Poštnina plačana v gotovini. Štev. 41 Ljubljana, petek, 2. novembra 1928. Leto III. Posamezna številka Din 1*50 Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom. Karla Marksa trg 2, dvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajate*] Alojz Kusold, Ljubljana. — Odgovorni urednik Ivan Saje, Glince IV. štev. 2. — Tiska tiskarna »Slovenija«. Predstavnik za tiskarno: Albert Kolman v Ljubljani. Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za »ENOTNOST*. ENOTNOST DELAVSKO-KMEČKI LIST Delavci, kmetje in vsi zatirani narodi, združite se! Edino le boj delavcev in kmetov pomeni nevarnost za hegemonijo in pomeni bližanje k rešitvi perečih zahtev ljudstva! Prava pot je le pot bojevne zveze delavcev in kmetov proti hegemoniji, proti kapitalizmu, proti meščanskim strankam, proti SLS, ki je danes lakaj temnih sil in proti KDK, ki bo jutri njih lakaj. Po desetih letih. Štiriletno klanje se je bližalo svojemu koncu. Glas ruske dclavsko-kmečke- revolucije je zgibal sestradane, izmučene in uničene množice delavcev in kmetov. Njihov pritajeni protest proti vojni je postajal odkrit. Napad močnejših in boljše oboroženih antantnih čet na solunski fronti je zadostoval. da so se bolgarski kmetje-vojaki obrnili in korakali v Sofijo, kjer so vrgli kralja Ferdinanda in vlado Radoslavova. Armade centralnih držav (Avstrije, Nemčije, Bolgarske) so bile že skozi in skozi prežete defetizma, kot pravi buržuazija, po domače: vojaki, kmetje in delavci so bili siti klanja za interese vladajoče nemške gospode in vladajočega nemškega kapitala, zlasti pod vtisom parol ruske revolucije. Koncem oktobra 1918 se je zrušila trhla stavba avstroogrske monarhije, »sveta« in blagoslovljena cesarska krona habsburška se je zakotalila v prah. Nastalo je na razvalinah starega novo življenje. Buržuazije poedinih v Avstroogrski zatiranih narodov (češka,- slovaška, poljska, romunska, rusin-sxa. slovenska, hrvaška, srbska) so stopile na čelo •.tli narodov s parolami nacionalne svobode, samoodločbe, najširše demokracije. Najširše plasti zatiranih narodov so bile razgibane za cilj nacionalne svobode in so verovale v to, da jim nacionalno osvobojenje prinese mir in ga zasigura, da jih reši socialnih nadlog, da jim bo dalo zemlje, dela in kruha in da bodo v svojih narodnih državah, demokratičnih — oni, kmetje in delavci, gospodarji. 'Besede \Vilson, svoboda, demokracija so bile takrat polne vere in lepih nad v novo svobodno in demokratično bodočnost ... Bila je to meščanska, buržoazna revolucija. Buržuazija je izvršila prevrat, podprta od širokih ljudskih mas, ki so bile zajete v iluzije o meščanski demokraciji, ki so bile zaslepljene od veiike iaži vilsonizma, od lažnjivih fraz zveze imperialističnih Voparjev. antante. Proletariat pa je zavedla oportunistična socialdemokracija. da je buržuaziji pomagal izvesti na-cionalno-meščansko revolucijo, da se je s tem odpovedal svoji zgodovinski nalogi, ki je obstojala v lem, da izkoristi revolucionartib- situacijo po vojni za svojo akcijo proti imperializmu in proti kapitalizmu? Oportunisti so izdali in prodali nauk znanstvenega socializma, marksizma, da je bistvb kapitalizma izkoriščanje in. da brez zrušenja kapitalizma ni mogoča odprava izkoriščanja, da kapitalizem nujno vodi v imperializem, v nasprotstva med posameznimi buržuazijami zaradi večjih profitov in v imperialistične vojne ter da brez zrušenja imperializma ni mogoča osvoboditev narodov in njihova enakopravnost in ni mogoče zasiguranje miru. In vsi dogodki, ki so sledili prevratu, so učili delavce in kmete, da je nacionalna svoboda v sistemu imperializma — laž, da je meščanska demokracija — laž, da je mir v sistemu kapitalizma — laž, da je proletariat, da je vse delovno ljudstvo od buržuazije osleparjeno. Poglejmo samo. sc sU4Ho t>ri nas: Italija je pograbila. Primorje in Istro — to je bila »nacionalna svoboda«, na Koroškem so zadivjali boji — to je bil »mir«. 1. decembra 3918 smo se znašli v kraljevini SHS — to je bila »demokracija«. Slovenska buržuazija je »nacionalizirala« industrijo, t. j. bogatela v raznih temnih aferah, vojnim dobičkarjem so še bolj zacveteli časi . . . Kar je proletariat takrat dosegel. ko se je buržuazija tresla pred njim, mu je ona zopet odvzela v svoji ofenzivi, ki jo je začela, ko se je dovolj konsolidirala, s svinčenkami na Zaloški cesti. Kar je bilo revnemu kmetu obljubljeno, tega sploh nikoli ni dobil. Primerjajmo na kratko današnje stanje po desetih letih z onimi ideali, ki jih je slovensko delovno ljudstvo takrat smatralo za dosežene.. Nacionalno osvobojenje. Fašizem v Italiji sploh nc priznava Slovencev in jim je vzel vse nacio-nalno-kulturne pravice (da o nacionalno-političnih pravicah sploh ne govorimo), v Jugoslaviji pod centralizmom, pod hegemonijo Slovenci nimajo j nobenih nacionalno-političnih pravic, razen da se j omenjajo v oficijelnem nazivu države, njih teritorij je razdeljen na dvoje »oblasti«, na dvoje izmed 33 provinc in režim stalno ogroža njihove nacio-nalno-kulturne pravice (n. pr. univerza itd.) vkljub temu, da jih gospodarsko najhujše izmozgava. Mir. Nasprotstva med imperialističnimi državami se stalno zaostrujejo, vojna nevarnost je akutna na neštetih mestih, kjer se križajo interesi imperialistov. Kako daleč od zasiguranega mivu smo pač sedaj v tem blaznem oboroževanju imperializma! Demokracija. Režim giavnjače in zakona o zaščiti države. Ali je treba reči še kaj? Blagostanje ljudstva. Beda na kmetih, beda v mestih. Brezposelnost, redukcije, praznovanje, nadurno delo, lakotne mezde, izseljevanje. Odpor delavstva, strt pod peto reakcije, pogažena svoboda strokovnega združevanja, uničena swboda širajka. institucije delavske -zaščite (okrožni uradi, inšpekcije dela, delavske zbornice) dane v roke agentom režima in kapitala. Davčno breme uničuje revne in srednje kmete, rubežni vedru več ... Taka je bilanca teli desetih let zs delovno ljudstvo Slovenije, teh desetih let, ki so/ob svojem nastopu, t. j. ob prevratu »prinašale« obljubljeno nacionalno svobodo, obljubljen mir, obljubljen raz--cvit meščanske demokracije, obljuU.ieno blagostanje ljudstva v sistemu kapitalizna. Deset let je preteklo, burnih in mirnih, in massikaj, kar nam je bilo takrat skrito, je postalo otkrito. Spremenila so nas ta leta, izučile so na? izkušnje. Spoznali smo obljube in dejanja, naučili se ločiti laž in resnico. Najtežje in najvažnejše spojnanje za nas je pač to, da je na teh desetih lelih kriva tudi ona zgodovinska politična napaka, k/ jo je storil takrat proletariat pod vodstvom oportunistične socialdemokracije. Po njeni zaslugi se je tedaj proletariat buržuaziji podredil, ji pomagal, da se je konsolidirala, namesto, da bi zase in za delovno ljudstvo izkoristil veliki prelom, namesto, da bi tako, kot je to storil proletariat Rusije v novembrski revoluciji leto poprej (19171 sam dovršil meščansko revolucijo, t. j. pomeefel s fevdalizmom in z nacionalnim zatiranjem ter obenem konsolidiral svojo oblast v prehodni dobi v socializem. Težko ceno je plača/ proletariat Slovenije za ta nauk, kajti drugačna;bi lahko* bila bilanca teh desetih let. Toda čim traja je ta cena, tem bolj se mu mora ta nauk utisniti v spomin, tem bolj ga morajo razumeti nove generacije in tem bolj mora biti proletariat kot razred pripravljen, da bo v novih velikih bojih, ki se neizogibno bližajo, politično pripravljen za svojo zgodovinsko nalogo. V ta namen se mora otresti vseh oportunističnih socialdemokratskih tradicij in iluzij (v meščansko demokracijo, v meščanski parlamentarizem, v meščanski oacifb-eni itd.) —in.. mors-..-streti.. social- patriotsko oportunistično stranko, d se je pretvo-| rila v levo krilo kapitalitičnega režima, v njegovo ; airektno agenturo. V ta namen mora v vseh političnih vprašanjih I začrtati svojo proietarsko rešitev. Kajti medtem I ko je pri nas pred desetimi leti buržuazija j še mogla biti nosilka vsaj ene napredne revolucio-| narne ideje. t. j. nacionalnega osvobojenja, je da-! nes edinole proletariat tista sila, ki more v zvezi ! s kmetskim ljudstvom rešiti vsa ta nasprotstva, ki ' jih ustvarja kapitalizem — imperializem, ki more j delovno ijudstvo izpeljati iz reakcije, vojne nevar-! nosti, nacionalnega zatiranja, bede. gladu in izkoriščanja. POMNIMO NAUK PREVRATA L. 1918, POMNIMO IZKUŠNJE MEŠČANSKE REVOLUCIJE, POMNIMO IZDAJSTVO OPORTUNISTIČNE SOCIALDEMOKRACIJE, ZAVEDAJ SE. PROLETARIAT, SVOJE ZGODOVINSKE NALOGE! PROGLAS SSJ. »Nedelavska politika« z dne 27. okt. prinaša proglas pokrajinskega načelstva SSj proti strankini opoziciji U. i. proti frakciji socialpatriotov Kotača, Divea, Haramine itd.). Proglas je po politični vsebini tako prazen, plitev in irazerski, da se ideologov pokrajinskega načelstva SSJ bog usmili! Vkljub dolgoveznemu razlaganju zastonj iščeš v tem proglasu, kako stališče zavzema SSJ napram najbolj perečim političnim vprašanjem. Proglas je prikrojen v ta namen, da potegne Pete.iana iz »šmira«, v katerem se nahaja vsled znanega sklepa pokrajinskega načelstva SSJ v Celju, da naj zapusti okrvavljeno skupščino. Tega sklepu se namreč Petejan ni držal, vsled česar ga Koračeva frakcija zlasti napada. Proglas opravičuje Petejana na tale res sijajen! — način: Sklenjeno je bilo vendar samo, da nai socialistični poslanec zapusti skupščino, dokler Vukičevičeva vlada ne poda ostavke in s tem vsaj formalno prizna svojo krivdo in da neko (!) zadoščenje t!!)« Zadoščenje po mnenju SSJ torej predstavlja to, da je Vukičeviea zamenjal drugi mameluk temnih sii Korošec, čeprav je režim pod njim postal še hujši! Že samo ta izjava dovolj kaže režimstvo SSJ. V ostalem pa je proglas nasičen z »razrednimi« frazami, ki dosegajo svoj višek v stavku: . proti (akozv. (!) ministeriaiizmu iit oportunizmu, ki je socialističnemu delavskemu gibanju v naši državi neizmerno škodil.« S tem so lažnjivi frazerji SSJ prekosili saini sebe! ALI JE MOGOČ VEČJI OPORTUNIZEM, KOT [ JE STALIŠČE SSJ, NAJ SE MEŠČANSKA OPOZICIJA j ČIMPREJE SPORAZUME S HEGEMONISTIČNIAl REŽIMOM (V INTERESU DRŽAVE IN KAPITALIZMA SEVEDA)? Točno pa je, da ta oportunizem socialističnemu delavskemu gibanju neizmerno škoduje in da ga bo tudi uničil (tako kot je menjševike, ki so svojo oportunistično politiko skrivali pod najbolj »razredne« fraze!). Pa še en stavek iz tega proglasa je vreden omembe, namreč da se .socialistični (!) proletariat v zadnjih letih po prestanem (!?) razkolu, razočaran nad neplodnim in delavskemu vprašanju škodljivim delovanjem komunistov, ponovno vrača v svojo matico«. Delovanje komunistov je najbrže neplodno zaradi tega, ker jih režim kapitalistične reakcije meče v zapore in ubija v giavnjačah, medtem ko socialpatriotske generale po-saja na topla in plodna mesta v delavskih zbornicah (plodna namreč, kar se plač tiče!). Kako se pa »socialistični« proletariat vrača v svojo od enega najreakcio-namejših režimov na svetu zaščiteno »matico«, o tem pričajo presenetljivi uspehi SSJ vsepovsod, n. pr. tudi pri zadnjih občinskih volitvah v Bosni. Tam so od leta 1922 razpuščene neodvisne strokovne organizacije in divja med vsemi pokrajinami najhujši teror nad komunisti, tako da od leta 1920 pa do letos DKRB sploh ni sinel nastopiti v nobenih volitvah. Socialpatriote pa je režim vsa ta leta favoriziral, jim izročil delavsko zbor- nico in — rezultat letošnjih občinskih volitev je tak, da so liste DKRB pustile socialpatriotske liste daleč zadaj. Da! Proletariat se ponovno zbira, toda ne pod žolto zastavo režimsko državotvornih zhorničarjev in ne pod mavrično zastavo konzumarjev, tenneč pod rdečo zastavo razrednega boja proti kapitalistični reakciji. PRIBIČEVIČ PROTI ZAKONU O ZAŠČITI DRŽAVE IN ZA OBNOVITEV ODNOŠAJEV S SOVJETSKO RUSIJO. Pred nekaj dnevi je podal Pribičevič >bširno izjavo, v kateri se je dotaknil tudi zakona o zaščiti države in obnovitve odnošajev s Sovjetsko Rusijo. Glede prvega je dejal, »da je zakon o zaščiti države postai osovražen vsemu ljudstvu« in »da ga je treba čimprej v interesu pravnega reda v naši državi postaviti iz veljave«. Nam je izredno milo, da oče zakona o zaščiti države govori tako o svojem otroku. In mi bi bili pripravljeni, da pozdravimo ta preokret Pribičeviča, če bi on hotel ne v besedah, temveč v dejanjih se pridružiti boju, ki ga vodimo proti temu tnonstruoznemu zakonu že od njegovega rojstva. A če sodimo po dosedanjem njihovem zadržanju, niti Pribičevič nid KDK ne kažeta niti najmanjše pripravljenosti, da aktivno stopijo v boj za odpravo zakona o zaščiti države. Ono, kar zlasti popolnoma upravičuje sumnjo v iskrenost Pribičeviča, je dejstvo, da on tudi še sedaj smatra, da je zakon o zaščiti države 1. 1921 bi! potreben in koristen (takrat ko je Pribičevič bil eden od najvplivnejših faktorjev v vladi), le da je danes postal nepotreben (ko se Pribičevič nahaja pred nevarnostjo, da pade pod udarec tega zakona). Jasno je, da v kakršnokoli iskrenost Pribičeviča v vprašanju odprave zakona o zaščiti države ni mogoče verovati. Kar se tiče odnošajev k Sovj. Rusiji, je Pribičevič nastopil za obnovitev odnošajev z Rusijo brez ozira na tamošnji položaj. Kot buržuj seveda ne more imeti nobenih simpatij za diktaturo proletariata, ki v Sovjetski Rusiji obstoja, a to novo stališče Pribičeviča samo odraža razpoloženje kmečkih mas, ki se nahajajo v KDK in ki vedno odločneje zahtevajo orijentacijo k Sovjetski Rusiji, v kateri s pravico gledajo iskrenega pobornika mednarodnega miru in močnega zaščitnika potlačenih in zatiranih vsega sveta. No, tudi Korošec je nastopal za odpravo zakomr o zaščiti države in za obnovitev odnošajev s Sovjetsko Rusijo, ko je bil v opoziciji in ko se je prilizoval kmečkim in delavskim masam ... Pribičeviča so napadli klerikalci, da postaja republikanec. Junaški opozicionalec Pribičevič je takoj dal dolgo izjavo, kjer najenergičneje odbija očitek republl-kanstva tako zase kot za celokupno KDK. Kaj nas uii steklarski štrajk! Delavci, razmišljajte o naukih. Po štirih mesecih širajka so steklarski delavci Jugoslavije zmagali. Dandanes je redko slišati take b/sede, zato je tembolj potrebno, da si to zmago (/gledamo natančneje. Posezimo nekoliko nazaj. Pred dvemi leti, dne 21. oktobra 1926. leta je prinesla »Enotnost« dopis odbora steklarjev iz Zagorja, ki naznanja, da grozi redukcija tudi steklarjem. Teden dni pozneje je zopet odbor priobčil v »Enotnosti« dopis o pogajanji s firmo, na katerih je bil tudi Čobal, ki je zagovarjal preseljevanje v Hrastnik in dejal: »Gospod ravnatelj, ako ne gredo lepim potom, se jim mora pa diktirati.« In res je sledil diktat: firma Abel d. d. je vrgla pet steklarjev z dela. tem se je začelo, to je bil uvod. Od tedaj skezi poldrugo leto je podjetje vršilo napad za napadom, iialbpart, zn Dritt’, Stuhlarbeit — tega se bodo dobro spominjali še vsi zagorski steklarji. Začeto se je liflganjaujt, iajranje, zaslužek je padal polagoma, toda vsakih štirinajst dni. Steklarjem je grozila usoda rudarjev Trboveljske družbe. Prišlo je do spopada, do štrajka. Vanj so stopili vsi steklarji vseh tovarn iz cele Jugoslavije. Steklarji Slovenije so ustvarili enotno fronto s steklarji Srbije (Paračin) in ta enotna fronta je junaško vztrajala do konca, kljub nekaterim gnusnim figuram, kakršne ne bi našel na vsem Balkanu. Uspehi so sledeči: 1. Nobeden ni odpttščen z dela, nihče reduciran, vsi bodo zaposleni. (Rudarji, pomislite že samo na to!) Z, Fiače se niso znižale. (Kovinarji Kamnika, čitajte!) Pac pa so se zvišale na približno tisto višino, kakor so bile pred redukcijami in pred preganjanjem. 3. Sprejeta in podpisana je sploh nova tarifa za vso steklarsko industrijo Jugoslavije. Ta nova tarifa je vzeta po modernejšem češkem sistemu. 4. Po tej novi tarifi je uvede novo zaračunavanje storjenega dela, enostavnejše in manj prikiadno za šikane, ki jih je imel prejšnji sistem (šok-sistem). o. Na tarifne postavke v tej novi tarifi pride še !5 odstotno povišanje. 6. Po iej novi tar fj je določena minimalna plača za vsakega steklarja in ta minimalna plača znaša dnevno okroglo 100 dinarjev. 7. Dozdaj se je steklarju priznalo samo produ! t. ki je šel skozi ste-itlobrasnico in ostal sposoben za trg, pri čemur jejsteklar izgubljal do 25 odstotkov storjenega delai Od zdaj naprej se steklarju prizna od peči ve> produkt, razen pokvarjenega produkta. 8. Po novi tarifi tu|i odpade prejšnja patriarhalna metoda, da mojster plačuje svojega pomočnika in odnašalca. Zdaj -olačuje mezdo vsem trem podjetje samo. Odstranjen je s tem vir, da se med steklarji vzgaja delavska aristokracija, socialna baza reformizma. Sodrugi. delavci! i a redka zmaga med nami proletarci je bila mogoča, ker je steklarje vodila prava stavkovna politika in taktika. V čem se to vidi? vedeti moramo, da je steklarska industrija blovenije v rokah trusta, ki ima svoje tovarne tudi v drugih državah. Ta trust je letos dobil v roke tudi steklarno v Paračinu (Srbija). S tem je postal gospodar celokupne steklarske industrije v Jugoslaviji. V Paračinu pa so steklarji imeli boljše plače kaki - slovenski steklarji. Delniška družba Abela nasledniki je zato hotela znižati plače steklarjem v Paračinu. Na to vest so skočili slovenski steklarji pokonci in dejali: To je velika nevarnost, to se tiče tudi nas, prihitimo na pomoč Paračincem, da tako pomagamo tudi sebi! In kaj so storili steklarji Slovenije? Vložili so zahteve za zvišanje plač do tiste višine kakor jih imajo delavci v Paračinu. To je prava taktika: Ako kapitalist napade delavca v Srbiji, je ta napad naperjen tudi na tebe, slovenski delavec. Na pomoč torej! Obenem so seveda začele živahne zveze med Paračinom in steklarji v Sloveniji. Nahajali so se vsi že preje v isti strokovni organizaciji (ORS) in enotna akcija je bila takoj v teku. Po razbitih pogajanjih je napočil štra.ik, ugasle, so "vse steklarske peči v Jugoslaviji. Spet prava taktika: Ne samo štrajk ene same tovarne (kakor v Kamniku, kjer pa še cela tovarna ni stala). Ne samo štrajk v eni sami pokrajini (štrajk rudarjev v Sloveniji i. 1923.). Temveč generalni štrajk delavstva v vsej dotični industriji v vsej državi. Danes vladajo v kapitalističnem svetu trusti. Z njimi se da govoriti le v podobi generalnih štrajko-v. V tem spoznanju je že »Delavsko-kme-čki list« pred leti zagovarjal generaliziranje akcije m mnoge sodruge so amsterdamci izključili iz strokovnih organizacij prav zaradi takega stališča. Danes, 10 let po vojski, se nam nalaga popolnoma drugačna stavkovna politika, kakor so jo pa pred vojsko vodili razni Kopači. Mihevci, Petejani, ki bi še danes radi premlevali zastarele metode, služeč pri tem kapitalističnim trustom. To so nauki steklarskega štrajka. Za steklarsko delavstvo seveda boj ni končan, kajti kapital, trust bo znova prišel s poslabšanjem položaja. Zgodilo se bo to z uvedbo novih strojev, s tako-zvano racionalizacijo. Že sam fakt, da steklarna v Zagorju neha obratovati in da se produkcija koncentrira okrog modernejših peči v Hrastniku in Paračinu je prvi korak racionalizacije. Zaradi tega, steklarji, vsi do zadnjega v strokovno organizacijo, kajti čakajo vas boji! Kiveš. Klerikalno-demokratska koalicija duši svobodno besedo v ljubljanskem občinskem svetu .ob ob* letnici ..osvobojenja 6i 91 Dne 2y. oktobra t. i. je preteklo deset let, odkar se je zrušila trhla sta\ ba avstroogrske monarhije in so na njenih ruševinah vzrasle nove nacionalne buržuazne države v Podonavju in na Balkanu, s čimer pa se še daleko ni rešilo narodno vprašanje podonavskih in balkanskih narodov. Nasprotno, to vprašanje je danes po imperialistični vojni še mnogo bolj zamotano kakor je bilo prej. Ob obletnici osvobojenja nacionalnih buržua-zij je tudi slovenska buržuazija obhajala svoj praznik, vendar na tako bankroten način, kakor je to sposobna samo naša buržuazija, ki je tudi pred desetimi leti držala visoko kvišku črnorumeni avstrijski prapor. Slovenske oblasti so imele ta dan skupno slavnostno sejo v Ljubljani pod predsedstvom dr. Natlačena, predsednika SLS in ljubljanskega oblastnega odbora. Značilno je, da je slovenska buržuazija v oblasteh skozi njegova usta proslavila desetletnico; dr. Natlačen je ob izbruhu svetovne vojne slovenske vojake navduševal za imperialistično vojno proti takratni mali Srbiji in je do zadnjega časa ostal v ozadju. Demokrati so bojkotirali slavnostno sejo slovenskih oblasti. V svojih listih vodijo tudi ostro besedno borbo proti klerikalcem kot predstavnikom krvavega režima. Drugače na ljubljanskem magistratu. Tu so se zvezali med sabo v svrho izkoriščanja občine in njenih podjetij in proti ljubljanskemu proletariatu. Tu so izginila vsa nasprotstva, tu so pozabili demokrati 20. junij in ravno na ljubljanskem magistratu se najjasneje kaže, kako puhla, neiskrena in frazasta je vsa borba demokratov proti krvavemu režimu, ki so ga oni započeli z zakonom o zaščiti države in ga sedaj nadaljujejo klerikalci. Sklicali so slavnostno sejo ljubljanskega občinskega sveta. Te seje se je udeležil tudi s. Lemež, s. Gustinčič je še bil v zaporu. Takoj začetkom seje je s. Lemež proglasil, da hoče prečitati deklaracijo. Župan dr. Puc mu je odvrnil, da tej seji ne bo predsedoval on, marveč podžupan prof. Jarc, eden izmed najzvestejših Šusteršičevih ljudi za časa vojne. MOŽ JE ZAHTEVAL, DA SE JIM PREDLOŽI DEKLARACIJA V CENZURO IN DR. PUC JE PRITRJEVALNO MOLČAL. Ko se je potem s. Lemež priglasil k besedi, mu je niso dali, marveč sejo zaključili ter s tem pokazali, da združena slovenska buržuazija ne da besede predstavnikom slovenskega proletariata, demokrati pa so ponovno pokazali, da je vse njihovo kričanje o svobodi prazno besedičenje. Dejanje na slavnostni seji dokazuje resničnost deklaracije, ki je niso pustili prečitati. DEKLARACIJA Delavsko Kmečkega Republikanskega Bloka o priliki slavnostne seje ljubljanskega občinskega sveta -dae 39. oktobra 1928 »v spomin desetletnice osvobojenja«: Ko se je-pred desetimi leti zrušila trhla stavba avstro-ogrske monarhije, je postala slovenska buržuazija nosilka ideje nacionalnega osvobojenja slovenskega naroda. Obljubila je takrat slovenskemu delovnemu ljudstvu zedinjenje slovenskega naroda in njegovo nacionalno svobodo, obljubila je najobsežnejšo politično demokracijo in uveljavljenje naj-dalekosežnejših socialnih pravic za najširše plasti naroda. Slovensko ljudstvo je v oni dobi prevrata ■ahkoverno verovalo v te obljube, bilo je polno nad v novo svobodno in demokratično bodočnost. Vsi dogodki, ki so sledili prevratu pa so pokazali, da je nacionalna svoboda v sistemu kapitalizma in imperializma laž, ta je mir v tem sistemu laž, da je laž politična in socialna svoboda ljudstva pod sistemom kapitalizma. Najboljši dokaz za to našo trditev je dejstvo, da so ob desetletnici prevrata polni vsi zapori v ! » Sloveniji in v vseh ostalih pokrajinah Jugoslavije ravno onih, ki se bore za svobodo ljudstva, za nacionalno svobodo in proti reakciji, proti vojni nevarnosti in proti sistemu kapitalizma in imperializma. Bilanca preteklih desetih let pa potrjuje spoznanje. da je bilo slovensko delovno ljudstvo za vse svoje takratne nade osleparjeno. Delavci in kmetje so izročeni pod režimom zakona o zaščiti države najbrezobzirnejšemu izkoriščanju in bedi. Trpe pod bičem brezposelnosti, redukcije, znižanja mezd in racionalizacije. Na vasi pa je nastopila naraščajoča proletarizacija, množe se rubeži m izseljevanje kmetov je postalo hujše, kakor je bilo pod črno-rumeno Avstrijo. Ali mar obstoja demokracija v divjem preganjanju proletariata kot predbojevnika in nosilca boja za svobodo narodov in socialnega osvobojenja delovnega ljudstva? Ali je mar osvobojenje v tem, da se je delavcem odvzela svoboda združevanja, zborovanja in tiska, da se jim je vzela svoboda štrajka, da so se jim uničile in razgnale strokovne organizacije, da se je postavilo pod najhujšo kazensko sankcijo veliko revolucionarno gibanje proletariata, kar se najeklatantneje dokazuje tudi v tem, da današnji režim že skozi dva meseca drži v ljubljanskih zaporih člana te zbornice so-druga Gustinčiča, proti kateremu ni prav nobenega obtežilnega materiala in da se ravno ob desetletnici vrše širom Slovenije neprestane hišne preiskave in aretacije slovenskih delavcev in revnih kmetov? Ob desetletnici osvobojenja je pred vsem svetom razkrinkan režim zakona o zaščiti države, ki prekaša v svoji reakciji in v svojih srednjeveških mučilnih sredstvih vse reakcionarne sisteme, ki jih je kedaj poznala Evropa. O tem pričajo zlasti žrtve beigrajske giavnjače in raznih drugiii jetnišnic širom dežele, med katerimi žrtvami je najglasnejši obtoževalec današnjega krvavega režima nepozabni sodrug Franjo Vulč, ki se je boril za osvobojenje slovenskega naroda na Dobrudži in na Kajmakčalanu in je zato n^^al umreti zločinske in mučeniške smrti v belgrajski glavnjači. Da ne omenjamo poslednjega zločina današnjega režima v belgrajski skupščini z dne 20. junija t. L, nad katerim se zgraža danes ves kulturni svet. In končno, ali smo Slovenci danes kot narod nacionalno osvobojeni, ko ječi na stotisoče naših sonarodnjakov pod fašistično Italijo, pri nas brezobzirno gospodari vladajoča velesrbska buržuazija, ki tepta pravice slovenskega, hrvatskega in ma-cedonskega naroda ter vseh drugih nacionalnih manjšin v tej državi? Ali je mar to ono osvobojenje, ki ga je slovensko delovno ljudstvo tako težko pričakovalo ob zlomu avstroogrske monarhije in v katero osvobojenje je stavilo toiiko svojih lahkovernih rimi? Vsa ta dejstva, ki stoje danes -ob desetletnici prevrata pred nami, nam jasno pričajo, da prevrat slovenskemu narodu in delovnemu ljudstvu ni prinesel niti političnega niti socialnega, niti nacionalnega osvobojenja. Nasprotno, vsa pretekla leta nam nujno vsiljujejo prepričanje, da si bo moralo delovno ljudstvo samo priboriti to osvobojenje hi prevrat je samo bogata izkušnja, četudi predrago plačana, da delovno ljudstvo nikoli ne sme izročiti svojega osvobojenja v roke kapitalističnega razreda. Do tega prepričanja ni prišlo samo delovno ljudstvo v Sloveniji, ampak v celi Evropi in na celem svetu. Z ozirom na to gleda proletariat poteptan in zvezan z verigami zakona o zaščiti države s stisnjenimi zobmi na to Vašo proslavo osvobojenja in se vkljub vsej reakciji, vkljub vsemu belemu terorju 4n vkljub strašnim žrtvam pripravlja na svoje končno lastno osvobojenje. Štrajk kladensklli rudarjev končan. — 26. oktobra sc je končal štiri tedne trajajoči štrajk rudarjev v Kladnu, o katerem smo že poročali. Uspeh štrajka ie samo delen. Doseženo je 3 do 5 odstotno povišanje plač in izredna draginjska doklada od 80 do 180 (čeških) kron. Straik v Kladnem so vodili revolucionarni rudarji z nepopisno odločnostjo i.i strnjenostjo. Da ni bil dosežen večji uspeh, so krivi reformistični strokovni blro-kratje, ki so sabotirali parolo rdeče rudarske organizacije za generalizacijo štrajka v vseh rudarskih revirjih. Namesto da bi rudarji drugih revirjev ravnotako postavili svoje zahteve po zboljšanju plač, so vsled reformistične sabotaže delaii naprej in pustili rudarje v Kladnu na cedilu. Reformistični izdajalci so si želeli, da bi hii kladenski štrajk poražen, ker bi njihov poraz pomenil udarec po rdeči strokovni organizaciji! Reformistični izdajalci so vsepovsod enaki in jih bo tudi vsepovsod doletela zaslužena kazen od strani enotnega proletariata. ŠTIRJE LJUBLJANSKI SODRUGI IZPUŠČENI IZ ZAPOROV. V ponedeljek 29. oktobra popoldne so bili po osemtedenskem preiskovalnem zaporu bili izpuščeni sodrugi Gustinčič, Jerič, Kovač in Krašnja, Režim jih je tako dolgo držal v zaporu, čeprav je preiskava takoj izkazala, da ni nobenega gradiva za sodno postopanje. Ves načrt režima, da bi na« pravil v Ljubljani velik politični proces proti revolucionarnemu delavskemu gibanju, je padei v vodo. Sodruge,, ki so dobili spet možnost, da se borijo proti reakciji, pa pozdravljamo: »Delu čast!« Ostala sta torej v zaporu izmed 33 aretiranih 1. septembra t. 1. Pavla Kastrinova in sodr. Franc Wankmiiller, proti katerima bo vložena — kot iz-gleda — obtožnica in se bo vršila sodna razprava. Ravnotako je še v zaporu s. Franc Grošelj iz Doba. Na Vrhniki je bil poleg ss. Plahtarja in Mlinarja aretiran tudi socialdemokrat Langof — vsi vsled nekih »protidržavnili« vzklikov na ovadbo žandarmerije. TRI ARETACIJE V MARIBORU. V Mariboru sta bila v petek 26. oktobra aretirana neki mladi delavec in Marija Breznik. Njen mož železniški uradnik Albin Breznik je šel v soboto zjutraj na policijo prijaviti, da se žena prejšnjega dne ni vrnila, nakar- je bil tudi sam aretiran. To postopanje mariborske policije, ki je ena najhujših proti revolucionarnemu delavskemu gibanju (a najmilejša napram socialpatriotom!), vzbuja splošno ogorčenje. Tudi mi protestiramo proti tem preganjalskim metodam! Vsem preganjanim sodrugom kličemo: Vztrajajte vkljub vsemu! Delavski razred vas ne pozabi, ker on ve: Ni boja brez žrtev in ni zmage brez boja! ZA ŽRTVE EREAKCIJE! Sodrugom in sodružicam po vseh krajih pa polagamo na srce. da bolj marljivo in energično zbirajo za žrtve reakcije. Glejte v izkazih, koliko daruje delavstvo Ljubljane in okolice, kako malenkostni pa so prispevki iz vse ostale pokrajine! Z zbiranjem in darovanjem za žrtve reakcije pokažete, da se jih spominjate ter jim pomorete, da lažje oni in njih družine prenašajo udarce brezobzirne reakcije. POKAŽIMO SOLIDARNOST! Organizirajmo PO VSEH KRAJIH ZBIRANJE ZA ŽRTVE REAKCIJE! Vsi zavedni proletarci odzo-vite se klicu solidarnosti! Podpirajte irtve reakcije I IZ KONGRESA URSSa. Zadnjič smo poročali o delegatih tega kongresa in o čudno se spreminjajočem številu članstva: Pisano ofi-eijalno poročilo navaja 36.000, predsednik Urša Hara-mina 20.000, a drugi tajnik Urša 14.200 (zadnjič je bilo vsled tiskovne pomote objavljeno 11.000). Kdo laže in kdo ima prav?! Najbrže vsi lažejo in je pravo število izpod 14.000. Danes hočemo navesti posamezne izjave okrog glavnega vprašanja, ki se je na kongresu razpravljalo, t. j. o odnošaju strok, organizacij k delavskim zbornicam. Železničar Brlič je izjavil, da se je Urs »utopil v delavske zbornice in okrožne urade« in dalje, da »delavci nimajo nič skupnega z zborniško birokracijo«. »V delavskih zbornicah in okrožnih uradih niso bile spro-vedene volitve in tam se upravlja neodgovorno in brez-kontrolno.« Delegat Janačkovič je rekel: »Delavske zbornice in okrožni uradi služijo korupciji v delavskem gibanju.« »Ta korupcija se prenaša na strokovne organizacijo.« V obrambo birokracije v delavskih zbornicah je vstal Svetek (s štruco) in izjavil odkrito: »Delavskih zbornic ne smemo izgubiti, ker, ako nje izgubimo, potem smo izgubili vse.« »Potem tudi strokovnih organizacij ne bomo imeli več.« »Delavske zbornice dajejo sredstva za naš strokovni pokret.« Te Svetkove izjave ne potrebujejo nobenega komentarja, one govore same zase in potrjujejo v celoti to, kar govorimo že ves čas, namreč da socialpatrioti živijo od milosti režima, ki jim je dal v roke delavske zbornice! Na kongresu je bila ostra diskusija med generali posameznih socialpatriotskih frakcij. Odglasovali so že z večino, da se prenese centrala Urša lz Belgrada v Sarajevo, a kongres je moral ta svoj sklep umakniti na pritisk birokratov iz centrale delavskih zbornic, t. i. iz Belgrada, ki menda za nobeno ceno nočejo dati iz rok vodstva. Poznani Luka Pavičevič je celo izjavil, da bi ta prenos centrale pomenil služenje »prečanski fronti« in zagrozil, da bo v tem slučaju s svojimi prijatelji zapustil kongres. No, ves boj za jasli med temi frakcijami socialpatriotskih generalov se je tudi to pot zaključil s kompromisom, ki bo trajal, dokler ne bodo dobili večjega apetita in se zopet stepli za razdelitev debelih vladnih drobtin. Pozitivno na tem kongresu je bilo to, da se je prepad med birokracijo in med delavskimi delegati pokazal v večji širini in globini, kar dokazuje, da se veča pravo spoznanje o vlogi socialpatriotskih lakajev buržuazije. Čimbolj pa se širi to spoznanje, tem bližje je enotna fronta vsega delavstva in ž njo napredek delavskega razreda. Za desetletnico prevrata Kako so naši socialisti delali »prevrat«. (Njihova takozvana evolucija v štirih etapah.) 1. (Ponatis iz »Napreja« 1918): Državljani! Predsedništvo Narodnega Vječa v Zagrebu kot vrhovna oblast države Slovencev, Hrvatov in Srbov je na predlog Narodnega sveta v Ljubljani za Slovenijo imenovalo tole vlado: Predsedstvo: vitez Pogačnik, notranje zadeve: dr. Brejc, finance: dr. Kukovec, pravosodje: dr. Ravnihar, socialno skrbstvo: Anton Kristan, nauk in bogočastje: dr. Verstovšek, kmetijstvo: preiat Kalan, javna del£ in obrt: ing. Remec, trgovina in industrija: dr. Trii-lei, prehrana: dr. Tavčar, promet: dr. Pestotnik, narodna obramba: dr. Lovro Pogačnik, zdravstvo: dr. Brecelj. Vlada si je svesta, da je prevzela za prehodno dobo do končne ureditve naše edinstvene države težko in odgovorno dolžnost. To dolžnost bo mogla vršiti le s pomočjo in podporo Vas vseh. Državljani! Združite vse svoje sile v blagor naše domovine! Vzdržujte red in mir! Vsi dosedanji zakoni in naredbe ostanejo še nadalje v veljavi, enako vse narodne vojaške in civilne oblasti ter uradi, dokler vlada drugače ne ukrene. Nihče ni upravičen si sam delati pravice. Rojaki, spoštujte imetje, čast in poštenje drugorod-nih sodržavljanov. Vojaki, bodite na službo domovini, gre za Vaš lastni dom. Zvesti velikim načelom, v imenih kateri smo dosegli svojo svobodo, Vam vlada obljublja, da hoče zvesto služiti narodu. Ljubljana, 31. oktobra 1928. Josip Pogačnik s. r., predsednik. 2. Iz »Napreja« dne 21. januarja leta 1919: »Jugoslovanska soc. dem. stranka izreka na svoji vseslovenski konferenci dne 19. januarja glede svojega bodočega delovanja sledeča vodilna načela: Pozdravljamo in zahtevamo narodno popolnoma ujedinjeno in notranje konsolidirano državo SHS, ker smatramo tako državo kot predpogoj uspešnega boja za socializem in demokratizem . . .« 3. Govor Antona Kristana v belgrajskem Narodnem predstavništvu dne 28. maja 1919: »Jaz popolnoma priznavam in sem tudi za to, da se potroši, kar je mogoče in kar se da, da se uredijo razmere v tej državi. Čisto jasno je in mislim, da si pred tem faktom ne bomo zakrivali oči, da je treba našo državo urediti: naša naloga je, da se ta država konsolidira . . .« 4. Eno leto pozneje je »Slovenec« v posebni izdaji dne 25. aprila 1920 — dan po Zaioški cesti — zapisal: Stavkarski odbori zaprti. V Ljubljani, Mariboru in Celju so stavkarski odbori zaprti. Iz Trbovelj so gnali v ječo v Celje vse ljudi, ki so izvršili zločinske čine. Komunistični terorizem je strt. Ljudstvo naj bode pomirjeno, tvornice in prodajalne naj se povsod odpro. Za varnost vseh delavcev in mirnega prebivalstva je poskrbljeno. POD VLADO ».NAMESTNIKA BOŽJEGA« Dr. KOROŠCA. Časopisi poročajo: »Višje beigrajsko sodišče je potrdilo razsodbo vojaškega sodišča savske divizijske obh-n* ;e 72 nazarencev obsodilo vsakega na 10 k . ' . o — ko so vdrugič bili poklicani v vojaško siuzDO — ounionili nošnjo orožja. Vsi obsojenci so bili iz istih razlogov že enkrat obsojeni na pet let ječe in so kazen tudi obsedeli.« . . . Farizeji v Judeji so Krista križali. Kaj bi pa današnji farizeji-glavnjačarji storili ž njim? POŠTA UPRAVNIŠTVA. Potočnik, Kanada: Glej prejšnjo (št. 39). Tam je pomotoma napisano Francija namesto Kanada! Hochkraut, Holandija: Prejeli gld. 2.50 (= Din 56). Hvala. Naročnino imaš plačano sedaj do 15. nov. 1923. Razširjaj »Enotnost« in dopisuj o vašem življenju. S—ek, Laško: Imaš plačano do 15. jan. 1929. Bilo je pomotoma zapisano 1928 namesto 1929. Oprosti neljubi pomoti. Delu čast! Pobecz j., Francija: Prejeli frankov 15. Hvala! Sedaj imaš plačano do 15. novembra 1928. Potrudi se, razširjati »Enotnost« med tamošnjimi slovenskimi proletarci! Bovhan. Belgija: Sedaj imaš plačano do 15. jan. 1929. Prejeli Din 45. Salomon, Belgija: Ravnotakp kot Bolhan. Dopisuj kaj! Delu čast! Kranjc Margareta, Belgija: Prejeli Din 90. Oba izvoda sta sedaj plačana do 15. jan. 1928. Hvala! I. Kmetič st., Hrastnik: Sporoči točen naslov, na katerega pošiljamo list, na dopisnici, da vemo poslanih 24 Din pravilno vknjižiti. A. Mladen (Trst): Trst in tržaško vprašanje ob polomu avstro-ogrs ke monarhije (Nadaljevanje.) II. V prvem člamku smo se nalašč in skoro izključno omejili na opis aprovizačnih razmer, kakršne so bile v Trstu v zadnjih mesecih vojne. Naravno, da smo napisali le toliko, kolikor se nam je zdelo nujno potrebno za razumevanje položaja med prebivalstvom in za razumevanje dogodkov, ki so nastali v Trstu ob polomu avstroogrske monarhije. V naslednjem podajamo nekaj političnih dogodkov. Trst je bil že pred vojno važno sporno jabolko v političnih in narodnih bojih med Slovenci in Italijani. Ko je Italija napovedala Avstroogrski vojno, je bilo vsem in še posebej Tržačanom jasno, da je Trst v igri in da bo mesto po vojni temeljito izpremenilo svoj politični in gospodarski položaj. Spočetka je bilo le malo takih, ki so slutili kaj se lahko zgodi. Ko se je pa izvedelo, da Italija ni stopila v vojno le z geslom o samoodločbi narodov, marveč je pred svojim ljudstvom svojo intervencijo opravičevala s primorskimi in še zlasti s tržaškimi Italijani, »ki jih je bilo treba rešiti izpod krempljev dvoglavega avstrijskega orla«, je polagoma dozorevalo prepričanje, da se bliža avstrijskemu Trstu konec. Cenzura, ki je v tisti dobi urejevala liste, ni dopustila, da bi take in enake slutnje prišle potom časopisja v javnost. Šele v letu 1918, ko je bila vojaška in kamarilska dunajska diktatura že nekoliko zrahljana, je začelo tudi tržaško vprašanje siliti na dan. Spočetka zelo oprezno in nedoločeno. Povod so dale slavnosti, ki so se vršile v Pragi 15., 16. in 17. maja 1918. V tistih dneh je češki narod praznoval petdesetletnico praškega narodnega gledališča in petdesetletnico češke državnopravne deklaracije (ki so jo zastopniki češkega naroda prebrali 22. srpana 1868). Na slavnosti je bil povabljen tudi tržaški socialistični poslanec Valentin Pittoni, ki je vabilo odklonil. Nastala je polemika. Pittoniju se je očitalo, da ne sočustvuje s zatiranimi narodi in da nima smisla za rešitev narodnega vprašanja. Pittoni je na očitke odgo-ei-int., v kp*erem ir* »re.ciziral tudi svoje siaHSCe Trsta. Glede n;; siavnosi: je p-.v-j R. Jovanovič: „Glavnjafa kap sistem“. S predgovorom M. Krleže. Izdanje »Zaštite čo-vjeka«. Zagreb, Pejačevičev trg 12.1. Cena 4 Din. Ob desetletnici naše države je izšla ta knjiga, ki je obenem njen jubilejni dokument. Zakaj, to priča 24 političnih smrtnih obsodb, 600 političnih umorov, 30.000 političnih aretirancev in 3000 emigrantov in neštevilo izgnancev. Te številke so najjasnejši dokaz in obenem temelj vsega tega, kar se je v teh desetih letih zgodilo. Ob desetletnici se lahko ponaša država SHS, da si je po dolgih parlamentarnih in neparlamentarnih bojih vkljub temu za vse vlade zgodilo vsaj nekaj enotnega, ampak temeljnega: sistem Glavnjače. Belgrajski advokat Rajko Jovanovič nam v pričujoči knjižici popisuje, kar se je v teh desetih letih zgodilo pod sistemom Glavnjače. Ničesar ni pridejai svojega. Zbral je samo tisto, kar je bilo že objavljeno. Zbral je torej to, kar vlada ni cenzurirala. In zato ni zbral vsega, ker vsega pri naši tiskovni svobodi niti ni mogel zbrati. Toda to, kar je v knjigi, je že dovolj in preveč ne samo za vsakega Jugoslovana, temveč za vsakogar, ki se še čuti človeka. Številke govore strašnejše kot vsi dolgi članki. Zakaj, tukaj so števiike dejstva, podkrepljena in prepojena s krvjo onih, ki so padli pod sistemom Glavnjače, s krvjo onih, ki še krvave. Še nekaj je važno. Zakaj se je »odkrila« Glav-njača šele letos? Devet let je bila samo Glavnjača proletarcev — letos pa je sistem vrgel tudi nekaj opozicionalnih meščanov v ta brlog. To je dalo povod za njeno razkrinkavanje. Prej noben meščanski časopis ni zinil ničesar. Hrvaški revolucionarni pisatelj Miroslav Krleža je napisal uvod, izšla je v založbi tednika »Za-štita čovjeka«, ki ga izdaja pisatelj Avgust Cesa-rec. Troje imen, ki jamčijo in ki razkrinkavajo balkansko Bastiljo 20. stoletja. Zagreb preplavlja zadnje čase Slovenijo s krvavimi šundromani, raznimi »Krvniki«, »Osvet-niki«, Musolini itd. Po vseh vaseh naših, po revirjih se širi tisk, ki uspava delovnim množicam možgane. Polno napetosti, krvi, divje ljubezni je v teh izrodkih meščanske kulture in marsikatero delavsko in kmečko, tudi uradniško srce, drhti ob ognju tega šunda. Jaz pa pozivam vse tiste, ki tako hrepene po groznem čtivu, da si naroče pričujočo knjižico, ki nadkriijuje vse detektivske šundromane. Polno krvi je v njej, ne izmišljene, prave proletarske krvi dokument je ta knjižica in prepričan sem, da ti ne bo samo drhtelo ob branju srce, krvavelo bo, zakaj ta knjižica ni roman, ampak strašna resnica našega osvobojenja. In kdor jo bo prebral, s srcem in dušo prebral, ne bo segel nikoli več po tistih šundromanih . . . Dvoje imen se ti bo vsesalo v spomin: delavke Ljubice Ljubičič in Franja Vulča, ki sta poleg drugih padla kot žrtvi tega sistema. V vsako kočo mora ta knjižica, v vsak dom. Iz roke v roko si jo podajajte in prisluškujte, kako teče, kako žubori črna proletarska kri pod sistemom Glavnjače . . . In ravno v teh dneh, ko se vrše manifestacije, ko se pripravlja s strani glavnjaškega sistema velik pomp proslav — je najlepša proslava ta knjižica. Različni so ljudje in zato so tudi proslave različne. Gospoda praznuje ob pojedinah, muziki in slavnih govorih, ob trobojnicah in belih deklicah, mi pa proslavimo desetletnico s to predrobno, skromno knjižico. In naša proslava bo vredna človeka. Dež moti zadnje dni »jugoslovanske proslave«. Gost. moker dež. Kakor da hoče izprati, izplah-niti to našo sramoto. Pa je še prešibak in pre-nežen. Nevihta bi morala priti, oblaki bi se morali pretrgati, gorski potoki in hudourniki bi se morali vliti v gostih slapovih v to dolino sramote in ponižanja, da bi jo izčistili in splahnili . . . 28. oktobra 1928. Bratko Kreft. P. s. Knjižico lahko naročite tudi pri »Enotnosti«. V »Nedelavski politiki« se oglaša nek -ič. Ta možak je čudnega tatinskega kova. Svoj čas je pre-pisaval iz »Enotnosti« cele odstavke in pod to duševno tatvino se je pogumno podpisal -ič. No, če mora prepisovati iz tiste »Enotnosti«, ki bi jo najraje v žlici vode utopil, mora že biti bolj slabe glave. Ampak mož ima posebno sposobnost. V celih kolonah »Nedel. pol.« laže in namiguje o nekih ta-jinstvenili zadevah, ne da bi kdaj omenil kako dejstvo. Navadne čenče, namigavanja in opravljanja. V teh je mojster. Sedaj je začel še iz mešč. časopisja prepisovati laži v Sovj. Rusiji. Ravno takkega »moža« potrebuje »Nedel. pol.« Zato ga je tudi imenovala za svojega ljublj. urednika. Ne da bi s tem tipom hoteli polemizirati, ga omenjamo le v to svr-ho, da bo razumljivo, če »Nedel. politiki« k pridobitvi takega ljublj. urednika — čestitamo. Napreduješ, tetka! Ta te bo odvadi! še tiste neznatno male resnicoljubnosti, ki si jo doslej posedovala. dal, da je vabilo odklonil, ker je predvideval, da slavnosti ne bodo imele le kulturnega pomena in ker ne more soglašati s češko državnopravno idejo, po kateri se hoče pridružiti češki državi tri milijone Nemcev, ki proti temu protestirajo. »Enako ne moremo iti skupaj z onimi proglasilci Jugoslavije, h kateri hočejo priklopiti Trst.« Nadalje je v članku povedal glede Trsta še to: »Skoro vsi Nemci so danes prepričani, da bo moral imeti Trst posebno pozicijo nasproti vsemu gospodarskemu zaledju. V tem smislu smo z Nemci enih misli, da Trst ne sme pripadati Jugoslaviji. Socialist (italijanski) dr. Puecher je sicer očital Pittoniju, da se praških slavnosti ni udeležil, se je pa z njen strinjal, da Trst nikakor ne sme biti jugoslovanski. Ni pa povedal kaj naj se s Trstom naredi. Šele meseca oktobra 1913, ko je bilo jasno, da je Avstroogrska v razsulu in da je več nihče ne reši, je v svoji reviji »La Lega delle Na-zioni« zahteval, da mora Trst biti izročen Italiji. Tozadevno se pa Pittoni s Puecherjem ni strinjal. 30. maja 1918 so se narodni Slovenci izrekli za Trst jugoslovanski. »Trst mora z vsem vzhodnim jadranskim obrežjem pripadati Jugoslaviji.« Vendar sta bili dve struji med narodnimi Slovenci ločeni glede načina, po katerem naj bi Trst postal jugoslovanski. Eni so želeli, naj bi se to zgodilo potom sporazuma z italijanskim prebivalstvom. Drugi so zahtevali najprej Trst in šele potem sporazum z Italijani glede njihovih odnošajev v Jugoslaviji. Tudi italijanski in jugoslovanski socialdemokratje so bili glede Trsta needini in razdeljeni na več struj. En del jugoslovanskih socialistov je bil na strani tistih slovenskih narodnjakov, ki so si želeli Trst jugoslovanski potom sporazuma z Italijani. Drugi del, ki je imel za seboj večino tudi v ital. soc. stranki, skoro ves pro-letarijat in vsekakor tudi večino vsega tržaškega prebivalstva, si je želel Trst z okolico kot samostojno državico pod zaščito federacije narodov, katere polnopravni član naj bi tudi sam bil. V takem Trstu naj bi imeli vsi narodi v njem živeči enake politične, gospodarske in jezikovne pravice. En del italijanskih socialistov, ki jim je načeloval dr. Puecher, je zahteval, spočetka seveda ne javno, Trst za Italijo. Ta struja je imela za seboj nedvomno vse italijanske nacijonaliste in zlasti italijanske intelektualce. : niso imeli svojega glasila in Kai pišejo del OBČINSKE VOLITVE V D. M. V POLjli. Dve proletarski občini vrše 18. novembra volitve: v Mostah in pri nas. Korau pripada uprava v teh dveh občinah? Gotovo delavcem in kmetom. Zdaj so odločevale meščanske stranke, ker se delavec in kmet nista zavedala dovolj, da je mogoče boriti se za delavske in kmečke interese le proti meščanskim strankam. Naša dva sodruga sta vršila svojo dolžnost, kar bo potrdil vsak, kdor se je zanimal za delo v občini in prisostvoval sejam. Videli smo, kako se vsi obračajo proti delavcu trpinu spioh. Zato so tudi predčasno razpustili socialni odsek, v katerem je bil naš sodrug, in so postavili vanj človeka najbolj konservativnega mišljenja, s čimer so se tudi strinjali krščanski delavci. V naprej bomo pogledali, kdo se imenuje delavskega zastopnika, a potem pa vleče z bogatini. Sedaj vidimo, kako vse pritiska proti delavcu in malemu kmetu, zato so se tu združili na eno listo SLS, SKS, šusteršičijanci, vsi težji kmetje, obrtniki, gostilničarji ne glede na firmo, samo da padejo nad delavce! Sodrugi! Na delo za volitve za našo delavsko-kmečko listo, ki ima 3. (tretjo) skrinjico. Agitirajmo za naš delavsko-kmečki tisk in pokret! Delu čast in oblast! Naša lista »Združenja kmetov in delavcev« za občinske volitve v občini Devica Marija v Polju ima 3. ŠKRINJICO. FEVDALNO IZKORIŠČANJE TEKSTILNIH DELAVCEV IN DELAVK V NIŠU. Po slabem glasu poznana je tekstilna tovarna Mite Rističa in sinov. V njej je zaposlenih okrog 100 delavcev in delavk, med njimi tudi večje število Slovencev. Da bi si delodajalec prigrabil večji dobiček, si jenrtje mlado delovno moč izpc J 14. leta, večinoma iz vasi. Dela se 12 do 16 ur, kar je sicer protizakonito, a je vendar resnično. Delo je akordno, a brez vsakega ce-novnika. Plača je tako mizerna, da si človek zamisliti ne more: od 30 do 120 Din. Od te plače odtegujejo kazni: kdor pozabi marko obesit, ga stane 10 Din: če se čolniček razbije, ga mora plačati 20 Din; če platno ni dovolj težke 10 Din itd. itd. Plače ne dobivajo redno na teden, večkrat na tri tedne, pa tudi cel mesec. Izgovarja se, da nima denarja. Če človek pogleda nehigijensko delavnico in lica teh delavcev in delavk, mu zaostaja biti srce. Stanovanja so nezdrava. V mali sobi jih stanuje po 6 do 40 skupaj. Stenic je ogromno po vseh sobah. Imajo dobrega priganjača že poznanega delavcem v Dolgi Resi, po imenu Cizeja, Slovenca. Ta ober-majster delavce nadzira po vojaški komandi. Vsi morajo biti ob 9. doma, da ne bi prišli v dotiko z ostali,ni delavci. Poskušali smo, da pridemo v dotiko z njimi in jim damo razredne časopise, pa nimajo časa, da jih prečitajo. Socialisti so poskusili pred par meseci, da jih organizirajo, pozivali so jih z letakom v Del. zbornico. Ko je delodajalec zvedel, je takoj odpustil tri delavce in druge, ki so se udeležili sestanka, pa je posebej pozval v kanclijo in jim pokazal odpuščene za primer. Tako se bo vsakemu zgodilo, če . . . Pri izplačilu ne dobijo nobenega obračuna, niti ne vedo koliko je odtegnjeno za zavarovanje, koliko za davek in kolika jim je plača — dnevnica. Samo za kazen mu je rečeno, koliko je odvzeto. Nekemu delavcu je mašina roko pokvarila. Dobival je od Okrožnega urada mesečno po 5t 0 Din, danes dobi še samo po 120 Din in rečeno mu je, da je ravno tako sposoben za delo kot je bil! Vsi podatki, katere navajamo, nam dajejo sliko, kako se godi ubogi delavski pari v srbskem »Manchestru«, kot imenujejo Niš, in kakšna je balkanska buržuazija! Le z razredno zavednostjo in bojem bi mogli preprečiti zločine, katere preživljate ne kot ljudje, temveč kot sužnji fevdalnega časa. Sigurno vemo, da zaposleni Slovenci niste analfabeti. Kdor se smatra za kulturnega, naj vzame delavsko kmečki list »Enotnost«, ki razkrinkava vse kapitalistično gorje in laži mračnih sil in prišel bo do spoznanja razrednega boja. Čitajte svoj časopis, slovenski delavci v Srbiji, zanimajte se za svoj razredni boj, dvignite se iz suženjstva! Delu čast in oblast! OBREKOVALCU ZASLUŽEN IN BREZOBZIREN ODGOVOR. V takozv. »Delavski politiki« z dne 11. avgusta t. I. je bil objavljen dopis iz Jesenic, v katerem se mi je poleg očitanja, da sem kot (bivši) glavni zaupnik prejemal posebne mesečne doklade, podtikalo v pavšalni obliki tudi neke zasluge pri zniževanju plač in pa strahopetnost pri sklicevanju obratnih zaupnikov. Po narečju istega dopisa sem tako jaz kakor tudi drugi spoznali avtorja v osebi Jurija Jerama, ki je to priložnost obenem izrabil v svoj slavospev in to na zelo prefrigan način, da kolikor mogoče oblati mojo poštenost in i.a moj račun tem lepše osvetli svoje neštete uspehe (r1) ter svojo visoko mogočnost. Ker pa sem hotel na vsak način izslediti pisca klevetnega članka, da bi ne napravil krivice neprizadetemu, sem se moral (poleg navedbe dobro podprtih dokazov o nagradah, visokih dnevnicah kakor tudi o ogromnih tožnih in potnih stroških Jurija Jerama na račun prispevkov strok, organiziranih članov) v »Enotnosti« poslužiti tudi male zvijače z izzva-njem pisca, da tako doženem njegovo pravo ime. In glej, imel sem po neprevidnosti pisca samega (t. j. Ju- torej niso imeli, da bi kje povedali svoje mnenje. Uredništvo »Edinosti« je sicer dalo Italijanom na razpolago svoj prostor in je »Edinost« tudi objavila nekaj nepomembnih italijanskih člankov. Toda najvplivnejši italijanski nacionalci so bili odšli v Italijo, še preden je ta napovedala vojno Avstroogrski in so v Italiji naravno širili idejo, da pritiče Trst in vsa vzhodna jadranska obal Italiji. Tržaški italijanski katoliški politiki niso verjeli v avstroogrski polom. Zato se s tržaškim vprašanjem niso veliko bavili Vsekakor so v svojem listu »L Ecco« napisali, da so proti temu, da bi se Trst priklopil Jugoslaviji. V nedeljo 28. julija 1918 se je”vršil v Ljubljani vseslovanski delavski dan, ki je med drugim sklenil, laj jugoslovanska soc. dem. stranka stopi v stik s tržaškimi italijanskimi socialisti radi konkretnih problemov tičo-čih se narodnega vprašanja v Primorju. Strankin shod ital. soc. stranke v Trstu dne 4. avgusta 1918 je odobril Pittonijevo stališče glede praških slavnosti iz razlogov, ki jih je v članku sam navedel in je sprejel predlog vseslovanskega delavskega shoda v Ljubljani glede Primorja. Ni pa prišlo nikdar do sestanka slovenskih in italijanskih socialistov, ki naj bi določil skupno stališče glede na primorsko vprašanje. Tozadevni sestanek je bil sicer sklican, iz Ljubljane je bil že prišel v Trst en slov. soc. delegat. Valentin Pittoni je pa iz Dunaja brzojavil, da je zadržan in naj se sestanek odloži na nedoločen čas, kar se je zgodilo. 20. avgusta 1918 je velik shod italijanskih delavc ;v v Trstu sprejel resolucijo, s katero je zahteval od italijanske in jugoslovanske soc. dem. stranke, naj vendarle sedeta k skupni mizi in naj določita sporazumno skupno stališče glede načina, po katerem naj se reši tržaško vprašanje. 11. oktobra je poslanec Gasser (ital. nac.) v parlamentu na Dunaju izjavil, da zadeva avstrijskih Italijanov ne more biti le interna zadeva Avstrije, marveč vprašanje, ki mora priti na razpravo pri mirovnem kongresu. Še isti dan je ital. katoliški poslanec Bugatto tudi izjavil v parlamentu, da le avstrijski Italijani in Romuni od vseh avstroogrskih narodov še niso inscenirali odpada od Avstrije. Bugatto ne misli na to, da bi razpadla zveza avstrijskih narodov. ivci in kmetieil rija Jerama) nepričakovano popoln uspeh. V osebnih izjavah je namreč Jeram trdil, da ni on pisec dotičnega članka in da se je on sam moral ukloniti na nekem sestanku članov SSJ in dopustiti objavo članka, katerega avtor da je nekdo drugi. Moje ugotovitve v »Enotnosti« z dne 28. septembra pa so Jerama globoko potrle in ker je zaman pričakoval, da bi ga eden izmed njegovih ožjih sodrugov rešil iz mreže, v katero se je zapletel sam, se je moral po dolgem času vendar le sam odločiti, da napiše v strok, list »Delavec« članek z naslovom: »Da bode konec klevetam. Sedaj pa čujte! Na več sestankih v Del. domu na Savi in enkrat ceio v Kamniku me je Jeram obrekoval in blatii na vse pre-tege (pa ne morda iz zlohotnosti, temveč zgolj iz naklonjenosti napram meni!?) Ker pa se mu je to zdelo še preozkogrudno, je napisal članek iz Jesenic kot zgoraj omenjeno. Da bi pa na eni strani zabrisal za seboj sled in mi »zmešal štreno«, na drugi strani pa vendar dosegel svoj namen mojega oblatenja v širši javnosti, kot jo ima »Delavska politika«, je napisal drugi še nesram-nejši napad name v strok, list »Delavec« ki je bil dne 25. oktobra objavljen in v katerem svoj prvotni članek v »Delavski politiki« enostavno brez vsakega sramu obsodi, kakor tudi v prvi vrsti one pri »Enotnosti«, ki dajejo prostor za tako polemiko. Da bi pa i>osebej obsodil svoje napade na moje poštenje fta sestankih, o tem ni govora, ker bi bilo to za njega prepošteno. Kakšno je njegovo poštenje dokazuje sledeče: V članku, objavljenem v »Delavcu«, namreč na eni strani obsoja »oporekanje« doklade, v svojem prvotnem članku, objavljenem v »Del. pol.«, v ravno istem stavku članka pa že zopet zlobno trdi, Češ, »res je, da je Ravnik prejemal skozi dve leti eno doklado kot glavni zaupnik«. Za to trditev imenujem Jerama nesramnega lažnjivca, dokler tega ne prekliče. Da bodo čitatelji, predvsem pa delavci pri KID na jasnem, pojasnim sledeče: Resnica je, da sem prejemal predbacivano doklado (v znesku Din 250 mesečno) samo od marca ali aprila 1926 do novih volitev obratnih zaupnikov (ki so se vršile januarja 1927) ter po teh volitvah nisem hotel takoj zopet prevzeti glavne zaupniške funkcije in to nekoliko tudi radi tega, ker se je čula kritika radi prejemanja omenjene doklade, kar dokazuje, da delavstvu nisem teh doklad zamolčal tako, kot je Jurij Jeram zamolčal članom in celo podružničnemu odboru mesečne honorarje v znesku 500 Din, ki jih je prejemal od centrale SMRJ, izdal ga je še le njegov takratni sodrug Bernot v »Napreju«, za kar se je maščeval s tem, da je od soc. demokratske stranke enostavno odstopil. (Omenjam, da je tudi od Delavske zbornice Jeram Jurij dobil honorar v znesku 500 Din.) Da ponovim in dopolnim moje navedbe v »Enotnosti« z dne 28. sept. ter Jeramu osvežim spomin na njegovo takratno mnenje in izjave, sem primoran opustiti vsako obzirnost napram njemu ter navesti sledeče podrobnosti takratnega dogodka: Jeram si vspričo tretje osebe ne bo upal zanikati, da sem se branil doklade, za katero je v pričo mene interveniral in to (kar moram ponovno povdariti) brez vednosti članov organizacije ali odbora (kar bi moral vedeti o tem tudi jaz kot takratni podružnični tajnik). Zaptt-stivši mesto intervencije, me je Jeram v prvi vrsti nahrulil z besedami: »da bi me najrajši v pričo (?) po zobeh usekal«. Ko sem mu na to odgovoril, da ni pravilno, 'če glavni zaupnik prejema posebno doklado, me je Jeram zavrnil z besedami: »Ti nisi nobeden komunist, ker ne greš za tem, da bi kapitalista razlastil!« V nadaljnem je izjavil: »Pri tej funkciji se obrabi mnogo obleke in čevljev, moraš biti čedno opravljen in ne strgan ali zaflikan kot je bil Kovačič (njegov ožji sodrug in svoječasni glavni zaupnik), s katerim me je bilo kar 'sram hoditi intervenirat po pisarnah!» Dalje je Jeram dobesedno izjavil: »če imaš pa toliko, da ne rabiš te doklade, jo pa dvigni in potem prepusti organizaciji«. To pa Jeram v svojem članku skuša utajiti, vendar pa je potem enkrat zopet v pisarni gl. zaupnika podal še enkrat tako prostorih Delavskega doma, Karla Marksa trg 2, v Ljubljani »MARTINOV VEČER« z bogatim sporedom. Igra žel. godba »Zarja«. Vstopnine ni. K obilni udeležbi so vabljeni vsi sodrugi in sodružlce.