PoStnina plačana v gotovini. LETO V. LJUBLJANA, 26. NOVEM3RA 1927, STEV. 47. V< AROČNIN A-ZA- JVGOJLA-VIIOČETRTLETNODIN15-CEL0LETN0-PIN-60/ZA-INOZEMSTVO JEDODAT) PO$TNlNO/OGLAJIPO CENIKV/ POSAMEZNA Številka- po- DIN • 150, POŠT. (EK. R»t 13-188 VREDNiiTVOIN-VPRAVA VVČITELltKI-TIJKARNl/ rokopisi • se • Ne-vr A-%aio/anonimni-do- ■piji • Je • NE ■ PRIOBCV - 1eio/po{tninapla- XANA V COTOVINI TELEFON ŠTEV. MM. Italija in Nemčija. I. P., Beograd: Berlin. 11. XI. 1927. Podpis francosko-jugoslovenske prijateljske pogodbe je močno razburil gospodo v Rimu, ki je živela v sladki nadi, da bo kmalu delila med lačno deco velike Italije mastno balkansko' pogačo. V tem razburjenju išče poti, da bi si pomagala iz jame, v katero je padla. Na podlagi v zadnjih dveh letih iztečenih izkušenj se je takoj obrnila ,na preizkušenega zaveznika — London in sprejela prompten odgovor: »Obrnite se na Nemčijd. ki bo spričo sovraštva do Francije, gotovo pristala na kako skupno akcijo proti temu najnovejšemu aktu Francije in Jugoslavije za očuvanje status quoa«. V pddporo tega nasveta so prinesle londonske novine tendenciozne, po intrigi na daleč smrdeče vesti, da novi pakt ni sklenjen v toliki meri proti Italiji, kakor Nemčiji in da ima zgolj namen onemogočiti Anschluss. Kramarsko dobro premišljena intriga ni zadela v črno. Danes pišejo v odgovor na njo najuglednejše nemške ndvine, da na tako slab Um nemški kalini ne sedajo in da Nemčija ^ prav lepo izhaja z nasledstvenimi državami, posebno pa še z Jugoslavijo. s katero je navezala po podpisu trgovinske pogodb« prav prisrčne odnošaje. ki obetajo postati še vse kaj več, za kar se bodo potrudili vsi prizadeti tako z jugo-slovenske, kakor nemške strani. Tako so dobili Italijani zajedno kar dve po nosu. Eno z združenega Pariza in Beograda, drugo iz Berlina, kjer so tej moralni klofuti pri-dejali še prav globoko košaro na italijanska snubljenja. Ob tej priliki vstaja v marsikom vprašanje, kako je danes razmerje med Nemci in Italijani ter da li obstoji mogočnost kake italo-nemške zveze proti Franciji in njenim zaveznicami 'osobito Ju go 51'a vi ji? Nemčija je bila pred vojno poznana kot italofilska zemlja, koje prebivalci so že po naturi hrepeneli in želeli tja doli, kjer oranže in limone cveto ter temu sladko, melanholičnemu razpoloženju primerno vodili tudi zunanjo politiko Nemčije. Analogija nemškega i,n italijanskega osvobodilnega pokreta je to razpoloženje le še pojačila in tako so pruski grenadirji pri Kraljevem gradcu umirali tudi za to, da je lahko Pie- mont ujedinjeval in osvobojeval Italijo, akoravno so njegove herojskega duha in plamtečega patriotizma prežete slavne armade redno bežale pred avstrijskimi polki, ki so jih tvorili po večini Jugosloveni. Z istih motivov je potem skrpucal železni kancler Bismarck leta 1882. trozvezo med Italijo, Nemčijo in Avstrijo, ki je imela za krstnega botra še Bardovo pogodbo iz leta 1881., po kateri so Italijanom odnesli Francozi Tunis, na katerega so dedje naših črnosrajčnikov že povsem gotovo računali. Ironija zgodovine in deloma politika Crispija sta hoteli, da je ostala ta trozveza, ki je stala še več kakor na lončenih nogah zajedno pri skupni mizi do leta 1915. Dokazala pa je, da so bili že takrat diplomati tipa Momčila Ninčiča pogosto posejani, ker bi sicer drugače moral vsaj eden, ali drugi .med nemškimi ali avstrijskimi spoznati, da se igrajo z Italijo slepe miši, kakor je to dobro spregledal šef generalnega štaba Konrad von Hotzendorf, feldmaršal Hindenburg in grof Anton de Mazin. To slabost diplomatov centralnih velesil so Italijani dobro eksploatirali ter delali razne vstran skoke, kakor z 1. 1902. sklenjeno Prinetti-Delcassejevo pogodbo, iredentističnimi demonstracijami v Vidmu, anektiranje Libije, pristanek na francosko-maroško politiko, odpor proti aneksiji Bosne in Hercegovine, racconiške pogodbe z Rusijo, skadersko in albansko vprašanje iz leta 1913. Ko je 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstriji, se je imela njena zaveznica in glavna pobornica zavezništva z Italijo — Nemčija priliko prepričati, da poznajo onkraj Alp samo sacro egoismo in da nimajo »potomci Rimljanov« prav nič smisla za kake moralne vrednote, kot držanje dane besede in orožno bratstvo. Sicer Italija ni napovedala vojske še Nemčiji potem tja do avgusta 1916, ali mostovi so bili razrušeni in najlepši dokaz temu do-prinešen pri Kobaridu, kjjer so se Nemci pošteno znesli nad italijanskimi verolomneži. Ali kakor je bil učinek nemških plinov nadvse težak, vendar so se Italijani z Nemci v Parizu prvi pomirili in jim dovolili že leta 1919. prost povratek in udejstvovanje v haliji. In že je izgledalo, da se bodo znašli Nemci in Italijani, ki so se čutili po pariški konferenci ne malo prikrajšani pri razdelitvi vojnega plena, na isti liniji. To zbliževalno politiko smo občutili i Jugosloveni na Koroškem. Njen nadaljnji razvoj pa je preprečilo troje težkih udarcev, ki je podrlo že zgrajene mostove in razširilo že obstoječe diference. To so: »Meja na Breneru, veto proti Anschlussu in Sfarzova delitev nemške Šlezije, ki je postala sicer pozneje brezpredmetna. Poleg teh treh vprašanj je nastopilo še četrto — to je plačevanje nemških reparacij, kojih 10% odpade na Italijo, ki je poizkušala z lepa Nemce pregovoriti k temu, da bi ji kaj več plačali. Nemci so seveda to odklonili in želi v Rimu novo zamero več. Izmed teli štirih težkih točk je danes perečih še vedno dvoje in to najtežjih, ker režeta v živo meso ve-solnjega nemškega naroda. Južno-tirolsko vprašanje še danes tretira kot eminentno vsenemška zadeva, preko koje ne more noben nemški politik, pa najsi bi bil močno drugih nazorov, kakor zunanji minister Stresemann. ki je poznan kot Italijanom nenaklonjen. Poleg tega vprašanja o biti ali ne biti 200.000 nemških src stoji še 'vprašanje Anschjlussa, v katerem igrajo ravno Italijani ulogo najza-grizenejšega branilca status quo stanja*, ker se zavedajo, da bi se z uro ujedinejnja nemškega naroda močno približala i ona ura. ko bo govora, da li so brenerski mejniki pravično in sigurno za večno postavljeni. Sucus tega je, da na ožje zbli-žanje med Nemčijo in Italijo ni računati vse dotlej, dokler ne bo rešeno vprašanje Južrr.e Tirolske in Anschlussa. Na nas in naših diplomatih pa je, da to dejstvo izrabimo in najdemo pota, ki nas bodo Privedla do kar najožjega kontakta z nemškim narodom in da pripomoremo z razpoložljivimi silami k ustvaritvi novo se snujočega fran-cosko-slovansko-nemškega demokratskega, naprednega in miroljubnega bloka proti bloku reakcije, konservatizma in po novih vojnih zaplet!! ja jih stremečega i avanturizma. A. V. Quo vadiš, Bolgaria? Časopisje poroča, da se je v našem vnanjem ministrstvu zglasil neki Saltimbanco iz vrste diplomatov in vložil protest proti pisanju naših listov o priliki obletnice ra-pallske pogodbe. Laški diplomatje ravnajo ' zelo previdno, odkar so imeli izkustvo, da je v vsej naši državi samo še vnanje ministrstvo tisto mesto, kjer se podobne pisane in govorjene čenče čitajo in poslušajo s paznim očesom in ušesom, predno se nanje napiše ogromna rdeča oznaka A. A. Sluga že ve, kaj to pomeni, in odloži take note vedno in redno, kamor spadajo. Previdni so, da protestirajo pri ministrstvu vnanjih zadev, ki nima in po naših zakonih ne more imeti nikake ingerence na pisanje časopisov. Pred par leti se je namreč v Beogradu dogodilo, da je šel neki tak diplomat naravnost k viru razžalitve — v uredništvo nekega lista in je udaril po mizi, meneč, da je nekje v Italiji, kjer se državljanom enostavno ukaže: Faci, cane, in vse zleze po mizo. Protestujoči gospod — bil je neka zelo visoka šarža tiste armade, koje tradicija je zapopadena v besedah Adua, Vis, Caporetto — je udaril po mizi in glej čuda, nihče se ni skril pod mizo, vse je skočilo pokonci in še predno si je visoka šarža Večni protesti. opomogla od osuplosti, je priskočil uredniški sluga in uredil zadevo svoji dolžnosti in stanu primerno. Jugosloveni smo sploh barbari, Srbi so to še posebe, ta uredniški sluga pa je bil kvintesenca vsega barbarstva. Ni se oziral na pogrošne parfeme, ki so puhteli iz 2000-letne kulture, razgrajajoče