VAŽNEJŠA LITERATURA O SLOVENSKI DRAMATIKI
Pričujoči informativni zapis ne stremi po bibliografski izčrpnosti. Zasnovan je kot dopolnilo k študiji Pregled slovenske dramatike (str. 9—20), ki je brez opomb, ker je bila napisana v informativne namene za tujce (za jubilejno številko revije Le
Li vre Slovene). Služi naj tistemu, ki bi hotel globlje prodreti v problematiko dramatične zvrsti literarnega ustvarjanja na Slovenskem. Zaradi te specifične orientacije v dramatiko ta pregled ne upošteva literature, ki se ukvarja s slovensko književnost-
68
jo v celoti ali po posameznih obdobjih, ker sicer taki pregledi, monografije in razprave zajemajo dramatiko, vendar v širšem kontekstu in le redko z upoštevanjem specifične problematike zvrsti. Tako se pričujoči opis na eni strani omejuje na literaturo, ki se ukvarja zgolj s slovensko dramatiko in njeno »predzgodovino«, po drugi strani pa na pregledna in tehtnejša dela.
Zgodovina slovenskega gledališča, ki je bil pogoj za razmah slovenske dramatike, je še bolj načeto kakor obdelano problemsko območje. Edino širše zasnovano delo v tej smeri je dandanašnji že v marsičem, zlasti pa v metodi zastarelo, namreč Antona Trstenjaka Slovensko gledališče, Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti slovenske (Lj. 1892). Tehtno osnovo za sodoben prikaz slovenske gledališke zgodovine predstavljajo študije in eseji Filipa Kumbatoviča-Kalana, zlasti pa njegovi študiji Obris gledališke zgodovine pri Slovencih (Novi svet 1948, str. 71—85, 271—82, 361—9, 456—71, 674—92; 1949, str. 16—32, 569—81) in Evropeizacija slovenske gledališke kulture (Linhartovo izročilo, Lj. 1957, str. 30—168). Za dokumentarično osnovo slovenske gledališke zgodovine pa sta važni predvsem publikaciji Slovenskega gledališkega muzeja Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967 (Lj. 1967) in periodični Dokumenti (od 1964).
Slovenska dramatika je najbolj obdelano področje slovenske gledališke zgodovine, saj je kot zvrst literarnega ustvarjanja ustrezno zaobsežena pri preučevanju slovenske literature v celoti, je pa tudi predmet posebnih obdelav. Monografsko zajema predmet le razprava češkega literarnega zgodovinarja Franka WoUmana Slo-vinske drama (Bratislava 1925). Izmed domačih literarnih raziskovalcev je doslej za zgodovino slovenske dramatike največ napravil France Koblar, ki pripravlja tudi zadevno monografijo. Izmed njegovih objavljenih študij zajema v celovitosti problematiko Slovenska dramatika — izročilo Antona Tomaža Linharta (Linhartovo izročilo, Lj. 1957, str. 11—29). Več pa je študij in razprav, ki so usmerjene v posamezna obdobja, ustvarjalce in celo posamezna dramska dela.
Z vprašanji najstarejših in najpreprostejših oblik ljudskega gledališča se pretežno ukvarja Niko Kuret. Rezultati njegovih in predhodnih raziskav o ljudskih običajih so zbrani v etnografskem delu Praznično leto Slovencev, Starosvetne šege in navade od pomladi do zime (1—IV, Celje 1965—1970).
Se vidneje pa Kuret z raziskovalnim delom posega na drugo področje »ljudskega gledališča«, na področje srednjeveških in baročnih verskih iger in prireditev. Med njegovimi tovrstnimi študijami naj navedem za primer razpravo Trikraljevske igre in kolede na Slovenskem (Slovenski etnograf 1951, str. 240—75). Teoretična izhodišča svojega pojmovanja »ljudskega gledališča« je podal v študiji Ljudsko gledališče pri Slovencih (Slovenski etnograf 1958, str. U—48), njegovo sintetično podobo pa v predavanju Mimično-dramatske oblike v slovenskem ljudskem izročilu (IV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Lj. 1968, cikl.). Razen del Nika Kureta naj v tej zvezi navedem še temeljno delo o verskem gledališču na Slovenskem Franceta Kotnika Verske ljudske igre (Narodopisje Slovencev II, Lj. 1952, str. 103—21) in opozorim na njegove dragocene zapiske o koroškem ljudskem verskem gledališču, zbrane v knjigi Slovenske starosvetnosti (Lj. 1943). Deloma je v teh študijah in razpravah zaobseženo tudi redovniško in celo šolsko gledališče baročne dobe, pretežno pa se te problematike lotevajo posebne študije. O gledališču slovenskih protestantov je razmišljal Bratko Kreft v prispevku Prvi slovenski dialog in prizor (Dokumenti SGM 10, Lj. 1967, tr. 92—116). O jezuitskem gledališču v Ljubljani je pisal Stanko Skerlj (prav tam, str. 146—98), o dijaški obhodni igri o paradižu pa Filip Kumbatovič-Kalan v članku Slovenska igra o paradižu. Podatki in domneve (prav tam, str. 199—207) in z obsežnim primerjalnim gradivom Niko Kuret v razpravi Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir (Razprave SAZU, razr. II. za filološke in literarne vede, IV, Lj. 1958). Jezuitsko šolsko in redovno gledališče v Celovcu je monografsko obdelal Kurt Wolfgang Drozd v delu Schul- und Ordenstheater am Collegium S. J. Klagenturt (1604—1773) (Celovec 1965, Buchreihe des Landesmuseums für Kärnten X); avtor piše, kakor da sploh ne ve za obstoj Slovencev na Koroškem in vsaj delne javne uporabe slovenščine v preteklosti na Koroškem in tudi v Celovcu ter tako pripisuje edino dramsko prireditev, ki jo kronika jasno označuje, da je bila izvajana v »ljudskem jeziku«, Nemcem. O gledaliških prireditvah ruške gimnazije je doslej najtočneje pisal Janko Glaser v razpravici VersJce igre v Rušah (Slavistična revija 1950, str. 166—72). Za poznavanje kapucinke pasijon-ske procesije v Škofji Loki je še vedno temeljno delo objava Josipa Mantuanija Pa-sijonska procesija v Loki (Camiola 1916, str. 222—32; 1917, str. 15—44), gledališko-
69!
zgodovinsko pa je o njej razpravljal Filip Kumbatović-Kalan v študiji Gledališki značaj školjeloškega pasijona (Dokumenti SGM 10, Lj. 1967, str. 208—31). O kapelski velikonočni igri je izčrpno poročal Franc Kotnik v članku Pasijonska igra iz Železne Kaple (Časopis za zgodovino in narodopisje 1924, str. 101—8; Slovenske starosvet-nosti, Lj. 1943, str. 99—105). Temeljno gradivo o Drabosnjaku, posebej o njega dramatičnem delu, je zbral in v različnih študijah osvetlil Franc Kotnik. Razen že zgoraj omenjenih člankov o uprizoritvah Drabosnja-kovih iger zadevata njegovo dramatiko še študiji Predigra kostanjske pasijonske igre (Časopis za zgodovino in narodopisje 1922, str. 89—96) in Drabosnjakov »Izgubljeni sin« (Etnolog 1933, str. 259 do 275). Priredbe treh ohranjenih Drabosnjakovih iger, ki jih je pred zadnjo vojno priredil Niko Ku-ret za zbirko Ljudske igre (6: Igra o izgubljenem sinu, Kranj 1934; 13: Božična igra, Lj. 1935; 17: Igra o Kristusovem trpljenju, Lj. 1937), so preveč »očiščene« in ne dajejo celovite podobe o Drabosnjakovem dramskem pisanju. Kritično izdajo je doslej doživela le božična igra, katero je oskrbel Bruno Hartman pod naslovom Rokopisna božična igra z Breze (Časopis za zgodovino in narodopisje 1967, str. 157 do 183). Dokaj avtentična je tudi Hartmanova odrska priredba Igre o izgubljenem sinu (Lj. 1970, Dramska knjižnica 3).
Starejša doba nastajanja gledališča v današnjem ožjem pomenu besede na Slovenskem je dokaj dobro raziskana za Ljubljano, skoraj nič pa za druga mesta. Temeljni deli za prodor tujih gledaliških skupin na naša tla sta Stanka Skerlja Italijanske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. stol. (Lj. 1936, ponatis iz Kronike) in disertacija Dušana Ludvika Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790 (Lj. 1957). Nastajanje slovenske dramatike in prizadevanje za njeno afirmacijo v 19. stol. na izbranih primerih ilustrira antologija Starejša slovenska drama (Lj. 1951, Klasje 25), ki jo je priredil ter s temeljito študijo in opombami opremil France Koblar. Ker ta antologija prikazuje predvsem razvojni lok in porajanje novih oblikovalnih teženj ter se pri tem namenoma izogiba najpomembnejšim, pač bolje poznanim, tekstom, so potrebna dodatna opozorila na izdaje važnejših tekstov in na pomembnejšo literaturo o njih. Linhartovo obzorje in njegov prvi (nemški) dramatični poskus osvetljuje disertacija Mirka Zupančiča Literarno delo mladega A. T. Linharta (Lj. 1972, Razprave in eseji 17). Znanstveno kritični komentar k Linhartovim dramam s teksti vsebuje prva knjiga Linhartovega
Zbranega dela (Lj. 1950), v poljudnejši obliki pa je to podano v izdaji obeh slovenskih komedij Zupanove Micke in Veselega dne ali Matiček se ženi (Lj. 1972, Kondor 83); oboje je delo Alfonza Gspana, ki je tudi posebej izdal Ta veseli dan ali Matiček se ženi (Maribor 1967, Iz slovenske kulturne zakladnice 2) z monografsko študijo o Linhartu in njegovi komediji. Primer Vil-harjeve dramatike so trije teksti, vključeni v Mirka Mahniča Večer v Citavnici (Lj. 1958, Knjižnica Mestnega gledališča 1), ker drugega izbora Vilharjeve dramatike nimamo. Komentirano izdajo Levstikove dramatike predstavljata IV. knjiga Zbranega dela (Lj. 1932) in V. knjiga novega Zbranega dela (Lj. 1955), oboje delo Antona Slodnjaka. Podobno izdajo Jurčičevih dramatičnih del nudi IX. knjiga Zbranega dela (Lj. 1960), ki jo je uredil in z opombami opremil Mirko Rupel. Posebno študijo O Jurčičevih dramatskih načrtih je napisal France Koblar (Slavistična revija 1951, str. 197—222). Stritarjevo dramatiko zadeva V. knjiga Zbranega dela (Lj. 1955), ki ga je s komentarjem pripravil France Koblar. Josip Vošnjak ni doživel primernega izbora dramskih del; dva teksta prinašata II. in III. zvezek J. Vošnjaka zbranih dramatičnih in pripovednih spisov (Celje 1893,1894), ki jih je oskrbel še avtor sam. Nimamo tudi primernega izbora oziroma izdaje Ogrin-čeve in Medvedove dramatike. Poseben pogled na del naše dramatike 19. stol. daje študija Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (Lj. 1960).
France Koblar je nadaljeval svoje delo na zgodovini slovenske dramatike z antologijo Novejša slovenska drama I, Naturalizem — simbolizem (Lj. 1954, Klasje 33—34), ki ji je dodal temeljito in obsežno študijo. Cankarjeva dramatika je bila ustrezno njeni pomembnosti razmeroma dosti komentirana. Najprej je treba opozoriti na uvode Izidorja Cankarja k Ivana Cankarja Izbranim spisom, v katerih je dramatika zastopana v knjigah III (Lj. 1926), V (Lj. 1927), XII (Lj. 1931), XIV (Lj. 1932), XVI (Lj. 1933) in XX (Lj. 1936, ur. Fr. Koblar). V Cankarjevih Izbranih delih, ki jih je v 10 knjigah priredil Boris Merhar s temeljitim komentarjem, obsega dramatiko IX. knjiga (Lj. 1957). V novi izdaji Cankarjevega Zbranega dela, ki prva teži po absolutni kompletnosti, je dramatične tekste uredil in komentar k njim prispeval Dušan Moravec v III.—V. knjigi (Lj. 1967—1969). Moravec je tudi pripravil izbor Štirih dram (Lj. 1965, Kondor 72) s poljudnim komentarjem. Od obsežne literature o posameznih Cankarjevih dramah je treba posebej omeniti in-
70!
terpretacijo Hlapcev Dušana Pirjevca Hlapci, heroji, ljudje (Lj. 1968). Zupančičevi dramski teksti so ponatisnjeni v III. zvezku Del Otona Zupančiča (Lj. 1936, 1967^), ki jih je, žal brez komentarja ali spremne študije, izdal Josip Vidmar. Po obsegu skromno /zbrano delo Etbina Kristana (Lj. 1950, Klasje 23), ki ga je s prostorsko omejenim komentarjem priredil Dušan Moravec, vsebuje le eno dramatično delo. Komentiranega zbranega dela ali izbora iz del Alojza Kraigherja še ni, pač pa Izbrano delo (Lj. 1971, Naša beseda) brez opomb v priredbi Francka Bohanca. V Izbranem delu Zofke Kvedrove, ki sta ga izdajali Marja Boršnik in Eleonora Kerne, je nekaj skromnih primerov njene dramatike v 5. zvezku (Lj. 1940). Dosti bolje ni v izboru »iz pripovednih in dramskih del« Odsevi (Lj. 1970, Kondor 119), ki ga je pripravila in komentirala Erna Muser. Govekar-jevega dramskega dela si pod težo Cankarjeve obsodbe nihče doslej ni upal oživljati. Finžgarjeve kmečke drame so zastopane v prvih štirih zvezkih njegovega Izbranega dela (I, Celje 1959; II, Celje I960; 111, Celje I960; IV, Celje 1961), ki ga je pripravil in komentiral France Koblar. izbrano delo Ksaverja Meška z opombami in spremno študijo Viktorja Smoleja predstavlja izbor dramatike v V. knjigi (Celje I960). Temeljno delo za spoznavanje ekspresioni-stične dramatike pri nas je antologija Upornik, slovenska ekspresionistična enodejan-ka in prizori (Lj. 1966, Kondor 92), ki jo je pripravil in ji napisal spremno študijo Franc Zadravec. Dramatika Ivana Preglja je v njegovem Izbranem delu, ki ga je uredil in studiozno komentiral France Koblar, zastopana v knjigah III (Celje 1964), V (Celje 1966) in VI (Celje 1968), Primerno je dramatika zastopana tudi v Izbranem delu Stanka Majcna, ki ga je uredila in z obsežno spremno študijo opremila Marja Boršnik (I, 11, Maribor 1967). Svojevrstno Les-kovčevo dramatiko je doslej najbolje predstavil France Koblar v spominski študiji Anton Leskovec (Dom in svet 1930, str. 92-6). O Remcu in Cerkveniku še ni teht-nejše literature niti primernega izbora iz njunega dela. Doslej najobsežnejši izbor iz dela Mirana Jarca, pa tudi njegove dramatike, je knjiga Človek in noč (Lj. 1960), ki jo je pripravil Bojan Stih. Študijo o Dramatiki Mirana Jarca je napisal Franc Zadravec (Jezik in slovstvo 1965, str. 34—56). Vsa ohranjena dramska dela Slavka Gruma zajema izbor Goga, Proza in drame (Maribor 1957), ki sta ga priredila in komentirala Herbert Grün in Milan Pritekelj. Franc Zadravec je objavil razpravo Dramatika Slav-
ka Gruma (Slavistična revija 1968, str. 413-69) in oskrbel izdajo drame Dogodek v mestu Gogi (Lj. 1968, Kondor 102) s spremno študijo in opombami.
Predvojna dramatika socialno realistične smeri še ni doživela posebne antologije. Kritičen pretres njenih prvih tekstov vsebuje hkrati z njenim pogledom na dramatiko prejšnjega obdobja Vladimira Pavšiča (kasnejšega Mateja Bora) Pogled na (slovensko) povojno dram(atik)o (Ljubljanski Zvon 1938, str. 319-28, 417-23, 579-85; 1939, str. 263-8, 392-9, 447-56, 590-8; ponatis v Bor, Kritika, Lj. 1961). Izdajo treh najpomembnejših dram Bratka Krefta je pripravil Dušan Moravec (Lj. 1967, Kondor 91), ki je napisal tudi tehtno študijo Zgodovinska tragedija in družbena drama Bratka Kreita (Nova obzorja 1955, str. 147-58, 217-23). Edino dramsko delo Iva Brnčiča je zastopano v izboru Balada (Lj. 1956), ki ga je pripravil Mitja Mejak. Z enim primerom je vključena dramatika Ferda Kozaka v nekomen-tirano Izbrano delo (Lj. 1971, Naša beseda), ki ga je priredil Josip Vidmar. Ivana Potrča Drame o Kreilih (Lj. 1968, Klasje 45) so izšle s kratko spremno študijo Lojzeta Fili-piča. Izbor dramatike iz časa narodnoosvobodilnega boja je s komentarjem pripravil Ferdo Fischer s knjigo Težka ura, Izbor partizanskih iger (Lj. 1967, Kondor 94).
Povojno slovensko dramatiko je najobšir-neje obdelal avtor pričujočega članka v knjigi Slovenska književnost 1945—J965 //; Jože Koruza in Franc Zadravec, Dramatika ter književna esejistika in kritika (Lj. 1967) in ta dvajsetletni razvoj ilustriral z antologijo enodejank in odlomkov Slovenska dramatika 1945—1965 (Lj. 1969). Bolj strnjene preglede povojne slovenske dramatike so podali še Vladimir Kralj v predavanju Slovenska dramatika zadnjih dvajset let (Problemi 1965, str. 254-61), Vasja Predan v Eseju o povojni slovenski drami (Sodobnost 1965, str. 1162-71) in Franc Drolc v knjižici Povojna slovenska drama (Lj. 1963, Umetnost in kultura 71). Posamezni pomembnejši avtorji iz tega obdobja so sicer že dočakali izbore iz svojega dramskega opusa, ki pa so spremljani le s kakšnim uvodnim esejem. Večina te dramatike pa je še raztresena v prvotnih knjižnih izdajah, redkih ponatisih, včasih še v revialnih objavah, neredko pa še v rokopisih. Tehtnejše študije o pomembnejših dramatikih ali o posameznih dramskih delih iz tega in deloma še prejšnjega obdobja so napisali Vladimir Kralj v svojih dramaturških študijah, deloma zbranih v knjigi Pogledi na dramo (Lj. 1963), Taras Kermauner predvsem v
71
knjigah Trojni ples smrti ali samorazdeja-nje humanizma v povojni slovenski drami (Lj. 1968) in Od eksistence do vloge (Lj. 1971, Knjižnica Mestnega gledališča 55), Matjaž Kmecl v interpretativni študiji Troje sodobnih dram (Lirika, epika, dramatika. Murska Sobota 1965, str. 283 do 306), Andrej Inkret z Esejem o dramah Dominika Smoleta (Maribor 1968, Znamenja 2—3).
V pregledu slovenske dramatike kakor tudi v pričujočem zapisu o važnejši literaturi v zvezi s slovensko dramatiko je upoštevano le gledališče v svojih tradicionalnih oblikah in dramatika v zvezi z njim. Tako je izpadla radijska igra, televizijska igra, filmski
scenarij, pa tudi lutkovna in mladinska igra, zadnji dve bolj zaradi metodološke doslednosti. O teh vrstah dramatike je tudi razmeroma malo strokovne literature. Ob koncu pregleda pa moram omeniti še osnovno biografsko in bibliografsko vodilo po slovenski dramatiki, Viktorja Smoleja Slovenski dramski leksikon (I, Lj. 1961, Knjižnica Mestnega gledališča 16; II, Lj. 1962, Knj. M. gled. 20), ki je dopolnjen vključen tudi v razširjeni Slovenski gledališki leksikon pod uredništvom Smiljana Samca (I, Lj. 1972, Knjižnica Mestnega gledališča 56. . .).
Jože Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani