obrti razvidno, da je glede tiskanih virov pač najskromnejša in da je bilo treba pre-gledovalcu muzejskega gradiva raziskovati to-le prvič in največji del na podlagi lastnih izsledkov. Vrednost kulturnozgodovinskega Vodnika mora biti z ozirom na stanje naših splošnih znanstvenih raziskavanj najširja, njegova ožja strokovna ocena pa bo šele možna z razvojem nadaljnje obdelave in izkoriščanja zbirk — temelj je podan. Brez dvoma je pa na drugi strani prednost zgolj inventarnega kataloga, seveda, če je iz tehničnih razlogov izvedljiv, v dejstvu, da se njegove razlage omeje na najpotrebnejše podatke o ipredmetih, na njihova data in opis, in da obdrže v pogledu vodništva trajnejši pomen spričo hitrejše menjave splošne vsebinske interpretacije. Vsaka bodoča reforma v načinu in vidikih razstavljenja, od-stranivši zapreke materijalnega značaja, pa se bo odslej opirala na temeljni pregled objektov, ki so bili v tipičnih primerili prvič zbrani v muzejskem Vodniku.
Dodatno je še priobčil ravnatelj Jos. Mal zgodovino in glavni popis muzejske knjižnice in arhiva, konservator F. Štele ipa delo Spomeniškega urada, ki se nahaja v muzejskem poslopju ter deluje sporazumno in dopolnjevalno z muzejskim vodstvom.
Ilustrativni materijah ki ga tvorijo povečini prvovrstne reprodukcije in po možnosti vsaj slike najvažnejših predmetov, je razvrščen v tekstu, ki bi bil morda za oko preglednejši, če bi bile slike konec teksta skupaj. Oprema in tisk sta vzorna.
Dobili smo knjigo, po kateri se je povpraševalo deset- in desetletja in ki je končno uresničena z odločno voljo, s strokovnim sodelovanjem na sodobni višini in na pravilni poti razumevanja kulturnih potreb naroda, ki mu naj pomeni danes bolj kakor kateremu drugemu tudi ta knjiga, Vodnik po njegovem kulturno-zgodovinskem muzeju, uvaževan dogodek.                                     p   *
Dijaški   koledar   za   šolsko   leto
1931/32. Izdala Slovenska dijaška zveza v Ljubljani. IV. letnik. Uredil Etbin Boje. Založila S. D. Z. v Ljubljani. Str. 206.
Ta knjižica ni koledar v običajnem pomenu besede in je s stališča starejših dijaških koledarjev za študenta bolj ali manj neporabna, ker razen nekaterih konvencio-nalnih    rekvizitov    dijaških    koledarjev    ne
vsebuje ničesar, kar bi študentu moglo v praksi služiti. To bi bila tudi zelo velika hiba koledarčka, da se niso urednik in njegovi sotrudniki tako radikalno obrnili od onega starega »šolskega« tipa dijaka in da niso svoje knjižice povsem namenili novemu, današnjemu študentu, ki prav za prav šele nastaja pred našimi očmi in zunaj šole. Tako je postal ta koledarček v bistvu almanah sodobnega katoliškega študenta, majhen in zelo bogat vademecum, ki prekipeva sočnih in plodnih misli in pobud in ki ga bo s pridom še in še čital le zelo majhen odstotek sodobnega slovenskega dijaštva, namreč oni, ki se je že kakorkoli samostojno okrenil in prav nič oni večji, ki žal sploh ne ve in ne razmišlja, zakaj in kako je vsak človek enkrat študent. Vsebina koledarčka je bohotna, želeli bi pa tu in tam več miselne discipline; boljša naj bi bila tudi stil in izraz, zlasti pa slovenščina, ki ponekod hodi zelo svoja pota, ter tiskarska korektura. V prihodnje bo treba pač misliti tudi na skladnejšo in globljo združitev obeh vidikov, namreč ideološko-almanahovskega in praktično-študentovskega.                        p    t
GLASBA
Glasbeno   življenje
Že pred sezono, začetkom septembra, smo dobili o priliki slovesnosti kraljevega tedna več glasbenih prireditev, ki so omembe vredne. Topot je šlo za koncertne in operne prireditve na prostem, kar je bila za nas velika novost, tudi so sodelovali pri koncertih nenavadno številni izvajalci. Dne 6. septembra je bil zvečer na Kongresnem trgu monstre-koncert godbe na pihala. Člane sta dali ljubljanska »Sloga« in mariborska »Drava«, bilo jih je okrog sto. Koncert sta vodila gg. H. Svetel in I. Žekar. Dne 8. septembra je postavila Pevska Zveza pred uršulinsko cerkvijo ogromen mešam zbor 2450 pevcev, članov 114 pevskih zborov, včlanjenih v Zvezi. Pod vodstvom M. Bajuka in J. Gašpariča so peli, menjaje se mešani, moški in ženski zbori, pet slovenskih umetnih in enajst priredi) ljudskih pesmi. Takšne mase obvladati je zelo težko, tudi če so še tako izučene in disciplinirane. A šlo je še dosti dobro. Finese od takšnih monstre-koncertov ne moremo  zahtevati,   umetnostno  tudi   ni  mo-
525
goče s tako heterogeno maso dati najvišjega, toda poizkus se je obnesel in frapiral. Prav tiste dni so priredili na verandi hotela Tivoli Foersterjevega »Gorenjskega slavčka« na prostem. Tudi ta poizkus se je zunanje obnesel, inseenacijski so porabili vso fasado hotela z nadstropji vred, dana je bila možnost masnih nastopov z vozovi, konji, koči-jaimi itd., ki ni izgrešila efekta pri ljudeh. Zanimivo je, da nam pri slavnostih še vedno mora rabiti za reprezentacijo slov. opere stari »Slavček«. Glasba je slejkoprej zdrava in solidnai, če bi bil le libreto čemu podoben in imel kaj zmisla, toda — ali ne bodo mladi nič vsaj tako trajnega napravili?
Dne 7. septembra je bil v stolnici cerkven koncert čisto instrumentalnega značaja. Sodeloval je msgr. Stanko Premrl na orglah, nekaj točk pa je dal goslač Mirko Rupel. Taki koncerti so vedno lepo obiskani, škoda, da jih ni več, ker so zelo poučni. Rabili bi tudi stare a capella cerkvene glasbe.
Opera je začetkom oktobra otvorila novo sezono z Novakovo glasbeno pravljico v štirih dejanjih, »Lucerno«. Delu ne manjka glasbenih vrlin, po splošnem konceptu pa je šibko; zgolj koloristični impresionizem je ustvaril izredno malo dramatsko dobrega, edina izjema so morda še Prokofjeva »Tri oranže«. Delo je dirigiral N. Štritof, solistično so vodili gg.: Janko, Gjungjenac-Ga-vella, Thierrvjeva, Poličevai, Zupan, Pugelj, Gostič, Kovač, Rumpelj i. dr. Inseenacijski in režijski ni bilo opaziti posebnega elana ob otvoritvi sezone. Sledila je Abrahamova šlagerska opereta, zasoljena z lepimi toaletami in dvoumnimi dovtipi, nato pa smo dobili vendar malo dokaza, da računa naša opera  tudi  s  sedanjo  literaturo.
Igrali so Delannovevega »Damskega lovca« in Weillovo enodejanko »Car se fotografira«. — Težko je razumeti, zakaj se naša opera tako krčevito drži uglajenih in utrjenih starih poti. Kulturnopolitično bi to zgledalo, da negira vso novejšo produkcijo. Novejša produkcija je pravtako izraz novejšega, našega časa, kakor romantična opera za romantični čas in naš čas nam je vendar bližji od romantike, ne? Zakaj ne bi smeli videti, zakaj se danes Evropa trudi in poti na tem polju? Wagnerjev danes res nimamo, res, da gre v novejši produkciji večinoma za eksperimente, za iskanje, pri čemer  večkrat   ne   gre   za   drugo   kakor   za
reakcijo zopet romantiko in impresionizem — toda nas zanima tudi to iskanje, če nas zanimata današnja kultura in glasba! Ta zahteva po nečem sodobnem je menda več kot upravičena, odpor zoper njo pa gotovo brezumen in neosnovan. — Četudi bi mogli smatrati ti dve delci za enodnevni senzaciji in jih s trga ali onega vidika za-metavati, vendar predstavljata obe resno stremljenje, postaviti na razvaline romantično operne forme nekaj, kar bi se ujemalo z duhom časa in to stremljenje treba pozdraviti v načelu, ker nedvomno vodi do novih stilnih spoznanj in aktualnih umetnostnih rešitev. Delannov je skoro eklek-tik, meša polifonijo in homofonijo z ritmično glasbo in srednjeveško primitivnostjo in melizmom, Weill stoji krepko na stališču nove stvarnosti, ki mu glasba ob tekstu rabi le še za privesek — oba sta pa poučna in je prav, da smo jih spoznali. Deli je na-študiral N. Štritof, tudi inseenacijski in režijski sta uspeli.
Koncertno sezono je letos otvoril Ruski kvartet, štirje bivši člani petrograjske opere in konservatorija, ki je pokazal ogromno pevsko kulturo moderne francoske smeri. Izvajal je poleg ruskih narodnih (v dobrih obdelavah) tudi nekaj Kjujevih in Borodino-vih pesmi. Prvi simfonični koncert sta izvajala orkestra Opere in Orkestralnega društva pod vodstvom L. M. Škerjanca. Nanovo je dal ta koncert samo Brahmsovo simfonijo št. II., ponovil pa je iz prejšnjega repertoarja Lajovčev Caprice, Škerjančevo Lirično uverturo in Čajkovskega koncert, v katerem je kot solist na klavirju zopet sodeloval J. Noč. — Goslač Karel Rupel je priredil lep violinski koncert z Bachom in Tartinijem na čelu programa. Rupel je tehnično dospel do svojih mladostnih viškov in se je začel tudi notranje poglabljati. Spremljal ga je M. Lipovšek. — Sredi oktobra nas je posetil orkester kraljeve garde iz Belgrada pod vodstvom polkovnika Pokornega. Podal je Wagnerjevo silovito uverturo k Mojstrskim pevcem, Sindingovo simfonijo v D, novo skladbo Gotovčevo, suito Dubravka, zloženo precej v duhu Stra-vinskega, dalje Čajkovskega, Saint Saensa in Biničkega. Orkester je prav dobro zaseden z godali in ima v lesenih pihalih marsikatero virtuozno moč. Njegov nastop je bil  res kvaliteta.                                        S.  V,
526