Slomšek pa Pestalozzi. Ali je ,,Blaže in Nežica" res plagijat? Ako bi se kedaj našel vesten zgodovinar, ki bi hotel spisati kultunio zgodovino različnih narodov s posebnim ozirom na težkoče ovire, koje so nastajale narodu pojedincu v njegovem kulturnem razvitku iz krajnih razmer in osobito od sovražnih sosedov, ne mogel bi izvestno pozabiti malega slovenskega naroda. Komaj so se naši pradedje nekoliko odpočili od onega čudnega narodnega beganja, ki je zgodovina imenuje ,,preseljevanje narodov," dospevši v drugi polovici 6. stoletja iz skrajnega vzhoda v sedanjo domovino, uže so se čutili obdane od naj različnejših boja in ropa željnih ljudstev, katera so je začela od vseh strani napadati: od severa Germani, od juga Grki, od vzhoda Obri in od zahoda Lombardi. Da, še celo pred Franki, tedanjimi gospodovalci Bavarcev, niso imeli naši očetje mirii. Res je sicer, da se tem mnogobrojnim napadovalcem ni posrečilo stalno si podvreči ali uničiti naš žilav narod, če tudi so jim verske in socijalne razprtije naših pradedov olajševale pot; a na njihova mesta so stopili drugi še nevarnejši sovražniki Slovencev. Naj imenujem le Lahe, Madžare in Turke. Posebno pa ne izginejo turški boji našemu narodu tafc-6 hitro iz sporaina. Kakor je res, da ni bilo veče nesreče za Evropo kot prihod Turkov, kakor je res še dandanes ni veče sramote za evropsko civilizacijo, kakor je turško gospodstvo na balkanskem polotoku, tako je res, da ga ni naroda v Evropi, da bi bil prestal — z vspehom prestal — tako mnogobrojnih, dolgotrajnih in krutih bojev s Turki, kakor mali slovenski narod — brez zaveznikov, iz lastne moči. Dve sto let je razsajala ta turška pošast po slovenskej zemlji, morila oslabele starčke, davila nedolžne otro&iče, skrunila deklice, odpeljevala v sužnost mladeniče, i. t. d. — Kaj je pomagala našim očetom sklonost k mirnemu življenju, ljubezen za poljedeljstvo, ono pravo podlogo srečnega življenja in omike? Kaj jira je pomagalo milo in prijetno podnebje v novej domovini, ugodna svetna lega v sredini Evrope ob jadranskem morji, na kojem je uže pred njihovim prihodom cvela kupčija ia obrtnija? Kaj so jim pomagali vsi ti važni povspešitelji imovitosti in omike, ko pa sto in stoletja niso so bili varni svojih sovražnikov. Z mečem v roci so morali svojo zemljo orati, sejati in žetev spravljati, ako niso hoteli lakote poginoti. Kako da bi jim bilo mogoče misliti še na dušno hrano: omikati se, gojiti znanosti in umetnosti! Inter arma Musae silent. Njihovej hrabrosti in domoljubnosti se imamo zahvaliti, da naš narod sploh še živi, da ni izginol iz zgodovine, da je ohranil svoj jezik in svojo vero. Turški boji so prenehali, Slovenci so prišli k Avstriji, niso bili več tako izpostavljeni vsakdanjim napadoin sovražnih sosedov. A ta zaslomba jim ni dajala vsega, česar potrebuje narod k svoji sreči. Mirni časi so se vrnoli tudi v Avstrijo in v naš narod. Telesne krvi mu ni bilo več prelivati, a prelivati je začel svojo dušno kri. Iz telesnih bojev se zunanjimi sovražniki je nastal dušni boj za ravnopravnost jezika v šoli in uradu z domačinri narodi. In ta boj se bije še dan danes. Slovenec plačuje di-žavi pošteno davek v krvi in denaru, dajajej svojo neizkaljeno zvestobo, dajajej vse, kar se more od malega, hrabrega in zvestega naroda terjati, ne prejema pa v narodnem oziru one zaslombe, koja mu tiče po najbolj omejenera človeškem umu in kojo uživajo drugi avstrijski narodje. Od najviše do najniže šole se mu vsiluje tuj jezik, v tujem jeziku se Slovenec sodi, v tujem jeziku plačuje davek, tujci se šopire na najviših mestih v njegovej domovini, tujci uživajo dobrote od vseh vzobrazovalnih ustanov, za katera se mora tudi Slovenec žrtvovati. Drugi se vesele — 6n trpi! In ko ta ubogi narod-trpin, kojeinu je skoro vsaka pot do kulturnega razvoja v narodnem smislu zaprta, poprosi trohice pravične ravnopravnosti, odgovori se mu: nisi še omikan! in ko skuša po svojih šibkih močeh napredovati, svoje slovstvo obogateti, ter poprosi dejanskega priznanja tatu, kamor se steka sad njegovih žuljev, rečo se mu: nimaš še literature! Ako torej našemu mirodu celo od te strani, kder so mu le pravične podpore v narodnem napredku dolžni, ne dohaja druzega nego ovire, česa naj pričakuje še od svojih mogočnih, preširnih, državnih dobrot presitih sosednih narodov! — K zagrizlemu oviranju se pridružuje še zasmehovanje, obolo roganje in zaničevanje vsega, kar je slovenskega. Tu pride preširen grof, masteč se ob žuljih slovenskega trpina, naslednik provzročiteljev nekedanjih kmetskih puntov, ki so v 16. stoletji krvave rane sekali našemu ubogemu narodu, tti pride — pravim — ta preširen grof v središči Slovenije v zbornico slovenskih poslancev mogočno seboj nesoč dvoje ljudskošolskih učbenih knjig, oblastno se zareži rekoč: Pod pazduho nesem vso slovensko literaturo! Mimo okna knjigarne grede zagleda neslovenski časnikar dvoje izpostavljenih knjig družbe sv. Mohorja in v prihodnjem listu svojega glasila se uže cuti zmožnega soditi o našem slovstvu, kazoč oni izpostavljeni knjigi: to je vsa slovenska literatura! Zopet se drugemu ne posreči v našem središci našo narodnost žaleče rogoviljenje, maščuje se ter napiše dvoje tendencijoznih sestavkov ,,iiber bie florjenifd)e 2iterutur", v katerih se Mvolno roga vsemu slovstvenenm delovanju našega naroda, in kar še najde milosti v njegovih zaslepljenih očeh, to so nam spisali ,,Nemci", kakor Trubar, Prešireu*), i. t. d.! (Dalje prih.) *) Naj podam tu le cno cvetko iz tega ,,strokovnjaškega" opisa našega slovstva! 0 pravilnem pisanji priimka našega prvega pcsnika Preširna so naši jezikoslovci uže mnogo pisali, temeljito razpravo o tem nam je podal Levstik v I. zvezku Jurčičevib ,,Listkov". A pravi razudar toga imena se je rodil še le te dni v graški ,,Tagespošti". Čestiti bralec, le beri in strmi! ^teft^er, 58refrf>er, al}i. »rojjo, »on brott = 5)Jf«r. _er iKame fommt in Siibbeutfc^tanb, boš 3eittuort ,,\>xeffltxn" ¦¦ t>feilfo)nell, in flonj Seutfd^Ianb »or. ,,_r ^rcfctjerte" ober ,,tx prefcfjte babon". — Sedaj naj pa še kedo trdf, da ni ,,jezikoslovnih" norcev na svetu! Pis.