Kranjske šole in Habsburžani, njihovi pospeševatelji.*) Za občo ljudsko naobraženost neprecenljivi vpliv šol prikazovati se je jel še le tedaj, ko je potegnila država ves javni pouk v svoje področje. Zgodilo pak se je v Avstriji to še le proti koncu minulega stoletja; dotlej smatrale so se šole zavodi, kateri niso državi do raalega nič na mari; samostani, grajščaki, okraji itd., urejajo naj si jih, kakor in kadar se jim zljubi, ter jih vzdržujejo sami. Vsled tega so bile šole pač skoraj zasebni zavodi, in največkrat cerkvene služabnice, kcr tudi po protestantih osnovane šole bile so v prvej vrsti namenjene v podporo protestantovske cerkve. Glede šol zaostala ni Kranjska za druzimi pokrajinami slovanskimi. Da si tudi no srednjeveška poročila o njih jako skromna, vender je nedvomno, da so kranjski stanovi radi in vselej žrtvovali se za šolo. Že za Rudolfa I. imela je Ljubljana šolo, a ne vč sc nic natančncjega o nji; poznan nam j« le joden njonili učitoljev, Jakobus scholasticm *) Ta zanimljivi sestavek ponatisnemo iz nLetnega poročila višjc rcalkc v Ljuliljani za 1883. 1.". Uredn. Laibacensis.1 Da so imeli kranjski samostani dobro urejene šole, je skoro nedvomljivo, da si tudi se da to dokazati le o loški šoli, kjer pak je tudi samo učiteljevo ime poznano: Volflinus scholasticus. Mej kranjskimi mesti odlikoval se je v srednjem veku važni Kamnik s svojo šolo. L. 1395. dal je kamniški župnik nOtto der Stuppl" kamniški cerkvi v dar ,,vrt pri šoli učitelju v užitek".2 Jednako častno mesto mej kranjskirai kraji zavzema Ribnica. Ondotna šola imela je več razredov; Burkhard Zengg, župan v Memingu na Švabskem, obiskoval je okoli I. 1407. to ribniško šolo v svojih mladih daeh celih sedem let.3 Ljubljanska šola pri Šenklavži se je tekom časa zaradi zanikrnosti in mlačnosti meščanov in šenklavžkih župnikov opustila. Vsled prošnjc župnika šenpeterskega Haugenreutterja in mestnega sveta dovolil je vojvoda Ernst Železni 1. 1418., naj se stara, opuščena šola zopet otvori ter se zanjo sezida novo poslopje. Mimo branja in pisanja učilo se je v njej tudi cerkveno petje.4 Napredovalo se je tako dobro in vpisovalo se je vanjo toliko dijakov, da je primanjkovalo prostora in je mestni zbor prosil 1. 1534. ljubljanskega škofa, naj prepusti v svoji palači jedno sobo za šolo.5 Kranjski stanovi obračali so šolam vso svojo pozornost ter osnovali po vsej deželi obilo začetnih (partikularnih) šol, ki pak so jele v prvem stoletji novega veka propadati in se opuščati. Cesarju Ferdinandu I. je bilo mnogo do tega, da se ta mlačnost zapreči, in 1. 1551. povdarjali so njegovi uradniki v kranjskem deželnem zboru veliko pomanjkanje duhovnov zaradi opuščenja nižjih šol ter zahtevali, naj se osnujejo po vsej deželi. Ker pak bi bili stroški za deželo preveliki, obrnili so se do poslancev niest in trgov, naj tudi oni pripomorejo k temu. Zanimivo je, da se je vlada sama ponudila za sestavo pripravne knjige, da bi bil pouk povsod jednakoličen in bi se inladina z nepotrebnimi ali celo sumnivimi knjigami ne preveč obteževala. Višjih šol v deželi takrat še ni bilo, ker so hodili celo bogoslovci na Dunaj ali pak še rajši na inozemska vseučilišča. Da se zlasti to poslednje zabrani, osnoval je Ferdinand I. na Dunaji poseben kolegij ter obljubil, dijake po vsej moči podpirati. Zahteval je, naj pošlje Kranjska vsako leto po 50 — 60 štipendijatov, po 15 let starih, na Dunaj, kjer naj se uče bogoslovja pet let, stroški pak naj bi se jemali iz cerkvenih dohodkov, kar jih preostaja čez vzdrževanje farnih in partikularnih šol.° Tako zgodaj uže potegnili so se avstrijanski knezi za kranjsko šolstvo, toda kranjski stanovi jih pri tem niso marali podpirati. Duhovščina je odgovorila, da stori za šole uže sedaj vse, kolikor ji je mogoče, ter da pošilja uže štipendijate na Dunaj. Jednako se je glasil odgovor mest in trgov, in tudi druga gospoda po deželi ni imela novcev za šole, kakor jih je želel cesar Ferdinand I. Uzrok tega zanikanja pa ni tičal v denarnih zadregah, ampak drugej. Nova protestantovska vera razširila se je natnreč dotlej že po vsej deželi. Zastonj jo je potiskal Ferdinand I. vun. Ko pak se ji ni mogel več ustavljati in je moral dovoliti osnovo nove latinske protestantovske šole v Ljubljani, bilo je tekoj novcev zanjo dovelj. Otvorila se je vsled Trubarjevega prizadevanja 1. 1563. pod vodstvom Leonharda Budine, učitelja latinščine na prejšaji katoliški šoli. Ker pak je bil mož slaboten, šel je 1. 1566. v pokoj (f 1573.) in sledil mu je Bohorič do 1. 1582. A tudi ta se je postaral in poklical se je iz Tiibinga v Virtembergu bistroumni pisatelj in poet Nikodem Frischlin. A ta nemirni, z vsem svetom prepirajoči se učenjak ostal je le dve leti na Kranjskem. Naslednik njcgov v ravnateljstvu je bil Jakob Prentelius. 1 Mittheil. des hist. Ver. fiir Krain. 1863, 34. 2 Mittheil. 1864, 94. 3 Ibid. 1 Klun, Diplom. Carn. Mittheil. 1855, 24. s Dimitz, tiesch. Krains II. 302. 6 Mittheil. 1867, 44 in 45. Protestantovska latinska šola imela je v početku 4 razrede; prvi razpadal je v 3 dekurije. Frischlin preustrojil jo je v pet razredov. Zaradi pomanjkanja prostora se ne moremo spuščati v natančnejši njeni popis ter omenimo le najvažnejše njene strani. (Dalje prihodnjič.)