1093 BAHCISERAJSKI VODNJAK A. S. Puškin Prevedel Tit Vidmar Girej sedel je, gledal v tla; iz pipe jantarne kadil je; in okrog kana strašnega se nem pokorni dvor vrstil je. Ves dvorec bil je v molk zavit; s spoštljivostjo so vsi spoznali, z obraza mračnega prebrali, da žalosten je in srdit. Toda zapovednik prevzetni ukazal je v nestrpni kretnji: in vsi v poklonu so odšli. V prostorih svojih sam sedi. Zdaj v prsih se mu je zmehčalo in strogo čelo bolj živo nemir srca je pokazalo — kot vode zibko ogledalo pokaže ujmovno nebo. Kaj drzno dušo mu vznemirja? S kakšno je mislijo prevzet? Mar nad Rusijo se namerja, Poljski svoj zakon nosi spet, mar sla osvete je krvave, je v vojski kdo upor skoval, gorjanskih se plemen je zbal, nemara Genove lokave? Ne, naveličal se je slave, utrudil kruto je roko in nič ne misli na vojsko. Mar v haremu se mu izdaja neznana pripetila je, ujetnica, ki jo razvaja, se v džaura zaljubila je? Ne, kanovi pohlevni cveti ne smejo misliti, želeti, v tihoti bridki tam cveto. Pod stražo hladno, nezaupno se dolgočasijo brezupno in za izdajstvo ne vedo. V zapora varujočern mraku lepote njihove tiče, arabske rože še žive tako pod stekli v rastlinjaku. V turobnem redu se vrste njihovi dnevi, tedni, leta, mladost mini mimogrede, ljubezen z njo nedoživeta. Vsak dan je prejšnjemu enak, lenoba tukaj žitju vlada in časa tek je tu krotak, le redko sine vanj naslada. In mlade žene, kakor že hoteč prevarati srce, z nakitom dragim barantajo, se pogovarjajo, igrajo, ali, kjer voda vre na dan, šumi v prozornih tokih svojih, \ zavetju senčnatih platan sprehajajo se v lahnih rojih. 1094 Med njimi hodi zli evnuh, izmikanje ni truda vredno, ker ljubosumni vid in sluh njegov vse zasleduje vedno. Uvedeni je večni red njegovo delo. Voljo kana posluša kakor zakon svet. Še pri zapovedih korana ni bolj nepopustljiv in vnet. Po čustvih pač nikdar ne vpraša: kot lipov bog topo prenaša posmeh, očitke, glasen srd, žalitve, drznosti objestne, prezir in prošnje, pogled strt, mrmranje, vzdihljaje bolestne. Predobro žensko čud pozna: kako lokava je do dna v svobodni kakor v sužnji ujeti; solz nema graja, čar oči nad srcem tem sta brez moči: že kdaj jim nehal je verjeti. Lase si voljne razpleto, kadar mlade ob urah vročih jetnice kopat se gredo, valovi vod izviraj očih čez bujne čare se lijo, a on jih straži neomajno, brezbrižno nadzoruje, vztrajno, roj zapeljivk razgaljeni; po haremu se v nočni tmi z neslišnimi koraki plazi: se po preprogah kakor tat prikrade do prislušnih vrat, na vsa ležišča zvesto pazi; za žene večno poln skrbi nad spancem njihovim bedi, besedam nočnim prisluškuje, katera trepeta, vzdihuje, na vse s pohlepnostjo preži: 1095 gorje ji, ki zašepetala neznano v sanjah bi ime ali zaupnici priznala pregrešne misli in želje! Gireju pipa je ugasnila; kaj poln mu žalosti je duh? Negibno čaka naročila — še dihniti ne sme — evnuh. Brž vrata na steza j, ko vstane vladar, ves v misli zatopljen, zdaj v posvečene gre sobane še do pred kratkim ljubih žen. Brezskrbno tam na kana čaka okrog igrivega vodnjaka razposajeni zbor žena; tam na preprogah so sedele, z otroško radostjo strmele v globino marmornega dna, kjer ribica je plavala. V vodo so mnoge neugnane metale zlate ji uhane. A sem in tje hitele so njih sužnje s šerbetom dišečim in z glasom milim in donečim nenadoma zapele so. TATARSKA PESEM Človeku, ki ga tare beda, nebo vračilo podeli: blagor menihu, ki zagleda Meko pod kraj tegobnih dni. Blagor, kdor Donave bregove z junaško smrtjo posveti: rajsko dekle v roke njegove z nasmehom strastnim pohiti. 1096 A stokrat blagor, kdor miruje z ugodjem lagodnim prežet, v tišini harema ljubkuje, Zarema, tebe, mili cvet! A kam Zarema se je skrila, kras harema, ljubezni vila? Otožna, bledih lic, gorje, ne sliši jih, ko jo slave; kot palmo bi nevihta zvila, ji mlada glava je klonila; ne mika je nobena stvar: ne ljubi več je gospodar. Premenil je!... A pri kateri lepota se z Gruzinko meri? Krog čela belega ovit ti podvojen je venec kit; tvoje oči nevarno krasne črne kot noč, kot dan so jasne. Čigav je glas oblastnejši v izrazu poželenj plamtečih? Čigav poljub je strastnejši od tvojih sladkih in skelečih? Kako srce, ki ljubi te, ob drugi naj spozabi se? A mirno, kruto se lepota odrekel tvoji je Girej in hladni čas noči poslej preživlja mračen in v samoti, odtlej, kar knežnja s Poljskega med zbor je haremski prišla. Ni dolgo, ka zagledala je mlada Marija tuje kraje. Nedavno še bila cvela v lepoti mili je doma. Rad oče se je z njo postavil, da starost lajša mu, je pravil. Za starca zakon je veljal en sam: otroško nje hotenje. 1097 In skrb edino je poznal, da jasno hčerino življenje bi kot pomladni dan bilo, da niti bežna skrb nemila ji ne bi duše omračila, da, ko že omožena bo, ji ljui) spomin bo na nekdanje dekliške čase, dni zabav, ki so prešli kot lahne sanje. Vse: skladne kretnje, blaga nrav, oko nje temnosinje, živo, vse v njej bilo je očarljivo. Prirodne mile je draži svoje z umetnostjo krasila; rada domače je gosti s čarobno harfo poživila; na trume se za nje roko velmož je, bogatinov gnalo, mladeničev prav toliko za njo skrivaj je vzdihovalo. Nji pa pri duši je bilo spokojno in ljubila ni še in zlati čas neskrbnih dni posvečala z vrstnicami zabavam je očetne hiše. Mar davno? Ah! Prihrul Tatar je kot povoden j silovito: tako strašno skoz zrelo žito še nikdar ni vihral požar. Med vojno to je grozovito cvetoči svet osirotel; prešle spokojne so zabave; potihle so vasi, dobrave, razkošni grad je opustel. Tiho v Marijini je sobi... V kapeli, tam, kjer urejen je rajnim njihov mrzli sen, se s krono, z grbom okrašen, nov grob pojavil je med grobi... Tu oče, v suženjstvu je hči. 1098 A dedič lakomni, ki vlada, deželo razdejano z grada še s težkim jarmom sramoti. Gorje! Bahčiserajske stene so ječa mladi kneginji: v sužnosti tihi tamkaj vene in joče, žalostna brez mej. Prizanesljiv je z njo Girej: nje vzdihi, solze malodušne bude iz kratkega ga sna in zanjo haremske zmehča zdaj kan zakone neporušne. Žena namršeni stražar ne sme prestopiti nje praga in z roko mamo ji nikdar zvečer k ležišču ne pomaga; bogvari, da povzdignil k nji žaljive svoje bi oči; sama je s svojo sužnjo v skriti, posebni svoji kopeli; jetnice tožni mir motiti, še kanu plaha skrb ne da: tako osamljena prebiva v odročnem koncu harema; in kot da v tej samoti skriva se bitje z drugega sveta. Pred sliko Blažene Device tam večna lučka trepeta; hladilo stiskam je jetnice up, ki v tihoti je spočet, ki z vdano vero se združuje in srcu vdilj pripoveduje, da ni več daleč boljši svet... Dekle tako solze preliva, zavist vrstnic ne seže tje; in vtem ko tam brezumno vse v mehkužnosti samo uživa, svetinjo vzvišeno prikriva ta čudežno oteti kot. 1099 Tako srce, plen blodnih bojev, sredi izprijenih opojev svetinja ena brani zmot, že samo boguvdano čustvo ... Noči se; senca že odeva prijazne Tavride ravni; že slišim slavca, ki prepeva v zavetju tam med lovori; za zvezdnim zborom mesec vzhaja in s čisto jasnega neba med hoste, holme in polja medleči svoj sijaj razdaja. Kot sence švigajo lahne — vse v pregrinjalih belih, čednih, žene Tatarjev neuglednih iz hiše v hišo zdaj hite, k sosedom so se namenile, da skupaj bi oddih prebile. Potihnil dvor je; harem spi v razvajenosti zanesljivi, nič ne kali miru noči. Evnuh, stražar nepopustljivi, prerešetal je vse skrbno. Zaspal je — toda v brigi živi, še v spanju je obseden z njo. Z izdajstvom, ki ga pričakuje, si neprestano bega um. In v sanjah zdi se mu, da čuje krik in šepet, nekakšen šum; sluh nezaupni ga preganja, brž prebudi se, ves drhti, preplašeno uho prislanja ... A okrog njega vse molči; le miloglasni vodometi iz marmornih temnic bij o, od rože ljubljene prevzeti, le slavci skozi noč pojo; evnuh še dolgo prisluškuje, a spanec ga vse bolj zmaguje. 1100 Kako je ljubek čar noči nad vzhodom bujnim in prostranim! Kako sladko ta čas mini tam vernikom, Preroku vdanim! Kako prijetno v hišah teh, na očarljivih je vrteh, v pokoju haremskih zavetij, ki mesec je po njih razsul polno skrivnosti in miru in sladostrastnih razodetij! Vse žene spe. Le ena ne. Dih zadrži, ko dvigne se; gre; roki nepotrpežljivi našli sta duri; po temi s koraki lahnimi hiti... V dremoti rahli in plašljivi stari evnuh pred njo leži. Ah, neizprosen je: znabiti samo pretvarja se, da spi! ... Kot duh je znala mimo priti. Pred vrati je; z drhtečo roko, ki bega jo pomislek plah, pritisnila je na zapah ... Vstopila je, strmi široko ... Prevzel jo strah je pritajen. Svetilka, ki samotno sveti, Devica v krotkem razodetji, oltarček, tožno razsvetljen, simbol Ljubezni, križ razpeti... V srcu, Gruzinka, mar se ni ti nekaj rodnega zganilo, z glasovi izginulih dni nejasno zdaj spregovorilo? Tam knežnja je počivala in žar deviškega je sna oživljal lica ji upala, kazala so še sled solza, a zdaj medlo se je smehljala, 1101 svit meseca tako obda cvet, ki je truden od dežja. Priletel angel, se je zdelo, je iz nebes in tu počil in v sanjah solze tu prelil je nad jetnico neveselo ... Gorje, Zarema, kaj je to! Tesno jo v prsih je obšlo, kolena so se upognila: -»o, čuj, usmili se, prošnjo usliši mojo!« je prosila... Vzdihljaji An besede te dekletu rahli sen skale. Prestrašena se knežnja zdrami, v neznanko pred seboj strmi; s trepetajočimi rokami jo v zmedi dviga, govori: »Kdo si? ... Ponoči tukaj, sami, kaj hočeš?« — >K tebi sem prišla: o, reši me; en up vsega usoda mi je še pustila ... Premnogo sreče sem užila, brezskrbnih dni nikoli kraj ... In blaženost je vsa minila; jaz ginem. No, poslušaj zdaj. Nisem od tukaj, domovina je moja daleč ... a stvari iz tistih preminulih dni ne morejo mi iz spomina. Pomnim gore do vrh neba, potoke, ki dero z gora, pa neprehodne tam goščave, druge nravi, druge postave; po kakšni sreči in zakaj sem zapustila rodni kraj, ne vem; spominjam se, peljala sem se po morju in moža nad jadri vidim še ... 1102 Poznala nisem doslej strahu, gorja; tu sem v zatišju harema nemotenem razcvetala se, krotko čakalo je srce ljubavnih skušenj prve čase. Spolnile skrivne se želje so moje, ko Girej — da v miru užil bi — grozi vojnih let, slovo krvavemu«dal piru in v harem svoj je stopil spet. Pred kanom smo se v zmedi gnetle V molku njegove pa oči na meni so obstale svetle, pozval me je ... od tistih dni ves čas sva kot omamne sanje le srečo dihala oba; ne sum in ne obrekovanje, ne ljubosumja zlo divjanje ne dolgčas zmotil ni srca. Marija, ti prišla si predenj . . . Gorje, njegov je duh poslej s pregrešno mislijo obseden! Z izdajstvom ves prežet, Girej, če opominjam ga, ne čuje; preseda srčni mu vzdihijaj; z menoj se več ne pomenkuje, ne čuti z mano kot nekdaj. Ti grehu nisi se podala; saj vem, da nisi kriva ti... Poslušaj me: zelo sem zala, v vsem haremu je lepše ni, le tebe bi lahko se bala; jaz sem rojena za strasti, a ti ne znaš tako ljubiti; zakaj z lepoto mrzlo, glej, ne nehaš mu srca pekliti? Pusti mi ga: moj je Girej; saj žgoče je poljubljal mene: strašne zaklet ve ga teže; bile so z mojimi spojene 1103 vse njega misli in želje; če ga zgubim, me bo ubilo ... Jočem, poglej me, in premiki te na kolenih zdaj rotim, nič ne očitam v misli črni. vrni mi mir in radost z njim, Gireja prejšnjega mi vrni... Nikar ne oporekaj mi; zdaj zaslepljen je, moj še zmerom. S prošnjo, bojaznijo, prezirom, ah, s čemerkoli ga odbij; prisezi mi... (resda pr,i kanu sem poklonila se koranu, a z materjo nekdanje dni sem verovala kakor ti) priseži, da boš vse storila, da bi Gireju me vrnila ... A znaj: če treba bo, s teboj ... Kindžal imam in, če bo sila ... saj pod Kavkazom dom je moj.« Nič ni čakala pojasnila, rekoč je zginila takoj. Dekle nedolžno ne razbira jezika mučenih strasti, a njihov glas ji v dušo vdira, neznan in strašen se ji zdi. Mar joče naj, mar moleduje. s čim naj sramote se varuje? Bo morala, kot ji grozi, ostanek grenkih mladih dni sramotni tu ljubezni streči? O, če Girej pozabil bi nesrečnico v samotni ječi za večni čas, ali, o bog, če s smrtjo hotel brž preseči bi njenih dni brezupni tok, Marija radostnih občutkov bi iz doline solz odšla! Življenja blaženih trenutkov že dolgo nič več ne pozna! 1104 Na zemlji naj še išče česa? Prišla je njena ura zdaj, v miru naročje gor v nebesa že vabi jo domač smehljaj. Dnevi beže. Marije ni. Hitro je reva preminila. Zdaj sije tam med angeli, kamor že zdavnaj je prosila. A kaj jo v grob je spravilo? Groza usode neizbežne, bolezen, mar drugačno zlo, kdo ve? Ni več Marije nežne!... Dvorec je kakor izumrl; Girej zapustil ga je zopet; s krdelom je Tatarjev drl spet čez meje morit in ropat; spet mračen in željan krvi zaganja kan se v bitve divje: a v srcu pritajeno tli mu plamen, ki nepotešljiv je. In kadar boj najbolj besni, zasuče sabljo, a v zamahu otrpne kakor ukopan, kot bi iz uma bil, čez plan strmi, bledi kot v smrtnem strahu, šepeče zase in nato ga včasih solze oblijo. Harem prezrt in zapuščen je, Gireja na spregled več ni; edini drug jim je trpljenje, pred skopca mrzlimi očmi se starajo žene. Zareme ni več med njimi; davno že pahnile so jo straže neme v brezno razpenjene vode. Še isto noč končala je, ko knežnji je srce odbilo. In bodi kriva ali ne, bilo je strašno povračilo! 70 Naša sodobnost 1105 Ko s svojo vojsko razdejal je kan kavkaško stran, požgal vasice mirne po Rusiji, domov nameril je korak; v spomin nesrečnici Mariji tam zgradil marmoren vodnjak v samotnem je dvorišča koti. S polmesecem je okrašen, a v tega križ je posajen (predrzni ta simbol pač v zmoti bil nebogljeni je rojen). Klesan napis še kamen krije: čas jedki ga še zgladil ni. V potezah tujih tam se vije, pod njim pa voda žubori, se v hladnih kapljah-solzah lije, nikdar, nikdar ne onemi. Za sinom, ki bi pal, jokala bi mati žalostna tako. Dekleta tamkaj zgodbo to iz izročila so spoznala in mračni spomenik zato Vodnjak solza imenovala. Ko pustil sem prešernosti in s severa odšel na kraju, sem gledat šel v Bahčiseraju dvorec, ki tam v pozabi spi; tam taval sem po tihih dvorih, bič narodov je v teh prostorih, Tatar je divji piroval, v razkošni tu se je lenobi po bojih za pozabo gnal. Se danes po užitku v sobi, na vrtu praznem tu diši; vode igrajo, rože rdijo in vinske trte se šibi jo, zlato po stenah se blešči. Rešetke videl sem razpale, za njimi so nekdaj žene 1106 jantarne molke prebirale, v tišini vzdihale mlade. Tu kanov je pokopališče, vladarjev zadnje bivališče. Stebriče, ki na grobih teh krase jih turbani kamniti, sem o usojenih poteh slišal razločno govoriti. Kje zdaj so kani? Harem kje? Vse tiho naokrog, vse velo, vse spremenjeno ... a srce je nekaj drugega prevzelo: dišave rož, vodnjakov šum, vse v čudno je pozabo gnalo, voljno se mi je vdajal um, nejasno v njem je valovalo, dekle se je prikazovalo v leteči senci pred menoj! ... Prijatelji, povejte zdaj, čigava me podoba nežna zasledovala je tedaj, neodoljiva, neizbežna? Mar duša se Marijina mi čista je prikazovala ali Zarema je morda še ljubosumno tod iskala? Prav tako pomnim milo oko, lepoto, ki po zemlji hodi... Vse srčne misli k nji se pno, za njo v pregnanstvu duh mi blodi.'.. Norec! Dovolj je besedi, kaj bi razgrebal bridko rano? Saj davek svoj si plačal vdano ljubezni, ki ji upa ni — Zavedi se, ujetnik borni! Doklej okove boš častil in v pesmi svoji boš zgovorni uespamet svojo še glasil? 1107 Častilcu muz, častilcu mira, ljubezen, slava — kaj mi bo? O, kmalu spet uzre oko razveseljivi breg Salgira! Na rebri se povzpnem gora, spomini skrivni tam živijo, pogled mi željni razvedrijo spet vali Črnega morja. Kot raj ta svet je razprostrti! Gozdovi, holmi, vse živo, safir in jantar v vinski trti, v dolinah bujno in mirno, z vodo, s topoli hladni vrti; in nič srca ti ne teži, ko v uri jutranje prelesti v gorovju, po obrežni cesti tvoj konj ubogljivo hiti in morje se zeleno toči, blešči pred tabo in šumi krog Aju-dagovih pobočij :.. 1108