Andragoška spoznanja, 2017, 23(4), 143-147 DOI: http://dx.doi.org/10.4312/as.23.4.143-147 O strokovni terminologiji Urška Štremfel KAKO POIMENOVATI SODOBNE STRUKTURE IN PROCESE OBLIKOVANJA TER IZVAJANJA IZOBRAŽEVALNIH POLITIK IN PRAKS? Razmislek o slovenjenju termina »governance« Z odpiranjem v evropsko in širše mednarodno okolje je v slovenski izobraževalni pro­ stor vstopila tudi množica nove terminologije. Medtem ko je bilo izrazoslovju, ki se nanaša na vsebino izobraževanja (npr. kompetence), v slovenski pedagoško­andragoški znanosti namenjene relativno veliko pozornosti (npr. Javrh, 2008; Kohont, 2011), je slo­ venjenje izrazoslovja, ki pojasnjuje (nov) način oblikovanja in izvajanja izobraževalnih politik, ostalo relativno prezrto. V dokumentih mednarodnih institucij in organizacij (Evropska komisija, OECD, UNESCO, IMF, Svetovna banka) ter akademski literaturi so nove strukture in procesi oblikovanja izobraževalnih politik najpogosteje opredeljeni s terminom education governance, ki ga obravnavamo in o njegovem slovenjenju raz­ mišljamo v tem prispevku. Termin governance je v različnih družboslovnih razpravah po vsem svetu (politologija, pravo, javna uprava, ekonomija, sociologija itd.) v zadnjih nekaj desetletjih zavzel osre­ dnje mesto, vendar se še danes uporablja za poimenovanje zelo heterogenih in ponekod medsebojno povsem nezdružljivih pojmov, z različnimi pomeni in implikacijami ter brez natančne definicije, o kateri bi se lahko zedinili. Da bi zagotovili njegovo zadostno po­ mensko natančnost, je zato tudi rabo slovenskega termina smiselno omejiti na njegovo konceptualizacijo v določeni vedi (Bačlija, Červ in Turnšek Hančič, 2013). Že ustaljenih prevodov z drugih področij (npr. vladanje, upravljanje, vladovanje) torej na področju izo­ braževanja ne moremo uporabiti brez tehtnega premišljevanja in argumentiranega utemel­ jevanja. V prispevku se tako omejujemo na razmislek o rabi pojma governance na področ­ ju pedagoško­andragoške in politoloških znanosti, katerih presek je bil v mednarodnem prostoru (npr. Jakobi, Martens in Wolf, 2010; Kotthoff in Klerides, 2015) že prepoznan kot pomemben pri pojasnjevanju oblikovanja in izvajanja izobraževalnih politik v nacio­ nalnem in mednarodnem kontekstu. Kratek vpogled v razumevanje termina governance razdeljujemo v dve kategoriji: normativno, kot ga opisujejo javnopolitični dokumenti, ter analitično, kot ga v razpravah opredeljuje akademska skupnost. Dr. Urška Štremfel, Pedagoški inštitut, urska.stremfel@pei.si AS_2017_4 _FINAL.indd 143 12.12.2017 10:39:58 144 ANDRAGOŠKA SPOZNANJA 4/2017 V dokumentih mednarodnih institucij (resolucijah, sporočilih itd.) je termin governance naj­ pogosteje uporabljen v okviru priporočil za vzpostavitev ustreznih institucionalnih struktur in procesov, ki naj bi omogočali uresničevanje predhodno opredeljenih konkretnih ciljev izo­ braževanja.1 Termin governance pa je obravnavan tudi v posebnih konceptualnih dokumen­ tih, v katerih je skoraj praviloma predstavljen s pozitivno konotacijo (npr. good governance (Evropska komisija, 2001),2 effective education governance in smarter education governance (OECD, 2016a; 2016b), posebno pozornost in svojstveno interpretacijo pa mu namenjajo tudi druge organizacije (npr. IMF, 2017; UNESCO, 2017). Termin governance je tako normativ­ no opredeljen ne le kot sredstvo, ki naj bi pripomoglo k uresničevanju predhodno opredelje­ nih in natančno določenih strateških ciljev, temveč tudi kot vrednotna kategorija. Če obravnavamo termin governance kot analitično kategorijo, vidimo, da je bil v vzgojo in izobraževanje vpeljan kot preučevanje sprememb v urejanju izobraževalnih sistemov (Altrichter, 2010), pri čemer pa njegov cilj ni promocija določenega modela, temveč nje­ govo kritično premišljanje. Pri tem governance pomeni strukturo, ki se nanaša na konste­ lacijo institucij in akterjev, ter proces, ki se nanaša na obliko družbene koordinacije, na podlagi katere so akterji vključeni v postavljanje pravil in njihovo izvajanje ter s tem do­ seganje kolektivnih ciljev (npr. Pierre in Peters, 2000). A izraz governance ne označuje le spremembe v konstelaciji akterjev, temveč tudi spremembo v javnopolitičnih instrumen­ tih, s katerimi se vodi oz. upravlja družba (Jordan, Wurzel in Zito, 2005). Ob tem ne gre več za zavezujoče predpise in sankcije, temveč za postavljanje prioritet, (samo)usmerjanje ter avtonomijo in hkrati odgovornost akterjev za njihovo doseganje. Kompleksnost rabe termina dodatno povečuje obstoj treh strukturnih dimenzij gover- nance, ki tvorijo medsebojno odvisno celoto: mednarodne, sistemske in institucionalne (Zgaga, 2006a). Razširitev razprav o (education) governance namreč lahko pripišemo predvsem procesom globalizacije in evropeizacije. Ker na mednarodni ravni ni oblasti in akterjev, katerih delovanje bi lahko opredelili s pojmi, ustaljenimi v nacionalnih okvirih, se je za oblikovanje in izvajanje izobraževalnih politik na mednarodni ravni vzpostavi­ lo poimenovanje global (education) governance (Meyer in Benavot, 2013) in European (education) governance (Evropska komisija, 2001). Ker gre pri tem za (so)delovanje ak­ terjev na nadnacionalni, nacionalni, regionalni, lokalni in individualni ravni, se je (pred­ vsem v EU) uveljavil tudi izraz multi-level governance (Wilkoszewski in Sundby, 2016). Po več kriterijih inovativen način sodelovanja akterjev v EU na področju izobraževanja pa je glede na svoj odmik od tradicionalne metode skupnosti poimenovan tudi z izrazom new modes of governance (Eberlein in Kerwer, 2002). Pod vplivom globalizacijskih in drugih procesov so bile v zadnjih desetletjih izpeljane reforme javnega sektorja ter bila spremenjena razmerja med državo in civilno družbo pri 1 Npr. v Resoluciji Sveta o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih (Svet, 2011, str. 2) je navedeno: »Tako kot druga področja bi morali tudi izobraževanje odraslih usmeriti v politiko, temelječo na učnih izidih, […] ter vzpostaviti večstranski model upravljanja (governance), ki je pri tem potreben.« 2 V dokumentu Evropske komisije (2001) so kot načela dobrega vladanja opredeljene odprtost, participacija, odgovornost, učinkovitost in skladnost. AS_2017_4 _FINAL.indd 144 12.12.2017 10:39:58 145O strokovni terminologiji oblikovanju in izvajanju izobraževalnih politik tudi na nacionalni ravni. Tradicionalne pristope oblikovanja in izvajanja politik od zgoraj navzdol, v katerih kolektivno zavezu­ joče rešitve sprejema vlada oz. parlament, njihovo izvajanje pa je zaupano uradnikom v javni upravi, so zamenjali decentralizirani pristopi, v katerih vlada ob uporabi vrste oblik partnerstva sodeluje z regionalnimi in lokalnimi akterji, socialnimi partnerji ter civilno družbo. V tem okviru govorimo o premiku od vladanja, v katerem ima osrednjo vlogo vlada (government), k bolj participativnemu načinu oblikovanja in izvajanja izobraževal­ nih politik (governance). Nove strukture in procesi na področju izobraževanja pa se ne zrcalijo le na ravni izobraže­ valnih politik, temveč tudi na ravni izobraževalnih praks. V upravljanje šol se je namreč v zadnjih desetletjih vključila množica notranjih in zunanjih akterjev (učitelji, učenci, starši, lokalna skupnost), pri čemer so navedeni procesi poimenovani school governance. Če zdaj razpravo od kratkega orisa raznolike rabe termina governance v normativnih ak­ tih in akademskih razpravah premaknemo k vprašanju njegovega slovenjenja, ugotovimo, da je termin tudi na področju izobraževanja uporabljan za poimenovanje raznolikih struk­ tur in procesov, ki pa jih vedno določa levi prilastek (good/effective/smart governance, multi-level/school governance). Zgaga (2006b) meni, da odprtost definicije na medna­ rodni ravni pomeni problem pri prevajanju termina v nacionalnih kontekstih. Prepričan je, da termin governance absolutno ni nevtralna tehnična zadeva, temveč temelji na vrstah institucij in/ali sistemov, to je na konceptualnem in kulturnem ozadju. Na podlagi pregleda temeljnih nacionalnih javnopolitičnih dokumentov in akademskih razprav na področju izobraževanja lahko ugotovimo, da slovenjenju termina doslej ni bila namenjena večja pozornost, v politoloških znanostih pa se še ni izoblikovala in ustalila ena sama poimenovalna rešitev, saj zasledimo prevode vladavina, vladanje, upravljanje in vladovanje. Pri tem gre pri vladovanju za relativno novo poimenovanje,3 rabo prevodov vladanje in upravljanje pa avtorji (npr. Boh, 2005; Lajh, 2006) prevladujoče utemeljujejo s prisotnostjo/odsotnostjo vladnih akterjev pri oblikovanju in izvajanju javnih politik. Na neustaljenost prevodov termina kažejo tudi podatki Evrokorpusa (Vlada Republike Slove­ nije, 2017). V razdelku »Uprava EU« lahko najdemo zelo raznolike prevode: odgovorna politika svetovnega reda (good global governance), nova oblika upravljanja (new form of governance), odgovorno vodenje/dobro upravljanje (good governance), v tako poimeno­ vanem razdelku »Šolstvo« pa prevoda ni zaslediti. Ob raznolikosti obstoječih prevodov termina governance se je zato primerno vprašati, zakaj je na področju izobraževanja smiselno uporabiti prevod vladavina, vladanje in/ali upravljanje ter ali je morda smiselno razmišljati tudi o novih, še neuveljavljenih prevodih. Prevod upravljanje kot proces, ki predpostavlja prevladujočo ali celo izključno vlogo ne­ vladnih akterjev v javnopolitičnem procesu in ne zahteva nujno vladnih akterjev, lahko 3 Bačlija idr. (2013) kot potencialno primerno poimenovalno rešitev predlagajo izraz vladovanje, pri čemer kot ključni argument za terminologizacijo navajajo dosedanjo pomensko neobremenjenost izraza, a obenem opozarjajo tudi na njegove poimenovalne pomanjkljivosti. AS_2017_4 _FINAL.indd 145 12.12.2017 10:39:58 146 ANDRAGOŠKA SPOZNANJA 4/2017 označimo kot preširok in neustrezen za poimenovanje procesov na mednarodni in nacio­ nalni ravni, saj je izobraževanje javnopolitično področje, za katerega je tradicionalno zna­ čilna prevladujoča vloga države (Hudson, 2007, str. 268). Wilkoszewski in Sundby (2016) pojasnjujeta, da v novi obliki vladavine ministrstva, pristojna za izobraževanje, ostajajo ključni akterji tako v razmerju do ravni EU kot v razmerju do preostalih (regionalne, lo­ kalne, šolske) ravni in individualnih akterjev (učiteljev, staršev, učencev). Jordan in drugi (2005) pa menijo, da novi javnopolitični instrumenti, ki so značilni za vladavino, v veliko primerih zahtevajo udeležbo države, tako kot so bili pri tradicionalni vladi pogosto vklju­ čeni nedržavni akterji. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je na področju izobraževanja bolj smiselno kot prevod upravljanje uporabiti prevoda vladavina (struktura) in vladanje (proces). Vladavino oz. vladanje razumemo kot strukturo oz. vse tiste dejavnosti družbe­ nih, političnih in upravnih akterjev, ki vodijo, usmerjajo4 ali nadzirajo družbo; vladavina oz. vladanje torej ni omejena zgolj na dejavnosti države oz. vlade (Kooiman, 2003, str. 3), predvideva pa participacijo sine qua non vladnih igralcev.5 Navedeni argumenti tako lahko prevod vladavina podpirajo le, kadar gre za termin governance na mednarodni in sistemski ravni, ne pa tudi za governance na ravni institucij/šol. Zdi se, da je na tem po­ dročju primernejši izraz za poimenovanje procesov upravljanje, medtem ko je pri struk­ turi smiselno razmišljati o izrazih vodstvo in uprava šol. Ker pa navedeno ni v dometu politoloških znanosti, je priporočljivo, da se razprave pri tem argumentirano dopolnijo z izsledki drugih ved (npr. teorije organizacij). Koncept governance ni uniformen, končan, neproblematičen in nesporen. Daleč od tega. Povezan je s številnimi vprašanji, problemi in dilemami. Zato je dobrodošlo, da je svoj prostor našel tudi v tej številki Andragoških spoznanj. V prispevku smo po­ skušali prikazati raznoliko rabo termina v mednarodnem okolju ter manko njegovega ustreznega umeščanja v slovenskem okolju. Pri tem je treba upoštevati, da termin go- vernance sam po sebi ne pove ničesar – moramo ga definirati s pridevnikom, kot smo prikazali, pri tem pa razločevati ne le med njegovo mednarodno, sistemsko ali institu­ cionalno, temveč tudi normativno in analitično dimenzijo. Vse to pa so le izhodišča, ki nakazujejo na potrebo po pozornosti in široki razpravi med vsemi relevantnimi akterji o tej temi v prihodnje. LITERATURA Altrichter, H. (2010). Theory and Evidence on Governance: conceptual and empirical strategies of re­ search on governance in education. European Educational Research Journal, 9(2), 147–158. Bačlija, I., Červ, G. in Turnšek Hančič, M. (2013). »Governance«: vladanje, upravljanje, vladavina ali vladovanje?. Družboslovne razprave, 29(73), 99–119. 4 Beseda vladavina izhaja iz grškega glagola κυβερνάω [kubernáo], ki pomeni usmerjati. 5 Pri tem dodajamo, da sta lahko ob navedeni argumentaciji izraza vladavina kot struktura in vladanje kot proces uporabljena ne le z vidika obremenjenosti s prevladujočo/izključno vlogo vlade (npr. Zgaga, 2006a), temveč tudi v obratni smeri – kot vrednotna opredelitev v primerih, ko se želi poudariti prevladujoča vloga države na področju (npr. javno šolstvo). AS_2017_4 _FINAL.indd 146 12.12.2017 10:39:58 147O strokovni terminologiji Boh, T. (2005). Evropeizacija in izvajanje skupnih evropskih okoljskih politik v Sloveniji (Doktorska disertacija). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Eberlein, B. in Kerwer, D. (2002). Theorising the New Modes of European Union Governance. Euro- pean Integration online Papers, 6(5), 1–16. Evropska komisija (2001). Good Governance. A White Paper. Pridobljeno s http://eur­lex.europa.eu/ LexUriServ/site/en/com/2001/com2001_0428en01.pdf. Hudson, C. (2007). Governing the Governance of Education: the state strikes back? European Educa- tional Research Journal, 6(3), 266–282. IMF (2017). The IMF and Good Governance. Pridobljeno s http://www.imf.org/en/About/Factsheets/ The­IMF­and­Good­Governance. Jakobi, A. P., Martens, K. in Wolf, K. D. (2010). Education in Political Science. Discovering a neglected field. London: Routledge. Javrh, P. (ur.) (2008). Vseživljenjsko učenje in strokovno izrazje. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Jordan, A., Wurzel, R. in Zito, A. (2005). The Rise of ‘New’ Policy Instruments in Comparative Perspec­ tive: Has Governance Eclipsed Government? Political Studies, 53(3), 477–496. Kohont, A. (ur.). (2011). Terminološki slovarček karierne orientacije. Ljubljana: Zavod Republike Slo­ venije za zaposlovanje. Kooiman, J. (2003). Governing as Governance. London: Sage. Kotthoff, H. in Klerides, E. (2015). Researching Governance in Education: Synergies and Future Re­ search Agendas. V H. Kotthoff in E. Klerides (ur.), Governing Educational Spaces. Knowledge, Teaching and Learning in Transition (str. 1–11). Rotterdam: SensePublishers. Lajh, D. (2006). Evropeizacija in regionalizacija: spremembe na (sub)nacionalni ravni in implementa- cija kohezijske politike v EU v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Meyer, H. in Benavot, A. (ur.) (2013). PISA, Power, and Policy: The Emergence of Global Educational Governance. Oxford: Symposium Books. OECD (2016a). Governing Education in A Complex World. Paris: OECD Publishing. OECD (2016b). Education Governance in Action. Lessons from case studies. Paris: OECD Publishing. Pierre, J. in Peters, G. B. (2000). Governance, Politics and the State. New York: St. Martin’s Press. Svet EU (2011). Resolucija Sveta o prenovljenem evropskem programu za izobraževanje odraslih. Pri­ dobljeno s http://eur­lex.europa.eu/legal­content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32011G1220(01)&fro m=EN. UNESCO (2017). Education. Analytical tool: Governance. Pridobljeno s http://www.unesco.org/new/ en/education/themes/strengthening­education­systems/quality­framework/supporting­mechanisms/ governance/. Vlada Republike Slovenije (2017). Evrokorpus. Pridobljeno s http://www.evroterm.gov.si/evrokorpus/. Wilkoszewski, H. in Sundby, E. (2016). From Hard to Soft Governance in Multi­level Education Sy­ stems. European Journal of Education: Research, Development and Policy, 51(4), 447–462. Zgaga, P. (2006a). Visokošolske politike: vladati ali upravljati?. V N. Toš (ur.). Pogledi na reforme: družboslovne refleksije na predlog reform: Slovenija 2005–2006 (str. 219–234). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Zgaga, P. (2006b). Reconsidering higher education governance. V J. Kohler in J. Huber (ur.), Higher education governance. Between democratic culture, academic aspirations and market forces (str. 35–50). Strasbourg: Council of Europe Publishing. AS_2017_4 _FINAL.indd 147 12.12.2017 10:39:58