Razmišljanje o stanovski zavesti Doba, ki jo preživljamo, je resna preizkušnja trdnosti značajev, jc šola samozavestnih in odpornih ljudi, je vzgoja članov človeške družbe z odločnimi pogledi v bodočnost. V tej dobi se pač najlaže in najbolje presodi kvaliteta članstva posameznih stanovskih društev in organizacij in natančno ugotovijo in ocenijo njihova stanovska zavest in njihova sposobnost in volja požrtvovalnega sodelovanja pri vseh skupnih stremljenjih za dosego boljše in lepše bodočnosti za stan kot celoto. Težko je doprinašati gmotne žrtve ter prispevati tudi z delom in ne stremeti za osebnimi koristmi. — Še težje je to v času, ko nas draginja duši in preti povsem uničiti naše družine, nam onemogoča-tudi najskromnejše preživljanje in preti sproletarizirati vse javne nameščence. — Taki časi predstavljajo za članstvo vseh in tudi naše organizacije najtežjo preizkušnjo pravilnega razumevanja kolektivne borbc celotnega stanu. Individualnih okoriščanj taka borba ne pozria in jih tudi v vsakem konkretnem primeru odklanja. Interesi stanu kot celote so ji vodilna misel in uveljavljanje teh — njen smoter. Borba za poštenje in pravičnost v presoji zahtev, ki jih postavlja stan na odločujoče činitelje, je pri tem edini pravilni vodnik do začrtanega smotra. Za vse to pa je med članstvom potrebno — pravo razumevanje in pripravljenost za požrtvovalno sodelovanje. V časih, ki ne predstavljajo velikih pretresljajev, ko tudi niso ogroženi interesi mnogih posameznih članov organizacije, in ko se kolektivna borba stanu odraža le v stremljenju za splošnim izboljšanjem obstoječega položaja in ne tudi v zahtevah po korekturah, tedaj mnogi z lahkoto prenašajo žrtve za celoto, za borbo, ki jo razumejo ali vsaj odobravaj-o. Ko pa se naenkrat znajdemo v položaju, ko vsaka najmanjša gmotna žrtev pri posame^niku pomenja pritrgovanje od najnujnejših izdatkov za preživljanje, tedaj je postavljena prava stanovska zavest na tehtnico. Ni vsakdo zmožen žrtev — najmanj pa žrtev v trenutku, ko nima od tega pričakovati osebnih koristi. Pri pravilnem pojmovanju organizacije pa ne gre samo za gmotne žrtve, ki naj jih članstvo doprinaša za celoto, da omogoči borboza skupne interese, gre marveč tudi, in to v prvi vrsti, za moralno oporo, ki jo vsak posamezni član lahko nudi svoji organizaciji. Visoko stanovsko zavest izpričuje tisti član, ki ob vsaki priliki s polnim razumevanjem podpira stremljenje svoje stanovske organizacije. S svojim zanimanjem za vse delo in za vsa stremljenja po dosegi končnega smotra vseh interesov, s svojim aktivnim in iniciativnim sodelovanjem pri vseh ukrepih in pri vsem delu in tudi s konstruktivno kritiko, nudi organizaciji veliko moralno oporo v trenutkih, ko se ta zavzema za koristi celotnega stanu. In prav današnja doba nas postavlja v položaj, da moramo še prav posebno naglasiti potrebo po takem razumevanju članskih dolžnosti do našega udruženja. Učiteljska organizacija v Sloveniji je preživela že silno težke čase. Od prvih skrorrmih začetkov združevanja v posameznih okrajih pred 70 leti, je le s težavo prispela v tir pravilnega in normalnega razvoja. Preživeti je morala razne začetne krize in pretresljaje. Toda število članstva v njej se je dvigalo — stanovska zavest je polagoma zajela ogromno večino učiteljstva in zato je naraščalo število učiteljskih društev. Vzgoja stanovske zavesti, posredovane z lastnim tiskom, je dabro napredovala in istoeasno se je tudi boljšala kvaliteta članstva. Smisel za kolektivno borbo za zboljšanje položaja učiteljstva, za dvig slovenskega šolstva, postaja vodilo pri vseh stremljenjih v komaj porajajoči se borbi za skupne stanovske interese. Toda ta borba je bila v raznih dobah različna, kajti vsaka doba je odraz družbe in njenega ustroja. In prav učiteljska organizacija je vedno skušala premagati konservativnost družbe in jo v pogledu šolstva pripraviti na razne reforme, ki jih je duh časa od nje zahteval. Mnoga stremljenja in prizadevanja so uspela. Toda prav ta prizadevanja in s težavo priborjeni uspehi — vse to je pripomoglo k dvigu učiteljske organizacije, da se je lahko uveljavljala z večjim ali manjšim poletom, kar je bilo vedno odvisno od članstva, njegove gmotne in moralne opore, njegove iniciativnosti in njegovega sodelovanja. Toda nova doba nam nalaga nove naloge. Ne smemo zaostajati za družbo, marveč ji moramo biti s svojim delom in s svojimi smotri kažipot. Ako je uspelo združenemu učiteljskemu stanu premagati najkonservativnejše predsodke proti normalnemu razvoju šolstva, morajo v bodoče uspeti tudi sedanja naša stremljenja, pripraviti javno mišljenje in vse one, ki ga zastopajo in predstavljajo, da pravilno vrednotijo učitelja in učiteljski stan, da mu pomagajo v hotenju, dvigniti šolstvo in stan na raven, kj bo ustrezala potrebam današnje dobe, da varujejo njegovo avtori- teto med ljudstvom, kajti danes je to potrebno bolj nego kdaj koli prej. In prav zaradi tega, ker smo v dobi, ki nalaga našemu stanu težka in odgovorna bremena, se moramo zavedati, da bo pod takimi bremeni vsak posameznik omagal — stan kot homogena celota združen v svoji organizaciji pa bo z lahkoto prenašal vsa ta bremena in premagal vse težave, ker se bo zavedal, da ga čakajo uspehi, za katere se bori. Toda k tej homogenosti je potrebna nezlomljiva stanovska zavest in pripravljenost pri vseh hotenjih, sodelovati in doprinašati tudi žrtve. Ko bo imela naša organizacija vse, ali vsaj ogromno večino članstva prežetega s temi in takimi vrlinami, bo lahko postavljala imperativne zahteve povsod, kjer danes tega n>e more. — Takrat bo tudi njeno stališče do družbe povsem drugačno nego danes.