. Ob poti so cvetele zadnje marjetke, ki jim je sonce nadrobilo v očes-ca tisoč zlatih žarkov. Zapoznela prepelica se je še oglašala v zrelem prosu, štela najine stopinje od doma do šole in nama želela vso srečo, dolgo pet pedi, če sva prav posebno srečna pet zlatih pedi! Za spomin na ta dan, ko je šla Marija prvikrat v šolo, smo ji kupili pravljice, in sicer si je izbrala Tolstega Zlati ključek. Ko sem ji prebral nekaj odstavkov in pojasnil čudovite pravljične podobe o začaranem možičku Buratinu, me je dalj časa radovedno gledala, kakor da ji nekaj ni razumljivo, oziroma da še nečesa pričakuje. Nato je tudi sama pregledala pravljice s podobami in me naravno, neprisiljeno vprašala : 'Očka! Kje pa je privezan zlati ključek? Ko sem odvila knjigo, ga nisem našla. Ali si ga pozabil kupiti? Povej mi, kaj mi bo odklenil." "V šoli ga imajo spravljenega. To je samo knjiga . . ." "Kje pa je privezan? Kaj mi bo odklenil?" me je prehitela mala s svojo nepoča-kanostjo in otročjo radovednostjo. "To bova zvedela jutri v šoli. Tam ti bo zlati ključek odprl hram učenosti." Tako smo se pripravljali zadnji večer na naslednji pomembni dan, pregledovali šolske knjige ter v najlepših mislih in upih pričakovali Marijino novo življenjsko dobo. Dolgo smo čuli in čebljali ter obujali spomine na njena prva leta. Vse tiste male zadrege so pritekle še enkrat k nam, od zibelke do prvih nesamostojnih stopinj; pa tudi nešteti lepi prizori in trenutki so se vnovič razblesteli pred nami: kako je prvikrat odskakljala na zeleno trato in se zbala go-ske dolgonoske, kako smo jo peljali k procesiji, šli skupaj na izlet ter našli zanjo in za nas toliko nepozabnih prilik! Zvezdice, prva straža za pobeglim dnevom, ki je odnesel v večnost Marijino detinstvo, so se v gostih redeh razvrstile na obzorju. Spočelo se je prijetno čučljanje, ura je naznanjala čas, ko se čudovito zmedejo povestice, jasne misli in besede, ko se prikrade spanec in trka po kotih ter drami tiste drobne, bele skrivnosti, ki jim ne vemo imena. Marija je ta večer pospravila igračke, Evico in pe-karčka, ki se mu je posebej zahvalila za vso skrb in čuječnost, saj je vsak večer pokorno vztrajal pred vrati, navajen nočne tišine in samote. Zamorček črnonosek se je moral že davno umakniti na mostovž, kjer čaka na svojo princesko. Tudi medveda Grmina je odslovila in ga prepustila bratcu šašku, da ga ukroti in napravi priljudnega. V šoli bi gotovo motil pouk s svojim godr-njavim glasom! Pisane papirčke je spravila v predal, kocke zložila na klop, kuhinjo pa postavila pod mizo. Papirnati zrakoplov "Idi Mihec", ki se je z njim v svoji otročji domišljiji vozila po svetu, iz kuhinje na Grad in še dalje k morju, je obležal pozabljen na omari. In kaj še! Meni je izročila boren zavojček, da ga varno spravim. Ne vem, kaj je notri, ali čudovita dragocenost ali kakšen spominček na posebno lep svetal dan detinstva! Skupaj sva spravila zavojček, ne smem se ga dotakniti . . . Jutro na dan odhoda v šolo je bilo na široko odprto; jasni oblački so splavali visoko, razvešeni nad obzorjem so bili podobni rdečim zastorom, obrobljenim z zlatimi resami. Nebo se je razmaknilo kakor veličasten svod, sloneč na nevidnih rokah božjega Stvarnika, ki je to jutro vnovič slavil svoje delo in čudovito čast, ko je na tisoče otročičev veselo stopalo v njegove razsvetljene hrame, da se jim prižge v dušah luč izomike in pameti. Poljane so se še iskrile v razkošni rosi, srobotovi lasje so bili srebrni in žlahtni, kakor da pogledujejo iz grmičevja glavice začaranih kraljevičev. Ptiči so zbirali nežne napeve, iz mesta so doneli zvonovi, veselo pozdravljajoči nedolž- no mladež, poveličujoči Stvarnika in njegov dan. Marija je zgodaj vstala, vsa drugačna in prerojena, z majhno senco skrbi pod budnimi očesci. Gotovo! Prvikrat iz domačega, varnega kroga med resnobne šolske stene! To je trenutek, ki prevzame vsakogar! Marija se je lepo poslovila od vseh. Skrbno je še enkrat pregledala igračke, Evico, medveda, kocke z živimi, rdečimi očmi, pisane papirčke in vso tisto drobnarijo, ki jo je doslej osrečavala in razveseljevala. Sedaj je konec brezskrbnega življenja! Malce zamišljena je obstala na pragu mo-stovža, dvignila roko v pozdrav in poltiho dejala: "Z Bogom! Pridni ostanite, ljube igračke!" Nato se je vnovič spomnila pravljic in vprašala: "Ali greva po zlati ključek, očka? Ali bo vedno moj ?" 'Da! Spotoma pojdeva v cerkev k skupni sveti maši, da boš laže našla zlati ključek. Le pridna boš morala biti." Doma je ostal šašek, ki mu še ni dano, da bi ga poslali po zlati ključek. Sredi igrač je modroval in z medvedom Grminom pod pazduho klical za nama: "Nazaj, nazaj!" Toda midva sva bila že daleč na poti! Sonce je prijetno prigrevalo in se dobrika-lo neštetim stvarem, ki jih je v svoji raz-košnosti pozabilo poletje na tratah in bregovih. Jesenska sapica je s svojirfii toplimi ustnicami poljubljala podleske in pozi-bavala dozorela jabolka. Ko sva se bližala cerkvi in šoli, so se zvonovi slavnostno oglašali in pogledovali skozi line, koliko-drob-ljancev se je zbralo. V bližnji Zvezdi so se zdramili prastari kostanji, pravi starčki brez besed in zanimivosti. Na širokem, belem stopnišču pred cerkvijo so stale učenke, nekatere v svetlih, novih odelih, druge v zapranih oblekcah, starši, bratje in nešteti drugi ljudje, ki so se za trenutek odtrgali od vsakdanjega dela ter pospremili drage malčke na novo pot v šolo. Zvonovi so resnično peli; ulice so bile živahne, skoraj praznične. Vsi učenci, premožnejši in si-rotnejši, so bili v enaki meri deležni božjih darov blagoslova. Tudi naša Marija! Božji klicarji so vse v imenu Prijatelja ljubih otročičev pozdravljali ter zagotavljali, da so pred Njim vsi enaki, oni v svili kakor tudi preprostejši v raševini. S takimi zagotovili je minila tudi sveta maša. Bogu hvala! V šoli je bilo živahno kakor v zdravem, toplem uljnjaku. Veselo vrvenje,skakanje in beganje po svetlih, dolgih hodnikih, postajanje pred razredi, ki jih krasijo velike, zagonetne rimske številke nad vrati! Radostna srečanja, kratka sporočila in pozdravi starejših sošolk! Letošnje učenke jih gledajo bolj od daleč, tiho se držijo svojih mamic . . . Mariji je bilo to novo, komaj je sproti dojemala vse prizore. Zanimive podobe, ptiči in pisani kamni v omarah, pre-čudne priprave in stojala na policah! Vmes pa še vedno malo sonca, ki ga je prinesel vsak otrok v svojih očeh. V nadstropjih je bilo še bolj živahno! Tam so bile zbrane učiteljice; učenke so jih spoštljivo pozdravljale, se zgrinjale okoli njih, da bi zvedele kaj nenavadnega, kar se je dogodilo med počitnicami. Končno sva z Marijo našla prvi razred, kjer je bilo zbranih že mnogo učenk; za vrati so se gnetli njihovi starši; še vedno se niso mogli ločiti od svojih malčkov. O joj! Prvikrat sami, Bog ve, ali bodo jokali ali se bodo srečno znašli v novi družbi brez težav in bridkosti. Nekaj radovednih mater se kljub dobrohotnemu prigovarjanju učiteljice kar ni moglo ločiti; še vedno so bile presenečene, še in še so se vračale in poslavljale, morda teže kakor njihovi malčki od zlatih detinskih dni. Marija je brez prigovarjanja odšla v razred, tudi tolažiti je ni bilo treba. Malce zardela se je usedla v določeno klop in sko-mizgnila z rameni, kakor bi hotela reči: "Pa so me ujeli!" Sprva se je sicer plašno ozirala po neznanih obrazih, predevala v prikriti zadregi ročici po novi klopi in zvesto upirala oči v učiteljico, ki jo bo gotovo rešila vseh zadreg in neprijetnosti, ki so vedno združene s prvim srečanjem. V tem smo se oddaljili, šolska vrata so se zaprla, skrivnost novega življenja je bila spočeta. Ko smo se vrnili domov, prvikrat iz šole, so postali srebotovi lasje sivi in težki, tudi obličja oblakov so se pomračila. Marija tega ni opazila, pač pa nam je poredno požu-gala in sklenila svoje pripovedovanje o prvem šolskem dnevu s samozavestno ugotovitvijo: "Očka! O zlatem ključku pa nam v šoli še niso nič povedali!" In tako hodiva s hčerko sleherno jutro z doma v šolo, polna najlepših upov in nad, da najdeva zlati ključek, ki leži skrit nekje v velikem šolskem poslopju. Morda je v rokah onega blaženega angela kraj molčečih vrat, ki s svojimi velikimi, svetlimi očmi čuva nedolžno mladež, da ne omahne na stopnišču življenja. Morda ga ima spravljenega v zagonetnem predalu dobra učiteljica! Ali pa je zlati ključek pridnosti in učenosti skrit še v božjem naročju, pa mala učenka prosi, da se obilno razlijejo nad njo darovi Svetega Duha. Bog ji daj vso srečo, um in pravo pamet, da bi čimprej našla zlati ključek! DVA DREJČETA Viktorijan Žnidarsich, OFM. LI je kdo izmed častitih bralcev poznal samostanskega brata Andreja, ali patra z istim imenom. Gotovo jih je tudi med Amerikanci nekaj, ki so ju poznali, a se ju sedaj morda več ne spominjajo. Da bodo častiti bralci lažje razumeli in ločili drug od drugega, hočemo v tem spisu imenovati brata Drejčeta, patra pa Andreja. Toraj najprej nekoliko o Drejčetu. Doma je bil tam nekje na Goriškem, a je služboval tudi po slovenskih samostanih, kjerkoli so ravno rabili nove sandale, ali pa stare dali popravit. Brat Drejče je bil prvovrstni samostanski čevljar in kakor samostanski bratje krojači skrbijo, da ima- jo sobratje "dobre kute", tako skrbijo bratje čevljarji, da imajo tudi "noge obute". V ta namen je bil večkrat poklican v ta ali drugi samostan po Kranjski in Goriškem. Kadar je prišlo povelje od predstojnika, da naj se "mufa" ali preseli v drugi samostan, bil je dobri Drejče takoj pripravljen. Hitro zloži svoja šila in kopita in kar je še imel potrebnega, perilo, nekaj knjig v zaboj in takoj se odpravi na pot. Preskrbi vse potrebno, da se njegov zaboj odda na železnico, se poslovi od sobratov, sname z stene svoje dve ali tri gajbice z ptički in odide. Ptički, ptički, to je bilo veselje in edino premoženje ubogega Drejčeta. Zanimivo ga je bilo gledati, kako je korakal po cesti, noseč v vsaki roki eno gajbo in navadno še eno manjšo pod pazduho, se pri vsakem koraku nagnil na desno ali levo in tako srečno prišel na določeni kraj, navadno utrujen, lačen in žejen, a poln humorja in srečen, da je le prinesel z sabo svoje drage ptičke, šila in kopita je pripeljala železnica kakšen dan pozneje. Nekoč je bil prestavljen v Brežice. Kakor navadno je tudi tam prinesel z sabo svoje gajbe z ptički. Poleg drugih je imel tudi mladega škorca, katerega je med vsemi tički imel najrajši. Učil ga je govoriti; kajti škorec se navadi govoriti kakor papiga ali sraka, in še lepše. Poleg tega je tudi zabaven, se navadi na človeka in se igra ž njim; ga čuka za lase, ga rahlo ugrizne v ušesa; ako pišeš, tudi on namoči kljun v črnilo in črta čire čare z kljunom po papirju. Z eno besedo, navihan je. Tako tudi škorec našega Drejčeta. Ko je Drejče popravljal sandale in delal nove, imel je vedno gajbo z škorcem v bližini in se pogovarjal ž njim in ga učil govoriti. Ko je prišla v bližino mačka, takoj je Drejče začel klicati: "Drejče, mačka, mačka". Ko je bil škorec lačen, je začel klicati: "Drejče, črvička, črvička". Ko mu je prinesel hrane in ga nasitil, — hrano je jemal vedno iz rok, — je Drejče večkrat ponavljal : "Deo gratias, Deo gratias," to je "hvala Bogu", Toda z mladim škorcem je treba potrpežljivosti in vztrajnosti. Navadno niti ne poskuša govoriti, dokler ne menja svojega prvega perja. Ampak samo posluša, posluša. Kakor hitro pa menja perje, kar se navadno zgodi v petem ali šestem mesecu starosti, zna govoriti vse, kar je poprej pogostokrat slišal. Tako tudi škorec brata Drejčeta. A ne le, da je znal vse, kar ga je Drejče učil, znal je tudi posnemati mačko in kadar jo je videl v bližini, je začel klicati: "Drejče, mačka, mačka", ali pa "mijav, mijav". Posnemal je lajanje psa, posnemal glas, kako hlapec koso kleplje ali žago pili. Na vrtu, kjer je imel vrtnar lužo, vodo za zalivanje cvetic in zelenjave, so imele žabe svoj dom in posebno proti večeru prvovrstni piknik in njihovega koncerta ni hotelo biti konec pozno v noč. Vseh teh glasov se je navadil Drejčetov škorec in se večkrat oglasil z "rega, rega" in pa "avrk, avrk". Došlo je povelje, da naj Drejče pride v Gorico. Kakor navadno, tako se Drejče takoj odpravi na potovanje in kakor vedno vzame s seboj tudi svoje ptičke.Njegov škorec je bil vedno zgovoren, zabaven in navihan. Vse ga je občudovalo in več gospodov je vprašalo brata Drejčeta, ako ga proda, a vsak je dobil kratki odgovor, da škorec ni na prodaj. V Goriškem samostanu je takrat tudi živel pater Andrej. Prišel je iz Maribora. Bil je sicer Slovenec, a v samostan je vstopil v tirolsko provincijo. Ko so se pa leta 1900. provincije delile, je slovenska previncija zgubila nekaj samostanov na Hrvaškem, a dobila v zameno na Slovenskem dva samostana : Maribor in Sv. Trojico v Slovenskih goricah. Ker je bil pater Andrej takrat v Mariboru je kot Slovenec z nekaterimi so-brati ostal na slovenskih tleh in se ž njimi vred priklopil slovenski frančiškanski pro-vinciji. čez nekaj let je bil prestavljen v Gorico. Naš Drejče iz Brežic ga najde tam, ko jo primaha z svojimi ptički v samostan Kostanjevica, ki stoji na gričku zunaj mesta Gorice. Ko mu čez nekaj dni pripelje železnica njegova šjla in kopita, mu manjka samo še usnja, katerega gre nakupit v mesto. Za ta čas njegove odsotnosti je pa obesil gajbo z škorcem na žebelj visoko na zid, da ga ne bi dosegla mačka od nobene strani. Ko je škorec veselo skakljal po gajbi, klical Drejčeta, mačke in žabe, je postal lačen in ko slučajno pride mimo pater Andrej, ves zamišljen v pobožno molitev in ki mu še ni bilo prav nič znano o navihanem škorcu; škorec zakriči nad njim: "Drejče, črvička, črvička". Pater Andrej se tako prestraši, da je skoraj pozabil dihati, nato se mu izvije čuden glas iz prs: "To je "psy-hofagus", ki me moti pri molitvi." V svoji globoki pobožnosti ni nikdar imenoval satana z njegovim pravim imenom, navadno samo hudobec ali "psyhofagus", kar bi se reklo po slovensko "lovec duš". A takoj mu je jasno kaj ima storiti, hiti v zakristijo, v naglici pograbi kropivček, ga pomoči v blagoslovljeno vodo, vzame tudi ritual, to je, knjigo z raznimi molitvami, kjer so tudi molitve za zarotenje hudobcev, hiti ven proti Drejčetovi delavnici, pogleda, če je še gajba z škorcem na zidu in začne moliti iz knjige in rotiti "psyhofagusa" da naj se takoj pobere, od koder je prišel in naj ne zalezuje duš po svetu in naj ostane doma, kjer ima dovolj prostora in je tam pod streho in na gorkem. Ko dokonča molitve, slovesno pokropi škorca z blagoslovljeno vodo, nakar škorec zareglja kakor žaba: "rega, rega, rega, avrh, avrk". Ko položi v zakristiji kropivček in knjigo na svoje mesto, odide iz zakristije in mrmrajoč ponavlja: Da je bil psyhofagus in je bil; saj ptič ne zna govoriti kakor človek, in tudi ne ve mojega imena in ko sem ga pokropil, je začel regljati kakor žaba. "Psyhofagus" je bil, to je gotovo. Človek ni nikjer varen pred njim. To je ena zgodb o dveh Drejčetih, ki sedaj že oba pojeta slavo Gospodu v nebesih. Tako po človeško upamo in sodimo. — škorec pa ne vem, če je v škorčevih nebesih, ali ga je vzel "psihofagus". Menda ne. Ptiček je bil nedolžen. Jaz bi mu prisodil nebesa, ker je ljudi razveseljeval. Kaj praviš, ali nisem prav pogruntal? LEGENDA Jezus in sv. Peter sta nevidna in neslišna potovala po svetu in opazovala, kaj delajo ljudje. Nekega dne sta priromala v majhno vas. Na koncu vasi je stala revna koča. Na pragu je sedela mlada mati, ki je marljivo predla. Vmes pa je z žalostnim glasom pela uspavanko otroku, ki je ležal v zibki poleg nje. V trenutku, ko je otrok hotel zaspati, je izza ogla prištorkljal sključen starec. Dve veliki posodi mleka je nosil na hrbtu. Ko je počasi prišel do mlade matere, ji je potožil : "Star sem in slaboten, komaj še premikam noge. Ne morem dalje. Bog se me usmili!" Žena ni odgovorila besedice. Odložila je kodeljo, ki jo je bila pravkar začela presti in si naprtila obe posodi z mlekom na rame. "Pojdiva!" je rekla starcu. In sta šla. Otrok v zibki je odprl oči in ko je videl, da matere ni, je milo zajokal. Sv. Peter se je razsrdil: "Nespametna žena! Zaradi enega samega človeka, ki zaide semkaj, ti zapusti hišo, otroka in delo. Ženske so res nespametna bitja." Jezus pa se je zadovoljno nasmehnil in rekel: "Sirota je pomagala človeku, ki je še bolj reven od nje — moj blagoslov zasluži!" To rekoč, je sedel h kolovratu in začel presti. Vmes je z zvonkim glasom zapel isto uspavanko, ki jo je bila prej pela mlada mati. Otrok je kmalu sladko zaspal. Čez nekaj časa je mlada mati vsa zasopla in zaskrbljena prihitela iz gozda. Jezus in sv. Peter sta izginila. Lahko si mislite, kako presenečena je bila žena, ko je našla kodeljo lepo spredeno do kraja in je videla, kako se otrok v sanjah blaženo smehlja. Dolgo je premišljevala in se čudila — a nikoli ni izvedela, kdo je bil neznanec, ki je tako poplačal njeno dobro delo. BRATU ALBINU V SPOMIN Nič izrednega ni bilo njegovo življenje. Vsakdanje, kakoršno je življenje delavca, pa naj bo kakoršnegako-li. Delo in skrb za družino, skrb za družino in delo se vrsti ena za drugim, ali bolje eno z drugim ozko povezano v eno delo in v eno skrb. To pri delavcu, ki se noče dati ponižati samo za del tovarniškega stroja, kateremu služi dan na dan, temveč dela tudi kot človek, z razumom in voljo. Petnajsti, najmlajši, je bil v naši družini. Benjaminček mu je pokojni oče vedno dejal. Rojen je bil, ko sem bil jaz že v frančiškanskem semenišču v Gorici. Prvič sem ga videl šele na svoji novi maši. Nekoliko pred svetovno vojsko mi je pisala pokojna mati, naj ga vzamem v Ameriko in mu tu pomagam do kruha. Pa sem ga vzel. Želel sem, da bi bil šel za menoj v šole. Pa ga ni veselilo. Prav takrat sem pa polagal temelj katoliški tiskarni v New Yorku. Ponudil sem mu tiskarstvo kot poklic življenja, na kar je pristal. Dal sem ga v slovaško tiskarno v New Yorku "Slovak v Ameriki", kjer so takrat tiskali list Ave Maria. Tu se je izučil tiskarsko obrt. V svetovni vojni je odšel prostovoljno v ameriško vojsko. Po vojski je prišel v našo tiskarno in ostal v tiskarni do svoje smrti. Takrat smo bili s tiskarno še v velikih težavah. Zidali smo jo skoraj iz nič. To pa ni šala. Tudi delavstvo je moralo pomagati in prinašati svoje velike žrtve, da smo zmagali. S pokojnim fratom Viktorinom sta jo vodila, kakor sta pač najbolje vedela in znala. Tudi za nju ni bilo lahko. Brat Viktorin je seveda delal za "Bog plačaj!" Albin za toliko plačo, da je prav skromno izhajal. Unij-skih ur nismo poznali. Delavne ure so bile, dokler delo ni bilo izvršeno, pa če je bilo deset ur, cei dan in celo noč, nič za to, za dobro stvar gre. Zgodili so se slučaji, da sem prišel zjutraj v tiskarno, pa sem našel Albina pod strojem — spati. Delal je, da ga je spanec premagal, se vlegel pod stroj na kup papirja in zaspal. Da, veliko žrtev je tudi Albin prinašal na oltar ljubezni do naroda, da smo dali katoliškim Slovencem katoliško tiskarno in mu tako rešili katoliški tisk. Am. katol. Slovenci še mislili niso, s kolikimi žrtvami nekoliko požrtvovalnih rojakov je bil dotiskan katol. list, ki so ga dobivali. In med temi je bil pokojni Albin, še le po več letih so bile te začetne težave premagane, je prišlo toliko dohodkov, da smo nakupili več strojev in uredili delavni čas in tudi plače delavstvu. Ko je prišlo do preureditve tiskarne, kakor je danes, je postal Albin eden izmed glavnih delničarjev, ker je kupil večji del delnic, kar je bil do svoje smrti. Sprejel je v svojo vod- stvo vsa tiskarska dela in se popolnoma posvetil temu delu. Pa ne samo njegove žrtve so, na katerih je sezidano to podjetje, temveč tudi njegova izredna pridnost. Po svojem očetu je dobil veliko ljubezen do dela. Ne za plačo samo, toda tudi iz veselja do dela samega ga je izvrševal. Zato pa mu delo ni bilo v breme, temveč v veselje. Ravno ta požrtvovalna ljubezen do dela, ki ga je prevzemala, tako da je nase pozabil, je bila pa tudi tista, ki ga je spravila v prezgodnji grob. Pet dni je bil v hudi pljučnici, vsakdo drugi bi bil ostal v postelji doma in se zdravil. Njega ni strpelo. Delo ga je klicalo, da, gnalo v tiskarno. Pozabil je nase, zaupal na svoje močno zdravje, češ, "premagal bom prehlad" in hodil na delo, da je omagal, moral iz dela v bolnico v — smrt. Tak je bil Albin, kot takega smo ga poznali in kot takega smo ga tudi izgubili. Preprost, vsakdanji delavec, nič izrednega, vendar pa velik po svoji pridnosti, in s tem pa si je postavil lep spomenik svojega življenja, pri Bogu pa pridobil zaslug, ki mu jih je gotovo obilo plačal. Naj v miru počiva. Rev. K. Zakrajšek. PRIPOROČILO. Brat Antonin se bo kmalu odpravil na pot za list Ave Maria in sicer na zapad. Priporočamo ga naročnikom v državah Kansas, Colorado, Montana in tako naprej. V spomin dvema dobrotnicama Brat Antonin OFM. Ko me bo pot zopet zanesla na Ely, Minn., mi bo spet hudo, kakor mi je zdaj, ko pišem te vrstice. Imena dveh izredno dobrih žen z Ely sem našel med umrlimi in z hvaležnostjo sem zdihnil: Bog jima daj dobro! Zadnja številka Ave Marije mi je povedala, da je umrla Mrs. Otrin. Kdo bi si bil mislil! Preteklo jesen je bila še po navadi, in ko sem se od nje poslavljal, mi je zatrjevala, da bosta prišla z možem to leto pogledat Le-mont. Tako rada bi še enkrat obiskala Marijo Pomagaj. Zdaj vidim, da se ji želja ni izpolnila. Bog je sklenil drugače in jo poklical po plačilo. Brez dvoma je prejela posebno plačilo za ves trud, ki ga je v življenju posvečala širjenju katoliškega tiska. Rajnica je bila prava mati vsakega popotnika, ki je kdaj prišel na Ely z namenom, da pobira naročnino za katoliške liste. Vsak se je v njeni hiši počutil kakor doma. Tako je bilo s tistimi, ki so še pred menoj potovali okoli kot zastopniki, nič drugače se ni meni godilo vsa ta leta, odkar sem v tem poklicu. Po cel teden sem ostajal pri Otrinovih in počutil sem se popolnoma domačega. Naj bo ohranjen najlepši spomin blagi ženi in Bog ji bodi plačnik! Kmalu potem sem zvedel, da je istotam umrla tudi Mrs. Mary Koščak. Ni bila samo dolgoletna zvesta naročnica, ampak je dobivala po najboljših močeh tudi novih naročnikov, tako da se je prav po njeni zaslugi število naročnikov na Ely podvojilo. Dobra žena je vsako leto hodila z menoj od hiše do hiše, dasiravno je bila že v letih, in vedno je bila pripravljena, kaj narediti za boljši uspeh agitacije. Bila je vedrega in mirnega značaja in večinoma povsod sva bila lepo sprejeta. Če sva pa le naletela na kak hud odpor, se ni nikoli prepirala, ampak mirno dejala: "Saj sva prišla samo poprašat, ne bodite nič hudi. No, bova pa prihodnje leto spet prišla. Srečno in brez zamere!" S tako lepo besedo je povsod napravila najboljši vtis. Da, tudi Mrs. Koščak zasluži poleg Mrs. Otrin, da se je spominjamo v molitvi vsi, ki imamo kaj opraviti z listom Ave Maria. Naj obema ostane časten spomin. BOG PLAČAJ DOBROTNIKI: ZA LIST AVE MARIA—Po $5: F. Holišek, Mrs. Skreb, K. Pavlic. — Po $3: J. Tursič. — Po $2.50: M. Sebeničnik, F. Nahtigal. — Po $2: J. M. Jevnik, Mrs. Archul, Mr. Anžlovar, F. Peterka. — Po $1: M. Rozman, Mrs. J. Brula, Mrs. Gregorich, A. Kavčič, F. Stogar, M. Tercell, M. Plute, M. Tratnik. ZA MARIJIN ALTAR — Po $20: Mr. Mrs. F. Zupančič. — Po $5: J. Selak, M. Grill. — Po $3: G. K rail Sr. — Po $2: T. černič Ko-vatch, J. Tursič. — Po $1: M. Kav- čič, P. čemazar, E. Gabrenja, J. čerček, A. Orehek, A. Lopert, U. Ivšek. — Po 50c: A. Chesnik. ZA TABERNAKELJ — Po $5: Mr. Mrs. F. Zupančič. — Po $1: M. Lušin, F. Marolt. ZA KRUH SV. ANTONA — Po $5: K. Ferk. — Po $3: J. Sau-ley. — Po $1: M. Bulič, M. Lušin, M. Tank Sr., J. Starcer, J. Bernot. — Po 50c: M. Plute, J. M. Jevnik. — Po 25c: A. Kompare. ZA OKNA V CERKVI — Po $i: T. Cernič Kovatch, F. Stegu. ZA SAMOSTAN — Po $5: J. Malneritch. — Po $2.50: J. Tom-sich. — Po $2: R. Žalec. — Po 50c: I. Gruden. ZA BARAGOV SPOMENIK — Po $10: K. Kepič. — Po $1: Mr. Jalovec. ZA APOSTOLAT SV. FRANČIŠKA — Po $10: M. Jancijaj, M. Selak, A. Relec, M. Mihelich, J. Kristofelc, M. Jerak, A. Zorman, K. Nemanich, U. Ivich, A. Bur-dich, F. Gregorka, M. Gregorka, J. Plaveč. — Po $5: M. Kavčič. — Po 50c: P. Guzel. ZA LUČKE — Po $5: M. Bezek, J. Ponikvar. — Po $3: F. Zimmerman, N. N. — Po $2.50: M. Za-bret. — Po $2: A. Relec, M. Kavčič, H. Zunter, E. Gabrenja, F. Vončina, J. Tomažič, R. Kukulan, L. Kočin, M. Zupec, M. Yugarich, M. Trušnik, R. Korn, F. Roitz, K. Lenardič, L. Cimperman, Mrs. J. Cimperman, A. Zupančič. — Po $1.50: J. Stare. — Po $1: A. Krz-naritz, M. Brodnik, M. Bulič, J. Percin, J. Makovec, A. Russ, F. Šhega, J. Kaporec, K. Ferk, Mrs. Archul, Mr. Anžlovar, V. Rupe, M. Klun, J. Leskovitz, A. Domi-trovich, F. Pajk, J. Butcher, F. Čerar, M. Stariha, J. Hočevar, J. Ancel, J. Pauc, M. Rojic, J. Kri-stofelic, A. Mayerle, M. Prah, A. Vončina, M. Kavaš, P. Mikula, A. Klemenčič, M. Baznik, T. černič Kovatch, A. Andrejasich, M. Per-hne, J. Mihelich, J. čerček, M. Vider, R. Jakša, A. Sasek, A. Ure-tich, A. Skolaria, K. Modrin, A. Kodromoz, J. Ponikvar, M. Drčar, I. Gruden, F. Jenko, F. Pelnus, R. Jenko, M. Lušin, K. Savnik, M. Jerak, F. Kersmanc, B. Sajovic, A. Rom, A. Fugina, F. Sajn, J. Pri- možic, J. Erlach, L. Anzich, K. Lo-pič, F. Stegu, M. Pavlešic, M. Šti-matz, M. Vidmar, C. Kovačič, J. Cukjati, G. Krall Sr., M. Koren, M. Jevnikar, T. Gregorčič, M. Kain, M. Kostelic. — Po 50c: J. Glinšek, M. Jancigaj, M. Selak, I. Rezek, J. Troya, T. Gregori, A. Krech, M. Legisa, K. Pfeifer, J. Bučar, M. Willar, A. Ves, F. Go-sar, B. Sertič, M. Mihelich, U. Iv-šek, M. Bouhan, J. Bustasci, J. Mohar, M. Meznarič, K. Česar, U. Erjatic, A. Osabnik, F. Hren, A. Retel, A. Savoren, J. Zupan. — Po 35c: M. Sviič. — Po 30c: J. Hochevar, Mrs. Fabjan. — Po 20c L. Jerin, A. Kompare. — Po 10c: M. Urich, J. Adamič. SVETE MASE — Po $50: J. Petek. — Po $15: K. Kepič, F. Korenčič, A. Szymkiewicz. — Po $12: M.Merkel, C.Grilc. —Po $10: Vranichar, M. Jerak, J. Hrovat, F. Verboys, H. Drasler, F. Hočevar. — Po $6: M. Bamberick, A. Rom. — Po $5: Mrs. Krizanich, J. Vozel, M. Habjan, J. Peterka, Mrs. Kranjc, Mlakar Fam., M. Pavlesič, J. Kirn, Mrs. Cook, M. Krainz, F. Bergant, J. Turšich, J. Malneritch, L. Strnad, Mrs. Bartol, Mrs. Tomazin. — Po $4.50: A. Jurečich. — Po $4: J. Kapovec. — Po $3: A. Anžlovar, J. Ancel, Mrs. A. Vončina, J. Ron-čevich, N. N., Chicago, M. Jarne-vich, A. Ošabnik, M. Grill, L. Mor-tl, R. Korn, J. Mihelich, A. Berus, J. Zupan, U. Stupnik.—Po $2.50: Mrs. Svete. — Po $2: P. Čurl, M. Prelovšek, Mrs. Archul, F. Selak, J. Percin, J. Glinšek, Mrs. Setni-car, M. Stariha, M. Mohorko, F. česar, M. Reidy, N. N., A. Kodro-moz, M. Šlogar, N. N. Chicago, K. Mohar, M. Hochevar, M. Lušin, M. Sajovec, Mrs. Skarvansko, F. Sajn, F. Bučar, R. Klobuchnr, F. Tomšič, P. Vidmar, J. Kaufman, M. Selak, Mrs. J. Sauley, Mrs. Fabjan, T. Gregorčič, R. Papesh, J. Habjan, A. Savoren, M. Jevnikar, J. Cukljati, L. Zupančič, Mrs. Jalovec. — Po $1: M. Jancigaj, F. Shega, I. Rezek, A. Russ, J. Ma-kovec, J. Stare, J. Hočevar, M. Gyura, Mrs. A. Schwab, Mrs. Pleše, J. Hočevar, M. Conway, H. Petač, Mrs. F. Pajk, M. Kaščič, P. Čemazar, Rev. J. Sholar, J. Kristo-felc, M. Baznik, A. Klemencic, M. Novak, J. Hočevar, K. Turk, F. Starman, K. Modrin, R. Jakše, N. N., J. čerček, J. Mihelich, J. Hočevar, C. Kovatch, M. Kurant, J. Mohor, M. Drchar, A. Vidich, A. Kompare, F. Ulčar, J. Erjavec, M. Sitar, N. N., J. Perhaj, A. Brojan, U. Erhatič, M. Zupane, Mrs. Cher-nich, T. Kremesic, B. Sajovic, M. Prah, Mrs. Jerič, A. Kavčič, K. Popovich, J. Kukman, A. Spolar, F. Cinderle, J. Hočevar, M. Laush, N. N., M. Pavlesič, J. Lenardič, M. Plute, J. Hočevar, A. Gerčman, M. Zelle, G. Krall Sr., J. Hočevar, A. Retel, Mrs. Perko, E. Grilc, A. Mlakar, M. Habjan, J. Hočevar, J. Bernot, J. Petrinčič, M. Kain, M. Kostelic, J. Hochevar. Zahvalujejo se Bogu, Materi božji, žalostni Materi božji, Mariji Pomagaj, Mati Cabrini za pridobljene milosti: Mrs. J. Jevnik, M. Stariha, J. Hrovat, A. Zupan. Umrli io dobrotniki in naročniki: Frank švigel, Ely; Mary Po-zek, So. Chicago; Anna Grabar, Steelton; Barbara Bučar, Middle-ton; John Burdich, st., St. Mary's, Penna.; John Ivšek, Rock Springs; Mary Jeršan, Cleveland; Mary Mi-hivich, Brooklyn; G. Spehar, Crested Butte, Colo. Z Grička Asizij v Lemontu. Prav prisrčen "Bog plačaj" vsem, zlasti onim, ki ste se nas spomnili za obletnico blagoslov-ljenja našega samostana. Prihodnji mesec bomo objavile, kdo je dobil srečko, ker morajo imena zgodaj v tisk in bi bile potem ta mesec z vsem prepozne. Po $20: Miss Rose Toplikar K. C. K. Po $17: Društvo Marije Kraljice, Strabane, Pa. Po $10: Mrs. Boršnik, Josephine Yarc, Mrs. Margole, Mary Hotu- jec, Frances Urh, Vincent Ovca, Mike Trinko. Po $6: Mrs. A. Panian za taber-nakelj. Po $5: Joe Oblak, John Cook, Frank Skrener, John Hlebec, Marie Spehar, Frank Kočevar, John Suscha, Frank Horžen, Anton Tomšič, Mary Šircel, John Hočevar, Joe Zaic, Mary Knaus, Ignatz Zamernik, Jacob Cukjati, Rose Lamšek, Joseph Rodoz, John Po-nikvar, Marjanca Kuhar. Po $4: Frances Mervar. Po $3: Ana Božič, Joseph Be-ljan, Catherine Kastelc, Apolonija Guzel, Charles Kovačič, John Krek, Frances Derovšek, Katarina Bicek, Mark Spicer, F. Karlin-ger, J. Krainc, Ana Fortuna, Josephine Remshak, Joseph Melavc, Lucille Rupert, Mary Spendal. Po $2.50: Ida Brožič, Frank Pe-tach. Po $2: Frank Fale, Frances Branzel, Frances Oblock, Frances Kvaternik, Gertrude Muske, John Tončik, Theresa R. Sulzer, Nick Hoffman, Jerica Tomšič, Helen Auserer, Joseph Rudman, F. Va-lentinčič, Mary Švigelj, Amalia Krulc, Kath Pavlakovich, Ana Fi-lah, Helen Briški, John in Theresa Udovič, Joe Udovič, Leo Zorko, John Golob, Joe Gorens, Josephine Kervin, Mrs. Jevnik, Miss Anna Zupančič. Po $1.25: Miss Mary Eržen. Po $1: Frances Nečemer, John Kovačič, Joe Suscha, Mary Curl, J. Glatch, Julia Jerneičič, Mary Kittek, Frances Ošaben, Mary Sray, Terezija Peterlin, Joe Jerin, Frances Mohorčič, Ana Turk, John Kocijančič, Mary Hribar, Caroline Rozman, Mary Zore, Ana Domitrovič, Ana Plemel, Anton Hegler, Anton Rozinka, Anton Slautz, Barbara Bayuk, Joseph Koss, Joe Bahor, Mary Šile. Mrs. Tony Panian $2 za sveče za večno luč. Mrs. Majetic $1 az sveče. Anton Kozlevčar $5 za lučke. Tončka Jevnik $5 za lučke. Mrs. Strubee$5. Mr. in Mrs. Jalovec $1, PEN PALS REPORTING Dear, Rev. Father, First of all we both want to thank you for the gift you sent us. How are you Father? We are all fine at home. We still receive the Ave Maria, and we always read the letters in it. We are both in room 9 and in the Sixth grade. Our Sister's name is Sr. M. ThtiM. She is very good to us. We go to St. Joseph's school and sure have lots of fun. I am sending you a picture of my sister and I when we made our Solemn Communion. The light haired one is Dorothy; the dark haired one is Dolores. Yours truly, Dorothy and Dolores Bostjanic i (Joliet) A swell picture, Dorothy and Dolores and I thank you a couple of billion times for sending it to me. I'm afraid that Sr. Thea is too easy with you children. There's an old saying: Spare the rod and spoil the child. I'll just have to visit Sister and warn her before you go to the dogs. The Juniors' Friend. « * * Dear Father, I am very, very son-y that I did not wirite any sooner. I was so busy! I came home from church tonight and my mother said: "Say when are you going to answer that letter of Father's" and I said: "Oh yea, that's right. I almost forgot about it." About the kids in our school. I think they're lazy or something is lacking in them. They always start to write to you bub never finish. You asked whether I made the Valentine myself. Not exactly, because my aunt helped me. Sincerely, Catherine Senia (Lorain, Ohio) Let's not call the boys and girls lazy—it's just spring fever ana that is spreading into summer fever. I know they are good children and can prove it. I'm glad your Ma reminded you at least to write. Thanks a whole lot! The Juniors' Friend. * » * Dear Juniors' Friend, Am writing again to thank you for the little book that I received. I read it through the evening I got it. Everybody liked it: dad, mother and sisters. My grandfather, grandmother and uncle can't read so they just looked at it. At last school is out. We had a picnic Thursday, and Friday we cleaned the school. I passed to the 5th grade. Next fall, when school starts, my sister Josephine will be going. I am sending you a picture of me taken about two years ago. A man came around and took pictures of each of us kids in school. He took a picture of our teacher too. When she got her pictures, she gave each one of us one. I hope you are well and happy. Louise Oratch (Ashland, Wis.) Thanks a lot for your picture. It is a very nice picture. I'm glad you like that little book. Give my regards to your family. The Juniors' Friend. » * * Dear Father, This is my first letter to the Ave Maria. I am 11 years oid and am in the Fifth grade at St. Christine's. My teacher's name is Sr. M. Loretta. She was the teacher that was there last summer. She sends her best regards. I have a sister who is 9 years old and a brother who is 3 years of age. My hobby is saving stamps. Will you please get me a Pen Pal? Thank you very much for the lovely prize you sent me. I remain, Yours in Christ, Lillian Gustincic (Euclid, Ohio) * * » Dear Father, J am very son-y I did not write any sooner. Sister gave us so much homework that I was too busy. I think I ought to be ashamed of myself. How is everything out there It's swell out here. Don't mind my writing; it looks like I was in a rush. Your Pal, Wilma Senia (Lorain, Ohio) Dear Juniors' Friend, I am very sorry I did not write sooner. But, we are just learning how to write letters and my first one will be to you. Last May the Second Graders made their First Holy Communion. I wish you were there—it was just beautiful. When I am big, I think I will come to see you. I guess I must wait a long time because I am only ten years old and in the Fourth grade. I go to Sts. Cyril and Methodius school. Sincerely, Anita Turk (Lorain, Ohio) * * * Dear Father, We are just learning how to write letters and the first one will be to you. How's Willie? She brought her letter to school and Sister read it out loud to the class. We all laughed and all decided to write. Willie's letter said you didn't eat any Easter Eggs. Sister Lydia said: "Huh, he called her Willie." I guess you'll know who I am. I'm the girl who wouldn't sing the Slovenian song "Tam v Dolu." I got blue eyes, blond hair and so forth. I weigh 74 lbs. arid am 9 years old and in the Fourth grade. Grandfather is still sick. I better be going now and please write back! Sincerely, Connie Cerne (Lorain, Ohio) • * * Dear Father, Received your card and many thanks for the Holy Pictures. I sent you an Easter Card and a letter; I hope you received them. Did you get any letters from some school children. Sister asked if anyone had sent a letter to you and Catherine and I were the only ones who raised our hands. The school (is making a Spiritual Bouquet for the Pope with Masses, Communions and prayers. Well, May 1 Oth, Mothers' Day we had a little program for all the Mo'.hers and then a lunch. And b~v was ;t good: strawberry short en'co with whip croim and a cup of r off no. Am I making you hungry? Well, I better be closing now or I'll be late for school; so, until next time. Your friend forever, Mary Wenzel (Lorain, Ohio) Dear Mary, So many wrote to me from Sts. Cyril & Methodius school! There's Katie, Willie, Anita, Connie and yourself, who remembered to write to me. Yes, I remember all of them. Did you make my mouth water with your description: never DO that. I fainted and the good people almost drowned me with the water they poured over me. Connie will have to arrange a Concert the next time. Sincerely, The Juniors' Friend. * * * Dear Father, I received your letter but I guess I'm writing kind of late. My birthday was May 7th and I was 11 years old. School is still swell and I guess we'll be having vacation pretty soon. I hope I don't flunk in my tests; if I do you'll hear about it! Please pray for me—I always remember you in my prayers. The boys and girls are writing to the soldiers and sailors. Father Cepon brought it up. He is kind of new at our parish and we think he's swell. (So are you). Well, I guess I'd better say goodbye; be sure and write to me. Very truly yours, Helen Lukancic (Joliet) Happy birthday to you, Helen and many, many more of them too! Did you pass all the exams? I hope so after I prayed so hard for you. I think Father Cepon is swell too. That is a very good idea: to write the boys in service. I'll bet they get a big kick out of it. Until next time then? The Juniors' Friend. ♦ * * Dear Juniors: Here it is again! What? The good old vacation that comes around every year about this time. No more lessons, no more books, no more teacher's sassy looks! But, with our country at war, at least you older ones should try to work a little in salvage drives and victory gardens. Oh, I don't mean that you should miss out on all the fun: playing ball, swimming and the like. And of course, now is the time for prayer and sacrifice too. Before the enemy reaches our beautiful country we must do all we can to keep him away, far away from us. If anyone can help us, surely God can. Try to go each morning to Holy Mass and receive Holy Communion often. And every nite remember to add to your prayers at least a Hail Mary for peace. God will hear the prayers of innocent children! The Juniors' Friend. JOSEPHINE LEKAN of Cleveland, Ohio, bids farewell to all her friends. God has called her to become the Bride of Christ. Jo left for Adrian, Michigan, on June the 22nd. Our congratulations, best wishes and prayers will accompany her in her new vocation ! Pray for the success of Jo in her new calling, Juniors! I Want Pen Pals Lillian Gustincic of 18800 Abbey Ave., Euclid, Ohio. Mary Jane Slone of 619 Sunder-lin St., Waukegan, Illinois. Alice Kernz of 125 E. 3rd St., Oglesby, Illinois. 1 THINKOGRAMS My future depends on my present! Many fall because their "tomorrows" leave out the God of today. Treasure your life — it gives you the means of salvation. If I have a definite purpose in my plans for today, my future will honor God. Today—a friend of God. Tomorrow—perhaps his enemy. Life is living—not Death. All teachers are bookworms, but the geometry teachers are angleworms. Bishop Baraga's Monument "BARAGA DAY" TO PROMOTE BEATIFICATION OF ILLUSTRIOUS INDIAN MISSIONARY RALLY TO HONOR FIRST BISHOP OF MARQUETTE AND APOSTLE TO THE INDIANS OF THE NORTHWEST "Baraga Day," a day set aside in honor of the Most Rev. Frederick Baraga, D. D., first bishop of the diocese of Sault Ste. Marie and Marquette, will be celebrated on the grounds of the Slovene Franciscan Fathers in Lemont, 111., about 20 miles southwest of Chicago, on Sunday, July 12. A Solemn High Mass will be sung at 11:00 A. M. at the outdoor Grotto of Lour-des in Lemont by the Rev. Casimir Zakraj-sek, O. F. M., refugee priest from Yugoslavia where, until the outbreak of the present war, the cause for the beatification of Bishop Baraga was very actively promoted. Sermons will be delivered in Slovene by the Rev. Zakrajsek and in English by the Rev. Cyril Shircel, O. F. M. The Franciscan Fathers have recently erected a lasting monument in honor of Bishop Baraga. The Most Rev. Frederick Baraga came to America from Yugoslavia in 1830 and in Lemont's "Baraga Trail" thereafter spent the remaining 37 years of his life in missionary labors among the Ottawa and Chippewa Indians of the Northwestern territory. His successful missionary labors, patterned after the famous "Reductions" of the Jesuits in Paraguay and Canada and of the Franciscans in California, extended to Lower and Upper Michigan, to northern points in Wisconsin, to eastern portions of Minnesota and to parts of Ontario, Canada. In recognition of his contribution to the religion and culture of the Indian in the Great Lakes region, the State of Michigan has attached his name to a county and a state park while the city of Marquette has named one of its principal thoroughfares after him. Besides his role as an extraordinary missionary, Bishop Baraga has also been titled by one of his biographers as the "Father of Indian Literature." To facilitate his missionary work he composed catechisms and prayer-books in the language of the Ot-tawas and Chippewas. He likewise compiled an Indian grammar and a dictionary which are still regarded as standard works. The cause for Bishop Baraga's beatification is being promoted in Yugoslavia, South America, and here in the States. CHIEF BUFFALO'S CONVERSION by JOSEPH GREGORICH Chief Buffalo, the head chief the Indians at LaPointe, was noted as a warrior who fought for peace. He was known as a great orator and as one of the wisest counselors around the council fire. In many respects he was different from the ordinary conceptions of an Indian chief. For instance, he would free captured enemy warriors whom he feared would be tortured by his people. He would do this at the risk of his own life and that of his own warriors. As a warrior, he engaged in a few battles and they were all victories. His defeat of the raiding Sioux Indians at the now famous fishing stream, the Brule River, is an Indian classic in stragedy and courage. He was of a proud and princely bearing, as befitted his station, but he could not be flattered. At the signing of the Treaty of Fond-du-Lac, a government official was about to decorate him with a medal, a flattering gesture that almost always bought the goodwill of some haughty chief, but he brushed him aside, saying that Buffalo did not need any medals for everyone knew who and what he was. He realized that the Indian could not stem the ever-rising tide of the white settlers, so he sought their friendship and succeeded so well that the whites respected him as much as the Indians did. His reign was one of peace and goodwill, devoted to the betterment of his people. On the high plateau, back of the village, his tribe would meet to hold council and to worship the pagan gods of their ancestors. The beating of drums would call them together for the ceremonial worship of Kitche Manito, the great spirit, Kokokoo, the spirit of the forest, the great Windigo and other pagan gods as their ancestors have done for many generations past. Here the witch doctors practiced their sorcery and sought to appease the evil spirits. Buffalo was proud of his people and considered it a great honor to be their chief. When Father Baraga first brought the word of God to LaPointe, Buffalo listened attentively; he was impressed but not moved. He had no objections to any of his subjects embracing the white man's religion and his mode of life but as for himself he would always remain an Indian, live in a hut, subsist on game and fish and worship the gods of his ancestors. The number of his subjects that attended Baraga's church increased steadily while his pagan subjects decreased proportionately. The rumbling of the pagan drums decreased in volume but increased in feverishness as if the small number remaining feared that some unknown force would tear them away from their firm resolution to continue their idolatry. Come what may, Buffalo resolved to always remain an Indian, an Indian like his ancestors were. Years rolled on and age crept up. The time came when, as he himself described it, "he had smoked his last pipe." His body having passed through the rigors of a hundred winters refused to serve him any longer but his mind was as keen as ever. Surveying the many relatives around his bedside, most of them Christians and some even married to white Christians, he observed a spiritual contentment on their faces which never was a part of a pagan Indian. In his breast Baraga's words were taking a long time to germinate but now they were to bear their fruit. He called for a priest. Father Van Paemmel, one of Bishop Baraga's priests, baptized hi m. Three days later he died. Solemn indeed was the procession that wended its way from the mission church to the cemetery near the site of the old village. The tears of his subjects were mingled with joy and sorrow, joy at his conversion and sorrow at his passing. His remains lie within a hundred feet where Baraga built the first church on that island. A small portion of this cemetery was allotted to the Protestants which gave rise to rumors that this great chief was buried on this section of the plot. This is positively not so. He lies on the Catholic side, along side his fellow chief and friend O-Sha-Ga. Here I have several times paid my respects to the memory of this great chief, who, I believe, represented the spirit of his people better than any other Indian of his day. There has been considerable progress in the promotion of Baraga's cause lately. I shall give you some notes on this action in my next article. GLOOM CHASERS Teacher: Why were you late? Pupil: I overslept this morning! Teahcer: How did that happen? Pupil: Well, there are eight at our house and the clock was set only for seven. * * » Nit: Do you know what one broom said to another broom? Wit: Be quiet! I want to sweep. (Sent in by Alice Kernz of Oglesby, 111.) » * * Rules for Public Speaking: Be logical. Be concise. Be -seated. » » * Alimony: Two people make a mistake and one continues to pay for it. * * * A Chicago court official, after explaining the history of the American flag to a group of aliens seeking citizenship papers, asked one of them' Tell me, what flies over the city hall? The alien blinked a minute and replied: "Peejins." © ago©;; rs J.lfcl- . 11 I[ sat9B3B!3eB • II' I/'1.: I il l uiiouooijoy 'I! $|• .''Ii'^m BROWSING THRU BOOKS with FRIAR FREDERICK THE SONG OF BERNADETTE: by Franz Werfel Whenever a book becomes the nation's best seller, is selected by the BOOK OF THE MONTH CLUB, heads the Catholic Reading List and receives applause from both the Catholic and secular book reviewers it must be a truly great book—THE SONG OF BERNADETTE is just that, and more! . . . What makes this superb spiritual symphony even more unique is the fact that it was not written by a Catholic or any other kind of a Christian but by a Jew. Franz Werfel composed this mighty novel as the result of a vow which he made at Lourdes, where he stopped enroute to America to escape Hitler's hand. Don't look for sanctimonious, "holy water" fiction in this thoroly factual and realistic novel. One is completely captivated by this account of the extraordinary events that took place in this, then tiny French hamlet, nestled in between the Pyrenees, not so very long ago. It seems as tho this interesting and inspiring book transports the reader to the actual scene. Here he sees the naive, adolescent peasant girl—Bernadette Soubirous, who—altho she is rebuked and ridiculed by Church and government authorities alike—holds on tenaciously to "her Lady . . . the Immaculate Conception." Now, Bernadette's "Lady" is reproduced and honored in thousands of Lourdes' shrines thru-out the world . . . (Yes, even in far-off, little Lemont). Upon finishing this fascinating tome, I'm sure you'll join in on the chorus by sincerely saying, as I did: "It's one of the best books I've ever read!" THE VIKING PRESS, New York: $3.00. . . . Shucks! Just when I thought I had a scoop on a new book by one of our Slovene Franciscan Fathers I find out that neither you nor I would make heads or tails out of it. Rev. Cyril Shircel, O.F.M. Ph.D. who hails from Sheboygan, Wis. recently got a doctor's degree from Catholic University in Washington, D. C. and the title of his thesis is, if you're interested: THE UNIVOC1TY OF THE CONCEPT OF BEING IN JOHN DUNS SCOTUS—whatever that means. The only thing I know about this John Duns Scotus is a little anecdote. Years ago there existed two schools of philosophy, one sided for St. Thomas and the other ON THE SIDE A MAN FROM THE BALKANS: by Emilian Glocar Altho not a man from the Balkans himself, Emilian Glocar, who is a priest among the Serbian people in Cleveland, vividly portrays the life of a Slav immigrant in the New World—America. This timely book is a novel based on a powerful, likeable and true-to-life character named Alexey. A MAN FROM THE BALKANS is filled with adventure—the strong, brawny type, and the narration literally runs along at an exciting pace. for John Duns Scotus. So the Thomisls took the name Duns and called the Scotists "Dunces." And that's where the word dunce originated. Or am 1 making a sublime subject sound ncs'ird? . . . . . . Recent rumors from rather reliable sources have it that Louis Adamic might write a book on his fellow Slovene Bishop Baraga. Herein the author has nicely welded together a fine, pleasing plot to an important historical foundation . . . the many readers will be delighted and benefited by both elements. DORRANCE & CO., Philadelphia: $1.75. • THE CATHOLIC PATTERN: by Thomas F. Woodlock People everywhere, especially in the United States, have varying views as to just what the Catholic Church stands for. This well equipped Catholic writer has spent half a century in the journalistic and financial professions therefore he knows how to address the mentality of the American intellectual, which he does with his convincing book—THE CATHOLIC PATTERN. Recommend this book to your Catholic friend whose faith is faltering and to that perspective convert friend of yours . . . they'll thank you for the favor. SIMON AND SCHUSTER, New York: $2.00. SEND TODAY, NOW! "THE SLOVENES WANT TO LIVE" BEAUTIFULLY ILLUSTRATED WITH PHOTOGRAPHS, MAPS AND GRAPHS, THIS 50 PAGE BOOKLET'S COVER CARRIES A COLORED PICTURE OF LAKE BLED — THE SYMBOL OF SLOVENIA. "THE SLOVENES WANT TO LIVE" IS YOURS ABSOLUTELY FREE FOR THE ASKING! WRITE FOR IT IMMEDIATELY. ASK FOR ADDITIONAL COPIES TO GIVE TO YOUR FRIENDS. (A PENNY POSTCARD WILL DO). SIMPLY ADDRESS TO: AVE MARIA—DEPT. F, LEMONT, ILL. MUSICAL MILEAGE: by Francis Cabrini Gately Most of us enjoy music. But beyond humming a currently popular tune, and tapping time to the many military marches one hears these days, our musical knowledge doesn't go much further than Kay Kyser's Kollege. Since we do spend a considerable amount of time just listening to music a more profound understanding of it would be a valuable asset to rounding out one's personality. MUSICAL MILEAGE is written to inform the average "listener" on all the phases of music from opera to jazz. ST. ANTHONY GUILD PRESS, Patterson, N. J.: $2.25. • THE CHINA THAT WAS: Louis Gallagher, S.J. China has always been an interest arousing country . . . today, more so than ever. Hence THE CHINA THAT WAS is thrillingly timely. "Clever these Chinese!" We've often heard this expression; and this book will tell us why it's appropriately used. For one thing, China had discovered the printing process while we whites were still painting manuscripts in our Middle Age monasteries. Scores of other facts are equally amazing in this very readable and informative book. BRUCE, Milwaukee: $2.25. VSEBINA JUL. T ŠTEVILKE Narod doma moli — P. K. Zakrajšek . . Gorenjci v Katakombah — poročilo . . . Izviren popis zapora . Popis brežiških občin 4 5 8 Izvirno pismo iz domovine .......... 12 Poročila Baragove Zveze ............. 14 O čebelah in čebelarjih .......... 17 Pisma naših misijonarjev........ 19 Iz zapisnika kanadske Slovenke — P. B. Ambrožič..... 24 Božji služabnik — J. Veselinovich . Zlati ključek — Joža Likovich . . 27 28 Dva Drejčeta — Br. V. Znidarsich .•. . . 29 Legenda ............. 30 Bratu Albinu v spomin— P. K. Z........ V spomin dobrotnicama — B. Antonin Darovi ........... Juniors' Friend . 32 . 33 . 33 . 35 TO OUR YOUNG MEN! We have our new seminary. It is our fondest and most cherished hope realized. It is, however, only our first goal. Now we must concentrate on another; get-ting worthy youth to train for the priesthood and bro-therhood. That is the purpose of this seminary. And today, as ever before, the biblical truth holds good: "The harvest is great, but the laborers are few." Undoubtedly among you who read this there are many who are called by God to a higher state of life. You desire to devote your time and energy for the spiritual good of others. Possibly, if you have the necessary talent and fulfill other requirements, you desire to work for the kingdom of God on earth by winning souls to God and by doing parish and missionary work. Then you are called to the priesthood. If, however, you lack that talent and would nevertheless embrace religious life to insure your own salvation and devote your life to work in a monastery or parish rectory, then you are called to the brotherhood. As a priest you would directly labor for the salvation of souls; as a Brother you would help the priest accomplish this purpose and hence indirectly also labor for the salvation of souls. As a Brother you would work within or without the monastery, on the farm, office, become a cook at the monastery, in the garden, in the Ave Maria printing or in parish rectories, etc. With this work there is always sufficient recreation and respite. Once you have entered the Order, you no longer have any personal worries. You are well taken care of in every respect. What are the requirements for the aspirant to the priesthood and brotherhood? The student for the priesthood must be of good Catholic parents and of a good reputation; he must be healthy and sound in mind and body; in age he may range from 15 to 20 years. The candidate for the brotherhood must also be of good Catholic parents and of a good reputation and sound in body and mind; he must be unmarried or a widower. Further, he must promise, as soon as he enters the Order, that if he eventually leaves the Order he shall not demand wages for work performed. This is done to safeguard the Order. Age is not a serious consideration among the requirements of the brotherhood. If you sincerely feel that you are called either to the priesthood or brotherhood, please contact us immediately and we will make the necessary arrangements. If among your acquaintances there is one who manifests a similar disposition please inform him about this. Address all communications to: Very Rev. Commissary-Provincial, St. Mary's Seminary, Lemont, Illinois. 2038 W. 22ND PL. CHICAGO, ILL. * Sveti Jožef, ki si bil vsem kristjanom vedno dober pomočnik, zlasti v najpotrebnejših rečeh, k Tebi se obračamo v zaupanju. To zaupanje nam ni bilo osramočeno v lanskem in letošnjem letu, ko si toliko dobrih src odprl za našo stvar in nam naklonil toliko dobrotnikov, cla smo lahko v nekaj mesecih postavili novo hišo. Vemo, da boš tudi tej prošnji ustregel in pomagal. Hišo so nam zidarji postavili, toda kaj bomo s hišo, če je ne moremo spremeniti v dober in topel domek. Hišo zidarji postavljajo, dom si pa moramo sami urediti, smo brali v lepi knjigi o Tebi med letošnjimi duhovnimi vajami. Dom, ki bo predvsem prevzet z blagodišečim kadilom krščanskega življenja. Ti si tudi postavljal Nazarško hišico, še lepše pa si uredil domek Mariji in Jezusu z svojim lepim vzglednim življenjem. Tudi mi obljubljamo, da se bomo v hiši, ki si nam jo Ti postavil, ravnali po Tvojem zgledu in iz te hišice napravili božji grad, kjer bo Vsemogočni prebival. Ali misliš, da ne bo v duhu sv. Frančiška, če Te sedaj prosimo, da nam še več dobrotnih src odpreš, ki bodo prispevali v poseben sklad, da lahko vse altar je plačamo, da lahko dolg za tabernakelj poravnamo in vse, kar smo si omislili novega pravzaprav kar "na puf". V zaupanju da bo sveti Jožef tudi sedaj priskočil na pomoč. Ali smo predrzno zaupali? ROMANJA PRI MARIJI POMAGAJ V LEMONTU v letu 1942 12. julija—Baragov Dan. Molitve za poveličanje Baraga. Obenem spominski dan blagoslovitve lemontske cerkvice. 26. julija—Dan Ženske Zveze. 9. avgusta—Romanje župnije sv. Štefana iz Chicago, 111. 16. avgusta—Romanje župnije sv. Jurija iz South Chicago, 111. 13. septembra—Medeni piknik. Ob vseh slovesnih dneh je program romanja: Maša pri groti z govorom ob 11. uri, v slovenskem in angleškem jeziku. — Po maši kosilo za oddaljene romarje, ki kosilo naroče teden preje. — Popoldan prosta zabava na romarskem gričku. >