SVOBODNA SLOVENIJA
ESLOVENIA LIBRE
Glasilo Slovencev v Argentini
Leto LXXIX | 14. maja 2020 - Buenos Aires, Argentina
www.svobodnaslovenija.com.ar	Svobodna Slovenija
. v
| St. 6
60. OBLETNICA SLOVENSKEGA DOMA CARAPACHAY | 1. del
Dragi člani in prijatelji Slovenskega doma Carapachay,
Če bi bilo po načrtu bi danes, na nedeljo 10. maja, praznovali obletnico Doma in nič manj kot šestdeseto. Četudi je bilo po navadi to praznovanje na prvo nedeljo v maju, smo letos, na prošnjo dušnopastirstva, si zamenjali nedelje. Vzrok zamenjave pa je, da je na drugo nedeljo v maju, ki je blizu 8. maja -dan lujanske Matere božje-, katedrala vedno bolj obiskana in, kot smo že sami opažali, so se naši obredi krčili iz leta v leto. Po tem načrtu, bi romali preteklo nedeljo 3. maja, danes pa imeli obletnico. Žal je vmes stopil koronavirus.
Zaradi karantenskega stanja smo morali obletnico preložiti za nedoločen čas, vendar upamo, da se bo pred koncem leta odprla priložnost, da bi na kakšen način proslavili naš dragi jubilej.
Po internetu smo lahko sledili nedeljski sv. maši, ki sta jo darovala gospoda Franci in Robert. Med prošnjami smo se spomnili vseh živih in mrtvih članov Doma, po sv. maši nas je pa g. Robert lepo nagovoril in svaril naj ohranimo domačnost ter odgovornost do skupnega Doma,
ki nam daje tudi možnost duhovnega zavetja.
Preko Facebooka smo, med drugimi, prejeli čestitke ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helene Jaklitsch. Pridružuje se tudi veleposlanik gospod Alain Brian Bergant, kjer izraža, da se bo z veseljem udeležil prvega dogodka v naši srenji po končanih izrednih razmerah karantene. Takrat nam bo gospod veleposlanik oddal priznanje in zahvalo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu v katerem je ministrica izpostavila »60 let neutrudnega prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in kulture, povezovanje slovenske skupnosti v Argentini ter neomajno zvestobo Sloveniji".
V imenu odbora in članstva, se jima prav lepo zahvalim. Vsem ostalim se pa zahvaljujem za razumevanje. Ostanemo povezani v pričakovanju , da bi čim prej lahko zopet odprli vrata, in začutili toploto in domačnost pod našo do-movo streho.
Ostanite zdravi.
Franci Žnidar
Predsednik Slovenskega doma Carapachay
Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Airesu se ob 60-letnici uspešnega delovanja Slovenskega doma Carapachay pridružuje čestitkam ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Heleni Jaklitsch. Prilagamo priznanje in zahvalo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu v kateri je ministrica izpostavila 60 let neutrudnega prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in kulture, povezovanje slovenske skupnosti v Argentini ter neomajno zvestobo Sloveniji. Veleposlanik Alain Brian Bergant se bo z velikim veseljem udeležil prvega dogodka po končanju izrednih razmer in predsedniku slovenskega doma Franci-ju Žnidarju izročil priznanje in zahvalo Urada, saj je novi koronavirus Covid-19 začasno zaprl vrata Slovenskega doma Carapachay, omejil aktivno delovanje Folklorne skupine Maribor, ki februarja
letos gostovala v domovini in pokazala, kako v Argentini ohranja slovensko ljudsko plesno dediščino, Odrske skupine, ki se pripravlja na uprizoritev komedije Revizor rusko-ukrajinskega pisatelja Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, tečaje slovenskega jezika pod vodstvom Ani Klemen, medtem ko so nedeljske svete maše nadomestila bogoslužja in molitvene ure po spletu.
Še enkrat želimo vse najboljše in iskrene čestitke predsedniku, članom in prijateljem ter predsedniku Zedinjene Slovenije Juretu Komarju ob okrogli 60-letnici Slovenskega doma Carapachay. Ostanite vsi zdravi, doma, optimistični, povezani in negujte družinske vezi in vrednote, vse ostalo pa bomo nadoknadili kasneje. Pogumno naprej!
Alain Brian Bergant, veleposlanik Helena Jaklitsch, ministrica
NASTANEK DOMA | Pregled ob 60. obletnici Doma Carapachay
Carapachay, kar v jeziku guaraní pomeni "delta" - verjetno se nanaša na izliv reke Paraná-je kraj v severnem predelu Velikega Buenos Aires-a. Spada pod obcčno Vicente López, škofijo San Isidro, najbližja železniška postaja pa je Villa Adelina. Ulica najprej je bila Piedrabuena, sedaj pa Dra.Cecilia Grierson, št. 3867
Že po prvi svetovni vojni se je precejšne število slovenskih rojakov naselilo na tem delu
predmestja, od Vicente López do San Fernanda. Med njimi ni bilo prave povezave, radi so se pa shajali v slovenskih gostilnah in tako zbirališče je bila gostilna Janka Polaka v Munro.
Po drugi svetovni vojni so se tem rojakom pridružili novi naseljenci. Prihod g. Albina Avguština kot kaplana v Florido leta 1949 in g. Alojzija Košmrlja, je nekako pomenil začetek organiziranega zbiranja okoliških slovenskih naseljencev. Večkrat so bile slovenske maše, po mašah pa prosvetni sestanki. Leta 1950 se je ustanovil krajevni pododbor Društva Slovencev , kateremu je predsedoval g. Ivan Prijatelj, med odborniki so pa bili prva leta, med drugimi, gospodje Jože Mavrič, Pavle Masič, Franc Šenk, Jože Markež.... Tako je postala Florida prvi sedež slovenke skupnosti v tem okraju. Začel se je pouk verouka in slovensščne za otroke - g. Avguštin, Vera Prijatelj, Tone Kovač - obhajale so se slovenske poroke, krsti, nove maše, tu so sprejeli našega škofa dr. Gregorija Rožmana ob obiskih leta 1949 in 1952.
Po odhodu g. A. Avguština iz Floride, se je središče preselilo v kapelo sv. Družine v Cara-pachaju, ki je bila nekako v središču naseljenih slovenskih družin v tem predelu.
Število teh družin je naraščalo in treba je bilo misliti na slovenski šolski tečaj. Prostor je dal na razpolago krajevni zupnik, mesto učitelja je pa prevzel g. Aleksander Pirc. Dobila je ime šola Josipa Jurčiča.
Ker so bile slovenske maše in sestanki vedno bolj obiskovani in je število otrok naraščalo, so sposojeni prostori kmalu postali pretesni in čas za upoprabo je bil odmerjen.
Stavba v l. 1961, sedanja dvorana.
Potreba po lastnih prostorih
Na pobudo g. Prijatelja so začeli misliti na nakup zemljišča, kot prvi korak, da pridejo do lastnih prostorov, posebno za šolo. Aprila 1960 se je na sestanku zbralo 27 rojakov, ki so ta predlog sprejeli in že 27 aprila na javni dražbi kupili zemljišče - 360 m2 za 135.000 pesov.
l.maja so se na sestanku zbrali skoro vsi Slovenci iz Carapachaja in okolice, kjer so razpravljali o naslednjih korakih in se navdušeno obvezali, da bodo sodelovali po svojih mčceh. Izvoljen je bil pripravljalni odbor, ki bo skrbel za nadaljne delo. Predsednik odbora je bil g. Vinko Aljancčič, blagajnik pa g. Ivan Žnidar.
Sklenili so, da bodo čimprej začeli z zidavo. Načrte za prostore sta napravila g. Vladimir Mazi in g. Franc Lobnik in sicer za stanovanje hišnika, dvorano s pregradbami za učne prostore in tudi oder, kegljišče, igrišče, v ozadju pa prostor zasajen s cipresami, smrekami in lipami.
Dela se je opravljajo brezplačno, stroški se krijejo s prostovoljnimi prispevki in rednimi mesečnimi obroki. Vse to vodijo rojaki, ki pripravljajo ustanovitev posebnega drustva, kateremu bo dalo obliko in razvoj prihodnji občni zbor.
"Člani pripravljalnega odbora in aktivni člani so si s postavitvijo Slovenkega doma nadeli zelo težko nalogo, zlasti, ker skupina v tem kraju ni stevilna, toda prepričani so, da za ohranitev narodne in krščanske zavesti ter narodnih tradicij ne sme biti nobena šrtevprevelika" I.Znidar
V kratkem času se je posrečilo zgraditi prvi del doma, t.j. dvorano, ki je 13 m dolga in 7 m
široka. Za bozšič 1960 je zid dosegel le 1.5 m, silvestrovanje je bilo kar sredi zidovja, a šolsko leto 1961 se je ze začelo v novih prostorih in pod streho. Tako je bil uresničen prvi namen doma v manj kot enem letu.
"Starši in rojaki so pokazali veliko naklonjenost, požrtvovalnost in narodno zavest. Vse je bilo prostovoljno delo. - Trud in znoj za postavitev lastnih prostorov.
Reden pouk v slovenskem šolskem tečaju -ulica Piedrabuena med R. Obligado in S. del Estero se bo začel prihodnjo soboto 8. 4. ob 2h popoldan. Pripravljeni so trije učni prostori, za tri skupine, in bo trajal do 5h. Ob nedeljah bo telovadba in petje od 10h do 12h." Potem pa obvestilo se doda: Dom bo tudi prijetno zbirališče za odrasle in mladino v tem okraju, v njem bodo lahko vse krajevne, kulturne športne in družabne prireditve."
Obvestilo za obcni zbor: " Članom organizacije Slovenski dom Carapachay sporočamo...da bo 1. 5. občni zbor ob 16h. Pridejo naj ze dopoldne, da bodo izravnali in pospravili prostor okrog doma. Udeležba dolžnost vsakega člana!"
Odbor društva, ki si je nadelo ime " Slovenski dom Carapachay " sestavljajo: Predsednik Ivan Žnidar, podpredsednik Miha Klemen, tajnik Maks Jesih, blagajnik Jože Jonke , kulturni in sportni referent Aleksander Pirc, gospodar Viktor Aljancčič in odborniki Franc Resnik, Ivan Sušnik in Pavle Homan.
Leta 1962 so dokupili sosednjo parcelo, z enako površino. Dela so se nadaljevala, med prvimi je bilo v načrtih kegljišče.
"Na žalost niso vsi Slovenci v okolici clani, hitreje bi šla gradnja doma, ki ima le nalogo braniti slovensko in versko vzgojo naše mladine, starejšim pa nuditi kraj, kjer se shajajo na pomenke in zabave ".
Iz Zbornika Svobodne Slovenije 1967:
"Glavni prostor v domu zavzema dvorana v izmeri 13 x 7 m z odrom, ki ima površino 9 x 5,5 m. V sprednjem delu doma sta dva prostora. V
prvem je kuhinja, v drugem pa točilnica. Vsak ima povrsino 3 x 4 m Za odrom sta dva prostora v izmeri 3 x 4 m z vzidanima omarama...
V	teh sobah je navadno šolski pouk. V šolske namene seveda služi tudi dvorana, v kateri je najstevilnejši razred. ...Pred dvorano je park zasajen z drevjem, v ozadju pa igrisce v izmeri 22 x 12 m ograjeno z visoko mrežo...
Stroške za nakup zemljišča, za prenos lastin-ske pravice na slovensko skupnost v Carapa-chaju ter za postavitev Slovenskega doma so nosili zgolj slovenski ljudje...
...Odbor Društva Slovenski dom Carapachay ne smatra, da je v domu svoje delo že opravil. Ima tudi načrte za bodočnost... "
V	letu 1961 se je dogajalo:
25.	maja: Proslava papežkih okrožnic in roditeljski sestanek. Vodi A. Pirc. V oglasu je bilo tudi zapisano: »Slovenski dom je odprt ob nedeljah in praznikih za vse člane in prijatelje. V Domu so obiskovalcem na razpolago razne igre (na primer šah) in pa tudi slovensko čtivo«. 16. julija: Šolski prizori, otroci pokažejo polletno znanje. Vodi A. Pirc in g. A. Avguštin.
23.	julija: Čajanka žena in mater, s petjem in razgovorom.
30. julija: Marjan Trtnik kaže slike lepote Slovenije in Drago Uršič da priliko poslušati slovenske pesmi na ploščah. Potem je sledil družabni program. Udeležba čez 100 ljudi.
26.	avgusta: Predavanje župnika V. Zaletela o Koroški.
24.septembra:	Sestanek s predavanjem g. R. Smersuja.
Poročilo predsednika Doma Ivana Žnidarja o dosedanjem delu odbora. Domača zabava. Decembra: Polnočnica in Silvestrovanje.
Dom, ki je bil postavljen s takim navdušenjem in trudom in ki ga upravlja Društvo Slovenski Dom Carapachay, je seveda takoj začel služiti svojim namenom.
Viri : Zbornik Svobodne Slovenije 1962, Tednik Svobodna Slovenija , Zapiski g. Ivana Žnidarja. (Iz brošure ob zlatem jubileju Slovenskega doma v Carapachayu)
STRAN 2
8. JUNIJA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA
60. OBLETNICA SLOVENSKEGA DOMA CARAPACHAY | 1. DEL
(Iz brošure ob zlatem jubileju Slovenskega doma v Carapachayu)
SKAVTI
Na prošnjo staršev se je julija 1961 pričelo skavtsko delovanje pod vodstvom Marjana Trtnika, ki je nosil skavtsko ime Sinji Orel. Prvi vod skavtov, Jelen, je imel vodnika in šest izvidnikov. Priključili so se v emigrantski skavtizem, ki je že deloval v San Martinu, San Justu in pozneje v Ramos Mejiji. Ker je to gibanje bilo v Sloveniji takrat prepovedano, so bili vpisani v argentinsko državno skavtsko organizacijo. Imeli so pismene stike s slovenskimi skavti v Kanadi, Trstu, Gorici in na Koroškem.
Delovanje se je začelo s tromesečno pripravo na polaganje zaobljube in s tem so fantje postali skavti tretjega reda. Dobili so uniformo in pravico do nošenja rute okoli vratu. Ta je v naši emigranstski skupnosti imela zeleno barvo.
Srečanja so potekala ob sobotah. Po skupni molitvi in priporočitvi Bogu so se najprej spravili k učenju naravoslovja, prve pomoči in higiene, dolžnosti in pravic državljana, zemljepisa Slovenije in Argentine, ministri-ranja, taborniških naprav, orijentiranja preko narave, petja, itd. Nato so se vrstile igre, telovadba in gimnastične vaje, korakanje in nastop v javnosti.
Skavti leta 1963
Nekaj naših članov se je udejstvovalo pri Voditeljskem tečaju, ki se je razvijal v San Martinskem domu z raznimi uglednimi predavatelji. Po polaganju 15 izpitov raznih veščin, so postali skavti drugega reda.
V letu 1963 se je ustanovil vod skavtinj, ki je štel 10 članic pod imenom Ciklama.Tri leta kasneje je nastal vod Orel, sestavljen z novimi mlajšimi člani.
Skavti so v svojih uniformah bili prisotni pri Lujanskih romanjih, skrbeli so za red in nudili prvo pomoč na Misijonskih tombolah in večjih prireditvah skupnosti. Hodili so na izlete in taborjenja. V spominu so ostale sledeče dejavnosti izven doma: Poletna taborjenja v Monte, Jáuregui, Escobar, v Córdobi, Villa Ru-mipal in Alta Gracia. Krajša pomembnejša taborjenja v sodelovanju z argentinskimi skavti so bila leta 1967 v Quilmesu in 1969 na Plaza Chilavert. Istega leta, v času zimskih počitnic, so taborili na takrat še ne tlakovanem igrišču v našem Domu, ravno na dan, ko je astronavt Neil Armstrong (tudi skavt) prvič stopil na lunina tla. Leta 1970 so Carapachayski skavti, pod vodstvom ga. Marjana, podarili muzeju José Hernández v Villa Ballester, izvod Martin Fierra v slovenščini, ki ga je bil pred kratkim prevedel dr. Tine Debeljak.
Skavtsko delovanje se je zaključilo ob težki bolezni in kasnejši smrti Marjana Trtnika v letu 1974.
Težko je bilo ohraniti gibanje, brez žilavo-sti in polne predanosti začetnega voditelja, Sinjega Orla, in tudi radi pomanjkanja časa, ker so se utrjevale druge organizacije in tečaji v vsestranskem delovanju v naši slovenski skupnosti.
Ob svojem času pa so bili skavti v Carapa-chayu živ listič slovenske skavtske veje po svetu.
PREDAVANJA DR. MILANA KOMARJA
Dne 20. januarja 2006 je odšel v večnost učitelj, univerzitetni profesor in nekdanji dekan Katoliške univerze v Buenos Airesu, oče številčne družine, spoštovani član slovenske skupnosti v Argentini in član slovenskega doma v Carapachayu, dr. Milan Komar.
Med številnimi predavanji in članki je tudi celih 20 let med 1968 do 1988, razen med počitnicami, imel mesečna predavanja o filozofskih temah v našem domu, namenjene uni-verzitetnikom. Takratni študentovski nemiri v Parizu in Berkeleyu so zahtevali novi red in so povzročili zmedo v svetu. Odmevalo je tudi med argentinskimi študenti, med katerimi so se vrstili slovenski visokošolci. Po razgovorih, je dr. Komar bil pripravljen imeti enkrat na mesec srečanje z mladimi in sicer v našem Domu zaradi domačnosti in zatišja ter bližini njegovega doma. Res je bila ta odločitev za mnoge težka zaradi daljave, a kot se je videlo pozneje, to ni vplivalo na udeležbo. Če le ni bilo kake večje prireditve tisti večer, je bilo na sestankih čez 20 fantov in deklet, visokošol-cev in dijakov zadnjih let srednje šole. Prihajali so iz raznih koncev predmestja. Takrat avtomobili še niso bili dostopni študentu in so se nekateri vozili s kolektivi (mestnimi avtobusi) tudi dve uri do našega oddaljenega doma.
Predavanja dr. Komarja so bila vzgojna, navduševalna pri iskanju enostavne lepote v naravnem redu, vlivala so pogum za vztrajanje pri iskanju resnice in pravice, učila so krepiti voljo in poglabljati se v študij. Udeleženci so spoznali svetovne mislece, med njimi tudi katoliške kot Edith Stein, Josip Pieper, Romano Guardini in druge, ki so pomagali razumeti težke dogodke, ki so se pojavljali v 20. stoletju. Med resnimi besedami se je tudi pojavila nepričakovana šala. Pri vsa-
kem srečanju je bila navzoča molitev in tudi slovenska pesem se je oglasila.
Večletni slušatelj in njegov osebni prijatelj, pisatelj Zorko Simčič, je proti koncu jeta 1987 napisal in priredil knjižico z naslovom »Carapachayski anali«. V njenih 52 straneh opisuje vsebino predavanj v pesniški obliki, prepreženo s humorjem na filozofski ravni. Brošura je izšla v 25 izvodih namenjena slušateljem. Leta 1999 so pa Carapachayski anali bili ponatisnjeni v Ljubljani v večjem številu z dodatnimi pojasnili.
Udeleženci tečaja so se tekom let med seboj dobro spoznali, nastala so prijateljstva, ustvarili so se pari in nekateri se tudi poročili. Vsi ohranjajo lep, spoštljiv in hvaležen spomin na velikega dobrotnika, prijatelja in učitelja pokojnega dr. Milana Komarja.
Ob slovesu od pokojnega se je poslovil šlu-atelj predavanj takole: Dr. Milan.
Gospod Vas je poklical v Onostransko Glorijo, ko je videl, da je vaše poslanstvo na tem svetu dovršeno. Hvaležni smo vaši družini, ki je dovolila, da ste nas obiskovali vsako tretjo soboto
v mesecu skozi 20 let, dokler ni moč bolezni premagala vašo voljo.
Pesem, ki ste hoteli skupaj z nami zapeti ob koncu predavanj je bila Zgodnja Danica. Druga kitica označuje vašo življensko pot:
Zvezda vodnica, tvoji mornarji, Vrgli ne bomo vesla iz rok, Dokler ne bomo v tvoji se zarji Zbrali ob tebi v radosten krog.
Naj Vam Bog plača za tako plemenito delo.
SAN MARTIN | Virtualno romanje v Luján
Karantena. Nova beseda, prav tako kot pandemija. Kar naenkrat smo se znašli brez slovenskega romanja v Lujan. Letos bi se spominjali 75. obletnice, ko je komunizem v Sloveniji prisilil naše starše, da so morali stopiti na begunsko pot, da so rešili življenje in svobodo.
Počasi pa se je začela oblikovati misel... Kako bi vsaj na skromen način naša šola romala k Mariji?...
Ko naša Mamica praznuje rojstni dan, se otroci zberemo okrog nje in jo počastimo. Tako bi bilo tudi v Lujanu. V sedanjih razmerah otroci ne moramo obiskati naše Nebeške Mamice. Za to Mamica pride na obisk k svojim otrokom po internetu. Preko platforme Zoom smo se voditeljica šole, učiteljice in učenci zbrali ob 10. uri.
Tako smo začeli naše preprosto virtualno romanje v Lujan.
Sledili smo posnetkom lujanske bazilike, procesije prejšnjih let in pesmi „Marija pomagaj nam ti", „Spet kliče nas venčani maj" in „Mali cvet".
Učenci 3. in 4. razreda so brali pesem „Marija" (Pavel Golia); 5. in 6. razred „Zgodba o lujanski Mariji" in 7. in 8 razred, „Romanje v Lujan" in „Gremo na Brezje?".
Ko so učenci brali smo na ekranu gledali geslo letošnjega romanja „Z Marijino pomočjo
ohranimo zvestobo Bogu in narodnim koreninam", kapelico in šmarnice, zgodbo o tem, kako je lujanska Marija ostala v tem kraju, slike brezjanskega svetišča in milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah.
Najmlajši so podarili Mariji rože, ki so jih pripravili s pomočjo staršev in pred domačim oltarčkom s prižgano svečo molili deset-ko rožnega venca. „ki si ga Devica rodila".
Niso manjkale litanije Matere božje, pri katerih smo Marijo klicali z najlepšimi imeni, s prošnjo, da nas varuje.
Ogledali smo si film o blagoslovu novega Marijinega plašča v Lujanu ob argentinskem Marijinem letu in ji zapeli „Zate Marija".
Na daljavo smo poromali v Lujan, čutili Marijino toploto in ji približali našo zahvalo in prošnje.
Olga Dolenc
PRISTAVA | Še nekaj malega o Prešernovi šoli
Čim se je začela širiti novica o morebitni karanteni zaradi Covid 19, je naša voditeljica sprožila idejo, da bi uvedle kakšen način učenja po internetu. Bistre glavice naših mladih učiteljic so hitro našle načine, da smo z virtualnim poukom začele že 28. marca. Na ta dan smo se vse učiteljice predstavile svojim učencem, po Veliki noči pa smo začele s pravim poukom preko spleta. Skoraj vse uporabljamo Zoom. Tako se vidimo in pogovarjamo skoraj tako, kot v živo. V nižjih razredih se veliko igrajo, a tudi berejo in pišejo. V višjih pa smo najprej ponavljali nekaj že znane snovi, zdaj pa počasi nadaljujemo s slovenščino, slovnico in tudi z
zemljepisom. Pridružil se nam je tudi gospod Franci Cukjati, ki poučuje verouk poleg gospe Groharjeve. Vsako soboto pošljemo učencem kakšno zgodbo skupaj z razlago neznanih ali malo poznanih besed. Otroci doma berilo preberejo vsako soboto razložimo kaj novega o slovnici in damo kratko nalogo. Za zabavo pa še črkovne mreže, križanke in uganke.
Upamo, da s tem načinom podajanja tva-rine res ne bomo izgubili leta, pridobili pa bomo veliko izkušenj in v skrbno izbranih zanimivih zgodbah tudi veliko novih besed.
Učitelji Prešernove šole
NAŠ DOM SAN JUSTO
Velika noč je praznik veselja, ljubezni in upanja!
Velika noč je praznik veselja, ljubezni in upanja, ki ga običajno preživimo v skupnem krogu. Udeležimo se obredov in ohranjamo slovenske navade - pletemo butarice, barvamo pirhe in pečemo potico. Kako lepo je, da lahko vse to delimo, da se lahko zaradih teh navad družimo. In kako čudno, kako nenavadno se nam zdi, ko smo prav za tako važen dogodek oddaljeni, vsak v svojem domu.
Letos je vse malo drugače, a ne smemo pozabiti, da iz vsake težave lahko pridobimo nekaj dobrega. Morali smo se prilagoditi izrednim razmeram in biti povezani preko drugih sredstev. To je povzročilo, da je praznovanje, ki smo se ga morda nekateri navadili obhajati bolj "avtomatsko" spet postalo nekaj posebnega.
Vsako leto se člani sanhuške družine srečamo, da se spominjamo Kristusovega vstajenja pri sveti maši. Nato se zberemo v Našem domu, delimo velikonočni zajtrk, si izrekamo voščila in se udeležimo akademije. Odborniki so želeli, da bi lahko tudi v času epidemije preživeli vsaj nekaj minut skupaj. S tem namenom, so poskrbeli za video posnetek, v katerem so predstavniki vseh odsekov pozdravili člane in si med seboj želeli veselo Alelujo.
Najprej nas je pozdravil predsednik Našega doma g. Andrej Mehle. V imenu Zveze mater in žena je izrekla voščilo ga. Nežka Lovšin Kr-žišnik. Nato nas je v imenu Društva upokojen-
cev pozdravila gdč. Marjanka Furlan. Sledilo je voščilo Balantičeve šole, ki ga je izrekla ga. Irena Urbančič Poglajen. Kot predstavnika SDO-SFZ sta pozdravila letošnja predsednika gdč. Anika Urbančič in g. Ignacij Mehle. Mladci in mladenke so pripravili prisrčno voščilo s sodelovanjem desetih otrok. To so bili: Katja Zupanc, Nejko Magister, Jana Altini, Santi Miklič, Ljudmila Selan, Alenka Čop, Valentin Zupanc, Cecilija Grilj, Belén Carati in Martin Bonino. V imenu pastoralnega sveta je pozdravil g. Franci Draksler. Voščilo Folklorne skupine Mladika je izrekla ga. Miriam Mehle Javoršek. Končno nas je ob notah velikonočne glasbe pozdravila ga. Andrejka Selan Vom-bergar v imenu MPZ San Justo. Nato je ga. Tatjana Modic Kržišnik z recitacijo spremljala slike, preko katerih smo obujali spomine vsakoletnega skupnega praznovanja. Fotografije sta posnela g. Marko Vombergar in ga. Lučka Oblak Čop. "Banner" z grbom Našega doma je oblikovala ga. Veronika Kržišnik Modic. Za urejanje in sestavo posnetka je poskrbela gdč. Barbara Kržišnik.
Sama sem bila presenečena, ko sem doma z družino dobila tako posebno voščilo, ki je brez dvoma polepšalo nenavadno praznovanje. To dejstvo izkaže veliko resnico: kljub razdalji, obstaja med nami občutek povezanosti.
Poročilo pripravila: gdč. Leila Erjavec
SVOBODNA SLOVENIJA | 8. JUNIJA 2020
STRAN 3
DOKUMENTIRANJE PRIPOVEDNE FOLKLORE MED SLOVENCI V ARGENTINI ZA GLASOVE | 2. del
V eni od decembrskih številk Svobodne Slovenije je izšel prvi del prispevka o dokumentiranju pripovedne folklore med Slovenci v Argentini. Takrat sem predstavila koncept zbirke Glasovi, ki izhaja že od leta 1988 in je v njej doslej izšlo že 52 knjig folklornih pripovedi iz posameznih območij slovenskega etničnega prostora v Sloveniji in v zamejstvu. V zbirki še ni nobene knjige s pripovedmi Slovencev po svetu, čeprav je urednica ddr. Marija Stanonik to imela v mislih že ob snovanju zbirke. Zakaj je trajalo tako dolgo? Ker se pridobivanje slovstvene folklore v tujini bistveno razlikuje od takega dela doma. Dokumentiranje folklornega pripovedništva zahteva čas - veliko časa! In potrpežljivosti. Pri terenskem delu v tujini je čas, ki ga lahko namenimo srečanju z (prej neznanim) informatorjem, močno omejen, zato je treba pridobiti čim več sodelavcev, saj se s tem poveča tudi možnost dobiti več gradiva.
Priprave na delo v tujini se začnejo že veliko pred odhodom. Najprej je treba priskrbeti finančna sredstva za potovanje, uskladiti čas odhoda, saj ni mogoče kadarkoli pustiti vseh službenih, družinskih in drugih obveznosti in za nekaj tednov preprosto oditi, načrtovati logistiko premikanja in dela po ciljnem teritoriju in še vrsto drugih, drobnih a neobhodnih zadev. Ker informatorjev ne poznamo vnaprej, so ključne dobre zveze - torej nekdo, ki razume namen našega dela, pozna ljudi, ki so solidni pripovedovalci in nam priskrbi stik z njimi. Najbolj uspešna strategija za pridobivanje informatorjev je po moji izkušnji javno predavanje v ciljni skupini: tako lahko raziskovalec s pomočjo nazorne in slikovite predstavi svoje delo, predvaja video in avdio posnetke primerov, vzbudi zanimanje in spomine na podobne pripovedi, in navzoče povabi k sodelovanju (pripovedovanju) takoj po dogodku in v naslednjih dneh. Toda v praksi se rado zatakne že pri prvem pogoju, to je denarju, ki ga je treba pridobiti z raznih razpisov.
Tako se pripovedno izročilo Slovencev po svetu le počasi nabira. Sama sem nekaj terenskega dela že opravila v ZDA (2011), v Srbiji (2014) in v Nemčiji (2015). Kolegica Andreja Bezjak je s tem namenom že dvakrat obiskala ZDA, v letu 2013 in 2018, slednjič tudi v Kanadi. Za knjigo slovenskih folklornih pripovedi Slovencev iz Severne Amerike je torej le še vprašanje časa, kdaj bo izšla. Dobesedno. Imeti gradivo na zvočnih posnetkih je najpomembnejše, a vseeno je to šele začetek! Prepis oz. transkripcija zvočnih posnetkov je dolgotrajno in precej mukotrpno delo (v povprečju 5 ur na 1 uro posnetka, če je zvok slabše kakovosti, če govori več ljudi naenkrat, če posnetek vsebuje nejasne, nerazumljive dele besedila, pa seveda še precej več). Sledi izbor gradiva, kaj ustreza in kaj ne, urejanje izbranih besedil (kar vključuje ponovno poslušanje, popravljanje, usklajevanje zapisov), potem je treba pripraviti sezname z metapodatki ... Vse
/ 13
/
Delo v arhivu antropološkega muzeja, Buens Aires
to pa je seveda velik časovni zalogaj. A gradivo na posnetkih je vsaj varno shranjeno v arhivu in tam zanesljivo počaka. Zato pa je terensko delo tem bolj važno, saj je slovstvena folklora, to je besedna umetnost govorjenega jezika, med Slovenci po svetu že zaradi manj-šinskosti slovenskega jezika in kulture (socio-lingvistični dejavniki) lahko ogrožena.
Dokumentiranje slovstvene folklore med Slovenci v Argentini sem imela že dolgo v načrtu; prvi poskus, da bi delo udejanjila, je bil leta 2014. Takrat sem se prvič prijavila na razpis za slovenko-argentinski bilateralni raziskovalni projekt (na Agencijo za raziskovalno dejavnost RS). Za sodelovanje v projektu sem prosila kolegico prof. dr. Mario Ines Palleiro z univerze v Buenos Airesu, s katero sva skupaj pripravili načrt za komparativno raziskavo slovenske in argentinske slovstvene folklore. Bilateralni projekti omogočajo vzajemne obiske sodelujočih ustanov, kar sem sama nameravala poleg dela na univerzi in v inštitutu, kjer raziskujejo (slovstveno) folkloro, izkoristiti predvsem za terensko delo med slovensko skupnostjo. Toda projekt takrat žal ni bil odobren. Kmalu po spodletelem poskusu je kolegica Palleiro na svoji ustanovi pridobila možnost, da realizira del zastavljenega načrta v okviru t. i . sobotnega leta (2017/18). V tem obdobju je večkrat obiskala Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, preučevala naše arhive, ob strokovnih pogovorih s slovenskimi raziskovalkami slovstvene folklore pa so načrti za skupno raziskovalno delo pridobivali nove nadgradnje. Tako je dr. Palleiro v plan svoje ustanove, to je Hispanic Philology Institute of Buenos Aires University, uvrstila tudi obsežnejšo komparativno raziskavo priseljenske (pripovedne) folklore v Argentini, ki jo seveda sooblikujejo tudi slovenski priseljenci (za ta del raziskave bom skrbela jaz). Eden od rezultatov dosedanjega sodelovanja je monografija Argentinean and Slovenian Folk Narrative Archives, ki je že v tisku.
Sama sem priložnost za potovanje čez Lužo dobila šele v letu 2019, ko sem uspešno pridobila nekaj sredstev na dveh razpisih (ARRS in Urad za Slovence po svetu), del pa je pokrila ustanova, kjer sem zaposlena, to je Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Tako sem 30. 9. 2019 končno odpotovala na enomesečno raziskovalno delo v Argentino.
Prvih deset dni je bilo pretežno namenjenih raziskovalnemu delu s kolegico Palleiro in njeni-
mi sodelavci. Kot gostujoča predavateljica sem bila povabljena tudi med študente slovenskega lektorata na Filozofski fakulteti v organizaciji lektorice Tjaše Lorbek. Predavanje z naslovom El folklore literario esloveno y recopilación de material entre los eslovenos en Argentina [Slovenska slovstvena folklora in zbiranje tovrstnega gradiva med Slovenci v Argentini ] se je odvijalo kmalu po mojem prihodu, že 2. 10. 2019, in je bilo javno, tako da so se ga lahko udeležili vsi, ki jih je tema zanimala. Bilo je zelo dobro obiskano, s številnimi vprašanji in komentarji, ob koncu pa sem med udeleženci posnela tudi nekaj pripovedi, med drugim zgodovinsko po-vedko! Naravnost neverjetno pa je bilo, da je neka gospa pripotovala v Buenos Aires iz 500 kilometrov oddaljenega kraja samo zaradi tega predavanja! Gospa, na tem mestu se Vam še enkrat zahvaljujem! Drugo predavanje Archivos de Narrativa Tradicional eslovena en el contexto mundial [Arhivi slovstvene folklore v svetovnem kontekstu] sem imela 4. 10. 2019 na Inštitutu za špansko filologijo (Hispanic Philology Institute of Buenos Aires University), kamor me je povabila gostiteljica dr. Palleiro. Na predavanju, ki so se ga udeležili sodelavci inštituta in tudi nekaj študentov sem predstavila slovenske arhive, predvsem tistega, ki se nahaja v Inštitutu za slovensko narodopisje, pomembne zbiratelje in raziskovalce slovenske slovstvene folklore, v drugi polovici predavanja pa aktualne folkloristične raziskave na Slovenskem, s posebnim poudarkom na svoji raziskavi o krivopetah, saj bajčna bitja z nazaj zasukanimi stopali poznajo tudi izročila argentinskih staroselcev. Po tem predavanju se je razvila dolga strokovna debata, v kateri smo vsi izvedeli kaj novega. Zanimivo je tudi to, da sem imela obe predavanji v slovenščini. Prvo predavanje je sproti prevajala ga. Tjaša Lorbek, drugo pa ga. Matilda Leskovec, ki tudi obiskuje lektorat slovenščine. Debata po predavanju na inštitutu je potekala v glavnem v angleškem jeziku.
Najpomembnejši cilj mojega obiska v Argentini je bilo dokumentiranje gradiva za knjigo v Glasovih, ki bo hkrati podlaga tudi za omenjeno komparativno raziskavo. Tako sem obiskala slovenske skupnosti v Buenos Airesu, v Bariločah in Mendozi. Povsod so mi na pomoč priskočili ljudje, ki so mi po svojih najboljših močeh omogočali čim bolj intenzivno in učinkovito delo, prav vsem sem iz srca hvaležna za pomoč! V njihovi organizaciji sem imela tudi nekaj predavanj oz. drugih javnih nastopov, na katerih sem predstavila projekt zbiranja in pridobivala informatorje za sodelovanje. Med drugim sem bila gostja Mirka Vasleta v oddaji Okence v Slovenijo (5. 10. 2019) izvedla pa sem tudi delavnici za vrtec in osnovno šolo slovenskega tečaja v Mendozi (26. 10. 2019), v Bariločah pa sem imela priložnost in čast biti gostja pri urah tečaja slovenskega jezika za srednješolce, ki ga vodi. dr. Stanislav Žužek (18. 10. 2019). Prav srečanja z otroki
in mladostniki so bila zame posebna izkušnja - ganjena in očarana sem bila nad znanjem slovenščine tretjega in celo četrtega rodu argentinskih Slovencev, še bolj nad njihovim živim in ponosnim slovenstvom.
Intervjuji oz. pogovori z informatorji so potekali individualno, v manjših skupinah znotraj družin, nekajkrat pa sem pogovor vodila v skupini (npr. po predavanjih), kar je bilo še posebej produktivno. Še sama sem bila presenečena, ko sem po povratku preštela informatorje. Kar 95 jih je bilo! Nekateri so seveda povedali le kratko izštevanko ali vic, spet drugi po več zgodb. Med zgodbami prevladujejo spominske pripovedi, velikokrat s socialno tematiko, povezano z zgodovinskim kontekstom, prav tako je cela vrsta pripovedi o slovenskih šegah in navadah tako doma kot v novi domovini. Posebno mesto zavzemajo zgodbe o jezikovnih interferencah, ki so privedli do komičnih, včasih pa tudi bolj resnih situacij. Dolgih zapletenih folklornih besedil pa ni zelo veliko (nekaj pa vendarle!), saj je zelo težko že pri prvem (in največkrat edinem) srečanju z informatorjem v zelo kratkem času doseči razpoloženje za pripovedovanje pravljic in (pri)povedk; na te računam v nadaljnjem sodelovanju! Po drugi strani pa je bila zelo bogata bera folklornih obrazcev, saj se je v kratkih intervjujih najlažje spomniti izštevank, otroških rim, šal, kakega pregovora ali reka, celo kake stare molitvice. Natančnejšo evalvacijo količine in vrste gradiva bo seveda mogoče podati šele po transkripcijah okoli 50 ur posnetkov.
Dokumentiranje slovstvene folklore pri Slovencih v Argentini je bilo zame kljub dvajsetletni »terenski kilometrini« izjemno zahtevna strokovna (pre)izkušnja, z osebnega vidika pa čudovito, nepozabno doživetje - zaradi srčnih ljudi, ki sem jih srečala! Zdaj, ko so navezani osebni stiki, se nadejam tudi sodelovanja na daljavo (marsikdo je obljubil, da mi bo poslal še kakšen zapis) in ob ponovnih srečanjih, ko pridejo na obisk v Slovenijo. Za vsaj simbolično zastopanje celotnega južnoameriškega kontinenta pa se bo treba pomujati še za nekaj gradiva iz drugih južnoameriških držav, kjer živijo Slovenci. Do knjige je torej še dolga pot. Toda upam in želim si, da bo temu delu čas naklonjen - in poglejte, prav korona-virusna izolacija mi je zaradi odpovedi drugih obveznosti omogočila, da sem s posnetkov že prepisala nekaj gradiva.
Da pa ne bom le teoretizirala o zgodbah, je tukaj kratka šaljiva povedka, ki jo, domnevam, pozna večina bralcev, saj mi jo je povedalo več ljudi.
Sta se dva Slovenca peljala s kolektivom, se pravi z avtobusom - saj veš, kakšna gužva je na avtobusih v Buenos Airesu. Pa vstopi ena zelo zelo zelo debela ženska in se preriva med ljudmi. Pa reče eden od teh dveh, v slovenščini: »Poglej, poglej, kakšna ladja!« Drugi kima, »Ja, prava čezoceanka!« Takrat pa se debela ženska obrne in reče, v slovenščini: »Ja, in to iz slovenskih voda!« Pa ta dva fanta nista vedela, kam bi pogledala, tako ju je bilo sram. Ampak ta zgodba je resnična.
Barbara Ivančič Kutin
curso de esloveno online para adultos (18+)
La Facultad de Humanidades de la Universidad de Primorska en Koper organiza todos los años un curso de esloveno para extranjeros en la costa eslovena. Por la pandemia de CO-VID-19, este año el curso se realizará online.
La duración del curso es de 2 semanas, del 6 al 17 de julio (40 horas académicas). Hay grupos previstos por la mañana, en el horario de 9.00 a 12.30 hs y por la tarde, de 16.30 a 20.00 hs (hora eslovena). Hay que tener en cuenta la diferencia de 5 horas entre Argentina y Eslovenia. La organización de los grupos dependerá del número y origen de los participantes. El costo del curso es 240 EUR.
Para los becarios el curso es gratuito. Todos
pueden solicitar la beca, pero los estudiantes universitarios de origen esloveno sin el pasaporte esloveno tienen prioridad; se tendrán en cuenta también las cartas de recomendación de los clubes eslovenos, docentes de idioma esloveno, etc. El plazo de presentación de solicitudes termina el 15 de mayo.
Pueden encontrar más información sobre el curso y las becas (en esloveno e inglés) en http://www.fhs.upr.si/sl/poletne-sole/halo.
Si tienen alguna consulta sobre el curso, la pueden dirigir (en esloveno o inglés) a: halo.tecaji@fhs.upr.si.
Tjaša Lorbek
Pavel Erjavec imenovan za župnika
Škof v Avellanedi, msgr. Ruben Oscar Frassia je slovenskega duhovnika Pavla Erjavca imenoval za župnika v "Nuestra Señora de Fátima" v Carazi. Službo bo nastopil v nedeljo, 31. maja.
Pavel Erjavec je prejel zakrament mašniškega posvečenja 24. novembra 2018 v stolnici škofije Avellaneda, ob veliki prisotnosti slovenskih rojakov. Njegovo novomaš-niško geslo je: "Tukaj sem, Gospod, da izpolnim Tvojo voljo." (Heb. 10,9)
Rad sodeluje s slovensko skupnostjo, katere član je bil že od otroških let, predvsem se z veseljem posveča mladini.
Pri novi službi mu želimo, da ga varuje in spremlja naša zavetnica Marija Pomagaj!
STRAN 2
8. JUNIJA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA
#
OkrOgle OBLETNICE
Božji služabnik, nadškof Anton Vovk
1900 - 1963]
Pred 120 leti, 19. maja 1900, se je rodil v Vrbi na Gorenjskem slovenski duhovnik, teolog, ljubljanski nadškof in božji služabnik Anton Vovk. Rodil se je v isti hiši kot - 100 let pred njim - največji slovenski pesnik France Prešeren (Vovkova stara mati Mina Volk je bila Prešernova sestra).
Življenjska pot nadškofa msgr. Antona Vovka:
Ljudsko šolo je opravil na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Starša sta mu zgodaj umrla, oče, ko še ni dopolnil štirih let, in mati, ko mu jih je bilo 17.
Leta 1917 je vstopil v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano v malo semenišče. Tam je leta 1919 maturiral, nato je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 29. 6. 1923 posvečen v duhovnika.
Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Od leta 1926 je bil najprej kaplan, nato pa od leta 1928 župnik v Tržiču. Na začetku se je moral soočiti z velikim finančnim dolgom župnije. To stanje je sicer uspešno popravil, vendar ga je to stalo veliko skrbi in zdravja, saj prav v ta čas sega začetek njegove bolezni, ki ga je nato spremljala vse življenje. V času vodenja župnije se je izjemno izkazal tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem kot socialnem področju. Prenovil je župnijsko cerkev in druge sakralne objekte ter mesečno izdajal Cerkveni glasnik, ki je bil najvzorneje urejen župnijski list v škofiji. Zaradi odličnega vodenja župnije je bil 6. 6. 1936 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika.
Leto dni pred začetkom vojne, 15. 4. 1940, je bil imenovan, 2. 9. 1940 pa umeščen za stolnega kanonika v Ljubljani, in sicer z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. Vojna je vrezala nov tok dogodkov in Vovk je postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem. V Ljubljansko pokrajino so bili pregnani ali so se vanjo zatekli številni duhovniki z ozemelj, ki so jih zasedli Nemci (Štajerska in Gorenjska). Odbor je skrbel za ureditev njihovih bivališč ter ostale nujne potrebščine, kar je bilo v vojnih okoliščinah težavno delo. Dne 26. 7. 1944 je postal še vodja Bogoslovnega semenišča.
Ob začetku vojne je škof Gregorij Rožman določil vrstni red generalnih vikarjev, ki bi namesto njega prevzeli vodenje škofije, če bi se mu zaradi nepredvidljivih razmer kaj pripetilo. Vovk je bil na seznamu napisan kot zadnji, peti. Razvoj dogodkov pa je pripeljal do tega, da je po končani vojni in aretaciji generalnega vikarja Ignacija Nadraha prav Vovk 15. junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije, in tako je v tistih skrajno divjih časih za Cerkev postal generalni vikar in generalni revež, kot je sam zapisal. Leto zatem mu je v imenu svetega očeta nuncij Joseph Patrick Hurley zastavil vprašanje, ali je pripravljen prevzeti mesto pomožnega škofa. Vovk je zapisal: "Ostrmel sem. Izrečeno mi je bilo nekaj, na kar (Bog mi je priča) prav nikdar v življenju nisem mislil in na kar se seveda tudi pripravljal nisem nikoli. Prosil sem za pol ure odloga. Ko sem prišel, ves prevzet, iz sobe, sem se napotil v stolnico k brezjan-ski Mariji Pomagaj, da se tam odločim. Pred brezjansko Marijo Pomagaj še nisem pokleknil nikdar z večjo zadevo. Kako lepo je bilo v dijaških letih, ko sem tolikokrat iz Vrbe peš romal na Brezje, v poletju večkrat kar vsako nedeljo, in sem tam ob Pomočnici svoj poklic utrjeval. Izrekel sem z Marijo, naj se zgodi volja božja in volja Cerkve." Za škofovsko geslo si je izbral geslo In Domino confido (V Gospoda zaupam) . Prav to zaupanje mu je pomagalo, da je v časih hudih preizkušenj zmogel modro krmariti njemu tako ljubo ljubljansko škofijo. Poleg ljubljanske škofije sta mu bili zaradi nove meddržavne ozemeljske razdelitve zaupani še apostolska administratura slovenskega dela reške
škofije (od leta 1951 do 1961) in apostolska administratura slovenskega dela tržaško-koprske škofije (od leta 1951 do 1955).
Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh monti-ranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril-Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.
Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu 'neznanec' škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti.
Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962.
Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko bivališče je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov.
Škof v času preganjanja Cerkve:
Anton Vovk se je kot generalni vikar, nato pomožni škof, apostolski administrator, škof in končno nadškof znašel v povsem spremenjenih in novih razmerah kot njegovi predhodniki. Nova ljudska oblast je z izpeljavo revolucije ukrojila nov družbeni sistem, ki ga je v popolnosti nadzirala in ki je pomenil popolno diskontinuiteto s stanjem pred letom 1941. Cerkev je bila edina, ki ji je v novih razmerah uspelo ohraniti avtonomijo in je partijski strukturi nudila edino alternativo. Partija se je tega zavedala, zato jo je hotela na vsak način zlomiti. Ob koncu vojne je domovino zapustilo blizu 300 duhovnikov in redovnikov, samo iz ljubljanske škofije 185, nekaj je bilo izvensodno pobitih, nova oblast pa jih je vedno znova in znova zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Že maja 1945 je bilo zaprtih 50 duhovnikov. V Sloveniji je bilo od konca vojne do leta 1961 na sodišču obtoženih 429 duhovnikov, pri čemer je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen, mnogi med njimi celo večkrat. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, štirje so bili tudi usmrčeni.
Ljudska oblast je vedno znova izumljala nova sredstva, s katerimi bi spodkopala Cerkev, saj je načrtovala, da bo proces razkristjanjenja slovencev dolgotrajen.
Z agrarno reformo in nacionalizacijo so bila Cerkvi odvzeta vsa materialna sredstva. Razgibano socialno, društveno, kulturno in prosvetno življenje je bilo popolnoma onemogočeno, saj si je za vsa ta področja država pridržala absolutni monopol. Verski shodi so bili prepovedani, tiskarne odvzete, procesije ovirane. Dopuščali so, seveda ob strogem nadzoru in
stalnem oviranju, le najosnovnejše versko življenje, eno veliko semenišče za vzgojo duhovnikov, skromen verski list Oznanilo, verouk pa je bil stalna točka izsiljevanj. Po koncu vojne ga je oblast, da bi ga laže nadzorovala, želela obdržati v šolah, ga nato na različne načine šikanirala, dokler leta 1952 končno ni bil odpravljen iz šol. Takoj po koncu vojne so uvedli tako imenovani pristanek. To je bil ukrep, pri katerem je oblast vsakemu duhovniku, ki med vojno ni bil na svoji župniji, samovoljno dovolila ali prepovedala delovanje na župniji, kasneje pa se je razširil na vsakoletne premestitve duhovnikov in celo na novomašnike. Za ta ukrep izsiljevanja, ki so ga izvajali do leta 1952, ni oblast nikoli izdala nikakršnih zakonov ali pisnih navodil, uporabljala in zaostrovala ga je po potrebi. Bil je edinstven v vsej Jugoslaviji in je veljal le v Sloveniji.
Napadi, zasliševanja in atentati na nadškofa:
Brezobzirnost in nasilnost nove oblasti je na svoji koži izkusil tudi škof Vovk, ki je predstavljal osrednjo osebnost Cerkve na Slovenskem.
Paleta pritiskov na škofa je bila izjemno raznovrstna, vodilno vlogo pri tem pa je igrala partijska tajna revolucionarna policija "Uprava državne varnosti" (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanj, spremljanja na vseh birmovanjih, vizitacijah, analiz njegovih pridig, zasliševanja in maltretiranja duhovnikov in laikov v Vovkovi bližini, pisanja dnevnih poročil o tem, kje se je nahajal, s kom je govoril, kakšna stališča ima do posameznih vprašanj, preiskav na škofiji, pregleda celotne pošte, ki je prihajala na ordinariat in z njega, poskusi atentatov in končno seveda sramotnega zažiga 20. januarja 1952 v Novem mestu.
V času vodenja ljubljanske škofije ga je UDV vsaj 90-krat zaslišala. Vovk je zasliševanja doživljal kot nujno zlo in teror, vendar je ostal tudi ob najhujših pritiskih dostojanstven, pokončen in načelen. Na zasliševanjih so ga skrajno grobo izsiljevali, poniževali in žalili, operativno so jih vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerim najdemo tudi osebe, ki so kasneje postale vodilni politični funkcionarji, kot npr. Mitja Ribičič in Zdenko Roter. Zasliševali so ga ves čas vodenja ljubljanske škofije na raznih lokacijah ob vseh mogočih urah, večkrat celo na bolniški postelji.
Na zaslišanjih so ga večkrat z grobim izsiljevanjem hoteli pridobiti za svojega sodelavca in mu v zameno ponujali razne ugodnosti in predvsem izpustitev zaprtih duhovnikov. Ker je Vovk ostal neomajen in pokončen, zvest Kristusu in Cerkvi, so za kazen in zaradi izsiljevanja zapirali številne duhovnike ob njem in bogoslovce. Ker 23. decembra 1948 ni pristal na postavljene zahteve, mu je UDV odgovorila: Še jutri boste izvedeli, kateri duhovniki so zopet na novo zaprti, če nam ne boste dali nocoj gotovih obvez. Isto noč so za šest let in pol zaprli bolnega škofijskega tajnika Božidarja Slapšaka, ki se je ravno vrnil s prestajanja kazni, in za eno leto kanonika Franca Kimavca. Vovk je sicer prigovarjal: "Čudim se pa temu, da mene ne zaprete, če sem vzrok zaporu vseh duhovnikov. Tu sem." UDV mu je skrajno cinično odgovorila: Vemo, da bi Vi radi, da bi Vas zaprli. Zato, da bi s tem naredili mi veselje nunciju in Vatikanu, ki bi se razpisaval, kako in zakaj je zopet en škof v Sloveniji zaprt. Zaenkrat tega veselja ne bomo nunciju in Vatikanu delali. Le glejte posledice svojega dela.
Škof Volk je bil tudi tarča poskusov atentatov in fizičnih obračunov:
•	Na dan birme v Kočevju maja 1947 je oblast zaustavila javni prevoz, da se ljudje iz okoliških vasi ne bi mogli udeležiti slovesnosti. Odklopili so elektriko in vodo ter prepovedali točenje pijač in postrežbo hrane. Avtomobilu, s katerim se je škof pripeljal, pa so predrli vse štiri pnevmatike.
•	Zaradi revmatizma, ki se je škofu pojavil kmalu po začetku vodenja škofije, je odšel avgusta 1947 na zdravljenje v Dolenjske Toplice. UDV je pred župniščem, kjer je začasno prebival škof, organizirala proteste. Najeti in na silo
vpoklicani demonstranti so razbili stekla na župnišču in vdrli vanj, da bi obračunali s škofom. Odnehali so šele po odločnem in samozavestnem nastopu škofa Vovka, ki je demonstrante tako zmedel, da so zapustili prizorišče.
•	Ob birmi v Škofji Loki maja 1951 je UDV neki osebi izročila steklenico z naročilom, naj vsebino strese v juho, ki jo bodo ponudili škofu pri obedu. Naročilo ni bilo opravljeno, ob preiskavi steklenice pa je bilo ugotovljeno, da je vsebovala mešanico ricinusa in starega olja.
•	V juniju 1951 so najeti razgrajači na Bledu razdejali pritličje župnišča, v katerem je prenočeval škof.
•	Med vizitacijami in birmami po župnijah so bili duhovniki redno zaslišani, večkrat tudi zaprti, ljudje so bili na različne načine ustrahovani, slovesnosti pa na različne načine ovirane. Tako so npr. žagali mlaje, cerkve polivali s fekalijami, organizirali montirane proteste, udarniška dela na dan birmovanj, cerkve in župnišča so pleskali s proticerkvenimi gesli.
•	Višek nasilja nad škofom pa predstavlja za-žig v Novem mestu. Škof Vovk se je 20. januarja 1952 skupaj s spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti Novemu mestu, da bi v župniji Stopiče blagoslovil obnovljene orgle.
Že med vožnjo v Novo mesto 20. januarja 1952 je škofa v nekem tunelu nekdo polil z neznano tekočino. Še predno je na postaji lahko s spremstvom izstopil, je vstopilo 15 do 20 oseb in začelo škofa zmerjati. Milica ga ni branila, kar že kaže na to, da je bila akcija organizirana od Udbe. Neki moški je prek klopi začel brizgati belo tekočino iz pollitrske steklenice in zasmrdelo je po bencinu. Drhal je dogajanje spremljala s klici kot: »Ubijmo hudiča!« Nekdo je potem pritaknil k suknji vžigalico, cigareto ali vžigalnik in Vovk je bil v trenutku v ognju. Sam je to opisal:
»Modri in smrdeči zublji so plapolali okoli moje glave, divjaki pa so se umaknili v polkrog in divje kričali: ,Zgori, hudič! Crkne naj, hudič!' Trenutki so bili grozni. Če bi mi kdo hotel kaj pomagati, bi mu divjaki ne pustili, tako so bili divji. Ves bencin, s katerim sem bil oblit, je zagorel naenkrat. Suknja je bila vsled mraza in snežnih kep mrzla in so prvotno gorele na njej le kosmatine. Kako dober je Bog.
Nihče mi ni hotel in mogel pomagati. Tudi sam bi si ne mogel, če ne bi imel na rokah usnjenih rokavic in okoli vratu zavijače. Če bi segel s prostimi rokami do gumbov suknje, bi bil na rokah takoj ves opečen. Tako pa sem z rokavicami na rokah hitro odpel suknjo, gorečo sem slekel in vrgel od sebe, da je obležala na robu sedeža. Ko sem suknjo srečno odložil, sem čutil da gori pod vratom kolar iz celuloida. Zgrabil sem volneno ovijačo in z njo zadušil še ogenj pod brado. Bil sem v trenutku silno utrujen, prevzet in prestrašen, a zavesti nisem izgubil. Če bi bil gorel le nekaj trenutkov več, bi se gotovo zgrudil. Surovost pa ni odnehala, vpili so neprestano samo: ,Zgori, crkne naj hudič!'« (V spomin in opomin, str. 217)
Tudi potem, ko je težko poškodovan škof izstopil, ni bilo nobene volje s strani milice, da bi mu pomagala oz. da bi ukrepala proti agresivnim nahujskanim demonstrantom. Miličnik ga je samo napotil v čakalnico, češ da bo tam na varnem, dejansko pa ga je milica prepustila razdivjani množici, ki ga je zasmehovala in prisilila, da je stopil na mizo. Šele po uri in pol sta ga s spremstvom dva udbovca napotila nazaj v vagon. Rešilca so klicali šele, ko je bilo najhujše že mimo.
Ko je končno prišel zdravnik iz novomeške bolnišnice, je predlagal prevoz škofa v bolnišnico, vendar je razdivjana množica to onemogočila. Po pričevanju škofa sta miličnika mirno sedela v rešilcu zraven njega in nista ukrepala kljub grožnjam razgrajajočih okoli rešilca. Za škofovim sedežem v rešilcu je šipo nadomeščala lepenka in obstajala je velika nevarnost, da bodo divjaki škofa še enkrat fizično napadli.
Zato se je škof odločil, da se z vlakom odpelje nazaj v Ljubljano. Od tam je potem zaradi
SVOBODNA SLOVENIJA | 8. JUNIJA 2020
STRAN 3
hudih opeklin moral po hudi noči, ko so se opekline zelo poslabšale, v bolnico.
O življenju nadškofa Vovka in atentatu nanj je bil sneman dokumentarni film. Režijo in montažo je imel na skrbi David Sipoš. Film si lahko ogledate na spletu:
https://www.youtube.com/watch?v=oHCE_smrl9k
Nekaj misli božjega služabnika nadškofa Vovka:
•	"Ne toliko kot bolečine me boli surovost slovenskega naroda."
•	"Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata."
•	"V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe." (leta 1962 ob 500-letnici ljubljanske škofije)
•	"Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren. In če bi se bil za mrvo kdaj pregrešil zoper slovenski narod, ne bi imel pravice, da se s tem hvalim. Tako sem pa na svoj slovenski rod lahko ponosen. Še bolj sem pa ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve."
•	"Danes je god sv. apostolov Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Zaradi bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj doživim današnjo obletnico. Naj bo vse Bogu darovano ... Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Pri vsaki sv. maši sem se rad vseh duhovnikov spomnil, za vsakega umrlega sem takoj maševal. Nadvse bom srečen, če mi bodo duhovniki in redovniki vračali molitveni spomin. Hudo mi je, ker letos zaradi bolezni ne morem na birme." (Teden dni pred svojo smrtjo)
Postopek za beatifikacijo nadškofa Vovka:
Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikaci-jo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije.
Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka.
Po zaključku škofijskega postopka je pos-tulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongre-gacije za svetnike v Rimu.
Molitev k božjemu služabniku nadškofu Antonu Vovku:
O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.
NOVA KNJIGA | Doba velikih migracij na slovenskem
Izšla je nova knjiga o slovenskih migracijah, obsežna, saj zajema obdobje od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne.
Delo je izdala Založba ZRC SAZU, avtorji so prof. dr. Aleksej Kalc, dr. Janja Žitnik Serafin in prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Slednja je obiskala Argentino s dr. Kajo Širok v avgustu 2012 in tudi takrat imela predavanje za Slovensko kulturno akcijo v Slovenski hiši (mimogrede, zelo uspešno in s številnim občinstvom).
Vprašali smo dr. Kalca o tem delu. ^ Kako je nastala ideja združiti v enem samem delu skoraj sto let izseljevanja Slovencev, za katerega vemo, da je bilo skozi vso zgodovino zelo množično? Knjiga je rezultat raziskovalnega projekta, katerega namen je bil preučiti zgodovino migracij na Slovenskem v dobi t. i. modernizacije na podlagi razpoložljivih študij in ponuditi strokovnemu ter širšemu bralstvu prikaz dogajanja vzdolž omenjenega časovnega loka. Delo se ne omejuje na obravnavo izseljenskih gibanj in opisovanje slovenskih izseljenskih skupnosti po svetu, kot je značilno za večino drugih slovenskih študij o tej problematiki. Poudarek je na selitvah kot pojavu, vtkanem v gospodarske, družbene, politične in kulturne procese, ki je na Slovenskem kot drugod spremljal in součinkoval na potek zgodovine. Bralec v knjigi ne bo našel natančnega pregleda selitvenih primerov in slovenskih skupnosti po svetu, saj bi za to potrebovali enciklopedično delo. Če si tega želi, ima na voljo bogato literaturo. Knjiga pripoveduje zgodbo o načinih in značilnostih izseljevanja, o obsegu in usmeritvah migracijskih gibanj, o kontekstih in razmerah, v katerih so se dogajala, o gospodarskem in družbenem pomenu selitev, o njihovi spremenljivosti in prilagodljivosti glede na splošne in specifične okoliščine. Govori seveda tudi o oblikah vključevanja slovenskih izseljencev v nova okolja in njihovi vsestranski ustvarjalnosti. Vse pa skuša prikazati tako z vidika pojavov kot skozi izkušnjo migrantov, to je konkretnih ljudi, ki so s svojimi odločitvami in izbirami migracijske pojave sooblikovali. ^ Tu poznamo le tri migracijske vale, okoli 1870, medvojnega, ki se je umaknil italijanskemu nasilju, in pa povojnega, političnega. So pa tudi seveda še drugi, in tudi v druge kraje sveta.
Zgodovina slovenskih migracij, ali bolje rečeno migracij na Slovenskem, je izredno kompleksna. Že zaradi tega, ker je slovenski etnični prostor pripadal raznim državam, različnim administrativnim, gospodarskim in političnim kontekstom. Do prve svetovne vojne in nekoliko manj tudi po njej je ta prostor močno zaostajal v razvoju industrializacije in drugih neagrarnih panog, ki bi zmogle absorbirati in zadostiti gmotnim potrebam
DOBA VELIKIH MIGRACIJ NA SLOVENSKEM
' ■ j v i Kalc Mii|iin> M.hjiHi H-ldr-dk Janj? 1 mik ii-jSn
preobilnega kmečkega prebivalstva. Iz tega osnovnega neravnovesja se je od srede 19. stoletja dalje rojevalo množično izseljevanje, ki je ozemlje današnje Slovenije do prve svetove vojne prikrajšalo za neto 310.000 prebivalcev. Izseljevanje ni držalo le v čezmorske dežele, ampak se je še prej usmerilo v druge dele avstroogrske monarhije in proti gospodarskim središčem znotraj samega slovenskega etničnega ozemlja. Izseljevanje se je nadaljevalo tudi med svetovnima vojnama, ko je »zmanjkalo« nadaljnjih 130.000 prebivalcev. Takrat se je od predvojnih ciljev, zlasti ZDA, ki so zaprla svoja vrata vzhodnoevropskim priseljencem, preusmerilo drugam v tujino in v notranjost Jugoslavije. V tem obdobju je prišla bolj do izraza tudi Južna Amerika, ki je pred vojno v primerjavi z drugimi državami sprejela le majhen delež slovenskih izseljencev. Pred vojno so se Slovenci v okviru kolonizacijskih programov izseljevali predvsem v Brazilijo, po vojni, ko se je tok znatno povečal, pa je postala glavni cilj Argentina. ^ Katere posebnosti imajo, po opisu v tem delu, migrantske skupine, ki so se nastanile v Argentini? In drugje?
Argentina ima posebno mesto v zgodovini slovenskega izseljevanja. Velika večina slovenskih izseljencev se je odpravljala v tujino v iskanju zaslužka, ki so ga do prve vojne v tujini ponujale predvsem ZDA s svojo ekspan-zivno industrijo. V Argentino se je podala le manjša skupina kmetov in izobraženih poklicev. Po vojni pa je z gospodarskim razvojem in ob izpadu severnoameriških ciljev postal zanimiv tudi argentinski delovni trg. Poudariti je treba, da so ta argentinski selitveni tok napajali predvsem Slovenci iz Primorske, ki je takrat prešla pod Italijo, kjer so bili deležni načrtne raznarodovalne politike. V okviru le-te je fašizem spodbujal izseljevanje slovenskega prebivalstva in mu olajšal odhajanje v južnoameriške države. Primorski priseljenci so torej prihajali v Argentino v iskanju boljših gospodarskih razmer in da bi se izognili političnemu in narodnemu preganjanju. To je skupnost močno zaznamovalo, v identite-tnem pogledu, v političnih usmeritvah in aktivnostih. Zaznamovalo je tudi njene odnose s povojno emigracijo, ki je bila ravno tako pogojena s trpko politično »usodo«. ^ Viri, po katerih ste sestavili to delo, so ver-
jetno domači in pa tudi iz tujine. Za slednje, kako ste zbirali podatke?
Knjiga temelji večinoma na slovenskih in tujih študijah na temo migracij in z njimi povezanih zgodovinskih dogajanj. Od osemdesetih let dalje, ko so izseljenstvo in migracijske teme začeli v slovenski humanistiki in družboslovju pridobivati mesto, ki si ga zaslužijo, je nastala obsežna literatura. Kljub temu, da številni vidiki še niso bili pojasnjeni, je bilo mogoče s pomočjo teh del naš prikaz graditi na trdnih dokumentarnih temeljih. Za spoznanja, ki smo jih vdelali v našo razpravo, se moramo zato zahvaliti številnim zgodovinarjem, demogra-fom, geografom, etnologom, antropologom pa tudi nestrokovnjakom in vsem, ki so se tematiki posvetili iz lastnih zanimanj. Upoštevali smo seveda tudi literaturo in objavljene vire iz obravnavanega časa, npr. časopisje, študije, strokovne in politične razprave. Ker smo v ospredju želeli ohraniti ljudi in človeško dimenzijo selitvene izkušnje, kot opozorilo, da migracijskih dogajanj ni mogoče poenostavljati, pa smo izkoristili tudi osebne zgodbe in pričevanja. Ti viri bralcem ponujajo bolj neposreden in oprijemljiv vpogled v migracijsko realnost.
^ Prof. dr. Mirjam Hladnik je bila nosilka informacije o tej izdaji, tudi na Facebooku. Ste dobili odzive na ta sporočila? Se je pokazalo zanimanje iz tujine?
Knjiga je izšla na začetku marca, tik preden so nastopile omejitve gibanja proti širjenju virusne okužbe. Zato še ni prišla med bralce, razen nekaterih pa so zastale tudi promocijske pobude, zlasti javne predstavitve, ki smo jih načrtovali. Za prave, s tem mislim vsebinske odzive je še prezgodaj. Nadejamo se seveda strokovnih recenzij in soočanj, ki so za avtorje glede preverjanja opravljenega dela najbolj hvaležne. Knjiga pa je namenjena tudi širši publiki in veseli bomo, če bomo zgodovino slovenskih migracij približali čim širšemu krogu ljudi. Posebno bomo počaščeni, če bodo po njej segli protagonisti slovenske izseljenske zgodbe, se pravi slovenski izseljenci in njihovi potomci po svetu. Tudi njim je knjiga že zdaj oziroma bo v kratkem dostopna po običajnih kanalih naročanja. Slovenski »primer« je zaradi svojih posebnosti zanimiv tudi v mednarodnem smislu. V mednarodni literaturi o migracijah, na primer v sintezah o zgodovini selitev, pa je le redko omenjen ali povsem zanemarjen. To je pripisati tudi naši preskromni participaciji v mednarodnih debatnih forumih in premajhnemu objavljanju naših raziskovalnih dosežkov v mednarodnih publikacijah. Zato imamo v načrtu angleško izdajo knjige, prirejeno za tujo publiko. ^ Hvala lepa dr. Kalc!
Rok Fink
KRIŽANKA
Karantena je prav posebno primeren čas za brskanje po starih časopisih... In tako smo v Svobodni Sloveniji iz l. 1988 zasledili križanke, mojstrske izvirnike, ki jih je ustvaril vsestranski umetnik Stanko Jerebič. Si upate sprejeti izziv?
VODORAVNO: 1) Grški bog ljubezni. 5) Del glave. 9) Komaj gori, brli. 12) Rastlina, iz katere delajo grenko pijačo. 14) Sramotilen spis. 16) Neke vrste klobase. 18) Prebirati.
20)	Dih. 21) (Franc - ) Nemški pisatelj češkega rodu (1883-1924). 22) Obstajata.
24) Prostor za igranje. 26) Priprava za oranje, ki zemlje ne obrača. 28) Osebni zaimek.
29)	Letopis. 31) Medmet, ki izraža nevoljo. 32) Nižje razvita vodna rastlina. 34) Pravkar narejena. 35) Napenjajo. 36) Žensko ime. 38) Malik. 40) Juhi podobna jed. 41) Seznam.
43)	Napičim. 45) Pesnik. 47) Žensko ime. 48) Zastarelo: vendarle. 49) Majhna deklica.
NAVPIČNO: 1) Vrsta pesnitve. 2) Prislov, ki izraža, da je kaj v skladu z resničnostjo. 3) Zlasa. 4) Moč. 6) Spijo. 7) Kazalni zaimek. 8) Najmanjši dobitek pri tomboli. 9) Tlačansko delo. 10) Smrtnonosen. 11) Hoditi. 13) Trud. 15) Površen, lahkomiselni človek. 17) Podoba Device Marije. 19) Pogovorno, zadnji letnik gimnazije.
21)	Upogibam. 23) Nerodnež. 25) Števnik. 27) Nadut. 29) Prestolnica Egipta.
30)	Za gotovo nalogo izvežbana skupina ljudi. 33) Jarek. 35) Naraščanje morske gladine. 37) Turški sodnik. 39) Tistim, njim. 40) Osebni zaimek. 41) Poseduje. 42) Klica.
44)	Pripovedna pesnitev. 46) Staroegipčansko sončno božanstvo.
Pripravil Jože Jan
STRAN 2	8. JUNIJA 2020 | SVOBODNA SLOVENIJA
« ZA RAZMISLEK IN NASMEH »
"En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran"
PREGOVORI IN CITATI
ČAS
Pozdravljeni, prijatelji! Kako se imate, dragi bralci? Se kaj dolgočasite, ko morate biti zaradi karantene doma? Ali čas izkoristite za to, da morda preberete tisto knjigo, ki že dolgo čaka na polici? Ali pa pogledate film, ki ste ga zaradi pomanjkanja časa odložili za "drugič"?
Čas je dragocen kot zlato - pravi lep slovenski pregovor. Kako velika resnica!
Blaženi škof Slomšek je za adventno razmišljanje napisal lepo misel o času:
Naše najdražje blago je čas; in vendar ga največ izgubimo, dokler ne prerajtamo, koliko zlatega časa po nepotrebnem zamudimo.
Kdor vsak dan eno minuto zamudi, koliko zamudi v enem tednu? Koliko v enem letu?
Poglejmo, kaj nam o času povedo pregovori in citati:
•	Odtekla voda ne poganja mlinskih koles.
(Italijanski pregovor)
•	Če ljubiš življenje, ne zapravljaj časa, kajti čas je snov, iz katere sestoji življenje.
(Benjamin Franklin, ameriški novinar, pisatelj, znanstvenik in politik)
• Tistemu, ki zna počakati, čas vse prinese.
(Francoski pregovor)
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne meni za
to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, te,več skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
(Mark Avrelij, rimski vojskovodja, filozof in cesar)
•	Ura, pridobljena zjutraj, je zaklad zvečer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost - kakor Bog sam.
(Sv. Janez Bosco, italijanski duhovnik in pedagog, ustanovitelj salezijancev)
•	Čas: tisto, kar človek vedno poskuša ubiti, na koncu pa njega ubije.
(Herbert Spencer, angleški filozof, biolog in sociolog)
• Vse ob svojem času preide. Kar je rojeno, smrti ne uide. (Slovenski pregovor)
• Ne reci: napravil bom, ko bom imel čas, kajti nemara ne boš imel časa.
(Talmud)
• Če imaš nekoga rad, si zanj časa ni težko odmeriti. Pravzaprav ne merimo časa mi, meri ga ljubezen.
(Tone Kuntner, slovenski pesnik in gledališki igralec)
•	Žal naj ti bo le za tri reči tvojih preteklih dni: za hudo storjeno, za dobro zamujeno in za izgubljeni čas.
(Blaženi škof Anton Martin Slomšek)
•	Človekov najboljši svetovalec je čas.
(Latinski pregovor)
•	Vedno je pravi čas,
da storimo to, kar je prav.
(Martin Luther King, ameriški baptistični duhovnik in borec za državljanske pravice)
•	Časi se spreminjajo in z njimi tudi mi.
(Latinski pregovor)
Izbral Jože Jan
KOLEDAR
Verski program tedna na:
https://sites.google.com/view/ robertbrest
Sobota, 16. maja ob 15.
Kulinarično popoldne, Pristava na YouTube
Nedelja, 17. maja ob 17
OBLETNICA doma San Martín na https://youtu.be/LaNCDl9STnQ
OSEBNE NOVICE
"I" SMRTI
Matilda "Tilka" LESKOVEC roj. BORŠTNAR (93), umrla 30. 4. 2020.
Rudi RIBNIKAR (78), umrl 5. 5. 2020.
Olga GOLOB (62), umrla 3. 5. 2020.
REŠITEV KRIŽANKE:
VODORAVNO: 1) Eros. 5) Usta. 9) Tli. 12) Pelin.
14)	Pamflet. 16) Salame. 18) Brati. 20) Sapa. 21) Kafka. 22) Sta. 24) Oder. 26) Ralo. 28) Me. 29) Kronika. 31) Eh. 32) Alga. 34) Nova. 35) Pno. 36) Erika. 38) Idol. 40) Obara. 41) Imenik.
43) Nabodem. 45) Rimar. 47) Ana. 48) Ipak. 49) Mala.
NAVPIČNO: 1) Ep. 2) Res. 3) Olasa. 4) Sila. 6) Spe. 7) Ta. 8) Amba. 9) Tlaka. 10) Letalen. 11) Iti. 13) Napor.
15)	Frfra. 17) Madona. 19) Osma. 21) Krovim.
23) Teleban. 25) Eno. 27) Ohol. 29) Kairo. 30) Kader. 33) Graba. 35) Plima. 37) Kadi. 39) Onim. 40) Ona. 41) Ima. 42) Kal. 44) Ep. 46) Ra.
V	mesecu juniju se bomo spominjali 75-letnice konca vojne in revolucije na Slovenskem.
Tokrat prvič ne bo mogoče, da bi se vsi zbrali na spominski proslavi v Slovenski hiši, kot smo delali vsako leto. Slomškov dom, ki ima letos na skrbi organizacijo, zato že pripravlja „proslavo v karanteni".
V	naš program bomo vključili fotografije žrtev revolucije in preživelih domobrancev in želimo, da bo naša virtualna razstava čim bolj popolna. Zato vabimo vse rojake, da nam pošljete tudi vaše fotografije, oz. vaših sorodnikov.
Za objavo je potrebno, da so po možnosti slike individualne, zraven pa prosimo še za podatke, če z njimi razpolagate: ime in priimek, datum in kraj rojstva in/ali smrti, podatek o sorodnikih v skupnosti, skratka kar se vam zdi potrebno.
Slike nam lahko pošljete po emailu na naslov slomskovdom.rm@gmail.com do 24. maja.
Ta zbirka bo tudi v bodoče ostala dokument in pričevanje o tej tragediji slovenskega naroda in želimo, da bo čim bolj popolna, zato vas vse vljudno vabimo k sodelovanju.
Odbor Slomškovega doma
t
"Jaz sem vstajenje in življenje", govori Gospod; "kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl."
(JN 11, 25-26)
Svojo življenjsko pot je sklenil naš dragi mož, ati, stari ata, tast in stric
TONE JAVORŠEK
(30.4.1930 - 21.2.2020)
Iskrena hvala vsem, ki ste se v tako velikem številu poslovili od njega, hvala za izrečena sožalja in za darovane sv. maše.
Posebno se zahvaljujemo gospodu Robertu Brestu za poslovilno sv. mašo.
Žalujoči: Žena: Francka, roj. Trobec Hčerki in sinova: Marjeta z možem Romanom, Toni z ženo Miriam, Jure z ženo Barbaro in Tatiana Vnukinje in vnuki: Katerina, Gregor, Natalija, Alenka, Marjana, Tomaž, Andreja, Matjaž C., Matjaž J. in Sofia ter ostalo sorodstvo
Buenos Aires, Moravče
t
"K Tebi želim, moj Bog."
Sporočamo, da je v četrtek, 30. aprila 2020, po kratki bolezni umrla naša mama, stara mama, pra stara mama
MATILDA "Tilka" LESKOVEC roj. BORŠTNAR
stara 93 let.
Žalujoči: sin Lojze z družino sin Janez z družino hčerka Marta z družino ter ostalo sorodstvo.
Priporočamo jo v molitev!
Argentina, Slovenija
Svobodno Slovenijo podpirajo
K*PAC s.a.
Fábrica de tubos y envases de carton
Grupo HZ
G03ÛMAX
CKC
SUPERMAVORISTA DE OFERTAS
CONSULTORES
LABORATORIOS CKC .________
ARGENTINA S.A. ASOCIADOS
SVOBODNA SLOVE N IJA | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar
Uredniški odbor
Mariana Poznič, Erika Indihar, Jože Lenarčič, Marko Vombergar, Miloš Mavrič Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznič Oblikovanje Erika Indihar, Cecilija Urbančič
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar