759
Pesmi
Herman Vogel
TRDA,    Boči se kljun tvoj z diamantom na koncu: MILA PTICA    ko usekaš v led, se rodi stokraka zvezda. Z NEBA    Usekaš v drevo, zadrhti muževni stržen. Z natančnostjo zadnjega radarja meriš:
1.     zrno med peskom, srce v telesu. V igri ljubezni si prevodnik slasti,
v lastniškem spopadu nož mesarski;
roka težaška, ko vlačiš gradivo za gnezdo,
materino krilo, ko devlješ mladiče spat.
Ko tožiš — tožiš zato,
ker so predolge razdalje,
ali zato, ker ti ni dana beseda?
2.     Vejo, kamor sedajo tvoje noge, je skusil že marsikdo pred teboj:
bila je roka, ki je kuštravim otročičem držala domačo gugalnico iz verig in jih škripaje, nežno nosila v sanje; bila je opornik, naročje za žitne ostrvi;
Herman Vogel
bila je zadnje, kar je videl umrli,
bila je tudi porodnica prvega sadja.
Bila je senčna streha za opoldanski predih.
Pa menda ne veš,
kaj tipajo tvoji šilasti kremplji,
ko med strogim poletom za trenutek počiješ?
Trda, mila ptica z neba.
RES JE    Priliznjena beseda svoj plamen najde in plamen najde svoj dim. Zategadelj se vse, kar smo sebi ali drugim namenili, ponavadi na glavo postavi. Od žive žerjavice ostane pepel, od travnika suha planjava, od življenja smrtni spomin.
DROBCI     So zgodbe,
narejene pod grožnjo
1.     kladiva in sulice; tudi pesmi so,
zapete v čast zelenim dolarjem; in so velike odločitve, izrečene na skrivaj v zakristiji, ko ponižno čakamo pred oltarjem.
2.     Eno samo znamenje me k smrti vleče; tisoč jih je,
ki kažejo drugo pot:
kje najti izhod,
da ob slovesu ne bo huje?
Smo mladi še, pa se poslavljamo, vsak s sabo nosi malho gorja, in ker se nam na križpotjih štrene zamešajo,
760
Pesmi
in ker nemočni
po mesečni preji segamo,
vsak misli na valove morja.
V našem spoštovanem življenju, ki želimo, da bi bilo iz enega kosa; v naših dobrih dejanjih se še zmeraj najde kakšna zahrbtna razpoka. Za te špranje živimo.
VSAJ TO     Tudi to je nekaj,
če se najdeš v opombah pod črto ali v registru krajevnih imen, ali če te kje kak jezik omeni, če se te spomni kdo v najslabšem pomenu, ti pripiše nizkotne, vohunske namene, če ti zaprejo vrata pred nosom, najdejo napako v izpolnjenem obrazcu, če mora postava preveriti tvojo istost, če ti pošta spremeni spol.
Tudi to je nekaj, sicer je še manj kot nič.
TRUNTAMORA
Izbira mlade in lepe in se na njihovih gladkih prsih igra; v njihove barvaste sanje stopa kot senca, ki ne pozna gorja.
Korak se z metri meri, možgani ne grejo vštric: vsak dan so si bolj vsaksebi, vsak dan je med njimi večji nič.
MUREN     Saj res ne moreš vedeti, V UŠESU     kje se ta nočna ponjava konča in kje boš našel svojo trstiko: v boleči tišini,
761
762
Herman Vogel
v molku tisoč postavnih mož boš silil k središču kroga. Po krožnici. V mojem ušesu.
ČUDNA    Skozi četvero oči gledava ŽIVAL     in tehtava se: ti ali jaz.
So čudna znamenja risana v ilovna tla.
Nekaj od mene zahtevaš, nekaj bi jaz rad imel. Kdo torej bo večji v želji, kdo bo drugemu nebo snel?
BLEDI ROMB
V bledem rombu pod nebom visi pretaknjen artist. Ves je smrti podoben, ves je grozljivo čist. Čakamo: zdaj se bo spustil, nas z nogami objel, nas potegnil v sanje in nas v sanjah zaklel.