Francka Župančič: Mahova kapica. a travniku visokega griča je pripovedoval kamen apnenec svojo pravljico. Bilo je to tedaj, ko mu je priroda vdrugo nadela mahovo čepico. Za sveto družino v bormem hlevcu je bilo za časa poskrbeti, še preden razprostre burja svojo belo, sne-ženo odejo čez fcrib in dol. Pozen jesenski dan je bil, medlo solnčen, lahno je vel veter v vrhovih iborovcev. Globoka tišina naokrog — zaikasnel metulj se je okorno zibal okrog podleska, in izza mahovitega travnika, s slano orošenega, sem čula pravljico kraj gozda. Pravzaprav je izgledal kamen kakor glava. Okrogel je bil, gubav. podoben očesoma in ustnam; samo siv je bil, čisto siv. Nič čudnega. V zemljo zarit je ležal dolgo, dolgo — niti sam ni vedcl, koliko let — dokler ga ni odtrgal hudournik viharne jesenske noči visoko gori iz nje-govega temnega groba in ga zakotalil s seboj v dolino. Na travniku kraj gozda je tedaj obležal: sivi, okrogloglavi apnenec. fl Tesno in otožno mu je ibilo spočetka v neznanem kraju. A delo mu je dcbro, ko so zaplesali po njem solnčni žarki in vedno gorkeje plesali po njegovi plešasti glavi. Kako lepo je šele bilo, ko je priklilo olb njem zclenje iz tal! In nekega jutra se je prikazal v belem, rdeče nadahnjenenj oblačilcu ob njem teloh. Za njim pa jetrnik s svojim modrim kloibučkom Tej gospoščini je kmalu sledila še večja družba: z zelenim, narezanim ovratnikom in belo oipkasto avbico je pogledala v svet nežna vetrnica v spremstvu rumenojopične trabentice. In potem sto in sto drugih. Minula je medtem pomlad, prišlo je poletje in privedlo novih gostov, ki so krasili samotni rob gozida. Zvoinčnice so zvonile pozdrav jutru in večeru. Apnenec se je divil poletni krasoti. Rjave mravlje so ga obiska-vale, in marsikaterega dolgonožnega hrošča je spoznal. Mnogo pestrih metuljev je bilo, ki so mu donašali pozdrave z oddaljene gorske višine Sčasoma je zazelblo apnenec v golo, plešasto glavo: tcda^j je priplesalo v večernem mraku na tisoče in tisoče belosvitih iskric z višin, in preden se je apnenec zavedel, je nosil plašček kristalnega snega. V jutru je imel na glavi srebrnioibelo čepico. Očesa so začudeno vzrla zasneženi gozd, kjer sta je zadonel včasih glas zvona in zapel o nekem vstajenju... In z vstajenjem je zataknil apnencu borovničev gnmiček celo pero na zeleno čepico — suhljav vršiček s temnozelenimi, okroglimi lističi in z malce ljubkimd, rožnoibarvnimi kapicami, ki so se v vetrcu veselo otresale in so se na njih naslajale čdbelice. Cvetne kapicc so zorele v rdeče in temneje jagode. In apnenec je bil ponosen na nadeti mu nakit. Jeseni se je dotaknil njegove zelene čepicc čuden čut. »Še pretenak; ob letu bode boljši« — tako govorico je čul, a je ni umcl. In stari, sivi kamen se je radoval dalje v krasu svojcga pokrivala. Namakal mu ga je deževni curek, topeča se snežena plast, da se mu je ovijala mahova čepica vedno tesneje in prijetneje okrog siare glave. Čisto prijetno se je sedaij počutil v jesensskem mrazu, dočim je zvončnico zraven n^ega dohitela smrt. Njena Ijuiba soseščina in druga tovarišija mu je krajšala v lctu čas do dofee, ko je čul besede: oib letu bode iboljši. Tega namreč v svoji zelenopretkani glavi nikdar ni mogel doumeti. Manjkalo mu je spoznanje — a prišlo je. Neke noči mu je nadela zima tanko sneženo plast čez zelcno čepico. Topel vetrič mu je pa stajal zgodnji nakit: ma-hova čepica je zrla zelenolesketajoče se v svet, in iblesk solnca je krasno zaigral na njej. Tedaj se je apnencu določila usoda, Ob letu je res prišel dan, ko je scgla tuja roka v njegovo last: najprej je potipala njegovo mchko, zeleno čepico, ki je postala po vplivu solnčnih žarlkov bujna. Potem je segala roka do njegovih kamenitih senc, dokler ni bila mehka mahova čepica odluščena od sive glave. Apnenec je začutil mrzlo jesensko sapo na svoji pleši. Zastokal je vsled neusmilie- nega ravnanja, a nič ni pomagalo-------Videl je le še, kako je pogladila tuja roka kožušček ugrabljene mu čepice, in čul je zopet neuinljiv govor: »Mah je za jaslice; ravno pravi bode, za vznožjc božjemu Detefu« — — Potem je videl sivi apnenec, kalko je izginila nijegova lepa, zeleno-baržunasta čepica v košari: vzdihnil je, a zazdelo se mu je vseeno dobno, čeravno ni razumel besedi o božjem Detetu. Borovničev grm je ,potem prostrl svoje drobne vejicc kakor v var-stvo pred krutostjo zime čez golo apnenčevo glavo s šopoatn mahovega okrasja, ki je še ostalo od prejšnjega mahu. Pod1 njim je ždel apne- nec v otroški bojazni in iraislil — in mislil-------dokler ga je odevala sncžena zimska odeja. In iznova se je vrnila pomlad ter mu je zgodnji teloh prvi oznanil veselo poročilo o vstajenju. Tedaj je kmalu priklila tudi trobcntica ter mu zagotovila, da njegovo glavo zopet prepreza mah. In glej, zrastla mu je nova, še lepša mahova čepica v solnčnih, toplih dnch, ki bode zopet rabila kot kras k jaislicam božičnega Deteta.