zali v
i
Boris Pahor	Premišljevanje 'o slovenskem letu 1988
Miran Mihelič	Skupen kapital v zamejstvo
Ubald Vrabec	Moja skladateljska pot
Milan Lipovec	Torej pohitimo!
Marija Kostnapfel	Pesmi	
Ferruccio Folkel	Judovske zgodbice (izbor)	
Peter Merku	Iz spominov na starše
Vlado Kresnik	Anatomija družbene agresivnosti
Jošt Žabkar	Marginalije k potovanju po Apuliji
Vinko Ošlak	Pogled z babilonskega stolpa
Tatjana Rojc	Pesmi
Gianni Barral	Izjemnost in beda nekega obdobja
Boris Pahor	Tipanje za sintezo Kaj pišejo drugi Fleši o novih knjigah Franc Pohole - Pohole Frank A. Svobodna tribuna
Boris Pahor	Odprto pismo Marjanu Rožancu
trst - 1988, 1 - A
Tupelska izjava
zaliv
december 1988 - štev. 1-4
revija za književnost in kulturo
Izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti.
Rokopisi ostanejo v lasti revije.
Registrirana na sodišču v Trstu pod št. 317 103-106
Uredil: Boris Pahor
Odgovorni urednik: Milan Lipovec
Naslov uredništva:
Boris Pahor
Šalita Contovello 23 - 34136 Trieste - Trst Tel. 422.082
Poštni tekoči račun št. 15750342, Frančiška Premrl - Pahor Šalita Contovello 23 - 34136 Trieste - Trst
Cena posamezne številke
8000 lir
Celoletna naročnina 10.000 lir. Za druge države 10 dolarjev.
Tiskala Tip. Trlestlna Trieste • Trst vla Milano 16, tel. 61828
BORIS PAHOR
2C72G0
PREMIŠL|EVAN|E O SLOVENSKEM LETU 1988
Politik, ki bi danes slovenskemu ljudstvu zaklical: Postavi se na lastne noge, da boš na svoji zemlji samo gospodovalo, tak politik bi potegnil vse ljudstvo za seboj! In ljudstvo bi mu bilo hvaležno, če bi našel pravo besedo za mišljenje, ki v ljudski duši že dolgo tli, pa ne nalde izraza.
Albin Prepeluh, Avtonomist 1922
I.
Naj odkrito priznam, da nisem bil doslej, ko je šlo za pisanje uvoda, še nikdar tako neodločen pred belo stranjo, kot se mi to dogaja letos. Moja zadrega se seveda v glavnem ne razlikuje od zadrege, v katero je danes ujeta večina slovenskih ljudi, vendar je še nekoliko bolj poudarjena zavoljo položaja skupnosti, v kateri izhaja naša revija.
Prvo in odločilno je trpko spoznanje, da je slovensko vodstvo razočaralo slovensko družbo v njenem pričakovanju, da bo prišlo do bistvenega preobrata narodove usode. Izbira temporiranja in kompromisa je namreč slabša od obeh rešitev, ki sta se ponujali odgovornim forumom današnjega matičnega družbenega sistema. Saj ni nobenega dvoma, da bi odklon nakazanih sprememb u-stave, odklon, ki so ga zahtevali kvalificirani predstavniki kulture, pisatelji in sociologi, ki so imeli za sabo solidarnostno zavest javnosti, začel spreminjati položaj slovenske identitete v jugoslovanski zvezi. Referendum namreč, s katerim bi slovensko prebivalstvo potrdilo svoje samobitno odločanje, pa bi bil hkrati tudi najbolj primerna uvertura za nastanek nove, moderne, demokratične ustave. Tako bi Slovenija v težavnem politično-gospodarskem trenutku ukrepala kot polnopraven osebek in si postavila izvirno, ne ideološko-razredno, ampak splošno-narodno podlago za svojo državniško uredbo.
Namesto za tak daljnosežen ukrep, ki bi bil tudi po partijski liniji upravičen ob samovoljnem poseganju srb-
WtWoo<^
skega voditelja v status Kosova in Vojvodine, se je slovensko vodstvo odločilo za sprotne pragmatične poteze na zvezni ravni, medtem ko je doma dopuščalo, da se spremembe uresničujejo v sproščenem uveljavljanju kritične misli, v pravici do združevanja in nastopanja, kar je še posebno prišlo do izraza na dveh plebiscitarnih shodih, na tistem na Trgu osvoboditve, ki je bil odziv na sojenje štirih, in na tistem na Trgu revolucije, kjer sta bila izražena odklon do sprejetja ustavnih sprememb in zahteva po referendumu.
A z omembo sojenja in obsodbe četverice predstavnikov slovenske mlajše alternativne misli prihaja v to razmišljanje o dogajanju v Sloveniji v preteklem letu poglavje, ki v marsičem potrjuje pravilnost zahteve po taki spremembi slovenske po ustavi določene identitete, da bi le-ta v resnici mogla zaživeti kot suvereno ukrepajoča državniška entiteta. Samovoljnost vojaške oblasti je namreč še dodatno razkrila temeljno odvisnost slovenske republike od ideološko-centralistično-vojaške leninistično-stalinistično zasnovane federacije. Seveda ni šlo za kakšno nepričakovano razodetje o slovenski ne-suverenosti, saj je bil o tem že zdavnaj govor (glej na primer tudi št. 10/11 Zaliva 1968. leta), ampak za rezko potrditev uzakonjene resnice. O nji zelo precizno pove Tine Hribar v prispevku Slovensko poletje: »Če slovensko nacionalno (državno) suverenost verificiramo s kriteriji, ki veljajo v mednarodnem ustavnem pravu, se izkaže kot falzifikat. Ne gre za suverenost niti v pomenu omejene suverenosti ne, marveč za avtonomijo. Po bistvu smo, dokler našo suverenost lahko suspendirajo federalni organi, avtonomna pokrajina in nič več« (Nova revija št. 77).
A če naj nadaljujem z omembo vloge, ki jo je odigral proces na Roški, potem bi rekel, da smo bili kljub vsemu hudemu in klavrnemu in tudi kljub namenu organizatorjev, priče pojavu, ki ga teologi nazivajo felix culpa, po naše pa mu pravimo blažena krivda. Tista politično-voiaška inscenacija je namreč sprožila dolgo zadržano slovensko napetost, ki se je izrazila v spontanem uporu, kakršnega slovenska javnost v povojnih desetletjih ni bila sposobna izoblikovati.
Pa še nekaj je tukaj potrebno pripomniti.
Seveda so kot predstavniki človeškega in s tem slovenskega ponosa nastopili pisatelji, kader mlade razgledane inteligence, Odbor za varstvo človeških pravic s svojim vsenarodnim solidarnostnim zaledjem; vendar je tudi res, da bi do tako mogočno izrečenega upora, kakršen je bil tabor na Trgu osvoboditve, ne bi moglo priti, ko bi oblast že priprave nanj v kali zatrla. In spet: kakor je v takem dopuščanju izražanja narodove volje zaznati obliko novega razmerja med oblastjo in državljani, je tak napredek vendar v bistvu tudi primer zvestobe tradicionalnemu slovenskemu umikanju, ki je hkrati tudi izraz pragmatične dvojnosti. S tem, da je vodstvo junija dopustilo makromanifestacijo, je dokazalo, da se je odločilo za demokratizacijo političnega življenja; ker pa s svojim predstavnikom ni nastopilo pred ogromnim avditorijem, se je s tem ločilo od množice in zavarovalo svojo strankarsko posebnost.
Ta izbira za binom: dopustitev - ločitev, ki je bil nenavadna rešitev iz zadrege, kateri je sekundiral nadvse dostojni samo-nadzorovani nastop zborovalcev, ta izbira, pravim, je bila na neki način nedvomno pozitivna, če jo primerjamo z organiziranimi populističnimi nastopi srbskega demagoga in z ravnijo odziva njegovih oceanskih množic; vendar je bila, ponavljam, napol prefinjena, napol pilatovska slovenska poteza v svojem bistvu pravzaprav primer podedovane slovenske nesposobnosti, da bi izrabila priložnost, ki ji jo nudi zgodovinski trenutek. Čeprav na drugačni ravni, je tako letošnje postopanje slovenskega vodstva nekje sorodno neizrazitemu odločanju narodne vlade 1918. leta v zvezi z Maistrovo iniciativo.
Ko bi predstavnik slovenske oblasti stopil izza kulis in se postavil na čelo tabora na trgu, ki le bil simbolično osvobodilen, bi se morebiti tudi izpostavil tveganiu: a tudi v primeru, da bi komu res prišla na misel kakšna militaristična poteza, bi se ii načrtovalec predhodno odrekel, ko pa bi ob voiaški kurateli nad slovensko družbo največjo škodo trpel prav voiaški budžet. Sploh pa ne bi noben jugoslovanski Jaruzelski ne v zveznem, še mani pa v nekem republiškem merilu, ničesar rešil — ne politično ne ekonomsko.
No, slovenski odgovorni možje so izbrali previdno hojo med Scilo centralne oblasti in Karibdo teženj domačega prebivalstva; tako so na eni strani favorizirali slovensko pomlad, na drugi se nekako zavarovali pred očitki državnega vodstva: obenem pa s pridržanim dihom čakali, kako se bo vse skupaj izteklo ob udarnosti beograjskega gromovnika, ki je izrabljal ekonomsko krizo za spretne politične manevre glede Kosova, Vojvodine in celo Črne gore. A grozeči oblak, ki se je večal in zaskrb-Ijal tako jugoslovanske narode kakor evropsko javnost, se je počasi razblinil, ko je partijski konzistorij sklenil, da mora prevladati treznost.
Da, tako je pravzaprav prišla tudi slovenska taktika na svoj račun. Umirjena, diplomatsko zadržana, skoraj bi rekel elegantna slovenska politika je nekje slavila svojo zmago, čeprav je bilo hkrati mogoče tudi že ugotoviti, da je za omiljenim tonom, ki je prevladoval na zborovanju, utišanju demagoških nastopov in dretju množic, botroval tudi kompromis glede ustavnih sprememb.
Saj, in tako sem spet pri vprašanju, s katerega obravnavo sem začel: to je pri ugotovitvi, da je slovensko predstavništvo s svojim uspešnim, kot je bilo rečeno, dogovarjanjem »doseglo« marsikatero okrnitev doslejšnje že tako omejene avtonomnosti. (To obširno utemeljujeta Upravni odbor in ustavna komisija Društva slovenskih pisateljev v sobotni prilogi Dela 19.XI.88. Prav tako Ivan Kristan v svojem spisu Suverenost Slovenije skozi prizmo amandmajev v »Naših razgledih« 9.XII.88.). To se pravi, da kljub dvema čudovitima taboroma, ki sta napovedovala začetek nove dobe, se bo zdaj nadaljevalo normalno neodrešno dialektično razmerje med krajevno oblastjo in centrom, saj se bo vse dogajalo na podlagi interpretacij ustavnih amandmajev pa obenem na usklajevanju slovenske ustave s spremembami v zvezni ustavi. Edini pozitivni elementi pri vsem tem so odkloni, ki so bili proti sprejetju amandmajev izrečeni v skupščini, med njimi tista, ki sta ga izrekla predstavnik mladine in Tone Pavček v imenu pisateljev in slovenske kulture. Ti odkloni, ki so izraz doslednega stališča slovenske družbe, bodo namreč ostali kot dokument razhoda med vodilnim kadrom in ljudstvom, ki naj bi ga vodilni kader predstavljal.
Ostaja seveda ozračje novega pluralizma, ki, čeprav še ni jasno razvidno, kako se bo mogel operativno uveljaviti, vendar nakazuje možnost upoštevanja vrednih premikov. Zamisel namreč o počasni, postopni evoluciji, ki naj bi se sproti potrjevala ob temporiranju oficialne slovenske politike z jugom, edina lahko opravičuje dejanski umik slovenskega vodstva pred zahtevo narodovega subjekta v letu 1988. Vendar je potrebno takoj dodati, da v primeru, da res gre, kot kaže, za koncepcijo pravkar omenjenega postopnega razvoja, potem bo do temeljite preosnove lahko prišlo samo, če bo Slovenija dobila novo ustavo in le-ta ustava ne bo samo odsev partijskih načel, marveč skupen dosežek pluralističnih pogledov, ki prihajajo in bodo prihajali do izraza v slovenskem političnem življenju. In taka uresničitev prvotne pravice slovenskega naroda, da si zagotovi ustavo na podlagi svoje zemljepisne in zgodovinske danosti in v soglasju z načeli zahodne civilizacije, kateri pripada, bi bila lahko začetek slovenske samobitne identitete in državniške suverenosti.
Tak postopen razvoj, ki bi imel za cilj slovenski u-stavni akt, bi zatem bil tudi edina veljavna osnova za konfederativni sporazum srednjeevropske Slovenije z narodi jugoslovanske zveze. Pri tem je danes spodbudno, da ta ali oni avtor, ki se doslej ni poglobil v to vprašanje, zdaj uvideva, da je taka rešitev za Slovenijo življenjskega pomena.
Gotovo, ni malo slovenskih ljudi, ki sodijo, da bo Slovence pred izginitvijo lahko obvarovala samo popolna neodvisnost. Za to tezo se je v Trstu zavzemal in se ji ves posvetil nekdanji krščanskosocialni deianjar in partizan Franc Jeza, ki je odklanjal partijski monizem in zavrtost ekonomskega razvoja Slovenije ob drastičnem oddajanju sredstev na jugoslovanski jug. Zamisel o svobodni Sloveniji se je okrepila v marsikateri zavesti ob dogajanju zadnjih let in še posebno letos. Naiboli razločno jo je izrazil Igor Bavčar v Mladini 7.10.: »Še enkrat bi ponovil to, kar sem rekel na televiziji. Vprašanje slovenske samostojnosti je le še vprašanje generacij. Če je ne bo
dosegla naša, jo bo pa ena naslednjih«.
Nedvomno bi bila uresničitev slovenske državnosti na samostojen način najboljša izbira, ker bi nazadnje le omogočila vsestransko uveljavitev slovenske biti. Potreba po združitvi z jugoslovanskim jugom, ki sta ji 1918. leta bolj kot panslavistično ozračje botrovala odklon nemškega pritiska in iskanje kritja pred rimskimi ekspanzio-nističnimi načrti, bi v Evropi po ietu 1992 odpadla, ker bo prevladovalo regionalistično združevanje, ki bo razveljavilo ostanke anahronističnih centralizmov. Pri tem pa vendar ostaja neznanka, kakšno bi bilo nastalo novo razmerje z zahodno sosedo. Osimski sporazum je res mejnik, ki dokončno omogoča ustvarjalno sožitje med deželo Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo, a morebiti bi bilo le pametno vzeti v poštev nenaklonjenost desničarskih krogov, ki imajo velik vpliv v italijanski družbi. Zato bi najbrž bilo bolj modro, ko bi predvsem mislili na uresničitev načrta o konfederativni povezavi Slovenije s sedanjimi partnerji na podlagi svoje pluralistično spočete ustave.
Seveda, če bi se pa vprašanje slovenske ustave reševalo z ustvarjanjem umetne megle, to se pravi, da bi zadeva potekala po stari metodi: na zunaj na podlagi zapletenih potez, v bistvu pa po partijskih odločitvah, potem bi nastopil čas, da se tudi doslej bolj zadržani slovenski ljudje izrečemo za čisto samostojno slovensko pot. Absurdno bi namreč bilo, da se slovenska identiteta, ki se je prebila do praga tretjega tisočletja, vda propadanju prav v zvezi, v katero je stopila zato, da se reši.
III.
Ker si zapisujem to razmišljanje kot človek, ki živi v skupnosti, ločeni od matice in zato na poseben način ogroženi, mi je seveda usoda Slovenije na poseben način pri srcu. Prepričan sem namreč, da je obstoj ločenih slovenskih delov v glavnem odvisen od uveljavitve slovenske državniške drže, zato se tudi naša revija — kar so ji razni ideologi in njihovi korifeji očitali — že od samega začetka (1966) ukvarja s položajem v matičnem prostoru. Temu stališču je, žal, malokdo prisluhnil. Osam-
Ijeni Bojan Štih je sicer res izjavil: »Jedro manjšinskega problema je vedno v matični državi in ne v manjšini«. A to je bilo šele 1985. leta. In čeprav se je potem nekaj le začenjalo spreminjati, se nove pozicije nakazujejo komaj z razvojem nove zavesti in novega duha v matičnem politično-kulturnem ozračju, kar je prišlo predvsem do izraza z usmeritvijo Nove revije, z nastopi Društva slovenskih pisateljev in drugih komponent. Vendar bo do pravega razmerja Slovenije do ločenih delov lahko prišlo samo takrat, ko se bo ideološko-strankarsko prvenstvo umaknilo splošno narodni zavesti in interesom, to se pravi, ko bo slovenska politika izraz sožitja pogledov, oziroma, ko bo Slovenija suvereno ukrepala v vsem, kar je za njen obstoj bistveno pomembno.
Odveč je zato tukaj poudarek, da slovenski skupnosti v Italiji in Avstriji nista po vojni handikapirani samo zaradi tuje nenaklonjenosti, ampak v veliki meri prav zaradi matičnega diskriminatorskega hotenja in superrevi-zijske vloge. Stanje se zadnja leta res izboljšuje, korenito pa se bo spremenilo, ko bo, kot je upati, prevladala vsenarodna homogenost za skupno rešitev prihodnosti.
Že drugi so poudarili, kako je v slovenofobičnih krogih odmeval proces na Roški in še posebno uporaba srbskega jezika v glavnem mestu Slovenije. Tukaj bi na to porazno doživetje slovenskega življa v Furlaniji - Julijski krajini opozoril zato, ker je, kot sem že nekje omenil, sleherno nazadovanje slovenske veljave na mejnih področjih postopno krčenje predmejnega matici naklonjenega prostora.
Morebiti je iluzija upanje, da bi se z jutrišnjim novim konfederativnim statusom Slovenija, s povečanim vplivom na zvezno diplomacijo, lahko kaj več zavzemala za neizpolnjene obveze mednarodnih dogovorov; vsekakor pa bi taka sprememba docela odpravila sedanje depresivno, defetistično razpoloženje. Prav tako pa bi — in to je prav tako bistvenega pomena — Slovenija našla pot za novo razmerje do vseh slovenskih ljudi po svetu. Prišlo bi končno do tiste narodne sinteze (Srečko Kosovel 1925. letal), ki je življenjska nujnost slehernega državniško zrelega naroda.
In mislim, da ga danes ni razgledanega slovenskega — 7 —
človeka, tako v Sloveniji kot zunaj nje, ki se ne bi potegoval za vsenarodno in pluralistično sodelovanje na podlagi slovenskih interesov. Saj gre za tisto enotnost v različnosti, ki jo polnoletni narodi znajo doseči tudi po tragičnih razkolih, do kakršnih pride v vojnem času ali v revolucijskih dobah.
Kot pa sem začel s citatom iz Prepeluha, naj z odlomkom iz njegovega spisa tudi sklenem. Besedilo je nastalo 1918. leta, a, kot drži za številne ugotovitve tega neupoštevanega misleca, je tudi ta odlomek kar primeren tudi za sedanji čas: »Svoboda in pravo razumevanje interesov vseh stanov in slojev nam ustvarita ne samo zunanjo, materialno, temveč tudi notranjo, duševno skupno domovino, ki zažiga plamen resnične ljubezni do nje. Potem ne bo med nami niti 'izobčencev' niti 'inkvizitorjev'. Nadomeste jih resni kulturni in gospodarski boji, ki rode nova bogastva, s katerimi opravičimo svojo narodno, kulturno in socialno eksistenco« (Problem malega naroda 1918).
Trst, 27.12.1988
»Če slovensko nacionalno (državno) suverenost verificiramo s kriteriji, ki veljajo v mednarodnem ustavnem pravu, se izkaže kot falzifikat. Ne gre za suverenost, niti v pomenu omejene suverenosti ne, marveč za avtonomijo. Po bistvu smo, dokler našo suverenost suspendirajo federalni organi, avtonomna pokrajina in nič več.«
Tine Hribar Nova revija 77
MIRAN MIHELIČ
SKUPEN KAPITAL V ZAMEJSTVO
Akcija skupnega slovenskega kulturnega prostora, za katero je bila sicer spodbuda dana že pred več kot dvajsetimi leti v zamejstvu, rojeva spoznanja in sadove teh spoznanj.
Opazen je dialog, tudi med tistimi organiziranimi skupnostmi rojakov po svetu, kjer ga v kar predolgih, praktično za mnoge generacijsko zamujenih, letih ni bilo.
Tudi realistični obraz Slovenije se kaže z manj ostrimi pa v nekem smislu le bolj jasnimi potezami.
Vendar imam namen razmišljati le o odnosih in kvaliteti povezave ter ohranitvi slovenske narodnosti, tega podedovanega duševnega bogastva človeka, izven rodne domovine, kot tudi slovenskih narodnih skupnostih v zamejstvu.
Samo ta povezava pa ne more ohranjati naroda ali biti narodotvorna, če temelji le na skupni kulturni osnovi. Ob drugih dejavnostih tudi manjših komponent, mora obstajati še močna gospodarska. Vse te šele sestavljajo rezultanto samostojnejšega subjekta narodnega organizma, kot bistven pogoj narodne biti za njen obstoj.
Ravno o tej ekonomski samostojnosti in moči oz. o tokokrogu takorekoč svetovnega slovenskega proizvodnega kapitala sem že pisal v Sodobnosti št. 6/7 1987, pod naslovom »Sinteza slovenstva in svetovni pretok kapitala« in v Reviji 2000 št. 37, 38, 39 / 1987, pod naslovom »Odprto pismo rojaku — rojenemu in živečemu v izseljeništvu.«
Pogoj uspešnosti oblikovanja in realizacije filozofije in strategije, ki naj rojakom po svetu izboljša pogoje življenja v medsebojni pomoči na kvalitetni tržni ravni, pa je, da temelji na narodni spravi in se v svoji osnovi izogiba strankarstvu in ideologijam, ki zahtevajo dife-
renciacijsko razločevanje.
Naš človek mora (tudi doma) dozoreti v samostojnega kreatorja civilne družbe, brez katere ni mogoče graditi razvitega gospodarstva.
Nekaj že zapisanemu dodajam in se ponovno o tem oglašam, da bi zajela ta misel čimširši krog rojakov, pa tudi ker bi želel poudariti nekatere bistvene elemente, ki naj zagotovijo mirno in kvalitetno življenje in obstoj našega naroda zlasti v zamejstvu, na svoji zemlji, tako, da se ne bomo spraševali, koliko časa bomo še vztrajali po svetu, koliko časa mora še čakati ta generacija za dosego zastavljenih ciljev, globalne zaščite naših temeljnih narodnih oz. obsego človekovih pravic.
Ločujejo nas meje in oceani. Na žalost še vedno celo nizki gorski prelazi, kar je danes v »Evropi« rešeno s predori in je to problem ali mačehovski odnos do nekaterih področij le še tam, kjer je kulturna-družbena zaostalost na ravni gospodarske.
K sreči vse te meje lahko razmeroma hitro prestopi močan kulturni in gospodarski impulz in jih naredi za manj pomembne.
»Danes se dobivajo celo vojne v laboratorijih in bankah«, rad poudari znani nemški znanstvenik in politik.
To je zlasti pomembno in ugodno, ker se razviti svet, in izrazita Evropa, kjer živita naši narodni skupnosti, vsebolj povezujeta.
Zaradi tega mora biti pravočasno pripravljen program; vsaj do leta 1992, ko v Združeni Evropi naši narodni skupnosti v Italiji in Avstriji brez lastne gospodarske moči ne bosta kaj prida pridobili.
Po svetu je morda na stotine ali tisoče rojakov, ki izjavljajo tako, kot znanec iz Kanade, da »bi se takoj vrnil domov, če bi lahko posloval tako, kot v razvitem svetu, brez strahu, da me bo administrativno usmerjanje gospodarstva in še marsikaj naenkrat postavilo pred bankrot. Isto velja tudi za "skupna vlaganja", kar naj bi poprej poizkusil kar od daleč, da bi bilo tveganje manjše.«
Toda postal je pozoren, ko sem ga spomnil, da sega slovenska zemlja tudi v razviti evropski prostor (Italija,
Avstrija), »svobodno razvitih«, proizvodnih in dohodkovnih odnosov, skratka družb, kjer so pogoji bolj ali manj podobni tistim v Kanadi.
Zakaj čakati, kot nekateri pravijo, »da propade ali se spremeni režim«, če je možno takoj vlagati kapital na slovenski zemlji v Avstriji in Italiji, seveda v tesni povezavi s Slovensko narodno skupnostjo.
Tako združena proizvodnja in bančni kapital bi v tem prostoru rešil marsikateri problem, saj je moč te skupnosti premosorazmerna z gospodarsko močjo posameznika in celote.
Zaradi blokovske razdelitve, različnih političnih interesov smo tukaj Slovenci potegnili krajši konec. Bila je prekinjena migracija v zamejstvo iz tistih krajev slovenske dežele, ki so zdaj v Jugoslaviji, in veliko teh ljudi je šlo v tujino, saj jih Italija in Avstrija nista sprejeli, ker nista želeli slovenske migracije na področje, ki ga imata namen asimilirati. Naselila pa je pri Trstu Italija Italijane, ki so se izselili iz Istre in Dalmacije.
V obe pokrajini se priseljujejo (zlasti na Koroško) iz notranjosti obeh držav in tam prevzemajo tudi gospodarsko iniciativo. V tej svetovno znani, mili jezerski deželici, zibelki slovenske državnosti, zgodaj razvitega obrtniškega in kmečkega gospodarjenja in visoke kulture.
Tako poleg asimilacijske kulturne politike procent moči slovenskih rojakov na svoji zemlji pada tudi zaradi tega razloga, čeprav je kraška okolica Trsta do Gorice, ta čudoviti ljudski in pokrajinski biser, še prijetno slovenski z ohranjenimi običaji, kulturnim življenjem, športniki na zelo visoki ravni itd.
Gravitacija naših rojakov, razseljenih po svetu, ki se imajo še namen naseliti na slovenski zemlji ali imeti tam vloženi svoj poslovni kapital, bi za zamejski prostor tudi s tega vidika pomenila ob določenem naporu neprecenljiv narodni vzvod.
Slovenska narodna skupnost mora torej biti glavni traser tega pretoka kapitala na tej mikrolokaciji, saj je le njej do potankosti poznano okolje v katerem si ne
smemo več dovoliti napak. Ker je iz Gorice, Celovca ali Trsta le korak do Slovenije, je ta možnost pretoka zelo blizu idealni in neprimerno bližja in realnejša od katerekoli oddaljenejše lokacije tam, čez devetimi gorami in devetimi vodami, kjer se med ne cedi sam od sebe in tudi slajši menda ni, kakor v takoimenovani »svobodni Evropi.«
Morda bom provokativen in za koga nesramen s trditvijo, da bo tistemu, ki se ima res namen vrniti in ne le v nedogled odlašati, ta varianta blizu, sicer pa so vse solze in nostalgični vzdihi po nesvobodni domovini, v katero se ne vrne, dokler ne bo res svobodna, le izgovor sebi in domačim ter postaja ta, sicer velika bol, sčasoma usoda brez boja, namesto da bi bila vir novih načrtov.
Ob vse nižjem standardu v Jugoslaviji, bo iz Slovenije odhajalo veliko dobrih strokovnjakov ponovno v svet. Ni vseeno, če pridejo v neko organizirano okolje svojih rojakov ali ne. Tudi za naše narodne skupnosti, kot tudi posamezne poslovneže po svetu je škoda, če se ta kader neorganizirano razgubi v tujem morju, namesto da bi se zaposlil kar v zamejstvu. Seveda pa bi se moral poprej začeti obračati tja »zunanji« narodni kapital, ki bi ob novih investicijah in bančništvu nedvomno rabil veliko strokovnih moči raznih profilov.
PS. Zdaj po »Plenumu slovenskih kulturnih delavcev« imam za potrebno še nekaj dodati.
Na plenumu je bil sprejet sklep o ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa, ki bi imel center v Ljubljani, Trstu, Celovcu in še na drugih kontinentih. B. Stih bi rekel »v najbolj ogroženih slovenskih mestih«, zato razumem omenjeni sklep kot načrt nekoliko bolj akcijsko usmerjenega telesa. Po mojem gre za nekakšno dinamiko »vseslovenske svetovne pomladi«.
Ta pomlad pa ne bo videla setve, če ne bo denarja za seme, zato mora postati »Slovenski svetovni kongres« eno s svetovnim slovenskim pretokom proizvodnega kapitala.
UBALD VRABEC
MOJA SKLADATELJSKA POT
Danes, po dopolnjenih 80 letih življenja in ko sem nepreklicno sprejet med slovenske, prvenstveno zborovske, skladatelje, lahko mirno priznam, da si nisem nikoli posebno prizadeval za dosego priznanja mojih skladateljskih talentov. Od vsega začetka se mi je komponiranje zdelo kot zabaven hobby. Nekaj takega, kakor je n.pr. zbiranje znamk, sestavljanje gradov z žveplenka-mi ali kakor je bilo, za Churchilla, slikanje. Zaslugo, da sem se sploh spomnil, da bi mogel tudi sam kaj napisati, ima igranje v duetu dveh violin. Prof. Avgust Ivančič je namreč violinistom zelo priporočal igranje v duetu. Primerne pedagoške literature je bilo obilo na razpolago, in tako sva s sošolcem Stankom Maličem dosti preigrala. In lepega dne sem tudi sam napisal nekaj not, da sva jih skupaj zaigrala. Seveda sem svojo »umetnino« pokazal tudi učitelju Ivančiču, ta pa spet Vasiliju Mirku; in tako sta odločila, da naj bi se začel učiti še klavir, da bom lažje razumel harmonijo. In to se je zgodilo.
Ko sem osvojil prve pojme o harmoniji, sem napisal za cerkveni zbor pri sv. Ivanu Te Deum. K sv. Ivanu sem namreč nekaj let zaporedoma hodil igrat violino za glavne cerkvene praznike. Tamkajšnji organist in pevovodja Bareto je namreč za velike praznike zbral orkester in tako dopolnil instrumentalno spremljavo cerkvenega zbora. Tako se je v meni porodila želja, da bi tudi sam napisal latinski Te Deum. Ta Te Deum so potem pri Sv. Ivanu prepevali vsa leta, ko sem bil v Argentini, v Mariboru in še med drugo svetovno vojno. Po koncu vojne, pravzaprav po drugem koncilu, ko so narodni jeziki pridobili na veljavi, so mi prinesli ta Te Deum in slovensko besedilo, ki naj bi ga podložil, zato da bi ga odslej prepevali po slovensko. Poskusil sem — a sem se takoj prepričal, da ne bo šlo. Razlika med latinščino in slovenskim jezikom je prevelika, da bi mogel
kakorkoli pod note podstaviti slovenske besede. Pač pa sem imel ob tem priložnost, da sem po nekoliko desetletjih lahko skoro kritično nepristransko ocenil svojo takratno skladbo. Ugotovil sem, da so v kompoziciji že prisotni nekateri kontrapunktistični prijemi, čeprav takrat nisem imel niti pojma, kaj je kontrapunkt. Videti je, da mi je bilo vendarle marsikaj že prirojeno ...
Po odhodu vseh vidnih slovenskih glasbenikov (Viktorja Šonca, Vasilija Mirka, Avgusta Ivančiča) sem bil seveda jaz na vrsti, da se izučim na konservatoriju G. Verdi, ki je imel svoj sedež v ulici Palestrina. Tiste hiše danes ni več, na njenem mestu je moderna stavba. Bil sem učenec Vita Levija. Hudo me je priganjal k delu; nikoli mu ni bilo zadosti domačih nalog. Harmonizi-ral sem brez števila lestvic navzgor in navzdol, v zgornjem, spodnjem ali notranjih glasovih; potem pa še kro-matične lestvice prav tako navzgor in navzdol. Po takem drilu sem moral obvladati harmonijo ... Bralcev ne bom dolgočasil z naštevanjem vseh sort kontrapunktov in fug in raznih »obračanj«. Ob nemški zasedbi Maribora sem seveda vse zvezke izgubil; najbolj pa mi je žal po tistih zvezkih, v katerih so bili razni zabavni menueti a la Mozart, koračnice in podobno, kar se mi je takrat zdelo kar imenitno.
Za časa emigracije v Argentini (kar je trajalo dve leti) nisem napisal niti ene note. Živel sem v takih razmerah, da mi je bilo to nemogoče. Šele po prihodu v Maribor se mi je spet zbudilo zanimanje za moj hobby. V desetletju 1931 - 1941 sem napisal komaj 5 skladb za mešani zbor (Trbovlje, Udar Tia udar, Mi, Kresno jutro in Punt) ter za moški zbor Kralj Matjaž (Župančič), Sinoči me dekle je vprašalo in menda še eno, katere naslov sem pa pozabil. Te tri moške zbore sem tudi izvajal s svojim zborom »Jadran«.
O pesmi Punt se mi zdi vredno povedati, da je doživela lcar lep razvoj. Punt sem namreč »sestavil« iz dveh sonetov Alojza Gradnika iz njegove serije Tolminskih sonetov. Začenja se pa z: »Zvoni od Mengor, Volč, svete Lucije - Tolmin in Slap in Selo odgovarja...« Za začetek sem moškemu zboru poveril »pozvanjanje«, ženskim glasovom pa glavno besedilo. Po koncu druge sve-
tovne vojne sem pa v Trstu to pesem krepko razširil in predelal. Zvonjenje sem zaupal orkestru, zanj napisal še nekaj vmesnih prehodov med različnimi situacijami in še plapolanje ognja kresov, ki so jih zanetili Tolminski puntarji. Bojevit poziv Ivana Gradnika pa sem zaupal basistu. V tej obliki je bila skladba prvič (in menda tudi zadnjič) izvajana ob otvoritvi tržaškega Kulturnega doma. 5. in 6. Decembra 1964. Tako zbor kakor orkester sta bila pravo skrpucalo, da nisem bil z izvedbo prav nič zadovoljen. Za ojačenje zbora je prišlo iz ljubljanske filharmonije 5 sopranov in 5 tenorjev, prav tako je bil z ljubljanskimi instrumentalisti ojačen orkester. Bas solo je pel Danilo Merlak, orkester je vodil Oskar Kju-der. Ker je bila — sedaj kantata — nekoliko pretrd oreh tako za ansambel kakor za dirigenta, sem bil primoran še sam sodelovati in sicer tako, da sem sedel, nekoliko skrit, sredi orkestra in posebej dirigiral zbor.
*
V Mariboru se je lepega dne rodil neki kulturni klub, ki je razpisal tekmovanje za kompozicijo. Udeležba me je zamikala in sem napisal kar simfonijo za veliki orkester. V njenih štirih delih sem si prizadeval, da bi upodobil štiri dobe človeškega življenja: detinj-stvo, mladost, zrelost in starost. Žirija, katere članov se ne spominjam več, je podelila prvo nagrado Karlu Pahorju za godalni kvartet, drugo in tretjo nagrado pa enakovredno razdelila Dragu Cvetku in meni.
A prišla je nacistična okupacija Maribora.
Zatekel sem se najprej v Ljubljano, nato pa v Trst, kjer sem imel še žive starše. Vse do konca vojne sem naredil le nekaj harmonizacij narodnih in partizanskih pesmi; vse seveda zelo preprosto, ker sem moral upoštevati začetniško stopnjo mladinskega zbora, ki sem ga imel v Gropadi.
Ob koncu vojne in za časa jugoslovanske uprave na tržaškem radiu pa me je takratni referent za glasbene oddaje dr. Gojmir Demšar angažiral za redne tedenske oddaje z malim vokalnim ansamblom. Radi pomanjkanja notnega materiala sem bil prisiljen na tekočem tra-
ku harmonizirati ali originalno skladati vse mogoče. Tako sem za Kajuhovo oddajo, kasneje pa za Kosovelovo, moral v tednu skomponirati, razmnožiti pevske parte, naučiti pevce in iti v oddajo. Zato, da niso bile te oddaje omejene samo na recitacije pesmi in da je bilo vmes tudi nekoliko petja. Se se spominjam, kako sem, posebno pri Kajuhovi Slovenski pesmi, obupoval in se v nekaterih trenutkih vdal, češ da bo pač tista oddaja brez petja. Potem sem pa (kakor pravi Lojze Lebič o Berliozu) »na novo začel valiti skalo navzgor«. Res lahko rečem, da sem Slovensko pesem (pevci smo jo imenovali kratko Miljon, pod imenom Samo miljon je prišla včasih tudi na sporede) napisal »v potu svojega obraza«. Danes me ni sram to priznati, ko sem bral, da tudi Lojze Lebič obrajta trudapolno delo. Nisem pač prav nič »genialen!« Besedilo Slovenske pesmi mi je bilo zelo všeč in večkrat sem mislil, da bi bila Slovenska pesem Karla Destovnika-Kajuha po besedilu (ne po moji uglasbitvi) prav idealen tekst za slovensko himno. Saj je v njej vse, kar je za Slovence bistvenega!
Tudi Kosovelov Veter se je kar dobro plasiral. V svoj repertoar so ga vključili celo italijanski zbori. Tako zbor gledališča Verdi (dirigent Giorgi) kakor italijanski zbor manjšine v Kopru (dirigent Claudio Strudthoff) — Na tem mestu bi želel poudariti, da nisem v svojem življenju nikoli nikomur ponujal ali propagiral svojih pesmi. Kadarkoli je kakšna moja pesem prišla v kak repertoar, je prišla brez moje vednosti. Tudi danes se mi zdi za človeka poniževalno, ponujati svoje izdelke. Zgodilo se je celo nasprotno — a o tem pozneje! Pač pa sem opazil, da je marsikateri tudi viden skladatelj večkrat, zaradi svojega položaja, vsiljeval svoje skladbe.
Seveda je prišel tudi trenutek izključno partizanskih sporedov. Dobil sem v roke Apihovo Bilečanko. Nikakor se nisem mogel sprijazniti s štirikratno ponovitvijo vedno istega napeva. Prišlo mi je na misel, da bi lahko korakanje po hercegovskem Krasu ponazoril s korakanjem basov in da bi besedilo posameznih kitic poveril vsakikrat drugačnim glasovom, medtem ko naj bi drugi le izvajali harmonično podlago. Začel sem tako s tenorji, tekst »daleč zdaj si domovina« sem dal ba-
som; »vzeli materi so sina« sem dal altom, katere so soprani izpopolnili z »Ženi pa moža«. Zadnjo, odrešilno kitico, sem pa poveril sopranom oktavo višje, medtem ko so basi, tudi v višjih legah, krepko marširali. Kasneje sem to pesem pel pri vaji v ljubljanski filharmoniji. V prazni dvorani nas je poslušal Danilo Švara. Prišel je k meni in mi za priredbo čestital. Seveda mi je zelo teknilo. Začel sem verjeti, da res že spadam med skladatelje ... Še posebno priznanje je ta moja priredba doživela v Nišu na proslavi Stevana Molcranjca. Peli so jo združeni zbori (800 pevcev) z dirigentom Bajšanskim. Ob tej priliki sem dobil še nagrado v okviru razpisa za skladbo Robijaši. Ker tekst opisuje deportacijo kaznjencev in vožnjo z vlakom, sem napisal klavirsko spremljavo, ki je ponazarjala udarce koles na železniški tir. To pot sem prvič uporabil poliritmijo: klavir je od začetka do konca ostal v 6/8 taktu, medtem ko je zbor pel v tričetrtinskem taktu. To je: istočasno en 6/8 in en 3/4.
Ob Bilečanki sem se prvič soočil s samovoljo nekaterih dirigentov na »visokih« položajih. Prav po nepotrebnem so mi nekaj taktov črtali (Danilu Švari je bila moja prvotna, originalna redakcija po godu!) in nekomu se je zdelo, da mi požene soprane pri zaključnem akordu kar na tročrtani »c«. Po mojem mnenju zveni zbor dosti bolj polno, če sopran izvaja na koncu le dvo-črtani c«. Tisti tročrtani »c« je, po mojem okusu, tipičen diletantizem. Zagrešil pa ga je poklicni dirigent. Zamolčim njegovo ime, ker je že davno pokojni.
Ta Bilečanka pa se je razvijala še naprej.
Ko sem lepega dne mogel razpolagati z orkestrom, mi je prišlo na um, da bi tisto korakanje po hercegovskem Krasu lahko lepše ponazoril z orkestrom. Hkrati se mi je ponudila možnost, da glavni motiv najprej predstavim z enim rogom per aumentationem. Razbremenjene base sem potem seveda moral uporabiti v kanti-lenah, kar je povzročilo totalno spremembo zborovskega stavka in kar mimogrede še ločitev posameznih kitic z orkestralnimi medigrami. Tako mi je nastala povsem nova kompozicija, ki je s prvotno Bilečanko imela skupno le besedilo in glavni motiv. Vsa izdelava pa je bila čisto drugačna. Tako sem dobil dve različni Bilečanki:
eno a cappella za mešani zbor, eno pa za mešani zbor s spremljavo orkestra. Kasneje sem priredil zborovsko Bilečanko še za moški zbor. Sicer se mi je z mojimi pesmimi kasneje še večkrat zgodilo, da sem za isto pesem napisal več redakcij.
Leta 1956 je tržaški konservatorij razpisal natečaj za simfonično kompozicijo. Ker nisem imel ničesar pripravljenega, sem se spomnil na simfonično pesnitev iz Maribora, prepričan, da v Trstu ne bo nihče zvedel, da sem z njo že konkuriral. Sem pa odpravil četrti stavek (starost), ker se mi je zdel boljši zaključek s tretjim (delo). Ker so bili v žiriji tudi tržaški glasbeniki, sem se bal, da bodo lahko ugotovili, kdo se skriva za anonimnim geslom. Zato sem s pomočjo nekega prijatelja organiziral odpošiljatev iz Bologne. Tako bo, na podlagi poštnih žigov, žirija prepričana, da konkurira kak bolonjski skladatelj ali vsaj študent. Kasneje sem zvedel, da si je žirija resnično prizadevala zvedeti, kateri Bo-lonjčan se je udeležil konkurza. Seveda ga v Bologni niso našli. Nagrad pa niso podelili. Podelili so samo častna priznanja in nič izvedbe. Mojemu delu je bila tudi priznana častna omemba. Ker je bilo to edinkrat, da nagrade niso izročili, sumim, da morda prav zato, ker niso mogli ugotoviti, kdo je iz Bologne poslal (mojo) skladbo. V meni pa se je takrat prvič porodil sum v objektivnost in nepristranost takih žirij. Sicer pa — kdo more preprečiti, da bi kateri izmed tekmovalcev ne imel med člani žirije prijatelja, kateremu bi zaupal geslo, pod katerim konkurira? Le čemu je žirija želela, pred končnim sklepom, vedeti, kdo iz Bologne konkurira?
Kmalu po koncu druge svetovne vojne sem bil lepega dne prijetno presenečen, ko sem dobil sporočilo iz Beograda, da mi je neka ustanova podelila nagrado 40.000 (takratnih) din za v Mariboru uglasbeno pesem Udar na udar na besedilo M. Klopčiča. Ko sem kmalu potem postopal po ljubljanskih ulicah, se mi je kar imenitno zdelo, ko sem ob nekem prazniku slišal na ulici iz zvočnikov svoj Udar na udar.
To mi je dalo novega zagona.
Napisal sem novo, politično obarvano, pesnitev o preteklem trpljenju slovenske manjšine pod fašizmom.
V prvem stavku sem prikazal nasilje; v drugem stavku potrtost in žalost (tu sem uporabil slovenske otožne pesmi); v tretjem stavku pa upor in zmagoslavje. V tem sem uporabil napev iz puntarske »Le vkup uboga gmajna«, ki sem jo določil tudi kot naslov celotne pesnitve. Ko sem jo čedno prepisal, sem jo dal še lepo vezati. Izročil sem jo Marjanu Gabrijelčiču, ki mi je dopovedal, da bo izvedena v okviru niza »Revolucija in glasba«. Zal ni bila nikoli izvajana; partiture pa tudi nisem več videl, ker jo je Gabrijelčič, ki je takrat še bil funkcionar pri Zvezi kulturnih-prosvetnih organizacij, nekam založil in je ni mogel več najti. Nekaj let kasneje pa me je Slovenska Filharmonija nujno (z brzojavko) spraševala po tej pesnitvi. Takrat je bil predsednik Filharmonije prav Gabrijelčič. Brzojavno sem odgovoril, da sem partituro izročil prav njemu, a da mi je ni vrnil. Med mladinskim festivalom v Celju sem to povedal pri slučajnem srečanju njemu samemu. Samo nasmehnil se je ...
❖
Zdi se mi, da je čas, da naštejem vse nevšečnosti, ki sem jih imel z našimi glasbeniki. Nekaj let prej mi je Egon Kunej iz Celja poslal eno pesem Frana Roša s prošnjo, da bi jo uglasbil za njegov moški zbor. Pesem sem uglasbil in mu jo poslal. Kmalu mi je odgovoril, da je pesem preveč žalostna in da je ne bo pel. Da bi se eventualni bralec teh zapiskov prepričal, kako sem z resnobno glasbo pokvaril tekst, ki naj bi bil vesel, naj tu zabeležim celotno besedilo. »Kaj je življenja dan, ki nam v obetih sije, — ob koncu naših sanj pa kruto se razbije? — Kaj je lepota, moč in mladih dni radosti, — ki odbežijo v noč, pregnane od bridkosti? — Kaj minejo na mah pomlad, jesen in zima — in svet toneč v meglah — za nas več sonca nima. — Kar je človeškega, mora umreti, — le v delih da se nam dalje živeti.« Kako naj bi na tako besedilo napisal zabavno glasbo? Poudarjam, da mi je tekst poslal Kunej s prošnjo za uglasbitev, ne pa morda Franjo Roš.
V Zagrebu je živel Slavko Zlatič, moj stari znanec in prijatelj še iz časov, ko je živel v Trstu. V Zagrebu
je bil skladatelj in dirigent. Napisal sem kantato za mešani zbor in orkester »Kastavska balada«. Na tekst v čakavskem istrskem dialektu. Ko sem skladbo končal, je on zapustil v Zagrebu službeno mesto. Menda zaradi ženskih zadev...
Ko sem vodil zbor pri Sv. Ivanu v Trstu in smo enkrat šli na izlet v Škočijanske jame, me je obisk teh jam tako prevzel, da sem napisal simfonično sliko Škocjanske jame. V Ljubljani je takrat še živel moj dober prijatelj Dimitrij Zebre. Ta je Jame izvajal. Vendar jim je apliciral kar dva zajetna reza. To mi ni bilo posebno všeč, a nisem reagiral. Kasneje se je spomnil na te Jame Anton Nanut (že po smrti Dimitrija Zebreta). Potožil sem mu o Zebretovih rezih. Nanut mi je zagotovil, da bo on Jame izvedel v celoti. Ko je to izvajal v Trstu, je obema Zebretovima rezoma dodal še tretjega. Tako da je od Škocjanskih jam zelo malo ostalo ...
Po nekem nastopu v okviru Primorska poje mi je Milosavljevič dal tri poezije Korošca Antona Kuchlinga s prošnjo, da jih uglasbim. Uglasbil sem dve. A ko sta bili končani, Milosavljevič ni več vodil zbora ...
Nekoč je takratni predstavnik Slovenskega okteta prišel k meni in me naprosil, naj za naslednje gostovanje Slov. okteta v Trstu dam oktetu kako pesem. Posebej je poudarjal, da oktet zmore vse in da naj bo pesem le kar zahtevna. Pripravil sem nekaj moških zborov, predelal en moj mešani zbor za moški zbor in končno — za nameček ali eventualno za dodatek na koncertu — dodal še ljudsko Luna, lunica, ki sem jo napisal na najlažji način za neki podeželski zbor. Ko je oktet gostoval v Trstu, je prezrl vse zahtevnejše pesmi in zapel prav tisto najbolj primitivno uglasbeno oz. harmonizi-rano Lunico...
Nekaj let zaporedoma me je Boris Švara priganjal, naj kaj napišem za mariborski oktet. On sam da hoče valorizirati primorske skladatelje. Napisal sem Ritmične impresije za veliki orkester, čez nekaj časa mi je sporočil, da tega dela ne bo dirigiral on, temveč nek srbski dirigent. Iz vsega seveda ni bilo nič. Te Impresije je v Trstu dirigiral Samo Hubad ...
Ko je pri openskem športnem društvu »Polet« bil
zelo aktiven kotalkarski odsek, so me povabili na neki sestanek, kjer so mi izročili celo vrsto ljudskih napevov, ki naj bi jih jaz pripravil za manjši orkester, ki bi spremljal kotalkarski nastop. Za vsako pesem so mi točno določili, koliko minut naj traja vsak napev, da se bo skladal z gibi kotalkarjev. Res sem to naredil z uro v roki. Napeve je posnel dirigent Cipci z ljubljanskim orkestrom na trak zato, da ga bodo vrteli med nastopom na Opčinah. K sreči sem še v času dobil nazaj partituro. Trak, ki so ga izročili »Poletu«, pa se je po čudnem slučaju izgubil in ga nikakor niso mogli več najti. Tako je vsa zadeva padla v vodo, prav tako tudi moj trud s komponiranjem.
Bolj »slavno« življenje je imela moja Zdravljica, pravzaprav Prešernova. Večkrat sem slišal izvajati to Zdravljico uglasbeno tako, da ima vsaka kitica isto glasbeno obliko. Le kak dirigent si včasih prizadeva, da bi dal vsaki kitici z dinamičnimi razlikami ali počasnejšim ali hitrejšim tempom primerno interpretacijo. Če pri narodni pesmi melodične linije posameznih kitic ne moremo spreminjati, to ne more veljati za umetno, kakor je Prešernova Zdravljica. Pripovedovanje kakor: »pri-jatli, odredile so trte ...« in vprašalni stavek »Komu črno zapet?« in slavnostni »Žive naj vsi narodi...« ne morejo imeti istega napeva. Prva kitica in začetek druge so pravzaprav le uvod in Zdravljica začne šele z »Bog našo nam deželo ...« sredi druge kitice. V smislu teh opazovanj sem potem uglasbil ta tekst. Na preprost, tradicionalen način. Pri zborih in pri publiki je imela velik uspeh. Kmalu sem jo moral prirediti še za mešani in otroški zbor. Domišljam si, da sem šele jaz primerno valoriziral Prešernov tekst oz. da ga je poslušalstvo šele v moji redakciji dojelo. Pesem je doživela celo to čast, da jo je mladinski zbor Glasbene Matice pel v Rimu takratnemu državnemu predsedniku Pertiniju. Ta dogodek je Tržačana Pavleta Merkuja tako vznevoljil, da je v »Naših razgledih« od 9. marca 1984 o pesmi precej ironiziral in jo za zaključek označil: »trizvok, ki hodi gor in dol, neke vrste himnično jodlanje.«
A na obzorju se je pokazalo še drugo uveljavljanje.
V avgustu leta 1981 me je v Celju med mladinskim
festivalom Jože Humer pozval, naj Zdravljico priredim tako, da bi postala slovenska himna. Se pravi enoglasno, enoglasno s spremljavo godbe in za samo godbo. Razume se, da sem temu častnemu predlogu ustregel z največjim navdušenjem. V januarju leta 1982 sem dobil sporočilo, da je Zdravljica že posneta na traku z vsemi tremi prej omenjenimi redakcijami.
Potem pa vse tiho je bilo ...
In je še danes.
Nekaj nevšečnosti sem doživel tudi s priredbo Polke. Živahnemu začetku: »Polka je ukazana« sledi mirnejši »zahvaljen bod ljubi moj zet...«. To sem hotel povedati, ne da bi spremenil začetno živahnost. Poslužil sem se poliritmije. Isto sem naredil pri kitici »Tolaži se dobri moj sin ...« pa še pri »Ljubica vdari v roko ...« in za zaključek »Roka naj roke se ...« Nastala je tako skladba, kjer prevladuje poliritmija. Seveda je za zbor in dirigenta taka reč precej nerodna. Nekateri pevovodje so si poliritmijo olajšali tako, da so izvedbo pognali v neverjetno hitrost, ker je tako vsa stvar (t.j. poliritmija) dosti lažja. Namesto moje označbe »polovinka s piko enaka metronom 96« so uvedli »polovinka s piko metronom 132!« Seveda sem bil potem, ko sem to slišal, prav razjarjen, ker je bila na ta način poliritmija čisto zabrisana. Ni je bilo več. Nekemu dirigentu sem napisal lepo pismo in ga lepo prosil, naj moje polke ne izvaja. Tako sem pomagal odstaviti to svojo priredbo s slovenskih repertoarjev! ... Vendar pa je ista polka doživela drugje drugačno priznanje. Na mednarodnem tekmovanju »Seghizzi« v Gorici jo je izvajal Komorni zbor iz Nove Gorice pod vodstvom Stefana Mavri j a. Potrebno se mi zdi poudariti, da ni bilo vključeno nikakršno skladateljsko tekmovanje. Umetniškemu vodstvu tega mednarodnega zborovskega tekmovanja pa se je zdelo umestno, da mi napiše posebno priznanje, na katero so se podpisali trije člani umetniškega sveta in vsi člani mednarodne žirije. Se pravi: Vito Levi, Roberto Goitre, Fosco Corti, Jerzy Kolaczkowsky, Friedrich Lessky, Ce-cilia Seghizzi Campolieti, Piero Pezzč, Boris Cobasnian, Egon Kunej, Pio Capponi, Tibor Szabo, Italo Montiglio. Izrecno so omenili naslov Polka je ukazana in izvajalca:
zbor iz Nove Gorice pod vodstvom Štefana Mavrija.
Sploh pa sem opazil, da uživam pri tujcih večji ugled kakor pri domačinih. Leta 1967 sem se spet ojunačil in predložil konkurzu »Premio Trieste« Kratko simfonijo v treh stavkih. Važno se mi zdi povedati, da sta prvo in drugo nagrado dobila Švicar in Anglež; meni so dodelili tretjo. Bil sem kar zadovoljen. Dobil sem nekaj denarja in še izvedbo v gledališču Verdi. Dirigiral je neki italijanski dirigent, katerega ime sem pa res pozabil. Sumim, da je bila skladba nagrajena, ker sem uporabil za tretji stavek nekoliko manj običajen ritem 10/8, se pravi štiričetrtinski takt, tako da imata prva in druga doba po tri osminke, tretja in četrta doba pa običajni dve. Menim, da je skoro nemogoče, da bi še tak mojster mogel pravilno oceniti skladbo samo iz branja partiture. Verjetno se tudi pri mednarodnih tekmovanjih marsikaj ureja precej po domače.
Po začetniškem Te Deumu, ki sem ga napisal za zbor pri Sv. Ivanu, nisem več pisal — razen dveh kratkih božičnih pesmi — nobene cerkvene glasbe. Zbudil sem se pa po drugem koncilu, ko je bila pri bogoslužju uveljavljena tudi slovenščina. Napisal sem pet maš: tri na uraden tekst, dve pa na prosto besedilo. Poleg tega pa še Bila je noč na božično besedilo Vinka Beličiča. Na besedilo istega pesnika sem napisal še Božični sijaj za otroški in mešani zbor s spremljavo pihalnega kvarteta. Spremljavo pihalnega kvarteta sem uporabil tudi za otroško pesem Kaj je to goriške pesnice Ljubke Šorli. Pihalni kvartet (flavta, klarinet, rog in fagot) sem uporabil zato, ker so pri vseh božičnih koncertih spremljali zbor z nekakim šibkim harmonijem. Ta revna zvočnost harmonija je prav zaradi svoje šibkosti, t.j. nesorazmerne zvočnosti v primeri z mnogoštevilnim mešanim zborom, bolj motila kakor dopolnjevala izvajanja. Upal sem, da bo s pihalnim kvartetom bolje. A po krivdi dirigenta ni bilo. Zadnje omenjene skladbe sem pisal, kakor se reče — na kožo. Se pravi za zbore, katerih izvajalska raven je bila precej borna.
Moram reči, da sem skoro vse pesmi za zbor napisal tako, da bi bile čim lažje izvedljive. V prvi vrsti zato, ker sem jih pisal za Komorni zbor in sem se zavedal,
da se bom, če bodo pesmi težke, moral sam z njimi tudi potiti. Najbrž je skrb, da bi moje skladbe za zbor ne bile po nepotrebnem pretežke, vplivala celo na moj slog. Opazil sem namreč, da je za večino zborov vsaka kro-matična alteracija problem, da pevci pojo »horizontalno« in ne »vertikalno« in da je zanje važnejša melodična linija njihovega glasu kakor pa položaj njihove note v vertikalnem akordu. Vse to sem pri skladanju upošteval in za vsako pesem sam zapel vsak glas in ugotavljal, v kolikšni meri mi je izvedba nerodna ali protinaravna. Zato sem, bolj kakor harmonijo, vrednotil kontrapunkt. Skoda, da se večina pevovodij prav kontrapunkta zelo boji in se ga izogiba.
*
Ker sem te spomine začel pisati v svojem osemdesetem letu in, kar je odločilno, takrat, ko sem uglasbil kakšno pesem, nisem niti zdaleč mislil, da bom kdaj pisal spomine, si seveda nisem pisal nobene kronike. In tako so ti spomini res spomini. V njih je samo to, kar mi je resnično ostalo v spominu. Tako se spominjam, da sem dobil v Sarajevu od ne vem več katere ustanove menda okrog leta 1960 nagrado za pesem Maoče (tekst Jovan Popovič). Od tržaškega sedeža RAI (Radioaudi-zioni italiane) sem pa 27. aprila 1960 (datum je napisan na dokumentu) dobil posebno diplomo za pesem za mešani zbor v tržaškem dialektu (italijanskem) La vedova (Vdova). Ko tako razmišljam o raznih priznanjih, ugotavljam, da sem dobil nagrade ali priznanja od raznih ustanov (Beograd, Sarajevo, Niš, pri Italijanih za Tri dobe častna omemba (nagrad takrat niso podelili) leta 1956 od Premio Trieste, in prav tako Premio Trieste za Kratko simfonijo, za nameček pa še za Vedovo diplomo leta 1960. Ponuja se negativna ugotovitev, da niti enega formalnega priznanja nisem dobil ne v Ljubljani, še manj pa v Trstu. Res pa je, da Ljubljana ni nikoli razpisala tekmovanja za kompozicijo. Le tržaška Glasbena Matica je pred nekaj leti razpisala tekmovanje za kompozicijo na Cankarjev tekst, mene pa imenovala za predsednika ocenjevalne komisije in mi s tem onemogočila tekmovanje.
Tako sem počasi prišel do letnice 1981, ko sem začel
pisati prvo in zadnjo opero. Ravnatelj Glasbene Matice Sveto Grgič me je napotil do prof. Janeza Dolenca v Tolminu, ki je bil voljan, da mi napiše libreto.
Po Pregljevih Tolmincih je napisal libreto o Tolminskem puntu. V treh dejanjih, od katerih ima vsako po tri slike. Tri slike vsakega dejanja pa naj bi, po želji libretista, povezovala glasba, ki naj bi ustvarila psihološki prehod iz ene slike v drugo. S tem sem se strinjal, ker mi je to dalo priliko da se »razživim« v medigrah. Ker mi obenem ni bil všeč boj posameznega pevca s polnim orkestrom (kakor jo zahteva VVagner), sem orkestralno spremljavo za pevce soliste obdržal v okviru komorne zvočnosti in sem le izjemoma ojačil spremljavo. V čisto instrumentalnih delih sem uporabil nekaj narodnih motivov; za vse nastope »očaka« Simna Goljo sem, nekako na wagnerjanski način, uporabil svečan, originalen motiv. Skozi celo opero pa se oglaša začetni motiv iz »Le vkup uboga gmajna«. Ta motiv sem variral tudi na samo tri tone, da ga, zdi se mi dovolj razpoznavno, izvajajo pevke same.
To opero sem kuhal tri ali štiri leta. Deloma tudi zato, ker sem v zadnjih letih imel nekaj sitnosti z zdravjem in sem se moral temeljito seznaniti z raznimi bolnišnicami. Ko so mi zdravniki, upoštevajoč, da sem dopolnil 80 let, kolikor toliko uredili zdravje, sem zložil še dve pesmi. Eno za moški zbor na besedilo Stanka Vuka Mlada; eno pa za mešani zbor Pesem o zvestobi, za katero je besedilo napisal Aleksander Furlan, po poklicu mizar, ki je pa dolga leta delal kot težak v tržaškem pristanišču. Res pristno ljudsko besedilo, ki toži nad narodnim odpadništvom svojih sorodnikov. Kasneje sem uglasbil za mešani zbor še pesem Ljubke Šorli, ki se spominja obglavljanja Tolminskih puntarjev na gori-škem Travniku, in od iste pesnice še Jesen na Krasu za moški zbor.
MILAN LIPOVEC
Ce ne bomo pohiteli in se zedinili v bratstvu, bodo prišli drugi in nas potrdili v sovraštvu.
TOREJ POHITIMO!
Tamle med Logatcem in Ljubljano se je do začetka zadnje vojne skrivala za panoramskim železniškim mostom bahata slovenska vas z veliko cerkvijo in pritlikavo gostilno na nasprotni strani ceste. Nekako tako, da sta se mogla oholi gospod župnik in otresava krčmarica kljubovalno spogledati, kakor hitro sta se hkrati znašla na pragu vsak svoje shodnice. In ker je bilo poleg poti vmes tudi pokopališče, sta si nemalokrat mutasto očitala, komu so bili pokojniki hvaležnejši na poti v večnost: krčmarici, ki je svojim gostom pomagala, da so se opotekli na božjo njivo v nekam vedrem razpoloženju, ali togotnemu župniku, ki je svojim faranom do zadnjega grozil s peklenskim ognjem. Kajti poudariti je treba, in še posebej nepoučenemu, da vodi pot, speljana skozi Borovnico, mimo Ohonice naravnost v Pekel.
Monumentalni most je vojna podminirala in zbombardirala do mogočnega obeliskastega nosilca, ki bi ga bilo vredno stilistično obdelati in negovati kot najizvirnejši umetniški spomenik naše trpke in krute polpreteklosti.
Sicer pa tipična slovenska vas, tale zakotna Borovnica, razen tiste njene posebnosti s pogubljenjsko potjo in mrlakarskimi duhoviteži, kakor je bil, denimo, Cerkov Jože.
Bilo je v času okupatorjev in Nemcev in Lahov in partizanov in domobrancev, in če se prisebnejši bralec še koga spomni, naj ga kar sam pritakne. Bili smo torej v tistem zgodovinskem vrvežu, ko človek ni vedel s katerim članom hudičeve rodbine ima opravka, ko se je Cerkov Jože napotil domov. Iz gostilne, kakopak, in za-
to, ker ga je krčmarica rotila, naj se za božjo voljo podviza zaradi teme in policijske ure. Ona se je nato zapahnila za težkimi vrati, Cerkov Jože pa naj se znajde po svoje, čeprav sam in samcat in sredi preteče noči. Brez glasu, brez luči.
Dobro, dobro, je momljal Cerkov Jože, se bomo že kako pretolkli. Navsezadnje smo vsi kristjani in Bog kmeta ne zapusti... Tako se je tolažil in se pozibaval, ko se oglasi iz teme surovo zijalo: Stoj! Kdo gre!
Jože je obstal in povedal, da gre Šercer jeva brigada.
Sercerjeva brigada, je rekel odločno, in si naprtil s tem hudičeve posledice. Ti bomo že dali Šercerjevo brigado, so planili nadenj in ga tako premikastili, da smelega brigadirja nekaj časa ni bilo ne v cerkev ne v gostilno.
Pa kaj se pri Svetem Ivanu ni zgodilo nekaj podobnega! Ja, kajpak, saj smo navsezadnje vsi Slovenci, naše vasi s cerkvenim turnom in zadružno gostilno onstran ceste in pevskim zborom in košato lipovino in bezgovim grmom ob potoku so si podobne kakor prosena zrna. In vaščani. Ti so si tudi podobni. Torej Slovenci? Pa kakšni! Vsi obremenjeni z nekam podmolklimi občutki preganjavice in podložniškega vitimizma, dokler nam muhasto zgodovinsko naključje ne ponudi povzpetniške drugačnosti. Tedaj pa naj se le reši, kdor se more, kajti v vsakem Slovencu je na preži potencialni maščevalec za vse njegove življenjske neprijetnosti. Tudi za tiste, ki si jih je zaradi lastne premaknjenosti sam naložil. Sicer pa, kakor že rečeno, vsi sorodnih, vsi enakih, če že ne istih misli, tako tisti pri Svetem Ivanu kakor Borovničani tam za javor niško gorsko verigo, dokler se izza vogla ni priklatil tentavec s svojo spolitizirano kramo ...
Sveti Ivan seveda danes ni več slovenska vas, ker so ga zbastardirali v tržaško predmestje, toda do konca zadnje vojne je Svetoivančane kljub vsiljivi tečnosti nekakšne anahronistične kulture še vedno vezala in družila posebnostna narečnost, nekoliko olepšano izražena v poeziji Marije Mijotove, ki nam pod bršljanovo vejo takole predoči mandrjersko sliko
NA PRTUONE ...
kjer se v vetru maje fraska,
»Či be zdej narbulša bla uosmica?«
Jape se za uhan praska.
Denmoreč, da se je stric Jape vračal domov prav izpod ene od tistih bršljanovih frask, ko se je tudi nanj zadrl neprijatelj iz teme:
Stoj! in Kdo gre?
Stric Jape ni bil od včeraj. Obstal je in na tisti stoj, kdo gre strumno odbil, da je en Slovenc forte pijan!
Borovniški Cerk kajpada ni mogel imeti življenjskih izkušenj svetoivanskega strica, ki je takole okajen v temi zadel na fašiste pa na Nemce pa na domobrance ali na partizane in ugotovil, da so ti nesrečniki nategnjeni vsi na enako kopito, brez vsakega smisla za logičen dialog, in torej brez trohice fantazije, ki naj bi bila povezana z enakopravnostjo ali s pravičnostjo ali sploh z otipljivo resničnostjo. Temveč ...
Stoj, kdo si?
To je bilo geslo, ki so se in se še vedno nanj obešajo vsakokratni konformistični maratonci, ne da bi se jim v lenivih možganih utrnil kakršenkoli drugačnosten pomislek. In, če na to geslo ne znaš ali ne moreš ali ne utegneš ali celo nočeš odgovoriti ustrezno političnemu trenutku, ki so ga propagandistično oklicali občasni vsevedni pridigarji, potem gorje borovniškemu Cerku, bi se reklo neorjentiranemu slovenskemu rojaku. Razlikujejo pa se ti napovedovalci in oznanjevalci rajske sreče le po različnosti raznoraznih barv, kar jih še edino loči od glavnega protagonista v toreadorski areni.
Cerkov Jože je bil šaljivec, vendar velik naivnež. In tako ni mogel vedeti, da pristranski politični zagnanci nimajo niti trohe smisla za satirično izpeljano obliko nekoliko robidastega humorja. Njihovo oštarijsko duhovičenje se ponajveč suka okoli spoloviloritnega ohišja in dinamike k temu spadajočih okončin ... Votlost, navsezadnje, ki nikogar politično ne obvezuje ali ogroža, ki pa le pomaga sprostitvi prisiljene obrzdanosti v kon-venientni režimski aktivnosti. Še najbolj v čislih pa so zgodbe in anekdote, ki smešijo ali sramotijo nasprotnika. Sovjetski prosvetni minister, denimo, obišče šolski zavod in prizna javkajočemu vodstvu samo desetodstot-
no podporo letnemu proračunu. V kaznilnici, ki sta jo s pomočnikom obiskala še isti dan, pa je ravnateljstvu obljubil, da bo njegove zahteve podprl stoodstotno. Pomočnik se čudi, misleč, da se je minister tako pristransko odločil pod vplivom vodke, ki sta jo spotoma popila, toda minister je bil zelo odrezav: Pa menda ja ne mislite, dragi Ivan Ivanovič, da se bova še kdaj znašla v šolskih klopeh! Tako se norčujejo zahodnjaki. Za rdeča ušesa pa je dokaj bolj zabaven dogodek njihovega premierja, ko s poprdavljanjem poudarja svoj prezir do mednarodnega diplomatskega omizja, ki ga pravkar zapušča. Sicer pa je to podaljšani privilegij dedičev bojar-skih navad in bi se potemtakem nad sodobno sovjetsko folklorno tradicijo tudi mi ne smeli preveč zgražati.
Ker se je že govorilo o borovniškem Cerku, je treba povedati še, da je bil domačin, oni v temi za ograjo pa tudi. Bili so si torej sosedje in so poznali drug drugega, kakor poznaš člana družine, in ne le na videz, temveč tudi po obnašanju, po hoji, in še posebej, če se je kdo oglasil. Stoj, kdo gre! Cerkovemu Jožetu se je takoj zazdelo, da ima opravka s tistim premaknjenim čukom, ki so ga prisilno vtaknili v domobransko uniformo, in s katerim se ne moreš srečati, ne da bi se nekoliko pošalil z njegovo navidezno in umsko krmežljavostjo — na poti, na travniku, na dvorišču, v gostilni, kjerkoli... In tako si je Cerk s svojo politično nezrelostjo pridelal nekaj nepotrebnih črnjavk, ker prostodušnež in poštenjak, kakršen je bil, pač ni mogel vedeti, da se je treba v kočljivih primerih makiavelijsko prilagoditi močnejšemu, čeprav je še tak templjanec.
Stric Jape, ki se je z osmice vračal vedno s polno cilerico, da bi pomiril nasajeno ženo, je steklenico držal pred sabo v iztegnjeni roki kakor obrambni ščit, in je na zahtevno povelje prepričljivo odgovarjal, da je en Slovenc forte pijan, pa naj so kričali nanj rdeči ali beli ali plavi ... Le kdo naj bi jih ločil v temi te zmešance!
Stric Jape je bil srečen, da je bilo čuti pri Svetem Ivanu spet odrezavo slovensko povelje, kakor za časa okoliških vaških straž iz leta 1868, in še posebej, ker je tiste preplašene fante z zelenko refoška opogumil do takšne mere, da so družno zapeli Hej Slovani in še nekaj
čitalniških.
Lahov se takrat ni bilo bati, ker so se junaško po-tajili, Nemci pa so bili proti koncu 1945. leta tako zaskrbljeni, da jih je bila ena sama topoglavost in zbeganost. Po Krasu in tržaški okolici so tistikrat oblastno rogovilili le še rdeči in beli in njihovi prenapeti aktivisti, ki jim do zadnjega ni bilo jasno, po čigavi krvi bo priplula tista prekleta svoboda.
Vsi poraženci, in teh ni bilo malo, so tavali in se iskali; ponižni in hlapčevski in spravljivi, vendar tudi nasilni in rokomavharski in morilski, kakor hitro se jim ni ustreglo, tako pač, kot vsi posoldateni »človeki« v vseh vojnah. Zbegana rokovnjaška drhal torej, nacistov in fašistov in ustašev in četnikov in slovanskih in drugačnih kolaboracionistov, ki se jim je najbolj ustreglo z obnošeno obleko, o čemer zgovorno priča primer tržaškega vojaka, ki so mu za tri razkužene črne srajce dali eno samo sivozeleno. Bila je sicer ušiva, vendar politično dosti manj okužena kot tiste tri črne. »Črni fes in še eno črno srajco sem stlačil na dno nahrbtnika in se iz milicionarja prelevil v vojaka. Skril sem tudi bodalo in se preselil v drug vagon med vojake redne vojske brez fašističnih okraskov na uniformah.« (Iz dnevnika italijanskega vojaka, peto nadaljevanje po tržaškem radiu leta 1987)
Takšno moralno razpoloženje se je polotilo pripadnikov osi že ko je klecnil fašizem, zato ni težko predstavljati si, kaj se je dogajalo dve leti kasneje, ko se je zaveznikom dokončno posrečilo ohromiti nacistično histerijo. Toda številnim političnim, verskim in ideološkim zagnancem fanatični krč ni dal, da bi zrahljali čeljusti, če so se že v nekaj zagrizli, pa so vztrajali na samomorilskih položajih ponajvečkrat zato, da bi se ne izneverili dani zaprisegi, ali da bi se ne onečastili v očeh rojakov. Takšnihle herojskih vztrajnežev ni bilo malo, vse tamle od Stalingrada do palače tržaškega sodišča. Verjetno takrat ni bilo večjih nesrečnežev od teh naslednikov legendarnih Nibelungov, ki že iz trinajstega stoletja rovarijo in sanjarijo, da ni drugih, ki bi mogli poganjati Zemljo okoli njene osi, čeprav so se jim nekam otročje sage spočele v časih pravljičnih pritlikavih spač-
kov. Z drugačnostmi se nikakor niso mogli sprijazniti, pa so zato padali in umirali in prepuščali oblast nasprotnikom, bi se reklo Angležem in Američanom in Rusom in Francozom in kar je še bilo te druščine, raztepene po Evropi. Tukaj pri nas pa, ali kakor smo že rekli, tamle okoli Kranjske in po Krasu in tržaški okolici so si začasno prilastili in delili oblast naši beli in rdeči. Naši oboji, tako beli kakor rdeči, ker so se oglašali iz teme v istem jeziku stoj, kdo gre, in če nisi ubogal, so ponovili vprašanje s smodnikom. In če si napačno odgovoril, tudi.
Še dobro, da ta naša dvojnata belo-rdeča oblast ni trajala, sicer bi nas ostalo Slovencev hudičevo malo, toliko, da bi se preživeli resnično klicali z gore na goro, kakor je zapisano v šembilijskih bukvah. In nemara še manj, če sodimo po tem, kako je že ena sama, tista zmagovita oblast, pordečila slovenska tla in zredčila prebivalstvo.
Nekaj povojnih let smo potem preživeli v znamenju zagnanosti in udarnosti srpa in kladiva, nekakšnega stiliziranega svastičnega emblema, ki je sicer pomagal zmrviti moč rjovečega kljukastega križa, ni pa utegnil zatajiti z njim vsakršne sorodnosti. Spočetka smo živeli in delali v senci velikega brata, po njegovih priporočilih in samo po njegovih navodilih. Uživali smo njegovo izjemno naklonjenost, ker mu je bil mali brat tako drag in ljub, da ga je v Moskvi ob prvem srečanju po viharju zgrabil okoli pasu in ga navdušeno dvignil od tal. Tako vsaj pripoveduje Edvard Kardelj. In kaj ne! Pripeljal mu je v kremeljsko senco neokrnjeno državo, kar se ni posrečilo nobenemu izmed rdečih apostolov, in to potem, ko se je bil silni brat in oče narodov s Churchillom že sprijaznil za tisti mešetarski fifty-fifty.
Neorganiziranemu in neangažiranemu Slovencu ni šlo in mu še vedno ne gre v račun, da se je na ta zgodo-vinsko-odmevni dogodek pozabljalo in ga zanemarjalo ne le skozi ves štiridesetletni družbeno-politični mitin-ški vrvež, temveč celo na fantazmagoričnih prireditvah štafetne palice in dneva mladosti. (Toda obrobni Slovenec, kakor da v svoji togosti nima smisla za kompromisarsko sprenevedanje, in bi se torej — če bi se vse glave znašle na trgu — še vedno odločil za tisto svojo.)
Čas, ki mu prav tako kakor Slovencem ta zgodovinski vložek nič ni pomenil, je šel svojo pot, odvijal je zgodovinsko nit, ki nas je iz zmotne svetovnonazorske zablode privedla do naravnost izjemno napredne svobode. Takšne, ki ji res ni najti para na Zemlji, in ki je igraje razvozlavala vsa nerešena pereča in boleča vprašanja, dokler smo se ravnali po navodilih in priporočilih velikega brata, ki je slabo plačeval in hudo kaznoval, in dokler se ni njegov jugoslovanski manjši brat povzpel na zadnje noge in zažvenketal z vsemi svojimi naslovi, medaljami in odlikovanji.
Bitka, ki se je zaradi tega prvega protestanta v rdečem, dotlej monolitnem bloku vnela, bi napolnila studenec s krvjo, malo manj kot jezero s tinto, prav gotovo pa rešeto s pleonastičnim prepričevanjem in dokazovanjem, ah po domače povedano, z lajalajasto retoriko enih in drugih.
Dogodilo se je torej, da se Slovenci, vajeni dotlej otroško-preproste režimovske orientacije kar deli, kar deli, ti to, ti to, za druge za druge, sprva nekako niso znašli, tako da se jim je politična štrena naravnost nadležno zamotala. Vendarle ne do takšne mere, kakor uglednim zahodnjaškim politologom, ki so vehementno dokazovali, da imamo opravka s komunistično varianto trojanskega konja. Ki naj bi bil ta podtaknjeni sireč doma iz polutanske slovensko-hrvatske krajine, znane po krvavih kmečkih uporih že iz poznega srednjega veka.
Toda vernih Slovencev ni bilo moč preslepiti. Bolj kakor legendarnosti podomačenega Odiseja in politološki znanosti so zaupali stari ljudski rečenici, ki zagotavlja, da mora nujno priti do razprtije v družini, kjer pijani botri nadenejo bratoma enako krstno ime. (Nesporazum med Edvardom Ko in Edvardom Ka samo potrjuje takšno ljudsko domnevo.) Na to so se vraževerni Slovenci zanašali in res se jim je zgodilo po želji.
Spor med Josipoma je bil zaresen in žrtve te razprtije tudi. O tem dokaj zgovorno priča Goli otok in budilka, ki jo je karikaturist švicarskega lista Weltwoche podtaknil Stalinu na posteljne omarico menda samo zato, da mu je namesto s tiktakanjem kratila spanje s skandiranjem ti-to-ti-to-ti-tč. Zdi se, da oče narodov izdajstva
naj ljubšega aktivista ni mogel preboleti in je nekaj let zatem tudi umrl. Na vso srečo njegovo, kljub smrti, sicer bi tako in tako ne mogel preživeti dvajsetega kongresa stranke, na katerem se je znova potrdilo preizkušeno reklo, da tako mineva gloria mundi. Ali pa bi ga, ker je bil dedec zelo trdoživ, in bi ne bilo nič čudnega, če bi bil sredi navdušenega ploskanja stopil izza kulis in z njegovo hladno mirnostjo poprosil Hruščova, naj ponovi svoje obtožbe. Nič ne tvegamo, če ugotovimo, da bi razkoračeni gromovnik spremenil barvo in mimiko obraza, padel na kolena in vneto migal s prikrajšanim repkom. Kajpak so to le zlobna namigovanja iz varne zasede, zdaj, ko sta oba tovariša skrbno spravljena vsak v svoji grobnici.
Marsikomu je bilo v tistih dneh žal simpatičnega brkatega Georgijanca, ki se je moral umakniti z vseh javnojavnih sten in izložb, kjer je dotlej drugoval svojemu manjšemu vrstniku. Verjetno še posebej tržaški partijski srenji, ki je dotlej spoštljivo vstajala, kadarkoli se je na njenih sestankih izustilo Stalinovo ime. Toda zdaj je razčiščevalni dialog med partijama dovedel do spoznanja, da bi se moglo shajati tudi brez tiste brkate ikone, ker se tudi zunanja preproščina mužikovskega Rusa s predolgimi rokavi nekako ni ujemala z maršalov-sko ovešenostjo ponosnega Jugoslovana.
Sredi teh kričečih zgodovinskih dogajanj, bi se reklo od 1945. do 1952. leta smo Slovenci živeli ponajveč ob črnem kruhu in fižolici, vsaj tisti, ki smo se hranili po menzah ali gostinskih lokalih; za četrt krščenega in prekrščenega vina se je čakalo v vrsti s potrdilom o udarniškem delu v roki. Vendar se je še vedno človeško shajalo ob moralni opori in podpori obešenjaške dovtip-nosti na rovaš oblasti, oblastnikov in življenjske ravni državljana.* Kakšna škoda, da se nobeden ni zavzel za antologijo teh izjemnih domislic, ki v kratkih, izbruše-nih stavkih olcarakterizirajo sočasnost momenta dokaj
* Kam pa kam, tovarišica?
Na trg, soseda, na trg!
Pa s kahlo v roki?
Ja, kajpak, če se pa en drek dobi!
bolj zadeto, kakor tipajoča gostobesednost mlahavega zgodovinarja. In je še večja škoda, da si ni moč v ustreznih muzejih ogledati tistih koruznih kruhkov in popularizirane fižolice.
Poslej so se vse glorifikacije v zvezi s kultom osebnosti, herojstvom in tako naprej, osredotočile na eni sami osebi. Dogajalo se je to po tistih sedmih letih mršavih krav, in torej v čistem nasprotju s svetim pismom stare zaveze, ker je našim suhim kravam sledila čreda sicer uvoženih, vendar rejenih krav, ki pa jih zdaj vsi jugoslovanski ekonomisti s slovenskimi veterinarji vred ne morejo ali ne znajo obdržati v teži, in bi jih torej najraje zapeljali na klavnico. Toda tega ne smejo. Dane so jim bile samo naposodo in vrniti se bodo morale Še nekoliko bolj opitane.
Spekulacije o zamrznitvi ali spregledanju dolgov so torej spodletele, in dežela, ki se je pravkar privadila dolgoročnim prizanesljivim kreditom, bo morala pljuniti v roke in poprijeti za toporišče, na katerem ni nasajena politika, temveč navadna lopata. Evropski gospodarstveniki poudarjajo, da je mogoče s takšno nespolitizirano lopato izničiti inflacijo na desetinke odstotka. Geopolitične in geodinamične analize bi igraje dokazale, da bi si mogel Jugoslovan na svoji njivi pridelati dvakrat večji osebni dohodek od Italijana, ki živi v družbi skoraj šestdeset milijonov rojakov na enakem oziroma le za pest večjem prostoru. Toda ta je tako umno eksploati-ran, kakor sploh tudi v nekaterih drugih evropskih državah, ki se gnetejo v valutnem derbiju na borzah kar po abecednem redu.
Slovenci, prepričani, da so najmanj na srednjeevropski ravni, in to na vseh področjih, so zaigrali vlogo izkoriščane žrtve in podtaknili rdečega petelina že nekam predolgo zatajevani balkanski vnetljivosti. Sam Bog vas je dal, glupi Kranjci! Tako namreč ocenjujejo južni bratje Slovence, odkar se jih Slovenci branijo s približno takšno ihtavostjo, kakor so se otepali Turkov tamle v petnajstem stoletju. Srboritost traja in se raz-plamteva zadnje čase malone v prav takšno viharnost in zadrtost, kakor razvpita kominformistična besedna bitka. V tem razvnetem vrvežu se še posebej preriva
nekaj kulturnikov z bolj ali manj in še manj vrednimi epigrami, pa z epistolarno grainlovščino na privzdignjeni ravni, ne več naslovljeno na tovariša, temveč le na dragega tega ali na dragega onega, tako da je na tisti ravni tudi ostala. Med dragimi temi in onimi ni moč prezreti nekaternikov, ki so še do pred kratkim komol-čarili v drugačnem kadrovstvu in pred drugim stopniščem, in vsakokrat s tistim prekletim strahom v srcu ... da bi se ja ne zamudilo zgodovinskega trenutka.
Naša velika težava je v tem, da skozi vso svojo preteklost in še danes ne iztaknemo človeka, ki bi ga bilo vredno okronati s slovenskim zaupanjem. Samo, Pribi-na, Kocelj in sorodni knezi in kosezi so na pol legendarne osebnosti in imena, ki nam jih ponujajo slovenski zgodovinarji prejkone zgolj zato, da bi poplemenitili in pobojevitili svoje prednike, namesto da bi enkrat za vselej prostodušno pribili in vsakemu sporočili, da so nam dogajanja naše preteklosti čisto po svoje maličili in kazili Švabi in Lahi, ki jim spričo naše stoletne medsebojne krivogledosti prav nihče ne bo hotel priznati nepri-stranosti, in da se pač moramo sprijazniti s tem, o čemer se lahko sami prepričamo. Potrpimo torej in počakajmo, da se bo kateri naših strokovnjakov lotil njihove junaške slave, laške domišljavosti, bi se reklo, in švabske nadutosti, ki sta tudi v našem stoletju povzročili toliko žrtev in gorja, da bi jim preživeli nikakor ne smeli spregledati njihovih paranoičnih nagnjenj.
Toda besedovalo se je menda o tem, kako najti Slovencem ustreznega voditelja — ne firerja, za božjo voljo — temveč nekakšnega domačega Mojzesa z dolgo modrostno brado in še daljšo palico, palico, ki naj bi mu služila tako kot judovskemu preroku, torej ne le za to, da bi se opiral nanjo ... kajti Slovenec je rit, in ta je ustvarjena zanjo! V dobronamernem, prispodobnem smislu seveda, nekako po šolsko, in še posebej, odkar so politiško-psihotični umneži prepovedali uporabo pregovorne šibe, tiste vzgojne, v kalužnici namočene šibe, ki je Slovenci menda nismo bili nikdar tako potrebni kakor ta dan in mesec in leto.
V zvezi s tem se je vredno spomniti, da smo bili Slovenci navsezadnje vedno razpolovljeni v idealni
strankarski dvojnosti, ki bi nam jo mogli zavidati celo najbolj napredni sodobni politologi. Posebej tisti, ki zatrjujejo. da je dvostrankarski sistem nekaj najustreznejšega, kar se lahko izlušči iz modernega ideološkega kaosa. Kakšna progresivnost, kaj? In to v nekakšni reakcionarni, pretežno bogomolni deželi, ki še ni bila Slovenija srpa in beta ne lipovega lista, temveč Dravska banovina, vendar domovina zdrave pitne vode, zelenih trav in gozdov, poštenih in kulturnih ljudi in klene slovenske govorice, ko so spričo vse bolj izčiščene tiskane besede pričeli opuščati svojo latovščino celo ljubljanski Frtavčkovi Guštini in Kurenčkove Nežke. Na tem, nekoliko zamujenem slovenskem prostoru so se torej že takrat otresali kvarnih obrobnih strančic in vpeljali alternativno politično tehtnico, pač zato, da zmagujoči tekmec ne preraste v preoblastneža, potem ko vedno preži nanj ihtavi konkurent.
Za nekaj takega ali podobnega bi se mogli odločiti tudi danes, denimo s tovarištvom na eni in z bratstvom na drugi strani politične gugalnice. Toda prav tako kakor klerikalci in liberalci v Dravski banovini, pogreša tudi tovarištvo in bratstvo v Sloveniji z lipovim listom treznega učitelja in karizmatičnega voditelja, ki bi z nepristransko ustavno palico uravnaval oba in ju vklenil v isti jarem. Tudi opozicijo? Tudi, če namerava res koristiti narodu in se ne peha samo za oblast!
Ja, ja, tako gremo h koncu stoletja in prisiljeni smo razmišljati tudi o tem, kako prav bi prišel militarističnim šakalom razvpiti balkanski sod smodnika, zdaj, ko jim gredo kupčije z orožjem na Bližnjem vzhodu pozlu in se morajo torej ozirati za novimi klienti.
Godi se nam potemtakem približno tako, kakor Rusom pred slavno-slavno boljševiško revolucijo: Bog visoko, car daljoko, a u nas porjatka njet! Tako, ali približno tako — za tiste, ki ne znamo rusko — so menda tožili mužiki v onih časih, dokler niso prišli odrešitelji, jih pobarvali s krvjo in vkovali v železobetonsko svobodo. Nekaj tega bremena se je enim izmed pobudnikov raznoterih svobod posrečilo uvoziti tudi v Slovenijo in mnoštvo naših političnih, gospodarskih in kulturnih godcev je skozi nekaj let v ubranem orkestru oznanjalo iz-
jemnost velikega brata po sovjetskem melosu »od kraja pa do kraja po snježnih vjeršacih«.
Nenadoma pa se je leta 1948, pravzaprav šele kakšno leto kasneje, plošča obrnila. Stalinove slike so popadale s sten, kakor osemnajstega leta slike Franca Jožefa. Tista pa, ki je obvisela, je na obrnjeni plošči zaigrala evforično melodijo v slogu folklorne veselice »Jugoslavija poje in pleše«.
In rajtenga?
Ja, kakšna rajtenga, prmejduš?
Za veselico vendar, pri raznoraznih fondih in v raznoraznih valutah!
O,	za tiste štiri solde lahko kadarkoli apeliramo na državljana, naj s samoprispevkom dvestopetdeset dolarjev zamaši gobce pohlepnim kapitalistom.
In obresti?
Trenutno za obresti.
In potem?
In potem se bo videlo. Sicer se pa o tej malenkostni nevšečnosti ni vredno pogovarjati, ker smo ta čas zaposleni z važnejšimi zapleti.
Seveda. V Ljubljani je prišlo do gromoglasnega sodnega procesa, ki je spričo zmotne obtožbe četverice in ignoriranja slovenščine tako razburil in razhudil Ljubljančane, da so planili na ulice razgreti in razvneti v takšni množici, kakor še nikoli prej v povojni Jugoslaviji. Kakor že povedano, so ogorčeni krik poprijeli kulturniki, in se dolgo kosali, kdo se bo z bolj udarno mislijo približal zolajevski obtožbi vojaškega sodišča. Prah se še ni polegel in možnosti za izjemno uveljavitev so jedkemu peresu še vedno dane. Tako si je narod za sedaj potešil vest, duše pa si še ni ozdravil.
Kakor vsakokrat v velikih stiskah, so se Slovenci tudi v tej sodobni zbeganosti spomnili svoje nepristranske zavetnice, še posebej potem, ko je tamle v Stahovici čudežno namignila, da bi bila voljna pomagati v tej socialistični potegavščini. In tako bi bilo tudi prav, draga Marica, tisočletna naša sopotnica, toda če upoštevaš, da traja zavestna verska in politična in svetovnonazorska in cogitoergosumska osveščenost prištevnega Slovenca trideset do štirideset let, potem bi ne bila smela odlašati
s svojimi čudodelnostmi. Ni namreč danes nestrpnejših ljudi kot smo Slovenci, in torej ne utegnemo čakati... Na kaj?
Pravzaprav se o tem še vedno nismo sporazumeli. In tako nam bodo še naprej drugi naravnavali pamet, potem ko si je sami ne utegnemo osoliti.
Torej stoj! In kdo gre?
En Slovenc, forte zmeden ...
»Slovenska politika misli, da bo s taktiziranjem in odlašanjem pripeljala vse ostale do prepričanja, da Slovenci mislijo in da imajo pametne predloge. Spreneveda se, da ne ve, kako je vsem drugim v Jugoslaviji prekleto malo mar, kaj slovenska politika misli. Njeno vsiljevanje evropskosti Slovenije in svoje prosvetljenosti se drugim kaže kot prevzetna ošabnost. Igra vlogo naivneža, ki ponavlja odrešujoča gesla in se dela, da ne vidi fantastičnih razlik in da gre drugim politikom za povsem druge stvari.«
Igor Bavčar Mladina, 7.10.
MARIJA KOSTNAPFEL
POD TEŽKO ODEJO
ne prižigaj luči
pod težko odejo
silijo
leta
še sanje so vzdihi
NA MOJI STRANI
če zjutraj najdeš toplo sled na moji strani duša
izgubljena
prosi
PROSOJNOST
je tiha prosojnost jo lahko presežem odvežem do krčev otrplih pod mrzlo prstjo
FERRUCCIO FOLKEL
JUDOVSKE ZGODBICE (IZBOR)
61
Yossel bi nujno potreboval tisoč rubljev za neko — po njegovem mnenju — izredno kupčijo, a mu nihče noče posoditi denarja, ker ga nikdar ne vrne. Zato gre k rabinu in ga vpraša za svet.
»Čuj, Yossel, pojdi v sinagogo, prosi Vsemogočnega odpuščanja za svoja zla dejanja in ga poprosi, naj ti preskrbi tisoč rubljev. Če boš odkrit do sebe in do drugih, te bo Vsemogočni uslišal.«
Yossel gre v sinagogo.
»Adonai, bog naših očetov« prosi »usluši mojo molitev. Tisoč rubljev potrebujem, da kupim pošiljko jajc, ki jih bom prodal za dva tisoč rubljev. Naredi čudež, pošlji mi jih, ali bolje: položi jih tukaj zraven mene, jaz pa prisežem na tvoje sveto ime, da bom dal dvesto rubljev za tempelj. Usliši mojo molitev, Vsemogočni. Ali pa mi daj, če mi prav ne zaupaš, samo osemsto rubljev in obdrži kar ostane.«
81
Neki kristjan vpraša nekega Juda:
»Zakaj vi Judje na vprašanje odgovorite z vprašanjem?«
»In zakaj ne bi smeli odgovoriti tako?«
83
Neki znameniti potujoči pridigar ima s svojim govorom v templju izreden uspeh. Naslednjega dne izve, da je bil navzoč tudi neki njegov znanec, Moishe Freud, vsej vasi znan framazon. Slučajno ga sreča na postaji.
»Reb Moishe, povedali so mi, da ste bili v sinagogi; potemtakem vam je bil govor všeč?«
»Vso noč nisem mogel spati.«
»Ali je naredil na vas tako globok vtis?«
»Čujte, rabbi, kadar spim podnevi, ponoči ne morem spati.«
93
V Rusiji, v kupeju prvega razreda, skuša Rabinovič načeti pogovor z nekim carskim oficirjem, ki mu sedi nasproti.
»Nehaj, Jud, ali pa te tako oklofutam, da ti obrnem glavo.«
Rabinovič molči in načrtuje svoje maščevanje. Ko pride kontrolor, reče: »Čujte, gospod kontrolor, tu nasproti sedeči oficir mi je grozil. Ali bi napisali zapisnik o tem?«
Kontrolor ne ve, kaj bi storil.
»In pa,« doda Rabinovič, »ima listek za tretji razred, potuje pa v prvem.«
Kontrolor je prisiljen napisati zapisnik in naloži oficirju visoko globo.
Nekaj minut za tem pridejo na cilj in Rabinovič čuti, da nekdo teče za njim.
»Ei, yid!« zakriči oficir.
Rabinovič se obrne.
»Ei, yid, kako ti je uspelo razumeti, da imam listek za tretji razred?«
»Bil je enake barve kot moj.«
94
Neki poljski fevdalec povabi Vankela na obisk.
»Čuj, Vankele, poklical sem te, ker želim skleniti s tabo še eno kupčijo. Upam, da bo dobra, kot je bila zadnja.«
»Na uslugo sem vam, ekscelenca.«
»Rad bi kupil dva jazbečarja, ker so sedaj v modi.«
»Odlično, dobili bomo dva jazbečarja. Koliko jih pa želite plačati?«
»Sto rubljev.«
»Šalite se, ekscelenca. Sto rubljev je smešna vsota. Iz tega ne bo nič.«
»Počakaj, Vankele, ne jezi se. Koliko želiš?«
»Dvesto rubljev.«
»Prav, hočem pa, da sta brezhibna.«
»Dva čudovita boste dobili, ekscelenca.«
»Za kdaj mi ju boš preskrbel?«
»Čez nekaj dni. Recimo prihodnji teden.«
Vankele odide in takoj za vogalom sreča svojega prijatelja Shlojmela.
»Sliši,« ga vpraša, »kaj so jazbečarji?«
113
Rebeka se lišpa za gledališče.
»Mama, naj si nataknem rokavice ali pa naj si umijem roke?«
120
Hirsch in Mendelsson potujeta, poslovno, iz Varšave v Moskvo. Ponoči nekaj malopridnežev napade potnike v spalnem vozu.
Zakrinkani ropar zarjove Hirschu:
»Roke kvišku, če nočeš, da ti preluknjam trebuh!«
»Saj bi jih dvignil,« odgovori Hirsch, »a sem tako star in bolan, da mi je to nemogoče.«
»V tem primeru se mi ne premakni.«
Medtem ko se ropar obrne, vzame Hirsch iz listnice tisoč rubljev in jih vtakne v žep Mendelssonove pižame:
»To je tistih tisoč rubljev, ki sem ti jih bil dolžan.«
121
Januarja, ko sneži, stopi Nathan v neko dunajsko gostilno in pozabi zapreti vrata za sabo.
Neki gost zavpije:
»Zapri vrata, tepec! Zunaj zebe.«
»Čujte« odgovori Nathan »ali mislite, da bo zunaj manj zeblo, če bom zaprl vrata?«
162
Yankel je slišal, da toplota razširja predmete, mraz pa da jih krči. Ker ga ta teorija ne prepriča, gre k rabinu, da bi mu jo potrdil.
»Čujte, rabbi,« mu reče, »vi, ki razlagate in čuvate
postavo, gotovo veste, če je to res.«
»Pa še kako,« odgovori rabin. »Na primer: poleti so dnevi daljši, pozimi pa krajši.«
168
»Načelno sem za to, da vas sprejmem v službo, gospod Lowy. Vaš curriculum je perfekten. Gre pa še za en problem: o vaši plači nisva govorila. Koliko želite na mesec?«
»Rekel bi, gospod Salomon, tisoč florintov, če imam dostop do blagajne, v nasprotnem primeru, če nimam dostopa do blagajne, pa dva tisoč.«
169
Mali devetletni Hershele je požrl kovanec za en pfenig. Služkinja Sarah zavpije zelo prestrašena:
»Gospa, gospa, pridite brž, zgodila se je nesreča.«
»Kaj se je zgodilo, Sarah?«
»Pokličite zdravnika, pokličite Modro Davidovo Zvezdo! Hershele je požrl pfenig!«
»Pomiri se, Sarah, ne plaši se tako! Zaradi enega pfeniga vendar ne bomo obubožali!«
186
»Dragi očka,« pravi Izak Geiger, »če nočeš priti z mano v opero, daj vsaj denar, da grem jaz, saj veš, kako zelo sem navdušen za liriko.«
»In katero predstavo želiš videti?«
»Judinjo.«
»In bi za Judinjo potrosil ves tisti denar? Čuj, Izak, pokliči svojo mater, glej jo in poslušaj jo in nič te ne bo stalo.«
197
Dva stara Juda se zvečer sprehajata po ljudskem vrtu, pa zaslišita ne daleč od sebe lajati psa.
»Pojdiva proč, bojim se.«
»Saj, samo laja.«
»Jaz se ne zanesem.«
»Ali ne poznaš reka: 'Pes, ki laja, ne grize.’?«
»Da, poznam ga in vidim, da ga poznaš tudi ti. Pa on?«
232
»Vesel sem, da te vidim, dragi Mayer. Kako pa, da si v avgustu še v mestu? Ali ne greš na počitnice?«
»Veš, Kiss, prav jutri zjutraj se grem odpočit v hribe, pod Triglav. In ti?«
»Nocoj odpotujem. Na Kreto grem.«
»Ali si znorel? Imel boš vsaj štirideset stopinj v senci!«
»Kdo pa je rekel, da moram biti v senci?«
295
Finkelstein se pogovarja z Epsteinom.
»Veliko smo pretrpeli: izgnanstva, geti, pogromi... Okrog smo jih pa le prinesli!«
»Kako pa?«
»S psihoanalizo.«
302
V neki gostilni kasher.
»Vankele,« reče neki gost natakarju, ki mu prinaša naročeno jed »vedi, da imaš palec v juhi.«
»Nič za to, ne peče.«
312
Neki stari Jud potuje z vlakom v Kijev. Vstopi kontrolor in opazi kovček, ki je zelo velik in torej ni v skladu s predpisi.
»Čuj, yid, izstopi pri naslednji postaji ali pa vržem ven kovček.«
Jud ne odgovori.
»Če ne odgovoriš, ga vržem ven.«
Jud molči.
Kontrolor besno popade kovček, odpre vrata in ga vrže ven.
Tedaj pa Jud kar se da mirno reče:
»In kaj meni mar, saj ni moj!«
Izbrala in prevedla M. K.
S pisateljevim dovoljenjem so odlomki vzeti iz knjige Storielle ebraiche, Biblioteca Universale Rizzoli 1988
VLADO KRESNIK
ANATOMIJA DRUŽBENE AGRESIVNOSTI
»Agresivnost pomeni na sovrstnike usmerjeni borbeni nagon pri živali in človeku«.
(Konrad LORENZ)
Agresivnost štejejo med »nagone« človeške narave. Izpričuje se individualno in masovno v nizu vedenjskih drž in ravnanj, »plastična« je. Kaže se že kot navadna avtoritativnost in se stopnjuje preko arogance vse do ubijanja sočloveka.
Morilska agresivnost je izjemna lastnost v živalskem kraljestvu. Izrazita je pri človeku. Antropo-filozof GEHLEN pravi: »Človeška narava je v zasnovi morilska, ker ji manjkajo instinkti-preprečevalci ubijanja sočloveka«. In nadalje: »Živali so instinktivno nemoril-ske«. Živali se praviloma ne ubijajo znotraj iste species med seboj, človek da.
Agresivnost - uničevanje je subkultura, je manjvrednost v sleherni, tako v individualni kot v socialni, izvedbi. Umor je kriminalna ali genocidna agresivnost, je manifestacija pogubljenja kulture. Umor je sleherna usmrtitev sočloveka. Med umore šteje torej justična smrtna kazen, pobijanje in eksekucija v funkciji vojaštva, seveda tudi umor po teroristih in navadnih pocestnikih.
Tudi umor je v bistvu »plastičen«: telesni in psihični umor, umor ugleda in časti, umor eksistence.
Se ena uvodna misel.
Povsod po svetu se — bolj kot kdaj — razcvita uničevalna agresivnost. Kot nadomestilo tretje svetovne vojne, ki je ni. Človek pač ne zna miroljubno živeti. Nas pretresa kajpak Jugoslavija. Ekonomska bednost, protesti, demonstracije, pretepi, agresivnost z leve — z desne.
Poraja se bojevitost brez koncepta od zgoraj — od
spodaj, iz grobnic vstajajo strahovi - idoli. Ponujajo se
»rešitelji« z ognjem in mečem v klakerjevih rokah--------
O! ... balkanski mene tekel.
TELEKS številka 40 pojasnjuje "svetost bojevnikov, ki zapuščajo delo in se z zaklanim prašičem odpravijo stotine kilometrov daleč, da bodo vzklikali viziji svobode ... prevoz je itak brezplačen”, in prašič in slivovka tudi. Prepričljiva kompozicija naročene »revolucionarnosti«.
Agresivnost kot politična diskvalifikacija ruši družbene strukture. Odgovorni beže v anonimnost. Soodgovorni hujskajo »revolucionarne« množice. Neodgovorna odgovornost pestuje agresivnost »za vsak slučaj«, ujčka jo v pleničkah, češ »bodi že končno velika«.
V tem vzdušju postaja predmet diskusije odgovornost stranke komunistov.
Komunistično strankarstvo je socialna tvorba, ki dominantno sili v zgodovino.
Strankarstvo nasploh pomeni oblikovanje grup z ustaljenimi notranjimi normativi. V političnem žargonu se jih poimenuje »stranke«. V religiozno-vizionarskem socialnem okolju nastajajo na istem principu cerkvene institucij e-Cerkve.
Vzgoni civilizacije družb budijo k življenju ljudska gibanja nedoktrinarske vsebine na podlagi vzajemnih interesov, skupnih vizij in predstav; za gibanje je značilna socialna vzajemnost na podlagi individualnega pluralizma. Iz slehernega gibanja pa se praviloma izcimi določna ožja socialna formacija z notranjimi normativi in podrejenostjo, ki iz motivov gibanja priredi fasado »lastne« ideologije-religioznosti. Iz gibanja naj bo tedaj »institucija«. Institucionalizacija verstev v Cerkve, nastajanje »ideoloških« partijštev-------cel niz zgodovin-
skih primerov.
Med gibanjem in institucijo-iz-gibanja ni vsebinske kontinuitete, institucija se gibanju praviloma izneveri. Institucijslca vrednost ni avtentična gibanju.
Komunistično strankarstvo ,je fenomen, ki človeško družbotvornost sprevrže v interhumano nestrpnost
Vzvod tej antropo-tipski preobrazbi je izzivanje k agresivnosti; z agresivnostjo kot miselno konstrukcijo ali kot socialno tehniko je posiljevan posameznik in je po-siljevana družba.
Komunizem je socialno-pojmovno »od nekdaj« s človekom, v njegovih komunah. Komuna (lat. communis: skupen) je sleherna človeška skupnost kot izraz človeške realne tvornosti in vzajemnosti. Edini mehanizem, ki kroji vzajemne odnose znotraj skupnosti in notranjo strukturo družbe je razvoj tehnocivilizacije. Z njo nastajajo socialna diferenciacija, pa krivična neravnovesja med delom in dobitkom, nadalje netvorni odnosi in slojevi-tost izkoriščanja. Socialna »vzajemnost« postane tedaj aktualno geslo: komunizem, poziv k socialno osveščeni vzajemnosti vseh znotraj skupnosti.
Ko so tehnocivilizacijski pogoji 18. stoletja vodili do zavestnega podrej anj a-izkoriščanj a človeka po človeku, je komunizem postajal gibanje za »odpravo izkoriščanja človeka po človeku« in za »svobodno sodelovanje vseh« (SHELL). »Gibanje za« je z 20. stoletjem postajalo vse bolj aktualno. Mobiliziralo je socialne analitike, ki pa so »gibanje za« spolitizirali v »upor zoper«. Agresivnost je postala tehnika upora. V podaljšku Marxove - Engelsove analize »razrednih« nasprotij se je v Rusiji stvorila na potencirani agresivnostni osnovi leninsko-boljševiška partijnost, prilastila si je naslov »komunizem« in ga uzurpirala, postala je »komunistična« stranka. Pojem »komunizem« je s tem postal fasada določni politiki sproščanja agresivnosti v vse socialne smeri, zoper kmetstvo, inteligenco, svobodomislece itd. Dejanske socialne baze svetovnega gibanja »komunizem« so s tem potisnjene v zgodovinsko anonimnost, odnosno bi naj socialno onemele.
Pa niso povsem usahnile. 'Komunizem... ne sme biti identificiran s strankami in sistemi, ki nosijo uradne označbe »komunističnosti« in so istovetne leninskemu »komunizmu« z njegovo boljše-viško varianto’ (SHELL).
Leninsko-boljševiška strankarska potvorba po oceni politologov (Shell na primer) ni identična s prirodnim socialnim gibanjem komunizma. Komunistične stranke širom sveta 20. stoletja pa so praviloma leninsko-bolševiškega tipa.
Politologi-sociologi analizirajo: 1. komunizem kot gibanja sociotvorne vzajemnosti-skupnosti, in temu nasprotno; 2. »komunizem« kot militantsko strankarstvo.
Marksisti si s filigransko ročnostjo prizadevajo, strankarskemu »komunizmu« pritakniti: a) znanstveno veljavo svetovnonazorske veličine, t.i. dialektični materializem (ENGELS, ROZENTAL), in b) politično verodostojnost »marksizma«.
Svetovnonazorska umišljenost marksizma je medtem doživela strokovne presvetlitve. Na primer padec neoporečnosti darvinizma (GEHLEN in drugi), »enega izmed treh temeljev«. (ENGELS) dialektičnega materializma; nadalje razkritje nekompetentnosti MARX-a v »ekonomskem« vrednotenju bioloških, fizioloških in antropoloških fenomenov----------tovrstna »materializa-
cija« filozofske dialektike Platona, Kanta, Hegla se je izkazala kot zaletavost, in sicer z banalnim ciljem politizacije družbene agresivnosti. Svetovnonazorski nimbus marksizma je torej prhljiv.
Politična verodostojnost marksizma, na katerega igrajo strankarski komunisti, se podira na dvojem: na »razredni« strategiji in na metodi »revolucija«.
Generalna strankarska postavka »komunistov«, da bodi »končni cilj komunistov brezrazredna družba« (LEONHARD) je marksistična izpeljanka predpostavke, izpisane v prvem stavku Komunističnega manifesta: zgodovina vse dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev. V tako oblikovanem teoremu strankarskega »komunizma« tiči hkrati osnovna točka politične neverodostojnosti.
Marksistični pojem »socialni razred« je neopredeljen, pa tudi neopredeljiv (BEHRMANN). Človeške družbe so zmeraj bile in bodo splet struktur, ki nastajajo in se spreminjajo zaradi dinamike tehnocivi-
lizacije; politični programi na pohodu tehnocivilizacije ne morejo ničesar spremeniti, civilizacijske pridobitve lahko kvečjemu rušijo. Sociologi (HAHN-RIEGEL in drugi) govore o socialnih grupah in jih po strokovnih kriterijih vrednotijo in členijo. Marxov »razred« sodi med quasi-grupe, Marxova panzgodovinska »razredna« družba je po socioloških kriterijih nerealna. Politična usmeritev strankarskega »komunizma« od »razredne k brezrazredni« družbi je neverodostojna.
DJILAS izvirno obravnava epohalna »presloje-vanja družbe«, katera »pretresajo komunizem«. Tako nastaja na primer antidoktrinarski sloj srednje situiranih ljudi — Djilas ga je imenoval »novi razred«, — usmerjen predvsem k lastnemu življenjskemu standardu.
Apolitični svetovljan, socialni egocentrik bi mogli imenovati pripadnika srednjega sloja državljanov, ki v vseh družbah z zamahom civilizacije zavzema vedno več socialnega prostora. A z njim, s političnim ignorantom »preslojevanje« družb ni izčrpano. Sodobna visokoindustrij ska potrošniška družba se bahato členi v grupe-podgrupe brez notranje adhezivnosti.
Današnje razslojevanje družb se ne ravna po Marxovem kriteriju »odnos do proizvajalnih sredstev«, tega je preglasil svetovljanski prolog »odnos do konzumentske robe« in barantanje s »pravico do potrošniškega luksuza«.
Strankarski »komunizem« se ne more prilagoditi dejanski dinamiki socioformativnih tokov. On mora »marksistično« vztrajati na nekoč »razredno« gra-vidni shemi človeške družbe. Pojem »razred« je danes
bolj kot kdaj neopredeljiv------in prav neopredeljivost
»razreda« je strateška prednost strankarske »komunistične« propagande. Quasi-grupi »razred« se mora prištevati sleherna socialna odtujenost in neusklajenost, vsaka socialna ne-eksistenca; propagandni manevri morejo v »razred izkoriščanih« pritegniti tudi vse »lumpen-proletarce« in »lumpenburžuje«, socialne izobčence in odpadnike katerih koli družbenih slojev. Strankarski
»komunizem« gradi prav na tej neopredeljivosti »razreda« svojo izmaličeno veščino mobilizacije »množic«.
Poziv k »revoluciji« v razredni strategiji je drugi vir politične neverodostojnosti strankarskega »komunizma«. »Revolucija« zveni sociološko sicer »razredno borbeno«, a po antropološko-filozofski oceni gre za atavistično agresivnost, za poziv k nasilju.
Agresivnost, »prirojeno, instinktu podobno nagne-nje k nasilju« je možno provoltativno-manipulativ-no sproščati v človeku.
* * *
Načrtna priprava k agresivnosti je na primer sleherna vojno-militantska vzgoja (vojaška služba, vzgoja policistov, vzgoja teroristov). Odvija se po shemi samoodpoved — podrejenost — pokornost — dirigirana napadalnost. Program izbranega psihosomatskega delovanja s človekom more njegovo agresivnost izpeljati do neverjetnih »popolnosti«.
K nasilju mobilizirajo tudi določeni množični zagoni: demonstracije, ideologizirane parade, politiziram shodi, določne športne ekshibicije (nogomet, bikoborbe itd.). Iz njih izhaja dozirana agresivnost množic, od akustičnega učinkovanja do mo torične silovitosti, do ubijalnosti.
Človekovo naravo je možno agresivno mobilizirati v kateri koli osebnosti ali družbeni smeri brez ozira na politične, ideološke, religiozne ali vizionarske motive. Iz človeka je preprosto možno »osvobajati« energijo nasilja.
Politična taktika zna mobilizatorje agresivnosti prikriti, prekroji jih v moralne višine. Iz razredne napadalnosti izide na primer »osvoboditev človeka«, »borba za pravičnost« in podobno. Moralizirajoča stališča se pod socialnimi pogoji navadno radikalizirajo. Zgodovinski podatki govore, da tudi radikalizacija po svoje sprošča napadalno energijo, »radikaliziranje morale sprošča človekovo agresivnost« (GEHLEN). Zares, iz človeka je možno skrojiti fenomenalnega militanta.
Radikalna moraliziranja se tkejo skozi vso člo-
veško zgodovino. Na religiozni bazi so ustvarila satanologijo-demonologijo, ki je agresivno sežigala čarovnice. Nacizem je v svoji radikalno-moralni izvedbi pobil milijone rasno tujih. Leninsko-boljše-viški »komunizem« v Rusiji se je morilsko znesel nad »kulaki«, nad »trockisti« in drugimi. V Sloveniji so radikalno-moralni iztirjenci pobili ujete do-mobrane v Kočevju, pomorili »dachauce« in uničevali »nasprotnike« na Golem otoku.
Radikalno-moralna agresivnost hromi človeško kulturnost, jo degradira na raven subkulturnosti plebsa, krni čustvene človeške obsege ter značilno deformira miselne-govorne konstrukcije:
19. avgust 1936, Moskva, proces proti trocki-stično-zinovjevskemu centru; državni tožilec VIŠINSKI: »... zahtevam, da se postreli vse tele pobesnele pse od prvega do zadnjega ...« (SERGE);
8. avgust 1944, Berlin, proces dvajsetega julija; predsednik nacističnega ljudskega sodišča FREIS-LER: »... vi ste pa umazan lump ... le še kupček bede...« (ZENTNER);
26. april 1948, Ljubljana, dachauski proces; državni tožilec KRIVIC: »... najvulgarnejša prodana banda ... najbolj gnusnih in podlih izdajalcev, iz-vržkov in propalic ...« (TORKAR).
Za primerjavo gornji besedotvorni agresivnosti še stilistika iz leta 1603; angleški kralj JAMES I STUART, pisec Demonologije kot spodbude za sežiganje čarovnic: »... obilje teh zaničevanja vrednih sužnejv hudiča ...« (HIBBERT).
Zares, padec v subkulturo agresivnosti se zrcali tudi v govorjeni miselnosti, iz kraljevskih ust in iz onih pri ne-veličanstvih. Vsaka epoha oblikuje seveda »svojo« subkulturo na svojski način.
Agresivnost si neagresivno sredino podjarmi; z drugo, soočeno agresivnostjo se ona prva pobija.
Agresivnost, kakršna koli že, se v določeni sredini na svoj način uveljavlja, ali pa se izčrpava-uničuje.
Zgodovinsko dosledno si agresivnost neagresivno sredino podreja in jo končno popolnoma obvlada. Tako na primer humanitarna gibanja, usmerjena k neagresivnosti svobodarski vzajemnosti, podležejo vselej nekemu nemnožičnemu aktu agresivnosti.
Razmerje med agresivnostjo manjšine in pod-jarmljenostjo neodporne večine izkazuje predvojna Nemčija. Leta 1929 je na primer agresivnostna konica Hitlerjeve stranke, tako imenovana S S (»Schutz-Staffel) štela vsega 200 mož. Še leta 1931 utelešena agresivnost SS ni štela več kot 400 pripadnikov, a je s koncentrirano dominantnostjo učinkovala v področju tolikih milijonov Nemcev odločujoče. Razrasel se je teror iz manjšinske agresivnosti, ki je do leta 1941 pobil 900.000 Nemcev, jih nad 1 milijon koncentriral v taborišča, jih pol milijona pregnal v izbeglištvo in 135 tisoč pognal v samomor (ZENTNER).
Sredine, v katerih se »moralne« poante radikalno vrednotijo s stopnjo agresivnosti, vodijo dosledno do medsebojnega soočenja, do konfrontacije stališč. Konfrontacija ni dimenzionirana idejno (čeprav se soočene strani navadno pokrivajo z idejnimi argumenti). Konfrontacija se izpričuje bolj ali manj kot igra »moči« in je izključno le izraz agresivnosti tehnike in njene iz-naj dlj ivosti-učinkovitosti.
Primer: Socialnodemokratska delavska stranka Rusije se je razletela leta 1903 na II. kongresu. (Zgodovina VKP-b) na boljševiško in menjševiško frakcijo. Malo tehtna politična vprašanja (rušiti vlado s pomočjo tudi liberalnega meščanstva ali ne) so izzvala maksimalno agresivnost-nestrpnost Lenina (boljševik) v konfrontaciji z Martovom (menjševik) in Trockim (sredina) (SERGE).
Vsa zgodovina ruskega boljševizma je pretkana z agresivnimi notranjimi konfrontacijami.
Znotraj vseh totalitarnih družbenih sistemov so agresivnosti konfrontacij z ubijalskim »sodnim« učinkom praviloma neprestano prisotne.
Agresivnost konfrontacije je antropološka tipičnost.
Odvija se znotraj socialnih grup, znotraj »dinamičnih ljudskih skupnosti« (DIRKS; HAHN-RIEGEL). Izrecno izrazita je znotraj agresivnih političnih formacij, kjer se odvija po zakonitosti: poteka skokovito, ker vselej izloča šibkejšega, nato pa se nezadržno obnavlja v novi agre-sivnostni konfrontaciji. Izločitev je antropološko »plastična«, vse od izločanja iz socialnega prostora do družbenega ali telesnega umora.
Notranja, strankarska konfrontacija med »komunisti« je neizčrpna po obliki in vsebini, agresivnost med »komunisti« je edinstvena. Iznašala je recepturo medsebojnega obtoževanja: kontrarevo-lucionar, revizionist, reakcionar, kapitulant, saboter, špijon, buržuj, frakcionaš, izdajalec, »trockist«; »smrdljivi intelektualec« (tipsko MAO). Način izločanja je v področjih totalitarne oblasti komunistov pester: a. družbeni umor (izločitev iz vseh službenih razmerij, podtikanje-klevetanje, o-nemogočanje strokovne-kulturne-znanstvene dejavnosti, skratka — uničenje socialne eksistence), b. internacija; zapor, prikrivan javnosti in svojcem (primer dachauski proces«: 'poslan v SZ na izpopolnjevanje’), c. likvidacija v konstruiranem »sodnem« procesu; likvidacija tajna, pod krinko samomora, prometne nesreče in podobno.
V	realizaciji agresivnosti se vselej izrazi stopnja kulturnosti agresorja.
težko bi bilo verjeti, da agresivnost ni sama po sebi patološki simptom sodobnega razpada kulture.’
(LORENZ)
Ena njenih 'človeških’ posebnosti: načrtovanje agresivnosti v družbi se ločuje od njenega učinka.
V	distanci med agresivnim programom in aktom se začne patologija družbe. Z drugimi besedami: progra-matorji družbene agresivnosti prenašajo agresivni akt na činitelje in svojo prisotnost prikrivajo; socialni fenomen človeških tisočletij. Agresivnost deluje v človeški družbi vselej iz zaledja, izza neke naturalistično-mito-loške (arhaik) ali religiozno-fanatične (srednji vek) ali
ideologizirane (sedanjost) fikcije. Papeži, cesarji, akademski »doktorji«, politične prominence, državni voditelji so vselej vzvišeni, oddaljeno »čisti« programatorji nasilja, ki ga izvršujejo raznorazni plačani-nagrajevani izvrševalci, »krivci« za posilstvo družbe.
Faktorji agresivnega programa se v nadaljevanju družbene prakse praviloma anonimizirajo. Umikajo se družbi, kot programatorji se zapirajo v konspirativne kroge (klike, klani, anonimni gremiji uradnih forumov in podobno), navzven pa povzemajo »ideološko« podobo in se potvarjajo v »elitcirne« veličine. Socialna elitar-nost dejanskih tvorcev nasilja v družbi je ena od mogočnih značilnosti družbene bednosti, je simptom družbene patologije.
»Komunistično« strankarstvo se je spočelo po patološkem vzorcu načrtovanja agresivnosti.
Leninsko-bolj ševiško partijstvo, prototip strankarskega »komunizma« se je porajal tipsko po gornjem antropološkem vzorcu. Od leta 1903 tja do leta 1917 se je oblikovala izven področja Rusije (največ v Londonu) pod pritiskom Leninove agresivnosti kot zaprta, konspirativna boljševiška »eli-tamost« »kadrovske partije« v popolnem nasprotju s širokopoteznostjo komunističnega gibanja Mar-tova in deloma Trockega. Da je prav leninsko-bolj-ševiška partija prišla v Rusiji na oblast, je posledica zgodovinskega sotočja interesov: vojna — interes mednarodnih finančnih supermanagerjev -insiderjev na izločitvi Rusije — interes na bolj-ševiku Leninu. »Lenina so poslali počez skozi vojskujočo Evropo (v Rusijo) v znamenitem 'zapečatenem vlaku’ s približno 5 do 6 milijoni dolarjev. ... Že Bakunin se je o Marxu in njegovih sopotnikih sarkastično izjasnil: eno nogo imajo v banki, drugo v socialističnem gibanju« (ALLEN).
Situacija med spodnještajerskimi komunisti pred vojno je prispodoba istega: po letu 1938 je vzvalovalo komunistično gibanje med intelektualci, v Sokolskih društvih, v delavskem revirju Gaberju (športno društvo Olimp), med študenti in vajenci, v Društvu Kmečkih Fantov in
Deklet; aktivator je bila skojevska organizacija in posamezni komunisti. »Konspirativno« se je izdvajala grupica in se samozvano poimenovala »ko-mitet« (v gibanju znana pod »komitaši«) in igrala partijsko »elito«, se postavljala v vlogo komandanta in pošiljala skojevce v tvegane akcije; gibanju je odrekala komunizem in ga poskušala razvrednotiti v »levo krilo Sokola«, v »ljudsko fronto« (po vzorcu francoske ljudskofrontaške koalicije), v podeželske »kmečke fante in dekleta«. Po »boljševi-ško« se je umaknila leta 1939 v polno anonimnost (pakt Hitler - Stalin! Med celjskimi delavci, med kmeti v Savinjski dolini so se pojavljale parole »čakamo Hitlerja«; komunistično gibanje pa je šlo na ceste z antihitlerjanskimi demontsracij ami). Iz komitaškega ozadja so tu-tam prihajala žigosanja na posameznike v gibanju kot »frakcionaš«, »salonski komunist« in celo »policijski agent«. Zahtevi po sestanku s predstavniki gibanja se je komitaška »elita« izogibala. Šesti april '41: komitaši so tiste dni zginili s površja; iz komunističnega gibanja pa je tiste dni nastala antifašistična dobroveljska legija (skupaj z Mariborčani 300 dobrovoljcev). Sele po napadu nacistične armade na Sovjetsko zvezo 22. junija ’41 so se komitaši »vojaško« mobilizirali.
Vojne pomenijo vselej padec epohalne kulture in razmah človeške agresivnosti. Brez vojn ne bi bilo ustoličenja boljševiško-leninskih strank na oblasti.
* * *
Obstaja »svetovni sistem finančne oblasti«, sistem takoimenovanih svetovnih »insiderjev« (ALLEN), posvečencev v oblast nad ljudstvi, nebom in zemljo.
Socialni hokus-pokus, ki degenerira, leze v perverznost.
Zgodovinopisja nasploh zatajujejo činitelje, ki pravzaprav dodeljujejo »moč« raznim »revolucionarnim«, »osvobojevalnim« in podobnim silam v svetu. Sprenevedavo gredo mimo dejstev, da namreč sleherna druž-
bena agresivna uspešnost potrebuje določna sredstva; da jo vselej nekdo mora finansirati; da jo potlej mora »nagrajevati« s posojili. O da, posojila — posojila ...
S tem narekom se odpira novo, zakrinkano poglavje, poglavje o insiderskem barantanju s silami agresivnega sveta (ALLEN). »Nummi non olent«, denar zares ne smrdi prav nikomur, najmanj nosilcem agresivnosti nad ljudmi. Agresivnost ima denarne vzvode, kadar gre za dolgometražno agresivnost, katera odloča o usodi ljudstev. A agresivnost na denarnih vzvodih prej e-pozneje degenerira. Eksponati degeneracije se kažejo postopoma, »nihče jih noče opaziti«. Javljajo se na polju, v delavnici, v kuhinji in v laboratoriju, izkazujejo se v besedi in v dejanju. V vedenju. Ljudje so nazadnje preina-čeni, odtujeni sebi in družbi.
Zlo. Na delu je filistrozni koncept samopogubl j en j a.
V izvirni greh vsestranske odtujenosti se vgrajujejo določne perverznosti: a. kult osebnosti, socialna novotvorba samoveličanja v brk milijonov lačno postroj enih mutcev, ki se jih ima za bedake, b. iztirjenost represivno-informantskega kolesja, tega tartifsko izprijenega konglomerata režimske samozaščite in primitivne potuhnjenosti; provocirati — vznemirjati — škodovati — na-
sankati---------mučiti-------------ubiti. Splet naj nižje,
živali tuje strasti in napadalnosti v ognju izmaličenega sovraštva do vseh. In do sebe. Perverzna agresivnost vseh totalitarističnih sistemov. »Vsakdo je potencialni ali dejanski sovražnik«.

Literatura
ALLEN, Gary, Die Insider, Verlag fur angewandte Philosophie 1974
BEHRMANN, Giinter Conrad, Soziale Klassen, v: Axel Gorlitz, Handlexikon zur Politikvvissenschaft, Ehrenwirth 1970 DIRKS, Heinz, Psychologie, Bertelsmann 1960 DJILAS, Milovan, Die unvollkommene Gesellschaft, Molden 1969 ENGELS, Friedrich, Ludvig Feuerbach in zaključek nemške klasične filozofije, v: Uvod v dialektični materializem, Založba Nova knjiga 1933
GEHLEN, Arnold, Der Mensch, Moral und Hypermoral, Aula-verlag 1986
HAHN, Alois, RIEGEL, Klaus-Georg, Soziale Gruppen, v: Axel Gorlitz, Handlexikon zur Politikvvissenschaft, Ehrenwirth 1970
HIBBERT, Christopher, Zgodovina zločinstva in kazni, Cankarjeva 1965
LEONHARD, VVolfgang, Die Dreispaltung des Marxismus, Econ Verlag 1970
LORENZ, Konrad, Das sogenannte Bose, Borotha-Schoeler Verlag 1971
MARX, Karl, Das Kapital, Band I, Dietzverlag 1973
ROZENTAL, M. M., Marksistična dialektična metoda, Cankarjeva 1950
SERGE, Victor, Leo Trotzki, Leben und Tod, Europaverlag 1978
SHELL, Kurt, Kommunismus, v: Axel Gorlitz, Handlexikon zur Politik-wissenschaft, Ehrenwirth 1970
TORKAR, Igor, Umiranje na obroke, Cankarjeva 1984
ZENTNER, Kurt, Illustrierte Geschichte des Widerstandes in Deutschland und Europa 1933-45, Siidwest Verlag 1966
Zgodovina VKP/b, Cankarjeva 1946
»Se enkrat bi ponovil to, kar sem rekel na televiziji. Vprašanje slovenske samostojnosti je le še vprašanje generacij. Če je ne bo dosegla naša, jo bo pa ena naslednjih.«
Igor Bavčar Mladina, 7.10.
PETER MERKU
IZ SPOMINOV NA STARŠE
I.
Kot skoraj vsako poletje smo tudi 1943. leta preživljali počitnice v najetem stanovanju v Sv. Sigmundu v Pusterski dolini. Pred hišo se je šopiril častitljiv oreh, v čigar senci smo okoli mize prebili marsikatero uro pri obedih, igri ali pisanju. Bili smo otroci z materami, po večini učiteljicami, iz Trsta (Sabbatini, Ragusa, Merku).
Ko je 25. julija Mussolini bil prisiljen odstopiti, so nas zaskrbljeni očetje, ki so bili ostali v Trstu, poklicali spet domov. Šolsko leto je bilo še daleč, zato smo nadaljevali počitnice v Avberju pri Tomaju, kamor se nam je oče pridružil konec tedna. Stanovali smo pri Cirilu Grmeku, izobraženem in bogatem kmetu. Če se ne motim, je imel klasično maturo!
V gostilni na južnem koncu vasi je imela postojanko milica. Ljudje so se je bali zaradi številnih represalij, ki jih je izvršila v okolici.
8. septembra se je razširila vest o kapitulaciji Italije. Ponoči je bilo na hodniku Cirilove hiše nenavadno živo. Naša soba je bila tik vhoda, ki je gledal na trg pred cerkvijo. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Mama je vstala, šla pogledat na hodnik, kaj je, in se kmalu vrnila resnega, a mirnega obraza, in nas pomirila. Bilo je premirje. Ciril je delil vaškim kmetom orožje in patrone, ki jih je jemal iz soda na hodniku, iz istega soda, ki je že ob našem prihodu zbudil v bratu in meni veliko radovednost, a ki je pod pokrovom, ko sva ga na skrivaj dvignila, čuval le v mast potopljene vabljivo dišeče domače klobase. Nemajhno je zato bilo sedaj najino presenečenje.
2e ob povratku iz Sv. Sigmunda mi je bil oče pri mizi razodel, da sem Slovenec; saj bi za časa fašističnega terorja kot državni uradnik tvegal najmanj izgnanstvo
na kakšen otok, ko bi morda zaradi otroške naivnosti informacija prišla na »pravi« naslov. A šele tedaj, po nekaj tednih, sem doumel usodnost tega dejstva in sem se s srcem vključil v NOB.
Naslednjega jutra smo opazili, kako mama in Cirilova sestra pripravljata na dvorišču slovensko zastavo z rdečo zvezdo, da bi jo dvignili na zvonik. Zvezda se pa ni in ni hotela posrečiti, dokler ni brat Pavle, že gimnazijec, vzel vrvico in svinčnik in z njima kot s šestilom narisal na rdečem blagu krog in pentagon v njem. Po vsej verjetnosti je bila ta tiste dni najbolj natančna peterokraka zvezda na celem Krasu.
Pozneje je bil pred cerkvijo miting s tremi partizani, ki so delovali v bližnji dolini Raše. Z njimi je bil tudi vojak, če se prav spominjam, iz Toskane, še na pol oblečen v italijansko uniformo, z rdeče in sivo karirano srajco. Z njim sem se še najlaže pogovarjal, kajti lekcije slovenščine so se zame komaj začenjale.
Ko je oče zgodaj popoldne prišel iz Trsta, je videl, kako Ciril in nekaj mladih fantov skušajo blizu hišnih vrat pognati motorno kolo. Nemalo se je čudil, saj je vedel, da se Nemci bližajo. Dolgo se je menil s Cirilom. Govorila sta tudi o Angležih, ki so bili že v južni Italiji. Očitno je Ciril mislil in upal, da bodo kmalu zasedli vso Italijo in nas prišli »rešit«. »Počasni so!«, je nestrpno vzkliknil, kar mi je naredilo močan vtis, saj sem ga poznal kot mirnega in nasmejanega človeka.
Oče ga je tudi vprašal, zakaj ne prepusti odporniškega boja mladim. Nikoli ne bom pozabil njegovega odgovora: »Moje življenje nima pomena!«.
Večkrat sva se pozneje z očetom spominjala tega pogovora in odgovora. Tudi tedaj, ko sva si nedolgo po koncu vojne ogledala v Sežani kraje, kjer je bil Ciril zaprt, kjer si je sam moral izkopati grob na griču za sedanjo avtobusno postajo, kjer ga je Feldgendarmerie ustrelila.
Kmalu potem nas je oče hotel spet imeti v Trstu, ki je bil medtem pod nemško zasedbo. Da bi prišli v Trst z vlakom, smo morali, prihajajoč z ozemlja v partizanskih rokah, stopiti na ono pod nemško kontrolo.
Ko smo zagledali železniško postajo v Dutovljah,
se je mama ustavila na prašni cesti in nam pod vročim soncem resnega obraza zabičala, naj ne omenjava nikalnega imena. Če bi nas kdo ustavil in hotel zvedeti, kaj se dogaja na ozemlju okoli vasi, iz katere smo prihajali, naj za božjo voljo ne izdamo ničesar, kar bi lahko koga kompromitiralo. Rotila naju je, naj vse pretrpiva, naj sprejmeva raje smrt, kot da bi nas morala vse ostalo življenje težiti slaba vest... na srečo nam nihče ni postavil nikakršnih vprašanj. Seveda sem se ob pogledu na nemške čelade neznansko bal!
Približno mesec dni kasneje je mama umrla med kirurško operacijo v kliniki v ulici sv. Frančiška. Z njo sem zgubil, trinajstleten in še skoraj otrok, jasno moralno in človeško vodilo. Uboga mama, kako je morala trpeti, ko naju je rotila, naj molčiva tudi za ceno največ j e žrtve.
II.
Ko mi je mama 1943. leta nenadoma umrla, ji je bilo 43 let. Dlje kot leto dni so očetu privrele solze v oči, vsakič ko smo sedli k mizi za kosilo ali večerjo. Hudo je trpel. Izredno se mi je smilil.
Vojna se je še nadaljevala in postajala iz dneva v dan krutejša. Vse pogosteje smo se morali zatekati v zaklonišče. Včasih smo pritekli tja vsi potni, čeprav je bila zima. Sirene so namreč včasih tulile, šele ko so bila letala že nad mestom.
Galerija pod zemljo je bila mrzla in vlažna, od vsepovsod je kapljalo, tako da je brat zbolel za vnetjem pljučne mrene. Zato da je sploh lahko bil deležen redne nege, kot je za bolnika potrebna, se je moral preseliti k tetam v drug predel mesta. Tako sem jaz ostal sam z očetom. Kolikokrat sva se pogovarjala o smrti, o smislu življenja! Občudoval sem njegovo mirno, naravno razmerje do smrti. Veliko sva govorila o mami in vsakikrat, še leta pozneje, ko je brat že študiral v Ljubljani, se je je spominjal otožno in boleče in bil ob spominu nanjo ganjen. Bolečina je bila tem hujša, čim bolj so se bližali prazniki, še posebno božič in novo leto.
Prav Silvestrovo sva dolga leta preživela sama doma. Niti misliti nisem mogel na to, da bi ga pustil samega. Pa me ni težilo, saj sva si bila v marsičem slična in sva imela podobne občutke.
Družila naju je še posebno tehnika. Kot ljubitelj elektronike si je oče kupil aparat Geloso (iz Milana) za tisk glasbenih plošč. Tako sva konec leta snemala »polnoč« najmanj dvakrat, včasih tudi trikrat. Po radiu sva ob 22. uri poslušala in snemala 12 udarcev velikega zvona v Kremlju, sledeče voščilo »S novim godom, tava-riši!« ter sovjetsko himno. Ob 23. uri je sledila polnoč v Bukarešti in ob 24ih končno pri nas.
Ob sovraštvu, ki smo ga tedaj pri nas doživljali vsak dan, so bili za naju moskovski zvonovi kot bodrilo, da ne smeva obupati. Bili so to časi, ko sva še verjela, da bo od tam prišla »obvezna poštenost«, ali »1’onesta ob-bligatoria«, kot se je nekajkrat izrazil oče.
Ko sem zaradi poklica postal izseljenec v Nemčiji, nisva dolgo let bila več fizično skupaj za novo leto. Videla sva se bolj poredkoma. Končno je prišla »sestra smrt«, kot ji je pravil najbolj sveti Italijan. Oče je mirno zaspal. Z njim me je zapustil moj najboljši prijatelj.
Prvi prestop v novo leto po njegovi smrti sem preživel v Moskvi. Bližala se je polnoč in težko mi je bilo pri srcu ob spominu nanj. V hotelu so turisti ob prepolnih mizah z najrazličnejšimi dobrotami pričakovali, da nazdravijo novemu letu. V spremstvu družinice sem zapustil hotel in šel na Rdeči trg, kjer sem se v globoki tišini, skupaj s tisočerimi Moskovčani, pripravljal poslušati v živo tiste zvonove, ki so me spominjali na toliko Silvestrovih večerov v očetovi družbi.
Rahlo je snežilo, termometer je kazal 25 stopinj pod ničlo. Prava ruska atmosfera.
Izpod stolpa z uro so prikorakali trije vojaki, ki so se mirnih, dostojanstvenih korakov usmerili k vhodu v mavzolej, da zamenjajo stražo. Ali je usnje, iz katerega so njihovi bleščeči se škornji ustrojeni, povsem izjemno, ali je njihova hoja tako posebna, dejstvo je, da niti na majhno daljavo ni slišati njihovih korakov. In večtisočglava množica Rusov je na Rdečem trgu disciplinirano in v popolni tišini pričakovala veliki trenutek.
Ko so se vojaki obrnili proti mavzoleju, da bi stopili po tistih nekaj stopnic do kolegov, ki so že celo uro nepremično tam stali na straži, je začel biti boljšij kara-kolčik (veliki zvon) s Kremlja, isti, ki sva ga z očetom pred toliko leti snemala na ploščo ... solze so kar same pritekle.
Medtem sta dva vojaka stopila na mesto kolegov. Poročnik, ki ju je spremljal, je vsakemu posebej dvignil ovratnik, da bi jima pri taki temperaturi ne zamrznila ušesa. Kot da bi videl mamo, ki na hišnem pragu zapne še zadnji gumb na plašču otroku, ki se v hudi zimi odpravlja v šolo.
Ob zadnjem udarcu zvona je iz tisočerih grl izbruhnilo: »Hurrah!« in kučme so zletele v zrak. Izpod plaščev so se prikazale steklenice šampanjca in kozarci, s katerimi so nazdravljali »S novijm godom!«.
Nekdo je začel igrati na harmoniko in ljudje okoli njega so zaplesali. Drugi so ponujali jabolka, v katera si ugriznil in jih dal sosedu, cla je storil isto ... očitno v znak veselja in zadovoljstva. Po skoraj polni uri vriskanja, pesmi, glasbe, plesa, so se ljudje začeli razhajati. Na plan so stopile kolone čistilcev, saj se je morala Ploščad prikazati naslednjega jutra v navadni čistoči!
Zadnji dan starega leta smo imeli prost popoldan. Ker so bili muzeji ta dan zaprti, smo šli na sprehod po Marksovem prospektu, kjer je spomenik neznanemu vojaku, impozantna marmornata plošča, na kateri počivata zastava in čelada iz brona blizu večno gorečega ognja. Mimoidoči se za trenutek ustavijo, prodrejo s pogledom v notranjost mrzlega kamna in se zamislijo. Morda je koga mojih let ali starejšega prešinil spomin na grozote vojne, deportacij, lagerjev, ali brezštevilnih masovnih grobov, ki so jih fašisti posejali po celi Evropi ...
Tudi moja otroka je ob pogledu na grob očitno prevzelo vzdušje globoke časti, ki je prevevalo okolje. »Ne pozabita nikoli«, sem jima rekel, »če bi ti ne umrli, bi mi verjetno danes ne živeli!«.
Mussolini bi nas uničil z deportacijo v Afriko, Hitler pa v Veliki Reich.
Nadaljevali smo sprehod vzdolž marmornatih blokov, ki nosijo vklesana imena ruskih in ukrajinskih
mest, ki so med vojno plačala naj višji krvni davek: Kijev, Minsk, Leningrad ... smo brali, ko nas dohiti ruska družinica. Otrok kakih šest, sedem let vneto pripoveduje staršem, kaj so hudega Nemci storili, koliko ljudi so Nemci pobili, kako kruti so bili Nemci. Mama ga prekine: »Ne smeš reči Nemci, saj Nemci so ljudje kot ti in jaz! To so bili fašisti!« Z Mirelo sva se spogledala in prevzelo naju je spoštovanje do ljudi, ki so zmožni tako objektivnega razločevanja.
Kljub nizki temperaturi mi je naenkrat postalo zelo vroče. Spomnil sem se Sv. Sigmunda v Pustrski dolini, kamor smo tudi še po materini smrti večkrat šli na letovišče z očetom in bratom. Bil je to priljubljen leto-viščarski kraj za marsikatero tržaško družino. Nekega popoldneva sem sedel na dolgi klopi, karakteristični za južnotirolske kmečke hiše. Na drugem koncu sta mati in hči iz Trsta nekaj brali in se očitno zelo zabavali, tako da sem se jima iz radovednosti približal. Brali sta bro-šurico o »Mirkotu Dreku«* in mati je ničkolikokrat zaničevalno omenila »ščave«. Namenoma je tako učila hčerko, če že ne direktnega sovraštva, pa vsaj zaničevanja pripadnikov drugega naroda. Kakšen prepad, sem si mislil, med tema dvema materama!
Prav z zasmehovanjem so namreč šovinisti dosegli največje uspehe v svoji raznarodovalni politiki. Če te nekdo udari, če te opljuva, začutiš v svoji notranjosti odpor in ne popustiš. Zasmeh se ti pa zarine v dušo in ti obdela notranjost.
Koliko je tržaških Slovencev, ki so jim s silo spremenili priimek v italijansko, pardon, v rimsko obliko, ki so torej doživeli krivico, a so po padcu fašizma vztrajali pri tem, da so Italijani, in se neredkokdaj, baje zaradi višje kulture večinskega naroda, javno ponašali, da ne znajo slovenski. A kakšna je ta višja kultura, če privede nekoga do tega, da se ponaša s tem, da nečesa ne zna! Kakšna neki je ta kultura, ki pogojuje družinsko življenje s tem, da ti spremeni ime, a po padcu fašizma
* Brošurico je izdajala Cittadellci, redna ponedeljkova satirična priloga tržaškega italijanskega dnevnika.
ni zmožna ne voljna z enakim »dekretom« popraviti storjeno krivico ... nasprotno, voljna je, uživati sadove genocidne politike fašizma, in ti prvotno ime povrne, samo če jo za to prav lepo prosiš.
Oče je zaman čakal skoro 40 let, da mu Italija popravi storjeno mu krivico: umrl je, ne da bi dočakal to zadoščenje.
III.
V pismu, ki mi ga je oče pisal šest mesecev po moji emigraciji iz Trsta na Nemško, 17. avgusta 1961, pravi o nasilni spremembi priimka naslednje:
»Za mojega je stvar zelo enostavno potekla: dokumenti, ki sem jih moral predstaviti na občini za poroko, so v priimku nosili črko "k” — v družinski knjižici (li-bretto di famiglia), ki so mi jo po poroki izročili na ana-grafskem uradu, pa je bila v njem črka ”c”. To je vse.
Uradnika, ki mi je knjižico izročil, sem kar se da obzirno opozoril, da je prišlo do ”male pomote”: Tok ža-livk, ki me je preplavil, je bil tak, da mi je bilo takoj jasno: ali molčim, ali mi bo huda predla. (1) Imel sem občutek nemoči kot ovca.
Zatekel sem se zato k dušnemu pastirju. ”Ni kaj storiti; potrpeti je treba, bo že šlo mimo ... vidite, k meni so prišli in mi rekli, da ne smem več spovedovati po slovensko”, se mi je v zameno sam potožil. (2)
Tebe tedaj še ni bilo in jaz nisem še poznal tvojega kateheta z gimnazije, onega, ki ti je nekoč rekel: ”Che, anche te sei di quella raz za?”! (Mar pripadaš tudi ti tisti rasi?) (3) Lahko bi bil šel po tolažbo k njemu.
”Estetika” mojega priimka je torej postala bolj plemenita, a prizadejala mi je veliko gorja. Bratranec moje mame me je na primer ozmerjal, ker ni verjel preprosti zgodbi, ki sem mu jo povedal. Rekel je, da ne bi bil smel predložiti prošnje.
”Za poroko?”, sem ga vprašal.
”Ne”, mi odvrne, ”za spremembo priimka."
Nikoli nisem kaj takega storil.
Nedolgo za tem je bilo njemu ime Antoni — on je
”c” izgubil.
Pravzaprav so nas ob koncu vojne in padcu fašizma (pa tudi pozneje) znova prekrstili, tudi tokrat brez našega prizadevanja — vsi smo postali ”Mirko Drek", čeprav so nam ostali oni iznakaženi priimki. Lahko bi zaprosili za spremembo — uradno. Kajti, kot si lahko misliš, taki postopki se niso več vršili avtomatično.«
(1)	Oče mi je nekoč priznal, da se je tako zbal, ker so se znanca, ki se je bolj pogumno hotel protiviti, lotili s pendrekom in ricinusovim oljem.
(2)	G. Križman, župnik na Proseku.
(3)	Duhovnik me je z omenjenim stavkom napadel med uro verouka pred celim razredom na znanstvenem liceju Gu-glielmo Oberdan(k).
MARGINALIJE K POTOVANJU PO APULIJI
(21. julija: pot iz Gorice v Lucero).
Kar na lepem na avtocesti zagledam: Stazione di servizio Rubicone. Kaj je nastalo iz tistega Rubikona, ki ga je Cezar prekoračil in s tem začel državljansko vojno? Nastala je servisna postaja na avtocesti ...
A v bistvu med Cezarjem na eni strani in Pom-pejem ter senatom na drugi strani ni šlo za državljansko vojno, ampak za politično revolucijo. Šlo je za to, kdo bo v Rimu imel oblast v rokah: ena oseba ali senat? Zmagal je princip principala, in Cezarju sledi vrsta imperatorjev.
Cezarjeva revolucija je zmagala. Francoska revolucija je tudi zmagala. Ves kapitalističen svet si nekje na dnu duše želi, da bi to, kar je prinesla komunistična revolucija, propadlo. Se bo to zgodilo? Komunisti menda hočejo spraviti ves svet pod komunističen režim. Se bo to nekoč zgodilo? Jaz se ne zavzemam za nobenega od obeh režimov. Za najboljši možni režim imam pa politično in socialno demokracijo. Drugače pa čakam, da se bodo na zemlji uresničila nebesa.
(22. julija: Lucera, Manfredoma, Gargano, Vieste, Fore-sta Umbra — in nazaj v Lucero).
Pristaš sem italijanskih komun srednjega veka, in cesarji, ki so jih hoteli uničiti, so mi pravzaprav antipatični ali pa se vsaj z njimi ne strinjam. Vse njihove poti v Italijo in v Rim po cesarsko krono, vse njihove razprtije s komunami in papeži srednjega veka so jim kdaj napolnile blagajno, drugače pa prinašale same sitnosti, težave, diskusije, intrige. Ampak v Manfredoniji je težko ne misliti na Dantejeve verze o Manfrediju, nezakonskem sinu cesarja Friderika II. (Vice, 3, 103-145). Pokrajina južnega Gargana je v svoji uglajeni divjosti eden od paradižev na zemlji. Severni Gargano
pa ni nič posebnega.
(23. julija: Lucera, Troia, Foggia, Castel Fiorentino, Lucera).
Temni se. Ura je čez osmo. Iščemo Castel Fiorentino. Križarimo tam za Lucero po ozkih cestah med polji in griči. Nikjer nič. Večkrat gledamo na karto. Nič. Končno se spomnim, da je slavni rimski arheolog nekoč rekel, da samo na odrezanem griču lahko stojita razrušen grad ali pa mesto. Ravno zadosti je še svetlobe, da zagledamo grič s ploščato planoto. Avto potisnem po nemogočem kolovozu. A potem jo mahnemo peš na grič. Na vrhu štrle iz zemlje ostanki gradu. V temi na kristalnem nebu miriada zvezd. Pred nami v daljavi padajo v temo zadnji obrisi gladko ravninskega Tavolie-reja. Povsod požeta goreča polja. Nebesni svod ni nikjer zaprt. Nebo tone direktno v zemljo. Neskončnost postane otipljiva. Če bi se na podlagi materije lahko mislilo, da Bog je, potem je to primeren kraj. Tako je mislil moj oče. Jaz sem se pa v letih svojega študija potil na dokazih za božje bivanje. Na koncu sem pa le vedel, da je v ontologiji treba božjo eksistenco dokazati — ali pa doživeti brodolom.
Na Castel Fiorentinu je umrl Friderik II. Ustanoviti je hotel moderno državo, ki naj bi slonela na urad-ništvu in ne na plemstvu. Bil je za toleranco, ker ni pobil Saracenov, jim dovolil (vsaj delu njih) muslimansko vero in jih naselil v Luceri. Bil je odprt do arabskega duha. Njegovo prepiranje s papežem je predpodoba moderne ločitve cerkve od države. Vse to lahko fascinira duha. Tu v Apuliji me prevzema cesarjev estetični čut, saj je postavljal gradove na krasnih položajih, prevzema me pa še njegov smisel za državo.
(Bari, 24. julija: ob morju od. Barija do mesta Trani — in nazaj).
Ko sem se peljal v Bari, sem se spomnil na nekaj, kar se je zgodilo tam v daljnem letu 1944 ali morda celo v začetku leta 1945. S starši smo bili v Rimu. Prišla je v Rim partizanska vojaška misija. Politični komi (uradno: naborni oficir) je bil Uroš Kraigher. Brat ga je do-
bro poznal, saj je kot gimnazijec stanoval dolga leta pri gospe Kraigherjevi. Zvečer se je Kraigher večkrat pogovarjal z bratom in s starši. Povabil je brata in še posebej očeta, da prideta v partizane. Ob neki priliki ga je oče vprašal, če partizani res likvidirajo nezaželene ali nesigurne ljudi, potem ko ti pridejo čez Bari na otok Vis. Uroš Kraigher mu je odgovoril, da vsakogar točno prekontrolirajo v Bariju, potem vse prepeljejo na Vis, tam kakšnega posameznika likvidirajo, ker pač pod očmi angleške vojne misije ni mogoče likvidirati vseh, z Visa pa potem ljudi prepeljejo v Hercegovino, kjer pride še do ostalih likvidacij.
Bari je izredno grdo mesto.
Zlepa še nisem videl nekaj tako pustega, brez duha, brez zelenja, sam beton. Stanovanjske hiše so stanovanjske kasarne. Človek je številka kot v fašističnih ječah ali pa v koncentracijskih taboriščih. Ampak, jasno, italijanska vlada je imela na izbiro ali pasti v roke gradbenim špekulantom in zgraditi poceni hiše za ljudi ali pa dovoliti in tolerirati, da nastanejo predmestja polna bidonvilles. Italijanska kmečka družba se je po drugi svetovni vojni v celi Italiji v veliki meri zrušila, ljudje so drveli v mesta in nekje so končno tudi morali stanovati. V Bariju sta lepi samo stolnica in cerkev svetega Nikolaja, na vse drugo se lahko mirno pozabi.
Apulija je polna romanskih cerkva. Delno so barokizirane. In te niso nič kaj interesantne. Baročno razpršenost, zračnost, simulacijo neobstoječih prostorov, triumfalnost, lahko v veliko lepši obliki dobiš v Rimu, v Miinchnu ali pa morda tudi v Lecce in na slovenski zemlji. Večini barokiziranih cerkva pa je bil tu odstranjen barok, tako da jih vidiš v prvotni obliki. V vseh teh krajih naletiš zelo pogosto na romansko cerkev in na star grad. Georges Duby (Guerriers et paysans, Pariš, Gallimard, 1973; Le Temps des cathedrales, Pariš, Gallimard, 1976) ima prav, ko trdi, da so bili osnovni stanovi fevdalnega dela srednjega veka trije: aristokracija v orožju, kleriki pri oltarju, kmetje pri delu. Marx bi bil gotovo v tej periodi za kmete, če je res, kot je res, da zanj vse sloni na delu. Prva dva stanova namreč nista delala. Aristokracija je vodila bolj ali manj
neprestano vojno; kler, posebno pa še menihi, ki so bili vodstvena plast v kleru, so pa molili. V samostanih so namreč delali konverzi, ki niso imeli nobene besede, menihi so molili. In tu v Apuliji imaš sledove klera in plemstva. Katedrala, praktično vedno romanska, sledi katedrali; grad sledi gradu. In na romanskih katedralah sledovi grške in perzijske umetnosti. Cerkev je imela takrat estetičen čut. Če si ogleduješ deželo, pa ne moreš nič zvedeti o tem, kakšno je bilo v tistem delu srednjega veka življenje kmeta, kakšno je bilo takrat delo, kako je zgledalo. Vidiš vodilno plast in nje sledove, ne vidiš tiste kmečke plasti, ki je takrat na svojih ramah nosila plemiča, klerika in meniha. Brez nje ne bi namreč bilo niti ostalih dveh.
Post scriptum.
Naj lepši simbol apulijskega združenja svetnega in cerkvenega se nahaja v katedrali v mestu Lucera. Namizna plošča oltarja v tej katedrali je bila namreč nekoč namizna plošča jedilne mize cesarja Friderika II.
(Bari, 25. julija: ogled Barija, potem pot v Canne della Battaglia, na Castel del Monte, v Bitonto).
2. avgusta 216: bitka pri Kanah. Rimljanom poveljuje Caius Terentius Varro, Kartažanom in njihovim zaveznikom Hanibal. Ruševine mesteca Cannae stojijo na pritlikavem griču, kjer se iztekajo Murge. Pred nami absolutno gladka ravnina. V razbeljeni vročini južno-italijanskega poletja si človek v duhu lahko predstavlja, kako so bile razpostavljene afričanske, iberske, galske in italske čete Hanibala na eni strani, na drugi pa rimske legije s konjenico. Narava popolnoma miruje. Pravzaprav se čudim, da ne slišim vojnega krika, trčenja železa ob železo, meča ob meč, ščita ob ščit. Mrtvih na desettisoče. In istočasno veš, da stojiš na pozorišču ene najbolj genialnih obkoljevalnih akcij, kar jih vojaška zgodovina pozna.
Zgodovina in interpretacija literarnega teksta imata to skupno: ali ju poskušaš razumeti ali pa ob njiju fantaziraš. Jaz danes fantaziram. Kaj če bi se Hanibalu posrečilo zdrobiti rimsko moč v prah in puh? Možno je, da ne bi imeli ne rimskega imperija, ne latinske litera-
ture, ne latinščine v šoli skozi osem let. Morda bi se namesto latinščine učili feničanščine. Rimske postojanke »ad Pirum« verjetno na naši zemlji ne bi bilo, tako pa naši dedje ne bi mogli govoriti o Hrušici. Italijani bi se ne mogli skozi stoletja ponašati s tem, da so potomci, dediči in nasledniki Rimljanov. Cela vrsta narodov v Evropi ne bi govorila romanskih jezikov. V Južni Ameriki bi morda še vsi govorili indijanske jezike in ne španščine in portugalščine. Morda ne bi bilo ne latinske maše ne latinske cerkve. Slišim, kako šklepetajo v grobu kosti Benedetta Croceja, ko zganjam zgodovino po principu »kaj bi bilo, če bi bilo«. Saj je stari velikan italijanskega idealizma vedno učil, da se ravno po tem principu ne sme proučevati zgodovine.
Moram si priznati, da me je vojna kdaj fascinirala. Se danes se spominjam, kako se je na stotine ameriških letečih trdnjav bleščalo na jasnem italijanskem nebu tam v letu 1944. Ko so ameriški, angleški in francoski vojaki v poletju 1944 vkorakali v Rim, je človeku ves vojni aparat kar vzel sapo. V liceju sem si mislil, da je Napoleon vodil le malo preveč vojn, a vse so se mi zdele nekako utemeljene in pravične, saj je z njimi vsaj do neke mere širil dobrine francoske revolucije. In še danes se te ideje ne morem rešiti. V Tolstojevi Vojni in miru sem simpatiziral z Rusi. Partizani so se mi dopadli, komunist se mi ni dalo postati že zato ne, ker nimam nič smisla za pokorščino. V vietnamski vojni sem mislil, da se mora narod združiti v eno državo, dišala pa mi nista ne ameriški način vojskovanja ne komunizem. Bral sem rad Solohovov Tihi Don. Ce bi bili komunisti demokrati, bi bil držal z njimi; bele sem imel za eminentne politične nesposobneže. Veliko sem prebral italijanske beletristike, ki se peča s prvo in drugo svetovno vojno. Še v preteklem semestru sem se spoprijel z neko študentko, ki je oporekala moji tezi o prisotnosti vojne v Ungarettijevi Allegria.
Jasno, z moralnega stališča radikalno interpretiranega krščanstva ali pa humanizma je vojna zlo. Ampak, kdaj je treba imeti korajžo narediti neko zlo, da se uniči ali prepreči še veliko večje zlo. Ni mogoče pasti na kolena pred Hitlerjem ali pa pred okupatorjem.
Po Kanah v Castel del Monte.
Cesta se vije proti gradu, en grič sledi drugemu, grad se stalno vidi. Olctogon gradu stoji na visokem griču. Zunanja simetrija je perfektna. V notranjosti si še danes lahko človek predstavlja, kako je potekalo življenje. Cesar Friderik II. iz rodu Staufovcev je imel res dobro razvit estetski čut. Simetrija gradu, pozicija gradu s krasnim razgledom, proporci j e v notranjosti gradu — vse to priča o cesarjevem smislu za lepoto. Gotovo je pretiran in v praksi nemogoč tisti ideal, ki bi si želel, da bi bil politik ne samo sposoben političnega ukrepanja, ampak tudi ljubitelj lepote, šarmanten konverzator, razsvetljen vodnik ljudstev, nekoliko skeptičen ljubitelj človeštva, estet, odprt za lepote neba in zemlje, nekoliko torej podoben Machiavelliju, ki je čez dan poznal trdoto politike, zvečer pa, odet v škrlatni plašč, razmišljal o stvareh tega sveta. Med odsotnostjo in prisotnostjo ideala je pa še vedno Aristotelova srednja pot: politik, ki je politik, zraven ima pa še kakšno duhovno lastnost, ki jo je videti in ni samo njegov privaten hobby. Friderik II., ki je Castel del Monte dal zgraditi, je bil tak. Bil je hud vladar, a obenem ga najdemo na začetku italijanske literature, bil je estet.
Cela Apulija je polna gradov, srednjeveških gradov. To me fascinira. Zadnje čase sem si ogledal nekoliko pobliže nekaj gradov na naši zemlji: goriškega, blejskega, ljubljanskega. Razlika med našimi in apulijskimi je otipljiva. Naši gradovi posredujejo idejo fevdalizma, večjih ali manjših gospodov, vsak živi na svojem gradu, skregan s sosedom, vsak pa pri tem še bolj ali manj pesti' kmeta. Vem, da je bil gospod ljubljanskega in ravno tako blejskega gradu daleč, skoraj Bogu za hrbtom, a vtis je pač vtis. Apulijski gradovi mi pa ne sugerirajo, tako kot slovenski, podobo fevdalizma. Bili so grajeni v času, ki je bil sicer v srednji in severni Italiji gotovo čas italijanskih mestnih komun, ki so že premostile fevdalizem, v južni Italiji je pa le vladal fevdalizem, in to kljub vsem poskusom Friderika II., da bi ga prelil v birokratsko državo. In vendar: italijanski gradovi so tu simbol države, pa naj si je ta fevdalna država normanska, štaufovska ali pa vsaj delno tudi anžuvinska. Ti gradovi
so znaki organizirane države, so nosilci države, so oborožena družba fevdalnega plemstva s kraljem na čelu. Pri naših gradovih pa vse to ali ni prisotno ali pa vsaj ne prihaja do izraza.
Drugače gledano. Plemiči pri nas so tujci, avtohtono ljudstvo je slovensko. Narod v Apuliji in v južni Italiji 11., 12., 13. stoletja je romanski z večjimi ali manjšimi primesmi Grkov in Saracenov (Arabcev). Nor-mansko plemstvo je plemstvo osvajalcev. Isto velja za anžuvinsko plemstvo. Staufovci dedujejo po Normanih. Normani, Staufovci in Anžuvinci organizirajo svojo (normansko, štaufovsko, anžuvinsko) državo in s tem organizirajo tudi domače Romane (in poznejše Italijane) v svojo državo. Tujci so tako Normani kot tudi Staufovci in Anžuvinci. Pri nas pa je vse drugače. Tuje plemstvo, če sploh kaj organizira, organizira nemško državo. Saj je sveto rimsko cesarstvo, kljub vsem drugačnim teorijam, v praksi in v času, o katerem je tu govor, bilo nemška država. V južni Italiji se plemstvo, ljudstvo in država krijejo; pri nas se pa krijeta plemstvo in država, ljudstvo in država se pa ne krijeta. Od Karantanije sem nismo imeli države v celotnem pomenu te besede. (26. julija: Bari - Matera - Martina Franca - Alberobello -Bari; 27. julija: Bari - Lecce - Otranto; 28. julija: Otran-to - Santa Maria di Leuca - Gallipoli - Otranto; 29. julija: Otranto - Lecce - Otranto).
Matera je v Basilicati. Po vojni so bili Sassi v Materi (votline zgrajene v steno hriba in delno hiše, oboje združeno na strmem pobočju, ki pada proti reki) eden od simbolov južnoitalijanske revščine. Danes so praktično prazni. Demokristijani so lahko simpatični ali pa antipatični, gotovo pa so se povojne vlade, ki so jim oni predsedovali, uspešno borile proti revščini. In to kljub vsemu podkupovanju, klientelizmu, 'ndrangheti in podobnim umazanim in zločinskim poslom.
Eno je sigurno. Morda pesniki s praznim želodcem lepo pesnijo. Morda je totalna in radikalna revščina Franca Asiškega res vsega občudovanja in prostovoljnega posnemanja vredna. Ampak na množici ljudi, katere tare prazen želodec, se ne da zgraditi ničesar — ne
kulture, ne civilizacije, ne vere, ne ideologije, ne razrednega boja. In nobenemu kapitalizmu in nobeni privatni iniciativi se, od zadnje vojne sem, ne v Aziji, ne v Afriki, ne v Južni Ameriki ni posrečilo povleči množic iz res velike revščine. Videti je, da to lahko naredi samo država.
V Sassih v Materi sem videl najlepšo južno Italijanko, kar sem jih na potovanju sploh videl.
(31. julija: Otranto).
Počivamo v tem majhnem apulijskem mestu.
Drugo leto bo dvesto let, kar je izbruhnila francoska revolucija. Listam po eni bistvenih knjig, ki so v zadnjih desetletjih to obravnavale: Frangois Furet, Pen-ser la Revolution frangaise, Pariš, Gallimard, 1988, 1. izd. 1978. Furet je na str. 17 mnenja, da je šele zmaga republikancev nad monarhisti v začetku tretje republike dokončno pomenila, da je revolucija zmagala v globokih plasteh francoskega naroda. Zmaga republikanskega jakobinizma, tako dodaja na str. 17/18, je bila dosežena šele, ko ga je priznala na volitvah na koncu 19. stoletja večina podeželske Francije. Torej vse skupaj eno stoletje po revoluciji.
Ima danes slovenska komunistična revolucija 1941-1945 zadosti splošen konsenz? Kakšno vsebino pa ima ali naj bi imel ta slovenski konsenz? Kar se tiče francoske revolucije, so eni mislili, da dajejo konsenz revoluciji, ko so se zavzemali za republiko in bili proti monarhiji; drugi, ko so pristajali na jakobiski teror; tretji, ko so francosko revolucijo tolmačili kot predhodnico ruske; četrti, ko so se zavzemali za kapitalizem in za odpravo fevdalizma; peti, ko so bili za demokracijo. In v slovenskem kontekstu? Je dajanje konsenza komunistični revoluciji na slovenski zemlji istovetno s strinjanjem z vsem, kar se godi, kar se jfe godilo in kar se bo godilo pod komunistično oblastjo? Je priznanje, da je bolje imeti ljudsko lastnino nad velikimi produkcijskimi kot pa privatno, že priznanje h komunistični revoluciji? Je konsenz, ki ga daš narodno-osvobodilni vojni že sam na sebi konsenz, ki ga daš revoluciji?
Eno je sigurno. Če je francoska revolucija dobila
splošen konsenz recimo približno sto let potem, ko se je odigrala, v tem slučaju imamo mi, če začnemo šteti od leta 1945 naprej, še 57 let časa.
Jaz osebno sem pristaš francoske revolucije. Furet pravi na str. 90, da je francoska revolucija pomenila rojstvo politične demokracije. Politična demokracija je pa najboljši od vseh političnih sistemov, ki jih iz zgodovine in iz sodobne prakse danes poznamo. Najboljši je pa zato, ker demokracija najbolj odgovarja človeku kot svobodnemu bitju. Človek kot ontološki nosilec svobode lahko svojo svobodo najboljše izživlja v demokraciji. Če je za vzpostavitev tega stanja potreben tisti teror francoske revolucije, ki ga predvsem marksistična zgodovinarja revolucije kot Lefebvre in Soboul občudujeta, potem sem jaz tudi za ta teror. Socialne demokracije pa ni ne tu ne tam.
Danes brskam tudi po satirični poeziji iz italijanske renesanse. Gledam predvsem, kaj sta pisala Fran-cesco Berni (Poesia italiana del Cinquecento, izd. Giulio Feroni, Milano, Garzanti, 1978, str. 261 nasl.) in Ariosto (Satire, kritično izd. izdal Cesare Segre, Torino, Einaudi, 1987). Zabavno je primerjati to renesančno satiro z Dantejevo satirično poezijo.
Recimo Bernijev sonet »II papa non fa altro che mangiare«, z repom treh verzov, klasičnim za satirični sonet. Spoštovanje do papeža (gre za Klemena VII., ki se je pred pontifikatom imenoval Giulio de’ Medici) propade že v prvih vrstah. Ko prebereš cel sonet, sicer veš, da je papež na smrt bolan. Italijanski »non fa altro« v verzih »II papa non fa altro che mangiare / II papa non fa altro che dormire« pa posredujejo bralcu podobo papeža, ki žre in lenari. Papež je požrešneš in lenuh. V verzih 3 in 4 Berni omeni navado, da se s papeževo boleznijo v kuriji sprašuje, kako je s papeževim zdravjem, kakšen je potek bolezni. Z besedami »si pub dire« pa Berni opozori, da je bila anonimno dana direktiva, kaj se sme odgovoriti na taka vprašanja. Anonimni »si« opozarja, da v kuriji nihče noče prevzeti nobene odgovornosti. Sledijo pripombe, čist jezik, dober pljunek in in dobro kašljanje. Z omembo čistega jezika in dobrega pljunka papež izgubi vso vzvišenost, ki mu pristaja kot
renesančnemu vladarju, voditelju Cerkve, nasledniku svetega Petra in apostolov. Bernijev papež je zreduciran na čisto preprosto telesnost. V pljunku ni več nobenega blešča. Berni potem v verzu 11 doda še: Gli e’ spac-ciato, e muore. V verzu 15 pa: Farieno morire i cani. Gotovo, neregularni sonet se je že v 8. verzu prekopicnil iz satire zoper papeža na satiro renesančnih zdravnikov. Ampak v tej zadnji satiri ostanejo vendar še elementi satire zoper papeža. Omenjeni »Gli e spacciato« rezko kontrastira z »e’ muore«, kot bi v slovenščini kon-trastirala »konec ga je, crknil bo« in »umrl bo«. Gotovo hoče Berni opozoriti na cinizem zdravnikov, a istočasno z referiranjem zdravniške prognoze bralcu pove, da je vsa veličina papeštva, ki sije na konkretnega papeža Kle-mana VII., ne samo obsojena na normalno smrt, ampak na čisto preprosto vulgarno smrt. Italijanski »Farieno morire i cani« je sicer lahko vsakodneven način izražanja, v Bernijevi poeziji pa označuje tip smrti, ki jo umira papež. Revež živi pasje življenje, blesk papeštva ne obvaruje pred nevarnostjo, da umre kot pes.
Bernijeva satira na papeža je dvorjanska. Kar renesančni dvor v neizrečenem konsenzu dovoli, da se o vladarju izreče, to dvorjan Berni zapiše. Kritika je zato resnična, ampak umirjena. Lahko bi stala pod motom »sic transit gloria mundi«. Berni ostane v okviru katolištva, ne taji nobene katoliške resnice. In vse to se godi v času, ko cela severna Evropa odhaja v protestantizem in odklanja celo vrsto katoliških resnic. Primož Trubar je neprimeroma bolj oster do papeža, ko v Slovenski cerkovni, ordningi (Ljubljana, Mladinska knjiga, 1975, str. 32) zapiše stavek: »Potehmal ta papež inu ti škofi na tim koncili ju v Trienti vmej druge nih falš artikule inu postave so tudi le-ta postavili, de ta človik ima pred inu pred cbivlati, aku on Bogu dopade oli nakar«. Trubar torej pravi, da sta papež in tridentinski ekumenski koncil učila napačne reci (falš artikuli).
Obstaja pa še tretja možnost kritizirati papeža. Kot Dante na primer v Peklu (27, 85-105) papeža Bonifacija VIII. iz družine Caetani. Dante začne s psovko. Papež je knez novih farizejev. In v evangelijih ima oznaka »farizej« skoro vedno skrajno negativen prizvok. Izha-
jajoč s stališča, da papež vodi lahko samo križarske vojne, mu Dante očita, da vodi vojne tudi proti kristjanom. Iz perspektive osnovne krščanske zapovedi »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« mu očita še prekrši-tev te zapovedi. Bonifacij VIII. nima spoštovanja ne do svoje visoke službe, ne do svojih posvečanj, ne do frančiškanskega uboštva. Papež gori v vročični domišljavosti. Na koncu vseh koncev je še goljuf, ker da Guidu da Montefeltro odvezo za greh, preden je ta sploh greh storil.
Tu jasno ni skeptičnega nasmeška dvorjana Berni-ja, ki tu pa tam prebije gladko verzifikacijo. Ton napada je tu nepretrgan. 2e uvertura je psovka, nato se pa v strnjenem sistemu vrsti veriga radikalnih kritik. Kritika ni na ravni neobvezujočega posmeška, dvignjena je na raven angažiranosti moralične sodbe. Dante sicer ne dvomi v smisel in resnico katoliških dogem, zato ima pa hude dvome o moralni integriteti papeža Bonifacija (in še marsikaterega drugega papeža). Dante obsodi v imenu morale, ne v imenu dogmatike ali pa drugačne razlage svetega pisma, kot to dela Trubar.
In če kdo hoče sam nadaljevati primerjave, si v Dantejevih Vicah lahko primerja napad na florentinske žene (23, 94-111) z nasveti, ki jih Ariosto daje možu, kako naj se obnaša z ženo (Satira V, 97-328).
(Od 1. avgusta do 4. avgusta pot nazaj v Gorico, čez Basicato, Salerno, Paestum, Pompeje, Amalfi in amal-fitansko obalo, Rim, Firence, Bologno, Mestre).
Blažen spomin v Basilicati na Carla Levi j a — in še spomin na Linuccio Saba. Templji v Paestumu mi dajo misliti, a me prepričajo, da je v njih pravi verski duh.
Amalfi — mornarska republika.
(Trst, začetek septembra. Mahnič? Ne, hvala).
Bil sem v Dragi na začetku septembra. Poslušal sem predavanje Jožka Pirca o Antonu Mahniču. Iz predavanja vsaj do neke mere razvidim, da Mahnič argumentira na podlagi bolj ali manj dobro razumljene neo-sholastike in papeževe avtoritete. Za Mahniča je nekaj res, ker papeži ali pa neosholastilca trdijo, da je to res. Jasno, tako argumentiranje ex auetoritate na znanstve-— 76 —
ni ravni ne velja absolutno nič.
In še nekaj. Pri teologu, kot je bil Mahnič, bi pričakovali, da se bo skliceval na sveto pismo. Baza in bistvo krščanstva, če sta sploh kje vsebovana, sta vsebovana v svetem pismu, kot je bilo izrečeno in razum-jeno v času, ko je bilo zapisano. Tudi tu je videti revščina kar precej otipljiva. Iz predavanja bi lahko izhajalo, da je bil goriški teolog slab poznavalec svetega pisma.
Predavanje me je tudi potrdilo v prepričanju, da je bil Mahnič velik fanatik. Predavatelj ga je skušal vsaj posredno rešiti pred tem očitkom. S sholastično distink-cijo je naznačil, da je bil Mahnič vsaj do neke mere toleranten do človeka, ki uči napačne nauke in dela zla dejanja; do neresnice kot take in do zla kot takega pa da je bil netoleranten. V mojih ušesih to zveni takole: tistemu, ki uči napačne reči ali nemoralno živi, moramo na lep ali na grd način to preprečiti, zapreti mu moramo usta in prisiliti ga moramo, da se drži tiste moralne teologije, ki jo učijo po možnosti rigoristični papeži; ubili pa tega lažnivca ne bomo.
Predavatelj je tudi poudaril, da je bil Mahnič človek svojega časa. To je samo po sebi umevno. Ni spadal, žal, med tiste teologe, ki vidijo čez planke lastnega plota. Ni bil ne Karl Rahner ne Hans Kiing. Kot mi je naznačil France Dolinar, je treba vsaj del virov Mahničevih idej iskati v integralističnih katoliških krogih severne Italije.
Podoba je, da je šel Mahniču in predavatelju močno na živce katoliški liberalizem preteklega stoletja. Moj ljubi Bog, kako bi šlo danes lepo slovenskemu katolicizmu pod vlado katoliškega liberalizma! Kam pa je peljala Mahničeva »nezmotljivost«?!
(September. Še enkrat Draga. Srbija kot problem.)
Poslušam predavanje Dobriče Cošiča. Predstavi se simpatično kot človek poln problemov. V bistvu ima tudi prav. Res je, da je bil srbski narod v svoji zgodovini teptan. Res je, da si je želel svobode. Res je, da v dolgih periodah ni mogel izživljati svojega srbstva. Res je, da se mu to godi tudi danes. Res je, ta narod so klali
Turki, ustaški Hrvati, muslimanski Bosanci, vsi okupatorji med zadnjo vojno. Res je, da so ta narod s prisilo spreobračali v muslimanstvo. Res je, da so ga v sedanji Jugoslaviji razkosali na vrsto republik in pokrajin. Res je, da morajo dobiti državo, v kateri bodo svoj gospod, v kateri se bodo mogli v svobodi celotnostno izživljati. Res je, da so Srbi zdaj glavni problem v Jugoslaviji. Jugoslavija sama je sploh sklop srbskih narodnih problemov. Morajo Srbi dobiti nazaj Kosovo in ga eventualno srbizirati? Se da Kosovo razdeliti med Srbe in Albance? Kako treba vrednotiti prisotnost hrvaške manjšine v Vojvodini? Madžarske se zaradi mednarodnih komplikacij, ki bi nastale s Sovjetsko zvezo, ne da izseliti v madžarsko republiko. So Črnogorci res poseben narod ali pa so morda samo posebno ljudstvo? In če so Črnogorci Srbi, kaj ni logično, da se črnogorska republika priključi srbski? So muslimanski Bosanci Hrvati, Srbi ali poseben narod? Če so muslimanski Bosanci poseben narod, zakaj bi se jim ne dalo posebno narodno republiko? Srbi so gotovo prezentni v Bosni. Bi se dalo te Srbe na kakšen način priključiti srbski republiki? In prav tako Hrvate k Hrvaški? Kaj s hrvaško manjšino v Vojvodini in s srbsko v hrvaški republiki? Za tistega, ki pozna vso to problematiko in ki je pozorno poslušal, je bilo jasno, da Cošič in Srbi dobro poznajo te probleme in da bi vsaj nekateri Srbi te probleme radi rešili enkrat za vselej. Vse to so v bistvu srbski problemi. Seveda pa ne moremo pozabiti na probleme Hrvaške republike. Za slovensko republiko si na vsak način želim, da bi vedno manj bila republika in vedno bolj država Slovencev in Slovenk. Slovenci smo kot narod tako majhni, da bomo verjetno na en ali na drug način izginili, če slovenskemu narodu ne bomo mogli vedno bolj dati slovenski državni okvir.
Vsekakor pa bodo o tem, kako se bo Jugoslavija razvijala, odločali trije faktorji: a) koliko konsenza bodo posamezni narodi Jugoslavije dali svojim komunističnim partijam; b) katera skupina bo imela v rokah vodstvo posameznih partij; c) kdo bo v posameznih republikah kontroliral policijo.
Predavanje Alojza Rebule v Dragi.
Nor, kdor bi znal tako nizati metafore eno za drugo, kot to zna Rebula. Od začetka sem metafore prevajal v realističen jezik. Potem sem se prepustil čutnemu uživanju metafor in blagozvočnosti Rebulovih stilističnih formulacij. No, s posredovanjem pošte sva se potem z Borisom Pahorjem odločila, da ostaneva kar pri jeziku realistov.
Pogovor z Alešem Lokarjem. Diskusija o tem, zakaj je Avstrija izgubila prvo svetovno vojno. Lokar trdi, da jo je izgubila takrat, ko so se posamezne narodnosti odločile, da se od Avstrije odcepijo. Jaz pa pravim, da jo je izgubila zato, ker se je Italijanom posrečilo ustaviti avstrijsko vojsko ob Piavi.
* * *
Srečanje s Claudiom Magrisom.
Pogovor teče sem in tja. Nekoliko postojiva pri jugoslovanskih in slovenskih zadevah. Vprašanje nastane, kako oceniti jugoslovanski komunistični eksperiment. Lahko u-poštevamo, da bi bilo škoda, ko bi propadel. Mnenja sem, da je samoupravljanje lahko pametna stvar. Potem izrazim mnenje, da je komunizem od Kitajske do Jadrana dokazal, da zna dvigniti ljudi iz zelo velike revščine, da pa še ni dokazal, da zna razviti in zajamčiti visoko tehnološko, kompjutersko in avtomatizirano industrijsko družbo z visokim življenjskim standardom za široke plasti ljudstva — kar pa kapitalizem v Evropi in v Ameriki trdi, da se mu je posrečilo narediti.
Kar se tiče reševanja jugoslovanskih problemov, govoriva o možnosti, da bi se kdo poslužil jakobinskih metod, in o tisti drugi, ki bi upoštevala Robespierrovo in Saint-Justovo idejo, da ima vsak narod pravico do lastnega Etat-nation.
Nadaljujeva razgovor o avstrijskem pojmovanju habsburškega dela centralno-evropske zgodovine.
Izrazim mnenje, da sta politični in socialni del te zgodovine za vekomaj proč, da se ta del zgodovine ne bo v nobeni obliki ponovil, da je na koncu koncev ta model računal z uničenjem slovenstva. Dodam še: kar se tiče ideolo-
gije in književnosti, je pa bilo omogočeno, da so ljudje v habsburški monarhiji sicer živeli v istem duhovnem ozračju, hkrati pa spet tudi vsak na svoj način, kot je pač posameznemu človeku dovoljevala njegova pripadnost k temu ali onemu narodu ali pa zagovarjanje te ali one socialne teorije.
Pogovarjava se še o Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli. Strinjava se, da bi ju bilo treba izdati tudi v italijanščini. Magris izreče zelo pozitivno sodbo o Nekropoli in o Sibi-linem vetru, kot ju pozna iz italijanskega prevoda. Jaz sem mnenja, da bi bilo lepo videti v prevodu tudi Skarabeja v srcu in Tržaški mozaik, a Magrisu priznam da sem, kar se tega tiče, literarni heretik.
Ampak pisatelj lahko v vseh življenjskih okoliščinah, Bogu za hrbtom ali v začasni slavi, vključen v zvezo trinoštva ali trenutno prost, da se lahko izraža, pridobi srca žive skupnosti, ki mu bo priskrbela opravičenje, vendar z enim samim pogojem, da do skrajnih zmožnosti sprejme nalogi, ki predstavljata veličino njegovega poklica: službo resnici in svobodi. Njegova naloga je namreč združiti kar največ ljudi, njegova umetnost se ne sme mazati z lažmi ali s hlapčevanjem, ki povzročajo osamljenost povsod, kjer vladajo.
Albert Camus Iz govora ob podelitvi Nobelove nagrade
VINKO OŠLAK
POGLED Z BABILONSKEGA STOLPA *
Ob vsem, kar se v zadnjem času dogaja z ogroženimi jeziki in etnijami povsod, kamor sega civilizacija, kakor jo je zasnoval stari Rim — in kakor jo danes najbolj uteleša moderni Washington, se človek upravičeno vpraša, ali ne velja tudi za to področje zadeti naslov Keller j eve knjige »Und die Bibel hat Doch Recht« (= Sveto pismo ima kljub vsemu prav).
V mislih imam svetopisemsko pripoved o babilonskem stolpu in o kazni, ki jo je Bog naložil človeški prevzetnosti. Starozavezni Jud je vedel, da je mnoštvo jezikov predvsem kazen, medtem ko se danes tolažimo s floskulo, da je to kulturno bogastvo. Večjezičnost bi seveda bila kulturno bogastvo, če bi bodisi vse te jezike vsi obvladali — ali pa, če bi vsakdo obvladal poleg svoje materinščine tudi skupni jezik vsega človeštva. Toda prva rešitev je možna le kot binkoštni čudež, druga pa je povezana z moralnim dejanjem jezikovnega konsenza. A dokler tega ni, kaže verjeti svetopisemskemu zapisovalcu, da se Stvarnik z babilonsko kaznijo ni šalil in da mu takrat najbrž ni šlo za kako jezikovno bogastvo. Resen začetek reševanja jezikovnega problema je možen šele iz spoznanja, da je kazen jezikovne zmešnjave po svoje težja kakor je bila kazen svetovnega potopa, saj je komunikacija bistvena potreba človeka; barko pa je tudi lažje stesati kakor se sporazumeti za skupno izrazno sredstvo. Tudi iracionalizmov jezikovne nestrpnosti ni mogoče razumeti brez upoštevanja dejstva, da svetopisemska kazen še traja, saj tudi babilonski stolpiči še kar naprej rastejo.
* Tekst je avtor prebral v esperantščini na srečanju, ki ga je organizirala »Mednarodna mirovna zveza« v Vidmu 22. in 23 oktobra.
Namen tega spisa ni predstaviti problematiko določene ogrožene narodne skupnosti v deželi, iz katere prihajam, saj je o tem na voljo dovolj kvalitetne literature. Prav tako nimam nobenega pooblastila, da bi se izražal kot delegat te skupnosti, saj ima lastne zastopnike v vseh organizacijah ogroženih etnij. Namen tega premišljanja ni jadikovati, obtoževati ali se moralno zgražati. Iz tujih in lastnih izkušenj, pa tudi iz načelnega premisleka menim, da je hladna analiza dejstev bolj produktivna od zagrete žalostinke, ki skozi optično motnjo solz dejstev in izhodov ne more ustrezno registrirati.
A tudi področje analize ni ledina, temveč temeljito preorana njiva. Sociologi, politologi, etnologi in psihologi, pa zgodovinarji in jezikoslovci, so vsak s svojim grezilom vrtali v pojav nasilne, pospeševane in spontane asimilacije. Torej vsega tega ne kaže ponavljati.
Vse naštete vede pa se po logiki lastne usmerjenosti ukvarjajo pretežno le s fenomeni ogroženih jezikov ter identitet. Vsaj v bližnjem območju med Alpami, Panonijo in Jadranom, ne poznam dela, ki bi skušalo odkriti najgloblje temelje pojavu, ki se vsaki ogroženi skupnosti zdi sicer hudo specifičen, a je v resnici eden najbolj splošno razširejnih družbenih pojavov v zgodovinski in geografski dimenziji. Te najgloblje temelje pa lahko odkrijeta samo vedi, ki preiskujeta in premišljujeta temelje bivanja samega, njegovega smisla in vrednotenja. Filozofija po poti sklepanja ter intuicije, teologija po poti izročila in inspiracije.
Te vrzeli ne bo mogoče zapolniti v minutah, ki so tu na voljo. Morroče pa je zaznamovati -mecifičen izsek filozofsko-teološkega premisleka o tem, lcaj pravzaprav sili ljudi k temu. da do rabe tega ali onega jezika niso ravnodušni in civilizirano nevtralni, če že nočejo biti kultivirano radovedni. Tu bomo tudi poskušali najti odgovor na vprašanje, zakaj delujejo provokativno samo nekateri jeziki, medtem ko drugi celo navdušujejo ali vsaj ne motijo.
Dvoje dejstev usodno določa vsebino našega prc-
mišljevanja. Prvič, da je človek drugačno bitje, in drugič, da je simbolično bitje. Drugačnost ga opredeljuje z identiteto, stopnjevano od osebnega preko nacionalnega do planetarnega in nazadnje kozmičnega bitja. Sim-boličnost pa mu omogoča, da se v svoji identiteti apela-tivno in informativno izraža, hkrati pa ga tudi glede na identiteto označuje in razkriva. Tako pravi biolog Ber-talanffy, da je simboličnost differentia specifica človeka. Da je mogoče podvomiti o človeku kot umnem bitju spričo vseh njegovih zablod in grozodejstev — da pa ni mogoče dvomiti o njegovi simboličnosti. S pomočjo simbolov lahko človek deluje na daljavo, kar ga razločuje od živali. Simboli pa so, kakor ugotavlja slovenski psiholog in filozof Trstenjak, zvečine umetne, samosvoje podobe, ki nimajo prave vzporednice v fizičnem in biološkem svetu samem. Človek simbole svobodno ustvarja.
Tukaj nas ne zanima dejstvo, da s to ugotovitvijo neubranljivo pade jezikovni fetišizem iz časa romantike, ki je videl v jeziku samostojni organizem, ki se ga človek ne sme arbitrarno dotakniti, iz česar naj bi tudi sledilo, da arbitrarno sestavljeni jeziki, kakor so indo-nezijščina, skupna retoromanščina, nigerijščina, ali kakor je mednarodni jezik esperanto, v principu ne bi bili možni. To je lahko zanimivo izhodišče za filozofijo jezikovnega planiranja, nas pa zdaj zanima nekaj drugega.
Jezik ni le sistem simbolov, temveč tudi sam kot celota učinkuje simbolično, je torej metasimboličen.
Če na Koroškem rečem »Dober dan« po slovensko, sem najprej v nagovorjenem sprožil dopolnitev jezikovnih simbolov tako, da sem v njem spodbudil asociacijo lepega ali celo srečnega dne in moje želje, da bi se tak dan dogodil njemu. Toda za pomenskim simbolom je v tem stavku tudi identifikacijski metasimbol. Dejstvo, da sem stavek povedal v slovenščini, pove nagovorjenemu še vse drugačne reči kakor pa, da gre le za privc-ščenje lepega dne. Pove mu, da sem pripadnik naroda, ki je na Koroškem doma le v omejenem smislu in obsegu; ki ima onstran meje nekakšno republiko, katere voditelji morajo v zvezni državi svojim kolegom zelo na dolgo in previdno razlagati svoia stališča, pa ne v lastnem jeziku, ki ga edinega nekako znajo, tudi ne v
kakem nevtralnem jeziku, četudi v svahiliju, ki bi ga neuvrščeni jugoslovanski politiki pravzaprav morali znati, temveč v tujem jeziku naroda, ki je v zvezni državi po kriteriju politične moči dominanten. Tako bi iz vseh metasimbolnih konotacij, ki so kakor statična elektrika nabite v navidez tako nedolžni izjavi, napletel debel roman, v katerem bi se znašla vsa slovenska zgodovina, od kneza Boruta, ki je moral poslati svoje sinove na prevzgojo na bavarski dvor, do predsednika Stanovnika, ki je te dni moral poslati svoje politične sinove na pogajanja v Prištino in v Beograd, ki pa se prav tako utegnejo spremeniti v prevzgojo in privzetje nove vere ...
A če ta isti stavek povem v nemščini, utegne to poleg osnovnega pomena sprožiti še dva popolnoma divergentna konotacijska prevoda. Če se mojemu »Guten Tag« pozna, da ne gre za mojo materinščino, temveč iz različnih razlogov privzet tuji jezik, potem je metasim-bolični pomen te izjave tak, da sem priznal prvenstvo tujega jezika nad svojim, s tem pa tudi prvenstvo tuje identitete, ki ji ta jezik pripada, nad lastno osebno in etnično identiteto. Če pa je moj nemški »Guten Tag« v skladu z jezikovnim ključem nemškogovorečih prebivalcev na Koroškem potem je vsebina metasimbola pač identifikacijsko geslo, ki pove, da oba z nagovorjenim sodiva k isti dominantni identiteti in da naju torej veže solidarnost rojakov.
Naj govorim katerikoli jezik na svetu, vedno sem obsojen na to, da povem v tem jeziku poleg tega, kar bi sam hotel povedati, še veliko več tega, česar ne bi hotel povedati. Naj sklenem v ključu aktualistične šale. Nikjer na svetu, kjer vsaj malo berejo časopise, ne morem izreči slovenskega »Dober dan« — ne da bi v teh dveh besedah povedal tudi to, da pripadam narodu, ki mu v njegovi prestolnici sodijo tuje vojaške osebe v tujem jeziku; ki mu pečejo socialni kruh in mu grozijo z vojaško intervencijo.
Prav ta neugasljiva metasimboličnost kateregakoli jezika pa je podlaga za jezikovni sram pri nekaterih, in za jezikovno vzvišenost pri drugih. Kakor Slovenec z vsako slovensko besedo izreka tudi 170% inflacije valute, v kateri je plačan, tako samozavestni Nemec z vsako
nemško besedo izreka tudi trdnost in svetovni ugled svoje valute. Razmerje med obema bo od tu dalje urejala pač psihodinamika dominacije in podrejanja.
Kakorkoli se že zdi to spoznanje na prvi pogled brezupno za ogrožene jezike in njihove nosilce, ki jim sreča prestiža ni naklonjena, ali pa so z vsemi energijami vezani na fantazmagorije kakega bradatega ideologa iz pionirskih časov parnega stroja, pa je iz tega že zdaj mogoče izpeljati pomemben sklep. Če so vsi nacionalni jeziki metasimbolično obremenjeni z vsem, kar bremeni ali odlikuje posamezne narode, potem seveda nobeden od teh jezikov na ravni metasimboličnosti ne more biti identifikacijsko in solidarnostno geslo mednarodnosti in vsečloveškosti. Ne morejo pripovedovati zgodbe o človeštvu kot celoti, temveč vselej le zgodbo naroda, ki misli, da ga dominacija pooblašča govoriti za vse človeštvo. Metasimbolična ekskluzivnost vsakega nacionalnega jezika zahteva, da sprejmejo narodi za medsebojno občevanje jezik, ki je identitetno nevtralen, metasimbolično pa univerzalen. Tak jezik pa ne more priti iz lingvističnega laboratorija, saj bi sicer lahko bil formalno nevtralen, a bi vendar nosil konotacijski pečat okolja, iz katerega bi izšel, kakor je bil to primer s številnimi projekti: Occidental, Novilatin, Interlingua ipd. Jezikovni projekt, ki je bil ob svetovni razstavi v Parizu leta 1907 razkolniško podtaknjen namesto esperanta, imenovan Ido (= potomec), je nastal prav iz težnje, da bi projekt mednarodnega jezika s približevanjem ugledni francoščini postal »salonsko sprejemljivejši«.
Zares nevtralen in univerzalen jezik za mednarodno komuniciranje je lahko nastal — ne toliko v glavi, kolikor v srcu — človeka, ki ga k temu niso navdihovale težave trgovcev, ki zaradi neznanja jezikov težje prodajajo in kupujejo, temveč težave in tragedije majhnih ljudi, ki jih njihovi narodni jeziki kličejo za ekskluzivne solidarnostne okope, nimajo pa skupnega jezika, ki bi jih klical v solidarnostne okope, nimajo pa skupnega jezika, ki bi jih klical v solidarno vsečloveško družbo. In hrepenenje po vsečloveški družini, ki ohranja vsakršne razlike, tudi verske, kulturne in jezikovne, a zaradi teh razlik ni več v medsebojnem sporu in
spopadu, temveč v harmoniji, sodelovanju in solidarnosti, je zgodba, ki jo povem, kadar kot Slovenec Nemcu ne vsiljujem svojega »Dober dan«, a si tudi ne pustim vsiliti njegovega »Guten Tag«, temveč se z njim dogovorim za obema lasten »Bonan tagon«, prav ta plemenita biblijska sanja o pobratenju vsega človeštva, ki ji je jezikovno obliko dal litvanski Jud dr. Zamenhof v esperantu, ki že sto let ni več projekt, temveč komunikacijsko, literarno, socialno in moralno dejstvo, ki ga je sicer mogoče ignorirati, ni pa ga mogoče spraviti s sveta.
Tu lahko misel sklenemo. To, kar se je najprej zdelo kot naj večja nesreča za vsak jezik in identiteto brez prestiža, je v zadnji konsekvenci postalo blagoslov. Prav ekskluzivnost metasimboličnosti nacionalnih jezikov, posebej še dominirajočih, bo narode nekoč zelo verjetno pripravila do spoznanja in pripravljenosti, da se bodo sporazumeli za skupni nevtralni jezik, ki je z bogato komunikacijsko prakso in ustvarjeno literaturo pripravljen za to nalogo.
S tem vmesnim »redukcijskim ventilom« pa bodo na mah izenačeni prestižni pritiski in frustracijski podpritiski med posameznimi nacionalnimi jeziki. Ti bodo šele v razmerah popolne enakopravnosti lahko razvili svojo polno moč in suverenost. Mednarodna komunikacija pa bo neposredno potekala v skupnem jeziku, ki ne bo pridržan le slojem politične, premoženjske in intelektualne aristokracije, in ga je francoski akademik Emil Boirac imenoval »latinščina demokracije«.
Zamenhof, oče esperanta, je ogrožene jezike in narode odkril že v času lastnega otroštva, ko je v štiri-jezičnem Bijalystoku zgroženo in nemočno opazoval pogrome ruskega vojaštva nad judovskim življem. Manj znano je, da je napisal tudi prvo slovnico jidiša, ki mu takrat nihče ni priznaval statusa jezika, temveč so ga imeli za »spačeno« narečje nemščine. Občutljivost za krivice, ki se gode ogroženim narodom in jezikom, je bila osnovna spodbuda za nastanek esperanta.
Zdaj je čas, da tudi ogrožene etnije v esperantu odkrijejo svojega naravnega zaveznika. Nevtralni mednarodni jezik je tudi najbolj uspešno sredstvo v prizadevanjih za emancipacijo lastnega jezika, saj omogoča pri-
jazno distanciranje od jezika, pred katerim je rehabilitacija potrebna. Ogrožene skupnosti in posebej še njihove organizacije pa bi sprejetje esperanta kot solidarnostnega jezika osvobodilo včasih kar grotesknega položaja, ko morajo za medsebojno komuniciranje uporabljati prav jezik, pred katerim se čutijo ogrožene.
Če sem začel z zgodbo iz starega testamenta, naj končam z duhom iz Novega. Bilo bi v smislu evangeljske logike in doslednosti, če bi prav številčno majhne narodne skupnosti predlagale svetu pravičen model mednarodnega komuniciranja preko nevtralnega in demokratično preprostega in jasnega mednarodnega jezika. Čez čas bi tudi številčno veliki narodi opazili prednosti take rešitve in bi jo splošno uvedli za ves svet. Tako bi evangeljsko šibki in prezirani dali svetu darilo, ki ne bi imelo primerjave v vsej zgodovini — in zase bi ustvarili najboljše sredstvo za nadaljnji obstoj v enakopravnosti. »Cis la revido« — do svidenja v naši skupni kozmični svetlobi; »giš la reado« — da se kmalu spet slišimo v našem skupnem jeziku vsega človeštva!
PRIČAKOVANJE
Celice norijo od nestrpnosti, srce utripa, zunaj je noč: vse
se ponavlja.
Krošnje zdihujejo v temo in burja spi.
MEGLA
S stranske poti prihaja hrepenenje. Nepričakovano kakor vedno. Spomini so krilati od smrti, bolni od minljivosti. In nemočni kakor vedno.
RAZPOKA
Zamolklo ječanje
ljubezni,
ki se
razbiva v note vrtoglavega črtovja življenja, kakor elegija.
In solze so brez bolečine, samo v spomin.
Šumenje burje
Šumenje burje v tem
razburkanem poletju, ki vse preveč diši — in
ne najdem več trenutka.
IZJEMNOST IN BEDA NEKEGA OBDOBJA
Uvodna beseda Renza Timaya
Pravijo, da takrat, ko umre star človek, gre z njim kos zgodovine; in res izgine protagonist (akter in/ali gledalec) dogodkov, ki se ne bodo nikdar več ponovili. Dolžnost imamo zato mi, zgodovinarji, da med temi priletnimi protagonisti — če tega že oni sami niso storili — zberemo čim-več neposrednih pričevanj, ki naj obnovijo spomin na to, kar je bilo. Tako velika kot majhna zgodovina v tesni zvezi sodelujeta pri graditvi Enovite zgodovine, pri graditvi nekdanje resnice. Marc Bloch je menil, da moramo biti hvaležni sestavljalcem — in hraniteljem — dozdevno skromnih dokumentov (lokalnih kronik, upravnih in računovodskih papirjev, osebnih beležk, dnevniških zapiskov in privatne korespondence, memorialov brez akademskega navdiha itd.), ker le-ti omogočajo zgodovinarjem, da delujejo na stvarnih primerih, jim omogočajo verodostojnost zmanjšujoč tako nevarnost, da zapadejo v dvoumna sklepanja ali v nezanesljive produkte domišljije.
Že kot fantič sem se spoznal z doživetji Giannija Bar-rala. V drugi polovici 40 let je v Kotijskih Alpah še trajal stoletni običaj večernega kramljanja; to se pravi, da je bilo v veliko veselje gorjancev — ki jih še niso oblegale televizija in druga odtujujoča sredstva —, da so se po večerji zbrali pri kom in se pogovarjali, brali, peli. Nekaj poletij je bil pričujoč na takih bedenjih v naši hiši tudi Gianni, moj bratranec, skoraj dvajset let starejši od mene, ker je bil moj oče dosti mlajši od rajnke tete Coutiddo (Klotilde). Mi smo prihajali iz mesta na poletne počitnice, tako tudi Gianni, ker je bil stric Juspin (Jožek), njegov oče, učitelj v Turinu. Sledil sem z odprtimi usti in z zadržanim dihom njegovi pripovedi, ki jo je podal v izbrani alpski provansalščini, o dogodivščinah, ki so bile videti zdaj kot čudovite pravljice, zdaj zaseda strahot.
Nekaj mesecev potem, ko je diplomiral iz jezikoslovja, se je Gianni izselil v Francijo, kjer je dolgo ostal. Dosti let kasneje sem, kot mlad profesor zgodovine in zemljepisa, poučeval na liceju, ko sem zvedel, da bo Gianni, kot povrnjenec v rodno deželo, prišel poučevat francoščino na tehnični zavod našega mesta. Tako sem ga veselo pričakoval, ko je prišel sem z ženo Jelko in z dvema hčerkama.
Odtlej sem bil večkrat gost na Giannijevem domu, to pa ne samo, ker sem se lahko pri njem obogatil z didaktičnimi nasveti, ampak tudi zato, ker sem tam imel na razpolago številne knjige vseh disciplin, predvsem iz jezikoslovja, zgodovine in tujih književnosti, med le-temi je odločno prevladovalo čez petsto knjig o slovenski kulturi in književnosti. To je bilo naravno, ker je bila poglavitna tema Giannijevega zanimanja prav Slovenija, pred katero se je vse drugo umaknilo v drugi plan. S pomočjo svoje žene mi je celo posredoval osnovne podatke o slovenščini, ki me je zanimala, ker sem se na fakulteti učil ruščine kot drugega tujega jezika.
Nekega dne sem mu rekel:
»Ljubezen do tvoje žene mora biti res velika, če te je pripravila do tega, da si se s tako neomajno predajo posvetil njeni domovini!«
»Nedvomno,« mi je odgovoril. »Ampak dobro poslušaj: preden sem se zaljubil v Jelko, sem že imel rad Slovence. Jelka je bila nujna posledica tega dejstva, ki je bilo odločilnega pomena za moje življenje.«
Odtlej sem ga, spodbujen po mojem poklicnem demonu, večkrat spraševal o njegovi preteklosti, posebno o družinskih, socialnih in zgodovinskih dogodkih, ki jih je bil doživel. Odkril sem tako kaleidoskopski svet, ki se je prikazoval ne samo iz njegovih spominov, ampak iz dokumentov, dnevnikov, fotografij, pisem, odrezkov in časnikov, revij itd.
»Človek božji!« sem nekoč rekel. »Napiši vendar in izdaj vse to, kar imaš v glavi in v vseh teh zapiskih! Zakaj tega še nisi storil?«
Bil je neposreden: rad je pisal samo o jezikoslovju in o filologiji, pri srcu so mu bili prevodi. Nikoli pa ni hotel objavljati svojih doživetij, predvsem zato ne, ker je sovražil javno govoriti o sebi. Nadalje je bil skeptičen glede
koristnosti takega dejanja v svetu, ki mu ni bilo mar za preteklost, ampak samo za prihodnost, kolikor naj bi le-ta bila posredovalka prostega oziroma izgubljenega časa. Kar se pa tiče objavljanja, ga je neskončno odbijala mentaliteta založnikov, tako, da je bila zanj prava muka že misel, da bi se obrnil nanje. Nazadnje ni, kar se je tikalo same Slovenije, maral, da bi ga instrumentaMzirala šovinistična propaganda tistih, ki jih je on imenoval »Italoide«.
Vsi ti so bili seveda spoštovanja vredni razlogi, ki pa niso bili docela prepričljivi. Odgovoril sem mu, da obžalujem to njegovo odklanjajoče razpoloženje, ki da bo, osnovano na pretežno osebnih razlogih, škodovalo resnični kulturi, in ponudil sem mu svojo pomoč, ko bi se kdaj premislil. Rekel je samo: »Videli bomo«.
Pred nekaj leti je moral iz zdravstvenih razlogov nerad zaprositi za upokojitev: odtlej nadaljuje s pisanjem o temah, ki jih ima najrajši, pri tem pa svoje izdelke pušča v predalu. No, a nekega dne mi je nepričakovano javil: iz Trsta ga je pisatelj Boris Pahor vabil, naj bi sodeloval pri reviji Zaliv s pripovedjo svojih doživetij v zvezi s slovenskim svetom: »Vaše srečanje s slovenskim človekom in z njegovim okoljem ... ljubezen ... Vaša preteklost ... izvor ... doživljanje vojske ... konca vojske ...«. Malenkost!
Opazil sem, da je bil Gianni neodločen. Ideja, da bi tako neposredno govoril o sebi, se mu je upirala; obenem bi bil moral, vsaj za nekaj časa, zanemariti svoje ljubljene študije. Meni pa se je tisti predlog zdel čudovit, zato sem mu rekel:
»Poslušaj, Gianni, mislim, da bi bilo dobro, da bi sprejel. Ti mi boš samo dal napisano in tiskano dokumentacijo, jaz pa bom posnel tvoja pričevanja. Poskrbel bom za rekonstrukcijo dogodkov, predložil pa ti bom svoje delo, da ga boš pregledal in potrdil. Kaj praviš k temu?«
Potem ko je nekaj dolgih trenutkov premišljal, je skopo rekel: »Drži.«
Načrt, ki ga je predlagal Boris Pahor, je bil zelo obsežen; zato sva odločila, da se bova omejila na krajšo dobo, to je na čas od 27. aprila do 12. septembra 1945. O njem sva imela dnevnik o dveh tednih med 27. aprilom in 12. majem, ki ga je bil Gianni pisal na Kneži; občasni dnevnik, ki se je tikal dogodkov med 13. majem in 22. avgu-
stom, ki ga je bil pisal v Borovnici in na Kneži in ga potem dopolnil, z opisom dogodkov od 23. avgusta do 12. septembra, v Clotarnaudu v drugi polovici septembra 1945. leta. In vsega tega je bilo že zadosti, da bi delo razdelila na dva dela.
Odločila pa sva, da bova ločevala dnevnik, ki ga je on pisal v prvi osebi, od disgresij, ki so se nanašale na to, kar se je dogajalo pred izbrano periodo in po nji, digresij, ki bi jih jaz neposredno posnel iz njegovega pripovedovanja, jih, po potrebi, stiliziral ter jih podal v tretji osebi. Tako sva storila, pri tem pa bila bolj tenkovestna zgodovinarja kot pa literata.
Po tem dejanju, ki se mi je zdelo navdušujoče, sem sodil, da poznam vso globino osebnosti svojega starega in dragega bratranca. Zares globino? Saj je taka trditev nekoliko domišljava, ko pa je človekova duša nedosegljiva. Ugotovil sem to še nedavno, ko sem postavil Gianniju to vprašanje:
»Vsakdo izmed nas obžaluje kakšno priložnost, ki jo je v svojem življenju zgubil, zgrešil. Povej mi, kaj ti obžaluješ?«
»Glede tega, kar je bilo odvisno od mene, se ne domislim ničesar, kar bi bilo pomembno.«
»In v zvezi s tem, kar ni bilo od tebe odvisno?«
»Štirideset let že vsak dan obžalujem, da se nisem rodil Slovenec.«
* * *
Gianni Barral ni bil italskega rodu.
Njegov oče Juspin, osnovnošolski učitelj, in njegova mati, Coutiddo Timay, sta bila Provansalca iz Doline Chi-sone v turinski provinci.
Ko se je Gianni rodil, je njegov oče poučeval v Busso-lenu, v Dolini Suša, kamor se je vrnil po prvi svetovni vojski, za časa katere se je bil udeležil bojev v Carniji in je po kobariškem umiku postal ujetnik. V Bussolenu mu je bila umrla mati, ko Gianni še ni bil tri leta star. Juspin se je čez štiri leta spet oženil s Provansalko iz Doline Chi-sone, s Suzano Jouvenal, ki se je bila izselila v Pariz. Zato so v družini zmeraj govorili v apski-provansalščini.
Juspin Barral je bil tudi prvi učitelj svojega sina. Fant
je kasneje obiskoval gimnazijo v Suši. Čeprav je bil dovzeten za vse predmete, je pokazal posebno nagnjenost do literature. Že tedaj je obvladal četvero jezikov: tistega, ki ga je govoril doma (provansalščino), tistega, ki ga je uporabljal v šoli (italijanščino), tistega, ki ga je govoril okraj (piemontiščina) in tistega, ki je bil za provansalske ljudi tradicionalni kulturni jezik (francoščino). Potem je obiskoval višjo gimnazijo in klasični licej v Turinu, kamor se je bila preselila tudi družina, uradno zato, da bi dečku pri študiju šla na roko, v resnici pa zato, ker je gospa Suzana težko prenašala življenje v kraju s 4000 prebivalci, ko pa je bila poprej dlje časa živela v francoski prestolnici.
Čeprav se je njegov oče na vse načine trudil, da bi ga odvrnil od študija za profesorski poklic, je bil Gianni trdno odločen, da se bo vpisal na fakulteto za književnost klasične smeri; in je pri tem uspel. Na turinski univerzi je imel srečo, da so bili njegovi učitelji znane osebnosti, med njimi Istran Matteo Bartoli za jezikoslovje. Od svojega enajstega leta naprej pa je začel igrati violino.
Skozi vso to življenjsko dobo je deček bil deležen razdobij, ki so bila zanj bistvenega pomena: poletne počitnice. Družina jih je preživljala v Clotarnaudu, v fari, iz katere so bili Gianni jev oče, njegova mati in tudi njegova mačeha, poleg vsega pa je tam živelo vse njihovo ožje sorodstvo. Tako je deček dva ali tri mesce preživljal v gor-jansko-kmečkem okolju, ki je bilo takrat še strnjeno provansalsko in je bilo pravi svet njegovega otroštva in mladostne dobe. Tam, med vrhovi Koti j skifi Alp je tudi vzljubil gorništvo, ki je postalo njegov naj ljubši šport. Zato je že od zgodnje mladosti gojil brezmejno ljubezen do gor in do njihovih ljudi.
Medtem pa je izbruhnila vojska. Po letu in pol univerzitetnega študija je bil Gianni Barral, kot tudi skoraj ves njegov letnik, mobiliziran. Dan odhoda je bil za Gian-nija med najlepšimi v njegovem življenju.
Največja nesreča, ki je bila zadela Giannija, ni bila toliko materina smrt, kot to, da se je njegov oče zopet oženil. Preden je umrla, je mama Coutiddo priporočila svojemu možu, da naj bi, če bi se vnovič oženil, »za otrokovo dobro« vzel za ženo Suzano, prijateljico njenih mladostnih in izseljeniških let.
Štiri leta je Suzana opravljala nalogo druge napovedane mame tako, da ni nikdar pozabila nekajkrat na leto poslati »za otroka« zavoje z obleko in igračami. Po možitvi pa je kmalu odkrila, da je »otrok« dvoličen, lažniv, nehvaležen, lenuh in tako naprej: in z zagnanostjo štiridesetletne stare device, zagrenjene, ker je prišla na vrsto šele pri drugi izbiri — se je spravila nad ukrivljeno stebelce in ga skušala vzravnati na podlagi izkušenj, ki si jih je bila pridobila v dolgih letih podložniškega dela.
V resnici pa je bil Gianni otrok kot vsi drugi, morda s kakšno posebnostjo, ki si jo je pridobil kot sirota. Ampak ni bil tak kot drugi otroci za Suzano, ki je iznašla zanj vzgojni sistem, o katerem ni mogoče reči, da je bil načrtno zloben, bil pa je moreč in poniževalen. Posledica tega je bila, da se je Gianni v nekem trenutku zavedel, da je v vsem negotov, da je v strahu, da bo zgrešil vse, česar se bo lotil, razklan od dvomov v svojo lastno osebnost. In bal se je mačehe, edine osebe, katere se je v svojem življenju sploh bal. Kar ga je rešilo, da ni postal hipohonder, je bil njegov ekstrovertirani značaj, ki je imel rad veselje, pogovore, družabnost, tako da je, zunaj morečega družinskega okolja, ki ga je blažila očetova sproščena narava, rad zahajal v družbo preprostih ljudi, klenih gorjanov, katerih ljubezen si je znal pridobiti. Poleg tega pa sta ga reševali še glasba in petje — tako posvetno kot cerkveno — in žeja po znanju, kar je začutil predvsem takrat, ko je prišel na univerzo.
Torej, ko so ga mobilizirali, je bil Gianni Barral srečen. Dodelili so ga enotam alpincev, kot je želel, in ga poslali v Aosto v Vojaško alpinistično šolo, v bataljon, ki je bil sestavljen iz samih diplomirancev in univerzitetnih študentov, v glavnem letnika 1921. Po štirimesečnem tečaju in potem, ko se je natekel po najvišjih evropskih gorah, je postal podnarednik ter bil dodeljen bataljonu, ki je bil na poletnem taborjenju na Tridentinskem, ob vznožju Dolomitov Brente. To sta bila dva sijajna meseca, v katerih je prvič občutil tako vsakdanje življenje v stiku z moštvom kakor omamnost prelepega dolomitskega alpinizma.
Temu čudovitemu in kratkemu oklepaju je sledila relativna monotonost Šole za rezervne častnike v Bassanu del Grappa. Po šestih mesecih je Barral postal podporoč-
nik in bil dodeljen bataljonu »Ceva« 1. polka alpincev v provinci Cuneo. Bila je pomlad 1942. leta.
Dotlej je bolj raztreseno sledil vojnim dogodkom na raznih frontah. V tisti alpski svet v Bassanu so o njih prihajali samo oddaljeni odmevi, ki jih je zmanjševalo še to, da jim branje časnikov ni bilo zanimivo, poslušanje radia pa zelo občasno. Znašel pa se je v Cevi v oddelku, sestavljenem v glavnem iz starejših alpincev, povrnjencev z raznih front — predvsem iz Albanije —, ki so vedeli, kaj je vojska in so o nji pripovedovali. Obenem pa so vedeli, da je za bataljon določeno, da gre na rusko fronto — na Kavkaz, so rekli — skupaj z divizijo »Cuneense«, katere del je bil.
Kakšna priložnost, da bi spoznal nove kraje, se je ponujala Barralu! Kupil si je vse publikacije Alfreda Polla-dra za učenje ruščine, in kot samouk se je lotil študija. Divizija »Cuneense« je odšla konec julija: Po dveh mesecih potovanja, skozi Avstrijo, še nedotaknjeno Nemčijo, opu-stošeno Poljsko, Belo Rusijo in Ukrajino, je dospel v Us-penskajo, 60 km pred Tangarogom. 600 km marša z dolgimi postanki iz Uspenskaje do Karabuta na Donu, v di-striktu Rossoš, je trajal pet tednov. Tako je imel Barral številne priložnosti, da je načel preprost dialog s prebivalstvom, ki se je po navadi zelo rado odzivalo. Na ta način je neposredno spoznal veliko revščino, nekdanjo in takratno, tistih dobrih in revnih ljudi, do katerih je čutil nepopisno usmiljenje.
Nekega dne, ko je bil že na fronti ob Donu, je prišla okrožnica, ki je sporočala, da lahko gre zaradi izpitov na mesec dni trajajoči dopust — potovanje pa mu bo dodano na povrh — po en visokošolec na vsak bataljon. Barralu ni bilo prav nič do tega, da bi se vrnil domov, a poročnik-zdravniik Malinverni, s katerim je delil bunker, mu jih je toliko napel, da se je nazadnje odločil in napisal prošnjo. Nekaj tednov zatem je dovoljenje prišlo. V času, ko je strašna ruska zima trajala že kakih ducat dni, je Barral rekel nasvidenje svojim alpincem, prepričan, da jih bo spet našel ob vrnitvi. Vzel je s sabo samo telečnjak in nujne potrebščine, pustil pa v bunkerju kovinski kovček. To je bilo prvič, da je izgubil prtljago, a rešil sebe.
Potovanje je trajalo, skozi Ukrajino, Karpate in Ma-
džarsko, sedem dni. Ob zori sedmega dne se je Barral zbudil, ko se je bilo sonce že vzdignilo. Vlak je stal v slikoviti soteski, po kateri je tekla reka. Presenečen je bil, ker je imel še pred sabo podobo temne Donave, ki jo je bil vlak prečkal prejšnji večer, ko je že bilo temno, preden so prišli na budinpeštansko postajo. Kje so se nahajali zdaj? Kmalu potem so prišli na postajo z napisom Zidani most. No, mogoče so bili v Jugoslaviji. Ko je konvoj odrinil, se je prikazala velika reka. Sava, je rekel kolega, ki je imel zemljevid. Tisto dolino so spremljali nežni griči. V nekem trenutku, okoli 10 ure, se je prikazal v ozadju očarljiv prizor: v daljavi je bilo videti grič, na katerem se je vzdigoval grad. Ljubljana, je rekel kolega z zemljevidom v roki. Kmalu potem so se ustavili na postaji Zalog, kjer je na zeleno-belo-rdeči tabli pisalo Italia.
Ko so prišli na ljubljansko postajo, je potnike sprejelo nekaj individuov s fašističnimi znaki in s fesi, medtem ko je nekaj fašističnih žensk razdeljevalo darila — cigarete Africa in hrano — povrnjencem. Le-tem so povedali, da bo vlak odšel dve uri kasneje. Tako je Barral izrabil tisti čas, da si je ogledal mesto. Šel je po glavni ulici, kjer se je vzdigoval nebotičnik; tam blizu je bila elegantna kavarna z napisom Emona. Barral je vstopil; lokal je bil zelo eleganten in spominjal na tipične javne lokale v Turinu za časa kralja Humberta, a z neutajvljivo habsburško noto. Naročil je punč visokemu črnolasemu natakarju z gladko počesanimi lasmi in brčicami, natakarju v črnem fraku in z naškrobljenim ovratnikom, ki pa ni izrekel niti besedice brez potrebe in se ni nikomur nasmehnil.
Ko je odšel, si je Barral zaželel, da bi obiskal grad, kjer je bil pred petindvajsetimi leti njegov oče ujetnik Avstrijcev. Znašel se je na zelo svojevrstnem trgu, od katerega so se ločevali trije eden od drugega zelo oddaljeni mostovi čez neveliko reko. Na trg je gledalo pročelje visoke rdečkaste cerkve, hkrati pa je tam stal spomenik pesniku — kot so rekli — ki ga je kronala slava. Onkraj mostov se je ulica začenjala z dvema palačama v dunajskem slogu. Na koncu ulice je bila ljubka fontana, sestavljena iz obeliska in treh kipov, ki so morebiti simbolizirali reke, kot tista na trgu Navona v Rimu.
Približevala se je ura vrnitve na postajo. Barral je bil
zadovoljen, da je odkril prijetno mesto, ki bi bilo imelo še bolj simpatično podobo, ko ne bi krožilo po njem toliko vojaških patrulj, in če mimoidoči, pravzaprav maloštevilni, ne bi kazali tako visoke brezbrižnosti.
Pol ure potem je konvoj upočasnil tek, ker je vozil po mogočnem viaduktu, ki je prečkal neko dolino in neko vas. S tistega mostu je pogled šel daleč po ravnini, ki jo je na severu obrobljala črta sinjkastih hribov. Sijajna panorama. Barral je hitro pripravil svoj aparat Kodak-Retina in ujel fotografijo, na kateri je kasneje spoznal ... Dol in Breg pri Borovnici.
Potovanje se je odvijalo kar precej hitro in obšlo zelo dolg borov gozd; potem se je vlak vzpel po rebri in ob sončnem zahodu prišel na postajo, ki je imela zvite tračnice. Postojna. »O, zdaj pa smo le v Italiji!« je pomislil Barral, zadovoljen, da je imel opraviti z domačimi zemljepisnimi podatki. Vlak je nadaljeval svojo pot skozi svetlo noč, medtem ko je večkrat piskal; starejši poročnik, ki je bil vstopil v Postojni, je razložil čudečemu se Barralu, da železnico vztrajno stražijo patrulje, ker jo večkrat napadejo »slovanski uporniki«. Tako je Barral zvedel, da so na Krasu, »italijanskem ladjinem kljunu, usmerjenem v prihodnost«, tudi Slovani.*
Ko je končal dopust, je Barral dolgo časa ostal v Vidmu, od koder ni noben vojaški vlak več odhajal na rusko fronto. Bil je januar 1943. leta. Zato so ga spet poslali v Piemont k regimentu, ki je kak teden zatem odšel v Julijsko krajino oziroma v Podbrdo, so rekli, tja v Soško dolino, »ker tista pokrajina, čeprav je bila italijanska, ni bila absolutno varna, ko pa so bili njeni prebivalci večinoma slovanskega rodu«, kot je Barral pred odhodom pisal očetu.
Bataljon je 24. februarja zapustil vlak v Podmelcu in se nastanil v vojašnici na Kneži. A Barralovo četo so že naslednjega dne poslali kot posadko na Bukovo, v vas, ki se je bila vzpela na pobočje hriba, ki se kliče Kojca.
Takoj ko je prišel tja gor, je Barral začel nastavljati ušesa, da bi ujel govorico ljudi, in kmalu je spoznal, primerjajoč ga z ruščino, da gre za slovanski govor. Slovenski,
* Pesniško besedilo se v izvirniku glasi: »prora d’Italia volta alVavvenire.«
ga je nekdo popravil. Barral se je tedaj spomnil, da se je bil že srečal s tistim jezikom prejšnje leto v Mondoviju, pred odhodom na rusko fronto. Tedaj je vodil prehrambeni oddelek sanitarne sekcije polka pod poveljem sicilijanskega kapetana zdravnika, kateri se je bil znašel pred nenavadnim problemom: on in njegovi podrejeni so morali pregledovati poštnine oproščene dopisnice, ki so jih pisali vojaki oddelka; no, med njimi je bilo devet al pince v, ki so uporabljali popolnoma neznan jezik: slovenščino. V začetku jih je kapetan vprašal: »Zakaj ne pišete v italijanščini?« In oni so odgovorili: »Ker doma italijanščine ne znajo.« In kapetan je bil razumevajoč in je rekel svojim častnikom: »Naj pišejo, kot vejo in znajo!« Kdove, morebiti tudi njegovi starši niso poznali državnega jezika.
Barral je čutil predvsem potrebo, da se približa jeziku zato, da bi se približal prebivalcem. Ni pozabil na stavek, ki ga je bil našel v Nesrečnikih Victorja Hugoja v zvezi s škofom v Digne: »Parlant toutes les langues il en-trait dans toutes les ames«. Relativno pomanjkanje ljubezni v družinskem življenju, ki je bilo zaznamovalo njegova deška in mladostna leta, je bilo v njem izostrilo potrebo, da bi ljubil in bil ljubljen. Zato je v nekaj dneh navezal stike s skoraj vsemi družinami na Bukovem, saj je slutil njihovo globoko in zapleteno dramo, ko pa so številne izmed njih imele svoje fante ali pri partizanih ali v italijanski vojski, kjer so se bojevali in umirali za tujo državo. V vasi je namreč manjkalo petindvajset sposobnih mož.
A Barralu, ki je bil vajen, da si je prišel na jasno o vseh jezikovnih vprašanjih, niso zadostovale samo pogovorne vaje. Dva tedna po prihodu na Bukovo, je odšel z nekaj mulami v Cerkno z nalogo, da, kot predpostavljen za prehrano, nakupi vse potrebno za vojaško kantino, ki so jo bili organizirali v vaški gostilni. Prvi nakup je bil osebnega značaja: Grammatica slovena Marije Gregorič. Ob vrnitvi na Bukovo se je poglobil v osnovni slovniški študij slovenščine, pri tem pa so mu pomagali Bukovci, presenečeni, da se italijanski častnik zanima za njihov jezik. kar se tam pri njih ni bilo nikdar zgodilo. Njegovi koleni pa so bili nebrižni do jezikovnega vprašanja, še več, ideia o študiju krajevnega jezika se jim je zdela nekoliko čudaška. Bolj razigrani kot pa da bi se za stvar zanimali,
so bili nekateri alpinci iz Piemonta, ki jim ni šlo v račun, da je za domačine capra koza, vacca pa krava, medtem ko v piemontiščini crava pomeni koza.
Drugo usodno odkritje je bilo zanj slovensko petje. Predvsem cerkveno. Bila je zadnja februarska nedelja, ko je šel k maši k Sv. Lenartu, v cerkvico, ki je ljubko čepela na razgledni točki. Z njim je bil tudi kolega Blumer, ki se mu je pridružil iz gole radovednosti, ker je bil protestant. Maševal je ogromni gospod Florijan Hvala, ki je pridigal z rahlim in ostrim glasom, v svoj govor pa vnašal ves čas svoj Dragi virniki. Pevski zbor so sestavljale v glavnem žene in dekleta, a prisotni so bili še številni bolj ali manj stari moški, kar je omogočalo, da so ubrano in čudovito štiriglasno zapeli. Tisti zbor je bil odlično skladen, uglašen, ubran, zvest barvi in odtenkom, medtem ko so ga orgle diskretno in rahločutno spremljale. Tujca, ki nista bila nikdar slišala česa podobnega, sta se čutila prenešena v prevetreno, čisto ozračje, kot je tisto na vrhovih, neskončno kot panorama v gorah, kot doline in nebo, ki so se prikazovale iz tistih višav. Neverjetno je bilo, da je bilo mogoče najti takšno čudo pri tistih gorjanih. Ko je bilo obreda konec, sta imela nelepi vtis, da sta se nenadoma zbudila iz angelskih sanj in se spet znašla v vsakdanjem bivanju.
Ob prihodu v vas so se častniki in vojaki namestili po raznih vaških hišah. Potem pa je Feltrinu uspelo zadovoljiti kapetana Mognaschija s tem, da mu je izročil ključe gostilne, ki mu jih je bila v varstvo izročila, preden je odšla v Cerkno, Ravnanovka. Njen mož, Tone Čelik-Ravnan, je bil najbrž edina Črna srajca v vasi. Nekako pred enim mesecem je bila prišla ponj skupina partizanov, on pa se je biil rešil tako, da sc je skril v peč, potem pa zbežal v Italijo, pri tem pa je bila žena ob barvo svojih vranje črnih las. Ker so zdaj imeli na razpolago gostilno, so se častniki namestili v nji. Barral pa je rajši obdržal lepo sobci, ki jo je bil našel pri družini Mavrič, ki so ji pravili Pri Mežnarju. Iz tiste sobe, ki je bila nad izbo, je bilo proti jugu videti Police in Šebrclje, proti zahodu pa Bukovski vrh.
Doma pričujočih Mežnarjevih je bilo pet: stari oče, prizadet zaradi rane na glavi, ki jo je bil zadobil na ruski fronti, ko je bil vojak Franca-Jožefa; sivolasa »teta« ki je imela velike črne oči, ki pa ni nikdar ne govorila ne se
smehljala; hčerka Katrca, ljubka gospa, oženjena v Cerknem, ki se je bila vrnila domov pred nekaj tedni, potem ko je bil njen mož odšel k partizanom (»odpeljali so ga«, je rekla ona), in je bila vzela s sabo štiriletnega sinčka Riharda; približno dvaindvajsetletna mlajša hčerka Milka ni bila sploh podobna Katrci, imela je oster glas, ki pa je postal prijeten, ko je pela, zato se je dekle dobro izkazalo v cerkvenem zboru. O starejšem bratu Francu so govorili nekako megleno, tako Barral ni razumel, ali je italijanski vojak ali pri partizanih; a to se njega ni tikalo, zato ni dlje popraševal.
Po večernem obroku se je Barral zadrževal z družino v izbi, kdaj pa kdaj se jim je pridružila še katera izmed sosed. In Mežnar je igral na violino stare »poskočnice«, ki ®u jih je potem na instrumentu ponovil Barral; tedaj je stari kazal svoje zadovoljstvo z gibi rok in s kimanjem glave, ker ni znal več kot štiri italijanske besede. Milka ga je spoznavala s prvimi ljudskimi pesmimi, medtem ko je Katrca, ki ni pela, opazovala z žalostnim izrazom na ljubeznivem obrazu; tačas je počasi na peči zadremal Rihard. »Teta« je v kuhinji umivala posodo in poslušala ter temno, resno, nemo zrla predse.
601. četa je ostala na Bukovem samo tri tedne. Na Jožefovo je, ko je prišla izmena, odšla naj poprej na Knežo, potem čez nekaj dni v Gorico. Ko je odhajal z Bukovega, je Gianni Barral imel jasen občutek, da je na tem, da se zaljubi v slovensko ljudstvo, o katerem je pravzaprav še zelo malo vedel. Kot je nekaj usodnega v ljubezni med moškim in ženo, tako nekaj usodnega v določenem trenutku sili človeško bitje, da vzljubi kot celoto neko skupnost. Zato, da se uresniči ta neovrgljiva nujnost, je potrebno, da pride do stika raznih okoliščin, in ta stik je doživel Barral; šlo je za nov jezik z vsemi skrivnostmi, ki jih ima v sebi, medtem ko je bil on po naravi jezikoslovec; šlo je za čudovito premoženje verske in ljudske glasbe, medtem ko je imel on glasbo v krvi; šlo je za prisrčno gostoljubje Bukovcev, on pa je imel velikansko potrebo po človeški in družinski toplini; šlo je za etnično zavest, ki jo je ljudstvo odkrito razodevalo, medtem ko je bil on že ponosen, da ne pripada italski množici, čeprav njegovo čustvo še ni bilo jasno izoblikovano; nazadnje je šlo še za eksistenčno
dramo, ki jo je bil zaslutil v tistih ljudeh, medtem ko sam ni prenašal krivice in je bil nagonsko solidaren s tistim, ki je bil hudega deležen, in proti tistemu, ki je hudo povzročil.
Ko je odhajal z Bukovega, je imel razločen občutek, da bodo tisti trije tedni odločilni za njegovo prihodnost. Bukovci so mu odprli pogled na svet, o katerem je slutil, da je humano in kulturno nadvse bogat. Njegova naloga je bila, da ga v celoti odkrije.
* * *
Bataljon se je ustavil nekaj dni na Kneži, potem so ga poslali v Gorico. Kar ni bilo povsem slabo, ker je Barral imel priložnost, da spozna mesto, ki mu je bilo tako všeč, da je s časom postalo njegovo naj ljubše mesto. Tiste tri tedne so ga nekaj krat poslali krožit zdaj blizu, zdaj daleč iskat, a zaman, »upornike«. Tiste akcije so mu bile vsaj za to koristne, da je spoznal topografsko podobo Goriške.
Sredi aprila so 601. četo kar samo poslali v vojašnice na Knežo, kjer je bilo ostalo kakih petdeset mož obmejne straže. Na Knežo je Barral dospel z naročjem novih knjig, med katerimi je bila Grammatica slovena Giuseppeja Ne-mija (Josipa Nemca) in Slovenski cvetnik za slovenske šole Andreja Budala. Zato je nadaljeval z nezmanjšano marljivostjo učenje drage slovenščine.
Nasplošno so biil Knežani manj ljubeznivi kot Bukovci. Na svojo srečo je Barral spoznal Mici Ivanovo že takrat, ko sc je vrnila iz tržaških zaporov. Mici, ki je bila več kot srednje izobražena, je bila presrečna, da mu pomaga. Obenem se je pa Barral, kot pošten jezikoslovec, začel zanimati za krajevno narečje in tako prišel do zanimivih primerjav s književnim jezikom.
Na Kneži se je majhna skupina deklet učila šivanja pri šivilji Hildi Andrcovi, ki je šivala tudi za vojake — častnike in podčastnike —, ki so bili bolj popustljivi kot vaške ženske, ker niso bili zahtevni glede mode in tudi manj vneti pri pogajanju za ceno. Pri Hildi je delala tudi Jelka Korenova. Dekleta, ki so pri delu večkrat pele, so odkrile, da Barral pozna več njihovih pesmi, zato so bile vesele, da ga naučijo novih, presenečene pri tem, da je tako pravilno iz-
govarjal slovenske besede.
Vojaško življenje čete se je razvijalo v skoraj mirnem ozračju, daleč od povprečnega majorja Bude, četnega poveljnika, in pod poveljstvom rezervnega kapetana Ezia Mognaschija, štiridesetletnega računovodje, ki je svojo nalogo opravljal zelo humano, mirno in z optimizmom, ki je bil kdaj pretiran. V stotniji so ga imeli vsi radi.
Pohodi so bili pogosti, kar ni bilo nevšeč Barralu, ki je bil zmeraj vesel, ko se je bilo treba vzpenjati na hribe in sestopati z njih; v glavnem se je vse zaključevalo brez posledic. Nekega dne pa je prišlo do zelo resnega spopada.
4. maja je četo, ki so jo poslali na Knežo-Ravne na ogled, ki je bil videti čisto navadna zadeva, nepričakovano obkrožila pravkar ustanovljena Gregorčičeva brigada. Bar-ral, ki ni sodeloval pri akciji, je dolgo čakal na vrnitev čete. Videl jo je, ko se je vsa izmučena vračala skoraj ob 11. uri zvečer. Njegov kolega in sobni tovariš Guli mu je povedal, kaj se je bilo zgodilo. Manjkala sta alpinca Lorenzo Taddei in Pierino Moise. Naslednji dan je iz Svete Lucije prihitel podpolkovnik Jalla z delom regimenta in se s Kneže povzpel do Raven. Barrala so z majhnim vodom spočitih vojakov pridružili ekspediciji, zraven pa je bil Guli, ki je bil na tekočem o dogodkih prejšnjega dne.
Na stezi, ki gre z Raven na Planino v Prodih, so našli trupli dveh pogrešanih alpincev. Imela sta na sebi samo sivo zeleno flanelasto srajco, medtem ko so bile njihove lobanje udrte kot skodele, kot so jih bile zdelala puškina kopita, njune razprte oči pa so še pričale o zadnjih groznih podobah življenja. Na njunih telesih pa nobenega znamenja kakega strela.
Tisti pretresljivi prizor se je globoko vtisnil v Barralo-vo dušo, ker je bilo njegovo pojmovanje vojaške etike vzvišeno. Vojak, ki se je lotil neoboroženega ali razoroženega vojaka, ni vojak, ampak tolovaj; in pri tem ne prihajajo v poštev ne ideološki ne priložnostni razlogi. Taddei in Moise nista bila justificirana, ampak poklana s tako ubijalskim besom, da je bil to zanj zločin proti humanosti in je blatil ideal svobode, ki ga je razglašala Osvobodilna fronta. Ce se je le-ta fronta poniževala, da je sprejemala ali samo dopuščala v svojih vrstah metode, ki jih je očitala nacifašizmu, je bila usoda Slovenije zapečatena.
V	začetku junija so četo za dober teden dni poslali v vojašnice v Čiginj in tedaj se je tudi udeležila obširnega pohoda na razvodju Soče in Idrije. Barral je imel tako priložnost, da je spoznal naselji Volče in Čiginj. In prav v tistem kratkem razdobju je odkril, da je nekajkrat pomislil na Jelko Korenovo. »Hm, čudno!« si je rekel. Kako je prišlo do tega? Mogoče zato, ker se je vsak teden javljal na njenem domu, da je plačal mleko, ki ga je njegov pomočnik Braghiroli vsak večer odhajal iskat zanj? Seveda, polagal je tistih sedem lir v roko Korenovki, ki je bila malo-besedna, ker ni znala italijanščine, Barral pa je šele slabo razumeval narečje. A je bil vesel, ko je videl Jelko tam, v družini, z materjo in mlajšimi brati, ne samo in zmeraj pri šivilji Hildi skupaj z drugimi dekleti.
Prišel je 25. julij s padcem Mussolinija in fašizma. Vojaki so se v veliki večini zmerno veselili, ne toliko zato, ker bi bili protifašisti, kot zato, ker jih je sprememba zabavala, predvsem pa zato, ker so si v svoji preprostosti pripravili enačbo: konec fašizma enak koncu vojske. Barrala dogodek ni presenetil: čutil je, da je zorel že od izkrcanja na Siciliji dalje; a čutil je tudi, da je bil, prej kot znanilec miru, znanilec smrti. In čutil je, da se mu njegovi vojaki smilijo.
V	drugi polovici avgusta so polk premestili v bocensko cono, to je v levovo žrelo. Nemci so bili okoli njih in med njimi. Dan po 8. septembru se je Barral rešil bombardiranja minometov in topov, ki so ga sprožili dotedanji zavezniki, bombardiranja, ki je pokončal desetine alpinoev. Niso ga pa ujeli. Drugič je izgubil svojo opremo, rešil pa samega sebe; žal je šlo v izgubo pet fotografskih filmov, sto-petdeset fotografij, ki jih je bil posnel na Bukovem do prvih avgustovskih dni.
V	civilu je z nekaterimi svojimi piemontskimi alpinci prešel hribe in doline, ravnine in jezera severne Italije, po kateri je gomazalo nemško vojaštvo. Osem dni zatem je dospel v Clotarnaud, kjer ga je oče sprejel z veseljem, mačeha pa s trenutno zadržanostjo.
V	Clotarnaudu je Barral našel nekaj prijateljev in tovarišev; številni pa so manjkali, ker so bili padli v črni gori ali bili pogrešani na Ruskem ali internirani v Nemčiji ali ujetniki pri Zaveznikih. Ozračje je bilo v vasi dušljivo.
Vsi mladi so čutili očitajoče poglede starejših mož, ki so bili še zvesti duhu nekdanjih piemontskih vojakov. Prihodnost je bila polna neznank. Nemci so se začasno zadovoljevali s tem, da so imeli v rokah pinerolsko postojanko. Skupina povrnjencev je bila začela s sestanki za primer organiziranega boja proti njim; enemu od teh je prisostvoval tudi Barral, a duševno odsoten, ker je bil z mislijo v Slovenskem primorju in je predvsem tuhtal, kako bi se tja vrnil vsaj na obisk.
Zavedal se je celo, da ga domača dekleta ne zanimajo več. čutil je, da je bilo postalo skoraj nedoumljivo, da bi mogel imeti ženo, ki ne bi bila Slovenka. Tedaj je bolj živo pomislil na milo Jelko Korenovo, ki je bila po značaju hkrati vedra in resna, živahna in preudarna, zgodaj dozorela ob odgovornosti, ki jo je nalagala očetova smrt, zaradi katere je pred petimi leti mati morala začeti skrbeti za šest sirot, od katerih so bile štiri mlajše od Jelke. Pisal ji je, in ona je odgovorila.
Barralov oče je bil dosegel, da so ga kot evakuiranca premestili iz Turina v osnovno šolo v Clotarnaudu. Z začetkom akademskega leta pa je mladi, že zakasneli študent, vseeno kot študent dosegel, da je dobil prepustnico; tako se je večkrat podal v Turin s triurnim, kdaj razburljivim, potovanjem. Čutil pa je seveda, da je njegov položaj negotov, tako se ni več z veliko vnemo lotil študija ne latinske ne grške književnosti, pa tudi ne ljubljenega jezikoslovja in celo do ruščine je bil precej hladen. Kmalu pa ga je spet prevzel študij slovenščine, ko se je prvič spustil v mesto, je stopil v knjigarno Lat te s, kjer je našel Andro-vič-Kacinovo Grammatica slovena, Parliamo sloveno Ivana Vovka, skromni Žepni slovar Ferda Keinmayra, spet pa si nabavil Budalov Slovenski cvetnik.
Doma je Suzanno nadaljevala s svojim starim načinom, kot da je še zmeraj tisti prestrašeni fantič izpred deset let. Kako dobro se je počutila zadnja leta brez tiste napote, ki je bila poleg vsega dodaten strošek! Nekega dne ga je napadla z vprašanjem:
»Kdo je tista oseba, ki ti piše iz tistih krajev?«
Čeprav ga je presenetila, je Gianni preprosto odgovoril:
»Moja zaročenka je.«
»A tako! Najdeš si zaročenko in ne poveš nič do-
mačim?«
In sledila je ena izmed slovesnih pridig, pri kateri je navedla na desetine zgledov sinovskega spoštovanja, ko se pridni otroci posvetujejo o vsem s starši. Kaj pa misli početi on, ki si sploh še ni uredil življenja. In kar naprej v tem slogu, kot drdrec. Gianni, ki ni prenašal neumnega razpravljanja, je vzel smuči in se šel nekajkrat spustit po snegu, ki je bil obilno zapadel že sredi novembra.
V odgovor na objavo, ki je vabila vojake nekdanje kraljeve vojske, naj se javijo na svojih vojaških okrožjih, se je Barral javil na turinskem. Želeli so, naj dopolni svoj službeni list od odhoda v Rusijo dalje. Ko je to opravil, ga je neki funkcionar poklical k sebi in ga povabil, naj spet stopi v službo, ker da oblikujejo alpinsko divizijo in pri tem potrebujejo izkušene častnike. Barral je obšel čer z odgovorom, da mora misliti na študij in tako nadomestiti tri izgubljena leta. Funkcionar ni vztrajal.
Gianni Barral je čutil, kako si želi potovanja v Julijsko krajino, zato da bi si nabavil več slovenskih knjig kot nekaj mesecev poprej, pa tudi zato, da bi šel obiskat Jelko na Knežo in se spojil z okoljem, ki mu je bilo postalo nadvse drago. Dekle ga je skušalo odvrniti in mu v pismih namigovalo, da bi se s prihodom tja gor izpostavljal nevarnosti. Decembra da so italijanski bersaljeri zamenjali nemško posadko, ki je bila tam skoraj tri mesce, položaj je bil napet. Boljše bi bilo, ko bi se ustavil v Gorici.
Jelka je mislila samo na nevarnost in na napetost, a to ga je, namesto da bi ga odvračalo, šele spodbujalo. Govoril je z očetom in odločil, da bo za Veliko noč odšel na Knežo, čeprav ga je Jelka svarila. Še nekaj mescev bo torej potrpel...
Prav gotovo si ni mogel predstavljati presenečenja, ki mu ga je pripravljala usoda.
Bilo je nekako okoli 12. februarja. Mačeha, ki je bila odšla v mesto, mu je prinesla pismo, ki je bilo prišlo na turinski naslov. Bilo je od kapetana Mognaschija, o katerem ni imel več nobene vesti od konca avgusta. Zdaj pa! Vsebina pisma je bila še bolj presenetljiva. Kapetan mu je pisal iz Svete Lucije, kjer je bil namestnik komandanta oddelka bersaljerjev 15. Obalnega bataljona, ki se je bil sam krstil Bataljon Mussolini in je varoval železniško pro-
go od Doblarja do Podbrda. V precej retoričnem slogu, ki ga ni nikoli uporabljal, ko je govoril (tudi zato, ker je bil slab govornik), je kapetan prikazoval moralni pomen, ki ga je imela pričujočnost v Soški dolini bojnega oddelka, ki bi bil v vsem italijanski, tako glede uniform kot orožja, vojakov in častniškega kadra: pričujočnost, ki je bila potrebna kot protiutež nemški zasedbi. Srečen bi bil, ko bi na tem svojem novem in odgovornem položaju imel ob sebi katerega izmed njegovih nekdanjih častnikov, še posebno njega, Barrala, ki se ga spominja kot človeka, ki je bil globoko predan dolžnosti in žrtvovanju, poleg tega pa je še dobro poznal operacijsko cono. In je zaključeval: »Voščim si, da boš sprejel. Za primer take odločitve ti pošljem mobilizacijski list z obveznostjo, da se javiš na naši komandi, tukaj v Sveti Luciji.«
Tako na prvi pogled je bil kapetanov predlog norost: kakšen smisel naj ima, da se človek obveže za nadaljevanje vojske, ki je samo še umiranje Nemčije? Vendar je Barral, po nekaj urah razmišljanja, sprejel.
Zato, ker se je zaradi nenavadnega naključja lahko vračal med Slovence, prav tja, kjer se je bil naučil spoznavati jih in jih ljubiti in kjer je upal, da bo živel njihovo življenje in se poglobil v njihovo kulturo.
Zato, ker bi lahko koristil tistim ljudem, ki so bili ujeti med kladivom in nakovalom; pričujočnost kapetana Mognaschija je bila, kar se tiče zanj, neko poroštvo.
Zato, ker bi bil bliže ljubljeni Jelki, ki je v njegovih očeh zmeraj bolj postajala reliefni simbol Slovenije.
Zato, ker je bil v njegovi notranjosti še močen vtis Raven.
Nazadnje pa še manj plemenit razlog: nova priložnost, da se reši ponižujočega sožitja z mačeho. Samo zaradi očeta mu je bilo žal.
Naslednjega dne je pri kosilu rekel:
»Kapetan Mognaschi je v Sveti Luciji, kliče me, in jaz bom šel.«
Njegov oče je vedel, da ko se sin za nekaj odloči, ga nihče in nobena stvar ne bo odvrnila od niegovega sklepa; vprašal je samo, naj mu zadevo razloži. Na koncu mu je rekel in pri tem je imel kot vozel v grlu:
»To je lahko smrtna nevarnost.«
Gianni je to vedel; a pri svojih odločitvah ni nikdar polagal na tehtnico življenjske nevarnosti.
Mačeha je rekla samo: »Stori, kar hočeš!« A zvečer jo je Gianni slišal, kako je v dolgem monologu, ki ga je večkrat sprožila ob možu, rekla: »Kakšni ideali vendar! K tisti Slovanki se želi vrniti, to je, kar hoče!« Niti od daleč ni pomislila, da je imela pri vsem tudi ona neko vlogo.
Naslednji dan je Barral odposlal ekspresno pismo Jelki in ji v njem sporočil o svoji odločitvi.
* * *
Dospel je v Sveto Lucijo na obletnico svojega prihoda v Baško grapo prejšnje leto. Kapetan Mognaschi ga je sprejel z odprtimi rokami. Nekaj dni zatem ga je poslal k 1. četi na Knežo. Jelka ga ni navdušeno sprejela; dekle je bila vesela, da ga je videla, a bi ji bilo bolj všeč, da ne bi bil v vojaški obleki. Ljudje so ga sprejeli prijazno, a odmaknjeno. Ko je šel pozdravit družino svojega prijatelja Lucijana Kokošarja — ki je bil, kot je zvedel potem, odšel k partizanom —, je našel v izbi skupino žensk, ki so ga pozdravile, ne da bi se nasmehnile. Ena od njih ga je nepričakovano vprašala, zakaj se je vrnil. On se je previdno rešil tako, da je pokazal mobilizacijski list, ne da bi kaj več razlagal. Tedaj so se obrazi nekoliko razjasnili.
Kneški ljudje so bili prestali hude preizkušnje. Neko noč so vas po pomoti z minometom bombardirali partizani. Med častniki in podčastniki, ki so poveljevali oddelku ob njegovem prihodu decembra, so bili tudi pristni pustolovci. Ker so bili partizani ujeli tri bersaljerje (ustrelili so jih potem v Podleskovici), je poročnik Bragaja zgnal skoraj vse prebivalstvo v vojašnico in se potem, skupaj s svojimi pomočniki, zabaval s tem, da se je znesel nad nekaterimi izmed interniranci. Ko je postal kapetan Mognaschi komandant bataljona, ga je počasi očistil vseh šarlatanov, ki so si bili prišili čine in našivkc, ne da bi si jih zaslužili; ko je prišel Barral, je bil bataljon že doživel prvo čistko.
A samo dva tedna po njegovem prihodu je iz Glavnega štaba prišel ukaz, da se morajo imenovani častniki podati v Alessandrio na tromesečni izpopolnjevalni kurz. Med njimi je bil tudi Barral in celo kapetan Mognaschi! šlo je za nesmiseln odlok, saj so dobro polovico tistih častnikov se-
stavljale nadvse izkušene osebe. Za trenutek se je Barral kesal, da se je bil odločil za tisto izbiro; potem se je vdal: tudi trije meseci bodo minili.
In so minili. Barral se je vrnil v času, da so ga poslali na Koritnico dan pred »ofenzivo v Baški grapi«. Tri noči je doživel napade Gradnikove brigade, bil ranjen v koleno, tretjič v zmešnjavi izgubil svojo prtljago, a rešil samega sebe. šepal je še, ko je bil dodeljen za komandanta utrjene postojanke T. 96, kjer je ostal skoraj deset mesecev.
V	tistem relativnem miru se mu je nazadnje posrečilo, da se je nepretrgoma posvetil slovenščini. Tako v Gorici v Katoliški knjigarni kot pri Lukežiču, tako v Sveti Luciji v Marcgovi trgovini, si je nabavil nekaj knjig. Lahko je tako bral Bevkovo Pesterno, Levstikovega Martina Krpana, Kersnikovega Gospoda Janeza, Tomažičeve Pohorske bajke, Gregorčičeve Poezije I. in tri knjige Levstikovih Poezij. Kdaj pa kdaj je bilo branje težavno, ker je imel samo žepni slovar Janka Tavzesa; zato je večkrat potreboval pomoč Mici Ivanove in Jelke.
V	nedeljo zjutraj je hodil k maši na Grahovo, kjer je bil dober zbor, v katerem bi bil rad pel; a župnik, gospod Stefan Tonkli, mu je bil odsvetoval. Tako se je po maši pogovarjal z grahovskimi in kori trni š ki mi pevci, ki so se u-stavljali v gostilni Ivana Kavčiča. Popoldne se je odpravljal na Knežo, obiskat Korenove in druge znance.
Neko oktobrsko nedeljo je Barral našel mater in Jelko, Li sta sedeli na, tisto jesen prvič zakurjeni, peči. Jelka je brala ali je vsaj bilo videti, da bere delo Nina Salvaneschi-ja, ki so ga takrat zelo brale tudi slovenska dekleta. Takoj je opazil, da je bilo v hiši tisti dan ozračje spremenjeno. Celo najmanjši — Janko, Neža, Milka —, ki so bili po navadi zelo živi, so se premikali po hiši kot sence. Nekaj trenutkov zatem je mati molče odšla. Jelka je, sedeč na peči, naprej zrla v knjigo, ne da bi obračala strani. Tedaj jo je Gianni vprašal:
»Kaj za šmenta se danes dogaja, da ste tako čudni?«
Komaj je končal, je Jelko premagal jok; potem ga je s silo zadržala in med ihtenjem rekla:
»Partizani so me opozorili, da se ne smeva več vide-
vati.«
Novica ni bila lepa, vendar se je Barral oddahnil: pričakoval je nekaj hujšega, ne da bi natanko vedel, kaj naj bi bilo. Jelka mu ni natančno povedala, kako so jo obvestili, on pa je tudi ni spraševal. Na podlagi neizrečenega sklepa je bilo vse, kar se je tikalo nasprotujočih sc strani, izključeno iz njunih pogovorov. Potem jo j c Barral skušal potolažiti:
»No, pomeni, da se pač ne bova videvala. A zdaj se potolaži, skupaj pa ugotoviva stanje stvari.«
Nekaj trenutkov zatem sta odločila, da bo kaplar De-goli vsak teden njun »kurir«. Potem bosta videla.
In tako sta naredila. A sta se samo delno pokorila ukazu. Nekako enkrat na mesec, ko je bilo slabo vreme, je Barral vprašal za dopust poročnika Concilio in, ogrnjen v vojaški nepremočljiv plašč, pokrit s kapuco, da ga ni bilo spoznati, v spremstvu zvestega Degolija odhajal na obisk h Korenovim.
Za ljudi se Gianni in Jelka nista več videvala. On ni o tem nikomur zinil, nihče pa ni o tem govoril z njim.
Nihče, razen Mici Ivanove.
Renzo Timav
* * *
Gianni Barral pripoveduje:
27. aprila 1945 je bledikasta zora oblila zavarovano postojanko. T. 96 v Baški grapi.
Podnarednik Golin je sprožil budnico in v notranjosti se je začelo počasi prebujati življenje. Vrnili so se trije vojaki zadnje nočne izmene, ki sta jih zamenjala dva iz prve dnevne izmene. Ponoči so bili trije stražarji tako razporejeni: eden je na vzhodni strani postojanke, pred glavnimi vrati, varoval spodaj ležeči vhod v predor Grahovo, prav tako bližnji železni most in 300 m železniške proge; drugi je na vzpetini nad postojanko varoval reber, ki se spušča proti cesti; ta obkroža strmo stran Kotla in vodi od Kneže do Grahovega; tretji je stal pred zahodnim vhodom v predor, na strani proti Kneži.
Jaz sem vstal ne več kot pred pol ure, po kakih petih urah spanja, ker sem moral skrbeti za nadzorstvo do dveh, ko me je zamenjal podnarednik Golin. Kot navadno me je
pravočasno zbudila mačka Titina, ki me je s svojim gobčkom začela božati po licih.
Sedemanjstlctni Verrini iz Carpija, v pokrajini Modeli- ki je skrbel za kuhinjo, je prvi skočil s svojega pograda in odhitel v kuhinjo, da pripravi kavo, to se pravi ponaredek iz praženega ječmena. Na pragu zadene na svojega pomočnika Raha, ki je opravljal tudi službo bolničarja, čeprav je le približno poznal anatomijo človeškega telesa. Bil je Albanec iz Apulije, rahlo je šepal, nenadno premirje ga je presenetilo na severu in mu prekrižalo pot, da bi se vrnil domov. V tistem trenutku se je vračal s straže na zahodnem koncu predora. Raho je vedno glasno govoril, kakor da bi klical ovce, njegovega koščenega obraza ni nikoli razžaril smehljaj. Kadar se je razjezil, je godrnjal po albansko.
Pokonci je bil že Furlan, osemnajstletni Tržačan, dober kot kruh, toda neumen kot tele. Ko se je približal terasi, s katere je razgled na Bačo, je oznanil kot s trobento z grozno nosljajočim glasom: »Pridite gledat Bačo, kako je narasla!« Potem je stekel k vodnjaku in si začel obirati uši.
Drugi so z veliko težavo lezli s tistih pogradov, na katerih so se njihovi hrbti ožulili, uničeni od šestih ur vsakodnevnega straženja — med njimi štiri nočne ure — razdeljene v tri izmene po dve uri vsaka. Večina je bila komaj odrasla in že več mesecev niso spali nepretrgano celo noč. Kaplar Degoli iz Modene je imel zaprte oči in se kar ni mogel obuti, zamenjaval je nogo in opletal z glavo. Mladi Fiore iz Vicenze, še ne sedemnajstleten, se je usedel in dvigal glavo, pokrito z nasršenimi lasmi, podobnimi ježevim bodicam, in si dolgo mencal svoje male azijatske oči. Višji kaplar Guerrera iz Avellina, patriarh postojanke s svojimi 29 leti in kakim sivim lasom v zelo črnih laseh, mi je voščil dobro jutro s širokim belim nasmehom na svojem berberskem obrazu ter me gledal skozi trepalnice, še nabrekle od zaspanosti.
Še najbolj odporen je bil dvajsetletni Caredda, tipičen Sardinec, obrvi in lasje nakodrani in črni kot premog, barva kože pa temna. Med nočno stražo ni nikoli kazal, da ga napada spanec; stal je nepremičen in opazoval temo s svojimi prelepimi temotnimi očmi. Ko pa se je vrnil s straže, je na mah zaspal; ob budnici je vstajal spočit, ka-
kor če bi bil spal dvanajst ur nepretrgoma. Govoril je tako poredko in tako malo, da smo komaj poznali barvo njegovega glasu.
Edini, ki se nikoli ni mogel zbuditi, je bil Canetto iz Baruchella pri Rovigu, v vsakem pogledu najrevnejši zlomek v postojanki. Govorili so, da je bil doma cunjar skupaj z očetom; od časa do časa ga je bilo videti, da je nesel ven svojo slamnjačo, če ni deževalo, znamenje, da jo je ponoči zmočil. To jutro ga je zvlekel za noge Varini iz Carpija, ko se je vrnil z nočne izmene.
Oddelek v postojanki je štel šestnajst mož: poleg mene sta bila dva podčastnika, trije četni kaplarji in deset navadnih vojakov. Postojanko sem vodil že skoraj deset mesecev, ko sem prišel sem še šepajoč zaradi drobca ročne bombe, ki me je zadel na Koritnici med bitko pri Sv. Petru (bitka v Baški grapi). Večina mojih ljudi je bila v glavnem prišla sem z menoj v prvi desetini julija. Furlan je bil poslan v novembru, bilo je nekaj zamenjav, podna-rednik Golin je pred približno dvema mesecema zamenjal tržaškega kolego Marego.
T. 96 je stal nad vhodom v železniški predor »Grahovo«, zgradili so ga leta 1943 v glavnem zato, da bi varoval bližnji železni most pred morebitnimi sabotažami. Bil je del postojank, ki so bile zaupane I. četi XV. Obalnega bataljona (po nemški oznaki) ali I. Prostovoljskega bataljona 8. bersaljerskega regimenta (po italijanski oznaki), ki se je razkrojil 8. sept. 1943. Njegovi obnovitelji so imeli sijajno idejo, da so ga krstili kot »Bataljon Mussolini«.
Postojanke te kompanije so bile nanizane ob železniški progi Gorica - Jesenice v naslednjem redu: T. 96 postaja Grahovo, utrdbice — pravzaprav majhni bunkerji — v Za-rakovcu, nepravilno imenovane po Koritnici. Številke posameznih postojank so se v glavnem ravnale po telefonskih govorilnicah, že zdavnaj nemih, ki jih je bila železniška uprava postavila skoraj na vsak kilometer ob progi. Tako se je bataljonova služba začenjala v utrdbici T. 82, skoraj nasproti Doblarja, T. 89 je varoval most čez Bačo, T. 93 je stal blizu Sopotnice, T. 106 v Prangarju itd., vrsto je sklepal T. 109 na železniški postaji Podbrdo.
Bataljon je bil sestavljen iz petih čet, ki so bile razporejene ob progi navzgor v naslednjem redu: 3. (s povelj-
stvom na postaji Sv. Lucija, zdaj Most na Soči), 5. (poveljstvo na Kneži), 1. (postaja Grahovo), 4. (postaja Obloke, zdaj Hudajužna) in 2. (postaja Podbrdo). Pokrival je razdaljo kakih 28-29 km. Končno je bila še Komandna četa, razmeščena na Mostu na Soči, kjer je bil sedež poveljstva bataljona. Vsaka izmed teh skupin je navadno štela nekaj nad sto mož, tako je imel bataljon ob koncu aprila 1945 manj kot 700 mož. Uniforme in oborožitev so bile popolnoma italijanske, razen nekaj brzostrelk »Bren«, ki so nam jih preskrbeli zavezniki, ko so jih 16. januarja po pomoti vrgli blizu moje postojanke.
To razmeroma skromno silo so dopolnjevali nemški teritorialni brambovci, ki so imeli poveljstvo na Mostu, in manjša četa, porazdeljena med Grahovim in Podbrdom. Na Grahovem je bila še četa domobrancev, ki jih je vodil narednik, potem poročnik Žnidaršič. Končno je bila še četa alpincev bataljona »Tagliamento«, ki je imela poveljstvo na Kneži in oddelek na Koritnici.
V vsaki italijanski postojanki sta bila eden ali dva nemška vojaka za zvezo, pri vsakem četnem poveljstvu častnik z nekaj možmi. Nemci teritorialnega brambovskega bataljona — ki so jih navadno in nepravilno imenovali »polizeier« — so bili že v letih, približno polovica izmed njih so bili Alzačani iz Francije in Južni Tirolci iz Italije.
* * *
Zima 1944-45 je bila seveda mrzla, vendar razmeroma suha. Januarja je zapadlo nekaj prstov snega, v naslednjih treh mesecih pa je ostalo nebo skoraj zmeraj jasno. Na Pomladanske plohe je bilo treba dolgo čakati; potem so prišle nenadoma, takoj po sv. Juriju, z velikimi nalivi in brez prenehanja, tako da so v nekaj urah napolnile struge, ki so valile vedno nove mase vode, neustavljive in umazane.
Telefon v T. 96 je pozvonil malo pred dopoldanskim obrokom, ki je bil navadno proti 11. uri. Snel sem slušalko, misleč, da gre za običajni klic narednika Capuna, nad štiridesetletnega Tržačana, dekana čete, dodeljenega oskrbi, ki mi gotovo naroča, naj pošljem po kruh ali meso.
Toda ni bil Capun, ampak poročnik Concilio, poveljnik T čete. Njegov glas je bil resnejši kakor navadno, imel je
počasno in čudno enolično govorico. Sporočilo je bilo odrezavo: »Bodi pripravljen kakor zadnjič, si razumel?«
Da, razumel sem, zato sem odgovoril samo: »V redu.«
Na velikonočni ponedeljek, 2. aprila, je že prišel ukaz, naj bomo pripravljeni na morebitno premestitev. V tistem času so prisilili Nemci množico mož in žena, ki so jih pobrali vsepovsod, da so godrnjaje delali kot živina pri utrjevanju Tolmina in Mosta. Kakor se vedno dogaja v podobnih primerih, ko se ne ve nič določenega, ampak se sodi samo po videzu, se je med ljudmi in vojaki širila govorica, da se to dogaja zaradi tega, ker prihaja sovjetska kolona iz Ogrske preko Slovenije proti gornji Soči. Očitno je šlo za to, kar so vojaki imenovali »Radio škorenj«.
Zdaj se je alarm ponovil, in razumel sem, da gre končno zares. Vojaki so molče sprejeli novico. Pred mesecem so se razveselili, ker so upali, da jih bodo poslali v boj proti Angloamerikancem; upanje, ki ga nikoli niso prenehali gojiti, kajti dve tretjini bataljona sta bili sestavljeni iz prostovoljcev. Ko so se prijavili v vojsko kot prostovoljci, so namreč to storili v upanju, da se bodo šli bojevat na polotok, ne pa v Julijsko krajino v neko »drdle de guerre«, ki jih je jezila, jih dolgočasila, izčrpavala. To je že nekaj mesecev sproževalo odhode, ki bi jih težko imenovali dezerterstvo, ker se je večina »ubežnikov« javljala v oddelke Italijanske socialne republike, ki so se borili na »gotski črti«.
Zdaj ni bilo ničesar, česar bi se lahko kdo veselil. Čeprav niso vedeli nič določenega, sc fantje med zadnjimi dnevi čutili v zraku, da prihaja konec, tisti konec, ki so ga čakali mesece, toda so ga v globini svojih misli vsakokrat zavračali s tisto mladostno brezbrižnostjo, ki bi se pri nekoliko starejših ljudeh imenovala neodgovornost.
Jaz nisem mogel ostati kar tako, ne da bi vedel nič več kot to, kar mi je poveljnik čete telefoniral. Vrgel sem si torej lahko brzostrelko čez ramo, si ogrnil plašč, prestregel prvega bersaljerja, ki se mi je približal, priporočil postojanko Golinu, in se odpravil ob železniški progi proti postaji Grahovo.
Poveljstvo I. čete je bilo nameščeno na postaji in v bližnjih poslopjih. Poveljniku Conciliu iz Ternija sta bila za pomočnika podporočnik Argenti, njegov rojak, in Žani
iz La Spezie, ta zadnji neprekosljiv strokovnjak za mož-narje 81 mm. Nobeden izmed treh ni bil prostovoljec. Potem je bil še podporočnik Cassano iz Apulije, častniški pripravnik v bataljonu; imel je poveljstvo nad bunkerji v Zarakovcu.
Concilio je stal na pragu glavne stavbe, kakor da je čakal na moj prihod. Njegov zagoreli in zaokroženi obraz, s katerega sta izstopali dve veliki črni očesi, zaskrbljeni in dobri, se je zdel še bolj temen.
»Kaj je novega?« sem vprašal.
»Novo je to, da je že sinoči radio Milan prenašal oddajo ljudi, ki so se proglašali za patriote, proslavljali spet pridobljeno svobodo in grozili z maščevanjem. Potem so Nemci sporočili, da so postajo znova zasedli, in potem nič več. Druge radijske postaje molčijo. Alpinci so že dobili ukaz, da bodo jutri odpotovali. Verjetno je, da bo ukaz prišel tudi za nas. Tako je, zato moramo biti pripravljeni.«
Od časa do časa je prišel mimo bersaljer in naju napeto gledal, kot zaskrbljen, ker sva nenadoma umolknila ob njegovem prihodu.
Zibaje se na dolgih nogah, je prišel poročnik Micke, štiridesetletni brambovec, že nekaj mesecev dodeljen poveljstvu naše čete kot častnik za zvezo, z večnim nasmehom na obrazu; če z njegovega obraza že ni žarela inteligenca, vsaj ni bilo videti sledu nadutosti. Izražal se je bolj s kretnjami kot z besedami in se trudil, da bi nam dopovedal, kakšna usoda ga čaka v Nemčiji: ali bo šel skupaj z ženo odstranjevat ruševine ali pa kopat premog v rudnike. »Poglej no, tega bedaka!« je komentiral Concilio, ki mu seveda ni bilo do smeha.
Ko sem se pogovoril še z Argentijem in Ženijem, sem se vrnil v postojanko. Ob prihodu so me bersaljerji opazovali z vprašujočimi očmi. Verrini mi je prinesel vodeno kosilo, ki mi ga je bil hranil. Titina se je usedla in me z dvignjeno glavo gledala, kakor da bi pričakovala od mene grižljaj. Medtem so fantje polglasno razpravljali, ne da bi na dolgo ugibali glede alarma; bili so prepričani, da bodo v kratkem odpotovali, in precej melanholično ugibali o svoji bližnji prihodnosti; ugibanja, ki so sc kmalu izkazala celo preveč rožnata.
Da bi šel k Jelki, je bil čas več kot ugoden, ker je lilo
kot iz škafa. Odpel sem golenice in povil noge z navoj ka-mi, se ogrnil s plaščem, skril glavo pod nepremočljivo kapuco in se napotil ob progi.
Pred vhodom v predor je stražil Furlan, grd kot vedno, s svojim pohlevnim nasmehom, ki se je zdaj zdel žalosten.
»Torej gremo, gospod poročnik?«
Odgovoril sem mu izmikajoče, da ja.
»Torej je končano.«
Eh, da, prav končano, ubogi Furlan, ki se je prijavil v vojsko predvsem zato, da bi ne umrl od lakote doma. Trst ni bil daleč, toda v tem trenutku je bilo, kot da je v Ameriki.
Ko sem prišel na Knežo, sem šel po stezi preko vrta in stopil v kuhinjo. Jelka je bila tam, sama, in urejala kuhinjsko posodo. Presenečeno me je pogledala. Snel sem si torej kapuco in odložil plašč.
»Kje je mama?«
»Tamle, v izbi,« je odvrnila in hitro skočila k vratom na dvorišče in jih zaprla z zapahom. »Z njo je Kulifčevka. Govoriva šepetaje!«
Nekaj časa me je motrila, potem me je nezaupljivo vprašala: »Kaj pomeni to beganje vojakov? Že ves dan prinašajo svoje stvari v vas.«
Zares. Ko sem gledal skozi vratne šipe, sem videl al-pinca, vsa sključena pod veliko grbo, ki je dvigala šotorsko platno, s katerim sta se branila pred nadležnim dežjem. Potem manjšo skupino. V večini so bili alpinci. Tedaj sem ji razložil, da so dobili alpinci povelje, da odidejo. Očitno je bilo, da so v vasi odlagali pri družinah del svoje osebne prtljage, morda z naivnim upanjem, da se bodo kdaj pozneje vrnili ponjo, ker so bili skoraj vsi Furlani.
»Torej boste šli tudi vi,« je rekla Jelka in nadaljevala s pospravljanjem. Skušal sem jo prepričati, da se ne ve še nič, toda to sem počel tako nerodno, da bi ne bil prevaral niti otroka. Jelka je prenehala z delom, se obrnila proti meni, se zazrla vame s prodirajočim in otožnim pogledom, potem rekla:
»Ne izgovarjaj se! Dobro vem kako se bo končalo.«
Kmalu nato se je vrnila v kuhinjo mati; Jelka ji je na kratko pojasnila položaj; mama je rekla, da ji je o tem
govorila tudi Kulifčevka; potem se je zamislila in strmela v štedilnik; drgnila ga je s cunjo in to je bila njena navada, kadar je bila v zadregi.
»Prihitel sem samo za trenutek,« sem rekel. »Zdaj ne morem izostati predolgo iz postojanke, in za vas ni previdno, da bi se za dalj časa zadrževal tukaj. Vrnil se bom proti večeru, ko bom bolj prepričan, da me ne vidi noben vaščan.«
In zadelal sem si obraz kakor prej in odšel pod nalivom. Ta previdnost je bila skoraj odveč, ker bi v tistem Prihajanju in odhajanju ljudi po vasi težko kdo opazil mojo prisotnost.
V postojanki sem našel mir. Čeprav so bili vojaki zaskrbljeni, so bili mirni. Poklical sem kaplarja Degoli j a in mu rekel, da bova šla zvečer skupaj h Korenu.
Degoli je sprejel novico brez presenečenja. Že kakih sedem mesecev je odhajal skoraj vsak teden h Korenu, da se je v imenu svojega častnika pozanimal za Jelko in družino. Tedaj jim je prinašal kak ducat cigaret. Dninarji, ki jih je Koren zelo potreboval, ker ni bilo na razpolago primernih moških, so veliko rajši hodili k družinam, kjer so Poleg dnevnice dobivali tudi tobak. Zato sem opustil kajenje, da sem svoj obrok cigaret pošiljal Korenu.
Degoli je bil štiriindvajsetleten fant, odprtega značaja, precej vesel in bistroumen, ob pravem času je znal govoriti in molčati. Moj odposlanec je bil toliko rajši, ker je Pri Korenu dobival za odškodnino dobro mineštro ali velik kos domačega kruha s kosom sira ali zajemalko skute. Tja je lahko hodil brez nevarnosti. Vsak vojak ali tujec je mogel iti h Korenu, jaz ne.
Zvečer je drobno rosilo, Degoli je nosil v torbi kaki uniformo in nekaj srajc enake barve, darilo, ki so nam ga poklonili zavezniki s svojim zgrešenim odmetom.
Jelko z mamo sva našla v kuhinji. Šel sem za Jelko v izbo in tam vzel perilo iz torbe.
»Te stvari puščam tukaj.«
»Torej boste tudi vi odšli.«
»Povelje še ni prišlo, vendar ne bo treba dolgo čakati nanj. Ko bom imel natančna poročila, bom prišel in ti povedal. Na noben način pa zdaj ne potrebujem tega perila. Pri sebi imam še dve srajci te vrste.«
Kmalu nato naju je Korenova mama poklicala v kuhinjo; pripravila je dve skodeli toplega mleka. Degolija je domače okolje spravilo v dobro voljo, njegova naravna duhovitost se je prebudila in spravila še nas v boljše razpoloženje; celo Korenova mama se je nasmehnila, čeprav ni razumela italijanščine. Toda nihče bi se ne bil nasmehnil, če bi vedel, da je bila za Degolija tista skodela mleka zadnja v njegovem življenju.
Obljubil sem, da se bom oglasil naslednji dan, potem sva se oba vrnila že v temni noči.
Prvi rok nadzorstva je imel podnarednik Golin. V postojanki so možje spregovorili nekaj kratkih, odsekanih stavkov; oba starejša Nemca za zvezo, že po naravi redkobesedna, sta si zamrmrala kako besedo, ko sta pri sveči polnila vsak svoj telečnjak. Očitno je bilo, da bosta kmalu odšla, toda ne smeta tega povedati Italijanom. Sicer pa ju ni nihče spraševal.
Umaknil sem se v svojo sobico, veliko manj kot štiri kvadratne metre je imela, sedel na zložljivo posteljo in zaspal kar tako, s litino, zvito na kolenih.
* * *
Svinčena zora 28. aprila je našla moštvo T. 96 skoraj vse pokonci. To je bil naj očitnejši znak, da je bil trenutek izreden, kakor tudi to, da ni bilo običajne živahnosti. Prvič po toliko mesecih Dčgoli in Rossi nista pela. Nobeden ni godrnjal zaradi vodenega zajtrka.
Concilio je prišel mimo z manjšim spremstvom.
»Pri Sv. Luciji je sestanek poveljnikov čet,« je obvestil očetovsko se smehljaje.
Seveda, smehljal se je, da bi pokazal fantom, da imajo njihovi poveljniki trdne živce; in on je imel zares jeklene kakor malo drugih častnikov v bataljonu.
»Zadnji prizor drame, ki se bo iztekla v tragedijo,« sem pomislil.
Potem sem se umaknil v sobico. Titina se je vrtela, kakor da bi mi hotela kaj zaupati. Vzel sem jo v naročje in mislil: »Če bomo šli od tod tudi mi, kakor je že gotovo, kaj bo s teboj, uboga naša Titina?«
* * *
Nečak Renzo dodajam:
V postojanki so bile zveste gostje ogromne podgane, ki so splezale po škarpi, na kateri je stala zgradba. Prihajale so od Bače in vstopale ponoči skozi vrata, ki so ostajala poleti odprta, da bi našle kak košček hrane. Saj niso kdove kako zelo motile, vendar pa tudi niso bile prav prijetna družba, posebno takrat ne, ko se je slišalo glodanje in so se v senci onstran svečne svetlobe prihuljeno premikale, ob prvem ropotu pa hrupno zbežale. Zato je lanskega avgusta posadka postojanke z veseljem pozdravila podnarednika Roso, tedaj podpoveljnika, ki je prinesel s seboj tako majhno mucko, da mu je stala v dlani ene roke. Poklonila mu jo je Šmonka, gospa, katere moža so kot italijanskega vojaka internirali zavezniki na Sardiniji; s sestro Pavlo je živela v hišici na rebri Kotla, med postojanko in Ušnim Brdom, koder je vodila cesta proti Grahovemu.
Bila je ljubka mucka, čeprav mešanka, kar je bilo očitno po širokih lisah kavne barve, ki so bile raztresene Po njenem belem krznu. Kako naj jo imenujemo? V postojanki je bil tedaj kaplar, ki je pozneje »pobegnil«, da bi zamenjal bojišče; zelo rad je prepeval neki fokstrot, močno priljubljen v tridesetih letih, začenjal pa se je z besedami: »Jaz iščem Titino...« Tako smo našli ime, toliko bolj primerno, kot je rekel Rosa, ker pripada mucka Titovemu ljudstvu.
Tista mucka je bila blagoslov za vojake, zakaj takoj po njenem prihodu so podgane, čeprav so bile pošteno večje °d nje, in so prej skoraj neovirano kraljevale, kot začarane izginile iz postojanke.
Počasi počasi je Titina med vojaki zrasla. Kmalu se je začela izogibati mleku in požrešno gristi kuhano meso. Ko je prvič ugriznila surovo meso, se je zdelo, da je dosegla višek blaženosti, enako kot vojaki, ki so jo zamaknjeno gledali.
Domača je bila kot pšiček. Kadar so jo bersaljerji opazovali, kako se je z visoko dvignjenim repom vrtela po sobi, so jo klicali z najprisrčnejširni besedami, ki jih je zmogel njihov slovar. V začetku zime, ki je bila dolga in huda (v tisto sotesko Bače ne prodre sonce skozi štiri mesece),
se je začela sprehajati ob lunini svetlobi in obiskovati stražarje dveh postojank na prostem. Kadar je bil na straži Degoli, je vodil z njo neskončne razprave, ki so se odvijale v zdravem tovarištvu, mačka pa jih je podpirala z mijavkanjem. Ko je zapadel sneg, se je Titina, nora od veselja, kot žoga valila po mehki beli odeji. Po polnoči je prihajala mijavkat in praskat po vhodnih vratih, dokler ji ni kdo odprl. Tedaj je šla k peči in se zvila v klobčič, ali pa je zlezla pod Barralovo odejo in mirno spala do ranega jutra.
Kadar je bil Barral na vrsti za inšpekcijo, mu je sledila kot senca od ene postojanke do druge. Ker pa si ni upala v temni predor, se je ustavila pred vhodom in z mijavkanjem čakala na njegovo vrnitev. Zato jo je častnik začel jemati v roko pri vsaki inšpekciji v predoru, če ne zaradi drugega, da je razveselil tistega ubogega nesrečnika, ki je stražil vhod na strani proti Kneži.
Titina se je končno razvila v lepo mačko, ki so jo vojaki dobro hranili in bi si bili odtrgali meso od ust, da bi ga dali njej. Kljub temu pa je ostala zelo dobra lovka. Neke noči je izginila; vsi so pretreseni mislili, da je pobegnila ali pa se ujela v kako past; toda po dveh dneh se je vrnila. Preteklo je nekaj tednov, potem so neke noči s polno luno opazili, da je Titina znova izginila. »Vrnila se bo kot zadnjič,« so govorili vojaki; vendar pa Titine ni bilo. Ponoči so se stražarji dolgočasili, in kar je bilo še hujše, od časa do časa zaspali; treba je namreč povedati, da je Titina služila tudi za to, da jih je s svojimi nočnimi obiski ohranjala budne. In že se je kaka podgana vrnila v postojanko.
Skoraj nihče ni več upal v njeno vrnitev. Vendar pa so jo po kakih desetih dnevih nekega večera spet zagledali, toda kako je bila zdelana! Dlako na koži je imela razmrše-no, umazano, obraz odrgnjen in opraskan, kakor da bi se bila spopadla z drugimi mačkami, in videti je bila onemogla, zlakotena. Lahko si je predstavljati veselje vseh! Ne bi bilo večje, če bi se bil vrnil sovojak, ki so ga ujeli partizani.
Titina se je razvila v mačko, ki ni kazala sledi brezbrižnosti, potuhnjenosti, manjše divjosti, ki je lastna drugim mačkam. Bila je dobra in mirna, gledala te je z izredno ljubeznivimi očmi, kakor da bi hotela izraziti hvalež-
nost za ljubečo simpatijo, s katero je bila obdana.
Zdaj se približuje trenutek, ko se bo treba ločiti tudi od te dobre male živali, o kateri vojaki niso mogli verjeti, da jo vodi samo nagon. Ne, Titina ne bo zaman iskala postojanko, ne bo postala divja mačka. Ker je zrasla med vojaki, bo z njimi delila tudi konec.
Gianni Barral:
Po zajtrku smo videli, da sta se naglo vrnila Nemca za zvezo, ki sta bila na postaji Grahovo na poročanju pri poročniku Mickeju. Čez nekaj minut me je Verrini poklical: »Gospod poročnik, pridite pogledat, Nemca odhajata!« V resnici sta pospravljala svoje zadnje stvari; Hans je polagal svoje stvari tako, da se je podvizal, a bil hkrati pazljiv, medtem ko je vodnik metal svoje umazano perilo brez reda v telečnjak. Na hitro sta me pozdravila, potem pa sta z urnimi koraki zapustila postojanko, tako, kot so morali ukrepati njihovi tovariši v drugih postojankah. Malo kasneje smo videli skupine sivo modrih Nemcev, kako so posamič odhajali na Brdo v smeri proti Kneži.
Kmalu zatem sem se odločil, da grem pogledat, kako se stvari razvijajo v vojašnici 5. čete. Ob vhodu v predor »Kneža« sem se zavedel prvega znamenja moralnega zloma: stražar, ki je bil zleknjen in je imel hrbet naslonjen na steno, se ni vzdignil in ni čutil potrebe, da bi me pogledal. Poznal sem ta način: pred poldrugim letom sem ga skusil: a zdaj se nisem čudil, ker je bila 5. četa, ki so jo za devet desetin sestavljali mobilizirani fantje iz No vare in Vercellija, zmeraj najbolj nezanesljiva v celem bataljonu. Če je bila do neke mere strnjena, je bila to zasluga sposobnosti častnikov, kot so bili Busati, komandant čete, Masti-nu in Mačehi, ki so jo imeli v pesti; brez njih bi se bila razrahljala že poprej.
Nekaj trenutkov potem sem stopil na dvorišče vojašnic, kjer me je čakal čisto nov prizor.
Takoj, ko sem zapustil predor, se mi je zdelo, da se pomika proti Kneži karavana West. Iz vasi Kneža do kratkega cestnega predora pred Klavžami se je počasi in neenotna vila kolona alpincev. Vojaki so stopali, zaviti v svoje vlažne pelerine; nekaj voz z naloženimi nahrbtniki, orož-
jem, vseh vrst opreme se je zibajoče pomikalo, se zagu-galo ob vsaki kotanji, ki se je znašla pod cvilečimi in opotekavimi kolesi. Vozniki so spodbujali konje z običajnimi kletvinami. Konje in vozove so bili na hitro odvzeli prebivalcem okraja.
Pred vojašnicami so stali v gruči številni bersaljeri 5. čete in z nerazločnimi občutki gledali alpince, ki so se oddaljevali. Od časa do časa so se med sabo pomenkovali; ta ali oni je predlagal, naj bi kar na svojo roko sledili alpin-cem, če bi ukaza za odhod še dolgo ne bilo.
Mastinu je zad za njimi krožil ves živčen in ogorčen. Komaj me je videl, je uperil kazalec v vojaka in s svojim močnim, ostrim in sardinsko naglašenim glasom vzkliknil:
»Glej jih, glej jih!«
Pogledal sem jih in jih pomiloval. Tisti trenutek sem jasno videl, kako različni so bili od mojih klenih prostovoljcev tisti ubogi priklopljenci.
Odšel sem proti vasi in se pridružil zadnjim alpincem, ki so zapuščali prostor pred vojašnicami. Ob nadvozu sem našel Pavleta Čukovega, drobnega kneškega cerkovnika, ki je sam pri sebi godrnjal. Ni me videl priti: nasršeno je gledal za nekimi alpinci, ki so se bili, čeprav so odhajali, obrnili in mu požugali.
»Kaj je, Pavle?« sem vprašal in ga potrepljal po rami.
Sunkovito se je obrnil in vzdignil pogled vame.
»Ne pustijo mi, da bi zvonil. Pravijo, da bi s tem praznoval njihov odhod. Danes pa je sobota in bi vendar moral zvoniti...«
»Nič se ne razburjajte zaradi tega. Ne bo se več zgodilo,« sem rekel, da bi ga potolažil.
»Saj, ne bo se več zgodilo. In pravzaprav mi ni dosti mar, saj mi zdaj zadnjič nagajajo, posebno tisti tam ...«
In mi je pokazal častnika z bradico, ki je bil videti najbolj nasršen proti njemu: bil je to podporočnik Pala-dini, tatinski in objesten fantalin, s katerim sem se bil februarja sporekel pri neki izvidnici na Ravnah.
Nič nisem pripomnil. Pavletovo razpoloženje je odgovarjalo razpoloženju prebivalstva. Navsezadnje se alpinci niso zmotili.
Vrnil sem se. Kneški bersaljerji so stali zmeraj tam razkoračeni, s prekrižanimi rokami, temnih pogledov. Raz-
kuštran dolgin se je obrnil in izjavil, da bi bilo najbolj prav, ko bi zapustili tam vse skupaj in brez oklevanja odšli za odhajajočimi.
Mastinu je krožil kot medved v kletki.
»Pridi pogledat v spalnico,« je rekel kot v tolažbo, me zagrabil za roko in me potegnil v enega izmed paviljonov.
V spalnici ni bilo nič izrednega; vendar, vajen vojakov, ki so bili sprejeli položaj ali pa se celo odločili za razločno izbiro in se zato dosledno obnašali, me je stisnilo v prsih.
Spalnica je imela dimenzije stare bolniške sobe. Ob pogledu na zložljive postelje ob dveh daljših stenah sem pomislil na svoje fante, ki so si trli kosti na plohih lesenih pogradov. Tukaj je kraljeval gnusen nered. Bolj kot v vrsti so bila tista ležišča obrnjena v vse smeri, kot da je šlo za kolektiven pretep. Na podu se je bilo nakopičilo za dlan smeti: okruškov zidnega ometa, lesenih okenskih trsk, lističev staniola vseh barv, vseh vrst odpadkov. Dvoje ali troje začudenih, izgubljenih duš je v prostoru še poudarjalo vtis opustošenja.
»Glej jih, glej jih! Tudi pozdravjajo te ne več. Razumljivo, zdaj je vsega konec, zdaj je na vrsti veselje!
Da, ker tistih nekaj prisotnih naju je sprejelo držeč nalašč roke globoko v žepih, medtem ko so naju nezaupljivo od strani opazovali.
Tam notri je vladalo zame težko, dušeče ozračje; zato sem čimprej odšel. Sonce je bilo medtem pretrgalo goste oblake in za nekaj trenutkov osvetlilo napito zemljo.
Pozdravil sem Mastinu-ja. Ko mi je stisnil roko, je še potožil: »Prepričan sem, da jo bodo moji popihali ponoči, če ne bo prišel ukaz za odhod. S kolegi in podčastniki se bom z vsem prenosnim orožjem umaknil v predor ali v svojo zavarovano postojanko.«
Mira Medvešček, železniški čuvaj, je stala pred čuvajnico - vahtnico, kot ji pravijo Knežani. Videti je bila nekoliko zaskrbljena; in res me je takoj vprašala, kaj se bo zgodilo. Rekel sem ji, da bodo bersaljerji iz bližnjih vojašnic verjetno odšli na svojo roko; zato da je mogoče, da bo naslednjo noč imela za goste partizane. Dala je roke v lase: ni bila obupana zaradi prihoda partizanov, ampak zato, ker se je bala, da se bo znašla med kladivom in nakova-
lom, z Italijani na eni strani, s partizani na drugi.
Vrnil sem se v zavarovano postojanko počasi stopajoč po pragovih med tračnicami.
Četrt ure zatem je šel mimo, vračajoč se iz Mosta, Con-cilio s svojima kolegoma 4. in 2. čete. Rekel mi je, naj pridem na častniški raport, ki ga bo vodil pol ure kasneje.
Ob 16. na postaji Grahovo. Prisotni so bili tudi Ženi, Argenti in Cassano. Napočil je bil odločilni trenutek. Con-cilio je bil kratek in jasen. »Tudi za nas je prišel ukaz za odhod. Naslednjo noč bomo začeli izpraznjevati dolino. 2. četa bo odšla iz Podbrda in potem zaporedoma posnela 4., zatem 1. in tako naprej. Razne cestne zapore, utrjene postojanke — vse je treba razstreliti. Zato dajte odnesti na vaše pozicije zaboje tritola, ki sem jih določil za vsakega izmed vas. Kasneje bomo odnesli vse orožje, municijo in rezervni živež.«
Razšli smo se brez besed, samo roke smo si stisnili.
Po vrnitvi v zavarovano postojanko sem obvestil fante o navodilih, ki so jih seveda pričakovali; potem smo brez razburjenja začeli s pripravami. Razen nas zdaj v dolini ni bilo nikogar.
Tako sem lahko obvestil Jelko. Poslal sem k nji De-golija z nahrbtnikom knjig in ga počakal blizu izhoda kneškega predora. Kmalu zatem se je vrnil in mi rekel, da lahko grem h Korenovim, kamor sem prišel ob mraku. Mati je bila v kuhinji; rekla mi je, naj grem v izbo; Jelka me je čakala.
»Ukaz je prišel in jutri zjutraj odidemo. Pozdravil te bom še, ko bom šel mimo.«
»In potem?« me je vprašala.
»Poslušaj me dobro, Jelka,« sem odločno rekel. »Če mi ni usojeno, da grem na drugi svet te dni, se bom kmalu vrnil. Ne bom ujet in ne bom ujetnik.«
»Verjamem ti. Moram ti verjeti.«
»Nasvidenje jutri. Še Mici grem pozdravit.«
Odšel sem skozi vežna vrata in se, okoli vogala, podal k Ivanu.
* * *
Nečak Renzo dodajam:
Ivanova Mici je tedaj imela 53 let. Barral jo je bil spoznal pred dvema letoma, ko se je bila, skupaj s polse-
stro Albino, po nekajtedenskem bivanju, vrnila iz tržaških zaporov.
Na Kneži so Ivanovi imeli trgovino z gostilno in bili trdno zavedna družina. Starejši brat Maks se je bil pred petnajstimi leti izselil v Slovenijo; drugi brat, Stanko, je bil res služil vojake v Italiji, a je potem nadaljeval študij za inženirja v Brnu, nazadnje pa ostal v Jugoslaviji. Zato so bile italijanske oblasti politično nezanesljivi družini odvzele dovoljenje za gostilno, pustili pa ji samo tistega za trgovino.
V prvih tednih 1943. leta je bilo Danici Pepni naročeno, naj nabira prispevke za OF. Tudi Mici je bila dala za Ivanove znesek 5000 lir. Danica, ki je, vse drugače kot sestra Darinka, bolj obdarjena z nepremišljenostjo kot z lepoto, ji je bila naredila lepo napisan seznam darovalcev, potem pa list izgubila. Je pa tisti dokument prišel v roke brigadirja karabinjerjev na Grahovem, o katerem ni mogoče reči, da bi med njegove slabosti spadala tudi prizanesljivost. Zajel je vso skupino in jo poslal v Trst, kjer so kvesturini s številnimi kompromitiranimi nepozabno ugledno ravnali in so nekateri tam ostali dolgo gostje, vse do premirja 8. septembra in še čez.
Mici in Albina sta se izmazali, ker sta bili aprila že doma: nekaj zato, ker je Mici, s pomočjo nekaterih dragocenih olajševalnih okolnosti, vzela nase vso odgovornost, nekaj zato, ker sta zarjaveli devici že bili prešli kronološko mejo sveže prikupnosti.
Barral ju je opazil v vasi na dan njune vrnitve. Bili sta dvojica, ki je bila vredna zanimanja: Mici je bila srednje-nizke postave, okrogla, z lasmi, spletenimi v svitek, z naočniki, ki so imeli debele leče. Beseda pa ji je kar lepo tekla. Medtem ko je bila Albina suha, švigljasta, z dolgimi lasmi, skrajno redkobesedna. Stali sta obe ob vežnih vratih in čakali, da jima karabinjerji vrnejo hišne ključe, ker so bili hišo zaprli po tistih aretacijah. Zdaj sta lahko vzeli slovo tudi od dovoljenja za trgovino. Še sreča, da je ostajala Knežanom tista Ivaneta Čjendovega, ki so mu pravili Luka.
Barral ju je bil vprašal, odkod prihajata, in Mici mu je odgovorila:
»Iz zapora.«
Tako so se bili spoznali. Spoznanje, ki se je potem
spremenilo v prijateljstvo, kljub tridesetletnemu razločku v letih, ko je Mici odkrila, da je bil tisti mladenič zmeraj naklonjeno radoveden o vsem, kar je bilo slovensko; bolj kot redko je bilo to enkratno še posebno zato, ker je na povrh vsega šlo za človeka, ki je bil v uniformi italijanskega častnika. Njemu Mici ni skrivala svoje domovinske ljubezni, ki je bila morebiti nekoliko romantična, a pristna; in mu je zaupala, da sta z bratom Maksom jokala, ko so novembra 1918. leta prišli Italijani, ker sta razumela, da ne prinašajo nič dobrega Primorcem.
Ko je naslednje leto Barral prišel v T. 96 in ni smel več stopiti v hišo Korenovih, je skoraj vsako nedeljo obiskal Ivanove, zdaj sam, zdaj v družbi podnarednika Marege, Degolija in malega Rossija, ki so bili vsi trije glasbeno nadarjeni. Zato so sestavljali vokalni kvartet, ki je bil zelo ubran in je pel italijanske in slovenske pesmi, le-te z italijanskim besedilom, ki ga je oficir sproti dodajal izvirnemu. Tedaj so mati Ivanovka, polhčerka Mici in hčerka Albina začudene poslušale: Ivanovka, stasita kot vsi Koščevi iz Podleskovca, stoječ ob štedilniku, preklasta Albina naslonjena k podboju vrat, ki so dajala v trgovino, Mici sede, s komolcem uprtim v pult, ki je spadal v trgovino, in z brado v dlani. Štirje tujci so peli z zmernimi glasovi, sedeč za javorjevo mizo, pred štirimi kozarčki domačega žganja. Bili so redki trenutki vedrine v času, ki je pretil vsem in je postavljal različna vprašanja različnim ljudem, ki pa so v tistem petju čutili neko edinstvo v lepoti melodij in ubranosti akordov.
Potem je Marega zapustil T. 96, ker je moral v zavarovane postojanke Zarakovca, tako je pohabljeni kvartet nehal z nedeljskim koncertiranjem, kar so Ivanove živo obžalovale. Ampak Barral ni nehal vsako toliko obiskovati prijazne žene, tudi zato, da bi mu Mici, ki je bila do neke mere izobražena, raztolmačila marsikaj v zvezi s slovenskim jezikom in književnostjo.
Bilo je nekega popoldneva tistih zadnjih tednov, ko je Barral pri Ivanovih našel v kuhinji Mici samo pri likanju hribčka perila. Nekaj časa sta se pomenkovala o tem in onem, potem pa je Mici uprla oči vanj in nepričakovano vprašala:
»Kako gre z Jelko?«
Barralu je bilo nerodno. Na Kneži je vsa vas in zato tudi Mici najbrž mislila, da se je bila sleherna vez med njim in Jelko pretrgala in je bil tako izpolnjen ukaz, ki so ga bili dali partizani. A Mici ni bila kdorkoli; še več, odkrito je bila do njega prijateljsko razpoložena, na povrh je imela zelo, skoraj materinsko, rada Jelko, katero je bila videla rasti, dobro rasti dan za dnem. V dvomu je bil, zato je menil, da je bolje, če je previden.
»Z Jelko se je že vse končalo že pred dvema mesecema.«
»Končalo?«
»Gotovo! Dobro veste, da so ji partizani ukazali, naj pretrga vsako zvezo z mano.«
»Končalo?!« je ponovila Mici, ne da bi vzela v poštev moje zadnje besede.
Potem je, medtem ko me je gledala izza naočnikov s strogimi, skoraj hudobnimi očmi, suho rekla:
»Gospod poročnik, mislila sem, da ste mož besede, ne fiigamož. Veste, kaj vam rečem? Da niste Jelke vredni, Jelka pa ni ustvarjena za vas.«
Ostal je kot okamenel, pretresen, vendar tudi srečen ob ljubezni, ki jo je razkrival tisti gnev. A šlo je za trde besede, ki so ga težile in ki je čutil, da jih ne zasluži.
»Mici, skušajte me razumeti, za Jelkino dobro gre ...«
»Jelka ne potrebuje, da ji kdo neko dobro ponuja ob takih pogojih.«
Njegov odpor je bil že pri kraju.
»Mici, obljubite mi, da ne boste nikomur razodeli, kar vam bom povedal, tudi Ivanovki in Albini ne?«
»Ne obljubljam, prisegam!«
In pri tem je stegnila desno roko na način, ki bi v drugačnem trenutku pripravil Barrala, da bi se nasmehnil, a tisti trenutek se mu je zdel slovesen.
»Torej, Mici, med Jelko in mano se ni nič končalo.«
Ob tistih besedah se je Micin izraz naenkrat spremenil: njen pogled je izgubil sleherno trdoto, njene ustnice so se razprle v svetlem in olajšanem smehljaju, in če ga ni objela, je bilo samo zato, ker hribovski Slovenci takih stvari ne počenjajo, tudi takrat ne, ko si jih zelo želijo.
Gianni Barral:
Ko sem vstopil, je bila tam Mici z Ivanovko in Albino.
»Prišel sem vas pozdravit.«
»Torej odhajate,« je rekla Mici. »Dobro srečo vam želimo.«
»Hvala, in vi, Mici, popazite malo na Jelko. Nekoliko sem zaskrbljen zanjo. Ne bi rad, da bi bila v nevarnosti...«
»Jelka ni v nikakršni nevarnosti, to vam jaz jamčim. Lahko odidete brez skrbi.«
»Upam, in hvaležen sem vam vsem trem za vašo družbo in za vaše prijateljstvo. Torej zbogom!«
»Ne zbogom, gospod poročnik. Nasvidenje!«
Ko sem se vrnil v postojanko, je bila že noč.
Nekako ob 8. mi je telefoniral Concilio, naj mu pošljem štiri može, da bodo, skupaj z drugimi, sestavljali skupino za prezidij na Grahovem, ki je bilo že docela izpraznjeno. Poslal sem Degolija, Verinija, Frazzolila in Careddo. Potem se je začelo dolgo bedenje. Nihče ni spal. Tisto noč se stražarji niso trudili, da bi ostali budni.
* * *
Naša ušesa so bila vso noč na preži. No, in malo pred zoro 29. aprila smo slišali bobnenja s podbrdske strani. Umik se je bil začel. Titina nas je izgubljeno gledala, kot da razume, da je prišel konec tudi zanjo.
Bobnenja so se ponavljala v neenakih presledkih, mi pa smo sledili njihovemu napredovanju: to je Prangar, to je obloška postaja, to je T. 101. Da! sem namestiti tri zaboje tritola v zavarovano postojanko, enega v mojo sobico. Medtem se je začel delati dan; rosilo je.
Videli smo, kako so zgoraj, na glavni cesti odhajali možje 2. čete, ki so jim sledili tisti 4. Naša ura se je bližala. Tedaj so zletele v zrak zavarovane postojanke v Zara-kovcu. To se pravi, da je umik dosegel ozemlje naše čete. Kmalu zatem so začeli odhajati vzdolž železnice naši oddelki, razen Cassanovega, ki je moral oditi po cesti. Medtem ko je zletela v zrak grahovska postaja, je šel mimo, bled in tih, Concilio. Zadosti so bile zgovorne njegove temne oči. Argenti je stopal v tesno prižeti suknji, Ženi je bil kot zmeraj, ubran in miren, tisti njegov mir pa je bil tisti trenutek pošasten.
Pravkar so se bili oddaljili, ko je prišlo do prvega tragičnega dogodka. Na cesti, ki je zapuščala Brdo, smo zagledali Cassana, ki je razburjeno mahal, a nismo mogli razumeti, za kaj gre. Potem sta se dva moža, od katerih je eden omahoval, spustila po strmih travnikih pobočja Kotla in bila v petih minutah pri nas. Eden, kaplar Della Bella, je imel ranjeno roko. Drugi nam je povedal, kaj se je bilo zgodilo, preden so prišli v Brdo: Della Bella je stopal s puškomitraljezom »Bren« prek ramena, pri tem pa je imel desno dlan na koncu cevi. Ko si je s sunkom ramen popravil lego nahrbtnika, se je v brzostrelki, ki je imela, nenavaden primer, izklopljeno varovalko, sprožil en sam strel. Krogla je, potem ko mu je predrla roko, prebila lobanjo sedemnajstletnemu Gelatiju in ga ubila.
Tista vest je še poglobila našo pretresenost. Gelati je bil opustil študij na liceju in odšel kot prostovoljec na fronto pri Anziu, potem pa se je znašel v Baški grapi. Leto poprej je že bil ranjen med obhodnico v bližini Granta. Bil je golobrad, svetlolas fant z rožnatimi lici, vendar za svoja leta visok, obenem pa boječ kot dekletce. A ko bi bili znali, ga ne bi objokovali.
Zdaj je bila na vrsti naša utrdba. Prišla sta oba pod-narednika, Capun in Garbin, z minerji, ki bi morali prižgati naboje. Tedaj sem vzel Titino, jo v svoji sobici položil v škatlo iz lepenke ter ji rekel, medtem ko sem jo še enkrat pobožal po glavi:
»Ostani tukaj, Titina, ne premakni se.«
In Titina je ostala tam, s sprednjima tačicama na robu velike škatle, jemala slovo od mene in od drugih s pretresljivim mijavkanjem, ki nam je sledilo, dokler se nismo zatekli v predor.
Ob vstopu v predor »Kneža« nas je kot udarec šape pretresel strašen grom, ob katerem so se stresla tla. Naše utrdbe ni bilo več, in z njo ne Titine. Moštvo se je za trenutek ustavilo, ne da bi se obrnilo, brez besede, ker smo vsi čutili vozel v grlu. Varini, trdi »Verini-skala« je šel z rokavom jopiča prek oči. Tedaj nas je zajela tema predora. Nekaj dni zatem so kneški fantiči, ki so pasli radovednost »na Lutih«, kjer je bila naša utrdba, našli med ruševinami koščke mesa in mačje kože.
Baška grapa je bila vsa en sam vrvež. 2. in 4. četa sta
bili že odšli. Nekaj bunkerjev je gorelo. Samo eden je ostal nedotaknjen. Tovornjak, ki je šel mimo, je prevzel našo težjo opremo; tako tudi moj nahrbtnik. S svojim moštvom sem bil na koncu I. čete, 5. se je pripravljala, da nam sledi. Opozoril sem Golina, da se mislim za trenutek ustaviti pri Korenu. Ker je še zmeraj rosilo, me je Degoli čakal v zavetju, v prazni čuvajnici. Tudi na Kneži ni bilo več straž.
Na Korenovem »travniku« je, vidno zadovoljna, skupina Knežanov gledala tisti že dolgo pričakovani odhod in ga na glas komentirala. Zato sem šel čez tržič, saj ni ob tistem prometu nihče pazil na posameznika v sivo zeleni pelerini.
Jelka je bila v izbi. Pripravljala se je, da gre k maši v Podmelec. Ko sem vstopil, si je urejala kostanjeve kodre. Na bledem obrazu je bil izrazit njen temni in zgovorni pogled, ki so ji ga zavidale vsa knežka dekleta, pogled, v katerem je bila trpka senca, značilna v vseh očeh Korenovih tudi v veselih trenutkih.
»Prišel sem te poslednjič pozdravit.«
Tisti trenutek je peklenski trušč stresel hišo v njenih temeljih, da so zabrnela okenska stekla. Zletel je bil v zrak petdeset metrov oddaljeni bunker, na oglu, kjer sta se srečevali glavna cesta in tista stranska, ki je šla k vojašnicam. Sledili so še drugi bolj oddaljeni poki.
»Če se boš vrnil,« je rekla Jelka, medtem ko je zapirala okno, ki se je bilo odprlo na s teža j, »spomni se, da spim v "zadnji kamri”, v zgornjem nadstropju, v tisti, ki je bila Stanetova. Če bo potrebno, ne pozabi na Končanove v Za-dlazu.«
»Spomnil se jih bom, če bo Bog hotel, da odnesem zdravo kožo.«
Hiter objem, potem sva šla v kuhinjo. Pozdravil sem »mater«, Janka, Nežo, malo Milko, ki so bili še prestrašeni zaradi treska, potem sem pohitel k Degoliju. Skupaj sva pristopila k vrsti, ki se je premikala proti Klavžam, medtem ko je še zadnji bunker zletel v zrak. Sledili so nam oddelki 5. čete, ki je bilo videti, da se ponoči niso razpršili. Manjkal je samo podnarednik Vallati, ki je bil našel, kot sem zvedel kasneje, gostoljubno kritje pri Andrcovi Hildi.
V Klavžah je Vojko Božič stal s prekrižanimi rokami na pragu svoje gostilne, v kateri je že leto dni prodajal
okupatorjem in osvoboditeljem dvomljivo žganje, slabo vino in moljavo čokolado. Zdaj je z dvigom brade pozdravljal številne bersaljerje, ki so bili njegovi odjemalci. Ko sem šel mimo njega, mi je stisnil roko in rekel:
»Gospod poročnik, da mi pazite!«
»Kot bom najboljše znal, Vojko.«
V	Sopotnici sem pozdravil zadnjega znanca, Miho Ma-težicovega, mizarja, nečaka Korenovih. Nekaj del je bil opravil tudi na komandi naše čete, a samo od časa do časa, ker so ga bili partizani dvakrat zadržali in ga podvrgli dolgim izpraševanjem, tako da je bil po krivici postal sumljiv tudi Conciliu.
Potem sem imel vtis, da se je za mojim hrbtom spustila navojnica.
* * *
Po uri marša po sivi in svetli cesti smo prišli v napol prazni Most. Tistih nekaj civilistov, kar smo jih videli, so bile skupine žensk in starčkov, ki so se vračali od maše. Drugi so opazovali izza priprtih oknic. Nasproti nam je prišel kapetan Giara iz bataljonske komande, ki je bil še pred nekaj tedni narednik! Rekel nam je, da mora I. četa oditi v Modrejce, dokler ne pride nadaljnji ukaz. Kot predhodnik je tja odšel naš tovornjak, naložen z nahrbtniki in materialom.
V	Modrejcah smo našli Zenija, skladiščnika Defendija in bersaljerja Cesarottija. Zemiju je bilo naročeno, naj ureja postanek. Raztovorili smo ves material v zavetju pod velikim »stogom«. Nastanitev, ki jo je bil pripravil Ženi, je bila videti nekoliko problematična, ker Modrejce, majhen zaselek, so nudile skromne logistične možnosti za skoraj sto ljudi. Jaz sem bil določen, da skrbim za nadzorstvo okoli vasi in za določitev stražnih točk. Potem smo poskrbeli za nastanitev po hišah. Prebivalci niso bili videti kdo-vekaj nerazpoloženi, ker so vedeli, da tisti položaj ne bo dolgo trajal. Z narednikom vodnikom Rosa sem našel majhno sobico. Ni bilo slabo: glavno je bilo, da bi prespal in nadomestil prejšnjo noč, ko nisem bil zatisnil očesa.
Spretnemu Capunu se je posrečilo, da je pripravil obrok, ki smo ga bili vsi potrebni. Bile so samo na slani vodi kuhane testenine, a bilo je prav tudi tako. Za mnoge
izmed nas so bile tiste testenine zadnje testenine njihovega življenja. Imeli smo tudi tele, a smo ga hranili za rezervo. In to mu je rešilo življenje, vsaj kar se nas tiče.
Čez čas smo videli priti Dakskobljerja iz Temljin, ki je vneto iskal konja, ki so mu ga bili odvzeli alpinci. Mi smo imeli samo enega konja, ki je bil kar dobro zdelan, poleg vsega pa ni bil njegov, medtem ko so bili alpinci za cel dan hoje pred nami. Tako je Drakskobler nadaljeval z iskanjem svojega konja.
Kmalu zatem je dospel kapetan Mognaschi, komandant bataljona, s svojim pribočnikom poročnikom Bruni-jem. Sprejeli smo ju v izbi, kjer smo imeli komando čete. Govorili smo o naši ureditvi, katere trajanje je bilo — kot je rekel kapetan — negotovo, ker je bila odvisna od negotovega razvoja dogodkov. Ženi mu je poročal o preskrbi, ker so bile naše zaloge revne. Kapetan je rekel, da moramo biti zelo skromni, ker so viri prehrane postali negotovi. To smo ugotovili pri večernem obroku, ko smo drobili kos suhega kruha in ob njem še košček sira.
Do 9. ure sem ostal v kuhinji in se pogovarjal z domačimi gospodičnami. Govorili smo o vsem mogočem, samo o tem ne, na kar smo vsi mislili: na tedanji položaj. Potem sem odšel spat v sobico.
Spal sem pol ure. Prišel je namreč ukaz, naj zapustimo Modrejce po že nakazani poti. In za nekaj trenutkov je bila na vrsti zmeda.
V vasi ni bilo električne napeljave. Tisti zbor v temi ali pa pri svetlobi sveče, medtem ko smo se tipaje iskali, upirajoč pogled v temo in so pri tem mase tavajočih teles zadevale vate, črno nebo pa ti ni dovoljevalo, da bi se orientiral v kraju, ki si ga spoznal samo nekaj ur poprej — vse to mi je nudilo še toliko bolj kaotično podobo umika, ker je bil odhod iz Baške grape potekel brez motenj in kar urejeno.
Nazadnje smo bili skupaj peterica četnih častnikov. Concilio je prevzel nalogo, da bo z vozom, naloženim z materialom in bolj težkimi nahrbtniki, odšel naprej. Pomalem smo se spet uredili. Vojaki so se bili našli. Tudi meni se je posrečilo zbrati svojih petnajst fantov. Voz nam je sledil, ko smo odšli na vaško pot, ki se je priključila na glavno cesto v smeri proti Kozarščem, in kmalu smo prišli do
smodnišnice na Prevalu Poljance ob vznožju griča, na katerem se vzdiguje mengorska cerkvica. Kako čudna božja pot, tista naša! Na prevalu Poljance sem našel poročnika Gattija z njegovo 4. četo, ki je čakal, da bi se zbrali tudi drugi oddelki in strnjeno nadaljevali pot. Tudi jaz sem se ustavil. Medtem so mi sporočili, da se moja četa počasi zbira na cesti za nami.
* * *
Čakanje tisto noč med 29. in 30. aprilom je bilo neskončno in izčrpavajoče. Zelo jasno sem se zavedal, da nam bodo tiste izgubljene ure usodne; a nisem zinil besede svojemu moštvu, čeprav, mislim, so to slutili tudi sami. Končno je ob 4. zjutraj prišel kurir in nas obvestil, da naj nadaljujemo pot tako, da bomo prišli na cesto za Kobarid. Dobro: odlično sem poznal Čiginjsko kotlino; zato sem, ko se je 4. četa oddaljila in je prišla na vrsto L, dosegel Ko-zaršče, krenil na desno in odšel po cesti, ki obkroža vznožje Mengor in, okoli Čiginjskega polja, skoraj doseže Volče. Medtem ko smo šli po tistem cestnem odseku, so se oblaki razkrojili in nekaj časa nas je vodila luna, dokler nismo čez dvajset minut dosegli kobariško cesto blizu vojašnic, kjer sem pred dvema letoma bival teden dni. Takrat so se oblaki spet strnili, mesec se je skril, spet smo se znašli v temi.
Vseeno smo opazili, da nam nihče me sledi. Zato smo se s svojim vozom ustavili in čakali, tresoč se od mraza, ker smo bili mokri do mozga, in tisto nepremično čakanje v predzornem mrču nas je prekleto hladilo. Medtem pa smo bili priče hitremu odhodu nemških oddelkov, ki so, na tovornjakih, motornih kolesih in celo na kolesih, prihajali iz Gorice in bili najbrž usmerjeni proti Bovcu in Predilu. A o naših ne duha ne sluha. Kako da jih še ni bilo, ko niso imeli prehoditi več kot poldrag kilometer ceste?
Prikazala se je zarja. Nenadoma se je zemlja stresla kot ob večkratnih sunkih mogočnega potresa, na vzhodu so se prikazali bliski silne svetlobe, ozračje pa je grmelo od strahovitih eksplozij: smodnišnice na Poljancah so letele v zrak, stoti in stoti razstreliva in municij je izginjalo ustvarjajoč ozadje Gotterdammerunga, na katerem se je
ob vsakem plamtenju zarisoval profil Mengor. Tedaj sem se domislil teze o zgodovinskih ponovitvah: pred približno trideset leti se je bil podoben pekel večkrat sprožil na tistem čiginjskem polju, kjer se je na tisoče mladih italijanskih iin avstrijskih ljudi klalo — nazadnje zakaj?
Končno smo videli, ko je bil že dan, kako se je počasi po goriški cesti približevala naša četa. Storjena je bila velika napaka: namesto da bi šla po krajšnici Kožaršče-Volče, je glavnina šla okoli, čez Ušniik, in tako hodila po pet kilometrov dolgi poti. Človek je prav lahko izgubil potrpljenje. In ko je prišla 1. četa, sem Concilu — ki ni bil kriv — izrazil svoje nezadovoljstvo za zakasnitev, ki je bila v resnici odveč. Concilio me je mirno in trpko pogledal in po-tihem rekel:
»Je že odločeno. Nemci bodo odšli, za nas bo teže. Oni se umikajo kot zajci, mi kot želve, in če to ne zadostuje, si še podaljšamo pot.«
Nekaj sto metrov zatem smo prišli v Volče in smo začeli prečkati tržič: a pri čuvajnici smo se spet ustavili. Concilio je postanek izkoristil, da je dal razdeliti skromni rezervni živež; z Golinom sva si razdelila škatlo »corned beefa«.
Medtem ko smo čakali, je šel mimo in se oddaljil avto kapetana Mognaschija z nekaterimi častniki. Kam so bili usmerjeni? V Tolmin? Vseeno! Stopil sem z dvema bersa-ljerjema v zadnjo hišo na levi strani ceste. Družina nas je sprejela, ne da bi kazala odpor, skoraj gostoljubno. Zlati mostovi za tiste, ki odhajajo? Mogoče. Kakor že, sami so mi ponudili skodelo mleka, po katerem me je prevzel tak izjemen občutek ugodja, da sem zadremal na stolici poleg kuhinjske mize.
Moj sen je trajal samo nekaj trenutkov. Bcrsaljer mi je stresel roko in me obvestil, da odhajamo. Usmerili smo se naravnost proti Kobaridu, medtem ko so se spet odprle nebeške zapornice. Ozrli smo se še enkrat na Tolmin, ki je bil ves moten za zaveso dežja.
Medtem sem zvedel, kako bo nadaljevala pot naša kolona. Spredaj je šla 5. četa, ki ji je sledila 4.; potem je šla komandna četa, zatem mi, za nami 3. Na koncu je bila 2. Nadaljevali smo pot počasi, se večkrat ustavljali, najdlje na ravnini blizu lesenega mostu, ki, prečkajoč Sočo,
pelje v Volarje. Pravili so, da bomo prešli Kobarid, potem pa se spustili v Nadiške doline do Čedada, kjer bi se predali zaveznikom. Zelo sem bil zaskrbljen: zakaj ne bi rajši šli čez hribe? Blizu Volč je bila Kamniška dolina, po kateri bi lahko v relativno kratkem času dosegli Klobučarje ali Idrijsko dolino. Gotovo, morali bi se razbremeniti marsičesa, ampak »a la guerre comme a la guerre«, ne? Medtem sem se domislil neke druge zgodovinske ponovitve, ob kateri sem se nehote nasmehnil, hodili smo ob skoraj enaki atmosferski spremljavi, isto pot, ki so jo prehodili Slezijci generala Steina potem, ko so 24. oktobra 1917. leta prodrli skozi italijanske postojanke na mostišču v Tolminu. Pomembni razloček je bil, da je bilo tisto vojaštvo zmagujoče in je napredovalo, medtem ko smo bili mi žalostne umikajoče se čete, čeprav nismo bili zgubili bitke.
Ob 10. smo se, medtem ko je zmerno padalo, ustavili nasproti Kamnega. Hribe je ovijala gosta, težka megla, ki se je vzdigovala malo nad dolinskim svetom. Naenkrat smo slišali nekaj strelov, ki se je zdelo, da prihajajo iz vasi, a nismo slišali sikanja krogel. »Predaleč, da bi nas oplazili,« smo pomislili. A, kmalu potem, ko smo spet zaceli marširati, smo zvedeli, da se je zgodil zaskrbljujoč dogodek.
Avtomobil kapetana Mognaschija je vozil na čelu bataljona, nekaj sto metrov pred njim je bil in nezavarovan; kar je bilo znamenje zares pretiranega optimizma. Saj, kar na cestnem odseku, ujetem v grmičevje, 3 kilometre od Idrskega, je nekaj partizanov skočilo pred avto in dalo znamenje, naj se ustavi. Držali so uperjene puške in kričali, da hočejo govoriti z voditeljem; a podporočnik Re-Petto je, v trenutku panike, pritisnil na petelina svoje brzostrelke in ubil enega partizana. Drugi so se bili oddaljili, skriti v grmičevju, medtem ko so oddali še nekaj strelov, najbrž prav tiste, ki smo jih bili slišali mi. Voznik je bil hitro vzvratno zavozil nazaj, tako da so kapetan in njegovi pomočniki našli bolj varno mesto v sredi oddelkov.
Dogodek je bil obsodbe vreden zaradi dveh razlogov: ker je bilo jasno, da se nam pot pred nami zapira; potem zato, ker bo razdražil naše nasprotnike.
Pol ure kasneje smo se spet ustavili na precej odprtem kraju, blizu cestnega mostička, ki prečka potok Kokoš-
njak, ki je bil po navadi suh, a si je tiste dni dovoljeval, da je prinašal svoj delež Soči. Čakali smo, čakali, nazadnje spoznali, da tisti postanek tokrat preveč traja, tako smo posumili, da je napočil odločilni trenutek.
Res je prišla huda vest: 5. četa, tista, sestavljena iz vpoklicanih, torej tista najbolj nezanesljiva, tista, pri kateri je bilo zadnje dni opaziti razločne znake odstopa in katero je komanda zelo nesmiselno postavila na čelo kolone, je bila v Idrskem naletela na partizanski oddelek, ki jo je ob prehodu čakal za pogajanja. Ob prvem predlogu, naj se predajo, je večina stotnije položila orožje, čeprav so komandant Busatti in podporočniki Mačehi, Mastinu in Belletti skušali na vse načine to preprečiti.
Renzo dodajam:
Rekrute 5. čete so bili urili nekaj mesecev pri 2. četi v Podbrdu; potem so jih dodelili sektorju, ki ga je dotlej držala 1. četa, tako se je le-ta pomaknila više. Do tega premešan} a je prišlo 28. junija 1944, prav dan pred bitko, ki je štab IX. korpusa določil da jo bo sprožil v Baški grapi s pomočjo 30. in 31. divizije. Tako sta torej naslednjo noč T. 93 in T. 107 sprožila znameniti kraval.
Ko se je zdanilo, je 105 mm top, z Rakovca pod Logar-ščem začel biti vojašnice na Kneži, ne da bi povzročil hudo škodo, ker streli niso bil prav naravnani, strelivo pa je bilo staro, verjetno še iz časa prve svetovne vojne. Topovski ogenj je trajal skoraj ves dan, a že pri prvih strelih se je posadka — bersaljerjev in alpincev — zatekla v bližnji železniški predor in tako pustila kneško področje brez branilcev. Res je, da so bili rekruti prvič v ognju neke bitke, a tista naglica, da poiščejo kritje, je razodevala odločitev, ki je bila, najmanj kar lahko rečem, omahujoča.
Partizani, ki si niso mogli predstavljati tistega kolektivnega odhoda, so čakali na napad do mraka, misleč, da bodo tako bolj demoralizirali Italijane, mogoče pa so tudi, ker se jim je sovražnikov molk zdel sumljiv, mislili, da se jim pripravlja past. Ko pa so zakričali »na juriš!« in sc pripravljali, da bodo zavzeli postojanko, so se znašli pred nepričakovano reakcijo, ki jih je zmedla in ustavila.
Ko bi bili vedeli, kaj se je v resnici dogajalo, ne bi se obotavljali in sprožili dokončni napad. V zapuščeni prostor na Kneži so se bili vrnili, s pomočjo mraka in po poti
mimo Slatne, samo trije: kapetan alpincev Del Fabbro, narednik Capun in kaplar Guerrera, tadva iz 1. čete, ki sta bila ostala na Kneži začasno, prvi zato, da je dopolnil izročanje predaje svojih funkcij kolegu 5., drugi zato, da bi vadil novince v rabi 20 milimetrske strojnice.
Kapetan in Capun sta se postavila k minometu 81, Guerrera pa k strojnici ter tako hkrati začeli s silnim napadom: minomet je tolkel bok Končarjev — predela, ki ločuje tok Bače od Kneškega polja — ki se je spuščal k železnici in vojašnicam in po katerem so skokoma prihajale prve patrulje; strojnica je kosila vrh predela, na katerem je bila zleknjena glavnina napadalcev, pripravljena, da sledi tistim, ki bi prvi prišli v taborišče. Kdor se ni nikdar znašel pred ognjem 20 milimetrske strojnice, ne bo nikoli mogel vedeti za grozeči vtis, ki ga je povzročala.
Ta krepka reakcija, ki je bila tako čudno v nasprotju s prejšnjo tišino, je presekala zalet napadalcev, ki so mislili, da so pred njimi kdove kakšni in kako številni junaški bojevniki. Tako so začeli oklevati in klicati k predaji z že znanimi gesli, ki so jih potrjevali z lepimi obljubami; obljubami, na katere je Guerrera, ne da bi nehal streljati, odgovarjal s svojo južnjaško nesramnostjo. Druga dva — en Furlan, drugi Tržačan — sta molče pošiljala z minometom na desetine bomb.
Potem se je ogenj iz pušk in iz avtomatičnega orožja zmanjšal, kriki »na juriš!« so počasi ponehavali, dokler niso, ko je nastala noč, docela ponehali. Akcija je končala po zaslugi drznosti treh starih vojakov. Tedaj so iz predora kot krti pokukale desetine in desetine še oklevajočih figur, ki so previdno šle zasest preluknjane utrdbe in prazne postojanke.
Ko se je vrnila 1. četa, so poslali Guerrero, ki je dobil zaslužene kapralske našivke, k T. 96, kjer je, na Barralovo srečo, ostal do konca.
* * *
Gianni Bar ral:
Medtem je na začetku kolone prišlo do odločilnih dogodkov, ki jih nismo mogli predvideti.
S predajo 5. čete so postali ujetniki tudi štirje častniki
in nekateri podčastniki, ki niso mislili, da bodo tako končali vojaško avanturo, v katero so se bili podali prepričani, da lahko izgubijo vse, razen zavesti o svojem notranjem miru. Tedaj se je odločil kapetan Mognaschi in odšel na začetek kolone zato, da bi se osebno pogajal z vodstvom partizanske edinke, ki nam je hotela prekrižati pot.
Kapetan je sklenil dogovor, potem odposlal komandantom čet ukaz o predaji. Ko nam ga je Concilio, mračen v obraz, posredoval, je dobršen del čete odklonil poslušnost. Bil je pravi upor.
»Naj se predamo brez boja? Za nobeno ceno!«
»Predati se komu? Štirim Čučkom?«
»Ali se prebijemo s silo skozi Kobarid ali pa jo udarimo čez hribe.«
»Kapetan gre lahko tudi plesat s partizani, mi mu ne bomo godli.«
»Hudič naj vzame 5. četo! Take ljudi je boljše izgubiti kot najti.«
Zadeva je bila videti res absurdna: imeli smo še nedotaknjeno orožje, veliko municije, odločen načrt, da gremo naprej, čeprav smo biti tako razpoloženi, da bi človek umrl od žalosti — in zdaj so nam predlagali, naj pustimo vse. A čemu? Zato, da bi dosegli prosto pot, pot, ki bi si jo tako in tako odprli brez pogajanj?
Ozračje je postajalo vroče. Ne vem, kaj se je dogajalo v drugih četah; vsekakor je kapetan Mognaschi kmalu zvedel za odklon ali vsaj za odpor nekaterih oddelkov, da bi mu sledili v primeru predaje. Tako smo ga videli priti peš v spremstvu svojih pobočnikov. Sklical je, kar tam na cesti, zbor častnikov 1. čete, vse prej torej kot rezerviran zbor, ko pa se je okrog nas strnila večina vojaštva. Kapetan je spregovoril s svojim globokim, očetovskim, nekoliko celo preveč prepričujočim glasom.
»Poslušajte, fantje, to ni čas za svojeglava dejanja. Govoril sem z njihovimi šefi in sem imel vtis, da so dobro razpoloženi. Vprašali so nas, naj priznamo, da je naša naloga končana in da je zdaj čas, da Osvobodilna fronta iz-polne svojo; sprašujejo nas, naj se izognemo prelivanju krvi in naj oddamo orožje. V zameno nas bodo pustili, da nadaljujemo pot, če bomo to hoteli. Dali so mi častno besedo. Tudi oni so vojaki, in častna beseda bo tudi ne-
kaj veljala, se vam ne zdi? Zakaj naj bi začeli s klavnico? Nobenih samovoljnih dejanj torej! Ne pozabimo, da je 5. četa v njihovih rokah.
Potem se je vrnil, medtem ko sta dva njegova poboč-nika šla obvestit stotniji, ki sta bili za nami.
Bil sem pretresen ob preproščini tistega moža. Kaj ni bil prebral niti ene same Leninove strani? Pogledal sem okoli sebe in se s strahom zavedel, kako poguben učinek so imele kapetanove besede na moralo bersaljerjev. Na mah so se čutili kot izgubljeni in zadobill razpuščeno, omahujočo, mlahavo držo vojnih ujetnikov, ki so jo še poudarjale z dežjem napite uniforme, viseče na njih, kot da so obešene na ptičjih strašilih. Nekateri so planili v jok kot otroci, kar so pravzaprav bili. Casarotto je bil kot nor: zagrabil je mitraljez Bren in ga razbil s strahovitimi udarci ob obrambnem zidku mostička. Cassinis je stekel naprej, medtem ko je streljal kar tjavdan in ihtel in kričal:
»Pokazat grem tistemu bedaku, kako se predam, pokazat mu grem, presneti svet!«
Ženi ga je zagrabil za vrat pod temenom in ga zadržal ter mu rekel, ne da bi kričal (Ženi ni nikdar kričal):
»Bodi miren in rajši mi ti ne bodi bedak!«
Cassinis se je obrnil, ga pogledal z izbuljenimi očmi, potem pa se brez moči sesedel ob mostičkovem zidku.
»Konec komedije,« sem si rekel in pomislil na svojo odločitev, da ne bom postal ujetnik. Lahko bi jo uresničil: tam blizu se je ločevala od ceste steza, ki je najpoprej šla mimo štrleče čeri, potem pa se zgubljala med travniki in goščavo, ki je zaslanjala cesto. Kot nič bi bil lahko šel v tisto smer in se vzpel po pobočju Kuka. Ko pa sem pogledal fante, sem se premislil: zdelo se mi je, da bi bil dezerter, ko bi jih zapustil v tistem tesnobnem razpoloženju. Moja dolžnost je bila, da postanem z njimi ujetnik. In tako sem storil.
Nisem pa imel najmanjšega namena, da bi izročil orožje, to je bilo dejanje, ki sem ga imel za eno naj hujših ponižanj, ki ga lahko doživi vojak. Imel sem poleg brzostrelke Sten lepo bodalo iz nerjavečega jekla, ki mi ga je bil daroval oče ob slovesu. Nikoli ga nisem bil uporabil, kot nisem, resnici na ljubo, nikoli uporabil brzostrelke Sten; ampak če mi ni pomenila dosti izguba brzostrelke, nisem
imel nobenega namena, da bi komurkoli oddal bodalo. Pogledal sem na štrlečo čer nad stezo in odločil, da ga bom tam zakopal. Nekaj vojakov, ki so mislili, da bežim, so me pozdravili kričeč: »Dobro srečo, gospod poročnik!« Obrnil sem se in ko sem opazil v njihovih pogledih skoraj zavist ob moji domnevni odločitvi, sem čutil, da bi jih ne mogel, tudi ko bi hotel, zapustiti, zato sem rekel: »Nikamor ne grem, fantje, takoj se vrnem!«
Ob spodnjem delu čeri je bila gladka površina, kot so tiste, ki gorjancem služijo, da se na njih od počijo, medtem ko nanje položijo nahrbtnik, ne da bi si ga sneli. Prostor med zidkom in čerjo je bil napolnjen z ne preveč zgneteno zemljo. Odlomil sem si vejo in z njo skopal za vatel globoko luknjo, na dno katere sem položil bodalo. Ko sem se vračal, sem brzostrelki odvzel zapirač ter ga zagnal v motne vode hudournika, potem sem se ustavil in opazoval obzorje. Bili smo nasproti Sv. Lovrencu, ki ga je bilo komaj videti skozi bombažaste oblake. Gregorčičevo prekletstvo, ki se je bilo zgrnilo nad naše očete, se je zdaj zgrinjalo tudi na nas?
Zdaj je bilo samo še potrebno izpolniti pogoje predaje. Raztovorili smo prtljago z vozov, in tako sem spet imel svoj nahrbtnik. V zameno smo naložili orožje, potem pa imeli čuden občutek, kot da smo nagi sredi nekega trga. Capun nam je razdelil zadnje porcije cigaret in živeža, medtem ko je lilo kot iz škafa. Potem smo šli kot za pogrebom.
Blizu Idrskega se je vrsta ustavila in vojaštvo se je zbralo v gnečo. Tam se nam je prikazal prvi od novih gospodarjev naše usode: partizan, ki je stopal vzdolž vrste. Bil je to tridesetleten moški srednje rasti, širokoplcč, v sivo modri uniformi in obut v težke škornje. Stopal je z dolgimi in težkimi koraki, z uperjeno strojnico, in nas motril, kot da nas, z vzdignjeno brado pregleduje, ne da bi nas opazoval, pri tem pa je bil njegov pogled, pogled odločnega zmagovalca.
V Idrskem je prišlo do oddaje vozov z orožjem četi partizanov, ki so se brezčutno in molče premikali. Medtem ko je bila v teku ta izvedba, sem se z nekaterimi izmed svojih mož spravil pod kap neke hiše. Verrini, Varini in Degoli, misleč, da nas bodo kmalu ločili, so me pozdra-
vili in pri tem našli moč, da so se kot v zahvalo nasmehnili. čudovito je, kako se vojaki v težkih trenutkih zanesejo na njihove častnike, če so se le-ti izkazali za vredne. Opogumil sem jih in rekel, da bom še ostal z njimi, čutil pa sem, da sem svojo častniško dolžnost izvršil do kraja. Odslej bom lahko bolj svobodno odločal, kaj naj iz sebe naredim.
V desetih minutah smo dospeli do kobariških vojašnic. Ko smo prešli vhod v ograjeni prostor, je v vaškem zvoniku odbilo eno popoldne.
Posamezne dele prevedli Magda Jevnikar, Boris Pahor, Radoslava Premrl.
(Dalje prihodnjič)
TIPANJE ZA SINTEZO
11.12.87
Včeraj sem se odzval vabilu Slovenskega sociološkega društva in nastopil v Zbornični dvorani Univerze na strokovni razpravi. Tema: Alternativni programi ustavnega razvoja Slovenije (v Jugoslaviji).
Prebral sem uvodnik v številki Zaliva, ki je v tisku, uvodnik, ki zagovarja samostojen dogovor slovenske oblasti z drugimi entitetami zveze. Seveda je zavladala, ko sem končal, mučna tišina. Na drugi strani pa moram reči, da so razpravljalci zelo odkrito in tehtno poudarjali slovenske interese. Neizpodbitno je, da je mladi razumni-ški kader teoretično odlično pripravljen in pravilno usmerjen — in to ne glede seveda na to, kako bo lahko vplival in do kod bo novi slovenski politični kurz lahko šel.
28.12.87
S posebnim zadovoljstvom jemljem v roke knjigo Z zlatimi črkami. Podnaslov: Življenjske usode primorskih velikih mož. Za Založništvo tržaškega tiska je delo pripravil Branko Marušič. Gre namreč za knjigo, ki je bila v resnici potrebna, saj si marsikdo ne predstavlja, kako bogato je Primorska prispevala v slovensko kulturno zakladnico. Čeprav so namreč že v --Slovenskem primorskem biografskem leksikonu«, ki ga izdaja Goriška Mohorjeva družba, nanizani življenjepisi pomembnih primorskih oseb, je vendar publikacija, ki nam na neposreden način (tudi s podobami) predeči nekdanje naše pomembne može, vsekakor še na poseben način privlačna in učinkovita.
Ko se ustavljam ob usodah ljudi, ki se mi nekatere prvič prikazujejo, sem avtorju hvaležen za njegov trud, vendar pa hkrati tudi deloma kritičen. Prav dobro ga namreč razumem, ko v uvodu omenja, da bi Izbranim osebnostim lahko dodal še druge, zdi pa se mi, da če se je pomudil, na primer, pri prikazu pomena aktivistov Kova čica, Šibelje, Veluščka, potem je krivično, da v izboru ni Virgila Ščeka, Jakoba Ukmarja, Iva Juvančiča, — če seveda izpustim Oskarja Ribara, Ferfoljo in druge. To želim poudariti: zgodovinski spomin je v povojnem času naklonjen revolucionarjem (komunistom), pri
tem pa pozablja ali zapostavlja može drugih nazorov in politik. Marušič se je, kar se tiče bolj odmaknjene preteklosti, taki eno-stranosti izognil; v primeru bližnje preteklosti pa je seveda manj pravičen.
Upati je, da bo v prihodnosti tak prikaz izšel dopolnjen, vsekakor pa je že tudi sedanji dragocen. Zdaj je na vrsti le-ti publikaciji podoben prikaz, namenjen italijanski kulturni publiki. Delo, ki bi bilo mogoče manjše po obsegu, a prav tako ilustrirano, vsestransko vabljivo in prikupno.
2.1.88
Prišel mi je v roke Sempreverde e rosmarino. In zavedel sem se, da mi je knjiga šla iz spomina. Marsikdaj bi lahko iz nje navedel za italijanskega človeka vtise prof. Salvinija o tem ali onem slovenskem avtorju, saj je delo pravzaprav prvi obširnejši prikaz slovenskega slovstva italijanski javnosti, prikaz obogaten z lepim izborom prevodov. Seveda je zgodovina slovenskega slovstva Bruna Me-riggija bolj sistematično delo, vendar je Meriggi vnesel v svojo knjigo marsikateri Damianijev prevod.
Tako si mislim: italijanski kulturnik ima, če se potrudi, na voljo dva teksta o slovenskem slovstvu, ki pa se oba ustavljata ob začetku druge svetovne vojske. (Salvini je na primer obšel Kocbeka in sem ga šele jaz, prekasno, na to opozoril). Nima pa italijanski človek temeljitega prikaza primorskega dela slovenske književnosti.
3.1.88
V	spisu, posvečenem slikarju Tomincu (Z zlatimi črkami), avtor pravi: »Tominc je delal z izredno naglico in leta 1836 je ob obisku angleške eskadre v Trstu v 25 dneh izdelal portrete prav toliko častnikov«.
S tako sposobnostjo hitrega dela se bo potem postavil Černigoj. Seveda v stvaritvah, ki so manj zahtevne kot portreti, a vendar. Da ne govorim o njegovi risarski verziranosti!
5.1.
V	Sodobnosti je objavljen »Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma« Franceta Klopčiča. Tekst je postumen. Letnici nastanka 1983-84, a verjetno je bil načrt dopolnjen tudi še kasneje. No, gre, kljub vsem kompromisom z enopartijskim sistemom, le za takšno uveljavitev slovenske identitete, ki se bistveno razlikuje od dosedanjega povojnega leninsko pojmovanega federalizma.
Avtor se strinja tudi s predlogom o vseslovenskem kulturnem
parlamentu ali svetu in navaja Bojana Štiha. V resnici se je zamisel o enotnem slovenskem forumu porodila že veliko let poprej pri nas na Tržaškem, je pa hvalevredno, da jo je Štih poudaril in poudarjal.
7.1.
Moral bi v Lyon na vsakoletni sestanek našega združenja. Tokrat bo govor o kongresu v Liegeu, ki bo konec julija. Ker bo na vrsti zadeva Fourons, se mi kar zdi, da me Lyon tokrat ne bo videl. Povedal sem že lani svoje mnenje, nima smisla, da potujem v Lyon zato, da ga ponovim. Saj se bomo za časa kongresa ukvarjali s kočljivim vprašanjem, ki je v Belgiji postalo vsedržavna zadeva.
Ima pa me, da se ne bi, z izločitvijo Lyona, odpovedal tradicionalnemu obisku Pariza. Res, da se mi vriva rahel občutek izdajstva ob misli, da bodo prijatelji sejali brez. mene, a hkrati se zavedam, da tam tokrat v resnici nisem potreben, medtem ko sam potrebujem nekaj osvežitve v pariškem ozračju.
12.1.
V	Parizu bo Mušič razstavljal svoje dachauske risbe.
Zadosten razlog, da neham oklevati in se odločim za odhod.
14.1.
V	Slavistični reviji (1987/4) prebral nadvse zanimiv esej Ivana Pederina. Gre za nazoren prikaz proznih del barona Friedricha von Gagerna (1882-1947), ki se je rodil v dvorcu Mokrice, živel pa v Celju. Pederin pravi, da je Hitler prav gotovo poznal Gagernova dela, ki so izhajala v velikih nakladah in bila privlačna zaradi lovskih zgodb; vsekakor so nacisti avtorja imeli za svojega, čeprav se je Gagner po letu 1940 umaknil in nacionalsocializem odklonil.
No, mene je presenetil predvsem odstavek, kjer Pederin ob neki pisateljevi noveli ugotavlja, da so zanj Hrvati in Slovenci civilizacijsko na nižji stopnji kot Nemci, da pa so bližji naravi in zato nad njimi. Presenetila pa me je ta ugotovitev, ker se lepo sklada s Slata-perjevim razmerjem do slovenskih ljudi. V knjigi It mio Carso je namreč kraško prebivalstvo prikazano kot naravno, prvinsko pleme, ki prav zaradi te pristnosti lahko nanovo prekrvi anemično tržaško malomeščanstvo. Ker je omenjena Gagernova novela iz zbirke novel. ki je izšla 1910. leta, ni izključeno, da jo je Slataper poznal. Ne glede na to je Gagern soroden Nietzscheju in prav tako kot on seveda protikrščanski.
V	zvezi s poganskimi elementi, ki naj po Gagernu še prevladu-
jejo pri Slovencih, Pederin omenja vpliv avtorjev, kot so Gumplo-witz (Der Rassenkampf) in Bergson (Les deux sources de la morale et la religion), jaz pa sem se spomnil študije Borisa Orla [Krog, 1933), kjer je govor o nerazvitih poganskih prvinah, ki da so posredno vplivale na slovenski značaj ob stiku z drugimi kulturami in seveda s krščanstvom.
Ne vem, če se je kdo od slovenskih studiozusov ukvarjal z Ga-gernom, če se ni, je ta hrvaški esej v Slavistični reviji lahko primerna spodbuda za zanimanje za avtorja, ki je živel v Sloveniji in jemal, čeprav s stališča svojega biološkega pogleda na svet, v poštev slovenski živelj. Morebiti bi nam taka raziskava utegnila tudi kaj odkriti. Prav Slataperjev primer, ko se avtor najpoprej zrelo približa slovenski stvarnosti, potem pa načrtuje zajezitev razvoja slovenskega občestva, nam namreč lahko potrjuje, kako površno smo doslej skrbeli za poglobljeno spoznanje marsikatere tuje misli v zvezi z našim obstojem.
16.1.
Pred dnevi sem pisal predsedniku Katalonije Jordiju Poujolu. V italijanščini, ker se je rajši pogovarjal v tem jeziku kot v francoščini, ko so mi določili prostor ob njegovi mizi za časa II. kongresa katalonskega jezika v Barceloni.
Omenil sem mu obisk v Ljubljani in mu predočil, kako izjemnega pomena bi bilo za uveljavitev položaja Slovenije v sedanjem trenutku, ko bi se on, z ugledom, ki ga ima njegova osebnost in ob pomenu, ki ga zadobiva Katalonija v Evropi, zavzel za potrditev v mednarodnih forumih pravilne slovenske koncepcije jugoslovanskega politično-gospodarskega razvoja.
Saj ne vem, ali mu bo moj spis pnšel v roke, vendar bi Poujol kot podpredsednik sveta evropskih regij lahko nemalo vplival na splošno razpoloženje evropskih predstavnikov glede položaja slovenske — in seveda tudi hrvaške — republike. Ameriška kratkovidnost ne vidi dlje od svojega nosu in ji je prvenstveno za močno Jugoslavijo: to se pravi, da bi edino zahodno-evropsko gledanje lahko počasi vplivalo na ameriško pretežno vojaško zaverovanost.
25.1.
Nekaj pariške bere.
Najpoprej domače razpoloženje v hotelski recepciji, kjer me že leta ne sprašujejo po osebni izkaznici. Po kratkem obredu v kopalnici odhod na postajo metroja nekako z občutkom, da je podzemelj-
ski voz zamenjal barkovljanski avtobus in da skoraj ni bilo noči vmes, ker sem jo prespal. Tudi vozovnica je prišla z mano iz Trsta, priskrbel sem si jo bil namreč ob zadnjem obisku in jo pomešal s tržaškimi, ki so bele, medtem ko so pariške rumenkaste. Ko napoči pravi trenutek, jih zamenjam.
Prva etapa: Memorial de la deportation.
Minuta zbranosti.
Popoldne intimen literarni dialog z Bavčarjem.
Ne pomnim, da bi s kom tako živo razpravljal, odkar Edija ni več. Bavčarjevo nazorsko gledanje je seveda čisto drugačno od Edijevega (v marsičem se približuje mojemu), a intenzivnost razpoloženja je podobna tisti, ki je vladala v Edijevem študiju.
Torek 19.1.
Obvezen postanek v knjigarni na Trgu sv. Mihaela.
Opoldne kosilo z Domenachom v kitajski restavraciji.
Preprosta agapa ob spremljavi postarne in prisrčno zavzete gospodinje. V glavnem izmenjava misli o položaju v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Pri tem potrjujeva diagnozo, ki jo je on postavil v knjižici, posvečeni jugoslovanskemu svetu, »malem planetu«, kot se je glasil podnaslov. »Enopartijski sistem je desetletje zaviral korekturo ekonomskih napak in ne daje deželi nobenega poroštva, da se tako hude napake ne bodo ponovile«. To je napisal 1960. leta. In zato je bil simpatični, turistom namenjeni brošurici, prepovedan vstop v Jugoslavijo! Po bratskem obedu pri skodelici kave v zasteklenem kavarniškem separeju pogovor o študijskem razvoju mladega človeka. Domenach je začuden, da bodo na Slovenskem spet uvedli pouk latinščine. Jaz zagovarjam obnovo nekdanje gimnazije, on trdi, da grške in latinske klasike mladi lahko berejo v prevodu. To seveda drži, in prav gotovo je bila osemletna zaroka z latinščino pretirana; a problem je drugje in presenečen sem, da ga on ne dojema.
Zvečer odprtje Mušičeve razstave.
Dogodek, ki je opravičeval in opravičil moj prihod.
Centre Georges Pompidou.
Musee national d'art moderne.
Palača iz cevi je samotna, ker je torek.
Tako se vzpenjamo posamezno, vendar se sčasoma naberemo v kar lepo množico, da pred razstavljenimi grafikami šumi kot v panju.
Naj rečem takoj: nanovo sem odkril Mušiča.
Ne da ga nisem poznal, kje neki, njegovi dalmatinski motivi so nezamenljivi, čeprav so se mi kdaj zdele številne barvne variacije na isto temo nekako odvečen poudarek. A nisem v zvezi z njegovimi
osliči nekoč z njim razpravljal o modernem slikarstvu nedaleč od ljubljanske pošte, ko se je on upiral iskanju literarne vsebine v slikarstvu. Prijateljska diskusija je bila teoretičnega značaja. Saj se Mušič vendar ni odrekal stvarnosti, figuri, pesniškim krajinskim trenutkom.
V avtobiografskem zapisu pravi, da je po vrnitvi iz Dachaua začel drugače gledati na stvari in na svet.
Saj, njegove risbe s taboriščnimi motivi.
To je v dobršni meri tudi tisti današnji Goya, na katerega se nekje sklicujem kot na potrebnega oblikovalca krematorijskega uni-verzuma. Mušičeva roka je nedvomno mojstrska pri upodabljanju koščene smrti, kop zveriženih skeletov. In tudi zgodovinsko pomembno je, da mednarodno znani umetnik prikazuje občinstvu tako resnico danes, ko se slikarstvo na splošno razdaja v neobvezni geometriji in igri. In dragocen je v tem smislu uvod Jeana Claira v lepem katalogu, ki ga je za to priložnost izdal Centre Pompidou.
Vendar. Na neki način je, še bolj kot v samem Dachauu spočetih risbah, v seriji podob, ki nosi naslov Nous ne sommes pas les derniers (Nismo poslednji), izgotovljeni v letih 1971-1975, atmosfera konca poglobljeno doživetje. Čutiti je, da je imel slikar na razpolago odmik in mir, tako da se je ponovno vživel v resnico, ki jo je nosil — in jo nosi — v sebi.
Zelo sem ob tem zadoščen.
Nekako potrjen sem v prepričanju, da moj obisk svetišča ob Seini ni samo posameznikova manična povezava s preteklostjo.
A tudi druge grafike so me prevzele.
Lepota kot protiteza niču.
Okrasti barvni toni zanikajo črnino.
Izbira zračnih obmorskih pokrajin: dalmatinske, beneške.
Vem: čeprav sta si zelo različna, je moje razmerje do Mušičeve umetnosti podobno tistemu, ki ga imam do Šagalovih slik. Mušič se ne zanima za domišljijske kompozicije, je bolj umirjen, tudi bolj fin, tudi bolj uglajeno mediteranski; je pa v njegovih delih neka zgoščena razgibanost, ki na tihem sporoča predanost življenju. Žagal to posreduje drugače, vendar imajo njegove slike neko otroško komponento, ki se uveljavlja mimo podanega motiva.
Tako postaven in krepek, je Mušič hkrati umirjen in prisrčno zgovoren. Kljub desetletjem, ki so vmes, hitro poveževa konca časovnih razmikov. Seveda priznam, da sem mu najpoprej hvaležen za taboriščna pričevanja, obenem bi rad. da bi se spoznal z mojimi zapisi, kjer je tudi več dachauskih strani. Narekuje mi dva naslova:
pariškega in beneškega, medtem ko dvomim, ali bom kje dobil dodaten izvod Nekropole zanj. Doslej je bilo moje iskanje brezuspešno.
Ko sem odšel, mi je topla slikarjeva neposrednost priklicala Pilonovo izrazito človeško noto. Odnaša! sem lepi katalog in se sredi labirinta cevi in prozornih plastičnih sten spuščal v pariški večer z zavestjo, da je v tisti palači po Plečnikovi razstavi Mušičeva druga pomembna potrditev naše ustvarjalnosti, če izvzamem prikaz naše tržaške kulturne ravni v Mali dvorani za časa razstave Trouver Trie-ste. Hkrati sem mislil na Nikolaja Omerzo, s katerim se je Mušič srečal v Dachauu in ki je bil z mano v skupini desetih bolničarjev, katere so poslali v Doro. No, zaradi tistih nezaslišanih dachauskih procesov se je Omerza obnašal, kot da me ne pozna. Prav gotovo se ni za tako držo zlahka odločil, a tako ozračje znajo ustvariti eshatološki režimi, ki naj bi reševali človeštvo.
(Kljub uspehu mi je za nekaj vseeno žal: za strešici na priimku, ki sta ju odnesla tujina in slava. Seveda ne gre samo za Mušiča. Tudi Černigoj je v italijanskih tiskih izgubil strešico, pa Bavčar zdaj v pariških. Pri tem se najslabše godi tistim priimkom, ki se njihova izreka potem spremeni. Morebiti bo kdo sodil, da sem ob pomembnih uspehih s tako pripombo malenkosten, vendar se evropski človek nauči francoske in angleške izgovarjave besed, zato bi se lahko naučil tudi slovenske, ki je dosti bolj preprosta. Črke s strešico pa je tiskar zmeraj našel ali nabavil, če je bilo obvezno.
Sreda 20.1.
V literarni prilogi dnevnika Figaro, ki je pri zajtrku na razpolago v številnih izvodih v hotelski recepciji, je 18. t.m. govor o prevodu knjige Prima Levija Se questo e un uomo (Si c'est un homme. Če je to človek). Poročevalec pravi, da izid dela, katerega avtor se je lani aprila odločil za samomor, prihaja v času, ko marsikdo skuša zanikati pretekle strahote.
Naključna povezava Levijega proznega z Mušičevim risanim pričevanjem.
Glede Prima Levija: v mislih imam študijo Gilberta Rosettija z univerze v Grenoblu, študijo, ki jo je ponatisnil Jacgues Bonnet v knjigi Italo Svevo et Trieste, v kateri je tudi Bavčarjev esej o slovenski tržaški književnosti. Tam Bosetti razpravlja o samomorih tr-žaško-goriških razumnikov. V glavnem gre za Jude (Vivante, Susmel, Benussi, Michelstaedter), a avtor razširja samomorilsko rešitev tudi na Slataperja in Carla Stuparicha. No, a če je iskanje svoje identitete v avstrijskem okolju sprejemljiv razlog za izbiro takega konca, potem je treba pri Leviju iskati drugačno motivacijo. Zavest o ab-
surdnem uničenju milijonov ljudi? Zavest, da Evropa pušča ob strani ves tisti človeški pepel? Zavest, kako razglašeno je početje voditeljev izraelske države?
Obenem se zavedam, kako sem bil naiven, ko sem Leviju poslal italijanski prevod (Ezia Martina) Nekropole in ga prosil, da bi ga o priliki prebral. Rad bi bil zvedel za njegovo mnenje, ko pa je moje pričevanje tako drugačno od neposrednih prikazov taboriščnega življenja. Seveda mi ni niti potrdil prejema teksta. In se zavedam, da najbrž ni imel samo moje pošiljke na mizi. A bolj bo držalo, da ga je v prvi vrsti motil moj manjšinski status. Kakor so bili tržaški judovski ljudje v glavnem slovenskemu življu nenaklonjeni, tako to verjetno velja tudi zdaj za tiste, ki so s tržaškimi povezani — in Levi je bil. Izjeme so redke. Nekoč Vivante. Zdaj Folkel.
V	isti Figarojevi prilogi je tudi poročilo o izidu prevoda Canet-tijeve knjige Jeux de regard, iz katere je navedenih nekaj stavkov. Ta, na primer, o umirajoči materi: »Elle me regardait jusgu’ a me ha'ir«. Na las enako ugotovitev bi lahko napisal o materinem pogledu — v enakih okolnostih — tudi jaz.
Sprehod z Bavčarjem.
Obiskala sva neko uredništvo, potem pa sem mu bil kratek čas za spremljevalca, ko je šel na sestanek v Latinsko četrt. Najbolj nenavaden je bil pri tem njegov fotografski aparat, ki mu je visel ob strani, tako da je z desnico pritiskal na sprožilec. Bila sva kar čudna maketa: rosilo je, pod dežnikom sva stopala, medtem ko je šum korakov vodil razigrano vnemo enkratnega fotografa.
V	četrtek 21. sem si v Grand Palaisu ogledal razstavo Zaklad keltskih princev. Zbirka je sestavljena iz predmetov, ki so jih posodili francoski, avstrijski, nemški muzeji. Kraji najdb: Flochdorf, Strett-weg, Apremont itd.
Od VII. do V. stoletja pred Kristusom.
A priznam, da je moje razmerje do Keltov dvojno, medtem ko me priteguje njihov spekulativni značaj, me prav pomanjkanje smisla za organizacijo neke širše skupnosti odbija, ker se mi nekako vrinja misel, da smo od njih podedovali svoje nagnjenje k individualizmu in k univerzalizmom. Ne vem. A ta vtis se mi vrača ob čudovitem kultnem vozu, na katerem se številna naga moška telesa pripravljajo na žrtvovanje jelena, medtem ko ima sredi njih ženska figura svečenice na vzdignjenih rokah daritveni pladenj. Ko sem namreč stal pred tisto tako razgibano skupino figur na štirikolesnem vozilu, sem imel vtis o nekakšnem otroško-pesniškem značaju ljudi, ki jim je bil tisti voz obredno sredstvo. In kdove zakaj sem si rekel,
da je bila vzgoja spreobrnjenih druidov, ki so prihajali k nam, prenos zavesti poraženih plemen k poraženim plemenom.
A kaj, nisem kompetenten, držalo pa bo, da smo posneli bolj tisto, kar je pomenilo odklon, kot tisto, kar naj bi utrjevalo samozavest.
Kaj naj še omenim v zvezi s temi dnevi?
Da sem imel občutek, da sem si jih ukradel?
Kot da je šlo za samodejno dejanje?
Un acte gratuit?
Morebiti, a vsekakor dobro poplačan.
Na neki klopci, menda je bilo na postaji Raspail, je ženska na plinskem grelniku cvrla v ponvi kose mesa. Košata in solidna, se ni ozirala za potniki, trdo in hudobno je zrla v ponvo, obenem pa je bilo, kot da vilice v njeni desnici same zase, brez njene vednosti, premikajo tiste temne kose v olju. Saj. Bila je, tam na postaji podzemeljske železnice, nedvomno bolj nenavadna zaradi tiste omamne (zaspane? pijane?) drže, kot zaradi grelnika in ponve.
Vsekakor mi je potem v vozu perujska dvojica s svojimi inštrumenti oddaljila tisto žensko-clochard. Ko pa sem prestopil, je v novem vozu sedela Duša in me prevzela s tistim svojim razkavim glasom, ki te kar zanese k Piaffovi na Plače Pigalle. A žal je bil privid kmalu mimo, ker je pariška Duša poljubila svojega spremljevalca, kar pa naši Duši ne bi pristajalo. Ona bi se njegovi želji odzvala z ironično pripombo — saj bi le-ta imela v ozadju tudi simpatično razpoloženje seveda, a ironična bi pa le bila.
Dulcis in fundo je bil Picassov muzej.
Ni kaj, ta silak je bil kralj nad stvarmi.
A njegova platna v glavnem poznam, so pa zdaj razvrščena v prostorih, ki se razlikujejo od standardnih muzejskih dvoran. Postavljena so na različnih ravneh, ki jih povezuje stopnišče, tako da so razčlenjene z nišami in lokuli. Zadeta uporaba prostora za podobe, ki so umetniška konkretizacija razklane dobe.
Ob Picassu je Mušič kot tiha zbranost po neurju. Kljub dachauskim motivom — in prav zavoljo njih — je Mušičev svet vrnitev k sožitju z zemeljskim bivališčem. To se pravi, da je slikar tako intimno doživel bližino niča, da ni čutil nikakršne potrebe, da bi z risbo in barvo potenciral človekovo katastrofo. In čutim, da zelo cenim to resnost, ki je v bistvu izraz velike skromnosti. Isto sem ugotovil pri Pilonu, ki se je zavedal, da ne more slediti zgledom drugih, ne spremeniti tistega svojega bistva, ki ga je potrdil v ekspresionizmu. Podobno velja za mehko, pesniško navdahnjeno Muši-
čevo upodabljanje pokrajine in živih bitij v nji. Vsaj kar se tiče del, ki jih poznam.
Zdaj sem spet ob morskem bregu — in spet imam vtis, da sem iz metroja stopil neposredno na barkovljanski avtobus. Sem tukaj, a sem tudi še v Forumu des Halles, v podzemeljskem mestu, kjer sem včeraj predpoldne še enkrat pregledoval nove knjižne izdaje.
Da, in obenem si pravim, da ti moji prehodi s tržaške obale v mesto ob Seini niso v bistvu potreba po rešitvi iz ujete province, še manj pa neka ponesrečena oblika kulturnega dandyzma. Zadeva je zame dosti bolj eksistencialno pomembna: na pariških ulicah sem maja 1945. leta spet našel življenje.
Tam se je zgodil čudež: Resurrectio.
Začela se je bila Vita nova.
24.1.
Pri listanju italijanskega berila sem se srečal s Sabovo Kozo.
La cap ra.
Zagledal pa sem hkrati tisto Picassovo v muzeju.
La chšvre.
Le-ta je nekam divjaška, razborita, odsev slikarjeve izbire.
Saba pa je v privezano kozo tako prepričano projiciral svojo usodo in človeško bol, da je tisti živali s semitsko brado odgovoril z blejanjem.
27.1.
Med papirji pozabljen izvod Dele.
Datum: Sobota, 26.9.87.
Takrat sem bil v Komposteli, a prodajalec častnikov na postaji openskega tramvaja mi spravlja četrtkova in sobotna Dela.
V ti sobotni prilogi je pol strani posvečene izjavi Društva slovenskih pisateljev, ki predlaga slovenski skupščini, naj od zvezne skupščine zahteva umik predloženega načrta za spremembo ustave.
Seveda je vprašanje, kakšno veljavo bo imel tak poseg, vendar je izredno pomembno, da se pisateljska srenja kot kvalificirano predstavništvo slovenske kulture zavzema za narodovo identiteto.
Pravzaprav gre za zgodovinski akt.
In vse mi pravi, da se šele zdaj, kljub težavam, začenja pravilen pretres medvojnega in povojnega razvoja.
1.2.
Rothov Radetzkymarsch.
Prinesel sem ga iz knjigarne na trgu Saint Michel.
Moram reči, da rajši berem Rotha kot Musila, ker je bolj nepo-
sreden in se z njegovim ironičnim podtonom lepo oglašam. Rekviem avstrijskega cesarstva, kot nekdo ocenjuje delo, je že od prvih poglavij naprej ves čas pričujoč, tako da so sklepni akordi pravzaprav kot nekak odmev.
Čeprav je govor o »narodnih manjšinah«, o Čehih, ki da so izumili pojem »nacija«, kar se zdi prefektu von Troti že kar »revolucionarno«, dokazuje Roth, da bolj malo pozna položaj »narodnih manjšin«. Vsaj glede Slovencev, ki jih večkrat omenja v zvezi s poglavitnim junakom, je evidentno na zgrešeni poti. Ko govori o muslimanih, ki da molijo na »starih mošejskih preprogah«, premakne tisto »slovensko« Sipolje kar precej proti Jugu.
Saj mi kdo utegne očitati, da se ob sijajnem romanu izgubljam ob postranskih zemljepisnih spodrsljajih. A ni tako. Prav ta zgrešena ubikacija slovenske »narodne manjšine«, ki bo zavoljo tržaškega pristanišča eden izmed najbolj perečih faktorjev pri nastanku in sklepu prve svetovne vojske, zadnjega poglavja avstrijskega cesarstva, dokazuje, kako površen je bil pogled na bistvena vprašanja imperija tudi pri bolj razgledanih ljudeh.
Je pa res, kar pravi Patrick Grainville, da človek ob Rothu uživa kot ob Flaubertu. Na kratko bi rekel: psihologija in narava.
5.2.
Zavreči moram pariške časnike, ki sem jih prinesel s sabo, a jih ne utegnem ekscerpirati, kot bi želel. Gre za poudarjanje značilnih evropskih premikov. Na primer za razvoj francosko-nemškega ekonomskega sodelovanja po 25-letnem razmiku od podpisa sporazuma med De Gaullom in Adenauerjem. Vprašanje je pri tem: kakšna bo Evropa po letu 1992. Na to mislim, ker je bil lani na srečanju v Kom-posteli govor o prihodnosti nepriznanih, narodov. To je incognita. Velika incognita. V Bretanji se namreč po treh letih spet oglaša Revolucionarna bretanska armada. Dve bombi sta 20.1. poškodovali stavbi v Rennes-u in v Quimper-u. To se pravi, da bodo vprašanja zapostavljenih identitet ostala odprta tudi v združeni Evropi?
Izmed vseh mastnih naslovov, ki te opozarjajo nase (Sovjetska zveza in Izrael se približujeta: ob spremenjeni politiki Gorbačova do Združenih ameriških držav bo nujno tudi Nikaragva menjala svoja stališča) je najbolj pretresljivo poročilo (Figaro 20.1.), da je v Franciji vsako leto 50.000 otrok, ki jih starši mučijo, od teh jih približno 500 umre. Dogaja se v vseh družbenih slojih. Patološko zaznamovani starši se znašajo nad svojimi otroki. Gre za odrasle, ki so bili nekoč kot otroci sami tepeni; za par, ki doživlja propad zakonske zveze;
za frustrirane ljudi, ki niso uspeli itd.
Psihiater Edouard Zarifian: »Prišel sem v stik z očeti, ki so bili s psihiatričnega vidika docela normalni, a so mi mirno povedali, kako tu pa tam čutijo neodjenljivo željo, da bi sežgali svojega otroka, ali mu zvijali roko, dokler bi se zlomila.«
Sprašujem se, ali prihajajo poleg drugih vzrokov tudi televizijske oddaje v poštev. Ali pa je naše povojno ozračje tako nasičeno z vsem, kar se je dogajalo v vojnem času, da se zlo vpija tudi skozi kožo in tkiva v našo notranjost.
10.2.
Kupil Adescamento (Zapeljevanje) zato, ker je Magris v drugi izdaji knjige o tržaški obmejni identiteti prepričan, da Renzo Rosso v ti svoji noveli pravilno zastavi književno analizo razmerja med italijanskim in slovenskim človekom, analizo, ki ni, pravi, dodana, ampak spojena s samo pripovedjo. »Metafora življenja in hkrati zgodovinsko - socialna demistifikacija, odkritje sveta žrtev in njegove resnice«.
In Magris ima nedvomno prav glede načina obravnave, ravni dialoga med Slankom in Paulianom. Vendar gre v bistvu za predstavnika lumpenproletariata, ki prepriča sina malomeščanske družine, da se odloči za odhod med upornike nekje nad Domiom. Tista zagledanost mladega študenta v samozavestnega sošolca, ki živi kot nekakšen zanemarjeno oblečen brezdomec, a zvemo, da je slovenskega rodu, ker je bil njegov oče obsojen na tržaškem procesu 1930. leta, — tista zagledanost v nekakšno naravno silo je učinkovito podana, čeprav spominja na Slataperjevo občudovanje naravnega primitivizma slovenskega kmeta. Manjka pa pri ti sicer dostojni obravnavi poglavitni, to je narodni motiv. Teza, naj slovenski živelj simbolizira Slank, je diminutivna, ker s tem, da vprašanje razširja, ga tudi zožuje. Lahko bi rekli, da Rosso nevede sprejema sintagmo Slovenec-proletarec, to se pravi, da vzdigne problem na raven tlačiteljev in tlačenih v soglasju s parolo osvobodilnega pokreta. Ponavljam: pušča pa ob strani najbolj pereč problem — jezikovno identiteto. Seveda bo Magris rekel, da je le-ta zaobjeta v »metafori življenja«, meni pa se zdi, da brez osredotočenja na vrednost narodno-jezikovne identitete slovenskega občestva — kot to Ari in Magrisu uspeva v omenjenem njunem delu — se vprašanje sožitja nikamor ne premakne.
Živka je knjigo odklonila v prvi vrsti zaradi tiste skupne ocene, tako predstavnika italijanskega življa kot predstavnika slovenskega
življa, o domačih, kjer prenočujeta, da so »una razza di animali ot-tusi e selvaggi« (»topo in divje živalsko pleme«). Taka definicija o slovenskih prebivalcih v Glinščici prav gotovo ne more biti napotek za pravi ton pisanja o naši skupni usodi na Tržaškem.
Prosil sem tudi Zlatko, naj delo prebere, ne da bi ji razložil, kaj me zanima. No, tudi ona ne prisoja noveli tistega pomena, ki ji ga pripisuje Magris. Netipična je izbira za nosilca slovenskega življa amoralnega družbenega faliranca. Gre torej za sodelovanje v upcru, za revolucionarni aktivizem, v katerem bosta oba junaka zavrgla preteklost; stvarnost sožitja dveh kultur je povsem izključena.
Ostajajo pa seveda — in v tem ima Magris prav — pisateljske vrline Renza Rossa, ki spada vsekakor med bolj tenkočutne tržaške avtorje.
Pri opazovanju pariških fotografij sem se zdaj zavedel, da 15.1. na njih prevladujeta dva motiva: sakrarij posvečen taboriščnikom in Mušičeva razstava. Kar dvajset posnetkov na štiriindvajset sem jima posvetil. In to s podzavestnim avtomatizmom. Seveda se tudi dva fleša nanašata na gotske loke cerkve sv. Severina, ki sem ju ujel Ediju v spomin, in niz privezanih peniches, mimo katerih valovi široko vodovje. A to so utrinki bežne spremljave ob prvobitni resnici. In ta je, kot trezno ugotavlja Rene Girard, da milijonska uničenja niso imela značaj odrešnega žrtvenega obreda, ampak so bila zgolj pošastnostna stvarnost. On sicer govori predvsem o holokavstu, a isto velja tudi za pepel, v katerega so se sesula telesa vseh drugih nesemitskih evropskih prebivalcev.
Vem, spet se vračam k temu, namesto da bi se zagledal v fotografijo z deročo Seno; a prihodnosti vendar ne bomo rešili, dokler bomo pripravljeni žrtvovati človeka na čast zgodovini.
16.1.
Profesor Samo Pahor je predvčerajšnjim skušal uveljaviti slovenščino, ko je plačeval pristojbino za avto, na glavni pošti, a je zaradi prerivanja s policaji, ki jih je poklical poštni ravnatelj, končal v Koroneju.
Telefoniral sem takoj predsedniku našega mednarodnega združenja v Perpinyan, tako da je sprožil potrebno akcijo. Danes me je namreč klical iz Liegea generalni tajnik, ki mi zagotavlja, da je obvestil vse člane vodstva in jih prosil za intervencijo. Poslal je brzojavko tržaškemu prefektu. Jaz pa sem tajnika obvestil o protestih mladine.
18.1.
Samo Pahor se je torej uprl policajem in tako končal v zaporu. Seveda bi se jaz v takem primeru ravnal po Gandhijevem nauku, a Samu Pahorju je šlo za izziv, ki naj razgiba javnost, oblasti in seveda slovensko apatijo. Kljub mladini, ki je demonstrirala, in tisku, ki je poročal, je namreč Samo Pahor čutil — kot je rekel, ko so ga po obsodbi izpustili, da je sam. In tukaj je ves problem. Že 1974. leta sem mu namreč zagotovil, da bi se mu pridružil, ko bi se zavedal, da imava za sabo društva, Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, dnevnik, stranke itd. Tako pa je donkihotsko tako početje ob neodzivnosti slovenskih forumov. In Samo Pahor je takrat priznal, da ga v uredništvu Primorskega gledajo po strani in da temu in onemu uide tudi kak ironičen nasmešek.
No, zdaj je bilo drugače, ker se naše »vodstvo« zaveda svoje Politične nesposobnosti; vendar bo vsa stvar spet izginila kot voda v pesku. To je kot pribito. Zaledje ni razpoloženo na moško besedo, tukajšnji njegovi predstavniki pa brez blagoslova zaledja ne sprožijo nobenega obreda.
Zato sem si te dni ob vesti, da so slovenski predstavniki obiskali najvišjega predstavnika rimske oblasti, zamišljal, kakšen bi bil lahko intimni samogovor tistega visokega funkcionarja. Tako nekako: Kakšni čudaški ljudje so vendar ti slovenski svetovalci, župani in drugi pomembni predstavniki! Vsi so lepo šli na poštne urade in plačali pristojbino za svoje avtomobile, ne da bi zahtevali, da se pogovarjajo ali pa pišejo v slovenščini. Izpolnili so svojo državljansko dolžnost brez nepotrebnih motenj, tako kot normalni ljudje, ki imajo radi tekoče in mirno poslovanje. No, zdaj pa mi pridejo in protestirajo v dobro človeku, ki ni ravnal kakor oni, ampak je celo obrcal Policaja, ki ga je bil bolj krepko prijel. Kakšna logika je vendar ta njihova? Zakaj če ima prav tisti eksaltirani gorečnež, potem prav gotovo nimajo prav oni, ki bi morali biti — kot vidni predstavniki slovenskega prebivalstva — vendar za slovenščino na poštnih uradih. če pa so dostojni italijanski državljani, ki se ne zgubljajo s takimi izzivalnimi dejanji, potem je tisti profesor nepotreben srbori-tež, ki je čisto prav, da si ogleda Koronejsko stavbo tudi odznotraj. Saj. A zakaj se potemtakem potegujejo zanj? Pa ne morebiti zato, da bi s takim, vidnim, posegom prikrili pred svojimi ljudmi svoj dejanski umik, dejansko sprejetje statusa quo? No, za nas je seveda to njihovo stališče ne samo sprejemljivo, marveč tudi hvalevredno. Temu ali onemu bomo ob pravi priložnosti že dali kakšno kolajno.
Navsezadnje so kar pridni ljudje. Z nemškimi ljudmi v Poadižju smo morali pač ravnati, kot smo ravnali, ker so trde glave, so vsi kot en mož, obenem pa imajo za sabo Dunaj in Straussa. Ta slovenski živelj pa je dosti bolj sprejemljiv, večina je vključena v naše stranke, zaledna država je v bankrotu, poleg vsega pa bo ta krajec Krasa, kar ga je tokraj meje, prej ali slej, nehal biti nekaj zase, tako da tudi v Trst ne bo več dotoka drugače govorečih. To se pravi, da so voditelji to že zdavnaj vzeli na znanje, ergo je njihov nastop pri meni res samo formalnost. In jaz sem do njihovega stališča pokazal vse razumevanje, nadvse ljubezniv sem bil, saj se naše uradno ukrepanje pravzaprav strinja z njihovim, neuradnim, spoznanjem. Ta profesor-nebodigatreba pa naj kar nadaljuje, saj smo demokratična država, v kateri se vsak lahko razpištoli, kot mu je ljubše. Tako in tako bo vse ostalo pri starem. Una rondine non fa primavera. E un professore solo, anche se scalmanato, lascera il tempo che ha trovato —
Tako nekako se mi je porajala snov za Oblastnikov samogovor, od katerega bo seveda ostal samo naslov, ker bi bil tak spis pleonazem, ponavljanje že večkrat ponovljenega.
14.2.
Včeraj v Primorskem dnevniku obširen prispevek Pavla Fonde.
Gre za slavnostni govor v dnevu slovenske kulture v tržaškem Kulturnem domu. Naslov je povzet po Kunderovem romanu Neznosna lahkost bivanja.
V tekstu sta skicirani diagnoza in terapija našega stanja, to pa je pomembno, ker imamo na splošno malo študij, ki bi se ukvarjale z našim položajem. Kljub omejeni razsežnosti, ki mu jo je omogočal čas slavnostnega govora, je namreč avtor nanizal nekaj ugotovitev, ki zaslužijo razmislek, hkrati pa tudi kakšno pripombo.
Moje bodo seveda nujno shematične.
Zelo pravilno avtor ugotavlja, da smo bili po vojski gospodarsko in intelektualno šibki, a smo si vendar »v ti šibkosti in pod vplivom vetrov, ki so takrat pihali po svetovnem prizorišču, nadeli tesne ideološke oklepe«. V zvezi s tem pa ootem dodaja, da se danes »otresamo že preživelih in utesnjujočih ideoloških shem bližnje preteklosti in lahko prosteje zadihamo in razvijamo svoje kulturno življenje.«
Oboje je seveda res, vendar avtor, kot ekspert v psiholoških odzivih, dobro ve, da tako kot pri posamezniku tudi pri skupnosti samo temeljita raziskava preteklosti omogoči novo, zdravo razmerje do drugih in do sveta. Do tistega prehoda iz podzavesti v zavest
pa doslej pri nas ni prišlo. In ko rečem pri nas, mislim predvsem na tisti del skupnosti, ki se ima za levičarsko, to je komunistično, po jugoslovansko socialistično, po italijansko socialistično. O naših "ideoloških oklepih« je namreč razpravljal prvotni Most, prav tako Zaliv, z njimi se je ukvarjala Draga, levičarski del našega življa, tisti, ki je absolutiziral naše življenje — in ga v bistvu še absolutizira — Pa doslej ni kritično pregledal svoje poti. Kot so namreč posegi, kot je le-ta Pavla Fonde, hvalevredni, vendar ne morejo zamenjati tistega pretresanja, ki bi ga morali dati odgovorni politiki. O, seveda mi bodo prijatelji rekli, da sem naiven, če pričakujem samokritično priznanje od tistih, ki so nekoč imeli za reakcionarje, če ne tudi za izdajalce, vse, ki niso mogli misliti po njihovo. In morebiti sem res naiven, a prav tako je res, da pri nas ne bo prišlo do zaželenih prenov, če ne bomo doživeli katarze v našem občestvu. Politična klima v Sloveniji se spreminja, italijanska komunistična stranka se spreminja — predstavniki obeh v našem okolju pa nekako krmarijo Po vetrovih, ki pihajo iz obeh smeri, če naj uporabim avtorjevo metaforo o vetrovih. To se pravi, da naših samostojnih pogledov nismo imeli in nimamo. Pri tem je govor o slovenskih socialistih po italijanskem ključu kar odveč.
Mislim, da je prav zgodovinsko-psihoanalitičen pregled dveh omenjenih političnih komponent našega občestvenega življenja prvoten nujen uvod v raziskavo, »kakšni smo«, ki jo predlaga Fonda. Saj samo tako bomo tudi prišli do spoznanja, kakšne so nas voditelji naredili.
Zato bomo šele po takšni temeljiti raziskavi o povojnih klavrnih doživetjih naših ljudi lahko odpisali »vlogo mučencev, ki nadkrilju-jejo vse sosede s svojo svetlo in brezmadežno moralno veličino, kateri naj povsod postavljamo spomenike«. A k temu bi dodal, da bi se psiholog le lahko izognil tako pavšalnim stavkom. Ni mi doslej prišel v roke noben tekst, kjer bi bil govor o naši »svetli in brezmadežni moralni veličini«, da pa smo se, majhni kot smo, rešili skozi fašistični in nacistični genocid, to nam v Evropi marsikdo priznava. Kar pa se tiče hvale o veličini — kdo je v povojnem času bolj kot komunistični ljudje opeval veličino svojih pripadnikov, svojih žrtev, svojih junakov?
Prav tako se mi zdi neutemeljen govor o »kulturnih dosežkih, ki smo jih čutili bolj za v izložbo in za tekmovalno primerjavo z drugimi kot pa za vsakdanjo uporabo, za našo rast in razvoj«. Ne morem si namreč predstavljati, na kakšno obliko kulture avtor pri tem misli. Na književna dela gotovo ne, na gledališka tudi ne, na
prosveto po krožkih ne bi rekel. Ergo? Sploh sodim, da je zgrešena diagnoza, da so naši ljudje s kuhuro kdaj »tekmovali«, ampak so zmeraj čutili kulturno udejstvovanje kot potrebo, nikoli za »v izložbo«. In je prav kultura bila edina, ki je potrjevala našo identiteto, z njo in ob nji smo čutili, da smo enakovredni drugim. Od Trubarja do danes je naša kulturna samobitnost edino spričevalo za naše samostojno mesto v skupnosti evropskih narodov. Bes ne vidim, v čem naj bi naš kulturni razvoj spremenili, kako naj bi ga zasukali.
Glede sodelovanja z italijanskim' someščani mislim, da nima nihče ničesar proti, potrebno pa bi bilo pregledati teze o proletarski enotnosti, o reakcionarnosti obeh buržoazij, tako italijanske kot slovenske, o škodi, ki jo je taka, ideološko naravnana politika, povzročila naši skupnosti. In spet gre za pretres, ki se ga doslej niso lotili tisti, ki so najbolj vneti zagovorniki enotnosti delavskih množic.
Oporekal pa bi avtorju tam, kjer govori o pegah. Ena teh naj bi bila »dosedanja tradicionalna nesposobnost resničnega živega stika z italijansko manjšino v Jugoslaviji ir, s pri nas živečimi Istrani«. Predvsem bi rekel, da se je morala naša skupnost tako korenito ukvarjati s svojim obstojem, da pri tern psihološko intenzivnem razpoloženju nihče ni mogel zahtevati, naj gre nekako iz sebe. Taki stiki, kot si jih želi Fonda, zahtevajo časa, v prvi vrsti pa poprejšnjo ureditev domačih zadev, to je slovenskih zadev, o katerih je bil govor poprej. Neosnovana pa je domneva, da smo slovenski ljudje čutili odpor do soočenja z omenjenim problemom, ker so temu »botrovali bolj ali manj utemeljeni občutki zadrege in krivde, ker smo čutili, kot da je doslej najobširncjše doseženo ozemeljsko zedinjenje Slovencev v tesni zvezi s tragedijo istrskih Italijanov.«
Osebno menim, da, kot mi je žal, da istrski ljudje s težavo sprejemajo pripadnost Kopra, Izole in Pirana Sloveniji, prav tako bi želel, da bi tisti istrski ljudje čutili, da je tudi nam grenko pri srcu ob usodi Devina, Nabrežine, Križa itd., krojev torej, ki izgubljajo svoj stoletni izključno slovenski značaj prav z množično imigracijo italijanskih ljudi.
Razloček med njihovo in našo tragiko je v tem, da kljub fašističnemu terorju naši ljudje niso masovno zapuščali domov — kmetje sploh ne — istrski ljudje pa ob komunističnih metodah niso vzdržali. Hkrati pa so se čutili ponižane, da so podložni plemenu ščavov, kolikor jih seveda niso k demonstraciji nezmožnosti življenja pod rdečo diktaturo silili rimski akterji.
Poudaril bi torej, kar sem že nekje zapisal, obojne nas je zgo-
dovina hudo opekla, zato je normalno, da si najdemo obliko skupnega življenja. A tega ne bomo dosegli s pristankom k, sicer hvalevrednim, misijonarskim težnjam komunističnih ljudi. Idealistično je misliti, da bo do spremembe prišlo od spodaj, s tako imenovane »baze«. O bratstvu pridiga že dvatisoč let Cerkev, a ni videti kakšnih velikih dosežkov. Novo razmerje mora določiti uradna politika. Tako državna kot lokalna. In to najpoprej s priznanjem enakovrednosti slovenskega subjekta. Šele tedaj, ko bo slovenski narodni osebek doživel status, ki mu gre, se bo pri nas začela sprememba, ki jo bo, nujno, moral voditi italijanski srednji sloj, ne proletariat. Takrat pa bo zaživelo tudi novo razmerje med slovenskimi in istrskimi ljudmi. Drugače so naši stiki bolj ali manj nerodovitno razmerje med frustriranci.
Zato je klic po odprtosti seveda umesten, vendar bolj za italijanski živelj kot za naš. Tudi Fonda najbrž ne bi znal povedati, kako naj se mi bolj odpiramo, kot se že. Saj ne gre samo za tveganje, kar on priznava, ampak za celoten modus vivendi, ko uporabljamo jezik večine, ki nas asimilira. Zato ponavljam, da je potrebno poprej v ljudeh, preden jim svetuješ, naj bodo odprti, utrditi v njih zavest. Politično dogajanje pri nas pa je vse prej kot koristilo slovenski zavesti. Tako smo spet tam, kjer smo začeli: pri ugotovitvi, da se »o-tresamo že preživelih in utesnjujočih ideoloških shem«. Samo da naši ljudje pri trdoglavem levičarstvu, v imenu katerega (katerih) so jih vodili, še niso bili deležni odkritega pretresa preteklih zablod.
Upati je, da bo analizi, ki jo je kompetentno in pošteno nakazal Pavel Fonda, sledila prav tako odgovorna analiza odgovornih političnih faktorjev treh levih variant: matične, komunistične, socialistične.
16.2.
Prof. Tone Požar me je povabil, da spregovorim o Slovencih onkraj meje na Prešernovi proslavi v vipavskem malem semenišču.
Pester kulturni spored.
Zanimiva diskusija o prevajanju Svetega pisma s prof. Črnilo-garjem opoldne pri kosilu.
Razstava manjšinskega tiska.
Predvsem pa moje občudovanje elitno urejene stavbe in njene notranjosti. Umetniško moderna kapela.
Čestital sem jim!
20.2.
Čestitka Milku Bambiču ob razstavi v Gorici.
Marca mesca je imel 83 let!
Nenavaden primer tržaškega slikarja in mnogostranskega kulturnika, ki ga je dalo predmestje Sv. Ivan, nekoč vasica Vrdela, kjer so se rodili Josip Godina, Marica Nadlišek-Bartolova, Vladimir Bartol, Vladimir Martelanc, Marija Mijot — in še kdo, ki se mi zdaj noče javiti.
Kot svojevrstna osebnost bi Bambič zaslužil monografsko študijo, mene pa je njegov pisan življenjepis večkrat pripravil do tega, da sem naravnost sitnaril s spodbudo, naj piše o svojih srečanjih in doživetjih. Vsaj posameznih poglavij naj se loti, če ga sveti strah zadržuje pred zahtevnostjo dolgega opusa. Posamezni odlomki, izraziti fleši — vse, kar je videl in slišal, je za nas dragoceno, še bolj bo za tiste, ki bodo potrebovali gradivo za sestavljanje potrebnega zgodovinskega spomina. Saj bo vendar morala napočiti doba, ko bo povojna unilateralnost odmaknjena kot grde sanje.
Bambič mi vsakikrat, ko se srečava, priklmuje, a hkrati niza podatke o vsem mogočem, tako da imam vtis, da mu je moje trmasto ponavljanje sicer všeč, a me obenem ne jemlje v poštev.
23.2.
Dragi prijatelj in sodelavec Zaliva prof. Ezio Martin mi je poklonil knjigo z izvirnim naslovom.
Parter croquant.
Avtor: Claude Duneton.
Editions Stock.
Croquant je isto kot hrestjajoč, brsteč, vendar hkrati pomeni tudi neotesanec, kmetavzar. Zato bi naslov knjige po naše lahko bil: Hreščeča govorica, Robato govorjenje, Govoriti po kmetavzar-sko itd.
Duhovito in vedro delo, pri katerem mi je bila všeč prva polovica, kjer avtor obnavlja stare metode uveljavljanja močnejših vladavin in zato tudi njihovih jezikov. Po rodu je avtor okcitanski (provansalski) človek, zato je skusil nam vsem poznano kalvarijo, ko otroku vsiljujejo in vsilijo tuj jezik. Kot sem rekel, ta poglavja pritegnejo, še posebno, ko gre za prikaz, kako se vede do svojega izvora, kogar sta asimilirala večinski jezik in identiteta. A tekoči duhovitosti se upreš, ko zaslediš, da o francoščini pisatelj pravi naš jezik. Kljub temu namreč, da obžaluje propadanje okcitanščine in drugih »regionalnih« jezikov, katere seveda ceni, je njegovo stališče nekako polovično. V bistvu se Claude Duneton upira standardnemu, izbranemu jeziku višjih družbenih plasti in se posredno zavzema za kolorit živih govoric.
Lepo, a vendar tudi premalo, ko pa priznava, da osem milijonov prebivalcev Francije ne govori v okcitanščini!
Iz predsedstva barcelonske Generalitat de Catalunya mi generalni direktor v Poujolovem imenu potrjuje prejem pisma, ki sem mu ga poslal v začetku januarja. Obenem mi pošilja italijanski prevod Poujolovega govora v Bruslju na drugem zasedanju o evropskih regijah. Poujol je namreč podpredsednik Sveta evropskih regij.
No, nobenega zagotovila nimam da je predsednik Katalonije moje pisanje bral, je pa govor, ki mi ga pošilja njegov urad, posredno potrdilo, da je pomembni katalonski akter eden izmed vplivnih mož, ki gleda na Evropo 1992 z našimi očmi. Njegove formulacije se večkrat skoraj dobesedno ujemajo z argumentiranjem, s katerim se branitelji zapostavljenih identitet četrt stoletja upiramo »notranjemu imperializmu«, kot bi rekel Salvi. Poujol se odločno zavzema za regionalne subjekte in pravi, da ne gre za romantiko ne za kampanili-zem ne za separatizem, marveč za zahtevo, da, na primer Katalonija, postane v Evropi protagonist.
To je lani o Kataloniji poudarjal v Santiagu de Compostela Robert Lafont — in značilno je, da so ga letos v Barceloni nagradili z redom svetega Jurija!
In Slovenija, ki je, na drugi strani Sredozemlja, Kataloniji sorodna?
Kdaj bo pripela na prsi nekega tujega prijatelja red — kateri red?
18.3.
Marta mi piše: »Ko sem mamino ubogo telo, ki bi ga lahko prekrila z dlanema obeh rok, dajala na pare, sem v sebi še posebno začutila gotovost prisotnosti še nekega drugega življenja, ki ne more biti tako borno, kot na samem koncu izgleda to. Po vsem trpljenju življenje ne more biti igra naključja. Nekje v meni je reklo: Mama, saj to vendar nisi Tl!«
Upravičen vzklik, vendar ne vem, koliko nas je bilo, ki bi ob skoraj nepreglednem nizku koščenih človeških ostankov tako vzklikali. v glavnem je šlo za vprašanje, kaj je pravzaprav človek. In Primo Levi je svojo knjigo naslovil Se questo e un uomo (Če je to človek) ter tako izrekel svojo sodbo, ki jo je po vseh letih uspešne aktivnosti nazadnje še zapečatil s samomorom.
Lepo pa Marta spregovori o Zatemnitvi.
»Ljubezen je področje, kjer vsa druga merila odpovedo, skrivnost, ki je zaupana samo dvema. Samo ta dva lahko potem sodita, je bila ljubezen resnična ali ne. Ob vsakem srečanju z ljubeznijo, v
duhu pokleknem pred njo — nikoli ne vzamem v roke vatla.«
O današnjem času pa: »Ne vem, če smo se Slovenci kdaj v zgodovini čutili tako s popkovino zavezani s svojim narodom. Če bi bilo vse to zaman, potem smo zamudili zgodovinski trenutek. Moramo biti optimisti — mladi potrebujejo upanje.«
Hvaležen sem šestemu čutu, ki me skoraj zmeraj obdari s posebno dragocenimi prijateljicami.
20.3.
Slovenski nesmisli.
V evropskem parlamentu je France Bučar razložil sedanji položaj slovenske republike — nekako podobno kot jaz januarja Poujolu, ne da bi vedela eden za drugega — in Jože Smole trdi, da je to, kar je naredil Bučar v sekciji evropskega parlamenta, enako nacionalnemu izdajstvu« (Delo, 11. marca).
Še dobro, da je v Sloveniji v veljavi vsaj publicistični pluralizem, tako da Bučar in Spomenka Hribar v istem časniku vračata predsedniku Socialistične zveze, kar mu gre. Bučar v bistvu skuša v Strassbourgu prepričati zahodne poslušalce, da je potrebno v Jugoslaviji podpreti, kar je aktivno, ne tiste, ki mečejo denar v morje. Izrecno pravi: »Ne razbijati Jugoslavije, pač pa ji pomagati v demokracijo in do samostojnega odločanja njenih narodov«. Za Smoleta pa je to pozivati Zahod, »naj intervenira v Jugoslaviji, in to za rušenje našega sistema«, s tem pa je Bučar nacionalni izdajalec. Kar se tega tiče, mu Bučar, kot kompetenten poznavalec razmer, pribije, da so tisti, ki skušajo z administrativnimi ukrepi ustvariti družbo na podlagi pogledov iz prejšnjega stoletja, resnični izdajalci tako slovenske kot jugoslovanske družbe.
Spomenka pa tako kirurško secira bolno tkivo Smoletovih odstavkov, da od vseh ne ostane tudi ena sama veljavna resnica.
No, a recidive takih grobih ponarejanj in samovoljnih interpretiranj so danes kljub svoji razglašenosti ob obupnem položaju dežele vendar nekako bolj znosne, če jih lahko javno razkrinka tehtna polemika.
Koliko bi bilo Ediju prihranjeno, ko bi bil lahko obrekovalcem in žalivcem dokazal njihovo lažnivost in amoralnost, kot je zdaj storil Bučar. In kako bi od veselja ves nemiren hodil po študiju, ko bi se mu bila v javnosti lahko pridružila Spomenkini podobna solidarnostna zagovornica.
22.3.
Iz sobotne priloge Ljubljanskega Dnevnika si prepisujem prevod
teksta, ki ga je Charles Nodier objavil v pariškem listu 15.1.1821 ob kongresu v Ljubljani. Naslov Laybach. Janez Prijatelj, avtor članka, tako navaja besedilo:
»Trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih, velja Kranjec pri vzhodnih ilirskih ljudstvih za pretkanega, ker je v civilizaciji pred njimi. Revolucija, politična vrenja ali celo hipni neredi so tu neznani, v Ljubljani se po cela leta ne sliši o zločinih. Ženske imajo izredno ljubko nošo, nagnjene so k plesu, igram in lepotičenju. So lepe, imajo pa slabe zobe, toda svežo kožo in barvo. Moški so močne postave in izrazitih obrazov, živijo skromno in razkošja ne poznajo. Mislim, da ni človeka, ki se mu na poti iz Francije v Ilirijo, brž ko prestopi Julijske Alpe, ne bi zazdelo, da spet vidi domovino, v obrazih, običajih. V značaju vsega naroda je nekakšna sorodnost, ki gane srca.«
In še en citat iz Nodiera:
»Juridični uboj človeka je strašen zločin, toda največji zločin je, če ubijemo jezik kakega naroda z vsem, kar je v njem upov in duha. Človek le malo pomeni na tej zemlji, ki je prepolna živih bitij, z jezikom pa bi lahko prenovili svet.«
Ta človek mi je bil nekako alogično simpatičen že od prvega trenutka, ko sem bral, da je napisal povest z motivom iz naših krajev. A doslej nisem ničesar njegovega bral. Prvič ko bom spet imel na razpolago francoske klasike, se moram zanimati za njegov opus.
2.4.
V sobotni prilogi Dela je danes objavljeno sporočilo javnosti Društva slovenskih pisateljev pod naslovom Ali res hočemo skupni slovenski kulturni prostor? Tekst, ki sta ga podpisala predsednik Društva Rudi Šeligo in predsednik Komisije za zaščito mišljenja in Pisanja, zahteva prost vstop v Slovenijo vsega slovenskega zunanjega tiska. Gre torej za pomemben akt, ki se, čeprav z razumljivo dolgoletno zamudo, zavzema za odpravo veljavne omejitve prostega pretoka slovenske misli in besede.
Spodbudno je, da matično ozračje prenese take upravičene zahteve, če pa se bo demokratični razvoj res izpopolnjeval v ti smeri, je še neznanka. Vendar so taki premiki predpogoj za nastanek pravne družbene ureditve. Seveda je seznam slovenskih nematičnih listov in revij nepopoln, a to je mogoče hitro dopolniti, sploh pa bi Pri načelni sprostitvi ne bili potrebni nikakršni seznami. Isto velja za knjige. Pa za vabila raznim predavateljem itd.
V	knjigi Na pragu tretjega tisočletja (Mohorjeva, Celje 1987), kjer nastopava skupaj, Alojz Rebula v prispevku Izviri slovenske duhovnosti, tam, kjer govori o krščanskem pritoku v slovensko bit, se med drugim tudi sprašuje: »Je tudi (krščanski pritok) razmehčal naš značaj in ga vzgojil v pohlevnost in hlapčevkost, kakor se glasi znani liberalni očitek, ki ga je prevzel tudi Boris Pahor«? (str. 40).
V	zvezi s tem bi rad preciziral, da sem, kolikor se zavedam, zmeraj trdil, da smo krščanstvo sprejeli po svoje, to se pravi, da je prevladal pri tem sprejetju nauk o odpovedi, o žrtvovanju. In to ugotovitev sem povezoval s kasnejšim spoznanjem, da v slovenskem značaju prevladuje materinska komponenta, to je smisel za varovanje sadu ljubezni z nagonsko obrambo, ki jo nudi umik, iskanje zavetja v pričakovanju, da gre nevarnost mimo.
Te vtise sem nabral ob razmišljanju o našem ravnanju v preteklosti in tudi v sedanjosti. Izbruhi, kot so bili kmečki upori in partizansko ter domobransko vojskovanje, so pač izbruhi, v katerih se sproži sila, ki jo vseskozi zatajuje materinska dominanta. Potrditev tega svojega gledanja sem prvič naše! v študiji Borisa Orla Na robu slovenske legende, ki je izšla v zborniku Krog 1933. leta. Le-tega sem že pred vojsko poznal in ga tudi uporabil pri tezi o Kocbeku na padovanski univerzi 1947. leta, vendar sem pomembno publikacijo potem posodil nekomu, ki pa mi je ni vrnil. Izvod, ki ga zdaj imam, mi je poklonil Šijanec 1951. leta. No, Orel v svojem eseju govori o »ženski vdanostni naturi« slovenskega značaja, o »trpnem, vztrajnem in predanem ljudstvu«, kar smo postali »prav po ideji krščanskega sveta«. In še: »V vsakem primeru in navzlic selilni gibljivosti pa je značaj slovenskega naroda statičen, ker je zgrajen na osnovah družinske-materinske kulture...» Pa: »Ni morda ta ljubezen trpna, vdana, povezana z zemljo, ki v tem primeru zemlje sploh ne vidi in nima do nje nobenega velikega razmerja«.
Pri tem Orel trdi, da je bilo to naše sprejemanje krščanstva pogojeno s pomanjkljivo pogansko pripravo nanj. V to njegovo tezo nimam vpogleda, ker sem nepripravljen. Zdi pa se mi, da bo ta diagnoza držala, ker sem podobne misli — čeprav niso neposredno omenjeni poganski miti — našel pri I. Urbančiču, Slavoj Žižek pa probleme materinske komponente obširno obravnava v knjigi Jezik, ideologija, Slovenci.
Zaključek: ne bo držalo, da so r.a moje mnenje vplivali liberalci, čeprav bi bilo želeti, da bi marsikatera ideja razsvetljenstva
imela večjo veljavo na Slovenskem, kot jo je imela za časa katoliške diktature (izraz je Gosarjev) ali za časa diktature proletariata.
6.4.
Evgen Bavčar je snoči nastopil v Gregorčičevi dvorani.
Zaradi njega sem šel in bil vesel njegovega uspeha in uspeha njegovega kratkometražnega filma.
Komu vse bi lahko bil za zgled ta človek, ki magično spreminja temo v svetlobo.
10.4.
Pripravil kratek zapis za Mednarodno srečanje pisateljev ob meji, ki bo v Portorožu od 22. do 24. t.m. V prvem delu prispevka objavljam Santiaško izjavo v celoti, ker tekst realistično gleda na Evropo '92 in na vlogo nepriznanih narodov v nji. V drugem delu opozarjam na misel v izjavi, v kateri Lafont poudarja, da je govor o Identiteti absurden, če ne jemljemo v poštev ekonomsko-socialne podlage narodno-jezikovne istovetnosti. In to velja, sem podčrtal, še toliko bolj za tako imenovane manjšine. Na koncu navajam Poujola.
Zdaj je na vrsti tudi referat za srečanje na Bledu.
Mislim, da je prav, da sem se odločil za drugo temo dialoga: Zakaj večina sovraži manjšino. Čeprav je čas, ki ga ima vsak na razpolago, omejen, moram najti način, da bom v zgoščeni obliki podal Poglavitne misli v zvezi z zgodovinskim razvojem tržaškega italijan-sko-slovenskega binoma.
18.4.
Ko sem predlagal Dragu Jančarju, naj povabijo Lafonta na mednarodno blejsko penklubovsko srečanje, je bil seveda za to in pripomnil je, da so tudi sami mislili na Lafonta. Tako sem Robertu pisal in je bil vesel, da bo spoznal slovenski svet. Vse kaže, da bo v kratkem poslal svoj tekst — lahko pa, da je medtem spis že v Ljubljani.
Tako bomo nadaljevali v Sloveniji, kar smo začeli graditi v Kom-Posteli.
Moral bom poskrbeti, da mi fotokopirajo takratno Izjavo.
20.4.
Iz Dnevnika (Lj. 16. aprila) prepisujem te vrstice iz kratkega spisa Frana Zvvittra, ki pa je ponatis iz Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja, letnik 1966, številka 1-2.
Naslov Okoliščine, iz katerih se je rodila OF.
Gre za sestanek sodelavcev revije Sodobnost, ki ga je spomladi 1940. leta sklical Ferdo Kozak. Govor je bil o nevarnosti nacistične propagande na Slovenskem v času sovjetsko-nemškega pakta.
Pomembna je pri diskusiji izjava Borisa Kidriča.
»Boris Kidrič je ob tej priliki izjavil, da še nikdar v življenju ni bil pred odločitvijo, ali naj ravna kot socialist ali kot Slovenec; če bi se znašel v taki zadregi, bi se odločil, da bo ravnal kot socialist: doslej pa nikdar ni bil v takih škripcih in upa, da vanje ne bo nikdar zašel.«
No, vprašanje pa je seveda tudi, ali se pri taki dilemi odločiš za socializem, prepričan, da je tako tudi za slovenski narod prav, vendar v resnici ni. Tako, na primer, če sprejmeš odpravo slovenske legitimne vojske v prid enotni jugoslovanski armadi, pri tem pa skloniš glavo na Vidmarjevo ramo in zaihtiš.
27.4.
2etev portoroškega simpozija?
Poleg prisrčnosti gostiteljev in navezave novih stikov je seveda vse drugo nujno bolj vprašanje upov in želja kot pa perspektive nekih uresničenj. Mislim pa, da so dobršnemu delu pričujočih manjkali tehtni prikazi posameznih občestev in stanja njihovih kultur. Tako bi bilo, na primer, na mestu poročilo o položaju slovenske književnosti v Furlaniji-Julijski krajini, poročilo, ki bi ga posredovali tudi v obeh glavnih jezikih sosedov, v italijanščini in nemščini, pa po možnosti tudi v angleščini.
Kar se tega tiče, je italijanska stran kar lepo aktivna.
Omembe vredne tri študije.
II caso Morovich Bruna Rombija.
Fiume: complessita dl una vicenda storico-culturale In cinque secoli Alessandra Damianija.
Še posebno pa bogato dokumentirana in bibliografsko dopolnjena eseja Paola Santarcangelija: Le letterature delle minoranze in Metamorfosi e maturazione del concetto di Mitteleuropa.
Teksta sta bila seveda preobširna, a je obravnava snovi prinašala nove elemente v ozračje portoroških teženj.
Našel sem navedbe avtorjev, ki sem jih tudi sam pred leti citiral, omembo drugih pa bom moral vzeti v poštev pri svojem nadaljnjem zavzemanju za uveljavitev odrinjenih kultur.
Klavrna sekvenca:
Vabilo na portoroško srečanje je spraševalo tudi po eseju, ki bi izšel letos in bi obravnaval snov, povezano z vprašanji portoroških
obravnav. Poslal sem tekst Podnebja in njegova skrivnost, napisan za Vilenico 87, objavljen v Zalivu. In pravzaprav mi ni šlo za tekmovanje ne za nagrado, marveč za poskus, da bi moje misli še kdo bral, ker sem tekst prevedel tudi v italijanščino.
No, žirija je sicer priznala veljavo moje pošiljke, a se je je rešila z opombo, da ne gre za pravi esej!
To se pravi, da kljub novi »demokratizaciji« stare metode trdovratno še ostajajo pri življenju. Ko bi človek ne imel drugega dela, bi se splačalo vprašati častno žirijo, kakšna mora biti oblika pravega eseja ...
A prijatelji mojega omizja so ironično komentirali: »Kako hočeš naj bi tvoj spis bil pravi esej, ko pa je izpod peresa takega avtorja, obenem pa je bil prebran v Vilenici, objavljen pa v Zalivu!«
Tako je duhovito razpoloženje zakrilo slovensko mizerijo, slovensko zato, ker je v tisti žiriji imel besedo tudi slovenski uradni pesniški duh.
28.4.
Društvo slovenskih pisateljev si želi, da bi se udeležil mednarodnega srečanja, ki ga organizira hrvatsko pisateljsko društvo na temo Adrianskog mora sirena i književna Evropa. Seveda imam malo časa na razpolago, ker se simpozij začne že 3.5., vendar se mi zdi škoda odreči, ko pa, čeprav v naglici, lahko pripravim kratek zapis o Ketteju in Kosovelu, dveh pesnikih, ki sta oba povezana s tržaškim morjem in je v obeh vodna sirena pustila zelo vidne sledove: Ketteja je obdarila s sončno prešernostjo, Kosovelu pa priklicala apokaliptični konec.
Ne, ne smem zavreči priložnosti, da spregovorim o ravni našega ustvarjanja na domačih obalnih tleh.
29.4.
Telefonski pogovor z Robertom.
V Firencah je.
Prišel bo na Bled s svojim vozilom, odločil pa se je za potovanje po trbiški avtocesti.
Škoda, upal sem, da bova skupaj v Trstu, a zaradi obveznosti mora izbrati krajšo in hitrejšo pot. Prav tako bo lahko ostal na Bledu samo dva dni, pravi.
Francoska ambasada pa se je »izkazala« s tem, da ni sprejela dogovora o plačilu potnih stroškov, ki ga je predlagal slovenski center PEN kluba.
Kako majhna in malenkostna je lahko slavna grandeur.
Današnji Književni listi (priloga Dela) objavljajo moje odgovore na vprašanja, ki mi jih je postavil Franc Horvat.
Zadovoljen sem, ker me je sogovornik tako nestandardno spraševal in mi dal toliko prostora na razpolago za odgovore. Mislim, da je pogovor zgoščen sicer, a v bistvu zadosti jasen prikaz ne samo mojega curriculuma, marveč tudi naše povojne usode.
Naklonjeno naključje, da se je vest o mojem jubileju znašla v prenovitvenem matičnem ozračju, je pobudniku razgovora omogočil, da je njegova zamisel uspela.
Tempora mutantur, vsekakor, a vendar je bolj modro, če človek ne hvali dneva pred večerom.
7.5.
Vrnitev iz Zagreba.
Pravzaprav smo sejali visoko.
Tisoč metrov nadmorske višine.
Sljeme.
Nekako kot da smo na Nanosu, samo da prideš na vrh po vijugah asfaltnega traka skozi gozdnati špalir.
Planinska tišina in zbranost.
Izvirna zamisel potrditve morja z reprezentančnega vrha.
Morska tradicija.
Morebiti tudi simbolni pomen prostih razsežnosti.
Vsekakor so bile raznovrstne teme prikazane v nadvse številnih razpravah, ki so se njih avtorji vrstili od Londona, Berlina, Bratislave in Madžarske do Titograda, Italije in Francije, da so okvirno zajeli jadranski svet v vseh njegovih variantah. Od Ikara in Dedala do nacionalnega pojmovanja morja pri Nazoru. Pri tem niso izostali otoki, o katerih usodi je spregovoril Matvejevič, filozofsko in pesniško obenem pa Abraham A. Moles, ki je s svojo Nesologijo ponudil poslušalcu in bralcu zares nenavaden primer obravnave zemljepisnih danosti. Ne vem, če je kateri univerzitetni predavatelj pri nas tako obdelal kak geografski pojav (morebiti Marko Pogačnik?), mislim pa, da je, ne glede na kvaliteto Molesovega posega, vprašanje morskega elementa pri nas še v zarodku.
Moj poseg?
Bil sem izmed vabljenih slovenskih avtorjev edini, ki se je vabilu odzval, kar tudi ni brez pomena. Težave so nastale, ker pri si-
multanem prevajanju ni bilo preskrbljeno za slovenščino. Tako sem, da bi se izognil približnemu podajanju, odločil, da bom podal izvleček najpoprej v slovenščini, potem še v francoščini. Tako sem v zgoščeni obliki zaobjel naš morski svet od Lepe Vide do Ketteja in Kosovela, obenem pa z uveljavitvijo slovenskih avtorjev na primorskih tleh poudaril skoraj istočasni, paralelni razvoj italijanske in slovenske književnosti na Tržaškem.
Od srečanj bi omenil prisrčen pogovor z Matvejevičem o njegovi »mediteranski« knjigi, ki je pred izidom njen prevod v italijanščino, potem sestanek s profesorjem Molesom, ki sem ga — kot se mi malokdaj zgodi — sam poiskal. Svoj prikaz o večstranskem pomenu otoške biti je bil namreč nadaljeval tudi v zvezi s puščavo. Le-to sem bil, čeprav manj pesniško-filozofsko, doživel tudi sam, zato me je spoznanje z izjemnim razpravljalcem zanimalo. Še posebno, ker sem med fotokopiranimi referati našel nekaj Molesovih primerkov kratke proze, ki so me pritegnili. No, najin dialog o številnih po-zijicah otoštva, v katerem se znajdeta človek ali skupnost, bi se še bolj živo zaostril, ko bi bil pozna! Buzzatijev roman II deserto dei Tartari, ki ga je profesor omenil (Žal sem zavoljo slovenskih razmer zadnja leta marsikaj moral prezreti, a to je spet eden izmed tistih »otoških« položajev, o katerih je govor v Molesovi študiji!). Rekel sem, da bom dve njegovi kratki prozi prevedel za tržaško slovensko revijo, na kar je želel, da mu pošljem izvod. Njegove črtice oblega kafkovsko ozračje, imajo pa v svoji zaokroženosti poseben čar.
Seveda, tudi srečanje s hrvaškimi prijatelji — Fabrio, Donat itd. — je dajalo svoj ton sproščenemu ozračju, še posebno pa je bilo odkritje naklonjenost številnih oseb do slovenskega človeka. To sem spoznal, ko so nas odpeljali v Zagreb na slavnostni sprejem in so mi razne osebe stiskale roko in čestitale slovenski pokončnosti. Čeprav sem pripominjal, da prihajam iz Trsta, so, kot je videti, bolj neposredno čutile resničnost slovenske kulturne sinteze kot marsikdo na Slovenskem. A v Zagrebu sem tudi odkril, kako tragičen je bil poraz, ki so ga Hrvatje doživeli 1971. leta: šlo je za množično politično dekapitacijo in »jetniško« rešitev hrvatske pomladi. In ob tisti katastrofi, ki se ji pridružuje položaj, ki ga imajo v republiki nehrvaški činitelji, je razumljiv moten, nerazločen odziv tiste republike na dogajanje. Zato tisto ilegalno, krepko stiskanje toke slovenskemu človeku.
Pri tem sem mislil na Gotovca, na njegovo aktualno, evropsko razmišljanje o narodni biti, ki ga je objavil Prostor in čas in sem ga
jaz navajal v Zalivu ter si s tem nakopal ironijo Tarasa Kermavnerja. Še enkrat so se namreč njegova stališča, kljub vsem raznim izmom, na katere je prisegal, lepo ujemala z uradnim kurzom. No, upati je, da ga bo vprašanje slovenskega jutri pripeljalo do bolj stvarnih pogledov od tistih, ki se jim je doslej vdajal.
Zborovalci so odšli na Krk, jaz pa sem se temu mikavnemu izletu odrekel, ker moram pregledati prispevek za slovensko pisateljsko skupščino na Bledu.
Med postankom v Ljubljani pa me je vznemirila vest o nekakšnem sestanku, na katerem naj bi vojaške oblasti poizvedovale o posledicah njenih morebitnih ukrepov v Sloveniji. In vse kaže, da sta bila Stane Dolanc in Milan Kučan nekakšna moderatorja. A več bo o tem, kot so mi rekli, povedala Mladina.
Poskus blokade demokratičnega razvoja na Slovenskem?
Maščevanje zaradi kritike vojske?
Bistveno pa je pri vsem tem, kakšno vlogo bo imelo slovensko vodstvo, ki na eni strani ne sme preslišati zahtev ljudi, na drugi pa je odvisno od beograjske partijske centrale.
8.5.
Roberta ne bo.
Zaradi očetovega zdravstvenega stanja mora domov.
Zelo mi je žal, skoraj bolj kot njegova odsotnost na mednarodnem simpoziju pa me obhaja nelep občutek praznine ob umanjkanju Robertove pričujočnosti na Slovenskem. Njegova oseba bi prav gotovo poudarila povezanost naše identitete tako z okcitanskim svetom kot z novimi poskusi, da bi zaživelo neko neposredno sožitje razumnikov ogroženih narodnih skupnosti.
Namesto njega bom bral njegov uvodni referat.
9.5.
Pregledal Slovensko vojno prozo 1941-1980, ki jo je letos izdala Slovenska matica.
Avtorja: France Bernik in Marjan Dolgan.
Seveda se bom z delom kdaj v miru spoznal, danes sem se samo ustavil na straneh, kjer je govor o mojih knjigah.
Tri pripombe imam.
Predvsem ni prav, da se avtorja nista zmenila za knjigo Nomadi brez oaze. Je namreč vojni tekst, objavljen 1956. leta, zato bi spadal med obravnavana dela. Če upoštevam, da gre za usodo slovenskih (in hrvaških) fantov, ki so italijanski vojaki na libijskih tleh, potem je izključitev knjige še bolj nerazumljiva.
Potem: avtorja nista vzela v poštev romana Zatemnitev, v katerem gre tudi za vojni čas, za dogajanje med nemško zasedbo. Res, da je knjiga 1975. leta izšla v Trstu, a to ne more biti razlog za odklon. No, upati je, da bo letošnja matična izdaja romana kdaj deležna omembe.
Tretja pripomba se tiče Nekropole.
In tukaj gre kar tudi za očitek.
Zelo prav je namreč, da je Mož, ki /e strigel z ušesi, pričevanje Vladimira Kralja, tako poudarjeno prikazano, saj delo to povsem zasluži; prepričan pa sem, da je tistih skopih šest vrst, ki so posvečene Nekropoli, dvojna krivica. Prvič zato, ker moj tekst ne doživi obravnave, drugič zaradi razloga takega ravnanja. Avtor namreč pravi: »Nekropola je zunaj obravnave, ki se omejuje samo na paradigmatske primere fikcionalnih besedil.« V nadaljevanju sicer ugotavlja, da je morebiti boljša nefikcionalna izbira, a zavoljo tega pušča Nekropolo vseeno ob strani.
Rekel bi, da je tudi avtorjevo tolmačenje nekje nelogično.
Nihče namreč ne more trditi, da je Kraljeva pripoved o dachauskem taborišču fikcija-, to da piše v tretji osebi, je samo potreba po distanci. Zato ni razločka med njegovim in mojim pričevanjem, oba pripovedujeva o preteklosti, to, da sem jaz vključil sebe v pošastno pokončevanje, le-tega nikakor ne oži, revna prikazen mojega bitja se ne samo izgubi v sklopu neštevilnih uničenih teles, ampak le-ta, zaradi kontrastnega razmerja, post mortem poveličuje.
Nikoli nisem protestiral, če se mi je zdela neka ocena krivična ali če je kdo moje delo prezrl, a z Nekropolo je drugače, ker to ni samo moja knjiga, ampak tudi knjiga vseh tistih, ki so bili z mano, a se z mano niso vrnili. Zato avtor, ki se kar dobršno pomudi ob marsikateri vojni knjigi, ne bi smel mimo Nekropole. Lahko seveda tekst slabo oceni, to je njegova pravica, tiste teze o izbiri samo primerov »paradigmatskih fikcionalnih besedil« pa nikakor ne more zagovarjati.
18.5.
Blejsko zatišje?
Da, a tako, da se v odmaknjeni zbranosti zmeraj znova potrdi Pričujočnost slovenske besede v mednarodnem zboru.
Moji vtisi?
Želel bi jim posvetiti nekaj zapisov, a moram kar naprej prehitevati eno obveznost z drugo, ki se ji nepričakovano pridruži.
Kar se mi rado zariše v spomin, je čoln, skoraj plitev, ki ga
poganja slaboten stroj, a sedimo v njem mnogojezični, tako da smo sredi krotke jezerske vode miniatura pobotanega človeštva. In v tistem izjemnem ozračju se tedaj kljub nerodnemu sporazumevanju rojevajo pritrdilni smehljaji in iskre duhovitosti. Tako je bradati poljski pisatelj, ki je opazoval, kako sem prehajal iz slovenščine v italijanščino, ko sem odgovarjal malteškemu pesniku Mizziju, potem sosedu pol po francosko pol po nemško dopovedoval o svojem rodnem kraju, nenadoma vzkliknil: »Tudi naš papež govori več jezikov!«
Pa na otoku tisto arhaično stopnišče, ki me s svojo zvesto domačnostjo odrešuje od stopnic na pobočju v vogeških planinah.
No, tokrat smo se nekateri ločili od zgovorne druščine na razgledni esplanadi in bili v odmaknjenem svetišču nepričakovano poplačani z glasbenim sporedom, ki ni bil nam namenjen, a ga je trio, ki se je vadil za nastop, potem ko smo posedli po klopeh in zaploskali ob zaključnih akordih, izvajal z zavestjo, da nima več pred sabo praznega prostora. Imela pa je tista glasba svojstven čar zavoljo prevladujoče vloge tolkalcev po zvenečih kovinskih jezičkih. Vprašal sem za ime tistih dveh podobnih, a vendar po glasu drugačnih instrumentov, ki sta bila vodoravna na mizi pred dekletom, a sta mi šla iz spomina. Vsekakor so se nam ob tistem koncertu nekako oddaljila tako podoba skeleta pod steklom pa tudi vrv, ki jo turisti potegujejo, da bi z glasom zvona poslali v eter svoje želje, je mrtvo visela pred zavzetim triom. Nerazločno čutim, da ima prav ta zbranost tujih gostov na majhnem blejskem otočku nekak simboličen pomen: svoje intimnosti ne znamo odkriti drugim, a je, obstaja, in ni samo trma tista, ki nas sili, da verujemo vanjo.
Moral bom preštudirati, kaj pravi Moles o otokih!
Vsekakor bi si v zvezi s strahom o naši prihodnosti zdaj zapisal misel iz Canettijevih beležk: »Nikoli si ne zapiši, da je kdo zaznamovan s smrtjo. Tudi že sam zapis je greh.«
No, o referatih bi bil govor predolg, nimam potrpljenja, da bi jih obnavljal. Robertovega sem bral, a sem bil ob tem posegu v prijateljevem imenu razburjen, tako da je bila moja francoščina barbarska. Med branjem sem to čutil, kar je še bolj klavrno vplivalo na zvezo med smislom stavka in izgovorjavo. Vendar se je Robertov vsebinsko in slogovno dovršeni tekst uveljavljal sam zase. Ponekod je bilo čutiti povezavo s tistim v Santiagu de Compostela, posebno tam, kjer pravi, da smo ob zavzetosti za svoje ogrožene identitete zmeraj poudarjali samo duhovne vrline, kar nam je nekje zagotavljalo nesmrtnost. S tem smo se nekako zapirali v muzeje, kar so tudi dominirajoči radi sprejeli. Pravica do samosvoje kulture pa je
tudi pravica do ozemlja, kjer kultura živi, to je pravica do ekonomije In socialnega življenja tega ozemlja. Zato, če smo za novo sožitje v Evropi, si le-to zamišljamo samo kot sporazum, kot pakt svobodnih kultur.
Samo predstavnik iz Izraela, gospod Šamir, je ugovarjal Lafon-tovim besedam. Skušal je oporekati Robertovi ugotovitvi, da »se evropski politični koncepciji ozemlja posreči, da v Palestini spremeni to, kar je za ene obljubljena dežela, za druge koncentracijsko taborišče.« Na to mu je nekdo prijazno, a odločno odgovoril, jaz pa sem manj prijazno zavrnil njegovo trditev, da Lafont v imenu skupne Evrope pušča ob strani posamezne narodne subjekte. Gre za nesmiselno trditev, ki se oddaljuje od bistvene poante celotnega besedila, ne glede na to pa je tudi v besedilu samem formulacija jasna: »Nous pensions avoir droit a notre territoire minoritaire. Sans doute, encore une fois, ne pouvait-il en etre autrement. II faut bien que langues et cultures soient quelque part, dans le monde, en Europe.«
Kot je bilo videti, se je mož lotil Lafonta, ker se je bil dotaknil početja v Izraelu.
Jančarjev esej o masi kot večini — pisatelju kot manjšini bi bil zaslužil temeljito razpravo, ki pa je seveda ni bilo, ker si pač morajo referati naravno slediti. Jančarjeve razmišljanje o povojni oblšsti mase je nabit z ostrimi ugotovitvami, morebiti bi tu pa tam dodal samo pripombo o potrebni razločitvi med človekom-maso — voditeljem in človekom-maso, ki pa je množica podložnikov. Pazljivo oko sicer pravilno loči eno od drugega, vendar je kdaj videti, kot da je množica sokriva tega, za kar je odgovoren človek-masa-ideolog — voditelj.
Tehten in občuten poseg je pripravil Giacomo Scotti.
Due patrie e molte ferite.
Zelo doživet in dokumentiran prikaz, kako književnosti italijanske skupnosti v Jugoslaviji ne upoštevajo v matični domovini, prav tako pa tudi ne najde mesta v antologijah jugoslovanskih literatur. Zato je vloga pisatelja in pesnika v taki skupnosti posebnega pomena.
V diskusiji je Giacomo očital hrvaškim pisateljem, da niso solidarni z italijanskimi avtorji. V pogovoru z mano pa je dolgoletni prijatelj potožil, da so bili književniki, ki so jih zaprli za časa hrvaške pomladi, gluhi za zahteve manjšine v Istri. In sem bil seveda z njim enakih misli in občutkov, obenem pa se zavedam, kako je narod, ki je ogrožen, lahko slep za ogroženost drugih, tudi če živi le-ta drugi na njegovem ozemlju.
Nepozabno tisto vzpenjanje v mraku po stopnišču na grad, tisti pogled s terase na tiho zbranost stvarstva, ki mi je priklicala stavek v Robertovem prispevku: »L'univers est partout local«. Isto je lepo izrazil Gradnik v pesmi, ki nam jo je dal 1953., ko je bil še prepovedan avtor, za Sidro: »Svojo domovino na zvezde zoži, ki so nad teboj«. Potem večglasna lirika v srednjeveški taberni, kjer so Kocbekovi stihi ponazarjali katarzo in hkrati nemezo, ki sta nastopali slovesno in obenem intimno, kot se spodobi pesnikovi vlogi.
Ne vem, če sem zares mislil na Trubarja, a bilo je, kot da je tista davnina vela skozi trnjavsko obokani prostor, kjer se je svetloba poigravala z našimi sencami in s častitljivimi šlemi na steni. Vsekakor je bila zgodovina pričujoča z nekakšno obljubo za prihodnost, in čutil sem, da ji moram priskočiti na pomoč, čeprav nisem mogel najti primernega obrazca neke veljavne zaobljube. Tako sem drobni danski pesnici, s katero se je dialog razvijal bolj s pomočjo vljudnih smehljajev kot z besedami, napovedal, da ji preskrbim Kosovelove pesmi. Kdove s pomočjo kakšne asociacije mi je prišel na misel. Ljubko bitje ob meni je bilo judovskega rodu, tako da se mi je ob nji prikazal obraz Ane Frank. Ne vem. Morebiti je taboriščna Anina usoda priklicala Kosovelovo vizijo konca, vsekakor sem si zaželel, da bi v modernistične stihe dahnilo tudi nekaj našega duha.
V zvezi s to ljubeznivo dansko deklico pa ugotavljam, kako domiseln je bil prikaz danskega povojnega pesništva, ki nam ga je ponudila. Tenka, a okusna brošura, skorajda depliant, s slikami avtorjev in avtoric ob kratkih, zgoščenih omembah njihovih del in literarnih šol. In res bi se tako pobudo splačalo posnemati; čeprav je sicer pesniška in pisateljska žetev pri nas dosti bolj obilna, bi tak eleganten sešitek na gladkem papirju kar koristno učinkoval na tuje goste — ko bi mu ga ob podobni priložnosti posredovali.
Tudi s tega srečanja sem predčasno odšel.
Dogaja se mi vsakikrat znova, da potem, ko sem doprinesel nekemu srečanju, kar sem se namenil, usmerim svoje vozilo proti morski strani.
Za moj prispevek o tržaškem razmerju večine do manjšine me je poprašal eden izmed sourednikov Nove revije; to pa mi je zagotovilo, da postaja naša problematika zmeraj bolj sestavni del zavzemanja kvalitetnega zbora slovenskih duhov. Deo gratias.
25.5.
Občasno jemljem v roke novo izdajo Domenachove žepne knjižice Enguete sur les idees contemporaines, v kateri kot časnikar
razlaga, upošteva in tudi ocenjuje sodobne miselne tokove. In za človeka, ki se sistematično ne ukvarja s traktati, ki zahtevajo temeljito pripravo, je tak vademekum koristen pripomoček. Še posebno zato, ker je ob vsakem posameznem poglavju navedena bogata bibliografija.
27.5.
Danes se mi je med britjem (večkrat so to trenutki razsvetljenja) porodila misel, ki bi jo moral vključiti v svoj poseg o tolmačenju, zakaj večina sovraži manjšino.
Bolj kot za sovraštvo gre za prezir, kot sem poudaril na Bledu, preziranje kmečkega prebivalstva v okolici Trsta in v njegovih predmestjih. Ljudje, ki dišijo po hlevu, kot sodi italijansko tradicionalno razpoloženje, Rozzi so, kot je v noveli Benza Rossa, neotesani.
No, davi se mi je posvetilo, da naši kmetje niso prav nič drugačni od italijanskih ali francoskih, res pa je, da italijanski tržaški srednji sloj nima ob sebi kmečkega prebivalstva kot druga italijanska mesta! Italijanska buržoazija je sama, živi na nekakšnem otoku. In če človek pomisli, da tržaška »gospoda« v veliki meri poživlja svojo kasto s prilivom kraško-vipavske kmečke krvi, ki je bogata na hemoglobinu, potem je še bolj očitno njeno absurdno gledanje zviška na nerazvito kmečko prebivalstvo. Vse skupaj pa se prikaže v že bolj patološkem ključu, če upoštevamo, da imajo slovenski podeželski domovi v glavnem police za knjige, česar ni mogoče reči o drugih evropskih kmečkih hišah.
31.5.
V nadstropnem prostoru goriške Katoliške knjigarne sem odkril knjižico, ki je moj šesti čut odločil, da sem jo kupil.
Ai miei čari.
Podnaslov: Lettere dalla Russia 1942.
Avtor: Paolo Belli Giotti.
Zbirka: Lo Zibaldone, urednica Anita Pittoni.
Seveda sem knjigo vzel, ker spremna beseda pove, da je imel Paolo, sin narečnega pesnika Virgilia Belli-ja, ki je poznan pod psev-donimim Giotti, za mater Moskovčanko. To se pravi, da me je naj-poprej spodbudila radovednost. To je res, vendar sem imel srečno roko — to je tisti šesti čut — in odkril dragocene strani.
Saj si ne bom izpisal vseh, a nekaj odlomkov moram, tudi iz spoštovanja do usode 27-letnega fanta, ki pade na Ruskem, v materini domovini, potem ko je bil, kot študent perspektive in arhi-
lekture v muzeju Revoltella, obsojen na 5 let konfinacije zavoljo zvezka protifašističnih spisov.
O gostoljubju.
»Všeč mi je gostoljubje, ta ruska lastnost, kakršno bi v Italiji, če bi jo primerjal s tukajšnjo, zaman iskal.«
O ruski slovnici.
»Zavedal sem se, da me je mama zelo dobro naučila ruščine, tako da je malo stvari v slovnici, ki jih ne bi znal.«
O ruskih sogovornikih.
»Njihovo zanimanje za kulturo ni takšno, kakršno lahko imajo osebe, kot so Lella, Marina ali tudi Linuccia, ki vejo malo tega malo onega na podlagi vsiljenih očetovih navdušenj, ampak je zavzeto in bojevito. Ko govorijo, je izraz njihovega obraza, kot da bi recitirali. Kot človek kdaj čuti, da ga vabita narava in primitivno življenje, tako te ljudi privablja omika.«
In še: »Duša sodobnega ruskega človeka je zmeraj vneta za resnico, za Pravdo, Tolstojev duh, Tolstojevi dvomi so danes Rusija, kot Marinettijeva in D'Annunzijeva gotovost današnja rimska in cesarska Italija.«
»Pogovarjam se o veri, o moralki, o slikarstvu z ljudmi, ki cenijo te stvari tako, kot nisem tega pri drugih nikdar doživel«.
Smešno je, pravi, vsiljevati z vojsko svojo omiko drugim, to bi se lahko doseglo s sožitjem na miren način. Glede nekdanjega rimskega nadvladja pa se mu zdi, da je bila »žalostna nujnost za dosego nujnega reda«. To je sicer nekakšna skrčena oblika razmišljanja — zavoljo vojaške cenzure —, vendar je značilno, da si ga celo v pismih domov v Trst postavlja.
Zelo lepi so opisi prisrčnih srečanj z ljudmi. Bratu na italijanski jug sporoča: »Tvoja Magna Grčija mi je zelo oddaljena in malo si je želim. Spominjam se tvojih južnih žensk, imajo kožo, ki je za sonce nepredirna, medtem ko je nordijska prisrčno prozorna.«
Pa: »Snoči mi je deklica, sedeč pred vrati lesene hišice, kjer se začenja stepa, zapela nekaj zelo lepih, divjih pesmi. Neki vojak je potem zapel neapeljski motiv z zelo lepim, južnjaško nadahnje-nim glasom, a to je bila nepopravljiva razglašenost ob hladu severnega neba, ob ponočnem brezmejnem prostoru bližnje stepe, ob dekletih, ki jim je koža prozorna za sončne žarke, ob petju škrjancev.«
Zadosti.
Pa bi še navajal odlomke o filozofiji zgodovine mladega človeka, ki je trpek primer najbolj absurdne smrti, kar jih je, posebno če upoštevamo marsikdaj zelo podoben položaj slovenskega člove-
ka. Pretresljivo je, kako v seriji delikatnih misli, kjer priznava, da je odkril neko nejasno, a najbrž preprosto resnico, piše malo pred koncem materi in očetu: "Nikakršne želje nimam, da bi se vrnil v Italijo, obrača se mi želodec ob sami misli, da bi spet videl barkov-Ijanski breg, svetilnik zmage, trg Unita in grde tržaške hiše; rad bi vaju videl, a kje drugje, samo vaju in Lino.«
Kar se seveda nanaša na takratno tržaško ozračje.
Ki je tudi zdaj kljub vsem spremembam malo v soglasju s široko življenjsko in globoko človeško vizijo avtorja teh pisem. Avtorja, ki v svojem zadnjem pismu 4.12.42 poudarja: »Življenje mi je všeč, dokler lahko koga ljubim ... V tem polju, v stvareh, ki jih slišim, ima človek vtis, da je prišel k izviru življenja: da živi med stvarmi, ki so bile izrečene že v biblijskih časih ...«
Vsekakor pisma, ki so nenavaden primer v tržaških italijanskih tekstih. Tudi uvod izpod peresa Gerna Pampalonija je popolnoma brez sleherne standardne tržaške primesi, ampak na elitni kulturni ravni.
Podčrtal bi: zgled materine zavesti: v fašističnih časih nauči sina ruščine.
Rad pa bi kje mogel najti zapis, ali Paolo Belli-Giotti kje omenja slovensko prebivalstvo.
6.6.
Pred časom sem poslal Spomenki tekst, ki sem ga prebral na srečanju o Cankarju v Cankarjevem domu, za primer, da bodo tiste Posege izdali. Zdaj pa se zavedam, da bi moral pravzaprav še marsikaj dodati v zvezi s Cankarjevim obiskom v Trstu, ko je predaval 0 »očiščenju in pomlajenju«. Našel sem namreč tudi podatke, ki sem jih maja zaman iskal.
Spet prebiram Kocbekov zbornik, ki mi ga je Spomenka poklonila, ko sem se ustavil v Ljubljani med potjo na blejski penklubovski simpozij. A moram reči, da se ob nobenem od spisov ne morem zares Poglobiti, ker se ponovno z mislijo vračam h Krivdi in grehu in k Usodi te eminentne študije. Še bolj pa, priznam, me navdaja nekak čudovit mir ob ugotovitvi, da je Kocbekova spoved našla v Spomenkinem razmišljanju dopolnilo, na katerega 1975. leta nisva mogla upati ne Edi ne jaz.
Ponovil bi, kar sem pisal Spomenki: zgodilo se je nekaj, čemur bi kristjani rekli čudež.
7.6.
Po aretaciji Janeza Janše in Ivana Boštnerja je bil včeraj zaprt
še David Tasič. To se pravi, da je v teku tisti vojaški poseg, ki je bil že precej časa javna tajnost. Kar pa — do neke mere seveda — preseneča, je samovoljno ravnanje vojaške oblasti, ki se obnaša, kot da gre za vojni čas oziroma, kot da ukrepa na zasedenem ozemlju.
Sijajno pa je, da je slovensko javno mnenje strnjeno ob jetnikih.
Odbor, ki se je zavzemal za Janšo, je postal Odbor za varstvo človekovih pravic, v katerega se vključujejo posamezniki in društva iz vsepovsod. De facto se tako na Slovenskem poraja pluralizem, ki začenja imeti pomemben vpliv pri razvoju sodobnega slovenskega družbenega življenja.
Veliko odkritje pa je intelektualna pripravljenost in značajska zrelost mladih, ki so se doslej sicer uveljavljali v Mladini, Katedri, Tribuni, Radiu študent itd., a pravzaprav zdaj odločno potrjujejo v praksi svoje sposobnosti. Poleg Društva slovenskih pisateljev je prav mladi razumniški kader nosilec prenovitvenih teženj.
Ob tem mi prihaja na misel, kako so bili mladi v argentinskem emigrantskem taboru presenečeni, ko sem trdil, da je prihodnost Slovenije v rokah mlade generacije. Takrat so izdajali revijo Druga vrsta in so me vprašali za prispevek o mojem gledanju na medvojna leta v Sloveniji. Poslal sem ji izvod Odiseja ob jamboru in določil, katere strani naj objavijo. In so jih objavili. Pa so potem doživeli ukor. Monsignor Orehar jim je zabičal, da Boris Pahor ni oseba, katero bi spraševali za mnenje. No, a saj sem o tem nekje še povedal, verjetno, ko je prišla v Drago predavat Katica Cukjati. Zdaj sem se tega spomnil, ker slovenska mladina kljub ideološki vzgoji in načrtni odstranitvi od političnih vzvodov tako čudovito nastopa.
8.6.
Bral Handkejev II Canto della durata.
Iz nemščine prevedel Hans Kitzmuller, ki je tudi izdajatelj (poprej objavil že Gradnika, Januša in Ferka) zbirke. Tokrat je tekst samo v italijanščini, medtem ko je pc navadi v dveh ali celo treh jezikih.
Vsekakor lep prevod, čeprav rajši berem Handkeja v slovenščini, ker čutim, da se slovenščina bolj prilaga njegovemu duhovnemu ozračju in slogu. To velja za prozo. Pesem pa tudi italijanščina učinkovito posreduje.
Ob ti hvalnici trajanju, s katere se mi Handke, moram reči, prvič zares približa, sem se zavedel, da je njegovo doživljanje, ne glede na kraje, ki so zanj bistveno pomembni, zelo podobno mojemu
ponovnemu čutenju utripa življenja po vrnitvi iz dežele pogina.
Knjigo mi je poklonil Kitzmuller na srečanju v devinskem gradu, ki so ga priredili avstrijski kulturniki.
Nisem mogel ugotoviti, kdo je dal pobudo, da so povabili tudi mene (tudi Rebulo, a da je bil zadržan). Telefoniral je Magris in omenil Handkeja, nisem pa razumel, ali je glede vabila on Handkeju predlagal ali Handke njemu. V bistvu je vseeno, vendar hkrati tudi ni. Je pa bil od vsega najbolj čudovit popoldanski sprehod po parku, ki se je spuščal k lesketajoči se srebrni tekočini. In ne vem, kaj je prevladovalo, ali nevidna pričujcčnost Lepe Vide ali nekdanje romanje z Živko na tiste osvetljene čeri ali zavest, da sem nekje poudaril, kako je bil pri nas Rilke uvožen, medtem ko je naš obmorski svet dal Ketteja in Kosovela. O Ketteju in Kosovelu sem spregovoril Handkeju in dodal, da bi ju kazalo omeniti avstrijskim ljudem. Januš bo nastopil popoldne, je rekel, on naj pove. In tako je tudi bilo, ko smo sedeli pod krošnjami borovcev in je devinski por-tič kot ogledalo odseval sončno svetlobo. Pri tem je bilo še lepše doživetje kot tisti trije stavki, ki jih je izrekel Januš, poudarjen gib Handkejeve glave, ki se je takrat obrnila v mojo smer, ker sem sedel za njim.
9.6.
Volitve.
Tokrat je uspeh naših predstavnikov neznanka.
Socialisti slepomišijo.
Samo Pahor, ki je s svojo akcijo žel izredno popularnost, je Predlagal enoten nastop, kar je modro, a hkrati naivno, ker je vsakdo vnaprej vedel, da slovenski predstavniki v italijanski komunistični in socialistični stranki take pobude ne morejo sprejeti. Tako bo S. Pahor na volitvah za deželni svet nastopil na listi Proletarske demokracije, kar pa je nesmisel, ker slovenski živelj ne premore toliko glasov, da bi poleg komunističnih predstavnikov in predstavnika S/o-venske skupnosti zbral še potrebno svoto glasov za izrazito levico.
Rad bi, da bi Brezigar uspel, ker se je kot devinsko-nabrežinski župan uveljavil, razširil pa je svoje delovanje tudi s pomembnimi stiki po Evropi. Domiselna tudi brošura, ki mu jo je izdal Novi list. (Takih publikacij bi morali imeti več — pa ne samo za časa volitev!) Moti me samo to, da ni nikjer omembe, da je Bojan Brezigar začel svojo politično kariero kot predstavnik Slovenske levice na listi Slovenske skupnosti pri volitvah v Devinsko-nabrežinski občini. Pri tem ue gre za iskanje priznanja osebam, ki so takrat v Brezigarju videle
sposobnega predstavnika (Ubald Vrabec, Milan Lipovec, Edmund Žetko, Stanko Pertot, Vekoslav Španger, podpisani in še kdo), ampak čisto preprosto za podatek, ki spada v našo povojno politično stvarnost.
17.6.
Dorče Sardoč je sklenil svoje dni.
Kot devetdesetletnik.
Saj, ker njegov organizem je igral pomembno vlogo pri izoblikovanju podobe neugnanega uporniškega predstavnika naše skupnosti v času fašistične strahovlade. In tako smo zdaj izgubili zadnjo vidno osebnost, ki je še pričala o primorski specifiki, o njenem trdoživem in vstajniškem duhu.
O Sardoču sem pisal v romanu Parnik trobi nji, potem ob izidu knjige Tigrova sled, potrebno pa bo o njegovi postavi še spregovoriti, ker se danes obžalovanju ob njegovem odhodu pridružuje obžalovanje, da se je v povojnem času umaknil iz javnega življenja. No, a saj ne mislim, naj bi bil aktivno pričujoč, vso pravico je imel, da se, po vsem, kar je skusil, odloči za privatno življenje. Velika škoda pa je, da je v bistvu pristal na slovensko povojno politiko — še posebno tukaj pri nas — takšno, kakršna je pač bila. Z ugledom, ki ga je imel, bi bil marsikdaj lahko posegel v dogajanje, in čeprav ne bi mogel kdove kaj doseči, bi s svojo zaslombo podprl iniciative drugih. Zal pa Sardoč ni čutil potrebe po neki drugačni interpretaciji naših potreb, saj bi, če bi bil prepričan, da obstaja neka drugačna pravilna pot, verjetno pretrgal svoj molk. Njegova zmota je bila namreč v pojmovanju, da je kakršna koli Jugoslavija prava solucija, iz te teze je potem sledilo vse drugo, predvsem prevladujoče jugoslovanstvo, ki ni zanikalo slovenstva, ampak mu odločalo neko sekundarno mesto. Zato je na primer odklanjal mišljenje in pisanje za-livovcev in bil zadovoljen, ko so me spet tiskali v Sloveniji, da je prišlo do kompromisa, kot je rekel. Ir, čeprav sem mu zagotovil, da ni bilo nikakršnega kompromisa, se je nejeverno smehljal, pri tem pa spregledal, da sta slovenska politika in družba prehajali na tisto edino sprejemljivo samobitno pot, za katero smo se zavzemali tisti, ki bi ga bili morali imeti ves čas na svoji strani.
21.6.
Na televizijskem ekranu sledil zborovanju na Trgu osvoboditve.
Nepregledna množica.
Dostojanstven nastop mladih govornikov.
Pravi tabor, kot v časih naših pradedov.
Sprva nekako nisem verjel svojim očem, ker je bil fantastičen dogodek, da je do tako plebiscitarnega izražanja narodove misli lahko prišlo. Kakor naj se namreč stvari obrnejo, zdaj ni poti nazaj, to tudi v primeru, da oblast dopušča tako uveljavljanje ljudske volje zato, ker jo potrebuje kot dokaz nujne usmerjenosti svoje politike. Zahteva po slovenski suverenosti se je v zavesti tako razločno izoblikovala, da bo odslej tako ali drugače stvariteljska.
No, moram reči, da sem bil pred tisto poplavo strnjenih oseb srečno razburjen, zavedal sem se, da je slovenska zgodovina, čeprav kasno, vendar krenila v pravo smer. Nekje je zato danes tudi moj praznik, ob slovenski pomladi se čutim tudi sam pomlajen.
Ko sem ugasnil televizor, sem si rekel, da če so se zaradi treh jetnikov slovenski ljudje dokončno streznili in doumeli, kakšen je Položaj slovenske republike, potem drži, da je početje vojaških oblasti v prestolnici Slovenije felix culpa. Boljše bi seveda bilo, ko bi do prebujenja prišlo drugače, na bolj možat način, a tudi tako, posredno spodbudo je treba pozdraviti. Blažena krivda torej.
26.6.
Društvo slovenskih pisateljev sporoča, da se nadaljujejo -protestni literarni večeri« kot solidarnostna akcija z aretiranimi Janezom Janšo, Davidom Tasičem, Ivanom Borštnerjem.
Ker zaradi številnih obveznosti ne morem v Ljubljano, sem telefoniral Drago Jančarju na Matico in ga prosil, naj da fotokopirati iz rokopisa, ki ga ima, značilno poglavje, ki se nanaša na 19. marec 1975. Iz njega naj potem Društvo izbere odlomek za enega izmed omenjenih literarnih večerov.
28.6.
V Svobodni Sloveniji (21.4.) dr. Peter Urbanc poroča o zadnji številki Zaliva. Tako zaključuje: »Zaliv 1987 je to pot zelo pisan. Pahor sega široko preko manjšinskega okvira, ker se identificira kot globalni Slovenec. Navdušuje nas njegova angažiranost za večjo samobitnost slovenskega sveta, ki sega daleč preko Štihovega neobstoječega enotnega kulturnega prostora. Velika škoda, da ne pride do pravega zaključka glede OF, NOB in revolucije. Na tem polju je v usodni kontradikciji, ko v glavnem odločno odklanja oblastveni monopol partije in vse, kar je prišlo, ne najde pa skupnega jezika s politično emigracijo, ki je bila na njegovem današnjem stališču že leta 1941.
Škoda, Zaliv bi lahko postal slovenski Reader's Digest. Njegov vpliv bi bil neprimerno večji, kot je danes.«
Gre za poznane pripombe.
Vendar bi jih še enkrat komentiral.
Predvsem Štih ni bil za enotni slovenski kulturni prostor, ampak za Zedinjeno Slovenijo brez sprememb obstoječih mej. Sintagmo o enotnem kulturnem prostoru je večkrat odklonil.
Moje stališče.
Razločno sem se o njem izjavil najpoprej v 4., potem pa v naslednjih številkah Zaliva, v knjižici Odisej ob jamboru (1969, 1971), zadnja leta v svojih dnevniških zapiskih
Na kratko in zgoščeno: mislim — in sem zapisal —, da na Slovenskem revolucija ni bila potrebna; sern za osvobodilni boj, kot ga je čutilo in živelo primorsko ljudstvo; odklanjam pa razvoj od Dolomitske izjave dalje; obsojam teror med vojsko in po vojski; sem za pluralistično družbo; zagovarjam sporazum slovenske republike z drugimi narodi, sporazum slovenske oblasti, ki je odgovorna svojemu ljudstvu, kar bi lahko tudi uresničil novi kader slovenskih komunistov, ki bi se odločil za prehod v socialdemokracijo.
Zakaj ne najdem skupnega jezika z emigracijo.
Ker se je le-ta na okupatorjevi strani bojevala proti komunizmu, ko je bil demokratični Zahod Stalinov zaveznik v boju proti fašizmu in nacionalsocializmu; ker se metode protikomunističnih bojevnikov glede razmerja do žrtev niso razlikovale od metod tistih, proti katerim so se bojevale — izključim pokol 1945. leta, a neki emigrant je nekoč v Svobodni Sloveniji hvalil Boga, da niso zmagali, ker bi bili v tem primeru počeli isto; ker je veliko ljudi po zaslugi gestapa umrlo v taborišču — po odločitvi domobrancev, ki so z gestapom sodelovali, v Trstu bi naj taka usoda doletela tudi mene; ker doslej nisem zasledil v emigrantskem tisku, kar ga poznam, niti enega priznanja svojih zgrešenih odločitev in ravnanj.
Glede Zaliva kot slovenskega Reader's Digesta pa menim, da je po svoji kvaliteti le na nekoliko višji ravni.
11.7.
O razburjenju zaradi privolitve poslanca Smolleja v novi zakon glede dvojezičnega šolstva.
Seveda je zadeva kočljiva, ker je videti, ko da je predstavnik Slovencev v dunajskem parlamentu sprejel to, kar sta slovenski organizaciji ves čas odklanjali. Smollejev položaj je še težji zato, ker so bili tudi zeleni v glavnem proti podpisu.
A menim, da je kljub vsemu Smolle ravnal trezno in realistično. Če je bilo namreč nepreklicno gotovo, da bo zakon sprejet, ne vidim,
zakaj naj bi se slovenski poslanec ne odločil za kompromis in s tem za korekture predloženemu tekstu. S tem pa bi tudi postavil razmerje med slovensko skupnostjo in vladajočimi tremi odločilnimi strankami na novo podlago. To se pravi, da se je Smolle pridružil z aktivnim načrtom tja, kjer so odločali na svojo roko, mimo Slovencev.
Najbolj klavrno pri tem pa je, da se zdaj zaganja v Smolleja kot najbolj vidna nosilka upora prav tista organizacija, ki ni nehala biti darovalka glasov za socialiste tudi potem, ko so le-ti pustili Slovence na cedilu. Za tiste socialiste, ki so zdaj seveda volili za šolski zakon! To se pravi, da v Slovenskem vestniku ni napadov na socialiste, niti uredniki ne omenjajo svoje dolgoletne zvestobe socializmu na Koroškem, zvestobe, ki jo zdaj socializem hladnokrvno zafrkava — ne, vsi napadi grejo na Smolieja! Tako da je še enkrat na dlani, ne samo, kako neodgovorno je v povojnem času ravnalo koroško levičarsko vodstvo, ampak kako se skuša zdaj prikazati kot edino načelno čisto. To se pravi: oni niso izdajali slovenstva, ko niso marali slovenske samostojne stranke, ampak volili državne, izdaja pa slovensko stvar Smolle, ki skuša sodelovati z istimi strankami v nekem konkretnem primeru!
Poleg vsega pa — in to je moje mnenje — bi bila morebiti najboljša in korenita solucija zahteva po samo slovenskih šolah oziroma razredih. Tako bi slovensko skupnost postavili pred dokončno izbiro. Mi na Tržaškem in Goriškem se ne čutimo v getu, ker imamo svoje šole, pa bi se tudi koroški Slovenci kmalu bolj zavedeli svoje biti, ko bi se učili nemščine kot državnega jezika, a bi vse druge predmete obravnavali v slovenščini. Ugovor o rahli narodni zavesti, o skromnem številu slovenskega prebivalstva, ne drži. Tudi Italijani na Koprskem, na primer, niso številni, a vendar teče pouk v italijanščini, slovenščina pa je dodana kot državni jezik. Gre torej za bolj modro obliko sožitja dveh jezikov, drugačne rešitve so idea'i-stične, medtem ko teče asimilacijski proces svojo pot.
13.7.
Corriere della Sera.
Poročilo o prevodu avtobiografske knjige Karla Lovvitha Moje življenje v Nemčiji pred letom 1933.
Pomembno predvsem dvoje: Lovvith prizna Heideggerja za svojega učitelja, vendar tudi odklanja kulturo dezintegracije. Zanj je Heidegger »bil in ostal nacionalsocialist«, v svoji notranjosti solidaren z režimom.
In še: nacionalizem je buržujska kopija sovjetske revolucije, oba pa v bistvu izvirata iz judovsko-krščanske vizije o spremembi sveta. Pravi: »Tisti, ki želi 'spremeniti' svet, tisti, ki hoče, naj bi bil drugačen od tistega, kakršen je, še ni začel filozofirati, ker zamenjuje svet z 'zgodovino' sveta in le-to resničnost, ki naj bi jo ustvaril človek«.
Mislim, da si bom delo nabavil.
V Delu danes povzetek pisanja FAZ (Viktor Maier) o tem, kako bi bilo »nerealno, če bi Zahod uveljavil svojo politiko do SFRJ, ne da bi upošteval najrazvitejši republiki.«
Nazadnje vendar!
O tem sem januarja pisal Poujolu.
To tezo je zagovarjal Bučar v evropskem parlamentu.
O tem sem pisal v članku, ki sem ga poslal Corriere della Sera, a ga le-ta najbrž ne bo vzel v poštev zaradi specifičnega razmerja strank do obmejnih vprašanj.
14.7.
Ob pripombi, ki jo je izrekel tajnik italijanske komunistične partije Achille Occhetto o Togliattiju in njegovem stalinizmu, se je uprla predsednica poslanske zbornice komunistka Nilde Jotti, To-gliattijeva življenjska spremljevalka. Pri tem se v glavnem sklicuje na Togliattijevo vlogo pri rojstvu italijanske republike itd., a mojo pozornost je pritegnil predvsem stavek: Togliatti je PCI. To se pravi: komunist naj ne kritizira člana svoje partije. To je stara norma. Pa tudi hvaliti ga seveda ne sme, če ga partija kritizira.
Spomnil sem se pogovora z Dolancem na generalnem konzulatu v Furlanski ulici — takrat so me še vabili tja. Ob omembi slovenske politike sem izrazil svoje zadovoljstvo, da je Stane Kavčič tako razgledan in uspešen predsednik slovenske vlade. Tedaj je Dolančev obraz postal še bolj razvnet in oči še bolj napadalne: »Kaj Kavčič,« je vzkliknil, »to je partija!«
Da, a potem smo videli, kako je bilo s Kavčičem, kako z Dolancem,
15.7.
Naš XIV. kongres.
Liege, po valonsko Lidje.
Dogaja se mi, da nisem več tako zavzet za te zbore kot nekoč, rajši bi videl, da me nadomesti mlajša moč, tako da bi počel kaj bolj neposredno pomembnega. Vprašanje nepriznanih skupnosti je zado-bilo že takšne razsežnosti, da se mi, »stara garda«, lahko umaknemo.
16.7.
V zvezi z vestjo, da bodo prikazali na odru Kafkovo Preobrazbo. sem delo spet prebral, da bi si skušal predočiti, kako naj igralec vlogo konkretizira. Seveda sem zdaj še bolj prepričan, da so takšni »igralski« poskusi neprimerni, tudi če se režiserju in igralcu posreči podati nekaj tistega pošastnega preoblikovanja.
Ima pa, ne glede na to, koliko je Kafka pisal tudi iz sebe, tista zavest, da počenjaš s človekom kot z mrčesom, po iskustvih prve polovice tega stoletja, preroško veljavo.
Tako sem potem isto ugotovil v Kazenski koloniji, kjer je že nameščen ves tehnični aparat za pokončevanje človeških teles. Ves hladni sadizem pri opravljanju s stroji smrti.
17.7.
Izrezek iz Corriere.
Petrarka.
Njegov življenjepis. Avtor: Ugo Dotti.
Poudarek, da gre za prvega modernega misleca pred Erasmom, Pascalom, Maritainom, Popperjem. »Ljudje,« pravi Petrarka, »se zanimajo za odkrivanje visokih gor in brezmejnosti oceana in potovanja zvezd, pozabljajo pa nase in na globino svoje duše.«
Nič ne rečem. Vendar imam rajši Danteja in ne vem, zakaj naj bi ne bil pravzaprav on bolj primeren življenjski glasnik uravnovešenega sožitja intime in dejavnosti v človeku. Petrarkove agostinian-ske globine, ki jih omenja recenzent, nas danes ne morejo prevzeti.
18.7.
Našel sem novo spodbudo za odhod v Liege.
Odšel bom preko Pariza, ker je dolžina potovanja skoraj ista, a tako bo nekaj dni na razpolago kot posebna uvertura k izpolnjevanju dolžnosti.
Tako bo tokrat Pariz turistična postojanka, kar doslej še ni utegnil biti.
Seveda se mi pri tem vsiljuje občutek neizvirnosti, zavest, da se me drži nekakšno stereotipno obnavljanje istega ozračja. Kot da mi Trst lahko doživeto zamenja samo mesto ob Seini. V redu, a nič si ne morem, če me ne mika ne v London ne v Madrid. Še manj pa v New York. Najbrž je le res, da je zame Pariz še zmeraj središče, ki bi, kljub vsemu, lahko kljubovalo amerikanizaciji Evrope. Novi Pariz seveda, ne sedanji centralističen, jakobinski.
Pri tem mislim na pariško prestolnico kot na pobudnico nove povezave slovenskega sveta z zahodnim delom evropske celine. Ne
več kot pred vojsko relacija Pariz - Mala antanta pri protinemškem in protiitalijanskem kontekstu, marveč v smislu dokončnega pokopa jaltskega absurda.
Utopija?
Morebiti, a če Canetti pravi, da moramo v utopiji iskati, kar je bilo zapostavljeno, ter dognati, kar smo sami pozabili, — potem je zdaj predvsem na vrsti presoja, kako drastična je slovenska usoda po sprejetju internacionalističnega mita.
19.7.
Anarhična skupina Germinal je imela v Društvu slovenskih izobražencev srečanje s predstavnikoma Mladine. Pripravil sem tekst za primer, da bi prišel do besede. A ozračje je bilo bolj informativnega značaja. Tako ostaja moje besedilo kot dokument mojega gledanja na sedanji slovenski trenutek.
*
»Slovenska usoda je danes na prelomnici, vprašanje vodstva pa je, kako bo odgovorilo na to, kar narodna skupnost od njega pričakuje. Neizpodbitno je namreč, da je slovenska identiteta dosegla tš-ko stopnjo samozavedanja, da de facto pogojuje in nadzoruje početje vodstva, ki se zato, v odločitvah, ki jih terja slovenska usoda, ne bo moglo uveljaviti na svojo roko, marveč samo v tesnem sodelovanju z občestvom, kateremu je odgovorno«.
Tako sklepam uvodnik v decembrski številki Zaliva, ko je bil govor o ustavnih spremembah in o nevarnostih, ki so se prikazovale za obstoj slovenske identitete. Žal pa ima danes, ko sojenje mladim inteligentom ob popolni nemoči slovenske oblasti dokazuje, kako labilna je slovenska usoda, tista takratna ugotovitev še toliko bolj poudarjeno veljavo. To, kar je bilo namreč v povojnem času bolj ali manj prikrito, zakamuflirano z donečimi parolami in z ideološko-esha-tološkimi napovedmi, je zdaj prišlo na dan v svoji rezki in celotni razglašenosti.
V tem trenutku seveda ni čas za obnavljanje analiz, ki jih tudi v Sloveniji zadnji dve leti ni manjkalo; nujno pa se mi zdi, da se v tem juliju 1988 skupaj z Odborom za varstvo človekovih pravic, to se pravi z zavednim slovenskim prebivalstvom, vprašamo, kaj je s slovensko državnostjo, kaj s slovensko suverenostjo. To je namreč tista bistvena točka, ob kateri smo danes kot ob zgodovinskem odcepu. Zakaj če so bile predlagane spremembe ustave zaseda pretenj, je sedanje početje prava dekapitacija slovenske republike.
Zato je tukaj nadvse jasno razločevanje.
Predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije je namreč pred kratkim poudaril, da je Slovenija kot suveren narod šla v federacijo (navajam po spominu). Dovolil bi si k temu pripomniti, da, žal, predsednikova trditev ne odgovarja dejstvu, saj so predstavniki Slovenije, ki so odločali, in odločajo, odvisni od centralnega komiteja stranke na federalni ravni, to se pravi, da so disciplinsko vezani, kar seveda govori proti suverenosti katerekoli republike. In hkrati pomeni, če vzamemo v poštev sedanje stanje, da je slovenska suverenost šele nekje na pohodu — vsaj upam, da je tako. Narod se namreč zaveda, da je ni bil doslej v resnici deležen in danes to tudi razločno vidi in sliši.
Rešitev te dileme vidim — kot že leta ponavljam — v odločitvi slovenskega vodstva, da se izrečo za predstavnika naroda. Če je namreč Kidrič pred vojsko priznal, da bi, ko bi moral izbirati med narodu ali pa komunizmu koristnim, izbral drugo — potem je danes take filozofije konec ne samo na Zahodu, marveč tudi na Vzhodu. In še bolj bo to vidno v prihodnosti.
Seveda ukrepanje v soglasju z narodom še ne pomeni separatizma, ampak gre za zares suvereno odločanje za življenje v skupni državi, to se pravi za odločanje na podlagi poverilnic, ki jih daje narod, kateremu njegovi predstavniki, ponavljam, odgovarjajo. In če že gre za socializem, potem tudi teorija sama govori o socializmu po meri človeka.
Prav gotovo, predlog o neki pogodbeni obliki slovenskega pristopa k jugoslovanski federaciji, je videti kot nekakšna pravljica ali bajka, še posebno ob položaju na jugoslovanskem jugu in ob strnjenosti in krepkem vodstvu, ki si ju Zahod želi na jugoslovanskih tleh. Vendar, če bo demokratizacija okrnjena, oziroma če ne bo prišlo do uveljavitve slovenske državnosti, kot jo zahteva čas in kot jo je narodna zavest čudovito izpričala na Trgu osvoboditve, potem je Slovenija obsojena na letargijo ali cele na odmiranje. Duhu naroda, ki je ta mesec pokazal svojo voljo tako, kot da je pripravljen na novo in tokrat drugače doživeto OF — temu duhu lahko sledijo, če je osramočen, samo bilje.
Morebiti kdo presodi, da gre za nagnjenje k apokaliptičnim prerokbam, mislim pa, da ne gre za nikak katastrofizem, ampak za realistično presojo nemoči, ki jo slovenski človek doživlja ob oblastvenem in izzivalnem početju tribunala, v katerem se — v prestolnici slovenske republike — slovenska mlada inteligenca pogovarja s pomočjo tolmača kot v Trstu ali Celovcu
Temu posmehu padlim in ti žalitvi živim pa se danes lahko od-
zovemo na dostojanstven in ustvarjalen način edino tako, da se izrečemo za novo slovensko politiko. Morala bi jo z odločno gesto začeti garnitura, ki je na čelu slovenske republike; moramo pa jo, ker ne vemo, kako nas bo kdo pustil na cedilu, začeti vsi slovenski ljudje brez razločka; kot nam jo zgovorno in tudi simbolno posreduje plebiscit na Trgu osvoboditve.
V tem smislu je julij 1988 lahko tudi napoved novega, prevetrenega in zato evropsko odprtega slovenstva.
20.7.
Ker sem mu očital, da mi ni poslal pesmi, spočeti v štatenberški skupščini in meni posvečeni, mi je zdaj Giacomo Scotti poslal izvod zbirke Živjeti, uprkos, ki je izšla v Novem Sadu 1974. leta. Seveda se moja oseba skriva za začetnicama B. P., ker je takrat čas tako narekoval.
DVE OBALI
Tvoji pradedje, Boris, so izbrali morje s šopom trave ne zastave, ki je niso imeli, in ki ne bi bila lakota, upanje, krpa zemlje, odišavljena s soncem: da bi tukaj posadili kočo, rodili otroke.
Tvoji so pradedje in moji
dali imeni obali in kraški gmajni:
v imenu lastne krvi
po zakonu boja
surovosti gorja,
življenja.
In naj bo kamen, voda, mati - ljubezen. Tako so rekli.
In tako je bilo.
Čez mnogo stoletij so drugi ljudje prišli z zastavami in namesto brazd potegnili meje, da bi razdelili nebo, odrezali cvetje.
A lakota je še zmeraj ista,
isto je upanje,
ime pa mu je morje.
Dvomim, da se mi je prevod docela posrečil, izvirni tekst pa mora gotovo nekje biti med mojimi starimi papirji. A moram reči, da so mi intimne in mehke lirike v ti zbirki blizu, še poseben pa je njihov mik, ker jih piše poet, ki se je rodil v Savianu blizu Neaplja in živi na Reki od 1947. leta naprej. In objavlja tako v italijanščini kakor v srbohrvaščini. Na Bledu mi je zadnjič pravil o knjigi o Jadranu, ki bo izšla v Pordenonu pri založbi Studio teši. Obsežno delo o plovbi od antike do danes, napisano s pomočjo še neuporabljenih virov ... Poslušal sem in se hkrati sam pri sebi spraševal, kdaj se bo pri nas na tržaških tleh pojavil podobno pripravljen in aktiven duh.
Pariz, 21.7.
Skušal bom sproti, čeprav po telegrafsko, paberkovati bolj značilne vtise.
Ponoči potoval s pariškim študentom, ki sta ga na tržaško postajo Pospremila nono in nona. Po izgovarjavi narečnih besed sem sodil o njunem materinem jeziku. No, ko sem potom fantu omenil slovensko Posebnost v našem mestu, je lepo poprijel in izkazalo se je, da sta ga vaška sorodnika lepo poučila o fašistični dobi in drugih preizkušnjah. Niso pa se ne njegova mati ne njena starša potrudili, da bi mu predali svoje jezikovno bogastvo. Tudi sam ni kazal kakega zanimanja za problem, pa tudi drugače je bil bolj slabo zgovoren, razen ko je šlo za učne načrte in smeri učenja. Sama sva bila v kupeju, tako da sta bila dva pograda vso noč prazna, a čeprav sva imela na razpolago ves čas °d švicarske meje do Pariza, se pogovor ni in ni hotel razviti. No, mislil sem na rusko mater Paola Bellija in se nekako počutil nesrečnega ob mladi vdovi po francoskem možu, ki pošilja sina — šestošolca — na počitnice v kraško vasico, a ji bledolični gospodek ne bo pisal v njenem rodnem jeziku — kot italijanski vojak Paolo svoji materi tudi v ruščini ...
Ni kaj, kar malo spodbudno duhovno brašno.
Današnji popoldan.
Intenziven dialog z Bavčarjem.
Bila sva tako pogreznjena v slovensko dramatično ozračje, da se nisem zavedel, kdaj naju je zajel mrak. Edino shod na Trgu osvoboditve nama je bil obljuba renesanse, vendar je bila tudi s tem združena incognita, kako bo voljo občestva vodstvo znalo realizirati. Seveda se je vmes prikradlo tudi zadoščenje, da bo Alamut prodrl, saj mu je Nicole Zand posvetila pol strani kulturne priloge Le Monda, a tudi ta uveljavitev tržaškega avtorja — ne dans un faubourg de Trie-ste — je počasi splahnela v skrbi za jutrišnjo usodo.
Razpoloženje ob Bavčarjevi naklonjenosti slovenski tržaški kulturni identiteti se je potem zvečer nadaljevalo pri živahni gospe Milici, pri kateri moram biti vsaj enkrat gost, ko sem v Parizu. Tako smo bili ob njenem rodnem Proseku, kamor bo kmalu šla na obisk, in ob jedkih pripombah njenega soproga na račun tržaških mestnih očetov izviren tercet. Prevladujoči slovenščini, ki jo je kdaj podkrepilo tržaško narečje, so se od časa do časa primešali juridični izrazi gospe Milice, zaprisežene prevajalke na prizivnem sodišču in temeljite poznavalke pariške družbe. Ustvarjali smo tisto atmosfero, ki se nam, tržaškim ljudem, zdi, da je ni podobne na svetu, naj se snidemo kjerkoli na zemeljski obli. Zato moram priznati, da me zajame rahlo domotožje, ko me kljub mojim protestom odpeljala v hotel skozi speče mesto. Domotožje po čem? Po tistem prisrčnem ozračju v sprejemnici v rue de Normandie onkraj živalskega vrta? Po odsevu morja iz kontovel-skega portiča, ki smo si ga nevede priklicali? Po nezadostno izraženi zaskrbljenosti ob dogajanju v Ljubljani, ki je ostajala v ozadju za našo tržaško zgovornostjo? Najbrž po vsem tem hkrati, zraven pa morebiti tudi domotožje po nekem zboru žen in mož, ki bi začeli pregledovati slovensko zgodovino tako modro in tako življenjsko sproščeno, kot se nama je popoldne posrečilo z Bavčarjem, potem pa v naklonjeni tišini onkraj vincennskega gozda.
Da, najbrž je srž te moje potrebe po odhodu slutnja, da bi morali slovenski ljudje najti način, da bi pogledali na svojo bit od zunaj, da bi namreč izključili kontingenco, pragmatizem, prerasli nazorske in ideološke kalupe, se enkrat za vselej rešili ujetosti laičnih in svetih katehetov. In ker je tako imenovana revolucija prisilila ljudi na novo kratkovidnost, namesto da bi jim izostrila poglede, je najpo-prej potrebno zavreči vsiljeni habitus, začeti nekako vse od kraja, ab ovo.
Nekje se to dogaja, predvsem v skupinski podzavesti.
22.7.
Plače de Hotel de Ville.
Pravi dopoldan še ni bil pričel, ko sem bil tam, a čeprav se moj pogled, ko grem po navadi mimo, rad ustavi na pročelju mogočne palače, pričevalke ponosne zgodovine, me je tokrat prevzela širina praznega trga. In ne da bi se zavedel, v katerem trenutku se je zgodilo, je ves razsežni prostor napolnila množica, v kateri so prevladovali mladi ljudje, medtem ko je na odru pesnik omenjal ptičje klune, ki so mu uničevali možgane. Da, natanko včeraj je poteklo mesec dni, kar se mi je na televizijskem ekranu prikazala ogromna povodenj ljudi,
ki se je izpred Plečnikove univerze prelivala v vse smeri. Zdaj pa, kot da se tisti čudežni prizor obnavlja pred mojimi očmi obenem z nezamenljivim občutkom odrešenja, s katerim nem mu sledil. Res, pri poročilih ljubljanske televizije ob 19.30 se tisti globinski sprehodi kamere po morju glav niso ponovili, kar je pomenilo, da je posegla vmes cenzurna taktirka. In to je bilo slabe znamenje. Vendar tistega plebiscita ne bo mogla obiti nobena taktika, sem takrat pomislil. Na trgu Hotel de Ville pa sem čutil, kako sem ne samo trdno prepričan, da gre za preokret v slovenski zgodovini, ampak da bom ob vsakem trgu odslej s pogledom skušal zmeriti njegovo površino in število demonstrantov, ki jih lahko sprejme.
In tudi ko sem stopal mimo zaprtih zabojev na obrežnih zidkih, potem pa šel čez Pont Neuf, sem bil še zmeraj z mladimi pred univerzo mojstra Plečnika. Prišlo je bilo namreč do vstajenja, ki bi bil do pred kratkim človek o njem dvomil, da je mogoče. Mladi v Sloveniji pa so se kljub indoktrinaciji prebili na svojo čistino. In strah, da bodo ideološke parole, opevanje standarda, vulgarizacija seksa, straniščni slovar, razorožil mladino, je bil neutemeljen. Intelektualna in moralna priprava mladih je čudovita realnost, ki še enkrat dokazuje, kar večkrat pozabljamo, da imajo tako duh kot skupinski arhetipi svoje skrito življenje, ki plane na dan, kc najmanj upaš.
Saj, in tam, ko sem hodil nekako samo iz želje, da bi me okolje izzivalo, in šel čez Pont de la Tourelle, potem po Orleanskem nabrežju, sem si pritrjeval da je bila slovenska vstaja 1988 tisti vznik zavesti, za katerega sem se potegoval. Zavest o narodnem osebku, ki hoče odločati o sebi. To je bil ves moj »nacionalizem«. Prepričanje, da je prevlada načela o prvenstvu razreda nad narodno bitjo prav tako pogubna kot prevlada mednarodnega kapitala in brezdušnega tehničnega imperija. Če pa se vse te silnice in protisilnice združijo na ozemlju, ki leži med Julijskimi Alpami in morjem, a je ukrepanje njegovih upravljalcev odvisno od operativne centrale nedaleč od Egejskega morja, potem se vse skupaj sprevrže v še bolj komplicirano klavrnost.
K odločnim potezam mladih zdaj nimam česa dodati, sem si rekel, obenem pa zadovoljen ugotovil, da je bil vrtič pred vhodom v taboriščni sakrarij obljuden, kar se vsa leta nazaj ni tudi enkrat samkrat zgodilo. Ko pa sem se skupini približal, sem se znašel v ozračju ruskih besed. »Hadite pasjadite,« je reklo dekle in se usmerilo h klopci. Bila je podobna vitki postavici, ki je nastopala v televizijski dramatizaciji novele Turgenjeva. Mene pa je obšlo naklonjeno razpoloženje, ker sem jih primerjal z nemškimi turisti, ki so iz številnih avtobusov
dan na dan izstopali prav tam — samo ograja je vmes —, a se niso potrudili, da bi se poklonili pepelu, prinešenem z germanskih tal. Obenem pa so mi ruski stavki priklicali krepke izraze, s katerimi je Tola zmerjal pogin, ko sva se nerodno spuščala po strmih stopničkah s koščenim ostankom na nosilnici. Še ves neugnan je bil Tola. In more biti se je rešil. A vprašanje je, kaj je bilo s tistimi, ki so se vrnili, če so z bivšimi taboriščniki tako počeli celč v srednjeevropski Ljubljani. Da, in ko sem se z nenavadnimi obiskovalci znašel v podzemeljski kapeli, sem si zaželel, da bi napočil čas, ko bi podobno svetišče vgradila v mestne temelje prestolnica Slovenije, tako da bi mimo njega tekla šumeča reka, kot šumi reka tukaj. In da bi tudi naš pepel spremljali stihi pesnikov in izreki pisateljev, kot je to naredila francoska kultura. Sakrilegijskega duha, ki je bil narodu vsiljen z dachauskimi procesi, se je treba dokončno rešiti z novim očiščenjem in z novo pieteto.
To razpoolženje se je ponovilo na alejah pokopališča Pere La-chaise.
Da, ker tudi to je bilo tokrat na mojem programu.
Dolgo let namreč nisem maral pokopaliških rezervatov, tudi tržaškega ne. A to sem že nekje omenil, saj ni šlo za umik pred pričevanjem skupne usode, nasprotno, upiralo se mi je, da bi obiskal poslednji dom nekaterih rajnkih, ko pa so pepel mojih tovarišev odvažali na odpad kot zidarji zavržen omet porušenih stavb ali pa ga — kot pri nas v Natzvveilerju — sipali v grezniški odtočni kanal. Prav gotovo, zavedal sem se, da je moje reagiranje krivično in tudi pretirano, a se mu nisem mogel ne maral upreti. In še tudi ko sem si zatrjeval, da ravnam proti stari človekovi tradiciji in da ostaja moj anarhični odklon na območju moje zasebnosti, pa je zato nerodoviten in brez prihodnosti, se moje razmerje do obiska grobov ni spremenilo. In dolga leta je trajalo, preden je moj notranji odpor začel popuščati. Nekaj je k spremembi počasi pripomogla zavest, da sem s svojim obnašanjem krivičen do prednikov, po katerih sem podedoval zvestobo naši biti, nekaj pa seveda odhod dragih, ki je živa navezanost nanje prevladovala nad daljnjim, skoraj že mitičnim koncem evropskih žrtev. A tudi ti obnovljeni obiski so bili in so še redki, zmeraj bolj naključni, prepuščeni trenutnemu nagnjenju, na primer ko se peljem mimo Skopega in nepričakovano zavijem s ceste, da pozdravim na tihi obzidani gmajnici za cerkvijo drago mecenko Marico Živec, ali ko se nepričakovano ustavim pred družinsko grobnico v rodnem mestu. A gre za skope trenutke, tržaško pokopališče pa se človeku zadnje čase še na poseben način upira, ker ga je za-
sedla množična mačja zalega. Saj vem. obiskovalke lajšajo svojo osamljenost s tem, da se pogovarjajo z živim bitjem, medtem ko le-to grizlja darovani obrok; a vendar ne maram mjavkajoče populacije, ki se redi in množi na račun človekovega gorja. A naj bo kakorkoli že, čeprav sem pravi tržaški meščan, se s tržaškim pokopališčem s težavo pobotam, v tem se strinjam z rajnko mamo. In pri tem imam pred očmi podeželska bivališča mrtvih, ki so del narave, tomajsko, naprimer, ali kontovelsko, pa tudi barkovljansko. Da, in nekoč sem to že zapisal, zdi se mi, da mora biti le nekako drugače, če si na večnem počitku, kot se reče, tam na kontovelskem vrhu, kjer se kraška sapa druži z glasom morske vode, ki se peni ob na-brežnih čereh ...
No, Pere Lachaise je bolj spomenik in hkrati veličasten muzej.
Edinstvena kulturna nekropola.
In človek sredi križišč drevoredov mora nujno na planu izbrati, kam se bo podal. Komu naj na dolgem seznamu vendar da prednost? Zato je mimohod po dolgih alejah pravzaprav poklon vsem hkrati, čeprav se malo intimneje pomudiš pred Balzacovo grobnico ali potem pred Dreyfusovo ter se potem odločiš za odhod na drugi oddaljeni oddelek, kjer pa ti ni odmev Edithinega raskavega petja nič v pomoč, ko iščeš njeno ime na kamnu ali marmorju.
Kaj naj rečem?
Dolge ure postajanja pred imeni ustvarjalcev evropske zgodovine, njene znanosti in umetnosti, so bile pravzaprav tiho spraševanje, kako stvariteljski bo evropski svet v prihodnosti. Tisti spomeniki na čast padlim tujih narodnosti, ki so se bojevali na francoski strani — Čehi in Slovaki v prvi svetovni vojski na primer —, tisti pesniki in slikarji, ki so tukaj soustvarjali evropsko književnost in umetnost — vse to ne more biti samo preteklost. In skupina črnskih uslužbencev, ki je šla po drevoredu mimo grobnic francoskih duhov in se pogovarjala o sindikalnih vprašanjih, ni smela biti simbol nekega poraza, neke zamenjave vlog, ampak samo dokaz odprtosti in priprava na novo simbiozo.
Tako sem dvomil in hkrati upal, obenem pa si tu in tam kaj zapisal v notes, zato da bi mi prav vse ne šlo iz spomina. Na primer citat na ozadju skulpture, posvečene Oscarju VVildu, ki jo je a lady poklonila občudovanemu pesniku »Verbis meis addere nihil audebant et super iIlos stillabat eloguium meum*. (Job, 29,22) In medtem ko sem tuhtal, kako bi najbolj primerno poslovenil tisti stillabat, sem si očital, da sem VVilda pravzaprav zožil na njegov De profundis. A kaj si človek more, ko ga prostor in čas prisilita, da mora izbirati.
Doživel pa sem pravo presenečenje, ko sem se, nekako v kdove kaj zamišljen, ustavil pred grobnico in se znašel pred imenom Charlesa Nodiera.
Bilo je, kot da sem odkril sorodnika, čeprav so mi bile nove poteze doprsnega kipa v lini med dvema dorskima stebričema z jonskim kapitelom na vrhu.
Malo me je motila tista v klasičnem slogu spočeta skulptura, ki je spominjala na kakega rimskega cesarja srednjih let; a simpatičen je bil zamišljeni pogled, ki je bil zazrt nekam stran od tiste kamnitne spokojnosti. In ko sem prislonil k očesu svoj mali Olym-pus, sem bil hvaležen naključju, ki me je pripeljalo tja, da se kot slovenski človek poklonim možu, ki je spoštljivo pisal o nas in opeval Trst. Tudi zaradi njega sem se bi! odločil za postanek v Parizu, zaradi nabave njegovega Janeza Žbogarja, a tam pred napisom, ki je omenjal njegovo članstvo v Francoski akademiji, sem pomislil, da smo premalo pozorni do pisatelja, ki ga po navadi obravnavamo samo kot urednika lista Telegraphe ofticiel. In kot da sem bil tudi sam soudeležen pri negi cvetlic, ki so s svojimi barvami poživljale belino podolgovate marmornate vaze, sem se veselil tiste pozornosti, ki je marsikatera bolj omenjena veličina ni bila deležna.
Naravnost sram pa me je bilo, ko sem pri tistem pietetnem kroženju obstal pred serijo spomenikov, posvečenim pokončanim deportirancem.
Orianenburg.
Sachsenhausen.
Auschvvitz.
Neuengamme.
Mauthausen.
In povsod številke: 100.000 - 80.000 - 13.000 itd. itd.
In tiste kiparske umetnine, ki se kljub izvirnim zamislim, zmeraj vračajo k prvinam človeškega skeleta, h kompozicijam zve-rižene koščenosti in povečanih ter poveličanih trnovih bodic.
To je bilo vse drugače zgovorno kot ozračje odmaknjenega templja, potopljenega v reško strugo; to so bili okameneli kriki, ki so se ponavljali vsak zase in vsi skupaj.
In spet je tudi tukaj pisateljevo besedilo potrjevalo zavest občestva. Aragonovo na primer.
»Qu’a jamais ceci montre comme 1’homme dut tomber et com-ment le courage et le devouement lui conserverent son nom d’homme«.
»To naj bo za zmeraj dokaz, kako je človek moral pasti in kako je s srčnostjo in požrtvovalnostjo lahko ohranil svoje človeško dostojanstvo.«
A se nisem samo sramoval pred tistimi spomeniki, še bolj živo kot vsa povojna leta sem se zavedel, kako so nam narodno usodo zavozili v dobi, ko so si jo drugi narodi potrjevali, in kako smo se milo, anemično uprli tistemu početju. A upati je, da bosta odrešno pojmovanje svetega (Spomenka) in nastop mladih ljudi prinesla prenovitvenega duha v slovensko življenje. In glede spomenikov je res, da je dostojen tako tisti na Rabu kakor tisti na Ljubelju, a oba sta odročna, nista v središču odločanja in kulture. Čas bi torej bil, da bi bila pravemu arhitektu poverjena naloga, da poišče v glavnem slovenskem mestu kraj za intimno in hkrati reprezentančno svetišče za tiste, ki jim je bilo zavoljo njihove ljubezni in zvestobe odvzeto tudi poslednje bivališče.
Tako sem bil, ko sem se odpravil proti Bastiji in svojemu hotelu, daleč od zgodovinskih dogodkov, kraljev in giljotine.
Ta krvava doba se mi je skušala vsiliti popoldne na esplanadi pri Invalidih, kamor sem se podal zato, da bi imel razločno predstavo o kraju, ko zasledim njegovo ime na karti. Tako daleč sem od vsega vojaškega, da se nisem nikdar približal tistim trofejam in praporom. Pa tudi popoldne sem samo vse skupaj nekako obkrožil ad informandum meipsum, a samo površno. In tudi Napoleona in njegov mavzolej sem obšel, ker sem videl v njem vso serijo diktatorjev in maničnih cesarjev, ki mu je sledila v tem stoletju. Man-zoni je bil vsekakor premil, ko se ob Napoleonovi smrti ni mogel odločiti za obsodbo in prepustil oceno zgodovini: ai posteri l'ardua sentenza. A posteri so, žal, dopustili, da so jih mrcvarili še drugačni eksalti ranči.
Zvečer?
Lahko bi bral v Figaroju celostranske pripoved o predrevolucijskem letu 1788, a že uvodni odstavki, ki te seznanjajo s plehkimi zabavami absolutnega vladarja, njegovim lovom na jelena (sedem-desetkrat), na srnjaka (devetnajstkrat) me je spravil v slabo voljo. Odpravil sem se v kino kar za vogalom, rue de Lyon. Film po knjigi Tout disparaitra. Avtor: Andrč Pieyre de Mandiargue. Naslov filma: Ceremonie d'amour. Režija VValerian Borowczyk. No, in režiji se posreči pripovedovati s sijajnimi fleši, posebno kjer se junaka iščeta
na postajah metroja. Pa potem tisti dve sadistični ljubezenski ceremoniji, od katerih naj bi bila odločilna druga, ko ona s svojo rabeljsko naslado užene in poniža partnerja. Nazadnje sem štel delu v dobro, da ni bilo ne mafije ne revolverjev, čeprav je, ko si je ženska junakinja nadela na prste nekakšne naprstnike z ostrimi konicami ter z njimi grebla po partnerjevem telesu in obrazu, izcurljalo kar zadosti krvi. A moral bi najti knjigo (Gallimard), da bi ugotovil, kaj je pisatelj mislil s tistim naslovom »vse bo prešlo«.
23.7.
Najpoprej sem zjutraj pohajkoval.
Vzdolž Seine.
Pod košatimi krošnjami je bilo hladno, da me je skoraj zeblo, medtem ko se tržaško mesto kuha v vztrajni žegi.
Sončna luč je bila široka slepeča reka, ki je prečkala impozantno reko, tako da sta oba skupaj zavzemala vidni prostor in ustvarjala privid, da so se odmaknila v daljavo vsa poslopja in vse, kar je pokrajini še dodal človek. Vtis, ki je trajal kratek čas, a vendar zadosti dolgo, da doživiš tisto prvinsko ozračje, ki je ob rojstvu novega dne značilno za mesta ob vodi.
In v tistem razpoloženju, ki mi je pričaralo jutranje prebujanje domače obale, sem se počutil nekoliko manj krivega, da sem se vdajal turističnemu brezdelju. Zelo razločno sem namreč ugotovil, da so moji stiki s tem okoljem nekakšni obredni poskusi zarotitve slovenske biti. Naivni poskusi seveda, ker se tičejo mojega notranjega sveta, a vendar hkrati tudi kot izraz nekakšne vere, da sem sestavni del tiste spremembe, ki bo slovensko usodo približala Padu in Ro-danu in Seini. Da, zasebnik na potepuško-liričnem sprehodu, a hkrati nekakšen laičen romar, ki skuša z vztrajnim prenosom svojih misli in želja vplivati na zasuk zgodovinskega ritma ...
Potem sem pri Gibe rtu iskal zaman Nodiera, odkril pa sem, da so vsi pulti polni ponatisov knjig, ki so me spremljale v sanatorij-skem času. Kupil sem si Kadarejev roman Oui a ramene Dorutine? Vzel pa sem ga, ker je njegova vsebina drugačna od tiste v dveh knjigah, ki ju že imam in sta glavna motiva izkopavanje padlih okupacijskih vojakov ter razhod s Sovjetsko zvezo.
A tudi v Saint-Germain-des-Pres je bil Nodier odsoten, našel pa sem številko revije Nouvelle Alternative, v kateri je pravi zbornik esejev in pogovorov o renesansi Srednje Evrope. Med avtorji: Bavčar, Matvejevič, Konrad, Vajda, Blaha itd. Imam smolo. Dolgo let sem bil naročen na Alternative, potem so pisali, da bo revija posta-
la drugačna, ker pa mi je niso poslali na ogled, sem, v pričakovanju, da ugotovim spremembo, zamudil nekaj številk. Ravno tiste bolj zanimive!
Obisk romanske cerkve (1163).
A v notranjosti tudi šilasti loki.
Barvasta okna.
Tokrat pa sem bil radoveden, ali je tisti gosti špalir gorečih sveč, ki ga je prikazoval snočni film resničen ali domislica. Pa je bil tam. In tudi je bila cerkev prazna, kot v filmu, ko ženska pripelje pravkar spoznanega partnerja vanjo, nakar sledi krčeviti petting, ki ne veš, koga naj izziva. Vse se namreč dogaja v vročičnih, spolno grobih sekvencah, ki je bolj kot skrunitev bogočastnega prostora samega onečaščanje ženskega — v glavnem pasivnega — telesa. In smisel vsega tega ob plapolajočih svečah? Dokončno uničenje svetega? In to s pomočjo robatih posegov moške roke v žensko mednožje? Ne vem, morebiti mi manjka pravi organ za razbiranje najnovejših »umetnin«.
Popoldne.
Ob štirih sestanek pri Bavčarju, medtem ko se je iz oblakov kar prijetno zlivalo.
Snovi za obširen esej, od njegovega teksta v Novelle Alternative do enkratnega prispevka Vi vre sans voir v »Lettre Internationale« pa vse spet do Alamuta in do Bartolovega rodnega Trsta, do povojne pisateljeve usode, ko je v imenu socialističnega realizma moral zatajiti svojo »zahodno« preteklost — najin dialog se je razvijal po zakonu asociacij, tako da ga je obdajal tisti občutek brezčasja, ki se nenapovedano rodi ob obravnavi bistvenih dilem. Ob zahtevnosti ljubezni, na primer, ob tistem iskanju potrditve svojega bistva ob ženi, ki je nosilka izročila, hkrati pa predstavnica vsega obstoječega, zemeljske širine in odprtega neba. In ob nji zajeti bogastvo človeške resničnosti in človekovih sanj na skupnem popotovanju po od sveta oddaljenih morjih ter tako povezovati slovensko posebnost z drugačnim, z eksotičnim ...
Da, a ko sem se znašel na ulici, je le-ta bila prazna, prav tako ni bilo ljudi na postaji metroja. Tedaj sem opazil, da mi kazalci na uri kažejo deseto. In prvi hip sem presodil, da se je v moji stari škatlici nekaj narobe zavrtelo, a mi je potnik, ki je kot jaz samotarsko čakal na konvoj, zagotovil, da je z mojo uro vse v redu.
Deseta.
To se pravi, da se je bilo še zmeraj mogoče znajti v vlogi tistega človeka, ki so mu ob kratkem poslušanju čudovitega ptičjega
petja stekla mimo desetletja. A moje doživetje je bilo še drugačne narave kot primer relativnosti časa, ko se ti trajanje strne v trenutek. V sobici brez luči, ker za mojega gostitelja ni bilo razločka med dnevom in nočjo, sem tudi jaz prešel v pokrajino, kjer so se vprašanja zavoljo teme, ki jih je obdajala, porajala v vsi svoji razgaljenosti ter se tako potrjevala na nevidni ravnini brezčasja.
Kot nekakšen pendant k temu mi je zdaj prišla na misel Muši-čeva izjava, kako se je potem, ko se je vrnil iz Dachaua, njegovo razmerje do stvari in do sveta docela spremenilo. To je bila seveda vrnitev po dotiku z brezčasjem, v katerem je vladala smrt; vendar pa je prav tako vprašanje, kaj bo iz naših doživetij lepote, v katerih skušamo strniti večnost, ko nas bo zagrnila nepreklicna tema.
Vendar potem še zabrni telefon.
Evgen Bavčar.
Vesela vest, da današnji Le Monde objavlja na prvi strani dopis iz Ljubljane pod naslovom Le printemps slovene. Bavčar pravi, da mu je prijatelj pravkar prebral po telefonu članek, ki se s prve strani nadaljuje v notranjosti lista. Poročevalec da je slovenskemu demokratičnemu razvoju naklonjen, zvesto poroča o sojenju četverici, prav tako pa da navaja tudi napade na »slovenski model« ter očitke slovenski povezavi s sosedi v sklopu Alpe-Jadran
Strinjava se v oceni, da spada tako poudarjena objava v tako pomembnem glasilu k najbolj tehtnim poskusom, da se uveljavi slovenska identiteta v evropski zavesti.
V tišini hotelske sobe potem čutim zadoščenje, da sem tukaj in s tem posredno deležen prehoda slovenske usode na evropsko raven. Hudo je seveda, če se to dogaja v zvezi z dogodki, ki človek ne ve, kako se bodo razvijali; vendar je tudi to boljše kot anonimnost.
Slovenska pomlad.
Začela pa se je s prvim dnem poletja na Trgu Osvoboditve.
Upam in želim, da bi tisti trg potrdil svoje ime.
24.7.
Preden sem vstal, sem listal po Jungovem eseju, ki je menda njegov zadnji spis, in v nekem odstavku bral, kako se je večkrat čudil, kako se veliko število ljudi ne zaveda svojega bitja, stvari okoli sebe itd. Pri tem sem ugotovil, da se je moje prebujenje spočelo, ko sem bil še otrok. 2e tedaj sem se zavedel sovražnega okolja, ki me je tako pretreslo, da sem začel iskati smisel svojega obstoja v nesmislu vsega obstoječega.
No, a ko sem po zajtrku stopil na alejo, ki so jo slovesno prečkali sončni prameni, in krenil proti poslopju Lyonske postaje, me je zajelo nedeljsko ozračje.
Tako so se začeli prazniški fleši.
Prvi se je zasvetil ob prodajalki časnikov na Diderotjevi aveniji ob vstopu v metro. Imela je še včerajšnji Le Monde, tako da sem kupil tudi izvod za Bavčarja.
Res je bil vsakomur pred očmi tisti Le printemps slovene na sredi naslovne strani — prav tako na sredi šeste, kjer pa je bil še dodaten uokvirjen prispevek o sojenju. Oporečnike sodi armada. To se pravi, da ne gre za sestavek informacij, kjer je govor o vseh in o vsem, kot jih človek večkrat najde, ko se dopisniki ukvarjajo z jugoslovansko stvarnostjo, ampak za zelo skrbno poročilo (avtor Alain Dabove), ki poleg potrebnih resumejev navaja izvirna besedila v kurzivnem tisku.
Ko sem kar tam na pločniku bral o tisti tako dolgo pričakovani pomladi, sem se hkrati zavedel, kako se je priletni prodajalki časnikov razveselil obraz ob mojem zadovoljstvu: skrita novica je širila svoj blagodejen vpliv.
V svojem evforičnem razpoloženju sem se tedaj odločil za Boulonjski gozd.
In so se nadaljevali nedeljski utrinki.
Tako fant v metroju, ki mu je z vratu visela nekakšna mandolina, po kateri so drseli prsti, medtem ko je pel. Deklica, njegova spremljevalka, pa se je potem ljubeznivo priklonila, ko je padel moj kovanec v njeno skledico. Zaradi smehljaja na njenih ustnicah, zaradi male v belem krilcu in roza jopici, ki se je upirala temnopoltemu očetu in lovila ravnotežje v drvečem vozu, sem imel vtis, da tečemo proti srečnemu soncu, ki čaka na naš prihod.
A čeprav se je zunaj sonce res nedeljsko razdajalo, je zeblo: ob imenih, ki sem jih zasledil, pa so se mi vračali prebliski iz preteklosti. Nisem bil namreč daleč od Leonarda da Vincija ulice, kjer je bilo maja 1945 prvo zatočišče za zbegane povrnjence. Ime maršala de Lattre de Tassigny-ja, po katerem se imenuje trg pred tistim vstopom v gozd, pa je bilo združeno z napetim pričakovanjem jetnikov, ki smo upali v prodor zmagovitih armad.
Vendar je davi slavilo svoje zmagoslavje prostrano zelenje.
Bil sem samoten pešec ob travnatih parcelah, ob goščavju pa ob gozdnatih predelih, ki so se osojni zgubljali v daljavi. Asfaltirano cesto je objemala zbrana tišina, katero so od časa do časa motile samo odločne stopinje sodobne hetere, ki si je izbrala gozdnato pod-
ročje za čudaško idilo. Zapeljala je h kraju potujočo hišico, v kateri lahko nemoteno pogosti potrebnega izletnika, sama pa se je sukala sredi cestišča in nagovarjala mimo brzeče voznike. A prav nič ni bila mikavna, vsaj jaz sem imel tak vtis, taka v blue jeansih, s širokim temnim pasom okoli telesa ter z nekakšno dodatno opremo čez prsi. Kot napadalna bojevnica je bila videti, zato sem stopal kar se da skromen po stezi mimo njene rulotke, in prav zavedal sem se, kako bi bil neroden, ko bi me nagovorila, a kaj, na takega navadnega državljana, ki vzame kilometre poti pod noge, se motorizirana ponudnica ljubezni niti ne ozre.
Nekaj časa sem potem mislil na tisti njen pas in si zatrjeval, da utegne koga le prepričati tisti namig na flagelante; vendar se kljub vsemu nisem mogel ubraniti nekakšnemu priznanju domislici o abi-taculumu sredi drevja. Čeprav je bila rešitev predvsem pragmatične narave, je nekaj privlačnega le imela na sebi.
A kmalu so me pozdravili odsevi jezerske vode, čolni, ki so jih žarki pretapljali v srebro, nad klopmi stegnjene veje pinij velikank, družno veslajoče račke. Kaj vem, tisti človeški promet ob jezeru, tisti sončni lesket sta me spravljala v evforično razpoloženje, ki me zajame samo ob vodnem elementu. In ki se mu vsakikrat kar scela predam. Kljub temu, da so me motile osebe, ki so izrabljale jezersko razdajanje sončne poplave za prozaičen tek in urjenje mišic. In morebiti sem krivičen, a tudi tam sem spet ugotovil, da skoraj ni lepega, zanimivega obraza med takšnimi tekači. No, morebiti me nekaj tudi zapeljejo razvneta lica in potna čela, a pri vsi dobri volji se mi zmeraj znova zdi, da se, kdor se tako trudi s tekom mimo nas, otepa kakšnih kompleksov. Zato najbrž ne tekajo na samem.
Potem sem spet vzel pot pod noge in se odpravil naprej.
Kar tako.
In najpoprej sem se ob družinah, ki so si vse potrebno znesle iz avta na travo in si pripravljale opoldanski obrok, zamislil v Jungove besede, kako ljudje ne znajo prav videti tega, kar jih obkroža in tudi sebe ne. Katera izmed tistih vedrih oseb, sem se spraševal, se zaveda pogina, ki je bil vendar uvertura teinu njenemu predajanju julijskim žarkom. In sem se seveda obsojal, da tako sodim in presojam, a si prav nič ne morem, če se mi taka vprašanja vračajo in vračajo. Saj navsezadnje sebe ne izvzamem iz take raziskave, ne doma ob obsončeni obali ne tam v bulonjskem gozdu-parku.
No, a ko sem že menil, da moja peš hoja ne pelje nikamor, sem pristal pred sanjsko oazo, ki ji je ime Bagatelle.
Bagatelle.
Kar naj bi pomenilo malenkostno, lahkomiselno stvar.
A je, kot da si prišel v vrt, kjer se ti bo izza grmov zdaj zdaj prikazala Snegulčica v poletnem krilcu. Tudi njena koča je nekje ob strani, pa še vse drugačne zgradbe in stolpiči onkraj gredic in rož.
Da, bele slepeče poti sredi nasadov vrtnic.
Vseh vrst in barv.
Mednarodni natečaj novih vrtnic Bagatelle 1988.
In čeprav ni to roža, za katero bi bil posebno navdušen, me je tisti kaleidoskop barv premagal tako, da sem najbrž prvič brez poudarjene skepse pomislil na mit o Edenu. In ko sem pritisnil na sprožilec fotografskega aparata, se je naključje poigralo z mano, ker se je izza visokega grma rubinasto žarečih vrtnic prikazala majhna črnolasa Eva.
Ne, nisem je ujel, a tisti njen deus ex machina je bil tako vabljiv, da me je imelo, da bi ji razodel svoje odkritje o Bagatelle kot nenapovedanem paradižu. Pa se nisem nikdar znašel v takih primerih, in tudi tokrat, ko je dekle sedlo na klop in sem že tuhtal, da bi ji bilo lahko samo prijetno, če bi ji razodel svoje odkritje, ni bilo iz tega nič. Najbrž mi je zadrega sevala z obraza, ker je tista Eva od daleč poslala v mojo smer tako napadalen pogled, da je moja evforija pri priči splahnela.
Saj, prava bagatela v sijajni, prinčevski Bagatelle!
Ko sem potem pešačil nazaj in se skušal pred pripeko obvarovati s hojo po osojni strani gozda, sem si dolgo pot krajšal s primerjavo tistega parka z miramarskim. In očital sem si, kot že večkrat, da mu nisem našel mesta v kaki zgodbi, v zgodbi, v kateri bi prišli do veljave možje, ki so nam gradili postojanke, brez katerih bi bil danes naš zgodovinski spomin kupček revščine. Miramar kot simbol tujega gospostva na obali Lepe Vide?
In zakaj ne, morebiti postane tak pohod, kot ta moj današnji, lahko smiseln prav ob zamisli, kako bi zaživela pripoved, ki se ji je nekje sredi dogodkov vnel nasad rož ob čepeči sfingi ter ob naklonjenem plivkanju morske vode. Mi se namreč še zdaleč nismo po-služili vseh elementov, ki nam jih dajeta na razpolago zgodovina in okolje, zato da bi efektno predočili naš soustvarjalni doprinos pri duhovnem in materialnem oblikovanju tržaško-goriške entitete.
Ozračje je bilo presijano v opoldanskem soncu, tako da sem imel parkrat vtis, da so redki oblaki, ki sc se pazljivo umikali goreči krogli, modrikasti ob mlečno belem nebu. Ravna proga asfalta pa se je pred mano svetikala kot zapuščena. Tudi opasane nimfe ni bilo več, njeno nemirno postavo je zamenjal nedaleč parkiran avto.
Tedaj sem si zaželel razgibane človešek bližine in se odpravil na Montmartre.
In bilo je, ko da gre bolj za načrtno zamenjavo okolja kot pa za tradicionalno skoraj simbolno središče umetniškega ustvarjanja.
A ko sem bil tam in so me zajele procesije, ki so se premikale po ozkih hodnikih med nizkimi hišicami, potem pa oblegale Plače du Tertre, slikarje in njihova stojala, sem imel vtis, da je tista množična skupnost nekakšna nezavedna predstavnica podzavesti človeštva. Seveda je bila tam zaradi svetovnega slovesa tistega griča, a ko se je gosta in tesna komaj vidno premikala ob oljih in akvarelih in so jo prevevale pestre govorice izpod pozabljene ruševine babilonskega stolpa, je bila vendar obenem viden izraz neizpovedane želje po zmagi lepote, ki je imela tam nji posvečeno središče. Mislim, da človek to najbolj neposredno doživi v trenutku, ko stoji pred razstavljenimi miniaturnimi podobami, v katere je slikar s kdove katerega konca sveta ujel montmartrski motiv, in čuti, da bi s takim oblikovno majhnim prikazom strnjeno podal dragi osebi vso pomembnost tistega trenutka. Saj lepota — prav tako kot resnica ali ljubezen — ne potrebuje za potrditev ne razkošja besed ne razsežnosti prostora. Bistvo je zmeraj zgoščeno na časovni in prostorni minimum.
Vse drugo je okras.
Tudi bele kupole znamenitega templja.
Tudi beli vlakec, ki je ustavljen pred kavarno La Boheme du Tertre in ga bo igračasta lokomotiva vsak čas popeljala mimo postojank sanjske pokrajine.
Da, ta bela kompozicija se mi je kasneje prikazala na trgu Pi-galle, ko sem v kavarni pošiljal pozdrave v obmorski svet. A je zdaj v meni povezana z labilnostjo naših intuicij in sodb. K mizici zraven moje je namreč prisedla ne več mlada in tudi ne mikavna ženska, ki se je od časa do časa ozirala na mojo stran, tako da sem o nji sklepal, kot se mi je zdelo naravno, tam, na trgu Pigalle. A kmalu se je moji sosedi približal postaven moški, se sklonil k njenemu licu, se opravičil za zamudo, in prisedel. No, a živi občutek poraza, ki me je zajel, ni bil toliko povezan z mojim zmotnim vtisom o neznankinih namenih kolikor z oceno, da je njen obraz vse prej kot vreden pažnje. Njen pravkar došli spremljevalec je bil namreč zrelejši ocenjevalec kot moj površen estetski odklon. Lekcija skromnosti, za katero dvojica ni vedela, a bi vsekakor zaslužila, da bi ji jo razkril.
Dan sem končal ob Slavoloku zmage, ki pa je bil ves odet v belo-modre-rdeče tančice, ker je tudi on kot drugi objekti deležen
nege zaradi bližajoče se obletnice revolucije.
Menda sem šel tja iz želje, da bom res pravi turist.
A zajelo me je sejmarsko ozračje.
Razhajajoče se skupine, letaki, policaji.
Kaj se dogaja? sem zaskrbljeno vprašal.
A šlo je samo za Tour de France.
Tedaj sem se potolažen zavedel zastav, obenem pa bil — nekako krivično — razočaran, ker sem si bil predstavljal kdove kakšen pretresljiv dogodek. In tako sem bil nazadnje še najbolj naklonjen celi ekipi črnskih fantov v zelenih kombinezonih, ki so se pripravljali, da pometejo s tal vso pisano papirnato šaro. Živahni in nasmejani so se lotevali dela, jaz pa sem bil neodločen pred dilemo, ali naj cenim pojavo črnih postav v osrčju pariške metropole, njeno simbiozo s pomembnim središčem evropskega sveta, ali pa naj bodo tisti temnopolti smetarji v zelenem nekakšen simbol novega sveta, ki se pripravlja, da bo pometel vso nepotrebno navlako s stare celine.
25.7.
Jardin des Tuileries.
Tudi tukaj sem bil prvič.
In mi je žal, ker so pariški gozdovi in parki čudovit svet zase.
Gredice z gostim vijoličastim cvetjem, da pomisliš na cvetočo ajdo.
Vlažen hlad pod drevjem, po obsončnih tratah pa tu in tam zleknjen turist, da je moj prihod skoraj podoben moteči bližini mimo hodečega nadzornika.
Da, iskal sem Maillolove kipe, a sem krenil v zgrešeno smer, tako da sem obstal pred ekspresionistično skulpturo, ki nikakor ni mogla biti delo katalonskega kiparja. Saj, bil je Rodin. Maillola pa sem iskal, ker sem poznal samo žensko figuro v Rerpinyšnu, pred katero me je pripeljal prijatelj Jordi i Costa ! Roča, takrat tajnik naše mednarodne organizacije za zaščito jezikov in kultur. In bil sem dva dni gost v Perpinyanu zato, ker me je zanimal položaj tistega mesta, kjer katalonska skupnost živi tik ob meji, onkraj katere je glavnina matičnega naroda. Kot naša Gorica. Ali tudi Trst. No, in Maillolovo kiparstvo, sodeč ga po enem samem kipu, se mi je zdelo izraz klenega in hkrati presvetljenega duha, kot sem ga zaslutil ob stiku z njegovimi ljudmi.
Na drug konec, v smer proti Jeu de Paume in Orangerie, so me poslali delavci, tako da sem jim bil bolj kot za pomoč hvaležen, da
tako preprosto vejo za Maillola.
In na robu svetlo zelenih trat, uokvirjenih v temne gozdnate kulise, sem potem stal pred mirnimi in hkrati tiho slovesnimi akti, ki je bil na njih sicer tudi rahel odsev klasične grške šole, a je bila v njih zgoščena napoved nam bližje radoživosti. Tako v ujeti pripravljenosti treh gracij, ki se je sončna svetloba tako poigrala z njihovimi telesi, da so se odločila za bolj viden plesni ritem na kamnitem podstavku. Tako v osamljeni mladi Heleni, ki ji zdaj senca še varuje njene darove, a se bosta, ko bo v polni luči, spet vneli vojski Ahajcev in Trojancev za njeno zadržano milino.
In tudi ležeče žensko telo, ki lovi ravnotežje na podolgovatem podstavku, čeprav se mi sprva zdi pretežko in preobilno za tisto trato, se mi potem, ko se oddaljim, prikaže bolj sorazmerno z okoljem. Ne vem, morebiti bi bil zanjo ustreznejši prostor kje na kakem pročelju, tako da bi zaradi odmaknjenosti še vse drugače učinkovala. A kaj, tisto telo, ki se samo z desnim bokom in desno nogo dotika piedestala, a ima zravnan prsni koš in privzdignjeno levo nogo, je vsekakor simbol pregnetene življenjske sile, ki bo jutri dala znamenje za prevlado nežnosti.
Dobro, ko sem se odločil, da grem, sem si rekel, da bom tokrat odšel odtod z občutkom pametno izrabljenega časa. Prijetno razpoloženje ml je skušala pokvariti dekle, ki mi je prihajala naproti, in sem se pripravljal, da jo poprašam za izhod na trg Concorde. Ko je bila nekaj korakov pred mano, pa me je ošinila s strmim pogledom in z zasukom 45 stopinj krenila vstran.
To je bila spet bagatela.
A kaj sem hotel, zavedal sem se namreč, da nisem nikakršen satir, še posebej zato ne, ker so me bile pravkar presvetlile Maillo-love skulpture. A je že tako, da je vsakdanjost marsikdaj tako malo v soglasju z umetnikovimi videnji.
Popoldne.
Pospremil sem Bavčarja, da sva nekaj časa krožila okoli Sor-bone, dokler nisva staknila kopirnice, kjer je črni debeloglav in ma-lobeseden možak spretno upravljal svoj stroj.
Potem mi je na Sorbonskem trgu nenadoma prišel naproti Berto Rejec, tako da sem ostrmel, ker sva se pred dnevi prav z Bavčarjem menila o njem in o Dominku. No, najpoprej sem si zaželel, da bi se gospod ustavil pred nama, čez čas pa mi je bilo žal, da ni bil Rejec, ker bi mi bil še marsikaj razloži! o nekdanji dobi. Tako je pač zmeraj z nami, da nas prekasno sreča modrost, takrat ko zamu-
jenega ni mogoče več dohiteti.
Vsekakor: dvogovor o naši zgodovini v sorbonskem okolju.
Zvečer Center G. Pompidou.
Šel sem, ker je tam razgibano ozračje.
Najpoprej postanek v knjižnici.
Šumot listov.
Tekoče črke na kompjuterskih ekranih.
Všeč mi je delavna tišina sredi polic in slovarjev.
Pri listanju časnikov sem celo naletel na nenavaden naslov v listu La Croix.
Perpignan bo imel v prihodnji Evropi ključen položaj.
Mesto se mi je danes že drugič ponujalo — po katalonsko se piše Perpinyš — dopoldne v zvezi z Maillovim kipom, zdaj z vlogo Katalonije. O tem je bil govor v Kompostelji in je Robert poudarjal, da bo Barcelona zakrila pomen Pariza. Perpinya pa je prehodnp točka na francoski Jug, ki je pravzaprav okcitanska domovina.
Asociacija: tudi Trst bi lahko igral podobno vlogo v Evropi po letu 1992, a zato so potrebne vse drugače odprte glave, kot so naši monomanični mestni upravitelji. No, a tudi matični pridigarji o nezamenljivi vlogi »mostu« niso dosti bolj iznajdljivi.
Na širokem prostoru pred »rafinerijo« je pravo smetišče papirja in razbitih steklenic, vmes pa se kdo zabava z brcanjem praznih škatel, drugi pa spušča po rebrici steklenko, da tisti zvok rezko vznemirja mrak. V njem se nekje oglašata saksofon in odobravajoče Ploskanje. Zgoraj, kjer se že začenja križišče, pa črnska kolonija razpravlja na glas. Še posebno dva sta si nasprotna pri interpretaciji, kako naj se razvija razmerje do afriških dežel. Visok mladec, ki se mu v temi svetijo zobje, trdi da ne bo nobenega upanja na spremembo, dokler ne bodo v šole prišle knjige, ki bodo nanovo tolmačile zgodovino. Nekaj podobnega sem nekje ugotavljal tudi jaz v Ženevi, ko so sestavljali Magno charto o pravicah manjšin, a ni predlogu nihče prisluhnil: preveč je, če zahtevaš od večinskega naroda, naj svoje študente pouči o alloglottih. (Tržaški radio, ki oddaja v slovenščini, se uradno imenuje Trieste A prav zaradi tega, ker govorijo na njem alloglotti).
No, policaji stojijo zraven in poslušajo diskutante, a ne veš, če sledijo argumentom ali samo pazijo, da se ozračje ne segreje. Jaz Pa pomislim, kako ob ti uri ulice in trgi našega provincialnega Trsta že zaspano mežijo — In se nekako uporno odpravim stran.
26.7.
Bastiljski trg ni daleč od mojega hotela.
Zato se kdaj odpravim peš.
A ne zaradi trga, ki je docela neizrazit, zaradi obnavljajočih del pa ga še dodatno banalizirajo leseni plotovi, ob katerih zaudarja po urinu. A tokrat sem odšel peš, ker sem bil namenjen na Plače des Voges, ki spada v mojo spominsko skrinjo, kot bi rekel Edi. In moram si odkrito priznati, da bolj kot zaradi v sijajen štirikot nanizanih palač na arkahad sem šel tja na kratko romanje na čast ljubezni. Tukaj sem namreč bil z deklico, ki je bila iz mesta v Ardenih, a je imela rada ta Vogeški trg, ker so v njenem rojstnem kraju zgradili njegovo kopijo, bolj skromno seveda. In sklop dogodkov je torej hotel, da sem, povrnjenec z usodne vogeške planine, doživel ponovno presaditev v svet živih s pomočjo resničnega, a hkrati tudi napol sanjskega bitja, ki je v Parizu poiskala ta trg zato, da se je povezala s svojimi otroškimi fantazijami in jih darovala meni, svojemu večkrat bolj samo slutenemu spremljevalcu. Saj, vse se je dogajalo v ozračju, ki sva si ga bila ustvarila in v katerem sva se premikala brez motenj, tako po pokrajini ob Marni, kakor po pariških okrajih. In v tistem prvinskem ozračju je prihajalo do nenavadne metamorfoze, da je ta trg s prenosom v rojstni kraj moje drobne in zasanjane vile čudežno izginil, namesto njega pa je ostajala zvesta bližina moje odrešiteljice. In tudi zdaj, ko pomislim na tisti trg ali ga, kot danes, obiščem, se v meni obnovi tista podoba človeka, ki se v njegovo srce povrne utrip življenja ob dotiku skoraj mitične deklice-otroka.
Morebiti me je prav občutek, da sem jo izgubil v času, ko je ves svet razburjalo »tržaško vprašanje«, napotil, da sem tedaj odšel iskat Nodiera, ki je z našim mestom že davno lepo povezan.
In našel sem ga v podzemeljski knjigarni.
Izvod Jeana Sbogarja iz leta 1946, ki pa je ponatis izvirne izdaje iz 1818. leta.
Vem, delo je izšlo v slovenskem prevodu 1886. leta, a jaz sem si zaželel francoskega izvirnika. In morebiti bi ga našel tudi v tržaški mestni knjižnici, vendar bi ne bilo iste, kot če ga zaslediš na polici med klasiki prav tukaj, doma.
Nekje otročje je vse to, vem, a nič si ne morem, če so nekateri izmed najbolj pristnih doživljajev navdahnjeni s prijetno nerazsodnostjo. In tukaj sem bil za to svoje nelogično ukrepanje poplačan z odkritjem, da Nodier ni samo avtor romantičnih zgodb, ampak tudi razmišljajoči glosator življenja. Vendar so me zanesle daleč iz tistih luksuznih pariških katakomb predvsem strani, kjer Nodier govori o
Trstu. To so strani 25-27.
Tam, stoječ pred nizom polic sem bral:
»Položaj Trsta ima v sebi nekaj melanholičnega, kar bi človeka stisnilo pri srcu, če bi njegove domišljije ne raztresla veličastnost zelo lepih stavb, bogastvo pestrih nasadov. Iz podnožja nerodovitnih čeri, ki ga je obkrožalo morje, se je človekovemu naporu posrečilo, da so se porodili najlepši darovi narave. Kraj, ujet med neskončno morje in nedosegljive vrhove, je bil podoben ječi; umetnost, ki je premagala tla, je naredila iz njega divno bivališče. Njegove stavbe, ki se kot amfiteater raztezajo od pristanišča vse gor za tretjino gorskega pobočja in onkraj katerega se vzpenjajo od terase do terase neizrecno ljubki sadovnjaki, prikupni kostanjevi gozdiči, nasadi figovcev, granatovcev, mirt, jasmini, ki odišavljajo zrak, in nad vsem strogi vrh Ilirskih Alp — prikličejo popotniku, ki potuje po zalivu, bistroumno zamisel korintskega kapitela: vtis imaš, kot da si pred na čeri počivajočo košaro kot pomlad svežih šopkov. V ti čudoviti, a ujeti samoti, niso ničesar pozabili, kar lahko pomnoži prijetne občutke. Narava je dala Trstu majhen zelen hrastov gozd, ki je postal kraj užitka: domačini mu pravijo Farned ali pa Bosket. Podeželska božanstva, katerim je srečna jadranska obala najbolj priljubljeno bivališče, niso nikjer tako malo razsežnega prostora obdarili s tako številnimi skušnjave polnimi lepotami. Bosket pa ponuja poleg drugih čarov tudi samoto; ker tržaški prebivalec, zaposlen s trgovanjem na daljavo, potrebuje razgledno točko, ki mora biti široka in nerazločna kot upanje. Ko stoji pokonci, na koncu nekega rta, in ima daljnogled uprt v obzorje, uživa v iskanju oddaljenega jadra — ampak iz Farneda ni videti morja ...«
Ne morem reči drugače, kot da me je obhajal občutek sreče ob tekstu, ki je opisoval naše mesto v prav takšnih tonih, kot konec stoletja Kette, ki se je tudi navdušil nad morjem in nad cvetočo naravo. Farned pa je, bolj prozaičen seveda, isti kot pri Josipu Godini, ko opisuje otroške doživljaje. In čeprav nisem nič vedel — in tudi zdaj ne vem, ker bom knjigo bral doma —, kakšna je pravzaprav zgodba o Janezu Žbogarju, so me navedbe iz Ossiana, Miltona, Shakespea-reja, Goetheja itd., ki uvajajo v posamezna poglavja, omemba Soče in Devina, Timava in burje vznemirjale, kot je človek nemiren pred novo, še nerazkrito ljubeznijo.
In tudi uslužbenka je bila ob meni v zadregi, a predvsem zato, ker sem bil iztaknil 40 let star, nekoliko po skladišču dišeč izvod, tako da je zame dragoceni knjigi avtomatično znižala ceno.
No, zgodilo se mi je še enkrat, da se je moje osebno doživetje
ujemalo z razvojem dogodkov: tisti »printemps slovene«, o katerem je pisal Le Monde na prvi strani čez tri stolpce, je bil namreč v soglasju z oddaljenim prerodnim časom, z Zoisom in Vodnikom. Nodier pa je spadal zraven —
Res, zavedel sem se šele tisti trenutek, da sem se instinktivno povezoval s pozabljenim francoskim piscem zato, da bi mi pomagal iz zagate, v kateri sem se znašel ob razmišljanju o usodi slovenske biti, ki jo moramo vendar rešiti vsak zase in obenem vsi skupaj.
Ko sem se vrnil iz tistega čarobnega podzemlja, sem bil naj-poprej neodločen, kam naj krenem, naslednji trenutek pa sem že vedel, kako močen je mik, ki mi ga vzbuja Patais royal.
Kraljevska palača.
Saj, in se zmeraj sam pri sebi začudim, ko se zavem te čudaške želje.
Ko pa so mi kralji in podobne šarže tuji.
A saj ne gre za kralje, pritegujejo me tista prostornina, tista zračnost esplanad, kaj vem, vleče me lepota, ki je ostala, čeprav hkrati odklanjam maziljence, ki so si je poželeli.
Vsekakor, všeč mi je sprehod po svetlih ploščicah, ki so kot svetlikajoča se šahovnica. Danes pa sem morebiti prav zaradi francoskega Janeza Žbogarja, ki me je spremljal, odkril, da me je najbrž tisti palais royal zmeraj izzival, ne da bi si bil tega svest, da pa je tokrat zadeva jasna: moja podzavest me pripelje sem v upanju, da bi se mi sredi te veličine razodelo, zakaj si nismo zmožni zamisliti svojega voditelja. Ne kralja in ne princa, ampak samo spodobnega in odločnega poglavarja, ki bi ga izbrali iz svoje srede.
O, lahko da je čudaško, če prideš o tem razmišljat v tak kraj, a kdor nima očeta, najbrž to praznino najbolj občuti takrat, ko vidi druge, kako se srečni vedejo ob svojem, kako se samozavestno gibljejo v domu, ki jim ga je postavil. No, ir. ali ni v povojnem času, to leto še posebej, slovenski človek čutil, da je sirota, ki mu ves čas dokazujejo, da mu oče ni potreben, ker mu je ob strani zanj cel zbor skrbnikov.
Da, vem, tega vprašanja sem se že večkrat otepal, a davi sem v Jungu našel še nov podatek za razmišljanje. Nekje, ko govori o primitivnih ljudstvih, ugotavlja, da le-ta nič ne cenijo svojih sanj, češ da imajo veljavo edino poglavarjeve in čarovnikove sanje. To bi bilo seveda v redu, ko ne bi tako poglavarji kot čarovniki izjavljali, da je privilegij, ki so ga uživali, prešel na angleškega predstavnika, tako da je zdaj on obdarjen z izrednimi sanjami ... No, in ob tem pasusu sem ugotavljal, da je tudi za slovenski rod sanjal zdaj neki cesar
ali kralj, in tudi v tem stoletju, ko bi lahko sanjali sami, so slovenski voditelji svoje sanje predali drugemu in drugim, kot so tudi svojo vojsko, ko so jo po toliko stoletjih nazadnje imeli, sami predali drugemu. To se pravi, da le gre za neko prvinsko nerazvitost, za neki minus, ki ga je potrebno iskati že v poganski dobi, kot poudarja Boris Orel, kar bi se kar lepo ujemalo z Jungovim zapisom.
In zdaj?
Moja teza je, da je potrebno vzeti svojo usodo v svoje roke, naj stane, kar hoče. In amen. Tudi s tveganjem, če je potrebno.
Popoldne je lilo, ko sem se odpravil, da si ogledam Chagallov strop v Operi. Udobrovoljil pa me je uslužbenec, ki je pregledoval vstopnice. Ko sem ga vprašal, ali bom lahko videl Chagalla, je odgovoril: »Ne, njega ne, njegov strop pa da.« Kar je bila duhovita napotnica, za ogled stropa pa sta bili odprti samo dve loži v nadstropju, tako da smo se morali tisti, ki smo se za delo zanimali, a nas ni bilo veliko, zamenjati pri prsobranu.
Gotovo, ker imam Chagalla rad, mi je bil tudi strop po volji, čeprav ne bi rekel, da je rešitev take kombinacije tradicionalnega slikarstva z zračnostjo chagallovskih figur najboljša. Res, slikar vsekakor zasluži, da pride v tak kulturni tempelj, vendar bi mu morala biti dana možnost, da nastopi sam zase, tako da ga ne bi primerjali v sožitju s preteklostjo. Mislil sem nanj torej, ker mi je žal, da se tam njegove podobe, čeprav so na stropu, vendar izgubljajo, nekako zvodenijo.
A ko sem tako razmišljal, se je za mano ustavila skupina italijanskih mladincev, od katerih je, kot je bilo razumeti, eden imel poglavitno vlogo, ta pa je na račun stropa kot mitraljezec izdrdral drugim svojo obsodbo: bruttissimo — osceno — tako bi tudi jaz znal narediti itd. No, saj ni bilo nič tako pretresljivega v tem, da je delo zavračal, to, kar je bilo simptomatično, je bilo, da je mlad fant našega stoletja imel za obscene Chagallove rahle podobe.
Odstopil sem skupini prostor pri balustradi in se je tako rešil.
Šel sem skozi sobane z lampadarji, našel nekaj zanimivih del Deraina, Carpeauxa, na koncu, ko so že zapirali in sem skoraj zadnji odšel mimo izhoda, me je pozdravil tisti prisrčni duhovitež: »Torej ste našli Chagalla?«
Ker jutri odhajam, sem se kljub temu, da je zeblo, odpravil na sklepni obhod mimo Conciergerie, vzdolž Seine, po kateri je plula dolga razsvetljena peniche, pa spet na drugo stran reke, potem čez most Sv. Ludovika, na katerem je fant, ločen od veselo razpoložene
skupine, igral na harmoniko. Kdove čemu tista glasba, ki se mi je zazdela kot naključen kontrapunkt k mojemu poslovilnemu kroženju, godec pa se mi je, ko sem stopal mimo njega, nasmehnil, kot da pričakuje mojo naklonjenost, obenem pa je prepričan v moje razumevanje za tisti ponočni ex tempore.
Mene pa je preganjala mrzla sapa, zato sem se zatekel v majhno kavarno, ki je tam v začetku otoka Sv. Ludovika in je ponujala svetlobo in toploto. Bil je podolgovat prostor, kjer so bili gostje glasni kot v vaškem lokalu, tako da sem bil pravzaprav samo jaz izjema v prijateljski družbi, ki se je vsa med sabo poznala in bila nekako enotna v prisrčnem, nekako igrivem razpoloženju. Seveda sem se spraševal, česa se radujejo, a hkrati sem si tudi rekel, da je še bolj prijetno, če ostane vedro ozračje taka, neraziskana spremljava. Počutil sem se v svojem elementu, kar je še bolj poudaril čaj, ki so mi ga prinesli in so bile poleg skodelice in cedilca tudi kocke belega in rumenega sladkorja. Vtis sem imel, kot da me na tihem sprejemajo in da vejo za dvome, ki sem si jih prišel reševat tja, daleč od doma. Saj, In bilo je celo, kot da mi je tista družba, kjer je bil vsak novodošli gost vsem znan, hvaležna, da sem se ji pridružil. Tako sem dal na mizico svoj notes in zadnji pariški strani zaupal trenutke tiste hladne noči: ponočno sprehajalko s psičkom, ki je sunkovito stopala po pločniku nedaleč od notredamskega svetišča; žaromete na koncu mostu; podobo tistega čudovitega harmonikarja. A obenem tudi nekoliko sentimentalen zapis, da sem tam svojo nalogo opravil, da tisto moje poslanstvo ne bo jalovo. Saj, in čeprav bi si težko razložil, v čem je obstajala tista moja misija, mi je bilo v tisti razigrani družbi prijetno verjeti vanjo. Zakaj če je le nekoliko res, da vsak posameznik s svojim čutenjem vpliva na splošno razpoloženje občestva, potem je bil tudi moj prispevek, čeprav minimalen, vendar resničen.
3.8.
Marcel Texier tokrat piše iz Maurepasa.
Prej mi je poslal razglednico iz Grenlandije, zdaj pa ga zanima, če sem jo dobil. V nji namreč sporoča, da sta v skupini tudi dva Slovenca, eden da je Bojan Brezigar, ki da me pozna itd.
Veseli me, da je Bojan našel pot med kroge, ki se zavzemajo za ogrožene jezike, in lepo združuje županovanje v Nabrežini s stiki na mednarodni ravni. Tako mladi zdaj sproščeno nadaljujejo zveze, ki smo jih s težavo pletli.
4.8.
Ko sem bil na kongresu, je prišla Lojzetova razglednica iz Montreala, na kateri pravi, da »skoraj ni Amerike, je skoraj samo 'la douce France’«.
No, jaz mu bom poslal pozdrav s hribov, kjer ne bo šlo za odkritje ničesar novega, bom pa jaz s svojim razpoloženjem prenovljen — vsaj upam.
6.8.
Liege je za mano.
Navsezadnje je bil ta naš XIV. kongres med najbolj uspelimi.
Organizacija na višku.
Valonci na čast svoji govorici niso štedili, natisnili so brošuro, lepake, razne prospekte, povabili ugledne osebnosti, nas popeljali na pomembne sprejeme.
Predvsem je večina izmed nas cenila to, da so nas (kakor pred leti v Celovcu) nastanili v sobah študentovskega doma in nas tako rešili stroškov za hotel.
Liege?
Vsekakor privlačno mesto, v katerem te predvsem preseneti širina Meuse, mogočnost njenega vodnega potenciala. Gre za čisto drugačen vtis, kot sem ga imel ob strugi, ki se je ozka vila sredi drevja zunaj Charlevilla, kjer mi je ardenska deklica 1946. leta obnavljala svoja taborniško srečna poletja. Razloček je podoben tistemu, ki ga doživiš, ko si vajen podobi Soče v Bovcu, potem pa ne verjameš, da gre za isto reko, ko se voziš iz Tržiča proti Gradežu ...
Liege ima zato nekaj pariškega na sebi.
Otoško jedro, ki ga s kopnim povezujejo mostovi.
Tista posebna presvetljenost v ozračju, ki objema tako srednjeveške četrti kakor nabrežje s plitvimi tovorniškimi čolni.
No, a navsezadnje nima smisla, da se ob tem ustavljam, kot ob vseh kongresih je tudi tokrat mesto samo sekundiralo ob strani.
Kaj naj si zapišem o celotnem srečanju?
Mogoče o razstavi slikarja Djamala Eddina Marbaha v stari cerkvi Sv. Andreja, ker gre za berberskega človeka in vsekakor značilnega umetnika. Čeprav namreč marsikje prevladuje eklektizem, ga vendar obvladuje močna osebna nota. Marsikdaj mi je všeč, ker se slikar kljub moderni tehniki ne odreka figuri. Žal o kulturnem razvoju Berberov ne zvem dosti, ker mi sogovornika kmalu prevzamejo drugi, potrdilo pa se mi je, kar sem že vedel, da namreč alžirska vlada ne zatira, a tudi ne podpira berberske identitete.
Naše sejanje je pač bilo zvesto tradiciji, v glavnem smo potrdili dosedanje vodstvo, povzeli potrebne korake pri evropskih vladah, pri cerkveni gosposki, ki se ne drži odločitev II. vatikanskega koncila glede obredov v jeziku prebivalstva. Pri obravnavi tržaškega vprašanja je prišel na dnevni red tudi primer prof. Sama Pahorja, v zvezi s katerim bi človek najpoprej izrekel obtožnico na račun slovenske potuhnjenosti, potem šele klica! na odgovor rimski parlament in rimske ministre.
V resnici doživet pa je bil večer, ki so mu dali naslov Gala des nationalites in so ga priredili v cerkvi Sv. Andreja, opuščenem prostornem okroglem svetišču s kupolo. In točke petja in glasbe so se vrstile pred številnim občinstvom, ki je dolge ure zavzeto sledilo nenavadnemu festivalu. Ko so ugasili mogočne lestence, so nas namreč združili voščilni pozdravi v ogroženih jezikih, potem pa je zavzeto občinstvo dolgo v noč sledilo nenavadnemu festivalu, na katerem je provansalsko pesem zamenjal kurdski ples, slovenske klavirske motive valonski prevod Snubitve Čehova. Najbolj efektno pa je vsekakor bilo besedilo šansonov, ki jih je, nekod po piaffovsko, mojstrsko pela Veronigue Roba.
Res, zmeraj boš našel palico, da boš nabil kakega psa ...
Ali pa:
Govoril si pticam, kot Marijin sin.
Ko je bilo moje srce slabotno, si mi delal družbo kot Marijin sin.
Potem si izginil in sem te zaman iskal.
Neki Judež se je obesil, potem ko si odšel.
Tako spet vidimo kljukaste križe, slišimo kričati ničvredneže, oblečene po vojaško z verigami koles v rokah.
Človek je človeku volk.
Zmeraj ista pesem.
Pribili so ga na križ kot Marijinega sina.
Prav tako je prisrčno učinkovala maša v valonščini, v nedeljo 31. julija, v cerkvi Sv. Nikolaja, ki smo ji prisostvovali ne glede na
svetovne nazore, ker so se spet oglašali naši jeziki. Še več, oseba, ki v javnosti nastopa kot človek levice, je prebral odlomek iz pisma Efežanom zato, da se je njegov jezik lahko pridružil bratskim jezikom. In to mi ni samo imponiralo, ampak je bilo kot napotek, kako odprto in spravljivo bi moralo biti medsebojno razmerje članov Istega občestva.
In še: naš kongres?
Valonščina je seveda prevladovala, kar je razumljivo, ko pa smo bili na njenem območju; in nič se ne upiraš hotenju Valoncev, da bi svojo govorico povzdignili v polnovreden jezik, tako da bi postala enakovredna francoščini, ki je še zmeraj jezik njihove kulture. To, zaradi česar je marsikoga izmed nas pekla vest, je bilo neraščiščeno vprašanje zamotane fouronske zadeve. Še zmeraj namreč nisem prišel — kot tudi prijatelj Tavo ne — do tega, da bi razločno ugotovil, ali imajo prav tisti, ki nas obtožujejo, da smo sprejeli v organizacijo društvo, ki se poteguje za potrditev frankofonske narave vasi, ki da so flamskega izvora.
V pričakovanju, da se ta dilema razčisti, poudarjam — kot sem pisal tudi Marcelu Texieru —, da imam, žal, slabe skušnje, ker se ponavadi zavzemajo za ljudstva nemškega izvora ljudje, ki so, seveda, upravičeno, proti francoskemu jakobinizmu in šovinizmu, a se postavijo, na primer, na stran avstrijskih nacionalistov, ko gre za slovenske koroške prebivalce.
Nekaj torej šepa pri vsem tem.
Slišati bi bilo treba ljudi na kraju samem In brez prič.
Te naloge se bo, tako smo sklenili, lotil Veiter.
Glede dogodkov v Sloveniji je upoštevanja vredno, da je tudi tamkajšnji tisk z iskreno simpatijo sledil procesu, sodbi in razpoloženju slovenskega prebivalstva. Afirmacija naše identitete je torej dosegla evropske dimenzije. In bruseljski Le Soir v naslovu omenja »slovensko pomlad-, poročevalec Edouavd Van Velthem pa sklepa svoj članek z zagotovilom, v katerem mu slovenski sogovornik zatrjuje: »Noben škorenj in nobena pretnja z orožjem ne bosta dosegla, da bi se odrekli svoji kulturi in svoji identiteti.«
Tudi v Ličgeu se dnevnik La VVallonie ukvarja z Jugoslavijo, z Miloševičem in s Šetincem.
Kar se mene tiče, sem pripravil koncept protestne izjave, ki naj bi jo plenarna skupščina potrdila. Vendar sem se poprej posvetoval s Costo, ker me skušnja uči, kako je naš predsednik občutljiv za posamezne izraze. Tokrat pa je povrhu šlo še za omembo vojaškega sodišča. No, Costa je bil za omembo bistvenega jedra, to je za pro-
test proti sojenju v srbo-hrvaščini. Dvorana pa je potem resolucijo odobrila z enim samim — koroškim — vzdržanim glasom.
Tako je — poleg tiska — tudi kongres aktualiziral naše vprašanje.
8.8.
Odložil Jungovo knjižico Essai d'exploration de fincoscient, ki sem jo samo od časa do časa jemal v roke. V bistvu gre za poudarjanje simbolnega pomena sanj in vloge arhetipov. Kar se le-teh tiče, sta, po mojem, pomembna dva zgodovinska primera. Prvi omenja Nemčijo. »L’Allemagne civilisee a vomi au grand jour la primitivite effroyable qu'elle portait en el le, mais cette meme primitivite gou-verne la Russie, et TAfrigue a pris feu. In nest pas etonnant que le monde Occidental se sent inquiet«.
To usodo Rusije pa je še prej povezal z arhetipom o zlati dobi, o mitu, ki obljublja blagostanje in enakost. »Cet archetype puissant s’est empare du monde communiste sous sa forme la plus puerile, mais il ne disparaitra pas du monde parce que nous opposerons la superiorite de notre point de vue.« Da, na drugi strani, pravi Jung, smo mi prav tako otročji, ker gojimo podobno vero v vesoljni mir, v enakosti vseh ljudi, v večne pravice, v Božje kraljestvo na zemlji, medtem ko je življenje sožitje nasprotij, in ko ne bi bilo večen boj, bi ga bilo konec.
Mislim, da je najbolj vredna misel tega teksta opomin, naj človek in človeštvo ne zaupata prevladujoči racionalnosti, in pri tem je lahko v veliko pomoč vse, kar nam nudijo podzavestni simboli. Ne smemo namreč imeti podzavesti samo za skladišče nesnage, saj je vendar v nji poleg zla in neumnosti shranjeno tudi marsikaj sprejemljivega.
12.8.
Za prispevek, namenjen zborniku, posvečenem Domu in svetu, sem nazadnje izbral srednjo pot. Prikaz treh obdobij, ko je bil stik z revijo bolj izrazit, ne bo suhoparna navedba podatkov, marveč bom spominske podobe nekoliko pripovedno obogatil. Tu in tam bo prišel na vrsto tudi kak utrinek, ki sem ga že drugje omenil (Koper), a spada v kontekst, zato se mu ne bom odrekel.
15.8.
V 40/41. številki revije 2000 prebral eseje o Kreku.
Pozdravljam to obnovo zgodovinskega spomina, ki nam edini lahko vrne pravo podobo našega položaja v evropskem zemljepisno-
politično-ekonomskem kontekstu.
O Kreku je spregovoril Zaliv, ko je bil še tabu ali pa deležen zmanipuliranega prikaza v uvodu k ponatisu Sperans - Kardeljeve knjige.
V reviji se Taras Kermauner na dolgo bavi s Poniževo dramo Škof Tomaž Hren, v tem spisu pa je seveda najti, kot po navadi, pravo enciklopedijo ekskurzov, referenc, asociacij itd., ki seveda po-pestrujejo razpravljanje, ki pa bralce, spet kot po navadi, pripeljejo v kar gosto zamegleno ozračje.
Zavoljo ekonomije, ki mi jo narekujejo obveznosti, se nujno ustavljam samo ob primeru, ki se me tiče pobliže, to je ob odstavkih, kjer je govor o usodi.
Naj odstavke navedem v celoti:
»Vprašanje je, ali bo civilizem vzdržal pritisk nacionalizma. Gre za spor med civilnim, ki se veže na božje, čeprav to božje nima nobene zveze s Hrenovim, ki je hudičevsko, na eni strani, in svetim na drugi. Sakralizacija je danes za Slovence najbolj nevarna misel. Če bo igra sveta svčta — posvečena — in če se bo ta posvetitev izvršila kot omišljenje ludusa v natio, bomo Slovenci spet obšli pristno naravo civilne družbe. Enkrat smo jo že po krajši poti z mi-lenarizmom v stalinizem, zdaj pa bi nadaljevali zastarele zastavke iz tradicije 19. stoletja in se ne zadovoljili z instrumentalizacijo države, z zahtevo po lastni slovenski državi, ampak skušali slovenizirati tudi vse posamezne življenjske svetove Slovencev tako, da bi jih spojili, poenotili, integrirali in utemeljili kot en sam slovenski narodno domovinski svet skupne usode.
Usoda je negacija milosti in svobode. Samovoljna novoveška svoboda vodi v leninizem in karnizem. Pristajanje na usodo prav tako, saj je leninizem ideologija, ki men!, da je direktni izraz same zakonitosti Zgodovine. Nacionalizem bo za razliko od leninizma naroden — narodni socializem; leninizem je raznarodovanje.
Biti zvest usodi naroda, kar najostreje utemeljuje Vidmar, a kar se sliši tudi pri drugih, od Pahorja naprej do najmlajših, pomeni odpovedati se milosti, ki edina more osvobajati. Pomeni zavestno se vračati v arhaično.«
Naj takoj, da ne bi po naključju pozabil, povem, da se, kar se mene tiče, zadovoljujem z »lastno slovensko državo«, naj bo le-ta konfederirana ali — še boljše — samostojna, vendar pa resnična država, to se pravi identiteta, ki bo o sebi odločala sama, njeni predstavniki pa odločali v pluralističnem ustroju na podlagi želj In zahtev prebivalstva.
To se pravi, da mene "filozofija" v zvezi s slovenstvom ne zanima, moje gledanje je, kot sem nekoč zapisal v Prostoru in času, eksistencialno. Zato ne vem, kaj naj bi sakralizacija slovenstva pomenila, vsekakor ne čutim prav nikakršne potrebe po nji in menim, da se tudi noben drug slovenski razumnik — ne star ne mlad — ne ukvarja s sakralizacijo slovenske biti. (Isto velja za Italijane ali za Švede ali Norvežane itd.). Kolikor sem sledil sodobnemu slovenskemu razpravljaju, se je govor o svetem nanašal najpoprej na nepokopane mrtvece. Da pa vsak narod ceni predvsem svoje izvorno občestvo, to je menda aksiom, o katerem je izguba časa razpravljati.
A Kermauner ne bi bil Kermauner, ko ne bi zmeraj potreboval nasprotnika, da bi lahko investiral svoje znanje, in ker le-to skozi leta variira, si seveda mora zmeraj nanovo izoblikovati potrebnega proti-igralca.
Tako je zdaj za civilizem, medtem ko je nekoč nepošteno in omejeno odklanjal (v srbski Književnosti) mojo zahtevo po pluralizmu, brez katerega civilizma ne more biti; tako je zdaj za konfederacijo, za slovensko vojsko (vse to pa lahko najde v mojih glosah v starih številkah Zativa\) — potrebo pa čuti, da se spopada s poskusom, da bi slovenizirali »tudi vse posamezne življenjske svetove Slovencev tako, da bi jih spojili, poenotili, integrirali in utemeljili kot en sam slovenski narodno domovinski splet skupne usode.« In s tem je seveda mišljeno sodobno vseslovensko hotenje, ki se izraža s sintagmo o »slovenskem enotnem kulturnem prostoru«.
Kar se tiče mene, sem že večkrat rekel, da sem bolj za skupni odbor oziroma za Kosovelovo »slovensko kulturno sintezo«. In Kosovel je čutil to potrebo po sintezi ob zavesti, da je slovenski svet tragično raztrojen. To po prvi svetovni vojski. Noben logično misleč človek ne bo razumel, zakaj bi po drugi svetovni vojski zahteva po slovenski sintezi ne bila potrebna. Tudi drugi, številnejši narodi skušajo obdržati skupaj razpršene ljudi, tudi italijanski na primer, zakaj ne bi dvomilijonski narod ne mislil na povezavo svoje skupne usode, je misterium, ki ve zanj na Slovenskem samo Taras Kermauner.
Rekel sem o skrbi za skupno usodo.
Tako pač rečemo, usoda pa je razvoj, zgodovinsko dogajanje, prihodnost. Takč uporabljajo izraz usoda vsi: il destino della classe operaia, le destin de la democratie frangaise itd. To pa za nikogar ne pomeni, da človek misli na usodo, ki je negacija milosti in svobode. Ravno narobe: gre za skrb, da bi prišlo do premagovanja težav in zased.
Ne vem, koliko hoče biti Vidmar zvest usodi naroda, kot trdi Kermauner, meni do take zvestobe ni biio in ni, ker slovenski ljudje doslej še nismo živeli kot samobiten narodni osebek. Ergo sem bil in sem za spremembo doslejšnje usode, nisem za »nikakršne« zastarele zastavke iz tradicije 19. stoletja«, čeprav sem za tradicijo, a pri tem mislim na zvestobo vsemu tistemu, kar današnja stehnizira-na civilizacija uničuje.
To se pravi, da nisem za nikakršen arhaizem, in najbrž tudi tisti »najmlajši«, ki o njih govori Kermauner, niso zanj, že zato ne, ker so mladi ljudje ustvarjalni, to se pravi inovativni. In to se pravi, da so — in tudi jaz z njimi — za »milost«, za nepredvideno. Zato Kermauner, zvest svoji delovni tradiciji, ne samo suva v odprta vrata, ampak si to svoje početje sproti spreminja v filozofsko-psihološki-sociološki problem.
Isto velja za vprašanje sprave.
Italijanski narod je za časa Risorgimenta našel pot sprave, prav tako francoski po revoluciji, čeprav seveda do državljanske modrosti ni prišlo zlahka. Govor torej ni o nazorski spravi, ampak o smislu za državniško zrelost, ki pri nas, upam, šele nastaja, in čimprej bo ustvarjalna, tem boljše bo.
Popolnoma nekonsistenten pa je strah, da bi med Slovenci prišlo do take sprave, v kateri »integriranje Slovencev v veliko družino skupnega (Na)roda pomeni jemati jim možnost, da se razidejo; da se odločijo za drugačne kombinacije; pomeni postaviti posamezni osebi mejo v Narodu, ki je ni mogoče preseči in katere nespoštovanje pomeni najhujšo izdajo.«
Zavoljo zunanjega pritiska, osebnih interesov, straha, neznačaj-nosti itd. je množica slovenskih ljudi skozi stoletja zapustila »skupno družino« in jo tudi zdaj vsak dan zapušča: na Koroškem, na Tržaškem in Goriškem (v Benečiji od 1866. leta naprej), drugod po svetu prav tako, da je kar čudaška taka skrb, da bi ne bili Slovenci svobodni pri izbiri! A modrost bi zahtevala poprej skrb za to, da bi bilo odpravljeno vse, kar ljudi sili, da se odpovejo svojemu narodu. (Naroda z veliko začetnico pa si je izmislil Taras Kermauner, nihče od tistih, ki jih je Taras Kermauner odklanjal — Kocbek, Slodnjak, Pahor, Rebula, Gradišnik itd. — ni imel naroda za absolutum, vendar vsaj za tako vrednoto, kot je narod vrednota za tiste, ki so mu segali — in mu segajo — po življenju.)
Nima torej nobenega smisla poudarjati, da »vsak si sme izbrati svojo nacijo, se odpovedati dozdajšnji«. Prosim, kar. Da bomo vsaj s pomočjo take teorije originalni. Praksa namreč ne zadostuje, nujno
je, da imaš na razpolago tudi teorijo. To predvsem, če si majhen narod. Za velikega pa taka teorija seveda ne velja, ker bo velik narod skušal postati zmeraj večji, če je mogoče. Zato bi torej Kermauner-jevo teorijo o svobodi lahko tako formulirali: Ne zanima nas, če nas veliki narodi asimilirajo, poglavitno je, da smo mi, majhna družbena skupnost, svobodni, ko se odločimo za prelevitev v nekaj drugega. A to, ponavljam, ni prav nič izvirno. To je namreč tista naša usoda, kateri se upiramo nacionalisti, a teoretično pristaja nanjo prav Taras Kermauner.
Kjer pa je Kermauner naravnost nespodoben, je v zagotavljanju, da on operira na podlagi načela: »pustiti govoriti druge, ne jih vnaprej strniti v svojo razlago, v vnaprejšnji povzetek-. To čisto preprosto ni res, ker jih je, kolikor se tiče misli tako imenovanih »nacionalistov-, zmeraj tolmačil po svoje — kot zdaj usodo na primer — in se sploh ni potrudil, da bi šel iz sebe ter ujel idejo drugega. Nasprotno. Tako je tistih dvajset strani, na katerih ima opraviti z mano v Književnosti, ena sama pisana miselna korumpiranost, tako da nazadnje še sam na koncu prizna, da ga je sram. A pri tem svojo packarijo vseeno objavlja.
Zato je božjeropsko, da zdaj druge obtožuje, kako »malo posluha imajo za Jezusa, čigar moč je bila ravno v samoodpovedi močni osebnosti in v tem, da je njeno moč zamenjal z ljubeznijo duše.« Težka je seveda pot evangeljske ljubezni, to vsi vemo, a prav nič ji ni blizu, kdor druge ponareja zato, da bi dokazal svoj prav, ki poleg vsega niti ni njegov prav, ampak ponuja kot sedanji svoj prav to, kar je nekoč pri drugih odklanjal.
18.8.
Telefoniral mi je Marjan Pertot in vprašal, ali bi se lahko zglasil pri meni prof. Marko Kremžar, ki je na obisku v Trstu. Čeprav moram čimprej dokončati, kar imam v stroju, sem pristal, motila me je samo zavest, da ne poznam Kremžarjevih del, saj ne utegnem slediti vsemu, kar izide. No, pogovarjala sva se — prisotna je bila tudi njegova gospa in Marjan Pertot kot kažipot — v glavnem o sedanjem slovenskem položaju, pri tem pa sem pripomnil, da je veliko odvisno od ameriške kratkovidnosti. Če bo le-ta še naprej zagovarjala centralistično močno Jugoslavijo ne glede na to, kaj je z njeno ekonomijo in kako so rešena nacionalna vprašanja, bo prej ali slej prišlo do poloma. Slovenci po svetu bi morali, po mojem, poiskati način, da bi o tem prepričevali vlade na Zahodu. Zato emigracija z zahtevo po svobodni Sloveniji lahko naleti samo na odpor Zahoda;
tško mišljenje ali prepričanje o samostojni Sloveniji je lahko načelno upravičeno, vendar politično ni ne modro ne koristno.
O mojem mnenju, da je emigracija še zmeraj na pozicijah izpred 40 let, je profesor ugovarjal, da je prišlo do premikov, česar pa jaz, sem dodal, v njihovem tisku nisem zasledil. Tako, sem še rekel, je omenjanje pokola leta 1945 upravičeno, sam sem Kocbeku svetoval, naj o tem spregovori; vendar pa vneto ponavljanje obsodbe ne more biti kriterij neke rodovitne politične aktivnosti.
Mislim, da je šlo za zrel in umirjen dialog, ne vem sicer, kako je sodil profesor Kremžar o srečanju v naklonjeni poletni svetlobi, jaz sem imel vtis, da bi odprta izmenjava mnenj v matičnem in zunanjem tisku bistveno pripomogla, da bi slovenski ljudje našli pot za nadnazorsko reševanje skupne usode. Kot so namreč mladi v Sloveniji nastopili z nepričakovano miselno širino, tako bi se tudi tisti po svetu odprli, ko bi odpadel monopol preostalega starega vodstva.
19.8.
Denis Poniž se v Mladju loteva raziskave notranjih silnic mojih romanov z nestandardnim prijemom. Še posebno cenim njegovo o-membo Vile ob jezeru, ki po navadi pri nikomer ne pride v poštev. Kot je zgoščen, je esej hkrati intenziven in jasen.
Avtorju se bom zahvalil za veselo presenečenje.
20.8.
Mož, ki je strigel z ušesi.
Ob Kraljevih opisih ponovno spoznavam zakulisno taboriščno dogajanje, ki se je razvijalo mimo mene, ker so moji dnevi potekali sredi bolniških ležišč. Zato so tudi moje spominske podobe drugačne. Nekropolo sem svojo knjigo imenoval prav zato, ker v nji gre za množinsko smrt. Predvsem na tako imenovanih transportih. Rekel bi, da Kralj opisuje življenje, ki se izteka v pogin, medtem ko sem jaz pričevalec pogina samega.
Mislim pa tudi na usodo Kraljeve knjige.
Na sojene in obsojene — taboriščnike.
Na skrunitev človekove tragike na Slovenskem.
Obenem asociacija: samostojna ponosna pot nekdanjega da-havca Franca Jeze, ki se reši stalinistične Ljubljane in kot disident sodeluje pri ustvarjanju tržaške slovenske kulture. Njegova knjiga o Dachauu, ki je, tako po načinu pričevanja kakor po slogu, vsega spoštovanja vredno delo, bo najbrž še dolgo čakala, da jo, skupaj z
avtorjem, slovenska književnost neha ignorirati.
21.8.
Odstranjujem liste, ki so prišli z mano iz Pariza.
V	glavnem gre za kulturne strani.
Posebna zanimivost: v pripravi na 200-letnico revolucije, ki bo prihodnje leto, časniki, tudi Figaro, obravnavajo revolucijsko dobo brez poudarjanja terorja. Narobe, ustavljajo se pri pozitivnih doprinosih. Kultura ni stagnirala, pravi Figaro 23. julija, ideologija pa je obogatila jezik.
Zgodovinar in evropski poslanec Michel Poniatovvski pa (Figaro 24.7.) nekako obžaluje, da je upor evropskih dežel proti Napoleonu uničil enotnost, ki jo je bila ustvarila francoska kultura. In tako, pravi avtor, je bilo konec »Evropi brez meja«. Seveda na koncu pove, da so se narodi bojevali v imenu svojih čustev, tradicij in kultur.
Tukaj se ponuja snov za razpravo.
Namesto ameriške bi se Evropi prav gotovo bolj prilegala francoska civilizacijska vloga, a Francija bi morala problem raznih tradicij in kultur rešiti najpoprej na svojem ozemlju, če naj se usposobi za soustvarjalko Evrope 1992.
Obnovi uverture k revoluciji (Les Etats genčraux), ki ji Figaro posveti celo stran 26.7., se naslednjega dno s prav tako celostranskim tekstom pridruži Le Monde.
Paralelizem torej, pri katerem tudi ne-levica sprejema veličino zgodovinskih dogodkov.
Kako potrebno bi bilo, da bi Slovenci ne čakali tako dolgo in čimprej našli neko danes prepotrebno državniško sintezo zgodovinskega dogajanja.
V	zvezi s polpreteklo zgodovino: spet je na programu film Alaina Resnaisa Fliroshima mon amour. Tisti tekst Marguerite Durasove! In pretresljiva Emmanuelle Riva. Ne pomnim, da bi me emocionalno kaj bolj vrglo s tira. Predvsem tista raztrganost, ki je eksistencialna in hkrati tudi tvoja spominska, osebna.
22.8.
Danes ima Corriere della sera na tretji, kulturni strani prispevek Enza Siciliana.
Naslov: Adriatico selvaggio dai sogno alla metma.
V nasprotju z agonijo morskih vod avtor navaja besedila o morju izpod peres Leopardija, Pascolija, D’Annunzia, Sabe.
Kratek, a zadet ta sprehod od Dantejeve Ravene do tržaškega zaliva.
Mislim pa, da nam ne manjka avtorjev za podoben niz morskih podob, ki naj nam vzbudijo odpor do umiranja morskega elementa: Jurčič, Jenko, Aškerc, Gradnik, Bevk, Zupančič, Kosovel, Širok, Gruden. In še kdo. In če seveda opustim sedanjo kar številno garnituro. Če bi samo znali uveljaviti svoje kulturno bogastvo!
23.8.
Iz knjige Slavoja Žižka sem si pred časom izpisal vrstice o Črtomiru: »Črtomirov pristanek na krst je dejanje čiste, popolne resignacije, nekak 'naj bo, če že hočeš, saj itak je vse izgubljeno in le najbolj zaslepljena krščanska apologetika lahko v tem vidi nekak 'srečen konec' v smislu sprevrnitve največjega poraza v triumf odrešitve.«
To je natanko ista diagnoza, ki sem jo naredil na afriških tleh In je potem prišla kot zapis v Nomade brez oaze. Kako pasivno je bilo slovensko sprejetje krščanstva, je Prešeren kot pesnik intuitivno dojel, vendar pa je lahko prišel do takega zaključka tudi na podlagi razmišljanja o lastnostih slovenskega značaja, njene ne-moške, materinske komponente. Repetita juvant? Upam.
24.8.
Zapis o pogovoru z Miroslavom Košuto.
Po telefonu, datuma si nisem zapisal.
Vsekakor je šlo za vprašanje, ali bi se pridružil književnikom, ki bi odšli v Ljubljano in v Društvu slovenskih pisateljev nastopili v protestni akciji zaradi aretacije treh mladih. Odgovoril sem, da sem pred časom, ker sem moral na pot, prosil Draga Jančarja, urednika Slovenske matice, naj odda Društvu slovenskih pisateljev poglavje iz mojega tipkopisa: vendar ga niso uporabili, češ da je predolgo, čeprav bi ga čisto lahko skrajšali. Skupini, ki bo šla odtod v Ljubljano, pa se ne bom pridružil, ker jo bo vodil Marko Kravos, ki se mi ne zdi najbolj modro izbrana oseba, ko gre za nastop v podporo po krivem zaprtih razumnikov. Ko sva namreč z Alojzom Rebulo 1975. leta izdala brošuro o Kocbeku, je Marko Kravos na kongresu Zveze pisateljev Jugoslavije rekel, da »Prevelika teža odgovornosti in psihična preobremenjenost se rada sprostita v mističnih oblakih mesijanske politične avanture«.
Potem pa je Košuta prisrčno sprožil pogovor o tem, da bi bilo prav, ko bi Založništvo tržaškega tiska objavilo tudi Pahorja in Rebulo. Seveda sem odgovoril, da nisem, kar se mene tiče, nikdar imel ničesar proti takemu namenu, če se uveljavi. Na to sva pregledala,
kaj bi mojega prišlo v poštev. Rekel sem, da je mojih dnevniških zapiskov vsaj za tri knjige, a gre večkrat za snov, ki se je ta ali oni urednik lahko otepa, ker pa nimam novega pripovednega dela, bi predlagal ponatis Mesta v zalivu ali pa katerega izmed drugih mojih del. Odločitev je nekako padla v dobro Mestu v zalivu, bolj podrobno pa da bi se o tem zmenila z Miranom Košuto, je dodal moj sogovornik Miroslav Košuta.
Tako je bil tisti pogovor grenko-sladek, zapisujem pa si ga danes, ker sem vzel v roke korigirano drugo izdajo — Kondorjevo iz 1965. leta — Mesta v zalivu in jo začel pregledovati. Prav gotovo bi bilo bolj imenitno, ko bi lahko oddal nov roman, obenem pa si mislim, da bo le prav, če bo ta knjiga doživela ponatis v Trstu in tako uveljavila svojo domovinsko pravico v rodnem mestu.
25.8.
Medecins sans frontieres spet spodbujajo, naj jih človek podpre. Moram jim poslati dodaten prispevek, ne da bi čakal na januar, ko po navadi pridejo na vrsto. Cenim jih, ker ne poznajo razločkov med režimi in zdravijo, kjer je potrebno. Tako na primer na afganistanskih kakor na eritrejskih tleh. Zato jim razni samovoljneži niso naklonjeni. A mene je zdravniški poklic zmeraj navduševal, tako da zdaj. ko mi na primer pišejo, koliko otrok bodo cepili z določenim zneskom, jim ga seveda pošljem, tako da imam skoraj vtis, da sem tiste afriške ali azijske malčke sam usposobil za boj proti okužbam. A ko bi bil malo bolj treniran, bi se odpravil za mesec dni v katero izmed tistih zdravniških ekip.
26.8.
Naš dnevnik se je danes spomnil mojih let, seveda brez kakega, čeprav samo formalnega, voščila. No, saj ima navsezadnje prav, voščila tako in tako ne morejo ničesar spremeniti.
Domači pravijo, da je že velik plus, če časnik omeni tako razvpitega človeka.
No, a sestavljalec jutranjih poročil tržaškega radia je potrdil tisto visoko raven naše kulture, ki jo je ideologija nevarno načela, a ji je pri tem uspelo samo dokazati, kako napredno (to se pravi razvojno) je omejena.
Bled, 29.8.
Dopoldne postanek v Ljubljani.
Z Živko pri Janezu.
Objavil je v Borcu št. 6/7 dve strani poročila o ponatisu Špan-
gerjevega Bazoviškega spomenika. Lepo. In hvaležen sem mu predvsem zato, ker Španger to zasluži, obenem pa sem zadovoljen, da je pristop h knjigi prizadet in prisrčen. Moral bom spet opozoriti založnico, Hranilnico in posojilnico na Opčinah, naj poskrbi, da bodo knjige odšle v Slovenijo.
Popoldne sva z Živko porabila za razporeditev stvari v ti nekako pravljični blejski hišici, ki je, tako na vzpetini in ujeta med drevje, kot ločena od dogajanja. Ker kljub lepim prostorom, hladilniku v kuhinjci in bojlerju v kopalnici, ima človek občutek skoraj robinzonskega ozračja, ko si postilja z rjuhami, ki jih je pripeljal iz bar-kovljanske omare, medtem ko Živka polni predale z živežem za desetdnevno avtarhično gospodinjstvo.
Kaj vem, nekako lagodno se počutim ob ugotovitvi, da si je slovenska pisateljska srenja uredila to montažno sicer, a simpatično počitniško hišico. Kot je namreč majhna in s svojimi štirimi ležišči gostoljubna samo na določene obroke, je vendar tudi simbol tako avtonomnosti kot skromnosti slovenskih književnih ustvarjalcev. In vtisu, da si v nekakšni bajtici za palčke, ki bodo vsak čas prihiteli iz goščave, ki zaslanje oknice, kot je čudaški, se nič ne upiram, čeprav sem pravkar prebral nasvete, ki jih je za naslednje goste predal Lojze Kovačič. Da, ko sem se seznanjal z ljubeznivimi navodili o prižiganju bojlerja ter o ravnanju s smetnjakom, sem otožno ugotavljal, kako porazna je neobstojnost naših stikov. In prav z Lojzetom Kovačičem, menim, bi bil dialog bolj rodoviten kot s katerimkoli drugim današnjim slovenskim avtorjem. Seveda, življenjske stiske so vsakogar izmed nas prisilile, da svojo notranjo samoohranitev zavarujemo z ekonomično uporabo svojih energij. A čeprav smo ta svoj individualizem pritirali skoraj do skrajnih mej, je spet res, da je vsak izmed nas čutil, kot da je samo od njega odvisno, ali nam bo uspelo rešiti skupno identiteto. In vse kaže, da se nam je ta nevidna vez le posrečila, saj je danes slovenski svet ob svojih pisateljih in pesnikih tako strnjen, kot ni bil še nikdar v preteklosti.
30.8.
Rad bi se odpravil vsaj do Vodnikovega doma, a sem nekako ves razpuščen in mlahav, tako da se ne vidim z nahrbtnikom na plečih. Lani me je onesposobila zahrbtna poletna gripa, letos pa imam za sabo samo vzpon na Nanos, kar je zelo skromna priprava za kaj bolj zahtevnega. A je bila po svoje le nenavadna tista tura, ko naju je z Majo kljub sončnemu toplemu ozračju preganjala divjaška burja. Ko sva prišla iz skal, so se zračne plasti tako zaletavale v
naju, da sva morala naprej po vseh štirih. Potem pa je bil tudi razgled zanič, ker je morsko stran zakrival gost mrč.
Bral sem novo številko Nove revije.
A moram reči, da me je od vsega pestrega materiala, ki mi je bil na razpolago, najbolj pritegnil ponatis iz Delavske pravice (22. julija 1937) Gosarjevega članka Po usodni poti.
Gre za izjemno tehtno diagnozo katoliškega sveta za časa izida Kocbekovega Premišljevanja o Španiji. In kot ni pravzaprav v spisu ničesar, kar bi bilo zame novo, saj sem bil takrat v Trstu eden izmed redkih, če ne celo edini študent, ki je bil na tekočem o spopadu v matičnem katoliškem tisku, me je presenetila globina in ostrina avtorjeve sodbe. Že takrat je namreč ugotavljal, da so katoliški voditelji »ti samozvani čuvarji pravovernosti najbolj nevaren razdiralni element, kar ga je bilo kdaj v našem katoliškem občestvu, so kakor dinamit, ki bo naše katoliške vrste prej ali slej razgnal«.
A to, kar je še bolj pomembno, je, da Gosar govori o diktatorjih.
»Ti naši diktatorji pa zahtevajo od svojih privržencev, da se jim v vsem brezpogojno podredijo ter tako zatajijo in zavržejo svojo lastno osebnost«.
In še: »Toda kako vse drugačne uspehe ... bi dosegli ... tudi v politiki, ako bi se različni naši diktatorji mogli sprijazniti z mislijo, da je organizacija končno samo sredstvo itd.«.
To poudarjanje diktature katoliških predvojnih krogov je zame novo, In ker gre za človeka, ki se ni odločil za sodelovanje z organizatorji osvobodilnega gibanja, toliko bolj veljavno.
Kot sem že zapisal, ne gre za odkritje stvari same, marveč za pravilno drastično oceno položaja v predvojnem času. Obenem pa za žalostno resnico, da se naše življenje tako ali drugače razvija med diktaturami, enkrat katoliško, drugič proletarsko, skrajni čas pa bi bil, da se tadva ekstrema samo-použijeta, kot se použuje sveča.
še dodatek o enem od mojih izkustev: ko sem nekega večera pri diskusiji o predvojni Sloveniji sodil podobno kot Gosar, čeprav nisem uporabil izraza diktatura, se je dvorana uprla kot en sam mož, tako da sem uvidel, kako se v tistem ozračju, čeprav sem gost, lahko znajdem samo pri obravnavi nevtralnih tem.
Kasno popoldne sva se z Živko sprehodila po nekdanjem kraljevskem in potem predsedniškem parku.
Vtis?
Da smo lepote svoje zemlje poklanjali neslovenskim vladarjem, a da so nazadnje po pravici spet v lasti domačega prebivalstva In turističnih obiskovalcev.
In mi je kar v zadoščenje, da kraj ocenjujeva tudi kot tržaška človeka, saj se sprehajava s tamkajšnjim potnim listom v žepu oziroma v torbici. In sijajno se mi zdi, da objema steze in stopnišča zrak, ki nima nič vladarskega v sebi, ampak te spremlja s svojo blago in naklonjeno zbranostjo, tako da mi pomaga pri poskusu, da bi z nekakšnim čarobnim posegom v gosposko okolje vnesel postavo slovenskega državnega poglavarja. O seveda sem se hkrati zavedal, da prehitevam čas, ker ne bo še ne jutri ne pojutrišnjem od ljudi izvoljenega predsednika; a tako je pač vplivala intimna pripravljenost tistih osvobojenih sprehajalnih poti ob krotkem jezeru.
Tedaj je nedaleč od naju riba planila iz vode ter se z bliskovito pirueto spet potunknila.
»Sijajen skok v višino,« je rekla Živka in se ustavila, meni pa je bilo, kot da jezero s pomočjo svojih živih bitij nekako vedro se-kundira mojim mislim in upom.
1.9.
Prišlo je Vlastino pismo.
V prvem delu je zgoščeno vse hudo, a popisano s tako pestrimi označbami, da je škoda, da je vse ujeto v privatnem pismu. Omenja A. Puharjevo in Novo revijo, nekdanjo brošuro o Kocbeku in »kakšnega parkeljna je sprožila z verige«. Potem omenja celo Sidro, kar je vsekakor unicum v celotnem slovenskem prostoru. Kdo namreč kaj ve o Sidru, a tudi ko bi vedel, kdo bi danes omenil nekdanjo tržaško revijo, ki je že 53. leta svarila pred ideološkim ne-reševanjem slovenske usode?
A potem se Vlasta potolaži v naravi.
»Sopuhu poletja sem ubežala s potepom po gozdovih, noči so bile čiste, razkošne z zvezdami, prihajali so zanimivi obiskovalci (Miran je pripeljal mednarodno druščino slavistov, eden je napisal: Ge je bil kdaj na svetu raj, je bil gotovo tukaj); lenobne črede krav z žalostnimi očmi, konji, ki jim je v svobodnem teku vihrala griva, Ptice, polh s klovnovskimi, žalostnimi očkami, ki prihaja na mleko in Po slaščice ... toliko je teh drobnih lepot, s katerimi me obdaja moja Planina in ki jih s prihajajočo starostjo vedno bolj občutim. Vsak lep cvet, plod, igro svetlobe in sence ... Danes so prišli kmetje po konje in morajo jih dolgo dolgo loviti ... potem pa nazadnje popustijo in žalostno klamajo v dolino ... In mi? Spet se bodo prijemale na kožo, plast na plast, drobne, banalne strasti, nad katerimi tukaj samo zamahneš z roko.«
Ko je prišlo pismo, sva sedla v vozilo in se odpeljala na obisk.
Nisva je našla in se kar precej razočarana odpravila, da se vrneva. No, a potem se je nepričakovano vzela iz grmovja ob poti kot nasmejana ilegalka v rdečih gumijastih škornjih ter s torbo zdravilnih zelišč v rokah. Tako smo se v troje radovali naklonjenemu naključku, medtem ko se je moj prtljažnik okoriščal z radodarno planinsko apoteko.
Tudi tako, sem si rekel, ko sem pritiskal na sprožilec fotoaparata, je lahko Slovenec Slovencu Slovenec. Tudi tako, prešerno in darovito.
Pozno zvečer.
Ob branju vsega, kar se danes dogaja v Sloveniji, bi na kratko rekel: če je bilo do neke mere razumljivo, da smo se 1918. leta Slovenci kar precej politično nepripravljeni združili z južnimi sosedi, je bila tokrat še večja napaka medvojno in povojno diktatorsko poenotenje usod jugoslovanskih narodov. Najbolj tragično-grotesken je pri tem seveda položaj slovenskega naroda s srednjeevropsko tradicijo. Kajpada tudi hrvaškega, a vendar nekoliko manj izrazito.
2.9.
Skepsa, ki me je včeraj še spremljala med vožnjo na Pokljuko, se je razblinila kmalu potem, ko sem na Rudnem polju zaklenil vozilo in se lotil serpentin na gozdnatem pobočju. Ni mi namreč bilo do tega, da bi prišel na kak vrh, ampak samo prepričati sem želel samega sebe, da se v enoletni odsotnosti razmerje mojega organizma do napora ni v ničimer spremenilo. Ugotoviti sem želel, ali je izvir moje negotovosti fizične narave ali pa se me je s svojimi nevidnimi prsti dotaknila gospa psihologija. In vse kaže, da je bil prav njen vpliv odločilen.
Zakaj ko me je začel spremljati starodavni zeleni mir Konjščice, je ne samo izginil vsak dvom, ampak sem bil spet samo nekdanji jaz, ki je scela spojen z gorskim svetom, tako da je hkrati ves v korakih, v gojzarjih, ki se z gumijastimi zobmi zagrizujejo v čeri, v pogledih, ki bi radi združili v enotno podobo ponočno vlago na rastlinju z dihom višavskega prostranstva.
In tako sem imel vtis, ko sem se znašel sredi amfiteatra, ki je Jezerce samo po imenu, v resnici pa sočna trata, kot da se je pot za časa mojega izostanka nekako skrajšala in preval približal.
Vem, vse te variacije so že zdaj, ko si jih zapisujem, napol zbledele, bile pa so, ta trenutek se tega natanko zavedam, podaljšan odmev tistega ozračja poraza, ki me je zajel lanskega avgusta, ko sem se po poldrugem mescu vodoravne lege znašel na rebri, ki se vzpe-
nja na Kontovel, kot nebogljen in neroden prebolevnik pred zanj prepovedanim vzponom. In ta zavest, da me je bila oplazila zahrbtna senca, se je bila samo delno odsrkala med potjo z Razdrtega na nanoško Plešo; kljub vedremu, skoraj razigranemu spopadanju s silovitim burjinim pišem je nekje ostala klica dvoma, ki jo je nazadnje zatrla spešna hoja po pobočju Tošca, pogled na zvesto sprejemljivost Velega polja.
Tako je bilo potem z mano spet vse v redu, ko me je v obson-čeni postojanki izza štedilnika neustavljiva Algelca povabila za mizo. In njena gostoljubnost je bila kakor vsa leta skoraj bolj izraz nekakšne posebne sorodniške naklonjenosti, bolj potrdilo pripadnosti skupnemu skrivnemu plemstvu, ki je frančiškansko skromno, prav zato pa kljubuje vsem prevratom in mogotcem, zato je kljub vsemu večno kot vrhovi.
Da, skupaj sva pregledala seznam vseh skupnih znancev, to je gostov njene gorske oaze, se ustavila ob njihovih usodah, dokler nisva, kot pod previsno steno, obstala pred neznanko — prihodnostjo domačega občestva.
Ker pa je bilo za danes napovedano slabo vreme, sem poslušal njen nasvet, pustil odvečne stvari v sobici in se odpravil proti Kredarici. Pa me ni dosti mikalo, da bi jo dosegel, saj so se bile sajasto temne gmote že poveznile na Planiko. Bilo mi je, kot da se moram še razdajati v svetlobi tudi za čas, ko sem se ji moral odreči; in tako sem se pravzaprav, kar pomnim, prvič vzpenjal kar tako, zavoljo duševnega in telesnega zadoščenja, ne da bi bil kam namenjen.
Ustavil sem se na Konjskem sedlu.
Sonce ga je oblivalo, a melišča so zgoraj, visoko nad mano, prehajala v temno maso, ki se je bila kakor prilepila k skalnatim tlom.
No, in tista črnina je dokončno pregnala skušnjavo, da bi pot vseeno nadaljeval. Tako sem nekajkrat pritisnil na sprožilec svoje škatlice, ker ji je ime Olympus in sem čutil, da sem na tistem gorskem križpotju tudi kot na delu slovenskega Olimpa. Potem pa sem se nekako v zadregi prestopal kot človek, ki se je nekam zavestno odpravil brez pravega cilja, a ga potem ta občutek ne-cilja vseeno nekako moti. In ugotavljal sem, kolikokrat sem prečkal tisto križ-potje z mislijo na preostanek poti, na cilj, medtem ko je zdaj ta prehodna točka, ta ne-cilj postal cilj. Da, in tako je prevladalo rahlo domotožje po preteklih poteh, ki pa so se mi razmnožile kot vetrovka, saj so se izhodišča za dosego triglavskega vrha menjavala, Rud-
no polje je zamenjala Zadnjica, njo Vrata, le-ta Uskovnica, njo Ko-marča — pa spet Rudno polje. No, to je imelo vsekakor prednost. Zato tudi to Konjsko sedlo, ki pa ni nikakor izstopalo. Ne, razen enkrat, ko sem pri spustu iz Planike naletel na Borisa Kraigherja, ki je bil, bolj kot presenečen, v zadregi. Tako kot jaz seveda. Najine poti so se namreč krepko razhajale, in prav nič se ni bilo spremenilo od 1953. leta, ko sem mu poldrugo uro poudarjal, da je uradna matična politika na Tržaškem in Goriškem glede nacionalnega vprašanja zgrešena. To je bilo takrat, ko je Bevk posredoval, da je prišlo do tistega pogovora, za katerega se je zavzel, ko sem ga v pismu poprašal, kdo odloča o klavrnem početju pri nas. Takrat je namreč slovensko podjetje v Trstu odpustilo iz službe Živko, ker sem se jaz v Sidru uprl ideološki obravnavi usode ločenih delov naroda. To je bila tradicionalna stalinistična metoda seveda, da se lotiš najbližjih oseb kršitelja zapovedanega trenda. To sem dobro vedel, a šlo mi je za to, da bi o uporabi te pogubne metode tam, kjer je matica morala nastopati z modrim upoštevanjem pluralizma, spregovoril z nekom, ki bi imel širše poglede kot tržaški izvrševalci ljubljanske linije, izvrševalci, ki so poleg tega že spretno utrjevali nosilne stebre — nosilce svojih oblastniških postojank. Da, in tisto ozračje nekdanjega razhajanja v uradu ljubljanske stavbe se je bilo obnovilo na tistem križpotju, tako da se je naključno srečanje zgostilo v hiter pozdrav in v zadržano izmenjavo pogledov.
Vem, to srečanje sem že nekje omenil, a nič si ne morem, če se mi je včeraj povrnilo morebiti prav zato, ker je tisti beli peščeni križ na tleh, od katerega grejo steze v štiri smeri, nekako simboliziral tudi križpot, na katerem se kot narod danes nahajamo s svojim eksistenčnim vprašanjem.
Simbol, ki ga nisem iskal, a se je prilegal tudi moji negotovosti glede izbire najbolj modre poti za reševanje slovenske prihodnosti. Razvoj dogodkov je namreč dosegel tisto vrelišče, ki nujno zahteva neko dokončno opredelitev.
Na to sem mislil, ko sem se vračal in mi je bilo hkrati žal, da sestopam, obenem pa nisem imel druge izbire. In nekako nelogična je bila tudi odločitev, da prespim v Vodnikovem domu, ko pa bo zagotovo jutri (to je danes) lilo. A tudi vrnitev, še isti dan, na Rudno polje ni bila nič prida varianta.
In tako sem se, ko sem se zleknil na ležišče tihe sobice, počutil kot brezdelnež, nadaljeval se je namreč tisti vtis brez-ciljnosti, ki sem ga bil prinesel s Konjskega sedla, a je zdaj zavzemal vse širše dimenzije. Da, ker sem vsa leta vztrajal pri tezi, naj bi se slovenska
državnost uveljavila v novem sporazumu z drugimi entitetami; slovensko identiteto pa bi seveda potrjevala povezava oblasti z narodom. Rešitev ne bi bila torej v separatizmu, ampak v slovenski suverenosti, hkrati pa v dogovornem sožitju te suverenosti z drugimi narodnimi subjekti. To sem imenoval konfederativno solucijo, a ni šlo za izraz, ampak za vsebino. In to stališče se mi je zdelo modro, ker je bilo postopno osvobajanje slovenskega vodstva od centrale izvedljivo, obenem pa se je s takim razpletom obšlo neznansko vseh težav, ki bi jim bila izpostavljena samostojna Slovenija. In pri tej točki so se najini pogledi razhajali, ko sva se po naključju srečevala s Francem Jezo. Občudoval sem ga, seveda, ko je žrtvoval svoje težko prislužene in skromne denarce za spise, v katerih se je upiral tlaki Slovenije v jugoslovanski zvezi in se zavzemal za svobodno Slovenijo. Občudoval sem ga, ko je dobesedno shiral ob pisanju, koregi-ranju, razmnoževanju brošuric, s katerimi je misijonaril za svoje videnje ob vsesplošni neodzivnosti javnosti. Vendar sem, čeprav sem teoretično priznaval samostojnost kot najbolj dosledno rešitev, vztrajal pri prepričanju, da sedanji položaj za tak poudarek ni primeren: ne veš namreč, kako bi se obnašal zahodni sosed. To je prva pripomba. Druga in pomembnejša pa je, da ameriška in evropska strateška vizija računa z enotno in močno jugoslovansko zvezo. No, Jeza je seveda trdil, da se nima smisla ustavljati pri tem, kar drugi mislijo in hočejo, marveč je treba pripravljati ozračje za jutrišnjo zgodovino — in ta bo prej ali slej potrdila slovensko samostojnost v družbi evropskih narodov. Zelo podoben temu je bil potem dialog s profesorjem Žabkarjem, ko je začel s svojimi tehtnimi članki sodelovati v Zalivu. Seveda je bil — in seveda je še — njegov pristop k reševanju vprašanja bolj umirjen, tako da sva našla skupen modus vivendi pri reviji v doslednem zagovarjanju slovenske samobitnosti kot take, pri tem pa se neposredno ne dotikava samostojnega slovenskega statusa.
Saj, a tam v odmaknjeni zbranosti gorske postojanke sem se včeraj bolj razločno zavedel, da ob sedanjem razvoju slovenske zavesti ter ob razmerju drugih elementov v jugoslovanski zvezi do slovenske identitete postaja razprava o slovenski poti v resnici življenjski problem. Razpoloženje mladine, demokratični zasuki, ki jim vodstvo sekundira, plebiscitarni nastop na Trgu osvoboditve, ki mu na drugi strani odgovarja centralistični odklon Juga, demagoško sprevračanje dejstev, odobravanje vojaškega sojenja — vse to kaže na nerešljivost bistveno diametralnih izhodišč. Zato tudi v primeru, ko bi se posrečilo, da bi slovenski politično-ekonomski pogledi de-
loma prodrli, bi do tega prišlo na podlagi kompromisov, ki bi onemogočili, da bi se Slovenija razvijala po zgledu zahodnoevropskih držav. Da pa je to nujno, niso spoznali samo strokovnjaki in mladina, ampak tudi vodstvo. Da, neka srednja pot bi bila, a ta bi spet šla samo preko osamosvojitve slovenske partije z njenim prehodom v socialdemokratsko stranko zahodno-evropskega tipa. (Kar je pravzaprav tudi edini razvoj, ki se ponuja italijanskim komunistom, če nočejo čez čas doživeti isto usodo kot francoski).
Verjetno je iluzorno, a tak zasuk poglavitnega mlajšega kadra slovenskih komunistov ob pasivnem pristanku nekdanjih stalinistično vzgojenih sčnjorjev bi utegnil biti odločilen, zgodovinsko odločilen prehod Slovenije v moderni svet. Seveda pa bi taka solucija zahtevala radikalno evolucijo, to se pravi obrat na podlagi jasnega in brezkompromisnega priznanja, da Slovenija take revolucije, kakršno je doživela, ni potrebovala, ker so ljudje v resnici bili za spremembo socialnega življenja, a nikdar za oblast enostrankarskega sistema in odpravo pluralizma. Saj je narod tisti razvoj, kar ga je dosegel, predrago plačal s propadanjem ekonomije in življenjskega standarda; z odhodom ljudi zdoma; z izgubo dragocenih razumnikov, za katerimi zdaj odhajajo mlajši; z zaostajanjem za razvojem Evrope, sploh z ne-uveljavitvijo slovenske samobitnosti.
Tako sem razmišljal in se spraševal, kako bom vse to dal na papir, da ne bo dolgovezno, s temi nenapovedanimi duhovnimi vajami pa sem nekako opravičil tisto popoldansko brezdelje, ki ga nisem mogel razveljaviti s pomočjo kake tiskane strani. O, in saj je bilo še bolj prav tako, koliko bolj tehtno bi marsikdaj ukrepali, ko bi si od časa do časa pripravili otok popoldanske zbranosti za tih premislek.
No, ko sem se davi zbudil v tisti šum, ki ga ni mogoče zamenjati z nobenim drugim, ker je značilen samo za vodne kaplje, ki se sipajo iz višine, se nisem hudoval nad včerajšnjim popoldanskim razmišljanjem, ampak nad tem, da sem se vdal intimni predanosti silentiumu gorske celice.
Naj čakam na zvedritev, ki je 24 ur gotovo ne bo?
Tako sem se potem odpravil kljub dežju, ki se ni ravnal po An-geličini misli, da bo ponehal, ampak me je zvesto spremljal vso pot, da sem bil kmalu podoben čudaškemu povodnemu možu. In to so najbrž čutili tudi močeradi, ki so jih moji hitri koraki presenetili — a morebiti tudi ne, saj so se že prej zmedeno odločali eni za vzpon navzgor, drugi pa za navzdol, tako da je bil tudi njihov meteorološki odziv dvojen. No, a mene je pralo, kot me ni v štirih povojnih deset-
letjih nobenkrat. Najbolj kočljiva zadeva so bili hlačniki, ker so moj, za lovce krojeni, dežni plašč ves čas razpirali sunki vetra, na prevali pa mi ga je sapa vzdignila, da sem bil podoben nekakšnemu neverjetnemu netopirju z odprtimi perutmi — ob grmenju in bliskih sem bil kar zares kot vzet iz romantične zgodbe o hudi prikazni. No, a najhuje je vendar bilo ob sestopu skozi zadnji gozdnati predel nad Rudnim poljem. Po pobočju so namreč drveli rumeni hudourniki, najbolj pa se je seveda sproščal tisti, ki je imel pot pripravljeno po markirani stezi. Tako sem bredel na veliko in kar slovesno. Ker sem bil gojzarje zaporedoma prepojil z maščobo in jih zvesto izpostavljal barkovljanskemu soncu, pa se tam niso vdali.
Kar pa je bilo pri vsem tem neusmiljenem zlivanju nebesnih vod najbolj sijajno, je bila deseterica, ki sem jo srečal na Jezercu, ko se je šalila in se smejala pred vzponom na preval. Druga, manj številna, a prav tako optimistična, je iskala pripraven prehod skozi hudournike. Obe skupini, tudi tista, ki je bila še na začetku svoje poti, sta verjeli v jutrišnje (to je današnje) sonce.
Tudi to smo Slovenci, sem si tedaj rekel, in to ponavljam tudi zdaj, ko je že večer in sem ob električni pečki, medtem ko se zunaj še zmeraj nepretrgano zliva.
3.9.
Res je bil danes svetel, prečiščen dan.
Danes bi se lepo dalo priti na Triglav, a že pred leti sem odločil, da mi ti vzponi ne smejo postati neke posebne vrste manija. Zato si ničesar ne očitam, čeprav bi tisti »mokri« intermezzo brez škode lahko izostal. A ob misli na včerajšnje razmišljanje o Francu Jezi sem se dopoldne spomnil, kako sem nekoč dobil vabilo, naj se javim v Kidričevi št. ?. Šlo je za kar obširen pogovor o vsem mogočem, največ, kolikor se spomnim, o Vidmarju in o Jezi. Nekakšno seznanjanje z mojim pogledom na razne osebe. Tako sem sprva presodil. Skoda, da sem se šele kasneje navadil, da si o pomembnih srečanjih to in ono zapišem. No, da nisem vnet za Vidmarja, je bilo pač na dlani, o Jezi pa sem lepo govoril, pobijal tezo, da je nevaren človek, poudaril njegov pomen za tržaško publicistiko. No, odšel sem od pogovora s tisto predstavnico notranje uprave z občutkom odpora do takih vabil, hkrati pa nekako zadoščen, da sem posredoval nekaj svojih mnenj — ne vem pa, ali je moje mnenje o Jezi kpj vplivalo.
No, a nekaj mescev zatem je prišlo še eno vabilo tiste gospe ali gospodične; a ko sem stopil v njen urad, sem ji prijazno, a od-
ločno rekel, da nima smisla, da me vabi, ker se takim pogovorom vnaprej odrekam. Na to ni ugovarjala, pripomnila pa je, da naj se pazim, ker da sem tega in tega dne prenočeval v Ljubljani, ne da bi se javil. In je bilo res, ker sem verjetno prišel kasno popoldne, se odpravil v gledališče, potem na Roški prespal in se zarana odpeljal v Trst. Josipina Rupnikova, belolasa gospa, ki je bila ostala sama, ker sta ji padla v osvobodilnem boju mož in sin, nas je namreč imela kot za svoje, in ko se je kdo od naše družine pojavil v Ljubljani, je moral prespati pri nji. No, in zgodilo se je, da ni bilo toliko časa na razpolago, da bi se človek tekel prijavit, potem pa se seveda šel odjavit. Vsekakor odtlej sem vedel, koliko je ura. In tudi ko sem prenočil v Vodnikovem domu, v Tržaški koči ali v Planiki, sem potrdilo o nočnini spravil. Za vsak primer. In tako hranim tudi včerajšnjega z Angeličinim podpisom. Takšna je pač moč nekega poduka, a verjetno je zdaj vseeno ozračje nekoliko drugačno in se odgovorni ne zgubljajo s takimi pretnjami. Ali pa, kdo ve.
Tista včerajšnja moča pa mi je pokvarila današnji dopoldan.
Ko sva se vozila proti Bohinju, sva nekje morala počakati, da se je umaknil buldožer, ki je odpravljal usad s cestišča. A to je bila malenkost. V zadregi sem bil, ko sem se nepričakovano znašel pred debelim kamnom, ki ga je bila voda zvalila na cesto. Zadeva je bila kočljiva, ker če bi bil pritisnil na zavore, bi avto, ki je (kot po navadi!) vozil tik za mano, treščil vame. Krepko zasukniti volan na levo, tudi nisem smel, ker je po drugi strani cestišča vozil mimo mene tovornjak. Tako sem skušal kamen obiti z rahlim zasukom krmila, a sem natankno vedel, da se ga bom dotaknil. Saj, zakaj vse skupaj je bila stvar sekund. In tako sem obstal kraj ceste z zvitim obročem desnega sprednjega kolesa in s prazno zračnico.
No, ko sem zamenjal kolo in sva krenila na blejsko stran, mi je bilo žal za grdo udarjeni obroč, a še bolj sem se hudoval nad človekom, ki je vozil nekaj metrov za mano. Prav nič se namreč ni zavedel, da bi se njegov avto zaril v mojega, če bi se mi v preblizku ne bilo posvetilo, da nikakor ne smem nepričakovano zavreti. K sreči so me potem napotili v Lesce, kjer mi je nekje za cerkvijo postaven belolasi možak mojstrsko uravnal obroč, zakrpal zračnico, uravnovesil kolo, tako da se mi je spet povrnila dobra volja, ki je najbolja. kot bi rekel Kekec. Kar pa mi je še posebej imponiralo na tistem neoporečnem tehniku, je bila ponosna drža, ko ni izrabil priložnosti in turistu zasolil račun (kot se mi je, na primer, zgodilo maja v Sežani).
Priznam, docela sem pozabil na nevarno dogodivščino in Živki zatrjeval, kako hvaležen primer je srečanje s tako uglajeno postavo v delavskem kombinezonu. Gre skorajda za nekakšen vtis, da bi ne imel nič proti, ko bi moral še kdaj k njemu po pomoč.
Da ne bi dan potekel brez svetle točke, sva se popoldne odpravila v Vintgar.
Ne, seveda ni šlo za odkritje, vendar te divjina soteske prevzame, medtem ko ti zaradi dežja narasla Radovna preti s svojim spenjenem vodovjem. In pravzaprav ne veš, ali si bolj zagledan v ujeti svet, v mostičke in lesene hodnike, ki ga previdno obkrožajo, ali v zeleno goščavo, ki skuša prevladovati nad vsem drugim in se preliva po pobočjih od vrha do struge, do same deroče vode. In tako nisem znal drugače definirati svojega razpoloženja, kot da sem ves čas pristavljal k očesu okence fotoaparata in pritiskal na sprožilec. Na najbolj preprost način sem si prisvajal tisto skladje temnega grla in obsončnega drevja nad njim, široko smaragdno vodno površino, ki zadobi sredi slapa rahlo rumenkast odsev, potem pa belo kipi in kot mogočna plima šampanjca prši vse do tvojega objektiva, se mu posmehuje in mu hkrati dopušča, da je priča njegovi nezadržni sili.
Kljub spremljavi sončne svetlobe mi je nekajkrat bilo, kot da stopam po brveh v škocjanskem podzemlju. Ne ne, nič nisem primerjal, šlo je samo za sočasno sprejemanje dveh vrednot, od katerih je tista, ki je skrita v Zemljinih nedrih, nekoč objemala tudi tema tujega gospostva.
V Zaki sem zavidal plavalki, ki se je v vodi razgibavala s slastjo, kot da njeno telo uživa ob občutku, da čisto samo razpolaga z naklonjenostjo vse jezerske vode. Potem se je oddaljila s krepkimi zamahi, in je bilo videti, kot da jo objestna živahnost poganja v zasledovanje dirkalnega čolna, v katerem sta veslača nekako sproščeno, umirjeno vzdigovala in potapljala vesli. Meni pa se je tedaj zazdelo, da slišim poudarjene, vsiljive napotke trenerja, ki v motornem čolnu zgodaj zjutraj vodi urenje veslačev; a kot mi je takrat, ko neprijazni poučujoči, spodbujajoči glas vznemirja zbranost barkovljanske brežine, precej zoprn, tako sem se danes spraševal, kaj bosta mlada dosegla s svojim neobveznim sprehajanjem mimo blejskega otoka.
No, Živka je menila, da se jima pač nikamor ne mudi, in navsezadnje je bilo res, da je tudi takšno razgibavanje mišic lahko koristno.
Zvečer pa me je ob poštnem nabiralniku v Mlino presenetil Tone Svetina in me odpeljal v svojo galerijo, čeprav sem se branil, ker me
je ob avtu čakala Živka.
Moram reči, da mi ni za ogledovanje skulptur kar tako mimogrede, a tokrat se mi je še bolj upiralo, da sem se ustavljal pred kovinskimi izdelki, medtem ko sem živo čutil konec, na katerega so bili obsojeni nedolžni vaščani Cerkna, še posebno pesnik Lado Pi-ščanc in njegov sobrat Sluga. Temu, da se je usode Lada lotil s tako umazanim slogom samo zato, ker je šlo za duhovna, sem že nekajkrat Svetini oporekal. Tudi letos za časa penklubovskega srečanja. In mu tudi danes nisem prizanesel ter spet zahteval, naj tisti tekst pri ponatisu spremeni. In toliko bolj bi bilo to dejanje pošteno, ker zdaj vemo, da so bili tisti ljudje in duhovna z njimi usmrčeni po nedolžnem, medtem ko je bil izdajalec v partizanskih vrstah. No, in Svetina se je branil, da založba ne mara sprememb, češ da gre za roman in da tisti Piškur ni nujno Piščanc. Seveda sem mu ugovarjal, da je roman pač res roman, vendar če opisuješ neko vas in usodo njenih ljudi v določenem letu in mescu, potem je zadeva čisto drugačna. Primer: Jaz opišem Mlino in dogodke v njem 3. septembra 1988. Govorim tudi o galeriji, kjer kipar razstavlja cčlo serijo skulptur, ki predstavljajo to in to, pa še to in to ... A medtem ko si jaz ogledujem vse tiste izdelke nekdanjega partizana, si ob njegovih potezah mislim, kako je v mladih letih gotovo pogostoma onanlral, potem pa v vojnih dneh kompenziral razne svoje komplekse tako, da se je znašal nad ujetniki, zato, da je kril svoje izdajstvo itd. Kaj lahko tako napišem? Saj vendar ne omenim Svetine, govorim samo o kiparju Svedrinu, na primer. Lahko rečem, da gre za roman in da zato ni nobene zveze med Svedrinovim onaniranjem in Svetino? Ali pa danes ne smem tako pisati, ker me Svetina lahko toži, o duhovniku Piščancu pa on lahko piše, kar hoče, ker je mrtev in se ne more braniti?
No, odšel sem praznih rok, to vem.
5.9.
Izlet v Bohinj.
V glavnem sva si pri Sv. Janezu ogledala freske in poudarila posrečeno sožitje gotike in baroka, potem pa se sprehodila in nekako skušala ugotoviti, kakšen je najin splošen vtis. Bolj kakor za občudovanje slikovitega okolja, ki ohranja svojo pristno podobo, nama je namreč šlo za presojo, kako na ureditev področja gleda tujec. In z zadovoljstvom sva dognala, da je vse od kraja — cestišče, napisi, igrišče za otroke itd. — na dostojni ravni. Kot da si na turističnem jezerskem švicarskem ali avstrijskem območju. Meni pa se je še posebno živo prikazalo umetno jezero v Bulonjskem gozdu z izposojevalnico čolnov, z izletniki po bregovih, z zasoplimi tekači. In — 234 —
obsodil sem se, ker sem tam zavidal ljudem tisto gosposko sožitje z naravo in jim nekako priznaval neko posebno izrednost, ko pa so domača tla prav tako obdarjena s čudovitimi področji, samo pravilno ovrednotiti jih je treba.
In prav v tem je opazna sprememba: čutiti je, da se je družba začela spreminjati, to se pravi: vsepovsod vidni posegi kažejo na novo razmerje slovenskega človeka do svojega okolja. Seveda bi mi bolj informiran poznavalec najbrž ugovarjal, vendar je neizpodbitno, da se renesansa, ki je porodila sintagmo Slovenija moja dežela, počasi, a intenzivno uresničuje. In morebiti ji bo kljub vzemu uspelo, da pridobi izgubljena desetletja in doteče Evropo.
Zvečer pa mislim, da je narobe, ker imava na razpolago ta blejski domek prav v dneh, ko na Opčinah zboruje Draga 1988. Škoda. A ni bilo izbire: aut-aut.
6.9.
Davi mi je skorja rženega kruha odškrnila košček zoba, kar me je spravilo v slabo voljo, ker je jutri na vrsti Vilenica in bi rajši ne imel sitnosti s takimi težavami. No, na srečo mi je v zobni ambulanti uvidevna zobna zdravnica zadevo hitro uredila, tako da sem bil ne samo zadovoljen, da sem se rešil zoprne nevšečnosti, ampak tudi prijetno vznemirjen ob doživetju tistega prisrčnega posega. In to sem gospe tudi priznal, saj je njen življenjski slog ustvarjal v belem prostoru ozračje domačnosti, ki je bilo ob mojih tovrstnih izkušnjah izredno, če že ne kar enkratno. A kaj, saj je potem ob moji omembi Vilenice nanizala imena slovenskih avtorjev in se spraševala, ali bodo zraven; tako da sem bil poleg vsega še bogat ob potrdilu odrešne resnice, kako intimna je povezava našega človeka z zakladom njegove književnosti.
Med blejske svetle utrinke štejem tudi kratki obisk v elegantni stavbi, kjer je vodstvo Triglavskega narodnega parka, pa potem daljši pogovor z arh. Janezom Bizjakom o parku posvečeni publikaciji. O njeni posrečeni opremi. O številnih prvovrstnih sodelavcih. O težavah s prevodi, a vendar tudi o uspehih knjige na tujem.
Med razgovorom sem odkril, da je marsikaj, kar daje tukajšnjemu okolju novo lice, pravzaprav nastalo na spodbudo ali z neposredno akcijo tehničnega vodstva narodnega parka.
Vsekakor me bo jutri, ko bom odšel odtod, spremljalo novo upanje.
Adrljan je prišel, da bo jutri odpeljal Živko, tako je ta simpatična postojanka malo oživela. In tako smo se spomnili časov, ko
smo bili zbrani ob prof. Slodnjaku in prof. Lavrinu, ob njunih pripovedih potovali po slovenskih krajih in po svetovnih cestah, potem pa se zdaj zamišljeni zdaj uporni otepali slovenske usode. Posebno ob krivici, ki jo je bil doživel Slodnjak, je človeku bilo, da bi za Goethejem ponovil: »Škripam z zobmi, ko vidim, kakšne krivice se godijo in kako preganjajo uboge nesrečnike v imenu prava in zakonov.« Citat sem našel v Nodierovem Žbogarju.
Pred bajtico smo posneli nekaj fotografij, ker bi rad imel prikaz tega sočnega zelenja in te kontrastne žive svetlobe tudi potem, ko bom spet ob morju.
7.9.
Hotel Lev.
Vilenica se je počasi oblikovala. Spoznal sem Zodererja, a mi ga je naša tajnica kmalu odvzela. Načel sem bil pogovor o razločku med slovensko in južnotirolsko skupnostjo v Italiji, a ni bilo videti, da ga argument zanima. Pripadniki Južne Tirolske po navadi nimajo dosti posluha za to, kar se jih neposredno ne tiče, to sem že zdavnaj ugotovil. No, morebiti se glede Zodererja motim, moral bi se z njim temeljiteje pogovoriti. Vsekakor pa je značilno, kako je njemu uspelo priti na italijanski knjižni trg, medtem ko se nam ne posreči. Seveda, poglavitno vlogo igra nemški jezik, drugi razlog pa je mesto, ki jo ima Južna Tirolska v mednarodni javnosti tako ob podpori Dunaja kot ob prepričevalni »politiki« razstreliva. Vendar je Zoderer-jev tekst doživel uspeh, ker gre za usodo domačega dekleta: ker je zapustila vas in živi z italijanskim človekom, jo rojaki odklanjajo. In to je motiv, ki je lahko zanimiv tudi za milanskega založnika. To se pravi, da naša tržaška slovenska književna dela, čeprav — priznajmo si brez ponarejene skromnosti — po kvaliteti vzdržijo primerjavo z marsikaterim razkričanim delom, ne prodrejo, ker vanje ne zajamemo tudi italijanskega elementa. A pri tem, po mojem, ne gre za nezanimanje z naše strani za probleme sožitja, ampak za vprašanje moči: naša književnost ob morju je izraz skupnosti, ki se upira izničenju, zato skuša z umetniškim opusom izraziti vrednost svoje identitete. Južna Tirolska pa je samozavestna, odklanjajoča in udarna, zanjo je njen član, ali članica, ki se vda tujemu pritepencu, iz-vržek. In zato je pisatelj, ki tako razmerje opiše, za bralce nemškega jezika seveda sprejemljiv, za prizadetega italijanskega bralca pa postane njegova knjiga ob ugotovitvi, kako nemška skupnost zavrača zvezo z Italijanom, pravi izziv za potrditev njegovega (rimskega) civilizacijskega primata, ki ga omejeni tujec ne dojema.
Seveda pa so naša dela obsojena že s tem, da nastajajo na tako
— 236 —
kočljivem, ranljivem ozemlju, do katerega italijanska družba in njena politika v bistvu še nista do kraja razčistili svoje razmerje. Saj doslej ni videti, da bi vodilni možje kritično priznali zgrešeni umik od idej risorgimenta po italijanski združitvi 1870. leta.
Pomenek z Venom Tauferjem glede nastopa v Verdiju.
Sklenila sva, da je, čeprav me ni na spisku nastopajočih, umestno, da v imenu tržaškega slovenskega slovstva pojutrišnjem stopim pred tržaško občinstvo na Srednjeevropskem literarnem večeru.
8.9.
V Cankarjevem domu.
Najpoprej ogled razstave Likovnih de! slovenskih izseljencev, ki so jo pred dnevi odprli.
Tako po različni slogovni obdelavi kot po motiviki nima človek vtisa, da gre samo za ljubiteljsko hotenje. Marsikatera osebnost je že razločno izoblikovana.
Prav, v duhu skupne slovenske sinteze.
Vendar spadajo v sintezo tudi umetniki tistega dela Slovencev, ki jih je doslej uradna Slovenija zatajila ali odklanjala.
Sejna dvorana.
Prijetno šumenje aktivnega panja.
In sem si priznal, da so mi taka snidenja v režiji društva pisateljev, odkar se je družbena klima na Slovenskem tudi po njihovi zaslugi spremenila, na poseben način pri srcu. Taki kolokviji so namreč zadobili konkreten smisel, če pa gre za samopotrjevanje, ki ga načrtuje in skuša uresničevati Vilenlca, potem imajo ti mednarodni shodi še izrecno veljavo.
Gre tudi za zavest neke dosledne kontinuitete.
Tako je bližina Bavčarjevih potez obnovila julijske vtise ob njegovih uspešnih posegih.
Tako je čestitka Šeligi veljala njegovemu predsedniškemu zavzemanju za slovensko istovetnost, ki sem mu vseskozi sledil.
Tako je bilo tudi osebno spoznanje Ume Rakuše zopetna povezava z njeno izrazito omembo mojega in Rebulovega statusa v poročilu o knjigi slovenske kratke proze v Neue Ziirische Zeitung. Razlog njenega čuta za našo posebnost se mi je razodel, ko sem bral, da je nekaj časa živela v Trstu. Vsekakor ima človek ob njeni vitki postavi in ob izrazu njenih potez vtis neke svojske aristokratske komponente.
No, po uvodnih Tauferjevih in Šeligovih besedah sem bil prvi na vrsti. In mi je bilo nerodno, ker me je priporočilo, naj ne berem, zelo motilo. Pa ne zato, ker bi bil v zadregi. Slo je za to, da sem — 237 —
izoblikoval stavke, ki sem želel, da bi jih povedal, kot so bili v tekstu. Tako sem se tu pa tam lovil in mencal. Vsaj tako sem menil jaz. A videti je, da so se čutili tisti, na katere nekaj dam, le pravilno z mano uglašeni.
Ob temi, ki je bila določena: Diaspora kot izziv, sem svoj poseg naslovil Usoda temne lise, sintagmo bele lise pa sem vzel iz teksta Czeslavva Milosza, ki pravi: »Književni zemljevid Evrope, kakršen se je izoblikoval na Zahodu, vsebuje marsikatero belo liso« (Naj začnem pri svoji Evropi).
Moj tekst pa je ta:
Če ga uporabljamo v širšem pomenu, se izraz diaspora nanaša na posameznika ali na skupnost, ki morata zavoljo preživetja na tuje, kjer torej živita daleč od rodne matice. Gre za ekonomsko-socialno diasporo, ki je seveda izziv družbeni ureditvi, ki ni znala — ali ne zna — prehraniti svojih ljudi doma in je zato zanjo tako izseljevanje prebivalstva politični minus.
Druga oblika diaspore je tista, ki jo povzroči prevrat, revolucijska sprememba, pri kateri prevzamejo oblast voditelji dotlej odmaknjenega ali zapostavljenega razreda. Najbolj značilna sta primera francoske in oktobrske revolucije. No, seveda so tudi tedaj odhodi z doma socialne narave, vendar je prisoten tudi politični moment, ki postane celo prevladujoč, ko se nova vladavina uveljavi kot diktatorski sistem. Takih primerov ni malo po prvi svetovni vojski, po drugi pa zajemajo kar celo vzhodno Evropo. In, glede obstoja diaspor, ni seveda nikakršnega razločka, če gre za umik iz tako imenovanega levičarskega ali tako imenovanega desničarskega režima — pri obeh Kreon vlada nad vestmi s policijo. Zato je tedaj diaspora izziv v imenu svobode in ponosa, ki ju v tem protislovnem dvajsetem stoletju potrjuje dolgi niz imen od Pabla Casalsa do Solženi-cina, od Pertinija do Kundere in do predstavnikov Praške pomladi. In k tem seveda prištejemo še bolj nesrečne duhove, ki so živeli — ali še živijo — v notranji diaspori kot Pasternak ali Mandeljštam ali naš Kocbek.
Da, ker slovenski svet pozna obe poglavitni obliki diaspore.
Tisto socialno je razvil že v avstrijskih časih, ko nam ni bila priznana narodna identiteta. Tedaj so se množile naše kolonije na tujem, pa ne samo delavske, o katerih je takrat pel pesnik v Dum/; iz primorskih krajev je na primer v začetku stoletja 3000 žen v Egiptu dojilo gosposke novorojenčke, da bi tako lahko reševale usodo rodnih domačij.
In odseljevanje se je seveda vztrajno nadaljevalo tudi po letu '18. ob prvem poskusu jugoslovanskega sožitja; še prav poseben mozaik diaspor pa je sprožila socialistična ureditev, potem ko so v vojnih dneh njeni voditelji zagotavljali, da ne bo več odhodov zdoma, ko bo konec njunih povzročiteljev — buržoazije in kapitalizma. Ta novi položaj pa je toliko bolj absurden, ker vodstvo svojo ekonomsko nekompetenco varuje z ekskluzivističnim aparatom.
Vendar je kljub travmatični izgubi velikega števila ljudi, ki so »na začasnem delu v tujini«, kot se uradno evfemistično reče takemu razseljevanju, najbolj poguben eksodus množice, ki je zapustila Slovenijo po koncu vojske 1945. leta. Za tako usodo se je seveda odločila sama, ko je sledila četam, ki so se bojevale na strani Osi; vendar je tudi res, da je revolucija na Slovenskem nastopila s silovitostjo, ki je razmere niso terjale, in v imenu boja za svobodo zahtevala diferenciacijo, z njo pa absolutni monopol oblasti, ki ga je uveljavljala že z anatemizacijo vsakogar, ki bi se poleg nje uprl okupatorjem.
Ta diaspora, imenujmo jo argentinsko, ker je v tisti deželi najbolj številno in strnjeno občestvo omenjenih emigrantov, je prav tako izziv. In to predvsem za sodobno slovensko zgodovino oziroma, če je res, kot nekje pravi Moravia, zgodovina abstrakcije, za slovenske voditelje. Za tiste v diaspori zato, ker so po štirih desetletjih še zmeraj na istih pozicijah, kot sc bili nekoč, še zmeraj niti malo ne dvomijo, da so prav ravnali, ko so se proti komunistični revoluciji bojevali na strani zasedbenih čet. Res, revolucija je 1945. leta uničila na tisoče vojakov, ki so jih zavezniki neoborožene vrnili. In to je bilo grozodejstvo, ki ni bilo v nikakršni zvezi z bojem za svobodo. Vendar pa tudi protikomunisti z ujetniki niso ravnali krščansko, ob usodi vseh, ki so po njihovi krivdi morali v taborišča in se iz njih niso vrnili, pa tudi ni bil izrečen še nikakršen mea culpa.
Prav tako je tista diaspora izziv za domače vodstvo, ki doslej ni izrazilo ne obsodbe ne obžalovanja za storjena hudodelstva; ravno tako pa še ni čutilo državniške potrebe, da bi preraslo svoje ideološko-politične blokade in se zavzelo za prihodnost celotne komponente naroda, ki ga ni več kot za srednje veliko evropsko mesto. Naroda, ki tudi na svojem avtohtonem prostoru živi razčetrten, a mu ta tragedija še ni rodila glasnika, kot sta bila — kakor poudarja Kosovel — za Poljsko 19. stoletja, Chopin in Mickievicz.
Zakaj, kaj so drugega kot v diaspori, čeprav živijo na svojem ozemlju, asimilaciji podvrženi slovenski ljudje v Trstu in Gorici, v mestih, ki nista bili — in morebiti še nista — nepomembni v slo-— 239 —
venski kulturi. In kaj ni izziv italijanskemu Risorgimentu, Pellicu in Mazziniju, tržaški župan, ki odklanja v slovenščini napisane listine in javno zatrjuje, da ni slovenskih ljudi nikdar nazval drugače kot s ščavz? A kaj ni tak položaj slovenskega prebivalstva na obali, kjer se je rodila Lepa Vida, izziv za tiste, ki vladajo ob Prešernovem spomeniku, a so tako zaposleni z reševanjem nerešljivega, da ne utegnejo prisluhniti žalitvam, ki jih doživljajo sinovi in vnuki žrtev slovenskega holokavsta v tržaški Rižarni?
In tudi koroški ljudje se niso odselili, vendar pa niso nič na boljšem kot v diaspori, saj ni ne v Argentini ne v Avstraliji ne v Kanadi slišati bojnih napovedi, da morajo dežele postati enotne z asimilacijo slovenskega življa. Kaj ni sramotno tako stanje tam, kjer je slovenska književnost nekoč uspevala v svoji prvinski rasti? In kaj se ni na tak položaj slovensko vodstvo dolga leta odzivalo s formulo, da za razvoj dobrega sosedstva ne postavlja pogoja, da morajo biti poprej izpolnjene zahteve avstrijske državne pogodbe?
Tako.
To so naše diaspore.
In pri tem sta izostali skupnosti na Beneškem in na Madžarskem, ki sta vsaka zase še posebej zaznamovani.
A če je v bistvu tako, potem ne more človek, ki gleda na Slovenijo od zunaj, drugače, kot da si prizna, da je tudi Slovenija sama nekakšna diaspora. Takšna, ki jo je sicer težko opredeliti, ko pa je republika, a vendar. Saj ne odloča avtonomno o svoji biti: ne v ekonomiji ne v politiki, obenem pa je v obrambi pred večinskim jezikom. In pri tem niti ne bi prvenstveno vzel v poštev zadnje dogodke z eksemplaričnim političnim sojenjem četverici s pomočjo tolmača, čeprav ni ravno težko primerjati množice pred tržaškim zaporom, v katerem je zavoljo slovenske identitete zaprt profesor, z množico pred ljubljanskim zaporom na Roški. In petje pri obeh primerih. Pa ploskanje, ki sprosti jezo in upor. Tako. Razloček je samo v tem, da je šlo v enem primeru za zapor v italijanski republiki, v drugem pa za prestolnico Slovenije.
Ne, ne mislim na te dogodke, ko govorim o neopredeljivi diaspori, neopredeljivi tudi zato, ker je bil na Roški tudi trasparent, ki se je bil poprej pojavil na goriškem trgu na veliki manifestaciji, ki je zahtevala od Rima zakonsko ureditev statusa slovenske skupnosti. V poštev pa jemljem predvsem to, da se Slovenija, čeprav je sestavni del zahodnoevropskega civilizacijskega prostora, de facto otepa utopitve v svet, ki je nadvse zanimiv in pester, a se bije z njeno tradicijo in s slogom njenega čutenja in ukrepanja. Pa tudi to ne bi bilo hudo, ko bi se Jug ravnal po slovenskem modelu, usodno — 240 —
pa je, da je ideološki in vojaški center poglavitni režiser, s tem pa je seveda položaj Slovenije absurden. In to je, po mojem, eno izmed pomembnih vprašanj tako ekonomije kot kulture celega tega dela Evrope.
Seveda, ker ne gre samo za Slovenijo.
Prav tako bi se pogovor lahko nanašal na Hrvaško. Na Češko in na Slovaško. Na Poljsko. Na Madžarsko. Če je Slovenija prva pri ti obravnavi, pa to ni samo zato, ker smo zdaj tukaj in sem jaz član skupnosti enega izmed slovenskih ločenih delov — ampak zato, ker je Slovenija najmanjša izmed entitet, ki so bile deležne nesmiselne in krivične usode po Jalti, najmanjša in ki hkrati ni, čeprav je od vseh najbolj zahodna, »imuna pred protireformnimi pritiski«, kot ugotavlja slovenski vodilni dnevnik v članku, posvečenem dvajseti obletnici zadušitve Praške pomladi.
Gre torej za najmanjšo izmed belih lis, ki jih Milosz omenja v zvezi s književnim zemljevidom, kot ga pozna evropski Zahod.
Smo torej pred kulturnim vprašanjem, ki pa je tesno povezano s prihodnostjo tega dela sveta. In v tem smislu je slovenski duhovni prostor diaspora evropskega duha. In kot tak je najpoprej izziv za zvezno središče oblasti, ki se upira istovetnosti in s tem demokratizaciji slovenske družbe, pri tem pa se ne zaveda, da zavira razvoj vse zveze. Obenem pa je slovenska identiteta izziv tudi za jutrišnjo Združeno Evropo, ki bo zagrešila veliko napako, če bo po ameriško prepričana, da je samo močna centralna oblast poroštvo za trdnost jugoslovanske zveze, kar je seveda iluzija, saj je prvi pogoj sleherne stabilnosti nemoten in poln razvoj vsakega izmed narodnih oseb kov na svojem avtohtonem prostoru.
V tem smislu je seveda tudi slovenskemu pisateljskemu društvu v prvi vrsti pri srcu odprave bele lise, kar se tiče slovenske kulture in njene književnosti; vendar je tudi usoda slovenske književnosti intimno povezana z obstojem naroda, ki se je skozi stoletja reševal samo z zvestobo govorjeni in pisani besedi. Zato so bili prav pisatelji in umetniki tisti izziv smrti, ki je ves čas občestvu grozila in mu grozi tudi danes.
In pri tem, naj omenim kratko ugotovitev Borisa Orla, ki je že leta 1933 [Krog, zbornik umetnosti in razprav) v študiji o slovenski legendi poudaril, da je slovenski pretežno materinski in trpni značaj premagoval umetnik. »Naš umetnik,« pravi, »je zlasti hitel, da odpravi ono veliko delo, ki so ga slovanski bogovi in mitični junaki zamudili ali ne dokončali. Zato nas ob pogledu na borbe naših umetnikov prevzema tragična značilnost, ki jo čutimo na dnu vseh njihovih vzponov, dvigov in padcev, namreč usodno maščevanje dav-— 241 —
nih zamujenih prilik in nepravilnih začetkov slovanske mladosti, ki je naše prednike mnogo prerano pognala v težko in usodepolno preizkušnjo sredi žarišč evropskih kultur.«
Na to Orlovo diagnozo sem se spomnil, ko sem v Miloszevem spisu bral, kako ugotavlja: »In čeprav mi je rimski katolicizem vpo-jil občutek greha, se je kot močnejši izkazal drug, bolj primitiven, poganski občutek krivde.« (A/a/ začnem pri svoji Evropi, Slovenska Matica 1987).
Žal so to našo nekdanjo pogansko nezadostno pripravo na nastop krščanstva naši revolucionarji v tem stoletju skušali dopolniti z laično eshatologijo, ki pa se je razvila na podlagi judovsko-krščan-skega odrešitvenega izročila. In ta absurdni poskus so nameravali izvesti s primitivnim eksaltiranjem poganskega sovraštva do različnih, z zaobljubo tehnicizmu, medtem ko naj bi kulturo novega bratstva spočela taktirka monističnega dirigenta.
Tako je povojni slovenski svet postal neopredeljen eksperiment-ni prostor, v katerem sta samobitno zavest nadomestila politična apatija in hedonistična kontingenca. In tako je slovenska identiteta, ki je bila terra incognita, kot jo je pravilno definiral Drago Jančar, za druge, bila incognita tudi sama sebi.
Na srečo so jo slovenski ustvarjalci in čudovita mladina zbudili iz smrtne kome, plebiscitna množica pa je na Trgu osvoboditve nepreklicno napovedala novo renesanso, kateri se tudi odgovorni ne bodo mogli izogniti.
Zdaj gre torej lahko pot samo naprej.
In tudi to naše srečanje je ena izmed njenih postaj, saj s tem, da danes pred mednarodnim kulturnim forumom potrjujemo obstoj in raven naše književnosti, dokazujemo, da nismo — in da bomo jutri še manj — zunaj Evrope živeča evropska diaspora.
Trst, 22.8.1988
Zaradi pogovorov s časnikarji radia in televizije sem bil ob marsikateri referat. Vsekakor pa je bil dober Folklov o diaspori tržaškega judovstva, v katerem je našel način, da je omenil tudi Srečka Kosovela.
S Folkloro sva potem skupaj jemala obložene kruhke na sprejemu v pivovarni Union. A pri tem je želel, da mu razložim položaj, v katerem se je znašla Slovenija. Naše obravnave vprašanja diaspore so bile namreč čisto svojsko naravnane, tako da je bilo njemu marsikaj nejasno. In zato je bilo škoda, da tokrat ni bilo ne prevodov ne razmnoženih izvirnih tekstov. S Ferrucciom je bila Donatella Zazzl, ki je pred leti izdala ilustrirano brošuro Trieste citta divisa, katero — 242 —
sem omenil v -fleših« v Zalivu. V glavnem gre za niz značilnih besedil, ki jih je izbrala iz Slataperjevih, Sabovih, Svevovih itd. tekstov. Je pa škoda, da prevodov slovenskih odlomkov o Trstu ni imela na razpolago. To mi je potrdila, jaz pa sem spet ugotovil, koliko škode smo si v povojnem času sami naredili.
Potem sprehod z Bavčarjem in Jožico Pirčevo po tivolskem parku s hkratnim razgibanim pregledom slovenskega, francoskega in še katerega kulturnega snovanja. Dulcis in fundo dišeča kava v troje za mizo intimne sprejemnice v spoštovanem poslopju nekdanje Ljubljane.
Pri večerji v podnebnem Levovem lokalu sem imel za prijazno družabnico Katko Šalamun - Biedrzycko, In ker se ni nama nihče pridružil, sva zelo živahno obnovila lep kos primorske literarne zgodovine vse nazaj do njenih študentovskih let, ko se je vicala z uredniki v zavzemanju za svobodno pisanje. O, dotaknila sva se cele serije dogodkov, tako da je bila moja zgovornost ob pripravljeni sogovornici večkrat kar podobna nekakšnemu zaupljivemu spovedovanju. Ne vem. Vtis pa sem imel, kot da sem se šele ob tisti mizici zavedel, kako se mi skozi tri desetletja v tržaškem ozračju ni posrečil tako razvejan dialog. Bil sem tako scela v pravem razpoloženju, da mi ni prišel na misel Katkin imenitni prevod Gombrovviczeve Pornografije, ki sem jo vendar spomladi prebral, medtem ko francoski prevod Ferdydurke še čaka, da bi prišel na vrsto, čeprav je tudi ta letošnja pridobitev. Gombrovvicz pa bi bil kar lepa snov za pogovor, kljub temu, da se zanj ne bi navduševal, kupil pa sem ga zato, ker ga ima Kundera za enega največjih evropskih pisateljev.
Trst, 9.9.
Prišel sem domov, da izberem odlomek za nastop v Verdijevi dvorani.
Odločil sem se za branje pol strani iz Nekropole.
Ker imam prevod Ezia Martina, bo najpoprej prišlo na vrsto izvirno slovensko besedilo, potem pa italijanska verzija. Za oba teksta bom porabil toliko časa kot bodo drugi, ki imajo objavljene prevode v antologiji o Vilenici, za svoje.
Nenavadna je bila popoldne tista mednarodna druščina v kavarni Specchl tudi zato, ker smo bili gostitelji slovenski ljudje, v prvi vrsti pa Društvo slovenskih pisateljev in slovenski center PEN kluba. Tržaški slovenofobski Trst je bil za nekaj ur razveljavljen. To sem čutil še posebno v trenutku, ko sem urednika založbe Albin Michel Jacguesa Bonneta peljal v Sabovo knjigarno v sv. Nikolaja ulico, ki je bila dolga desetletja tudi moja ulica. Pri ti prijateljski izmenjavi
misli in vtisov je nekako prišel do izraza stvarni položaj, ki ga je Bonnet simpatično vzel na znanje že takrat, ko je v antologijo o Trstu poleg študij o Svevu in Sabi sprejel tudi esej Evgena Bavčarja in v uvodu pribil, da gre za spis o po krivici zamolčani slovenski tržaški književnosti.
Preden sem bral odlomek iz Nekropole, sem poudaril, da sem ga izbral v spomin tistih, ki so s svojim žrtvovanjem prispevali, da smo zaživeli svobodno. In tudi nemalo prebivalcev našega mesta je bilo med njimi. Tako sem v njihovem imenu prerasel občutek desa-kralizacije, ki bi ga imel marsikateri tržaški prenapetež, ko bi bil pričujoč, ob zvenu slovenskih besed v tisti dvorani.
Ob robu dogajanja pa me je razveselil predstavnik celovškega radia Horst Ogris, ko se je zahvalil, da sem mu pripravil nadvse lepe počitnice z romanom V labirintu. Tako je tisti večer slovenska knjiga tam dvakrat prišla na svoj račun: kot javno pričevanje o medvojnem zlu, privatno kot obnova naše povojne tržaške tragike.
V Dolino pa nisem šel z drugimi.
Všeč mi je bilo, da zaključim dan na svojo roko.
Pa tudi sem si mislil, da bi bilo vse drugače, ko bi gostje odšli v Nabrežino, saj bi zaradi bližine Devina in morja lahko nabrali nekaj veljavnih književnih asociacij. Pa drugič.
10.9.
Štanjel.
Ker je zamudil avtobus, je Dane Zajc odpotoval z mano, tako pa nama je pot iz Lipice do Štanjela ponudila priložnost za stik, ki je bil dosti bolj uglašen, kot bi si bil lahko predstavljal. Ne samo v zvezi s splošnimi vprašanji, ampak tudi ob marsikaterem konkretnem primeru sta se najini mnenji znašli na nekakšnima družnima vzporednicama, ki sta me ne samo presenečala, ampak mi potrjevala kontingenco teorij ob fundamentalnih človekovih in občestvenih resnicah. Tako sem tudi ugotovil, da pravzaprav nisem osamljen v presoji intelektualne doslednosti in etične korektnosti nekdanjega teoretika strukturalizma, ludizma itd., zdaj pa zakasnelega odkrivalca civilizma. Vse prigodno se je kar samo odsrkavalo, tako da sem z zadovoljstvom pripomnil, kako smo nekoč prisluhnili Linu Legiši, ko je pozdravil izid Požgane trave.
Potem štanjelski kompleks.
Nesrečna priča uničevalske slasti.
A danes v dopoldanski sončni poplavi skoraj ponosna postojanka.
Kljub kulturnemu mnogojezičnemu vrvežu pa mi je misel stekla
— 244 —
k nočem, ko je ranjeno zidovje v tišini zarotniško spremljalo drobne korake skrivnostne kraške deklice.
Kaj sem zadosti ovrednotil ves čar tistega vstajenja ob zunanjih ruševinah in ob notranjem siromaštvu?
V	dvorani sem tako bolj malo sledil literarni matineji, prisluhnil sem Bavčarju, ko je kot poglobljeni videc spregovoril o Handkejevi Ponovitvi, potem pa izjavi proti romunskemu genocidnemu načrtu.
Ko sem zapustil šumečo družbo in se odpravil na piano, je na dvorišču Bonnet bral, Zandova pa se je na drugem koncu pogovarjala z Bavčarjem. In je bilo kar enkratno to ždenje francoskih ljudi v obsončenem zatišju kraškega sicer ranjenega, a vendar represen-tančnega tabora. Mimo uradnega dogajanja je namreč prihajalo do neke bolj intimne domačnosti s kraškim svetom. In, kot da se je odzval moji misli, je Bonnet pripomnil, da je Slataper v svoji knjigi rasist, kjer govori o slovenskem človeku. Jaz pa sem mu tedaj navedel avstrijskega avtorja (njegovega imena se nisem spomnil, a zdaj vem, da je to Friedrich von Gagern), ki mi je priklical Slata-perjev tekst, saj pravi, da so Slovenci civilizacijsko za Nemci, a jih vendar tudi presegajo zato, ker so bližji naravi. Odtod je v pogovor prišla usoda Krasa, Štanjela, gradov na Primorskem, dokler se nisem umaknil in tako pustil, da je nadaljeval s prisojno osamljenostjo, ki si jo je bil sam izbral.
Kratko srečanje s Handkejem.
2e v Lipici sem skušal navezati nekoliko daljši dialog, ko sem mu rekel, da je ozračje njegove Pesmi o trajanju podobno mojemu doživljanju bivanja ob vrnitvi iz taboriščnih barak, a naju je nekdo zmotil, tako da ni bilo s pogovorom nič. Podobno se je zgodilo v Štanjelu. Zaupal sem mu, da bi rad imel nekaj časa na razpolago zato, da bi mu v zvezi s Ponovitvijo spregovoril o kraškem življu. Ko pa je bilo videti, da ga nekaj minut ne bodo motili, ga je obkrožila kar cela gruča, ki se je čudila, da ne pojde z nami na kosilo v Hruševico ...
Saj vem, kraški svet zanj ni povezan z zgodovinskim dogajanjem, vendar bi mu rad nakazal nekaj motivov, ki bi ga utegnili zanimati, in če ne zdaj, kdaj kasneje najti domovinsko pravico v njegovem delu. Ker je navsezadnje njegov psihološki substrat v bistvu soroden z našim, o tem ni dvoma.
V	Hrušici, v domačiji z gankom, dostojen gostilniški ambient. Primer civilizacijske ravni kraške planote. Privolitev Kravosovi pobudi, da Bavčar napiše spremno besedo k ponatisu Mesta v zalivu.
Uglašeno omizje z Nikom Grafenauerjem, njegovo gospo, To-
mažem Šalamunom.
Bazilarno soglasje kljub generacijskim in estetskim razločkom.
Ob vrnitvi v Lipico je Bavčar posnel na trak daljši pogovor za oddajo France culture na pariškem radiu o našem življenju v Trstu. Povedal sem o začetkih naše kulture za časa renesanse, ko je izšla naša prva knjiga izpod peresa v Trstu vzgojenega Trubarja, približal naš kraj francoskemu poslušalcu z omembo Chateaubriandovega obiska Trstu, z Nodierovo vlogo v glavnem mestu Ilirskih provinc. Seveda sem podčrtal pomembnost prehoda 1918. leta izpod avstrijske dominacije pod italijansko, govoril o naši kasnejši usodi, o problematiki današnjih dni. Pri tem pa poudaril raven našega kulturnega življenja: gledališče, časnike, kulturne centre, založbe, pisateljsko srenjo, bogoslužje v slovenskem jeziku v mestnih cerkvah, športna društva itd.
Zdaj se sprašujem, ali bo tako obširen dialog o nas našel pot v oddajo, vendar je Bavčar občudovanja vreden, ko ob zahtevnejših študijah in uglednih zvezah utegne skrbeti tudi za takšno razširjanje vedenja o nas. O Trstu še posebej. In tako je, kolikor vem, in-tervjuval tudi Folkla.
Pred jamo sem poslušal Marka Pogačnika.
O belih kamnih-skulpturah.
O njihovi vodoravni legi, hkrati o simbolu vertikalnosti, ki se nadaljuje v kozmično razsežnost.
Nekakšna zemeljsko-kozmično-duhovna mističnost je vela iz tistega tolmačenja raznih kineziogramov, vendar me je pesniška beseda, ki se je spočenjala ob trdih skladih in se prenašala v vesolje, pritegnila. Prav tako tisti trojni elementi Vilenice: skozi odprtino se vzdigujejo meglice, te se spremenijo v vile, ki zaplešejo kolo, to se pravi, da gre: za fizično krajino; za atmosferski pojav; za duhovno razsežnost bivanja. (Seveda zdaj povzemam po brošurici v štirih jezikih, ki jo je izdala Zveza kulturnih organizacij Sežane, za izdajatelja pa je podpisan Aleksander Persolja) — a že ko sem Pogačnika poslušal, sem, čeprav nisem mogel slediti vsem razlagam, ujel bistvo tistega razmerja do narave. Ni kaj, poseben čar vsebuje, vsekakor pa bi s tško revalorizacijo vsega, kar obstaja, ekologija postala nepotrebna.
V jami sem dogajanju sledil nepazljivo, ker sem se, gotovo s posredovanjem vil, o katerih govori pripoved, znašel ob rahli postavi, ob kateri je bilo nekoč moje bitje deležno tistega prebujenja, ko mu svet in stvari zaživijo kot pravkar rojene. Saj, in tista nepričakovana bližina je bila tam, v Zemljinem trebuhu, kot vrnitev iz globin podzavesti v zopetno videnje, kot vračanje iz daljnega prazgodovin-— 246 —
skega časa v resničnost pritišanega dialoga, medtem ko so stene votline odbijale ploskanje občinstva novemu nagrajencu. Tako sem bil udeleženec slavja, ki se je razvijalo v vsekakor izvirnem okolju, a je nekako simboliziralo slovensko usodo odmaknjenosti, hkrati pa ob podarjeni sogovornici, ki je tudi prihajala iz preteklosti, blagroval nekdanje prvinsko najdenje, s katerim me je, čeprav za skopo odmerjen čas, obdarila kraška pokrajina.
In ko sem se rešil jamskega hlada in se poslovil od poprej ne-slutene spremljevalke, sem se ob kamnih-skulpturah zavedel, da se je po čudežnem načrtu zame obnovila viliničina resnica: iz zemeljskih plasti se je vzdignila milina, iz katere se je bila porodila tista potopitev v kozmičnost, ki spremlja ljubezenski navdih.
Saj, bilo je nekako kot filozofovo spominjanje na svet idej, a tista bližina, ki ni bila izmišljena, je kljub vtisu sanjskega privida tokrat bivanju dodala čisto svojstveno podobo.
11.9.
Ob razhodu slovo od prijateljev.
Bavčar, Folkel, Gotovac, Rakuša, Handke ...
Handke je ob moji pripombi, da je moj oče prišel v Trst iz k raške Kostanjevice, v turistični torbi, ki jo je bil položil na tla, poiskal izvod Ponovitve in v njem hitro našel stran, kjer omenja Kostanjevico. No, saj za tisto stran sem seveda vedel, očetovo rojstno vas sem bil omenil prav v zvezi s hotenim poudarkom, da kraški in tržaški svet nista ločeni entiteti. Bila pa je nadvse zgovorna tista njegova vnema, da poveže podobe svojega sveta z mojimi oziroma našimi.
V Trstu rojeni, a v Rimu živeči Francesco Burdin mi je poklonil svojo knjigo Antropomorfo. Žal pa, sem mu rekel, vam ničesar ne morem dati v zameno. (In to je, si zdaj vnovič priznavam, naš trajni handikap: tujec mora nekako verjeti na besedo organizatorjem, ko nas le-ti dajo na seznam pisateljev. Seveda to drži tudi za večino v matici živečih avtorjev: vseeno pa je naš tržaški položaj bistveno drugačen.)
Prošnje, da bi vzel s sabo Zandovo in Liehma, ki da morata na tržaško postajo, sem bil vesel, ker sva že snoči z Zandovo spregovorila o Bartolu, a so naju, kot po navadi, zmotili.
Tako sva se pogovarjala v vozilu, čeprav je sedela za mano, ker je bil za postavnega Liehma najbolj primeren prostor ob meni. Povedal sem, da je bila že Bartolova mati pisateljica in urednica v Trstu, preden se je družina Izselila. Tako se je pisatelj lahko vrnil v rodno mesto šele po koncu druge svetovne vojske in pomagal pri
obnovi slovenskega kulturnega življenja, ki ga je bil fašizem zatrl. Je pa bila za v Parizu vzgojenega Bartola tista tržaška doba kar precej klavrna, ko je moral biti glasnik socialističnega realizma. Še huje je bilo, da je moral biti on, ki v Alamutu upodablja družbo v tiranovi režiji, krotek služabnik diktatorskega režima.
Potem ko je Zandova posredovala Liehmu podatke o pariškem založniku, o argumentu Alamuta, o izrednem uspehu romana, sem omenil zaslugo njene ocene v Le Monde. S tem pa prešel na pogovor o velikem pomenu, ki ga ima za nas javno mnenje, pri katerem nam lahko pomaga prav Francija. (In pri tem sem izpustil Trst, ker sva se o tem dolgo pogovarjala lani v kavarni ob Kanalu). Franciji bi moralo biti veliko do tega, sem rekel, da podpre slovenske teze o demokratičnem razvoju in o spremembi ekonomske politike. Res je, kot mi je rekel Bonnet, da mora Pariz misliti na obveznosti, ki jih ima v Afriki, a po mojem mnenju bi se francoski politiki ne smeli vdati prevladi amerikanizma v Evropi. Prav Bela hiša in njeni strategi pa hočejo imeti močno jugoslovansko zvezo, ki ji vlada zaostali Jug, kateremu ni sredstev nikoli zadosti, ko pa mora vzdrževati ne samo zaostale kraje, ampak tudi vse falimentarne politične tovarne. Podpora mednarodnega javnega mnenja Sloveniji in Hrvaški pa bi počasi le spremenila zahtevo po močni Jugoslaviji za vsako ceno, saj je poleg vsega nesmiselno pričakovati, da bo država močna, če je njena ekonomija na tleh, narodi pa neprepričani v veljavo svojih identitet.
Liehm je nekaj pripomnil o ameriški supremaciji, Zandova pa je bila tiho, a meni je bilo prav tudi tako, ker sem vedel, da bo o stvari premišljala. V polstranskem članku o Bartolu namreč tako sproščeno govori o pisateljevi tržaškosti, da je razločno zaznati njen premik v pravilno smer. To je seveda predvsem Bavčarjeva zasluga, saj je on spletel te vezi ob Vilenici ...
Zato sem bil, ko sem ju odložil pred postajo, zadovoljen, da me pri mojem ekspozeju nihče ni motil. Seveda si ne delam nikakršnih iluzij, a vseeno je res, da izrečena beseda, čeprav je videti, da je pala na nerodovitna tla, marsikdaj požene svoje mladike, ko si človek najmanj pričakuje. (Če pa zdaj pomislim na poudarjanje slovenske pomladi na naslovni strani lista, za katerega Zandova vsak teden piše književno kroniko, potem si pravim, da je bil moj prozeli-tizem nekako odveč. A kaj. Eno je, če reporter simpatično piše o slovenski identiteti, drugo pa bi bilo, če bi se vladna politika izjavila. Seveda je težko pričakovati od pariškega centralizma, da bo zunaj svojih mej zagovarjal slovenski model v jugoslovanski zvezi. A leto 1992 se bliža, to pa pomeni, da bodo prej ali slej tudi za Pariz začele napovedi nujnih sprememb.)
'Salz' — Salburger literaturzeitung
Štiristranski list, ki je izšel v Lipici za časa vileniškega srečanja.
Salzburški uredniki so prinesli s sabo vse potrebno, da so lahko poudarili svojo zavzetost za slovensko pisateljsko iniciativo. Kar je vsekakor ne samo simpatično, ampak tudi spodbudno. Seveda nimam pojma, kolikšen vpliv imajo doma izdajatelji omenjenega lista ne za kakšen svetovni nazor gre, sodeč po duhu, ki jih preveva, pa utegnejo pripomoči k uveljavitvi slovenske književnosti v avstrijskem svetu. Mislim, na primer, na zbirko esejev Tinte ist bitter Karla-Markusa Gaussa, ki vsebuje študiji o Kosmaču in o Vorancu. Minus je pri tem seveda, da je knjigo izdal VVieser Verlag, to se pravi slovenski celovški založnik.
V vileniškem listu je na uvodnem mestu objavljen pogovor s predsednikom Društva slovenskih pisateljev Rudijem Šeligom: zgoščene misli, v katerih je punktualizirano bistvo slovenskega problema.
15.9.
Corriere della Sera piše danes, da šele zdaj Henry Moore dobiva na Angleškem tisto priznanje, ki ga je po svetu doživljal že za-živa. Velika razstava na Royal Academy of Arts v Londonu bo skušala zdaj prepričati angleške tradicionaliste o veličini kiparja, ki je bil deležen ostrakizma najbrž tudi zato, ker je simpatiziral z laburisti, čeprav ga le-ti niso nikdar javno priznali ne izbrali kak njegov kip za št. 10 Dovvning Streeta, kot pravi Corriere, za kar se je šele odločila Thatcherjeva, ki nima pravega čuta za sodobno umetnost, upošteva pa svetovni sloves angleškega umetnika.
To pa si zapisujem, ker ugotavljam, kako tudi sam večkrat odklanjam sodobne slikarske in kiparske manufakte; vendar je tudi res, da ko se človek ustavi pred delom resničnega ustvarjalca, tedaj ne velja več razločevanje med tradicionalizmom in modernizmom itd. Zato drži, da izredne inovatorje večkrat zakrijejo plejade epigo-nov, ki ti kot umetni dim meglijo pogled.
No, za Moorejeve viseče izdelke se nisem preveč ogreval, a v kipih je bil tisti duh, zavoljo katerega so rekli, da so njegove skulpture totem našega časa. In če pomislim, čigave kipe bi dal v svoj vrt — ko bi ga imel in ko bi si lahko privoščil take nakupe — potem bi prišli vanj po vrsti Zdenko Kalin, Maillol, Zadkin, Moore ...
16.9.
Lepo, da je poletje raztegnilo svoje gospostvo tudi čez september. Tako sem ga tudi jaz bolj deležen, ker me nobena obveznost
tako ne oblega, da bi zaradi nje prezrl tiho žitje terasastega brega, ki ga ne uspe vznemiriti moten zbor nevidnih kopalcev nizko spodaj ob njegovem vznožju.
Seveda bi bilo prav, da bi dež napoji! sesušeno zemljo, ker drugače bomo ob velike količine pridelka. Bodi voda, torej! A potem naj sonce spet greje in omogoči novo rast!
Prav gotovo, čutim, da sem nekje dvojen, to se pravi, da ne bi rad, da se toplota umakne, na drugi strani pa se zavedam, kaj kmetijstvu koristi. In seveda sem pripravljen odstopiti od svojega nagnjenja v dobro skupnosti; obenem pa ugotavljam, da bi inteligentna politika z dobro urejenim namakalnim sistemom v glavnem lahko prestregla pretirano prevlado boga sonca.
17.9.
Prebral Jeana Sbogarja.
Nekoliko sem razočaran.
Poleg tistih strani o Trstu, ki sem jih prebral že v podzemeljski knjigarni Foruma, preden sem knjigo kupil, so tam še večkrat omenjeni Sesljan, Devin, Timava, kraški svet z robido in trnjem, burja itd.; vendar se zgodba nikjer ne dotakne slovenskega življa. Pisatelj je namreč uporabil naše okolje za romantično pripoved o tolovajih in ugrabljenki, kot bomo kasneje našli v Manzoniju Don Rodriga in Lucio Mondello; za uresničitev tega koncepta pa si je sposodil bogato dedinjo po italijaniziranem francoskem trgovcu, medtem ko je šel po poveljnika razbojnikov Žbogarja na jadranski jug. Tako da ni nikakršne povezave z rokovnjači, kot sem na tihem upal, saj se izkaže, da je strahoviti ravbar Žbogar hkrati tudi v Benetkah cenjeni in spoštovani Lothario ...
No, a vsaj enkrat, med pripovedjo o svoji preteklosti, Lothario, ki poslušalki ne vesta, da je Žbogar, omenja tudi kranjske hribe, po katerih se je skrival.
Vendar je avtor po drugi strani privlačen tako zaradi tenkočutne kaptacije psiholoških odtenkov kakor zaradi podobe glavnega junaka Žbogarja - Lotharia. Gre za človeka ki se je rodil nekje blizu Splita v plemiški družini albanskega izvora, a se je že v mladih letih uprl hudobijam in krivicam ter se zato zatekel v idilično Črno goro, kjer je bil v združitvi z naravo in nepokvarjenim ljudstvom lahko sebi zvest, dokler ni pri obrambi dežele postal ujetnik in se potem razvil v upornega voditelja. Le-ta v bistvu zagovarja Rousseau-jevo tezo o človeka kazeči družbi, hkrati pa je prepričan, da je močna osebnost upravičena, da poruši krivični in gnili red zato, da na čistini zgradi novega. Če bodo tisti, ki jih zdaj imate za tolovaje,
pravi Lothario (Žbogar), jutri prišli na oblast, ne bo to nikakršen paradoks, saj so tisti, ki vladajo pokvarjeni družbi, zares tolovaji.
To se pravi, da se v Žbogarju pristni zagovor naravnega življenja in odklon »pregreh in zgrešenih znanosti Evrope« združuje z vo-luntarističnim razbojniškim prevratništvcm, ki nam prikliče trpke preizkušnje z »močnimi« osebnostmi v tem našem stoletju. Razloček, ki ga opazimo pri Nodierovem bojevniku za sprejemljivo družbeno življenje, če ga primerjamo z nam bližjimi diktatorji, je v tem, da se Žbogar za uspeh svojega poslanstva odpoveduje ljubezni. Pojavi se sicer ob svoji dragi tako v Trstu, v Farnedu, kakor ob morski obali, v Benetkah, v devinskem gradu, pa še na koncu, ko v Mantovi odhaja v smrt pred očmi izvoljenke — vendar so vsi stiki zaznamovani z odpovedjo in z anonimatom vse do zadnjega sklepnega prizora.
Avtorjeve poglede torej posreduje Lothario v nekakšnih ideoloških izvlečkih, obenem pa jih še posebej, kot v niz kratkih glos, združuje v posebnem poglavju. Nekatere bi se splačalo, da se jih človek zapomni.
Na primer: »Ko politika postane znanost besed, tedaj je vse izgubljeno. Še nekaj je na svetu bolj poniževalnega, kot da si suženj nekemu tiranu, to je, da pustiš, da te vara sofist«.
Ali pa: »Likurg je prišel do čudne misli. Da je namreč kraja edina institucija, ki lahko obdrži socialno ravnovesje«.
In še: »Zelo se moramo zahvaliti naši dobri zvezdi, če lahko ljudi zapustimo, ne da bi bili primorani, da bi jim škodovali ali se izjavili za njihove sovražnike.«
In, nazadnje, vodilna maksima: »Hudobija je socialna bolezen. Ko je sam, je človek dober. Preštejte nadstropja nekega mesta, pri tem pa si prikličite v spomin babilonski stolp.«
Antonia, zdaj bledična, skorajda zaostala, kdaj pa kdaj nežna in tudi razburjena, nora, in pa spet mila samostanska novica — ostaja ves čas nerazločna, nekako kot simbol pasivnosti ob Zbogarjevem poudarjenem aktivizmu. Aktivizem, ki pa je navsezadnje ponesrečena utopičnost.
Ouod erat dimostrandum.
Tudi v tem letu 1988 post Christum natum.
Nodierov nagrobnik na pariškem pokopališču Perc Lachaise
	
1~^’ \.n— — .raanif! ^	
P-111IJ1	r im
»Ouanto si ingannano coloro che a ogni parola allegano e
Romani!«
Guicciardini »Ricordi«
To drugo njegovo priporočilo pa bom prevedel:
»Prosite zmeraj Boga, da se boste znašli ob zmagovalcu, ker tako boste deležni hvale tudi za stvari, pri katerih niste bili deležni; nasprotno pa bo tisti, ki se bo znašel na strani poraženih, obtožen tudi za stvari, pri katerih je nedolžen.«
Je pa še poseben primer: nisi na strani poraženih, a se z zmagovalčevo etiko ne strinjaš, tako pa te seveda doleti ista usoda kot poražene.
23.9.
Med papirji, ki so se mi nabrali to poletje, mi je danes prišla v roke fotokopija članka Patologija gole resnice, ki je izšel v Mladini 22.7. Govor je o dr. Vladu Kresniku, patologu, ki se je rešil Golega otoka, kjer je dve leti skusil, kakšno je taborišče, ki ga organizirajo tako imenovani »napredni« ideologi.
No, a objava v mladinskem listu je kljub vsemu hudemu, ki ga je prestal, za dr. Kresnika vendar zadoščenje, ki ga številni taboriščniki niso doživeli. Tega priznanja, ki mu prihaja iz mladinskih vrst in je zato bolj dragoceno, kot da ga je prinesel dekret, se veselim tudi jaz kot urednik Zaliva in kot dolgoletni prijatelj dr. Kresnika in njegove družine. Od prvega dne namreč, ko je s posredovanjem tržaškega znanca objavil svoj spis v reviji, ji je do danes ostal zvest. In z njo je prebil težka leta, ko sva si morala sproti izmišljati psevdonime, zaradi katerih so potem nastajale komplikacije, spori in odhodi.
V čast reviji je bilo in je, da je imela sodelavca na taki ravni, to je znanstvenika evropskega formata, ki se je za slovensko identiteto in družbeni pluralizem zavzemal z moralno avtoriteto povrnjen-ca Iz golootoškega inferna.
Končal Ponovitev.
Ob Pesmi o trajanju (v Štanjelu m: je Helga Mračnikar poklonila izvod Kokotovega prevoda, a pesnitev sem poznal že iz Nove revije in iz Kitzmillerjevega italijanskega prevoda) je Ponovitev drugo Handkejevo delo, ki sem se vanj vživel, bil v njem soudeležen. In prepričan sem, da je prav taka stopnja odprtosti za intimno par-tecipacijo najboljši kriterij za oceno neke stvaritve. Seveda ne gre pozabiti na inovatorje, to je res, a tudi inovator bo velik samo, če bo njegova umetnina izvirno komunikativna.
In v tem smislu ima, po mojem, nedvomno prvenstvo Pesem o trajanju, ker je za sprejetje manj zahtevna, splošno darežljiva, medtem ko zahteva Ponovitev vendar neko pripravljenost in osredotočeno razbiranje. Pri tem imam v mislih seveda ne-slovenskega bralca, ker tekst Ponovitve je, in spet bom rekel po moji sodbi, napisan v nemškem jeziku, a je njegov avtor v svojem globljem bistvu slovenski človek. Ali, če bi morebiti bila taka sodba pretirana, bi lahko rekel: gre za človeka, ki je glede življenjskih izkustev intimno soroden slovenskemu človeku.
In lahko bi navedel številne pasuse, ki sem si sproti zapisoval številke strani, na katerih se nahajajo.
Kaka dobra dva ducata jih je.
A ustavil se bom ob stavku na strani 84. Tam se med drugim sprašuje, zakaj se je doma »vedno doživljal kot izvrženec«.
To: doživljati sebe kot izvrženec je vendar arhetipsko razpoloženje, najhujši stadij namreč tistega manjvrednostnega kompleksa, ki ga je tuj oblastnik cepil v našo duševnost. In Handkejev Kobal na strani 92 dobesedno pravi: »Vedno znova sem čutil, kako me avstrijska množica, avstrijska večina, ocenjuje, sodi, obsoja, in tako razsodbo sem vedno znova tudi sprejemal, ne da bi seveda spoznal, v čem je moja krivda.«
No, na las podobno ugotovitev je najti na primer v tem ali onem mojem tekstu, to namreč, da smo bili že kot otroci krivci, ne da bi vedeli, kaj smo zagrešili. Šlo je seveda za fašistično dobo, a slovenski človek je fašizem doživljal skozi stoletja. No, a to hočem reči: Handkejev Kobal doživlja svojo prenovitev prav na kraških tleh, kjer je slovensko prebivalstvo četrt stoletja moralo biti zavrženo ljudstvo ščavov. A to tudi pomeni, da je Kras na Handkejevih straneh na poseben način poveličan, saj je nekako povzdignjen v človeka odrešujočo pokrajino.
Ni kaj, čeprav namreč Kobal, ko se vrne med nemško govoreče ljudi, čuti, da je več tednov na tujem živel ob jeziku, »ob katerem si, predvsem v utrujenosti, zlomiš jezik«, je delo v bistvu posvečeno slovenski biti. In v Ponovitvi je, tako se mi zdi, Handke sam svoj psihoanalist, ki je prehod iz podzavestnega v zavestno uresničil s pesniško izredno lepim besedilom.
Koliko bo delo spregovorilo neslovenskemu bralcu, pa je drugo vprašanje.
Prevajalca Silvija Borovnik in Klaus Detlef Olof sta se uspešno spoprijela z zahtevnim izvirnikom. Odkritje je Borovnikova, ki se vede suvereno in vse kaže, da gre za novo kvalitetno pero v roki predstavnice nežnega spola. (Mimogrede dve obrobni pripombi: ime vasi Skopo je v rodilniku Skopega itd. — krava pa nima podkev, ampak samo parklje.)
28.9.
Der Spiegel, št. 35.
Skoraj dvostransko poročilo o Aero-Lloydovih čarteskih poletih. Ustanovitelj novega podjetja je brat Janeza Gradišnika. Lufthansa je protestirala, a Bonn je ugovore preslišal in dal dovoljenje novi družbi, privija Spiegel.
Zapisujem si to, ker gre za še en dokaz, kako bi se današnja Slovenija v Evropi razvijala, ko ne bi bil njen razvoj blokiran.
30.9.
Sestra mi je danes pokazala brošuro, ki jo je izdalo 1933. leta v Ljubljani Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Gre za vzhodno liturgijo sv. Janeza Zlatousta.
Med drugim berem tudi to:
»O blagorastvoreniji vozduhov i o umnoženiji plodov zemnih, i vremeneh mirnih, Gospodu pomolimsja«.
To je: »Molimo Gospoda za zdrav zrak, za bogate zemlje sadove in mir časov.«
Besedilo je dvojezično, prepisal pa sem si ga zaradi tiste prošnje o dobrem zraku, ki je čudovita. Ne vem, morebiti jo je najti tudi v zahodni liturgiji, vsekakor pa bi bilo zanimivo dognati, odkod že tedaj ekološka skrb, ki je danes tako aktualna.
O mačkah.
Na naši rebri jih res ne manjka.
In razumem tudi osebe, ki so nanje navezane.
Vseeno me moti njihovo celodnevno brezdelje, ki je za nekatere najbrž pravi zgled življenjskega optimuma. Jesti in spati! No, a kar me najbolj moti, je mačja zazrtost v to, kar ima človek v roki: zmeraj isto pričakovanje, kaj jim boš dobrega prinesel za pod zob.
Saj vem, našteli mi bodo vse mogoče druge dobre lastnosti mačjega rodu, a čeprav sem se skušal, se do zdaj nisem mogel prepričati, da je moj odpor krivičen.
4.10.
Svobodna Slovenija z dne 21.7.
Ta je še kar hitro prišla!
Uvodna misel izpod peresa Tineta Debeljaka mlajšega.
Poznane misli o samoobrambnem značaju protipartizanskih čet, pri tem pa pisec dodaja: »Lahko bi komu očitali le to, da je šel v samoobrambi morda predaleč.«
In pred koncem še enkrat: »...kar bi se komu - posamezniku lahko očitalo, je prehuda samoobramba.«
Tako pisanje pa danes, ko je govor o slovenski sintezi v kritičnem zgodovinskem trenutku, res ne more ničesar pozitivnega prispevati. In tudi če tokrat opustim bojevanje na okupatorjevi strani, česar ne bo nobena zahodna demokracija nikdar mogla sprejeti, so formulacije kot »je šel v samoobrambi predaleč« ali pa »prehuda samoobramba«, ki se je je lotil »posameznik«, neresno slepomišenje. Ob vsem, kar je bilo zapisano, tudi že v sami matici, glede početja komunistov, bi človek pričakoval, da bi se tudi njihovi bojeviti sovražniki, ali vsaj njihovi mlajši simpatizerji, potrudili in ožigosali, kar je nujno potrebno za ustvarjanje nekega novega, državniško modrega ozračja.
5.10.
Mislim na Handkejevo doživetje internata.
Za to gre, da se ga on še zmeraj rešuje. Tudi v Ponovitvi ima pomembno vlogo, saj je celo nekako izhodišče pripovedi, tema predora pa med drugim simbolizira tudi njega. A na splošno drži, da se pisatelj z razdajanjem potovanju predaja tisti potrebi po nevezanosti, ki jo rojeva upor do stare usedline v njegovi notranjosti.
Podobno sem si jaz, ko sem izstopil iz zavoda, zaželel na saharska tla.
Zaključil z branjem Buzzatijevega romana II deserto dei Tartarl.
Puščava je prispodoba življenja.
Tartari, ki naj bi napadli izpostavljeno obrambno postojanko in ki jih Giovanni Drogo leta in leta pričakuje zaman, je sprememba, smisel, Godot, nekaj, kar naj odpravi enoličnost eksistence. In seveda Ta rta rov noče od nikoder biti. To bralec že od začetka zasluti ob tonu pripovedovanja, saj gre za deželo, ki je skoraj sanjska.
Delo je dobro, čeprav je nekje polovično, bi rekel, saj so tisti redki odhodi glavnega junaka v normalno mestno življenje nekak ad hoc dodana poglavja, ki te ne prevzamejo. Ko jih ne bi bilo, bi atmosfera postala enovita, tako pa bralec ni prepričan, da se Drogo ni mogel vključiti v vsakdanje življenje. Ves čas ostaja namreč vtis, da je govor o nekem bolj posebnem kot splošnem človeku, ki se je po svojem značaju ločil od družbe, se ji odtujil.
Kritiki omenjajo Kafko, drugi primerjavo odklanjajo, jaz bi se pridružil odklanjajočim prav iz pravkar omenjene restriktivne veljave prikazanega simbola.
8.10.
Včerajšnja Mladina objavlja pogovor z Igorjem Bavčarjem.
Med drugimi odgovori je tudi ta: »Še enkrat bi ponovil to, kar sem rekel na televiziji. Vprašanje slovenske samostojnosti je vprašanje generacij. Če je ne bo dosegla naša, jo bo pa ena naslednjih«.
Taka izjava mu seveda utegne škoditi, pomembno pa je, da je izšla v matičnem listu. Zgodovinskega pomena pa je še prej, da je mlado slovensko razumništvo dognalo, kako labilni so temelji slovenske državniške entitete.
Bavčarjevo spoznanje povezujem z razmišljanjem, ki sem sc vanj poglobil v sobici Vodnikovega doma. Šlo je — in zdaj spet gre — za odkritje, da slovenska zavest prehiteva tisti razvoj, ki sem si ga zamišljal s prenovitvenim sporazumom slovenskega vodstva z drugimi partnerji zveze. Ideja o takem prehodu v pravo konfederirano tvorbo je zdaj, kot je videti, neuporabna, ker jo pušča za sabo bolj radikalna vizija. Ali pa tudi ne. Morebiti bodo generacije, o katerih govori Igor Bavčar, potrebovale neko vmesno stopnjo samobitnosti. Drži pa, da brez korenitega lastnega ukrepanja — ali na novi, konfe-derativni, ali na čisto samostojni podlagi — je Slovenija brez priziva obsojena.
9.10.
Zlatka se je vrnila iz Milana in mi pustila v kiosku na postaji openskega tramvaja katalog s Plečnikove razstave in revijo Co-— 257 —
struire, ki ima lep prispevek o našem umetniku.
Moti pa me tisti naslov Un Gaudi slavo?
Kako težko vendar italijanski človek razume razloček med slavo in slov eno.
Katalog pa je gosposki.
Skoraj 200 strani!
Žal pa sem ob branju prevoda teksta Damjana Prelovška dregnil tudi ob napake in nesmisle, na katere me je opozorila Zlatka.
Tako tisti »originario dl Carso«.
Tako nerazumljivi stavek »inaugurazione deMTiltimo tratto di linea«.
Pa: »delte cesuri verticale«.
Ali: »tendenza Secessione«.
Takim in podobnim disonancam, ki italijanskemu bralcu gotovo niso prikupne, bi se italijanščine vešče uho hitro uprlo, ko bi se kdo potrudil in mu tekst prebral.
10.10.
Po kosilu z Živko na rebri, ki zadobiva jesenske barve.
Ob moji omembi usode Lada Piščanca je Živka pripomnila, da postaja moje omenjanje pogovorov s Svetino v dnevniških zapiskih dolgočasno, jaz pa sem se seveda takemu mnenju uprl. Saj gre vendar za mladega pesnika, ki je bil po krivem likvidiran skupaj s sobratom Slugo in drugimi vaščani, zato moji ugovori Svetinovemu pisanju vsakikrat, ko avtorja srečam, upravičeno najdejo odziv v mojih zapiskih.
A kmalu sem ugotovil, kje je pravzaprav pravi razlog Živkinega ugovarjanja. »Pred leti,« je suho rekla, »ko sem v Zalivu pisala o svojem bratu in navedla, kako sem v pogovoru z inšpektorjem IX. Korpusa Edvardom Kokoljem podvomila v Piščančevo krivdo — si bil ti zadržan.«
In to je bilo res.
Moja zadržanost pa je bila utemeljena, ker nisem imel veljavnega kriterija, na podlagi katerega bi lahko sodil, kaj je bilo v resnici z njegovim izdajstvom. Bevk mi je rekel, da so vse poti vodile v tisto smer, to je bilo vse, kar sem vedel. Tisti trenutek pa, ko je prišlo na dan ime pravega izdajalca partijske šole v Cerknem, sem porabil vsako priložnost, ki se mi je ponudila, da sem zahteval preklic krivične obsodbe. Tako nisem samo prijel Svetine, ampak sem v Zalivu tudi Bojana Štiha poprašal, naj spregovori tudi o Piščančevi usodi.
Prav gotovo pa tudi drži, da sem bi! v prvih povojnih letih zelo
rezerviran do duhovnikov, ne glede namreč na uradno matično razmerje do njih, sem tudi sam čisto osebno spoznal, kakšen duh je preveval marsikaterega od njih. Šele počasi so se stvari začele prikazovati v pravi luči, tako da je človek mogel razločiti, kaj je komunistična laž, kaj resnica. Tako se je zgodilo tudi s spoznanjem o nedolžnosti obsojenih povrnjencev iz taborišč.
A nisem bil do vseh mašnikov rezerviran. Z Antonom Piščancem, ki je bil katehet na katinarski srednji šoli, ko sem tam poučeval, sva prisrčno tovariševala in skupaj odklanjala uradno slovensko politiko pri nas. Prav tako sem še koga srečeval. Bazoviškega župnika Marjana Živca, na primer, s katerim se tikava. Žal pa mi je, in to sem Živki priznal, da se nisem oglasil pri monsignorju Ukmarju. A kot se sam vidim, kakšen sem takrat bil, to moje zadržanje ni izviralo iz odklona do vsega spoštovanja vrednega gospoda, ampak iz upora, da bi z obiskom pri njem obnovil klavrno podobo, kakršna je bila moja, ko sem pred vojsko brez uspeha iskal pri njem solu-cijo svojih vprašanj. Ta pogled v preteklost pa je bil seveda povezan z ljudmi v talarjih, sredi katerih sem svoje duševne boje bojeval. Ukmar ni imel ničesar pri tem, res, a občutek, da pač pripada tisti srenji, je bil, žal, premočen. Danes bi znal biti bolj sproščen.
15.10.
Ko sva danes z Živko obnavljala blejske impresije, sva se spomnila na tista dva veslača, ki sta tako neprizadeto poganjala svoj dirkalni čoln. Pa kdove, če ni bila to prav tista dvojka brez krmarja, ki se je uveljavila na olimpijskih igrah, in sta fanta, ko sem opazil, da opravita brez vsiljivega trenerja, že vedela, česa vsega sta zmožna?
24.10.
Videm.
Srečanje o etničnih skupnostih, ki so ga organizirali esperantisti, združeni v Mednarodni mirovni zvezi. V Trstu se je prizadevala za uspeh gospa Anita Altherr. Seveda sem sodeloval, pri tem mi je prav prišel dvojezični prispevek, ki sem ga bil na Ošlakov predlog pred časom pripravil za Celovški zvon. Tekst so zdaj prevedli tudi v esperantščino. Ker pa je bilo v dvorani malo slovenskih poslušalcev, sem polovico članka prebral v slovenščini, drugo polovico v italijanščini.
Zelo prepričljivo okolje: dvorana Aiace v sijajni občinski palači, ki bi čisto lahko bila residenca predsednika furlanske republike!
1.11.
Čaka me odhod v Dolino Aoste na kolokvij o regionalizmu.
Primanjkuje mi časa, ker me veže »dolžnost« do revije, a vseeno bom šel, ko pa so tako kavalirski do mene. Imajo me nekako za svojega, pa tudi objavili so moje referate, tako da je beseda o nas le šla med kulturnike zahodnih dežel z njihovo pomočjo.
Računam pa, da bom tam, pod Mont Blancom, že nekako na pol poti do Pariza — to pa bo kar močna skušnjava!
9.11.
Spravil sem si kup časnikov in pa številk Mladine in Teleksa, da bi iz njih sestavil nekakšen slovenski križev pot tega leta. A vse kaže, da mi tak pregled ne bo uspel. Preveč je bilo pretresov, upanj in razočaranj, da bi človek mogel te variacije ujeti v kolikor toliko spodoben kompleks. Moral bom svoje vtise strniti v uvodnik revije, to je edina rešitev.
21.11.
Spet imam za sabo pester niz podob.
Kolokvij v Saint Vincentu je bil pomemben, ker smo tokrat s teoretične ravni prešli k bolj konkretnim zadevam. Tako so baskovski predstavniki, s katerimi sem prisrčno drugoval, povedali o vprašanju svojega regionalizma, belgijski pa o svojih razmerah. Nadvse značilno, da ima uradni belgijski politik zunaj države (veleposlanik, konzul) pri vseh pomembnih odločitvah ob sebi flamskega in valonskega ad hoc predstavnika. To je za enkrat unicum: ne na Zahodu ne na Vzhodu ni najti česa podobnega. Seveda tudi v Jugoslaviji, samoupravni državi, ne; pa bi tudi slovenskim zdomcev, oziroma »začasnim delavcem na tujem«, zelo prav prišlo, ko bi na veleposlaništvih in konzulatih mogli imeti svoje dodatne predstavnike. Pa bi bila taka rešitev videti preveč »nacionalistična« seveda. Zdaj pa bi jo onemogočalo tudi pomanjkanje sredstev!
Ker je prof. Ricq v referatu o prekomejnih povezavah omenil tudi Alpe-Jadran, sem se oglasil s pripombo, da na naših pomembnih srečanjih jemljemo v poštev predvsem tako imenovani zahodni del Evrope, medtem ko se malo ali nič ne ukvarjamo z deželami, ki niso Vzhod, ampak kvečjemu Srednja Evropa, kamor spada tudi Slovenija, z njo Hrvaška, Bavarska, to se pravi dežele, ki sestavljajo sklop Alpe-Jadran. To je namreč že živa realnost tako v ekonomiji kot v kulturi, turizmu in športu. Glede kulture je na primer zelo aktivna Slovenija, srečanja, ki jih prirejajo slovenski pisatelji, povezujejo italijanske pisce z nemškimi, avstrijskimi, madžarskimi, češkimi,
slovaškimi in poljskimi, kar je pravzaprav razširitev modela Alpe-Jadran. Ob takem srečanju so na primer pisatelji nastopili v Trstu, v dvorani Verdijevega gledališča. Podobna srečanja združujejo pisatelje v Kopru, tako da se uveljavlja tamkajšnja italijanska skupnost.
No, po predavanju sem se pomenil s prof. Heraud-jem in z organizatorjem srečanj, Claudom Nigoulom. Le-ta se je strinjal, da se prihodnjič pogovorimo o skupnosti dežel Alpe-Jadran, obvezati pa sem se moral, da se zavzamem za stvar.
Tako sem »opravičil« svoj prihod. Gre mi predvsem za uveljavitev Slovenije.
Obisk francoski prestolnici je malo težje opravičiti, čeprav moram reči, da nisem zapravljal časa. S prijateljem dr. Francisom Pa-schem se nisva že dolgo videla, njegova knjiga, ki je prišla prav, preden sem odšel, pa je bila zadosten razlog za dialog o njegovih psihoanalitičnih raziskavah. Tako sva skupaj krožila po Latinski četrti, kjer je njega zanimalo, kam so knjigarnarji dali njegovo knjigo, medtem ko sem jaz razmišljal o bornem uspehu, ki ga bo žel, ko pa se Presses universitaires de France ne potrudijo, da bi lansirale svoje avtorje.
No, a bil sem tudi pri Bavčarju, kateremu sem se čudil, da je stipkal svojstven esej o Mestu v zalivu. Priznal sem mu, da je videl marsikaj, česar drugi niso; še posebno glede Vidine podobe v romanu je nanizal ugotovitve, ki so edinstvene. Lahko rečem, da je v nekaterih odtenkih odkril poteze, ki sem jih sam bolj slutil kot razločno vedel zanje.
Zelo sva bila uglašena, morebiti se še kdaj kaj več pomudim pri tem »slovenskem« srečanju.
Odšel pa sem pol dneva pred odhodom Orient-ekspressa, da sem se v Lausanni srečal z dr. Kresnikom, vlak pa potem ujel o polnoči.
Pogovor kot slavnostna gostija.
Zaradi razpoloženja namreč, vendar pa v bistvu pregled nesreč od zločinov nad dahavci do golootoškega univerzuma, od odklonov, ki jih je doživljal »nacionalistični« Zaliv, do letošnjega procesa na Roški. Ničesar torej, ob čemer bi človek vzkliknil Sursum corda. A vendar je šlo ob rižoti s kokošjo za bratovski obed, ki bogato dopolni marsikatero povojno osamljenost. Škoda, da ni bilo še prof. Žabkarja zraven, tako bi sestavili enega izmed »esejističnih« zalivovskih tercetov.
Potem sem bil tako miren in zadoščen, da sem na pogradu nepretrgoma spal vse do Vicenze.
Pred ekranom.
Zborovanje na Trgu revolucije.
Sijajna slika: poplava odprtih dežnikov, na katere se sipljejo snežinke.
Nastopi na višini.
Šeligov.
Tisti predstavnik kmetov — nekajkrat sem mu, sam v garsonjeri, zaploskal.
Egoistična asociacija: morebiti kdaj doživim ljubljanski ponatis Odiseja ob jamboru-, tako pa bi mladi v osrednji Sloveniji lahko dognali, da se ni Trst izneveril svoji tradicionalni vlogi okna v svet.
23.11.
Seveda, skupščina bo odločila, kot je bilo določeno. Vendar je Pavček v imenu pisateljev povedal, kako bi bilo potrebno ravnati. In povedal po točkah, jasno in razločne. Tako bo jutri ali pojutrišnjem jasno, kdo je bil za samobitnost, za pravo suverenost, kdo pa za kompromise.
Vsekakor: za voditelje še ena izgubljena priložnost. Najbolj tragično pa je, da ni najbrž nihče od njih sploh pomislil na kakšno »priložnost«. Na to pa ni samo pomislil, ampak jo celo zagrabil — Miloševič.
Kljub vsemu je imel Cankar prav — in Šeligo z njim —, da se je nad Slovenci Kristus zjokal.
25.11.
šel sem pokropit Lojzeta Cjaka.
Krepek je ležal v tisti cementni celici, krepek kot zmeraj, čeprav znotraj mehek, čisto po kraško. In kot mi je žal, da ga nisem obiskal, ko je slavil 86-letnico, sem bil potolažen ob misli, da sem mu 1968. leta objavil odlomek njegovega Viharja v reviji, tako da je potem njegovo kontovelsko narečje doživelo priznanje, ki je zaslužilo.
Na drugi strani pa sem po obiskih pri njem doma izrisal v Mestu v zalivu podobo njegove matere, ki je bila kot nona tako všeč Ediju in Linu.
Naključje pa je hotelo, da sem za odhod v mrtvaško kapelo pretrgal s pregledom korektur prav tistih poglavij romana, kjer je govor o Cjakovi kuhinji.
No, zgodi se, da se življenje in kronika o njem kdaj srečata na čudaškem križišču dogajanja.
Tu pa tam vzamem v roke Ciorana, pofrancozenega Romuna, ki sem že večkrat bral o njegovi paradoksalni duhovitosti, a sem si šele prejšnji teden privoščil njegovo knjižico De iinconvenient d'etre ne (O tem, kako nespodobno je, da se vodiš). Nekje me je menda spodbudila k nakupu misel na Gregorčičevo Človeka nikar. No, prvotna radovednost se je ob prebiranju teh kratkih, strnjenih maksim, spremenila v zmeraj bolj tesno povezavo z avtorjem. Njegova spoznanja namreč niso tako preprosta, kot je videti iz njegovega ugotavljanja, da je glavni pogrešek naša eksistenca, da je človek, kot nekje pravi, rak zemlje. Nekje se približuje stoikom, vsekakor pa je solidaren z nesrečnim človekom. Večkrat spominja na Leopardija, marsikaj tega je poudarjal tudi Nodier v načelnih pogledih Jeana Žbogarja, vsekakor je nedvomno čutiti oddaljeni vpliv Rousseauja.
Obznamoval sem si to njegovo misel: »Docela bi lahko občudoval samo onečaščenega človeka, ki bi bil — srečen. Viš, bi si rekel, nekoga, ki se požvižga na mnenje svojih bližnjih in črpa svojo srečo samo v samem sebi.«
Ob tem sem se namreč spomnil, kako sem bil v sebi v resnici srečen in povezan z morjem in barkovljanskimi paštni, ko sem bil tarča napadov in odklonov zaradi intervjuja s Kocbekom. A ko sem se takrat spraševal, odkod tako opojno zadovoljstvo, sem si rekel, da me je dotik s smrtjo v vojnem času naredil imunega pred kakršnimkoli primerom človeške mizerije. To se pravi, da sem takrat poveličeval življenje, kar je antitetično temu, kar trdi Cioran, za katerega ni zlo smrt, ampak rojstvo.
Vsekakor avtorjevi paradoksi v glavnem zadevajo kar neposredno v živo.
2.12.
Snoči v Celovcu literarno srečanje v znamenju sožitja kultur v regiji Alpe-Jadran. Gostovali smo v studiu celovškega radia ob pri-čujočnosti kar lepega števila poslušalcev. Taufer, Hofman, Januš, Giacominl, Jonke. Iz Trsta Folkel in jaz. Poleg radia sta bila glavna pokrovitelja dunajska Wiener Zeitung in Zentralsparkasse. Koordinatorka Maja Haderlap. Za klavirjem Vladimir Minarič, čelist pa Igor Škerjanec.
Intimno ozračje, v katerem so si jeziki najpoprej podajali roke v izvirnem nastopu, potem pa se predstavili še v prevodu. Še posebno lepo, da je Folkel, poleg nekaj pesmi, prebral tisti odlomek iz »Pripovedi iz leta 5744«, kjer govori o slovenskem tržaškem pre-
bivalstvu in o slovenskih pisateljih. Zahvalil sem se mu in se spraševal, kdaj bomo takšno klimo, kot jo kljub vsemu znajo ustvariti v Celovcu, doživeli na tržaških tleh, o nji pa bi potem poročal italijanski tisk, kot ravna nemški v Celovcu.
10.12.
Odziv na vabilo koprske knjižnice.
Sproščen in pisan dialog o mojem delu, a še bolj o sedanjem slovenskem trenutku. Poglavitno spoznanje: kulturna publika se pogovarja v javnosti tako, kot so posamezniki v sebi dolgo razmišljali in čutili. Kar se mene tiče, gre za prvi neposredni stik s primorskim občinstvom po poldrugem desetletju vsiljenega premora.
Nekdo se je, ko smo se po srečanju znašli na razsvetljenem trgu, spomnil črtice Vrnitev Lepe Vide. Tako sem se povezal s tistim nekdanjim literarnim večerom (1947. leta) in z gimnazijskimi leti v škofijskem zavodu za časa Črnih srajc.
Ima me, da bi še povedal o koprskih morah, a zdaj me čakata stavec in njegov linotajp. Kdaj drugič. Rad imam namreč tesne uličice, ki mi zmeraj prikličejo Rižanski shod za časa Karla Velikega. Vse kaže, da se, po tistih prvih težavah sožitja, ki mu je sledil spopad v tem stoletju, potresno ozemlje zdaj pomirja. Ali pa gre samo za slepilo, za poudarjene želje?
15.12.
Z odpravo raznih obveznosti bom zdaj po malem spet lahko začutil bližino rastlin in morja. Davi se mi je, na primer, po dolgem presledku znova približal pinijev gozdič na obrežju. Vrsta temno zelenih krošenj je bila namreč poudarjeno pričujoča zaradi sinjskaste morske ravnine, ki se je raztezala onkraj stebričev drevesnih debel. V tako posebno združitev dveh različnih barv sem se večkrat zagledal, a danes je imela izrazit čar ob zlati prhi vzhajajoče svetlobe, ki je objemala estre konice skal vzdolž obale.
Tako mi je nekako bilo, kot da me jutro s svojim deviškim rojstvom nemo sprašuje, čemu moja tako dolga in nesmiselna odsotnost.
Čisto drugačni pa so bili zadirčni glasovi galebov, ki so sunkovito vzletavali, medtem ko so drugi pristajali in se družno z zdolgočasenimi golobi vdajali nerodnemu stopicanju ob gredicah in po skrleh okoli kotanje z vodometom.
A kakor sem se zavzel za rahlo rumeno svetlobo, ki je zalivala krove in stranice jadrnic, da je bile videti, kot da jim jambori - an-
tene vlečejo svetlobo z neba, tako sem bil do galebov nebrižen. Saj niso bili več tisti od kopnega ločeni živi element, v katerem je imelo morje predstavnike svoje svobode, in mi že dolgo niso več znali priklicati podobe albatrosa, velikega južnega sorodnika. Odkar so se pomeščanili in skupaj z golobi čakajo na pičo ljubiteljev živali, so se mi odtujili. Nekako smilijo se mi, obenem pa jih odklanjam. Še posebno, odkar je tista številna jata plahutala in se drla v središču mesta nedaleč od ljudskega vrta. Ozračje nad dvoriščem treh petnadstropnih poslopij je polnil zoprn glas nekakšnih letečih belih in vreščečih dojenčkov, da so se ljudje na pločnikih ustavljali in v zadregi molčali. Bilo je, kot da je nekje prišlo do oskrumbe, a nisi vedel, ali se občutek nanaša na mestno okolje ali na neprimerne goste.
No, ko sem se opoldne vračal z mestnih ulic v naše čarobno predmestje in je sonce tako napolnilo čolne in jadrnice s prosojno svetlobo, da jim je ta povsod lila čez krov, se nisem domislil galebov, dokler nisem prečkal Miramarskega drevoreda, da bi se vzpel na Kontovelsko reber. Tam, nedaleč od prehoda za pešce, je bila na asfaltu zmečkanina, iz katere je štrlela v zrak bela perut.
Tako se je zmagoslavje zenitnega sonca umaknilo pred koncem sina morske svobode, ki se je bil ujel v kolesje človeškega bivališča. Njegova snežno bela perut je stala na asfaltu kot trikotno jadrce pozabljenega otroškega čolnička.
17.12.
Vse kaže, da bo v Sloveniji res nastala demokratična zveza. Čeprav nas Madžarska prehiteva, je vendar tolažilno, da se slovenska družba počasi spet evropeizira.
ALI RES HOČEMO SKUPNI SLOVENSKI KULTURNI PROSTOR?
Vprašanje naslavljamo slovenski javnosti še posebej slovenskemu političnemu vodstvu. Lani decembra smo v Odprtem pismu (Delo, 7.12.1987) javno vprašali: »Ali je skupni slovenski kulturni prostor samo prostorček v Cankarjevem domu in je vse drugo, zlasti tisto, kar delajo, pišejo in mislijo Slovenci zunaj naših meja, 'politični kriminal’?« (Še zmeraj je v NUK poseben policijski prostorček, kjer je »tuji« slovenski tisk dostopen samo posvečenim). Odgovor ni bil zadovoljiv niti v besedah, kaj šele v dejanjih. Resnica splošnih fraz o skupnem slovenskem kulturnem prostoru so popolna mlačnost, odsotnost konkretnih vzpodbud in nepripravljenost spremeniti prakso, ki zamisel takega prostora dejansko onemogoča.
Kričeč primer takega onemogočanja je usoda slovenskega zamejskega tiska. Knjige in revije, ki jih pišejo in tiskajo Slovenci v zamejstvu, si le z veliko muko in zamudo utirajo pot k bralcem in naročnikom v matični Sloveniji, večkrat pa do njih sploh ne morejo. 6. člen Zakona o vnašanju in razširjanju tujih sredstev množičnega komuniciranja in o tuji informacijski dejavnosti v Jugoslaviji pravi: »Vnašanje tujih tiskanih stvari v Jugoslavijo je prosto«, takoj v naslednjem stavku pa dodaja: »Izjemoma je za vnašanje z namenom razširjanja ali za razširjanje tujih tiskanih stvari, ki so po svoji vsebini namenjene občanom Jugoslavije, potrebno dovoljenje.«
V resnici je stvar taka, da izjema postaja pravilo, ki si podreja ves slovenski zamejski tisk. Uvoznik tega tiska, firma ADIT v Ljubljani, prijavlja svoje uvozne namene ljubljanski UNZ, ta pa jih posreduje Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu, kar je že samo po sebi ponižujoč absurd. Proceduri sledi ponavadi dolgotrajen molk. Revije in knjige čakajo cele mesece na dovoljenje ali prepoved za uvoz — kot je čakala na primer ilustrirana izdaja Prešerna, izšla pri celovški Mohorjevi družbi, kot je z nedopustno zamudo prišla prepoved za uvoz dveh številk (poletne in jesenske) Celovškega zvona, revije, katere ugledni sodelavci tostran in onstran meje si zares prizadevajo za uresničevanje skupnega slovenskega kulturnega prostora.
Slovenska kulturna javnost je bila nad takimi postopki že nekajkrat upravičeno ogorčena; po javnih informacijah, da je prišla prepoved iz Beograda, se je ogorčenje, razumljivo, usmerjalo tja, vendar sumimo, da naslov ni pravi. Komaj je mogoče dvomiti, da žig za dovoljenje ali prepoved ne čaka na mnenje nekega (ali nekih) tukajšnjega, slovenskega prebiralca »spornih« tiskov. Govori se, da je negativno mnenje za obe številki Celovškega zvona dala tkim. »koordinacija«, nekakšno »neformalno telo«, ki se menda ob ponedeljkih sestaja v Ljubljani, sestavljali pa naj bi ga predstavniki najvišjih vodstev DPO, od ZKS, SZDL Slovenije, ZZB do mladinske in drugih organizacij. Ta »neformalna koordinacija« naj bi potemtakem anonimno (neodgovorno) vedrila in oblačila v ozadju vseh pomembnejših sklepov, ki jih potem podpisujejo druge organizacije, zadevajo pa kadrovske odločitve za skupine, uredništva, ustanove in podjetja vse tja do nacionalne, kulturne in vsakršne politike (mogoče celo do takih podrobnosti, da na simpoziju Sociološkega društva O narodu in intelektualcih, prvotno predvidenem v Cankarjevem domu nista smela sedeti za isto mizo z uvodničarjem dr. Veljkom Rusom iz SR Slovenije, uvodničarja dr. Aleš Lokar iž Trsta in dr. Jože Pučnik iz Zahodne Nemčije). Sum, da mnenje te koordinacije ravna tudi roko urednika v Beogradu, ki pritiska žig na dovoljenje ali prepovedi za uvoz zamejskega tiska, je več kot upravičen.
Zahtevamo, da se ta praksa, ki je — če je informacija točna — v popolnem nasprotju z vsemi samoupravnimi načeli, na katera sicer tako vneto prisegamo, javno in demokratično preveri in, če je res tako, kakor se govori, tudi obsodi. Prvi korak bi bil, da tisti skrivnostni žig za dovoljenja in prepovedi pride odkrito in javno v glavno mesto SR Slovenije. S tem bo dana možnost, da se anonimnost in ilegalnost takega delovanja razkrije in da tisti, ki v njem sodelujejo, prevzamejo odgovornost zanj pred javnostjo.
Društvo slovenskih pisateljev je med svoje članstvo povabilo slovenske pisatelje od vsepovsod, po istih estetskih merilih, ki veljajo za sprejem domačih piscev. Kaj so za uresničitev skupnega slovenskega kulturnega prostora storile slovenske na-
cionalne institucije, ki imajo moč in denar? SAZU, da bi v svoje vrste sprejela slovenske razumnike, uveljavljene v svetu? Slovenska univerza, da bi s predavanji, seminarji, simpoziji na domačih tleh izkoristila prepotrebno znanje naše »tretje univerze«? Slovenska Gospodarska zbornica, da bi iz tujine pritegnila slovenski kapital, podjetništvo, inovativnost, inspiracijo? Športne organizacije, da bi popularizirale vrhunske športne dosežke avstrijskih, italijanskih, kanadskih itn. Slovencev? Smo že pomislili na to, da bi pomembne javne razprave, ki zadevajo usodo slovenske nacije v celoti morale omogočiti soudeležbo vsem Slovencem, tudi zamejskim, ki jim je tega mar in ki o tem razmišljajo, imajo svoja mnenja in predloge?
Zahtevamo javne, jasne odgovore na ta vprašanja, še bolj pa seveda na konkretne predloge in vzpodbude. Sele tako bo postalo jasno, ali nas ovirajo drugi ali pa oviramo predvsem sami sebe. In se bomo lahko tudi javno in demokratično zmenili, ali je zares naša želja in eksistenčna potreba, da na vsakem koraku uresničujemo skupni slovenski kulturni prostor, ali pa smo ošabna, kratkovidna in licemerska nacija, ki samomorilsko za-metava materialni, organizacijski, duhovni in vsakršni potencial, po skupni moči skoraj enak tistemu, ki ga imamo doma. Če hočemo biti državna nacija, moramo uresničevati samostojno nacionalno zunanjo kulturno politiko. Če ni dotoka sokov, dandanes predvsem informacij, iz vseh udov in delov narodnega organizma, krnita njegov duh in njegovo telo, zgolj enosmernost rojeva duhovno puščobo, jalovost in končno duhovnega spačka.
Sodimo, da imamo Slovenci civilizacijsko pravico, da po svoji lastni potrebi in presoji svobodno prelistamo, beremo ali odložimo (po nepopolnem dosegljivem spisku, ki knjig sploh ne zajema):
Koroška — Naš tednik, Nedelja, Slovenski vestnik, Informacije in komentarji, Družina in dom, Kladivo, Mladi rod, Naša luč, Otrok božji, Celovški zvon, Dialog, Mladje, Morgen/jutri, Servus, Koroško mladje, Glas Korotana, Koroški koledar, Koledar družbe sv. Mohorja; Italija — Primorski dnevnik, Bolletti-no d’informazione degli Sloveni in Italia, Delo, Gospodarstvo (tedenska priloga Primorskega dnevnika), Katoliški glas, Dom (Societh Cooperativa DOM), Novi list, Novi Matajur, Skupnost
(glasilo Slovenske skupnosti), Naša pot, Mladika (mesečnik Založništva Mladika), Emigrant, Čedad (časnik Zveze slovenskih izseljencev), Most, Zaliv, Koledar goriške Mohorjeve družbe, Jadranski koledar; Madžarska — Narodne novine, Ljudski koledar; Argentina — Meddobje; ZDA — Prosveta, Zarja-The Dawn, Ameriška domovina, Nova doba - New Era, Naš glas - Our voice; Avstralija — Vestnik, Nova doba, Svobodni razgovori; Švedska — Naš glas, Svobodna misel.
Veno Taufer, predsednik Komisije za zaščito mišljenja in pisanja Rudi Šeligo, predsednik Društva slovenskih pisateljev
(Delo, 2.4.88)
D
življenjski eliksir za Slovence
Milan Maver: Iz dnevnika Jake Sulca
Moral sem se sladko nasmejati: »Dragi moj gospod Jakob-son,« sem rekel vedro, »z nami je tako kot s tistim našim Krpanom, ki je skromno in nikomur na očeh kontrabantal sol po samotnih poteh okrog sv. Trojice in ni rinil med gosposko, dokler so ga pustili pri miru, a je vendarle znal vsemu cesarskemu Dunaju v brk odsekati Brdavsu glavo. Le dobro ujeziti ga je bilo treba. Res smo kot narod malo preveč zaplankani in zaverovani vase, tudi nevoščljivosti nam ne manjka pa malenkostni smo in tudi drugače nismo preveč odprte glave, vsaj ne toliko, da bi lahko to svojo nadpovprečno bistrost razglasili za splošno nacionalno posebnost. Znamo pa še kar pridno delati. Ampak vse to ni tisto, kar sem vam hotel povedati. Morda je ena naših najusodnejših posebnosti, da ne vemo, kaj početi s svojo državno suverenostjo, kadar jo že ravno imamo. Hja, v takih trenutkih se res ne moremo pohvaliti, da znamo doseči kaj epohalnega, kot znajo to napraviti nekateri drugi narodi, bolj državotvorni od nas. Ti dobijo naravnost krila, ko se jim nakaže možnost samostojnega delovanja, pa najsi bo v konstitucionalni ali v osva-
jalni smeri. Z nami je drugače: mi smo najbolj žilavo ustvarjalni, kadar je treba komu ali čemu kljubovati. Takrat se v slovenski duši nekaj zgane. Nas je treba najprej pošteno pohoditi, nas dodobra opljuvati in obrcati, da izbruhne na dan vsa ne-slutena upornost. To smo v svoji zgodovini že nekajkrat prav uspešno skusili. Je pa res, da se ta upornost lahko pokaže kot izbruh, kot punt, kot odkrita oborožena vstaja ali kot zakonspi-rirano rovarjenje. Nekako tako kot grize uš v kožuhu, vztrajno in nadležno, da spravi onega v kožuhu ob živce. Tudi to smo že doživeli. Ce ne verjamete, pojdite vprašat tiste — kolikor jih je še ostalo pri življenju — ki so nekoč krotili to našo uporno Ljubljano in hodili delat red po deželi, kako se ta reč obnese. Nič se ni spremenilo. Zimzelen za klobukom ali dve veliki začetnici na zidu ali kaj drugega, saj je vseeno, ljudje razumejo sporočilo.
Zato, vidite, se vsem tem vašim strahovom smejim. Prej ste vprašali, ali me je strah. Pravzaprav, če sem popolnoma odkrit, me je res malo strah — ampak strah me je samo tega, da se ne bi predolgo bali tega strahu in da ne bi zaradi strahu pred strahom začeli sklepati ponižnih kompromisov, ne tistih modrih kompromisov, ko napraviš tri korake naprej pa potem enega nazaj zaradi ljubega miru, ampak dva koraka nazaj, da potem popolnoma poklekneš. Tega me je strah. Ce pa imate v mislih kaj hujšega, kar bi se nam utegnilo zgoditi, pravim, naj le pride v božjem imenu nad nas, da nas potem ne bo več strah tega prekletega strahu, s katerim se tako uspešno strašimo, da smo že vsi zeleni od samih strogo zaupnih informacij. Potem bomo torej vsaj vedeli, pri čem smo.«
(Priloga Dela, 6.8.88)
Vekoslav Španger: BAZOVIŠKI SPOMENIK. Pričevanje. Druga izdaja. Izdala in založila Hranilnica in posojilnica na Opčinah. Trst 1968. Spremna beseda Boris Pahor. Opremil Franko Vecchiet. Strani 220.
Čeprav je to spominsko »pričevanje« izšlo že drugič, se je bati, da ga bo na tej strani zahodne državne meje le malokdo dobil v roke. Izdajateljica namreč v knjigi sporoča, da bo »primerno število izvodov« knjige podarila svojim članom in šolskim ter drugim knjižnicam; le preostali del naklade bo šel v prodajo, vemo pa, kako težko je dobiti slovenske knjige, ki izidejo »zunaj«. Tudi to poročilo o knjigi prihaja prav zato že z zamudo.
In vendar bi delo zaslužilo veliko bralcev, saj širše občinstvo prav slabo pozna dejavnost podtalne organizacije primorskih Slovencev z imenom Borba, organizacije, v kateri je delovala četverica bazoviških žrtev Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič. (Vsaj ta imena pozna, upam, velika večina Slovencev.) Španger je bil skupaj z njimi v vodstvu »Borbe«, tudi zanj je bila na procesu zahtevana smrtna kazen, prisodili pa so mu potem 30 let zapora. Po 9 letih v raznih ječah je leta 1939 prišel na svobodo, se po raznih zapletih pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju, bil po vojski med soustanovitelji Slovenske levice v Trstu (1968) in umrl konec leta 1971. To »pričevanje« je napisal že v zgodnjih 60. letih, vendar ga je moral (ob podpori nekaj prijateljev) izdati 1965 v samozaložbi.
V predgovoru pravi Španger, da s to knjigo ne namerava opevati slave prganizacije Borba ali njenih stvariteljev, temveč prikdžpti »tista dejstva tako, kakor sem jih doživljal, ko sta nas navdajali resnica in pravica, za kateri smo se borili in trpeli«. Za bravce so zelo koristna začetna poglavja, kjer avtor prikazuje politični in družbeni položaj na Primorskem ob koncu prve svetovne vojne, fašistične pogrome ter mladinska društva in mla-
dinsko misel. S tem je podan okvir, v katerega lahko Španger postavi opis organizacije Borba in njenega delovanja.
Marsikdo Slovencem ne pripisuje zmožnosti, da bi se v stiskah znali odločno upreti krivicam in nasilju. Narodnoosvobodilni boj v letih 1941-45 naj bi bil nekaj povsem izjemnega. Kdor je takih misli, bo začuden prebiral Spangerjevo poročilo o tem, kako so primorski mladinci, potem ko so bila razpuščena vsa njihova društva, jeseni 1927 razpravljali o tem, kaj bi bilo storiti, in kako so mlajši med njimi »v svojem mladostnem žaru čutili potrebo po odločnem boju, dokler je še čas«. Ustanovili so si tajno organizacijo Borbo, ki je bila odločena, da se bo proti fašističnemu zatiranju slovenskega življa bojevala tudi s silo, namreč z atentati na šolska in podobna poslopja. Takih dejanj je storila veliko, pri tem pa vendar skrbela, da je »delala silo« predmetom in ne ljudem. Le naključje je hotelo, da je neki fašist ob enem teh atentatov izgubil življenje.
V kratkem času so mladi zagnanci razpredli svojo podtalno organizacijo po velikem delu Primorske in tudi v Istro, saj so bili m. dr. povezani z Vladimirjem Gor-tanom, ki je bil potem postavljen pred fašistično sodišče in ustreljen 17.10.1929. Povezani so bili s (pri nas bolj znano) organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je delovala predvsem na Goriškem. Po procesu
1.	1930, v katerem je bila večina članov Borbe ustreljena ali zaprta, je dejavnost Borbe večidel zamrla, njeno vlogo pa je prevzel TIGR; ta organizacija ni bila za nasilna dejanja, bolj je skušala prosvetno delovati med ljudmi, čeprav je tudi prišla pod udar fašističnega nasilja.
O silni zagnanosti in gorečem idealizmu članov Borbe pričuje Spangerjevo zatrdilo na str. 172, natisnjeno z velikimi črkami: »da od ustanovitve te organizacije pa do dneva, ko smo bili prisiljeni oditi za zapahe, niso ne tajna organizacija Borba ne člani le-te dobili niti be-
liča od kogar koli, ki ni pripadal tej organizaciji. Vsa denarna sredstva, ki jih je Borba potrebovala, so bili izključno prispevki, zbrani med lastnimi aktivnimi in pasivnimi člani tajne organizacije.«
Spomladi 1930 je prišel v Trst oddelek posebne fašistične policije OVRE, da bi polovil atentatorje. Ker ti niso nehali delovati, je moral prej ali slej priti trenutek, ko so ti »amaterji« padli v roke »znanstveni« policiji, kakor ji pravi Španger. Sledilo je dolgotrajno zasliševanje in potem proces, prirejen z vsem pompom, kakršnega je bila zmožna fašistična justica. Posebej za to je prišlo iz Rima v Trst Posebno sodišče, da je prve dni septembra 1930 sodilo 17 obtožencev (drugi zaprti so morali čakati na »svoj« proces do 4.12.1931 v Rimu). Span-ger popisuje, kar se je godilo z njim, dopolnjuje pa to s pričevanji iz knjig drugih avtorjev iz tiska, ki je o procesu poročal, tako v Italiji kakor drugod. Od drugod jemlje seveda le poročila, ki so bila obtožencem naklonjena (drugi o procesu povečini tako niso poročali).
Ni moj namen, da bi tukaj povzemal vsebino knjige. Čeprav sem spredaj izrazil dvome, da se bo zlahka dobila pri nas, vendar mislim, da si jo bodo tisti, ki jih bo zanimala, tako ali drugače priskrbeli, saj je tega vredna. Dala jim bo vpogled v zanimiv in hkrati pretresljiv kos slovenske zgodovine, kos, ki pričuje o slovenski narodni zavesti, in Slovencih, zmožnih odpora tudi pod najhujšim pritiskom.
Kako strahovit je bil pritisk fašizma v tistem času tudi drugod po Evropi, lepo kaže nekoliko naivna Span-gerjeva formulacija na str. 194: »S posebno bratsko občutljivostjo je Češkoslovaška pokazala vso svojo ogorčenost nad krivično obsodbo bazoviških žrtev. Naj omenim le zborovanje v Bratislavi, ki se ga je kljub prepovedi policije udeležilo preko 5000 ljudi ...« Zborovanje, ki ga je policija prepovedala! Ogorčenosti torej ni pokazala Češkoslovaška (država), ta je proteste v svoji preplašenosti prepovedala, »ogorčenost« so pokazali le posamez-
niki, ki se niso menili za policijsko prepoved. Podobno je, kakor bomo še videli, ravnala tudi jugoslovanska vlada.
Boris Pahor pravi v spremni besedi, da ne gre za »dokumentirano izdajo«, čeprav bi bila koristna. Dajanje pripomb naj bi bilo delo zgodovinarja, ki bo »s potrebno pripravo temeljito obravnaval tisti čas«. Po mojem bi bilo tudi tukaj koristnih nekaj pripomb, ki bi nepoučenemu bravcu olajšale razumevanje. Zanimivo bi bilo recimo zvedeti, od kod vsa silna množina ilegalnega tiska, ki so ga udje Borbe širili ob vsaki priložnosti (zlasti letake). Spanger o tem ne omeni nič, a drugim je morda že znano? Eden izmed dveh oproščenih obtožencev je bil Ciril Kosmač — dobrodošla bi bila pripomba, da to ni bil nihče drug kakor naš znani pisatelj. In ali se tudi zdaj še ne ve, kdo je bil »tedanji očividec«, s čigar besedami Spanger poroča o zadnjih trenutkih četverice bazoviških junakov?
Za konec, ker se pač veliko ukvarjam z jezikom, še majhen jezikovni kuriozum iz knjige. Na str. 192 piše Spanger o tem, kako zadržano so o procesu poročali jugoslovanski dnevniki, »očitno se držijo direktiv, ki jih je dala vlada« (ki se je Italijanov bala). Pa pravi Spanger: »Iz tega sledi, da so bili jugoslovanski narodi poučeni le z De Lapalyssovimi poročili.« Le kaj naj si naš današnji bravec misli, kdo da je bil ta skrivnostni De La-palysse? Sam sem na to osebo naletel pri prevajanju Joyceovega Uliksesa v zvezi z anekdoto, ki je predolga, da bi jo tu navajal. Skratka, »une verite de la Palisse« pomeni samoumevno resnico, ki je ni vredno navajati. Izraz pa poznajo tudi Italijani, v besednjakih imajo pridevniško obliko »lapalissiano«. Tudi taka reč bi gotovo zaslužila opombo.
Spanger ni bil šolan človek (ljudska šola, mizarski uk), svojo knjigo je napisal v jeziku, kakršnega je pač znal. In vendar: pravi užitek je brati delo, napisano v tako čisti slovenščini, tako brez tiste množice najrazno-
vrstnejših napak, ki v različnih izborih in sestavah »krasijo« skoraj vsako knjigo, ki danes izide na Slovenskem. Tistih nekaj napakic, ki jih je Španger vendarle zagrešil, je komaj vrednih omembe. Marsikateri izmed naših »zaresnih« pisateljev bi se lahko učil pisati pri njem.
Knjiga je tudi zelo lepo opremljena (opremitelj Franko Vecchiet).
Janez Gradišnik, Borec št. 6/7 - 88
Ezio Martin: O HUSUJEVEM GREGORČIČU V ITALIJANŠČINI.
Letos je pater Franc Husu — že znan kot prevajalec Prešerna (JZ Battesimo presso la Savizza 1972. leta, Poesie 1976. leta) — poklonil nekaterim svojim prijateljem tipkan izvod svojega dela: Simon Gregorčič, Poesie, traduzione di Francesco Husu, 1988. Knjiga obsega, skupaj z uvodom, 276 strani in vsebuje 132 pesniških tekstov. Pri izbiri je prevajalec vzel v poštev miniaturno izdajo Izbrane pesmi, ki je izšla v Ljubljani 1961. leta, dopolnil pa jo je še s pesmimi iz drugih izdaj. Glede na to, da je prevedel vse najbolj cenjene, najbolj znane in ponarodele Gregorčičeve pesmi, lahko rečemo, da je opravil izredno delo, ki ga lahko primerjamo s prevodi iz Prešerna. Mislim namreč, da se še ni pojavil v italijanščini tako bogat izbor, ki bi bil posvečen delu samo enega slovenskega pesnika.
Večkrat bralec po krivici prezre predgovore, ki jih avtorji ali prevajalci tekstom dodajajo. Pravim da po krivici, ker je v njih pogostoma lahko zaslediti globoke utemeljitve njihovega literarnega zagona ali, pri prevajalcih, njihovega poustvarjanja literarnih del. Zato je predgovor, ki ga dodaja pater Husu prava osvetlitev. Iz njega zvemo, da se je srečal z Gregorčičem že v sloven-
ski osnovni šoli. Vtis, ki ga je imel tako doma kot v šoli. je zbledel v deških letih in v mladostni dobi, ko je bil daleč od rodnih tal, a mu je zmeraj ostal v podzavesti, dokler se ni spet obnovil, ko je prišlo do bolj rednih stikov s skupinami Slovencev, predvsem s študenti papeških univerz«, tako da je »boljše spoznal književnost v materinem jeziku in se še posebej zanimal za prevajanje slovenskih velikih pesniških del«, med katerimi so imela vsekakor prednost Prešernova in Gregorčičeva.
Franc Husu je bil pravi človek v pravem trenutku, ko so 1986. leta potekale slovesnosti ob 80-letnici Gregorčičeve smrti. Povabili so ga, da je tedaj nastopil z nekaj prevodi v italijanščino iz lirik »goriškega slavčka«. In takrat se je odpravil na božjo pot na pesnikov grob, obiskal njegovo rojstno hišo, tako da ga je tisti obisk močno spodbudil, da bi konkretiziral svojo ljubezen do pesnika z obširnejšim prevodom iz njegovih del. Temu, kar je bil že prevedel, je dodal to, kar je pripravil za 80-letnico; potem je prevedel še nekaj desetin pesmi ter v manj kot dveh letih dosegel sedanje število.
Lahko verjamemo, da je naloga, ki se je je lotil pater Husu, polna oblikovnih težav. Gregorčič namreč uporablja veliko različnih ritmov, od katerih se nekateri slovenščini bolj prilegajo kot italijanščini. Slo je torej za to, da to večbarvno pesnjenje poda v jeziku s precej drugačno strukturo, in zato, z drugačno muzikalnostjo. Italijanščina je nadvse bogata melodičnih in ritmičnih pripomočkov, ki pa niso isti kot v slovenščini. Tako ima nič koliko podaljSevalnih dopolnil (členov, predlogov, prislovov s končnico »mente«), ki jih slovenščina nima ali jih rabi bolj poredkoma ali, večkrat, v krajši obliki. Zelo zgleden primer nam nudi prav prevod Prešernovega Krsta pri (Savici), ki ga je pater Husu zvesto prevedel z II Battesimo presso la (Savizza): dva zloga v slovenščini, osem v italijanščini!
Nadalje je v slovenščini zelo pogosto — in je bilo
v preteklem stoletju še bolj — oksitonsko naglašanje; ta značilnost se kar naprej pojavlja pri Gregorčiču, posebno v Poezije I (1882), kjer uporablja rime in ritme in kitice, ki so kadencirane, živčne, zategnjene. Podati v italijanščini tako različno muzikaličnost je izziv, če pomislimo, da ima italijanščina na razpolago samo po naključju ali samo kot ponaredbo naglašanje na zadnjem zlogu, ki ji pravimo accentuazione tronca, zaradi česar italijanska tradicionalna pesem, če ji prištejemo še druge svojstvene značilnosti, nima preveč rada kratkih stihov, kot jih tako pogosto ima Gregorčič. In vendar se je pater Husu lotil odločno in, rekel bi, vedro, te ogromne naloge; in večkrat mu je uspelo, da je obnovil živahnost izvirnika, kot na primer pri pesmi Stara mati kara me, kjer je prevod skoraj dovršen.
Naravno je, da ni mogoče vsakilcrat zadeti v črno; zato se mi zdi, da je bila manj posrečeno podana krepka nota, ki poveličuje veličastni finale tako v Soči kot v Človeka nikar!, kjer se mogočno, skoraj obsesivno kovanje v izvirnih stihih s tistimi kar-kar-kar in -eti -eti -eti, ki prav gotovo niso slavčkovo čivkanje, razstopi v melodioznosti italijanskega enajsterea. Če torej upoštevamo, da ima tradicionalna italijanska pesem rajši tekoče izražanje, se mi zdi, da je prevajalec prišel do najboljših metričnih dosežkov v slovesnem tonu nekaterih slavnostnih kompozicij, kot Grobni spomenik prijatelju, Vrlemu možu, ali epično-pripovednih, kot so Naš čolnič otmimo, Jeftejevega prisega (zelo posrečen prevod), ali v baladnih primerih, kot Rabeljsko jezero, in še v drugačnih pesmih, na primer v Prekmorski pošti, Kitici itd.
Kar se tiče rime, se prevajalec, čisto pravilno, ni razdajal, nasprotno, posegel je po nji zelo zmerno. V italijanščini je rima namreč še manj bistvena kot v slovenščini; to je zaznati pri prostem enaj stereu, ki najbrž v nobenem jeziku ne pričara enake harmonije, kot dokazujejo Sepolcri Uga Foscola in prevod Ilijade Vincen-za Montija. Kljub temu je prevajalec kdaj le podlegel rimi, kot na primer v pesmi Naš rodni dom, kjer je, zato da je rimal z nativo, uporabil »collettivo«, kar je, v pomenu »skupnost, družba« (Gregorčič ima »zadruga«), bliže ekonomski sociologiji kot pesmi. Prav tako je hlap-
čevanje rimi prevajanje v Zimskem dnevu »snežni prt« z »nivea tovaglia« zato, da rešiš enajsterec; gre za nadomestek, ki ga italijanščina ne prenese, »tovaglia« namreč ni pesniški izraz. Vsekakor pa bo moral doživeti popravek tisti »come tu« v 14. stihu Prstana.
Dokaz ljubezni do Gregorčiča je zaslužno izvedeno, vendar, mislim, še nedokončano delo. Svetoval bi prevajalcu, naj te redakcije svojega prevoda nima za dokončno, ker namreč še ni natisnjena, jo je mogoče marsikje izboljšati. Ce je res, kot sem nekje bral, da je potreboval osem let za prevod in piljenje Krsta pri Savici, bo prav, če bo posvetil še nekaj časa retuširanju Gregorčiča. Slovencem bo gotovo všeč, če bo eden izmed najbolj ljubljenih pesnikov preveden v italijanščino; a ceniti ga bodo morali Italijani s pomočjo prevoda, ki je navsezadnje njim namenjen. Ko ga bodo brali ali slišali, bodo Italijani morali doživeti v svoji notranjosti odziv, če ne vseh, vsaj mnogih čustev, ki jih doživlja pater Husu — in mi z njim —, ko bere Gregorčiča v izvirniku. Prevajalec naj, če tega še ni storil, recitira svoje delo kakemu Italijanu, ki ni nujno, da pozna Gregorčiča, a imeti pa mora posluh, biti mora senzibilen in kompetenten; tako bo prevajalec lahko ugotovil ritmično veljavo, muzikalni učinek in poetično emotivnost svojega prevoda.
Gre za retuše, ki se bodo patru Husuju gotovo odlično posrečile, ker je tudi sam pesnik: če ne drugje, to dokazuje njegov uvodni sonet z akrostihom, posvečen Simonu Gregorčiču (ki po naključju ima štirinajst črk kot Primicova Julija). Upam, da mi ne bo zameril, če bom rekel, da je, za zdaj, ta sonet ena naj lepših pesmi v njegovem vsekakor dragocenem izboru.
Alojz Rebula: JUTRI ČEZ JORDAN, roman, Mohorjeva družba v Celju 1988.
Prav gotovo je roman, ki je posvečen »novemu slovenskemu prevodu celotnega Sporočila od Geneze do Apokalipse«, predvsem pripoved, ki je intimno povezana s svetopisemsko snovjo Pentatevha, to je s potovanjem judovskega ljudstva iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. In Absalom, pripovedovalec prvega dela knjige, obnavlja v prvi osebi dolgo romanje po peščenem svetu v Obljubljeno deželo, se spoprijema s težavami, ljubi sijajno Lijo, se udeleži upora proti Mojzesovemu vodstvu, z Lijo nazadnje zapusti skupnost in se z njo napoti iskat judovskemu občestvu namenjeno domovino. Tako je zgodba v glavnem zvesta vsebini prvih štirih Mojzesovih knjig. Drugi del romana pa se nekako umakne od biblijskih dogodkov, skupinski eksodus se zoži na Absa-lomovo usodo in na usodo njegovega sina Elidada, medtem ko je Lija zmanjkala, ko je Elidad prišel na svet. Absalom torej ne bo dosegel Kanaana, to se bo posrečilo šele Elidadu, potem ko bo na Kreti zagrebel očeta v miniaturen prikaz slutene domovine, ki si jo je bil upodobil na svojem vrtiču. In v tem drugem delu je tako vloga zapisovalca dodeljena v prvi vrsti Elidadu.
Tak je, v zelo zgoščenem povzetku viden razvoj dogodkov, vendar je ves čas čutiti, da gre tudi, in morebiti celo pretežno, za prikazovanje človekovega prizadevanja, da bi se rešil vsega odvečnega in kljub navezanosti na edinstveno lepoto obstoječega sveta zaslutil resnico nevidnega. Ta potreba po eshatološkem potrjevanju smisla, to odklanjanje »bivanja« in priseganje na »pomen« namreč skozi in skozi prežema dogajanje. Vendar pa se le-temu hkrati prilega še drug simbolizem, ki se tu pa tam bije za prvenstvo tudi v samem spopadu z eshatološkim prividom. Gre za usodo slovenstva, ki je, kot judovska skupnost v Egiptu, stoletja dolgo garalo za druge, a ga tudi križev pot skozi puščavo ni odrešil,
tako da je vse še v rokah prihodnosti, ki jo v romanu predstavlja mladi Elidad, v resnici pa je še zmeraj in-cognita.
Pazljivi bralec bo zato v knjigi večkrat brez težave pozabil na Mojzesa, na zarote in na pokol malikovalcev, pri tem pa prikazani sproti dodajal slovensko stvarnost z njenimi mrtveci, s šepajočim voditeljem in z množino samomorov pa tudi s sodobno slovensko Antigono, kateri Absalom poklanja nekaj zelo lepih odstavkov.
Seveda je delo obenem izjemen pesniški tekst, v katerem sta avtorjeva izrazna izvirnost in metaforika, ker gre za zelo življenjsko motiviko, bralcu dosti bližja kot v kakem drugem avtorjevem romanu, tako da se tokrat lepota opisane pokrajine ali psihološko razpoloženje uveljavljata celo na račun jezikovne izbranosti.
Pripombo bi morebiti zaslužila tehnična rešitev z delitvijo na dva dela, kar je nekako v škodo strnjenosti, ki smo se je navadili v prvem delu. Res je, da s prenosom očetove vloge na sina delo zadobi novo dimenzijo, vendar ima bralec ob tisti vsiljeni naselitvi na Kreto občutek, da gre za nekakšen umik. Saj za umik v resnici gre, ko pa sta oče in sin ločena od zaželene domovine, tako da simbolizirata tudi stvarno slovensko diasporo. Je pa le vmes nekakšen prelom, ki bi se mu bil avtor izognil, ko bi nadaljeval z začetno pripovedjo, tudi če bi delo naraslo za nekaj poglavij.
A to je marginalni pomislek, ki je morebiti celo odveč ob imenitnih opisih tako kretskih kulturnih vrednot in starožitnosti kot tudi novih Elidadovih srečanj. Če je bilo namreč poprej obzorje nekako puščavsko vezano, se zdaj razpre v vsi mnogobarvnosti, ki omamlja avtorja in nas z njim.
Boris Pahor
Ciril Žebot:	NEMINLJIVA SLOVENIJA,
Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Založil avtor. Celovec 1988.
Seveda zahteva knjiga temeljite obravnave, ki je na tem mestu v časovno tako omejenem roku ni mogoče niti približno podati; zato je nujno, da človek lahko pove samo o tistih vtisih, ki so ga bolj vznemirili. Pri tem je potrebno najpoprej reči, da je 500 strani obsegajoči tekst nedvomno nadvse bogata zaloga dokumentacije, ki je, ne glede na ponujeno interpretacijo, dragocena. Obenem pa je bil avtor pri marsikaterem dogajanju osebno soudeležen, tako da se njegovo pričevanje pridružuje drugim virom, ki so na razpolago. To je vsekakor pomembno, kakor je pomemben v glavnem ton obravnave; le-ta je umirjena in obogatena s številnimi navedbami. Pozna pa se na nemalo krajih, da je knjiga sestavljena iz poprejšnjih samostojnih delov, tako da pride marsikdaj do ponovitev, od katerih bi ta ali ona morala izostati, ker je videti, kot da gre za hoteno potrjevanje že potrjenih ugotovitev ali dokazov.
To, kar v Zebotovi obravnavi medvojnega dogajanja najbolj preseneča, je neobstoj vsakršne kritike protikomunistične strani. Če namreč izvzamemo njegov očitek, da so slovenski politični predstavniki odpravili Narodni svet za Slovenijo, ki je bil ustanovljen 6. aprila 1941. leta, ni v njegovem obnavljanju razvoja za časa okupacije Slovenije najti zavračanja poti, ki so si jo izbrali komunizmu nasprotni voditelji. Pošten zgodovinar in publicist danes (tudi v Sloveniji) odklanjata metode, s katerimi so slovenski komunisti začeli revolucijo; vendar pa nekomunistični zgodovinar in publicist prav tako odklanjata slovenske vojaške formacije v sklopu okupacijskih sil. Poudarjanja, da so bile te čete obrambnega značaja in v bistvu na strani zaveznikov, zavezniški politiki in vojaki niso mogli ne smeli vzeti v poštev; da-
našnji zgodovinar pa bo lahko priznal, da je bil položaj protikomunistov sicer tragičen, a da je bila njihova izbira vseeno zgrešena.
Tako rezoniranje bi človek danes pričakoval od emigrantskega pisatelja, in govorim o slovenskem človeku, ki si je o početju komunističnih voditeljev osvobodilnega gibanja že do kraja na jasnem. Zebot pa se, nasprotno, trudi, da bi zagovarjal stvari, ki jih ni mogoče zagovarjati. Tako, na primer, z nadvse subtilnim distinguo skuša dokazati, da domobranci niso bili del »zločinske organizacije SS«, kot skušajo dokazati »komunistične propagandne klevete« (str. 295). Zato tisto tolmačenje na prejšnji strani, češ da so oblast poveljevanja nad domobranskimi oddelki izvrševali »višji S S — in policijski vodje v imenu Rainerja in ne Hitlerja ali Himmlerja«, naravnost razoroži slehernega treznega bralca. Če pa tako filozofirane bere tržaški preživeli deportiranec, ki so ga domobranski ljudje predali gestapu, da bi ga le-ta sodil in obsodil, potem so takšni piščevi distinguo o »pravnem položaju domobrancev« naravnost afront. Velika večina zapornikov v tržaškem Coroneu je namreč bila v vojnem času tam po »zaslugi« slovenskih ljudi s slovensko trobojnico na uniformi, ljudi, ki so pri zasliševanju jetnikom povedali, da bodo šli »gnit v Dachau«. To je v tisti Dachau, ki ga Zebot imenuje »zloglasno koncentracijsko taborišče« (str. 316), ker je v njem umrl njegov oče, medtem ko pozablja, ponavljam, na vse, ki so v Dachau postali pepel zaradi organizacijskih sposobnosti tistih, ki so bili odvisni od Rainerja, ne od Hitlerja ali Himmlerja! (In, naj v oklepaju dodam, da je samo v tistem transportu, ki je 28. 2. 1944 odpeljal v Dachau podpisanega, bilo 600 oseb.)
Ne, gospod Zebot, s takim pisanjem se ne bomo nikamor premaknili z mrtve točke. Prav tako ne s tisto sholastično razpravo o prisegi Hitlerju. Res je, da najdemo na str. 297 tudi pripombe glede na »politično neizkušenost Rupnikove okolice«, a v isti sapi se spet ome-
nja KP, ki da je »proti domobrancem izrabila njihovo prisego«. Tradicionalno demokratičnega človeka namreč ne zanima, kako je domobransko prisego Hitlerju izrabila KP Slovenije, do katere zna biti kritičen in odklonilen; prepaden pa ugotavlja ne samo, kako je lahko do takega perverznega dejanja prišlo, ampak da v Žebotovi knjigi tudi glede prisege naletimo na razne di-stinguo. Govor je namreč o »vrinjenih frazah« v prisegi, ki da so plod »nespretnega in odbijajočega besedičenja politično neizkušene okolice generala Rupnika in njegove pokrajinske uprave«. A kje so vendar bili izkušeni politiki? Res je, priznati je potrebno, da Zebot označuje prisego kot »pravno neprimerno, moralno odvratno in politično škodljivo«. Vendar bi v tekstu, ki bi lahko bil nekakšna prelomnica v obravnavi preteklosti, pričakovali bolj odločen korak pri definiciji napak in zmot protikomunističnega tabora.
Če naj namreč upoštevamo delovanje ljudi, ki so bili tesno povezani s cerkveno hierarhijo, s tisto hierarhijo, o kateri je sam dr. Kralj, katerega Žebot večkrat omenja, rekel »Po tej poti drvi Cerkev v propast in pripravlja pri nas tla za komunizem« (glej knjigo dr. Kli-neca »Primorska duhovščina pod fašizmom« str. 107) — potem bi o njihovih odločitvah v medvojnem času lahko danes (1988. leta) razpravljali dosti bolj dosledno, kot to beremo v Neminljivi Sloveniji. Njena neminljivost namreč obstaja — ali bo obstajala — kljub komunisitčnemu ideološkemu in političnemu ekskluzivizmu, a prav tako tudi kljub tistemu katoliškemu diktatorstvu, kot ga definira nekomunist in nasprotnik osvobodilnega boja dr. Gosar, ki je že 1937. leta zapisal: »... naši samozvani čuvarji pravovernosti so najbolj nevaren in razdiralen element, kar ga je bilo kdaj v našem katoliškem občestvu, so kot dinamit, ki bo naše katoliške vrste prej ali slej razgnal.« To se pravi, da bi nepristranska analiza tistega časa dosti več prispevala k ugotovitvi raznih odgovornosti kot pa zvračanj e vse krivde na komuniste in
seveda, kot — dosledni katoliški integralisti — na Kocbeka.
No, glede Kocbeka je hvalevredno, da je Žebot, kot častna izjema v emigracijski publicistiki, odgovorno u-pošteval Kocbekove izjave, ki sem jih objavil v njemu posvečeni brošuri. Prav tako je vsega odobravanja vredna njegova tedanja (1975) želja, ki sem jo v Zalivu že takrat omenil. Tako pravi o prihodnjih slovenskih rodovih: »Upam ..., da tudi ti ne bodo za jutrišnjo Slovenijo ponovili nepotrebnih političnih napak Kocbekovih in mojih sodobnikov v času druge svetovne vojne in po njej ter njihovih predhodnikov v prevratu po prvi svetovni vojni in po njej tja do brezglavega razsula 1941« (podčrtal B.P.). Čeprav je namreč formulacija »Kocbekovi in moji sodobniki« neizrazita, jo lahko vzamemo tudi kot odklon tudi tistih stališč, ki so jih zagovarjali on in njegovi somišljeniki. Vendar je škoda, da avtor v pričujoči knjigi ni šel še dlje od tistega »upam« iz 1975. leta, saj bi tako lahko prišlo do dosti bolj prelomnega dejanja, kot ga nakazuje ta njegova v marsičem, kot sem uvodoma rekel, koristna knjiga.
Boris Pahor
Jože Horvat: LUŽICA IN NJENI SRBI, Slovenska matica 1988.
Avtor si je za prikaz položaja lužiškosrbske skupnosti v Nemški demokratični republiki izbral potopisno obliko podajanja, tako da je njegova knjiga poročilo o obiskih, ki so seveda obenem srečanja s predstavniki tamkajšnjega občestva, še posebej s pomembnimi pisateljskimi osebnostmi. Zato je delo (190 strani) niz živih reportaž, ki bolj reliefno pokažejo stvarno problematiko obstoja, kot bi to lahko doseglo suhoparno, čeprav stu-diozno, navajanje dejstev.
Mogoče bi v tem kratkem zapisu o Horvatovi knjigi poudarili predvsem dve stvari. V prvi vrsti pomen vloge pisatelja pri potrjevanju identitete ogrožene skupnosti, pa naj gre za nadpovprečnega pisca, ali za ljudskega pripovednika, ki se približa preprostemu človeku.
Ti stiki z raznimi avtorji so nedvomno ena izmed najbolj posrečenih potez Horvatove zamisli.
Poleg pomena lužiškosrbskega pisateljstva je iz raznih pogovorov razbrati, kako izredna je vloga Cerkve pri ohranjanju tako identitete kakor tudi jezika skupnosti. Seveda je pri tem avtor v glavnem zaslužen predvsem zato, ker izčrpno navaja spoznanja raznih intervjuvancev ali bolje sogovornikov; vendar spada taka širina njegovega prikaza med odlike njegovega teksta.
Vse to ima seveda informativno vrednost za tistega, ki se želi približati zanimivi majhni skupnosti, ki živi nekako med Dresdenom in Berlinom, a je lahko hkrati tudi nazoren zgled, kako naj bi matični slovenski človek stvarni položaj slovenskih skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem spoznal predvsem iz neposrednega pogovora s kulturnimi predstavniki tistih skupnosti in to v pluralističnem ključu.
Kakor se morebiti tak komentar na videz oddaljuje od Horvatovega dela, je v bistvu pravzaprav naj lepša pohvala njegovi modri zasnovi.
NA KRATKO
NOVA REVIJA št. 77 - 78/79. Poudarjeno izhaja oblečena v črnino. Številni eseji so bistvenega pomena za stvaren pretres položaja slovenske identite, (ne)dr-žavnosit in (ne)suverenosti. Teze za slovensko ustavo. Spomenka Hribar: Samoobramba kot dokaz. Tine Hribar: Slovensko poletje. Pogovor z Igorjem Bavčarjem.
* * *
PRIMORSKA SREČANJA št. 80/81, 82/83, 84/85, 86, 87/88. St. 80/81 je zbornik v glavnem posvečen Med-
narodnemu srečanju pisateljev ob meji 1987. leta. Št. 82/83 in 84/85 sta pomembni zaradi temeljite študije Boga Grafenauerja O izvoru naših prednikov kot proti dokaz Borovim in Šavlijevim tezam o Venetih - Slovencih. Št. 86: Evgen Bavčar, filozof, esejist, pogovor pripravila Marija Mercina. Branko Marušič: Spomin na neka primorska srečanja. Št. 87/88 še Bogo Grafenauer O slovenskih prednikih (III).
# * <<
CELOVŠKI ZVON. Marec 1988: Viktor Blažič, Srednja Evropa. Franc Kattnig, Reginald Vospernik, Pogovor z dr. Matevžem Grilcem. September: Leszek Ko-lakovski, Politika in hudič. December: Franz VVerfel:
O cesarstvu.
* * *
LA BATTANA št. 86, 87, 88, 89. Zanimiv izbor iz del italijanskih, hrvaških, srbskih, slovenskih pesnikov in pisateljev; kdaj tudi kratki eseji: o Vuku, Sabi, Sve-vu itd.
Revija 2000. St. 40/41, 42/43. V št. 40/41 članki o Kreku (Rozman, Prunk, Juhant). Stane Gabrovec: Kristjani danes - izzivi in odmevi. V št. 42/43: Janez Rotar, K poetiki angažiranosti sodobne proze. Alenka Cotič, Kocbekova predvojna politična misel.
* »> »>
VESTNIK slovenskih domobrancev in drugih rodoljubov. 1987/4: Ponatis članka Staneta Gabrovca, Kristjani danes - izzivi in odzivi iz revije 2000. St. 1988/1: ponatis eseja D. Rupla, Sicer mi je draga OF, vendar dražja mi je — resnica. St. 2: ponatis predloga za slovensko ustavo, (kot sta ga sestavila Društvo slov. pisateljev in slovensko sociološko društvo. St. 3: Janez Grum, Pripombe k Blažičevemu članku (Dobljena vojna — izgubljeni mir, Celovški zvon, september 1987). Pristavki:
O »Usodni nedolžnosti« ob zgodovinskih dejstvih (Poglavitna tarča je seveda Kocbek!).
* * *
Marko Kremžar, STEBRI VZAJEMNOSTI, SLOGA, Buenos Aires 1988. Krščanska socialna misel (Janez Pavel II., Krek, Veber, Kremžar). Glavno: kako iz socializma, »ne da bi slovensko premoženje hkrati prešlo v roke močnejšega, tujega kapitala?« (str. 174).
RAZVOJ SLOVENSKEGA NARODNEGA ZNAČAJA, v luči 4. točke programa Osvobodilne fronte, Delavska enotnost, Ljubljana 1987. Pomemben zbornik referatov s Plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte na Bledu 1986. (Tine Hribar, Bogo Grafenauer, Anton Bebler, Pavel Fonda itd.)
Miloš Vauhnik, PE-Fau, spomini (I. del), Mohorjeva družba, Gorica 1988. Dragoceno spominsko gradivo, ki osvetljuje predvsem dogajanje med prvo svetovno vojsko in takoj po njej — Koroška in Maister!
V EDINOSTI, ekumenski zbornik 1987 in 1988, izdal Slovenski ekumenski svet, Ljubljana-Maribor. Zelo bogata zbornika zgodovinskih, spominskih, informativnih prispevkov, ki obravnavajo ekumenizem tako v širšem pogledu kot specifično v slovenskem prostoru, pri tem je izrazito pričujoč Trst.
* * *
KARNTEN - DOKUMENTATION, Band 4: Karnt-ner Padagogenmodell und die Minderheiten - Schulre-form, Amt der Karnten Landesregierung, Klagenfurt 1988. Uradna dokumentacija s tabelami in prilogami. Brošura obsega 229 strani.
PRIMORSKI SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON. 14. snopič, uredil Martin Jevnikar. Od Sedej do Suhadolc. Tudi ta snopič razkriva nesluteno bogastvo primorske kulturne dediščine. Ko bo izšel zadnji snopič, bo Goriška Mohorjeva družba, ki izdaja leksikon, morala pomisliti na natis žepnega leksikona z navedbo samo priimkov in imen, letnic rojstva in smrti ter poklica imenovanih osebnosti. To bo praktično dopolnilo sedanjemu monumentalnemu delu!
ZNAMENJE št. 1, 2, 3, 4, 5/1988. Revija prinaša izredno kvalitetne eseje iz psihologije, zgodovine verstev, sodobne teologije, cerkvenega življenja. Se posebno vrednost imajo obravnave slovenskega krščansko -cerkvenega življenja v preteklosti in sedanjosti.
LA NOUVELLE ALTERNATIVE, decembre 1987, Pariš. Ta številka je še posebej pomembna ker vsebuje številne prispevke o renesansi Srednje Evrope izpod peresa ogrskih, poljskih, čeških, nemških, slovenskih, hrvaških, avstrijskih in francoskih avtorjev — Konrad, Vajda, Grupinski, Kiš, Blaha, Matvejevic, Evgen Bavčar itd.
CONTACT REGIONAL 1987/1, Copenhagen 1987, The Foundation for International Understandig. Revija, ki ima isti naslov kot časnik, ki v raznih jezikih poroča o položaju »manj uporabljenih jezikih«, je eden izmed dokazov razvoja problematike tako imenovanih manjšin, odkar sta se za njihov status zavzela Evropski parlament in Evropski svet.
* * *
MEDIALPES, revija združenja CONTRAO: Com-munaute de Travail des Alpes occidentales. Gre za skupnost, podobno naši Alpe-Jadran, ki združuje Ligurijo,
fleši o novih knjigah
Piemont, Dolino Aoste, Provanso-Alpe-Azurna obala, Rbonske Alpe-Zenevo-Vaud-Valais.
UMBRUCH, Zeitschrift fiir Kultur, pomlad 1988. Frankfurt. Številka vsebuje tudi Kocbekove Lipicance, Jančarjevo Terra incognita, izbor mlajše slovenske lirike ter članke, v katerih je govor tudi o slovenskih avtorjih. Žal pri pregledu tržaške književnosti slovenskega deleža ni.
* * *
ETNIE, Scienza politica e cultura dei popoli mino-ritari, Studio Editoriale Editore, Milano 1988. Št. 14 in 15 sta vsebinsko in ilustrativno zelo pestri. V št. 14: Bareberi in Kosovo. V št. 15 Južni Tirol in Schlesvvig.
* * *
FIDIBUS, Zeitschrift fur Literatur und Literatur-vvissenschaft, št. 2 1988, Klagenfurt. Ta številka je posvečena sodobni slovenski književnosti na Koroškem. Uvod: prof. dr. Matjaž Kmecl. Eseji in prevodi o Kokotu, Lipušu, Janušu, Ferku in Haderlapovi.
* <« *
MITOUNDICI, revija za književnost, uredništvo: Nola (Neapelj). Junijska številka objavlja prevod črtice Borisa Pahorja Postanek na Ponte Vecchio - Una sosta sul Ponte Vecchio z uvodom Giacoma Scottija.
* * *
DRAGA 87. 144 strani velikega formata. Izdalo Društvo slovenskih izobražencev, Donizettijeva 3, Trst 1988. Predavanje in diskusije lanske Drage. Referenti: dr. Ru-dolph M. Sussel, dr. Andrej Fink, dr. Bruno Krošak, dr. Andrej Capuder.
* * *
PRESENCIA CATALANA EN EL MON (Katalonska prisotnost v svetu), Centre Unesco de Catalunya, Barcelona 1988. Izčrpni seznami vseh inštitucij, publi-
kacij, oseb itd., ki so tako ali drugače povezani s Katalonci. Glede Slovenije je na enem seznamu omenjen Republiški komite za kulturo, Cankarjeva 5, Ljubljana in, kot predstavnik manj uporabljenih jezikov, Boris Pahor, slovenski pisatelj iz Trsta.
ESPERANTO. Omembe vreden predvsem prevod Franca Srimpfa knjige Marjorie Poulton Zamenhof, oče esperanta, Založba Obzorja, Maribor 1987. Dodan je esej Vinka Ošlaka; Predsodki in dejstva v mednarodnem jeziku esperantu. Andrea Chiti-Battelli, Communication internationale et avcnir des langues et des parlers en Europe ter še La politica d’inscgnamcnto delle lingue nella Comunita curopea. Prvo so izdale Presses d’Euro-pe, Nice 1987, drugo Armando Editore, Rim 1988. V obeh delih se avtor izreka proti angleščini in zagovarja učenje esperanta kot jezika za mednarodno sporazumevanje.
Peter Handke, PESEM TRAJANJU, prevod Andrej Kokot, izdala Drava Celovec in Peter Handke Canto alla durata, prevod Hans Kizmiiller, Edizioni Braitan, Braz-zano (Gorizia) 1988. Dva lepa prevoda, izdana v simpatični obliki. Med drugimi kraji, ki so za pesnika simboli trajanja, je tudi Doberdobsko jezero, edino jezero na Krasu, kamor odhaja na božjo pot.
* >:« *
Deželni svet dežele Furlanije-Julijske krajine je ob 25-letnici obstoja dežele izdal elegantno brošuro velikega formata FVG 1963-1988 s celostranskimi tudi barvnimi ilustracijami in številnimi eseji. O mestnem »obrazu« piše Marco Pozzetto, o etničnem »obrazu« pa Darko Bratina, če naj omenimo samo dva izmed številnih »obrazov«. Posebna slovesna monografija je izšla ob praznovanju obletnice. Prav tako pa še dokumentirani pregled
predstavnikov raznih strank v preteklem 25-letnem obdobju v deželnem svetu. K temu naj dodamo še v Vidmu izdani periodični reviji II vicino e vicino in Comunicare.
V ta sklop brošur o naši deželi spada tudi publikacija Komunistične stranke Italije Informazioni regionali del Friuli Venezia Giulia. V št. 4/5 za november/december 1987 je tudi priloga s prispevki srečanja v goriškem Kulturnem domu 21. marca 1987 .srečanja, katerega so se od Slovencev udeležili Darko Bratina, Filibert Bene-detič, Marij Čuk, Pavel Fonda, Igor Jogan, Miran Košuta, Ace Mermolja, Paolo Petricig, Bogo Samsa, Andro Merku, Ivan Verč, Aljoša Volčič.
SLAVISTIČNA REVIJA št. 1/1988: Marija Pirjevec, Italijanska romantika v korespondenci Savio-Čop, št. 2/1988: Helha Glušič, Sodobna slovenska književnost v Ameriki. 3. št. H .-J. Kirchhoff, Zum Problem sprach-liger Adaquatheit/Angemessenheit. - Stefan Barbarič, Slovensko seznanjanje s slovaško književnostjo.
MLADJE 66/87: Franci Zwitter, ml., Avstrijska in slovenska zgodovinska zavest; št. 67/87: Denis Poniž, Romani Borisa Pahorja (Poskus vsebinske opredelitve).
* * *
FONTANA, revija, ki jo finančno podpira Kulturna skupnost, ZKO Koper, Tomos, Iplas in soustvarjalci. Št. 5/6, 7, 8. Izhaja že tretje leto, je vsebinsko bogata, seveda prevladujejo pesmi, v marsičem že prerašča raven tovarniškega glasila. Izmed ekipe sodelavcev je Danilo Japelj izdal septembra lani pesniško zbirko Ko dan koleba. Tudi ta skupina ob Fontani je primer, ki podčrtuje potrebo po novem razmahu revijalnega življenja na Primorskem.
Seznam še drugih publikacij, ki so se nabrale v uredništvu Zaliva
Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence šol-
skega leta 1987-88, Celovec. - Moja Slovenija, Glasilo Zveze slovenske akcije, Sydney, Avstralija - Obrazi, Kulturna skupnost občine Celje, maj 1988, št. 1-2 - 20 Poeti per U. Saba, natečaj, na katerem se je kot druga uvrstila Tatjana Rojc, brošuro izdal A. C. Exploit des arts Editzioni - Trieste. - Le Particularisme Valdotain, Re-gion autonome Vallee d’Aoste 1986. - The South slav Journal, Spring 1988, Winter 1988. - La Vous de Cha-stelmanh, Castemagno. - Stcvcrjanski vestnik. - Stik, Buenos Aires 1988. - Dialog, Tinje. - Bilten Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm. - Glasnik Slovenske matice 1987/88. Skupina 85, Bilten, februar 1988 št. 1-2. Nou-velles du Centre d’Etudes Francoprovengales Rene Wil-lien, Saint-Nicolas, Valle d’Aoste. - Lo Lugarn, Partit Nacionalista Occitan, Limoges, France. - La Valaddo, Germanesca, Chisone, Alta Dora. Marčna številka ima zelo pomemben prispevek izpod peresa našega sodelavca Ezia Martina I veri barbari, ki se tiče zgodovinskih povojnih dogodkov pri nas, kakor jih prikazujejo Slovencem sovražne publikacije. O tekstu bomo drugič spregovorili. - Bojan Brezigar, Slovenci kot subjekt, izdal Novi list ob volitvah. - Etnismo, esperantski informacijski list. - Lesezirkel, Literaturmagazin, Dunaj, s prevodi slovenskih avtorjev. - In še: v reviji Die Brucke št. 37-1987 Johann Strutz v članku Polyphonie der Kulturen podaja nekakšno panoramo književnega ustvarjanja na Koroškem in Tržaškem, kjer se pa v glavnem ustavlja pri italijanskih avtorjih.
NASVET GORBAČOVU
Če bi si Gorbačov vzel za vzor Willyja Brandta, bi lahko naredil sijajno gesto. Ta nemški socialist je po drugi svetovni vojni šel v neki nemški uničevalni lager na poljskem ozemlju, tam pokleknil in prosil za odpuščanje za vse zlo, ki ga je nemški nacionalsocializem povzročil poljskemu narodu. Tudi Gorbačov bi lahko šel v Varšavo in tam pred stotisočglavo množico in z mikrofoni primerno ojačenim glasom rekel približno tako:
»V imenu partije, kateri imam danes čast predsedovati, prihajam k vam, dragi Poljaki, da vas v imenu ruskega naroda prosim za odpuščanje za vsa gorja, ki smo vam jih prizadejali. Že naša carska vladavina si je z drugimi državami trikrat delila vašo zemljo. A tudi potem, ko je pri nas zavladala naša partija, smo spet poskusili vam zavladati, a ste se nas srečno otresli. Ustvarili ste si lastno nazadnjaško državo, ki je komuniste preganjala. Zato so se marsikateri zatekli k vam v naivni veri, da bodo pri nas našli varno zatočišče. A mi smo jih vse pokončali... Končno se nam je leta 1939 vendarle posrečilo, da smo skupno s Hitlerjevsko Nemčijo izvedli četrto delitev vaše zemlje. Takrat smo zajeli tudi preko deset tisoč poljskih častnikov. Vse smo v Ka-tynu pokončali. Čeprav smo bili voljni Hitlerju še naprej pomagati v njegovi borbi z Angleži, je Hitler napadel tudi nas. Njegova sila pa se je postopoma izčrpala in smo ga začeli izrivati iz Rusije. Ko smo se približali Varšavi, ste hoteli prispevati svoj delež k osvoboditvi in ste se junaško uprli nemškim okupatorjem. A mi, namesto da bi vam priskočili na pomoč, smo naše napredovanje ustavili in počakali pred Varšavo, da so hitlerjanci popolnoma zadušili vaš upor, in šele potem nadaljevali z našo ofenzivo.
Dosti krivic smo vam prizadejali. A danes želimo, da bi bila vaša in naša bodočnost lepša kakor preteklost, zato vas v imenu partije in naroda, katerega sedaj zastopam, prosim, da nam odpustite naše dolge. Saj v va-
šem krščanskem očenašu obljubljate odpuščanje krivic. Zato upam, da boste uslišali mojo prošnjo. Amen.«
Ubald Vrabec
SE O DVOJEZIČNOSTI
Pri vseh naših prizadevanjih za priznanje slovenščine v uradih, sodišču in raznih upravnih telesih nisem še opazil zahteve ki bi, iz vseh demokratičnih, humanitarnih in zdravstvenih razlogov morala zavzemati najvažnejše mesto.
Imel sem ne ravno veselo priložnost, da sem lahko primerjal, kako je z dogovarjanjem med bolniki in zdravniki ter bolničarji v tržaških bolnišnicah ter v onih v bližnji republiki Sloveniji, konkretno v Ankaranu, Piranu in Izoli. V tamkajšnje bolnišnice se zatekajo bolniki iz obalnih mest in notranjosti Istre. Govore kar tri jezike: hrvaško, slovensko in italijansko. Zdravniki in strežno osebje govore z bolniki dosledno v njihovi materinščini. Se pravi, da so vsi trojezični!
Na lastni koži sem občutil razliko, če govoriš z zdravnikom v svojem materinem jeziku ali v tujem, še tako dobro naučenem jeziku. Sporazumevanje z zdravnikom v svoji materinščini brezdvomno doprinaša važen prispevek k psihološkemu počutju bolnika in pomeni veliko dopolnilo k vsem ostalim zdravilom, ki jih nudi bolnišnica.
Ce že kje, potem bi morala biti dvojezičnost uvedena v bolnišnicah Trsta in Gorice in sploh naše dežele. Kajti v te bolnice se morajo zatekati tudi domači avtohtoni prebivalci, katerih materin jezik je slovenščina.
Seveda pa je tak predlog ali zahteva utopija za upravljalce te demokratične republike, utemeljene na odporništvu, ki je nastalo šele po aretaciji dučeja.
Ubald Vrabec
■fr fr- -fr
9.1.1988 v sobotni prilogi ljubljanskega Dela novi predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Klavdij Palčič odgovarja na vprašanja. Pri tem je pretirana, na primer, njegova trditev, da »samozavest v zamejstvu je vedno večja«. Cernu tak optimizem? Na čast zvezi, ki jo bo zdaj vodil? Boljša pa bi vsekakor bila bolj trezna beseda, ko pa že tudi Ljubljana počasi sprejema pluralizem mišljenj in se tako odreka tudi samohvalam.
Res »samozavestne« pa so te besede: »Žanjemo sadove dela, ki smo ga opravljali trideset let. Tudi besede o skupnem slovenskem prostoru zato niso nič novega. Meja ne sme pomeniti črte ločnice, ki bi Slovence delila. Če so še kje razlike, jih moramo odpraviti. To je naša želja in želja matične domovine.«
Prav gotovo, povezava Slovenske kulturno gospodarske zveze z matico je zmeraj obstajala, tesno ideolo-ško-politična in praktična povezava. A to nima prav ničesar opraviti s koncepcijo slovenskega enotnega kulturnega prostora, kot jo zagovarjajo slovenski pisatelji in kot je bila, vsaj načelno, uradno sprejeta. Enotni kulturni prostor pomeni pluralizem idej in nazorov, dejanski razvoj v tem duhu, razvoj, ki se ne tiče samo matice in slovenskih ljudi, ki živijo v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, ampak vseh Slovencev, tudi tistih v diaspori torej. Zato je trditev, da ni taka ideja za vodstvo matičnega predstavništva v Trstu »nič novega«, iz trte zvita. Kaj je nazorski pluralizem se bo morala Slovensko kulturno gospodarska zveza šele naučiti, in vse kaže, da bo šolanje trajalo dlje kot v matični Sloveniji!
☆ fr fr
Na svoji seji 25.1. je upravni odbor Društva slovenskih pisateljev sprejel izjavo, v kateri zavzema svoje stališče do amandmajev k osnutku ustave. To se pravi, da,
medtem ko odločno odklanja vse spremembe, ki ne bi zagotavljale demokratizacijo in uresničenje pravne države, zahteva razpis referenduma v Sloveniji, referenduma, ki naj se izreče za soglasje ali nesoglasje k predlogom.
Človek kar nekam drugače diha ob ugotovitvi, kako pomemben faktor je postal slovenski pisateljski forum!
No, a tudi za slovenski tisk nasplošno je potrebno reči, da zadobiva neko novo izrazitost. Na primer naslov članka, ki govori o zvezni resoluciji: Enakost v siromaštvu. Številni prispevki PP 29 pa bi zaslužili, da bi izšli v knjigi!
☆ A ☆
Slovenska kultumo-gospodarska zveza je (Primorski dnevnik 1. aprila) za »izvolitev čimvečjega števila Slovencev« na prihodnjih volitvah. Seveda je normalno, da si Zveza tako želi, zato pa se boji, da bi bili z nastankom kake nove liste odtegnjeni glasovi slovenskim kandidatom na »listah tradicionalnih strank«, za katere dolga leta volijo Slovenci. In strah je seveda upravičen, vendar med »tradicionalne« stranke, za katere se odločajo slovenski ljudje, je tudi Italijanska socialistična stranka — PSI, ki je glede političnih povezav pri preteklih volitvah pokazala vse prej kot naklonjenost do slovenskih vprašanj. Gre torej za stranko, katero je SKGZ izbrala kot eno izmed dveh levičarskih strank, ki sta bili deležni njene naklonjenosti. No, človek bi pričakoval, da bi SKGZ svoje stališče do PSI spremenila, pa se jasno doslej ni izrekla: zato nasvet, naj se glasovi ne razpršijo, pomeni tudi to, naj se slovenski ljudje še naprej odločajo za PSI. Ker je pač levičarska! In tako SKGZ nadaljuje s svojo tradicijo (kakor na Koroškem ZSO), zato marsikatera ocena, izrečena na oddaji »Drugi Trst« na Opčinah, kar drži. čeprav sta ton in cilj zgrešena.
* ☆ *
Stanislav Renko (tudi 1.4.) trdi, da v 645 strani debeli knjigi Vladimira Dedijerja »Novi prispevki za življenjepis Josipa Broza Tita« III. zvezek nikjer ne piše o fojbah, kot pravi tržaški italijanski dnevnik. In se sprašuje, zakaj je časnik objavil to laž.
Zal ni italijanski tržaški dnevnik lagal, ker na strani 473 lahko vsakdo najde ta tekst, ki se glasi v slovenskem prevodu:
»Nekoč sva se S obul in jaz razgovarjala z Leliom Bassom o primeru v Trstu. Basso je bil skupaj z nama član Russellovega sodišča za Južno Ameriko, v vojnih dneh pa je bil tajnik Socialistične stranke v Italiji, drugače naš in osebni Titov prijatelj.
V svoj dnevnik sem si zapisal Bassove besede:
'Skupno je bilo v Trstu v splošnem spoprijemu in obračunu pobitih 3.700 duš. Trupla so bila baje vržena v neke jame na Krasu. Med pobitimi je bilo veliko število prokuristov in blagajnikov raznih bank. V tem primeru je bilo uničeno celotno vodstvo Italijanske socialistične stranke. Nekateri njegovi člani so se bojevali proti fašizmu od 1920. leta naprej, vsi pa so sodelovali v boju proti Hitlerju’.«
Vprašanje je zdaj, ali je Renko tako vnet zagovornik svojih, da spregleda vse, kar bi lahko škodilo njihovemu ugledu, ali pa je zvest stari revolucionarni metodi, da je nasprotnik zmeraj grešnik in lažnivec — karkoli naj reče ali naredi.
☆ ☆ ☆
Stanislav Renko (Primorski dnevnik 24.3.) se upira »grobemu obrekovanju SKGZ s strani znanega odvetnika iz tedenske oddaje Radia Opčine« tako, da navaja programski govor predsednika SKGZ 20. decembra v Gorici. Je pa naivno, posebno pa anahronistično, da se zdaj, ko razni socialistični režimi — z jugoslovanskim vred — kritično pregledujejo svojo preteklo prakso —
nekdo v Trstu sklicuje na programe!
Kar pa se tiče SKGZ (Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze), pa naj ponovimo, da se ni rodila kot krovna, ampak kot levičarska organizacija. Zato se je zmeraj ravnala tako, da je uravnovešala svoje poteze z matičnim središčem ter z obema italijanskima levičarskima strankama. Kar je iz tega balanciranja izšlo, pa je bila njena politika, ki pa nikakor ne more biti ocenjena kot vsestransko koristna za obstoj slovenskega občestva v Italiji.
* * *
O gentilizmu.
V prilogi ljubljanskega Dnevnika (10.5.) se Taras Kermauner spoprijema s senco gentilizma, ki naj bi ga teoretično precej utemeljevali oba Hribarja, Urbančič itn. Seveda nima smisla, da bi se človek poglabljal v vse labirintsko zapletene in asociativno komplicirane avtorjeve zapise. Vprašanje, ki naj bi ga danes, ob problematiki slovenskega obstoja, postavili Tarasu Kermaunerju, je naslednje: Na kateri in kakšen gentilizem se danes sklicujejo na primer Flamci in Valonci v Belgiji, ko želijo uveljaviti svoji dve identiteti na vseh področjih? Na prednike, na zemljo, na kri? In še: Zakaj naj bi potrebovali Slovenci neko posvečeno slovenstvo, če hočejo biti suveren in samobiten narodni osebek v evropski družbi narodov? In še: Če mu ni, njemu, Tarasu Kermaunerju, za »gentilizem, kot slovenske različice hei-deggerjanstva«, zakaj je bil — in je — proti tako imenovanim »nacionalistom«, kot so bili in so Slodnjak, Kocbek, Pahor, Rebula, Gradišnik itd., ki jim je Heidegger deveta dežela in so zmeraj hoteli in hočejo, kar jih je še živih (slovenska javnost od Društva slovenskih pisateljev do Odbora za varstvo človekovih pravic, do tabora na Trgu osvoboditve je to potrdila) samo uveljavitev slovenske identitete? In še nazadnje: Kaj ima Heidegger opraviti z željo in zahtevo, naj vendar slovenski narodni osebek o svoji usodi odloča sam, to se pravi njegovi voditelji, ki jih bo na pluralističnih volitvah izbralo slovensko občestvo?
* * *
Ravel Kodrič v Primorskem dnevniku 1. maja objavlja spis, ki jemlje v poštev dokument italijanske komunistične partije iz leta 1932, v katerem Togliatti drugim tovarišem vodstva razlaga, kako je narodno vprašanje potrebno zajeti v širino. Gre v bistvu za preračunano strategijo, da zajameš vse narodne komponente in s časom postaneš voditelj upora. Natanko po Leninu. Ali po Stalinu, ki je zagotavljal, da je napreden tudi upor buržoazije, ko se le-ta bojuje proti buržoaziji zatirajočega naroda.
V redu, to pomeni, da je bil Togliatti bolj zvest leninizmu kot drugi njegovi italijanski tovariši, tako pa je bil, seveda, tudi bolj premeten od njih. A kaj nam tukaj in danes ta ugotovitev lahko pomeni? Kvečjemu je lahko zanimiva za člane italijanske komunistične stranke, morebiti je zanje poučna tudi za sedaj, ne samo za nazaj. No, a Primorski dnevnik članku vseeno posveča tričetrt strani in jo opremlja s tremi fotografijami, kar bo za ustvarjanje volivnega ozračja še posebej primerno. Bi pa bilo kljub temu bolj pošteno, ko bi naš krovni list v eni izmed svojih naslednjih številk objavil potek spopadov med italijanskimi in slovenskimi komunisti za časa druge svetovne vojne in še posebno po resoluciji Informbiroja.
Še vse bolj daljnosežno pa bi vsekakor bilo, ko bi se list Slovencev v Italiji spomnil velikih mož, ki so gradili našo preteklost. Nekaj podobnega svetuje celč Togliatti v objavljenih citatih! Res, da je takrat šlo za boj proti fašizmu, za dosego oblasti, Primorski pa nima potrebe, da bi se zavzemal za dosego oblasti; a morebiti bi z vidnimi članki in fotografijami Vilfana, Gregorina, Čoka, Slavika, Ribata, Podgornika, Besednjaka itd. vsaj nekaj prispeval k obnovitvi zgodovinskega spomina. Če mu seveda pluralizem ni samo ena izmed taktičnih potez!
☆ ☆ ☆
Slavistično društvo Trst podpira ustanovitev književne revije. In nedvomno je ta njegova spodbuda vse hvale vredna. Vprašanje pa je, kaj se bo iz tega rodilo. Absurdno je, a vendar je res, da bi, ko bi živeli v Sloveniji, vprašanje že zdavnaj rešili, tukaj pri nas pa pluralizem mišljenj še zmeraj odklanjajo tam, kjer imajo v rokah škarje in platno. Zato je pri nas dosti lažje priti do novega kulturnega doma — še posebno tam, kjer že obstaja katoliški — ali do nove dvorane, kot pa do revije. No, do revije je že prišlo, a ker je bilo zanesljivo levičarskih piscev prepičlo število za izhajanje ugledne književne revije, je pač poskus spodletel. In bo tudi naslednji, če ne bo prišlo do ustanovitve takega literarnega glasila, kakršnega bi sodobna skupnost, ko bi bila demokratična, že zdavnaj morala imeti.
* * *
Odbor za varstvo človekovih pravic sprašuje {Delo, 30.6.) Staneta Dolanca, kako ve, da je »Borštner dokument ukradel, da gre za tatvino, da sta Janša in Tasič s tem povezana, da se povsod to kaznuje in da ne ve, zakaj je potrebno iz tega delati politični problem«.
Preiskovalni postopek še ni končan, pravi Odbor, javnost ni bila o tem, kar Dolanc »suvereno podaja izza govorniškega odra«, nič obveščena, zato Odbor dvomi v »korektnost in zakonitost postopka.«
Pri vsem tem uglajenem pisanju, ki se ga mora posluževati Odbor za varstvo človeških pravic, ko pa vsa javnost ve, kako je z zadevo, ima človek seveda občutek fundamentalne razglašenosti v slovenskem ozračju. Prav gotovo, velik zasuk je zaznati že v tem, da uradno Delo objavlja, čeprav na strani, določeni za kroniko, Odborova sporočila za javnost. Vendar pri tem ne veš, ali gre samo za nekakšen ventil ali pa bo ta nova metoda slovensko družbo nekam pripeljala. Slovensko vodstvo
namreč nekje lovi ravnotežje med svojim narodom in beograjskim centralnim komitejem. Vsekakor: če se bo samo lovilo med raznimi kompromisi, ne bo ničesar dokončno razčistilo.
A A A
Trenta išče lepšo prihodnost.
Tako naslov v Delu 9.7.
Pri tem bi kot primorska revija pripomnili, da so lani minila štiri desetletja, odkar je Trenta spet v matični Sloveniji. To pa tudi pomeni, da ta čudoviti del Primorske še ni prišel v slovensko zavest tako, kot bi moral, ko bi slovensko središče ne bilo tako partikula-ristično, kot po tradiciji je. No, a saj to ne prihaja do izraza samo v zvezi z zanemarjeno in propadajočo Trento. In prav gotovo je res, da so domačini ljubosumni in da ne vidijo radi tujih posegov v rodno območje; a prav zato je potrebno, da jim tisti, ki se jim približa, da čutiti, da pozna njihovo preteklost, da vrednoti njihovo posebnost.
Kljub zamudi je torej treba pozdraviti nove spodbude za reševanje in uveljavljanje Trente, vendar pa bi moral biti morebiten načrt uglašen z domačim prebivalstvom — kar ga še je. V tem smislu gre pohvala vodstvu Triglavskega narodnega parka, kot pravilno podčrtuje Katja Roš v omenjenem izčrpnem in tehtnem prispevku.
A A A
Ob deseti obletnici smrti Albina Bubniča.
Članek, ki ga je podpisal Dušan Kalc (Primorski dnevnik 17.7.), je kar v redu, Albin Bubnič je bil prav gotovo eden izmed bolj razgledanih urednikov v povojnem obdobju pri nas. Se posebno, kar se tiče kmetijstva. Pa tudi glede dokumentacij o Rižarni ima zasluge, ki mu jih vsi priznavajo in je velika škoda, da ni svojih raziskav objavil v samostojnem delu.
Odločno neprimeren pa je naslov prispevka, o kate-
rem je govor.
Govoriti o »muhastem in hreščavem novinarju« je vse prej kot elegantno. Res, da bi slovenski tržaški dnevnik rad bil bolj proletarske narave, kar je seveda za »krovni« list zgrešeno, a tudi proletarski človek rajši vidi, da ga ne prikazuješ kot hreščavega, ko javno govoriš o njem. To je toliko bolj napačno, če marsikdo izmed nas ve, da je bilo z glasom Albina Bubniča tako, kot je pač bilo, ker je živel s samo polovico pljuč in je tak, tako handikapiran, preživel nemško taborišče.
8.7. v Mladini intervju s Tonetom Anderličem.
Predvsem pomemben le-ta odstavek:
»Zveza socialistične mladine Slovenije si drugače predstavlja svet kot tisti, ki ga razlagajo in mislijo, da je narejen samo po njihovi meri. Če mi neko svojo idejo Turamo’, potem je normalno, da se želimo tudi kadrovsko promovirati in imeti ljudi na oblasti. Normalno je torej, da je to boj za oblast, saj tisti, ki ima idejo, povrhu pa še energijo, je najboljši garant za uveljavitev novih stvari. Če ne bi bilo cilja, da stvari spreminjamo, potem vsa stvar ne bi imela nobenega smisla. Kako pa naj uveljavim svoje ideje, če nimam oblasti.«
To je primer tistega jasnega govorjenja in nastopanja, ki je bilo onemogočeno ves povojni čas. Seveda je vprašanje, koliko bo resničnost potrdila, kar zdaj papir prenese, ni pa nobenega dvoma, da so mladi ljudje pripravljeni. Tako bo jutri, če jim bo onemogočeno delovanje, vsakomur jasno, kdo je za nadaljevanje krize odgovoren.
* * *
O opombah pod črto.
Gre najprej za prispevek Igorja Skamperla, ki ga je Primorski dnevnik objavil 15.7. in je bil novost, ker se je avtor kritično lotil naših vprašanj. Res je sicer, da je kasno odkril stvari, ki so bile zapisane že pred deset-
letji, v naši reviji in drugod, a hotenje je bilo pravo, ton je bil spoduden, tako da je človek nekako upal, da tudi list, ki tako mnenje objavlja, nazadnje le dovoljuje, da oceniš delovanje njegovih vodilnih oziroma Zveze, katere je glasnik.
A večkrat upanje človeka zapelje. In tako nas je tudi tokrat. Ker 30. julija je časnik objavil izpod peresa Dušana Udoviča odklon Skamperlovih spoznanj, to se pravi odklon Slovenske kulturno-gospodarske zveze. No, obenem je objavljeno tudi Skamperlovo pojasnilo. Je pa tako še enkrat vse skupaj velika mizerija, ko pa se urednik brani s takimi trditvami: »Pluralizem in največja odprtost sta načeli, v katerih sta tako SKGZ in Primorski dnevnik na isti valovni dolžini, čeprav še marsikdo v naši skupnosti ne sprejema rad tega dejstva.«
To, da se marsikdo upira novemu kurzu Primorskega dnevnika, odkar v njem prihaja do izraza tudi nekaj novega matičnega duha, lahko človek verjame, saj imajo nekateri stalinisti nadvse trdo kožo. Na drugi strani pa je spet prav tako res, da se je Primorski dnevnik srečal s »pluralizmom« šele takrat, ko je zapihal novi veter iz Ljubljane nanj. Zato bo treba tisto pravljico o »valovni dolžini« nekako drugače ponuditi celo ljudem, ki so manj bistri kot Igor Škamperle.
☆ ☆ ☆
Pred sodiščem je Borštnerja, Tašiča in Janšo pozdravilo na tisoče ljudi. Tako Delo 28. julija naslavlja dolgi članek o obsodbi četverice, ki je bila po razglasitvi sodbe izpuščena iz zapora. Gre za sedemtisočglavo množico, kot poudarja list, ki posebej objavlja zahtevo Odbora za varstvo človekovih pravic.
Če se odpiše razloček števila udeležencev pred vojaškim sodiščem in tistih pred tržaškim, ko je prišel iz zapora prof. Samo Pahor, se nam vseeno vsiljuje primerjava dveh krivičnih sodb in obsodb, ki jih močnejši vsili šibkejšemu. Je pa seveda še potrebno dodatno razmišljanje o kraju sojenja, o neki republiki, ki naj bi
bila suverena, o neki deželi, ki ima v njej država, v kateri se nahaja, za glavno mesto Rim, o načelih socialistične in zahodne demokracije — in nazadnje o usodi slovenskega človeka tam in tukaj in pa še onkraj Karavank in na Madžarskem-------------
☆ ☆ ☆
Iniciativni odbor za ustanovitev sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije.
Kar porazno preseneča, je dolga priprava in obilne razlage in utemeljitve, ki jih potrebuje taka ustanovitev. Nedvomno ima prav dr. Ljubo Bavcon, ko pravi, da je pred sprejetjem naloge hotel zagotovila, da bo šlo zares in torej ne za inštitucijo, ki bo delovala demagoško ali pa, v drugačnem primeru, za ljudi, ki bodo deležni »bogastva političnih psovk in diskvalifikacij, ki priletijo na tiste, ki se zavzemamo za človekove pravice«.
To, kar pa je porazno, je, da so potrebna razpravljanja o umestnosti obstoja takega sveta za zaščito človekovih pravic. Res je, da gre za spremembo načela, da je v socializmu na vladi pravica; vendar v letu 1988, in sredi kulturne Evrope, bi neke resnice ne smele za svojo uveljavitev potrebovati toliko pleonastičnega govorjenja in tehničnih priprav.
* ☆ ☆
Božo Zuanella je v Domu 31. avgusta upravičeno nezadovoljen s pisanjem o položaju verskega življenja na Beneškem v reviji 2000 štev. 40/41. Predvsem se sprašuje, ali pisec ve, da so ljudje pri njih že 120 let nepismeni, kar se tiče slovenščine, ko pa obžaluje, da postaja list Dom »počasi neslovenski«.
Seveda ne more biti res, da bi se Dom s svojimi nujno tudi italijanskimi prispevki spreminjal v neslovenski časnik, ko pa ravno na ta način, to je s pomočjo italijanskih tekstov, skuša pridobiti slovenščine neveščega bralca ali bralko. Zato je toliko bolj čudno, da se,
kdor piše o tistem nesrečnem koščku slovenske zemlje, ne poglobi v dani položaj. Žal tako gledanje zviška ni s svojim napačnim informiranjem kdovekaj ustvarjalno. Prav zavestno ustvarjalnih inciativ pa bi beneškosloven-ski ljudje krvavo potrebovali.
☆ ☆ *
Filip Fischer v članku Vprašanji in vabilo (Primorski dnevnik 23. septembra) oporeka Katoliškemu glasu, ki je zapisal, da je iz početja v Izraelu »razvidno, kako so Izraelci marljivi učenci nacističnih metod med drugo svetovno vojno«. Seveda se Fischer ne ustavlja pri tem, ampak v članku, ki je skoraj kratek esej, obravnava problem antisemitizma, antisionizma itd. Tako bi njegov prispevek pravzaprav zahteval daljši govor o ponujeni problematiki. Vendar bi tukaj ostali samo pri prvi Fischerjevi pripombi ob pisanju Katoliškega glasa. In prav gotovo je res, da bi človek moral razlikovati, ko govori o Judih, o Izraelu, izraelskem ljudstvu itd., še posebno tedaj, ko pisec misli na izraelsko vlado, na izraelskega obrambnega ministra. Je pa nekako samo po sebi razumljivo, da če člankar piše o početju izraelske vojske s palestinskimi uporniki, ne misli na prebivalce Izraela, ampak na državno vodstvo. In ko to vodstvo organizira ali dopušča, da pride do rušenja hiš palestinskega prebivalstva, pa naj bo le-to krivo ali ne, ko za atentat, ki je zahteval nekaj žrtev, zbombardirajo palestinsko naselje, — potem ne gre za nikakršno pomanjkanje kulture, če pisec primerja tako početje z nacističnim, fašističnim, ameriškim v Vietnamu itd. »Prav je obsojati vsakršno nasilje, pa naj prihaja s katerekoli strani,« kot Fischer jasno pribija v svojem spisu. Vendar pa se njegovo tehtno razmišljanje oddaljuje od problema. In le-ta se nam prikazuje ravno v razočaranju, ki ga doživljamo prav tisti, ki smo, podobno kot Judje, skusili, in marsikdaj še skušamo, zaničevanje, uničevanje, rodomor. Želeli bi namreč, da bi voditelji države, ki je v
glavnem judovska država, ravnali na podlagi etičnih načel in tako pokazali razloček med njihovo koncepcijo sveta in tisto velikih narodov, ki so dopuščali ali organizirali nad njimi pogrome. In s tem nihče ne pozablja, da gre za spopad, kjer tudi druga stran večkrat ni izbirala sredstev. A voditelji izbranega ljudstva (po Svetem pismu) ne bi smeli ravnati s Palestinci, kot da gre za nižjo raso, ker prav tak občutek ima človek, ki sledi na televizijskem ekranu razvoju raznih akcij.
Ugovarjali pa bi, da je govor o lobijih (o ameriškem na primer) kratkomalo na »nedopustni ravni«. Človek ni protijudovsko naravnan, če ugotavlja, da lobiji so. Primerjava s tem, kar se je dogajalo pri nas 1945. leta, s kraškimi jamami in vsem drugim početjem, pa je ponesrečena. Revolucionarno blaznjenje je prav tako obsojanja vredno kot načrtno rušenje palestinskih hiš, naše ljudstvo pa je pri takratnih dejanjih prav tako nekrivo, kot verjetno velika večina judovskega prebivalstva danes v Izraelu.
* ☆ *
Odbor za varstvo človekovih pravic objavlja (Delo
22.9.) poročilo, v katerem navaja pričevanja o posegih vojaških varnostnih organov na civilno področje.
Pomemben pri tem pa je zgoščeni zaključek: Slovenska politika je na prelomnici. Ker gre v bistvu za slovensko suverenost. No, a žalostno je, da se o njeni temeljni okrnjenosti lahko šele zdaj govori in piše. Kdor je o tem že poprej spregovoril, je bil za slovensko vodstvo nacionalist, če ne že iredentist — prav tako zdaj o slovenskem vodstvu sodi srbsko časopisje, za katerim je srbsko vodstvo ...
Nemeza?
Ne, ampak samo zakasnelo prebujenje ob doživetju gospodarskega poloma. Ker, žal, je prav propadanje ekonomije zares zbudilo slovensko zavest, vojaški poseg nad četverico pa je bil iskra, ob kateri je napetost eksplodirala.
Miloševič in njegovi shodi.
Kako dobro poznamo to metodo govorjenja v imenu mas!
Nastopi slovenskega prebivalstva, ki ga vodijo pisatelji, mladi ljudje, Odbor za varstvo človekovih pravic, je na eminentni kulturni ravni. Politično vodstvo je prisotno samo v tem, da pisanje in nastope dopušča. Kar je morebiti taktično lahko razumljivo, zgodovinsko vzeto pa seveda absolutno zgrešeno.
☆ ☆ ☆
Zasedanje centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je končalo v nekakšnem pomiritvenem ozračju, ki ga je bilo slutiti že ob govoru predsednika predsedstva Stipeta Suvarja. Vse kaže, da je razburjenje, ki ga je ustvarila tako v Jugoslaviji kot po svetu napadalnost srbske strani in še posebno Miloševičeva demago-ška politika, prepričalo komunistično vodstvo, da mora zliti precej veder vode na ogenj. Nekje je najbrž prišlo do dogovora, da je mogoče marsikaj doseči (srbske zahteve glede dveh pokrajin, Vojvodine in Kosova) na miren, tradicionalen partijski način. Pa tudi vojska je razumela, da ji kampanja proti Sloveniji v bistvu škoduje, saj je od standarda slovenske ekonomije v dobršni meri odvisno, kako bo s sredstvi, ki jih vojaki potrebujejo.
To se pravi, da se bo zdaj vse razvijalo v sordini, kar se je doslej dogajalo kričeče in s pomočjo oceanskih premikov množic.
In Slovenci?
Za enkrat zatišje, ki ga varujejo kompromisi.
☆ ☆ ☆
Slovenska skupščina je pristala na spremembe zvezne ustave.
Tabor pred skupščino je bil torej lep, a brezploden dokaz slovenske zavesti. Prav take v skupščini Pavčkov nastop v imenu slovenske kulture in Anderličev v imenu mladih.
Vendar — tako shod na Trgu revolucije kot izjava predstavnika slovenskih pisateljev in izjava predstavnika mladine so dokaz pravega zgodovinskega čuta alternativnih sil — njihovo množičnost predstavlja Odbor za varstvo človekovih pravic —, medtem ko je vodstvo ujeto v zanke pragmatičnega taktiziranja.
Prav pa ima v zgodovinskem razvoju zmeraj, kdor prerašča kontingenco.
* ☆ ☆
Primorski dnevnik 23.11.
»Drevi ob 20.30 bo v mali dvorani Kulturnega doma na sporedu predavanje pesnika Cirila Zlobca, ki bo govoril o duhovnosti pri Slovencih danes. Srečanje sodi v niz predavanj za pripravo na misijon v tržaški škofiji. Ciklus se bo zaključil prihodnjo sredo z govorom škofa Bellomija«.
Povabilo laika na predavanje seveda kaže na odprtost cerkvenega foruma, da pa do tega pride med pripravo na misijon, je seveda bolj tvegana zadeva. Kvalificiran katoliški razumnik je povabilo člana centralnega komiteja komunistične partije Slovenije na uverturo k misijonu ocenil z eno samo besedo: groteskno.
Seveda pa je Primorski dnevnik pri tem imel srečen dan, da je lahko o predavanju poročal z naslovom čez štiri stolpce! (25.11.) Največji paradoks je pri celi zadevi ta, da je Ciril Zlobec govoril, kot poroča dnevnik »o narodni zavesti kot posebni obliki duhovnosti Slovencev«. Iz poročila, ki ga je pripravil(a) hj, sicer ni razvidno, v čem naj bi bila specifika slovenske narodne duhovnosti, vendar pa najbrž drži, da slovenski ljudje sebe potrjujemo s posebno zavzetostjo za svojo kulturo.
Rekli bi torej, da ni Zlobec odkril ničesar takega, česar ne bi že vedeli, o slovenski duhovnosti pa bi vsekakor dosti bolj elitno znal povedati Edvard Kocbek, ki ga zaživa seveda ni nihče povabil na kakšen cerkven shod. Ciril Zlobec pa je nekoč trdil, da »vrednost in teža
slovenstva nista več, ali ne vsaj odločilno, v narodni zavesti, ki je v glavnem emocionalna kategorija, temveč predvsem v učinkovitosti, odprtosti navzven, v zmožnosti neprestane mednarodne konfrontacije v kvaliteti produktov itd.«
Pa so prav tistega človeka, ki je skušal uveljaviti slovensko ekonomijo, to je Staneta Kavčiča, takrat politično likvidirali, Zlobčeva tistodobna narodna zavest kot pretežno »emocionalna kategorija« pa je sčasoma postala tako pomembna, da je zdaj v matici in zunaj nje eminenten duhovni faktor slovenske današnjosti.
Če spada torej Ciril Zlobec k pripravam na tržaške misijone, potem samo in edino kot zakasneli spokornik.
☆ ☆ ☆
Corriere della Sera ima 25.9. na tretji strani prispevek z naslovom »Ma che beato, fu un conquistador«. Gre pa za odpor Indijancev proti beatifikaciji frančiškana Junipera Serra, ki je med leti 1769 - 1784 ustanovil veliki del misijonov v Kaliforniji. Indijanci se namreč absolutno ne strinjajo s cerkveno interpretacijo misijonov, ki so pomagali uničiti njihovo civilizacijo, spremenili ljudstvo v ceneno delovno silo. Misijoni so bili v resnici prava taborišča, pravijo, in knjiga, ki govori o tistih časih ima naslov The missions: a legacy of genocide. Avtorja sta Rupert in Jeannette Costo, ki sta napisala že 36 knjig o »conquistadoresih«. Med slovesnostjo, posvečeno beatifikaciji v Carmelu, je nastopila Cheq VVeesh Auh-Ho-On v indijanskih oblačilih in pred kardinalom Timothyjem Manningom, ki je vodil obred, izjavila: »Tudi jaz sem prišla proslavljat, vendar tiste moje indijanske prednike, ki so kot sužnji zgradili misijon v Carmelu in katerih kosti so pod vašimi nogami«.
Vse kaže, da kritike ne letijo na račun Vatikana, ampak tistih, ki so lancirali vlogo kalifornijskih misijonov; tako je govor o protestantskih businessmenih, o marketingu, ki naj vrednoti zemljišča, o frančiškanu
Noelu Mahonyju, ki da je potrosil milijone dolarjev v ta namen, bil pa da je kar naprej v Vatikanu na kongregaciji, kjer odločajo o proglašanju blaženih in svetih.
Naš komentar: Kazalo bi primerjati svetniško usodo našega Friderika Barage z usodo Junipera Serra, razpoloženje domačega prebivalstva do Barage in domačega prebivalstva do Serre. Mahonyjeve milijone dolarjev in naše ne-milijone, itd.
ODPRTO PISMO MARJANU ROŽANCU
Spoštovani gospod Rožanc,
V knjigi Svoboda in narod (Znamenja, Obzorja 1988) ste, v obliki dnevniškega zapiska, objavili meni naslovljeno pismo, ki pa se, žal, ukvarja s preteklostjo, kar je velika škoda, ker bi bila sprotna obravnava stvari dosti bolj primerna in morebiti tudi rodovitna. Tudi odziv na Vaš spis bi lahko bil krajši, tako pa moram, zato da bi bili bralci poučeni za kaj gre, nujno biti bolj obširen, kot ste Vi s svojimi navedbami.
No, veseli me, da se v glavnem strinjate z mojim prikazom fSlovenski narod in slovenska kultura, izdalo Društvo slovenskih pisateljev 1985. leta), povojnega matičnega pretežno ideološko naravnanega razmerja do slovenskih ločenih delov, predvsem do koroške in do primorske skupnosti. Politični monizem, ki je zagospodoval nad osvobodilnim gibanjem, so voditelji uveljavljali tudi pri nas po 1945. letu in vse do vrnitve Italije v Trst, ko je matično vodstvo odločilo, naj se levo usmerjeni ljudje odločijo za italijanske levičarske stranke. O tem se je Zalivu posrečilo dobiti stenografski zapis pogovora, ki sta ga v Trstu imela Boris Kraigher in Miha Marinko, pogovora, na katerem sta uveljavljala omenjeni preokret (glej Zaliv 1980 št. 3-4).
Vi se zdaj čutite prizadeti, ker jaz, ko omenjam tisti tedanji ideo-loško-partijski sklep, pravim: »Temu nesmislu se je takrat, kolikor vem, med razgledanimi Slovenci v glavnem uprl rajni prijatelj Lojze Ude, ki je bil zavoljo tega svojega odstopanja od uradno določene linije, ob svoj položaj; v številnem zboru slovenskih književnikov pa je doslej negativno ocenil omenjeno politiko samo Bojan Štih. l/seka/tor pa drži, da ni slovenska kulturna javnost o tem nikdar razpravljala in ne razpravlja.« K temu sem po nastopu v Cankarjevem domu dodal pripombo, da je bil tudi Drago Jančar kritičen do matične politike: vključevanje v državne stranke na Koroškem.
Tako pišete: »Kako ste mogli pri tem pozabiti, da sem bil več kot pet let eden izmed sourednikov tržaške revije Most... sem si prav velikopotezno prizadeval, da bi naredil iz slovenskega Trsta slovenski Piemont, ki naj bi demokratiziral slovenske razmere v celoti. Zato si lahko kot sourednik lastim tudi zaslugo, da je v tem ča-
su izšel v Mostu tudi prispevek Bogdana Berdona »O asimilaciji tržaških Slovencev», ki je prvi dokumentirano povedal, da je za povojno asimilacijo 38.000 Slovencev krivo prav razredno razumevanje naroda itd."
Naj k temu Vašemu prizadetemu navajanju takoj pripomnem, da sem takrat cenil in tudi sedaj cenim Vaše takratno sodelovanje pri Mostu, čeprav sem se z Vašim mišljenjem le delno strinjal, ne spominjam pa se, da bi bral kako Vašo neposredno obsodbo matične odločitve o našem vključevanju v italijanske stranke. Če taka Vaša izjava kje obstaja, sem takoj pripravljen dodati Vaše ime k Štihovemu in Jančarjevemu. Prav gotovo je bilo Vaše sodelovanje pri Mostu izjemno, vendar sem jaz v svojem referatu govoril o konkretnem primeru, o javni obravnavi vključevanja v državne stranke v Italiji in Avstriji, obravnavi, ki se je slovenska kulturna javnost — In ko govorim o javnosti ne mislim na Trst in Gorico, ampak na Slovenijo! — ni lotila in se je ne loteva. Tudi ko bi torej Vas kot sourednika Mostu vzel v poštev kot kritika matične razredne politike na asimilaciji eksponiranih ozemljih, bi še zmeraj držala moja ugotovitev, da so tako starejši kot mlajši kulturni predstavniki v slovenski republiki brezbrižni do tako usodne odločitve, o kateri je govor.
Oprostili pa mi boste, če bom pripomnil, da je le nekoliko pre-vzvišeno Vaše mnenje o »velikopoteznem prizadevanju, da bi naredil iz slovenskega Trsta slovenski Piemont, ki naj bi demokratiziral slovenske razmere v celoti.» Kaj se Vam ne zdi nekoliko premalo skromna taka trditev, ko pa prav v Mostu (1967/13-14) poudarjate: ”... ta naša politična zahteva ni več zahteva po našem nekdanjem pluralizmu, po Narodu ali čem podobnem, za kar tudi sami vemo, da nas ne more več osmisliti — to je zahteva po družbeni uveljavitvi in priznanju naše skupine.« Poleg vsega pa v svoji knjigi Svoboda in narod o svojem »religioznem in etničnem razumevanju naroda• zelo lepo poveste, da je to »pač intimno naziranje in praktično skoraj neuporabno" (str. 109). Slovensko vprašanje pa je bilo in je eksistencialno.
Nihče namreč nima nič proti katerem koli gledanju na narod, vendar je logično, da je prva skrb tista, ki se upira negaciji naroda in ki je zato za njegovo samobitnost in suverenost. To je prvenstveno. In to so dogodki zadnjih let tudi stvarno potrdili. Avantgardna publicistika in Vi z njo — ali poleg nje, ne vem — pa ste se upirali nekemu pojmovanju naroda z veliko začetnico, Naroda torej, za kakršnega se ni ne v Sloveniji ne zunaj nje nihče zavzemal. In tudi zdaj, ko je Društvu slovenskih pisateljev pri srcu slovenska suvere-
nost, nima v mislih Naroda z veliko začetnico, ampak samo obstoj slovenske narodne identitete med Alpami in Jadranom.
Proti procesu, ki so ga organizirali proti Vam oktobra 1967. leta (in ne 1968., kot se Vam je zapisalo), ker so Vas obtoževali sodelovanja pri Mostu in obsojali vsebino Vaših spisov, je Zaliv (decembra 1967. leta št. 8/9) objavil več kot celostranski protest pod naslovom Naša obsodba, ki sem ga napisal v imenu uredništva. Prav tako sem med podpisniki peticije (L'Appello per Rožanc), ki jo je objavila revija Trieste in jo naslovila na jugoslovanskega veleposlanika v Rimu Srdjana Pričo. Naj k temu dodam, da me je pred procesom prof. Lokar nagovarjal in prosil, naj se za Vas zavzamem s pismom predsedniku slovenskega izvršnega sveta, pri tem pa poudarjal, da so Vaši spisi v glavnem odmev mojih gledanj. Taki argumentaciji sem se seveda uprl, vdal pa sem se poudarjanju, da Vam je treba vsekakor kako pomagati. Tako sem, čeprav sem dvomil, da bo kaj zaleglo, napisal pismo, v katerem potrjujem pravilnost Vaših diagnoz in se zavzemam za dialog in diskusijo o slovenski samobitnosti, odklanjam pa procese in obsodbe. Če ga nimate, Vam kopijo tega pisma lahko preskrbim.
To glede procesa proti Vam.
A potem pišete: »Ko sem se zaradi svojih člankov v Mostu zagovarjal pred sodiščem v Ljubljani in mi je tržaški tednik Meridiano di Trieste posvetil naslovno stran, ste v številki Zaliva, ki je bila v tisku, zadnji hip pripisali, da italijanski tisk popularizira človeka, ki si tega z ničimer ne zasluži, in da se boste tej nezasluženi popularizaciji obširneje posvetili v naslednji številki. Treznejši premislek vas je sicer od tega odvrnil in v naslednji številki tega niste naredili, vendar vse tako kaže, da vam tudi treznejši premislek še ni potlačil resentimentov, ker delujejo še danes.«
Naj, da ne bo nepotrebnih komplikacij, navedem v celoti tisti zapis:
Glasi se: Zapisek o poročanju.
Medtem ko je bila naša revija že lomljena in pripravljena, da gre v tisk, smo dobili v roke zadnjo številko revije »Trieste« s člankom, ki ga je napisal profesor Lokar o pisatelju Rožancu in o njegovem procesu.
Zanimivo je, da revija, kakor je naredila pred časom, ko je bila odpravljena revija »Perspektive«, objavlja Rožančevo sliko na čelni strani, tako da se zdi, da uredništvo komaj čaka na kak ljubljanski kulturni škandal, zato da ga prikaže v paradni uniformi.
Ker vemo, da revija ne potrebuje reklame, zato da bi živela, ima tak način poudarjanja nekaterih dogodkov verjetno druge namene. Naj nam revija oprosti, a res se nam zdi, da je, kar se tega tiče, precej naivna. Naš človek se taki »odprtosti« samo grenko nasmehne, zakaj misli si, da je vsaj dva ducata slovenskih pesnikov in pisateljev, ki bi pred Rožancem zaslužili naslovno stran platnic, če bi jih seveda revija dala na častno mesto iz spoštovanja do slovenske kulture.
Kar piše profesor Lokar glede »Glos« Borisa Pahorja in o pre-živelosti njegovega gledanja na slovenstvo, pa je samovoljno in zelo poceni. Tako poročanje ima prejkone političen kakor pa kulturen prizvok in postavlja v zelo megleno luč urednika »Mostu«.
Naravnost tendenciozna je oznaka Pahorjevega gledanja kot »nacionalističnega«, česar ni Rožanc v »Mostu« nikjer trdil, ker ima za take rahle odtenke več posluha kakor njegov skriptor.
Prav tako nepoštena je pripomba, da ima »Zaliv« socialistično etiketo, kar se ujema s pisanjem Dušana Hreščaka.
Sploh je značilno, da se profesor Lokar z marsikom ujema. Zato je najbrž tako »odprt« in tako vnet za dialog.
A k temu se bomo še povrnili.
Kot je razvidno iz teksta, lahko vsakdo ugotovi:
1)	— ne gre za tednik II Meridiano di Trieste, ampak za revijo Trieste;
2)	— zapis v Zalivu ni izšel, ko ste se »zagovarjali v Ljubljani*, marveč dva mesca kasneje (proces oktobra — Zaliv decembra):
3)	— nisem zapisal da »italijanski tisk popularizira človeka, ki si tega z ničimer ne zasluži«. Ampak sem kritiziral tržaško revijo, ker pozna slovensko »slovstvo« samo takrat, ko gre za afere oziroma za škandale, medtem ko bi, če bi ji res šlo za »odprtost* do Slovencev, morala ravnati drugače: od Prešerna do Kocbeka je lepo število avtorjev, ki bi bili za tržaške kulturne kroge zanimivi pred Vami. S tem se menda boste tudi Vi strinjali, vsaj upam. In tudi Vi bi o priliki lahko prišli na vrsto, tudi zaradi procesa seveda.
4)	— pripomba A k temu se bomo še vrnili ss evidentno ne nanaša na Vas, marveč na prof. Lokarja in njegove ocene mojega »nacionalizma*, ki jih je posredoval italijanski tržaški kulturni javnosti in ki, žal, še danes prihajajo do izraza, na primer pri Claudiu Mcgri-su (glej: Trieste un'identita di frontiera, druga izdaja).
5)	— ni pisalo, da bomo o problemu govorili v »naslednji šte-
vilki«; o dozdevnem »nacionalizmu« po je revija potem večkrat pisala — in še piše, če je potrebno. No, zdaj je to aktualno tudi v Sloveniji);
6)	— potemtakem je tisti zaključek o »resentimentih, ki delujejo še danes«, brezpredmeten. O kakšnih resentimentih je govor? Ne zavedam se, da bi jih imel. Kar se Vas osebno tiče, sem Vas enkrat srečal pred leti in to omenil v Zalivu, a menim, da iz tistega zapisa veje simpatično razpoloženje.
Kakor vidite, spoštovani gospod Rožanc, bi iz Vašega pisanja človek prej sklepal o Vaših resentimentih, ki pa so, kot je videti iz poprejšnjih navedb, docela neupravičeni.
Posebno poglavje pa je vprašanje o predlogu za združitev Mosta in Zaliva, o katerem govorite v svojem pismu.
Vsekakor imate v tem prav: bil sem proti združitvi.
In to iz več razlogov.
Prvi je bil vsekakor ta, da sem bil za Zaliv kot demokratično levo usmerjeno revijo, ki naj bi poudarjala pluralistično naravo primorskega protifašističnega upora med obema vojskama pa vse do velikih tržaških procesov in do nastanka osvobodilnega gibanja. Prepričan sem bil in sem, da edino tako koncepirana revija lahko upravičeno odklanja levi politični ekskiuzivizem pri nas.
Nadalje: revija se je zavzemala za potrditev narodne identitete doma in v Evropi (z Evropo sem jo, kolikor sem mogel, osebno povezoval), medtem ko je Most napadal moj preživeli nacionalizem, kot je bilo omenjeno zgoraj. Ko pa sem na primer Tarasu Kermaunerju, ki je obsodil »naravnost paranoično skrb za narodnost našega naroda«, vrnil milo za drago, je urednik Mosta Vladimir Vremec pri navajanju Kermaunerja tisto paranoično skrb spremenil v patetično skrb, zato da bi dokazal moj nelojalni odklon Kermaunerjevega pisanja (glej Novi list, 15. junija 1972).
Kako naj taki dve koncepciji in etiki sodelujeta?
In to je prišlo najbolj drastično do izraza ob objavi intervjuja s Kocbekom, ko se je ob bojni kampanji proti meni in Rebuli Most odzval tako: »Kocbek je mogoče problem umazanih rok preveč idealiziral, prav gotovo pa ni oblika, ki jo je nedavno izbral, za razčiščevanje tega problema, najboljša, — povezujoč se z ljudmi, ki se radi dvigajo nad zgodovino, zaradi česar tudi zaostajajo za občimi socialnimi gibanji in izgubljajo izpred oči širše ozadje sodobnega sveta...« fMost štev. 43-44).
Habent sua fata llbelli.
O seveda je Kocbek, ki ga omenjate, kdaj zaželel, da bi se Most
in Zaliv spojila, a Kocbek je znal tudi prisluhniti tehtnosti argumentov, vsekakor pa je moj in naš dragi in veliki prijatelj ostal do zadnjega ob Zalivu, kar tudi lahko ugotovite iz njegove korespondence.
Kot vidite, sem skušal biti izčrpen zato, da ne bi prišlo do dodatnih nesoglasij med nama, bralcev pa da ne bi nepopolno navajanje zavedlo, kot je, če dovolite pripombo, Vas dobršno zavedlo na stransko pot navajanje po spominu.
Lepo pozdravljam.
Trst, 20.12.1988
Ista poenostavitev je Marxa odvrnila od fenomena naroda — in to prav v stoletju narodov. Prepričan je bil, da bosta trgovina in menjava podrli pregraje, da jih bo odpravila sama proletarizacija. Narobe pa so nacionalne meje spodkopale proletarski ideal. Pokazalo se je, da je boj med narodi vsaj takšnega pomena za razumevanje zgodovine kot razredni boj. Toda naroda z ekonomijo ne moremo popolnoma razložiti; sistem ga je potemtakem zanemaril.
Albert Camus Uporni človek
MIRAN MIHELIČ
POHOLE FRANC - POKOLE, FRANK A.
Umetnik, svetovno znan, rodni grudi pa neznan.
Kot mnogi drugi naši rojaki, tako je tudi Franc Po-hole v mladosti iskal ideale in takšen življenjski prostor, v kakršnem bo imel normalne pogoje za svojo življenjsko uresničitev.
In iskal ga je marsikje, po tem božjem svetu. Marsikateremu rojaku, ob katerem se vprašamo, zakaj je šel v svet, se je zataknilo pravzaprav že, ko si je zastavil osnovna vprašanja, na katera ni mogel najti odgovora na svoji rodni grudi, zato ga je iskal dalje, drugje.
Osnova za kvalitetno eksistenco med naj bližnjimi je harmonija v okolju, narodu, ob njegovi srčni kulturi, iz katere ustvarja, iz katere raste, se v sebi pobere, kadar mu zdrsne.
Vse to je njegova domovina, s katere pljučmi zadiha. Zadiha svobodno, polno.
Svobodno in polno pa zadiha kisik za svojo ustvarjalnost le, če je tudi ta narod, domovina svobodna, suverena do sosednjih narodov in svobodna v sebi, v svo^ jem posamezniku, ljudeh v njihovih svobodnih medsebojnih odnosih, kjer vlada enakopravnost.
Od Karantanije sem pa naš mladi človek ni imel več od drugih narodov popolnoma neodvisne, suverene domovine.
Vse te domovine - mačehe, kot je rekel Svejk, ali napol mačehe pa nanj niso povsem vzgojno vplivale, tako, da se tudi v medsebojnih odnosih kot posameznik ni najboljše socializiral ob sicer visoki naravno kulturni stopnji našega kmeta, ki je bil še nedavno najštevilnejši sloj z naravno narodovo dušo.
Tako smo tudi med seboj nehote postali pastorke ali pa mačehe.
Tako so mnogi razočarani iskali svobodno ustvarjalno naročje domovine v svobodnih domovinah drugih. Toda grenko spoznanje je okusil sleherni, da si v domovini drugih s svojim obrazom tudi in le tujec ali pa naturaliziraš s tujo masko in boleče, z voljo in odporom
obenem, postajaš tujec v sebi in se jeziš na tujino in domovino. Tuje domovine namreč ne moreš spremeniti vase. Spreminjaš se le sam vanjo, a spremeniti se nikoli do kraja ne moreš, čeprav nisi več to, kar si bil.
Morda se je podal v svet, iskat v sebi vtisnjeno sliko želene domovine tudi mladi Franc Pohole.
Rodil se je ambicioznim, pridnim staršem, ki so si iz nič naredili za takratne razmere blagostanje pa tudi zopet obubožali v vihrah duhov in časa.
Starša sta bila iz Gaberij na Vipavskem, ki jih je — posebno podjetno mamo — pot za prvim zaslužkom vodila v Trst, potem na trgovsko zanimivo obmejno Planino, v Ljubljano in že, v hudi gospodarski krizi za golim preživetjem številne družine, pred začetkom vojne v cementarsko Anhovo.
Dokler je trgovina cvetela, se je Franc šolal v Parizu, potem pa se je moral vrniti domov, saj je preživetje družine šlo večji del le skozi zlate materine roke.
Med vsem tem mu je pobrala nesmiselna vojna očeta in, tik pred koncem, mu je v partizanih padel brat.
Franc je imel več talentov in prvi, ki ga je odkril, mu je pomagal pri hitrem učenju jezikov. Prav to mu je pomagalo, da se je sprijateljil s fanti njegovih let med zavezniškimi ameriškim vojaki. Zaradi velike revščine doma ni upal, da bo lahko dokončal študij, in odločil se je, da gre z njimi v Ameriko.
Že takratna izobrazba in vsestranske sposobnosti so mu omogočile, da se je hitro znašel in prihranil toliko, da je lahko doštudiral. In tako je leta 1961 prejel diplomo mednarodnih znanosti na vseučilišču v Buenos Airesu. Veliko je potem potoval po raznih deželah in se naučil 16 jezikov. Zaradi te sposobnosti je bil svoj čas tudi tolmač na Kriminalističnem oddelku v New York Cityju.
Se marsičesa se je uspešno lotil, dokler ni v sebi odkril velik umetniški talent, saj se je razvil v enega najpomembnejših umetnikov na svetu. Dokazal je možnost slikanja samo s svojimi prsti. Njegova zasluga je, da se je ta umetnost uveljavila, on pa je bil pri tem vo-
dilni slikar, kar ga uvršča v poseben razred.
Danes stanuje v Brooklynu. Poleg številnih drugih priznanj je dobil tudi priznanje predsednika Ronalda Reagana. Je član številnih združenj in vpisan v enciklopediji 1000 najzaslužnejših Američanov.
Je član naslednjih združenj oz. društev umetnikov: Asociacion Estimulo de Bellas Artes, Buenos Aires, 1953-62; Galeria Libertad, Buenos Aires, 1953-62; Galerija Renoir, Buenos Aires, 1953-62; Municipal Exbtns., Buenos Aires, 1954-62; Minerva Art Gallery, N.Y., 1977-1980; Salon of the 50 States, Ligoa Duncan Gallery, N.Y. 1977-79; Brookylin Museum Comunity Gallery, 1978; N.Y. Artists Equity Assoc. Group Show, 1979; Brooklyn College Alumni Assoc., 50th Anniversary Exbt. 1980. Zbirke: Museo Nacional de Bellas Artes, Buenos Aires; Numerous public & private throughout Argentina, South America, Canada, Europe & the U.S.
Kadar kdo v tuji deželi doseže tako velik uspeh, pomeni to nedvomno velik dar duše, prejete od svojih prednikov, pa še preseganje samega sebe v trdih razmerah tujstva, vendar ob tistem, kar doma ni našel: stimulativne klime, visoko razvite civilizirane družbe, ki omogoča svobodo ustvarjanja, ugodne materialne pogoje, zlasti sposobnim. Slovencem v Jugoslaviji je bilo »usojeno« bratsko poenotenje z Balkanom, kar je nerazumljiva škoda, namesto da bi država težila, da druge čim-prej dvigne na ta nivo.
Seveda se je nešteto rojakov zaradi »politične zaznamovanosti« vzhoda, prelevilo v druge narodnosti, spremenilo imena, ker so jih v »originalu« podcenjevali.
Franc Pohole je, kot mnogi, spoznal tudi bolečine tujstva, toda brez vseh teh sestavin v času najsvetlejšega plamena njegovega umetniškega zorenja in izpovedi, zanesljivo ne bi bilo.
Velika je bolečina ob viharjih v duši izseljenega človeka, ki more delno, a nikoli dokončno, pretrgati popkovine s svojo materjo domovino, saj ne more biti več to, kar je bii, a se noče in ne more dokončno nikoli izseliti iz sebe — narediti v sebi »domačega tujca«.
Marsikaj od tega je prisotnega v Francovih slikah. Od nebogljenemu žrebičku podobnega bitja, kakršne je v spominu na svojo mladost, zadnja leta rada risala nje-
gova mama; pa umirjene deviške narave, do tragičnih podob z velikimi roparskimi pticami in nemočnim plenom v krempljih; nikoli dovolj izdivjanih neviht — pojavov silnega izravnavanja neravnovesja v naravi.
Velika je bila bolečina in zapletena so bila pota iskajoče, tudi razžaljene duše, da se njena in pota umetniških duš v domovini, kljub sorodnosti niso po tolikem času srečala, da je Franc, svetu tako poznan, ostal kot velik umetnik-rojak neznan rodni grudi.
Tako je žal ostalo svetu neznano tudi poreklo najglobljega v njegovi duši, umetniški slovenski duši, saj je med osebnimi podatki v njegovi predstavitvi zapisano: »Born: Trieste, Italy, Sept. 8.1920«.
Tako si poleg naše preteklosti tuje dežele, zaradi tragičnih okoliščin, prilaščajo tudi sedanjost.
Preveč bi bili zato sramežljivi, če ne bi kdo stopil v stik s Francem in mu ponudil predstavitev vsaj dela slik pri nas doma, recimo v Trstu ali kje drugje v Sloveniji, in tako poda roko svojemu človeku, ki se je sicer izoblikoval v tujem kulturnem okolju, toda njegovo drugačnost v tamkajšnjem okolju, iz katere se je izrazila inovativnost novega stila, mu je gotovo dala izvirna žlahtnost slovenske duše, ki jo je tja prinesel s seboj iz pristnega izročila svojega naroda, pa čeprav se je iz njega umaknil, ker zlasti v takrat zaprtem prostoru realsocialistične omejenosti, ki je zaustavila marsikateri razvoj, ni mogel zadihati v veličino, za katero je bila ta duša ustvarjena.
Miran Mihelič
ZAHVALA!
Iskreno se zahvaljujemo vsem naročnikom in podpornikom, še posebej pa Akademskemu združenju v Baslu, katerega predstavnik je dr. med. in dr. sc. med. Vlado Kresnik, za prispevek (150.000 lir); dr. Stanetu Franku (100.000 lir); dr. inž. Petru Merkuju (100.000 lir); Evelini Pahor (200.000 lir); prof. Diomiri in prof. Drago Bajcu (100.000 lir); Mariji Kostnapfel in Srečku Čebronu (100 tisoč lir).
SPOROČILO V TUPELCAH
Ob 20-letnici prvega srečanja kulturnih delavcev iz kroga primorskih revij z obeh strani meje smo se ponovno zbrali v Tupelčah 10. decembra 1988 in smo ob današnjem dogajanju na Slovenskem ugotovili, da je slovenska zavest doživela pozitiven preporod in da se je razmerje matične domovine do ločenih Slovencev spremenilo. Zbor zbranih kulturnih delavcev pa vendar čuti dolžnost, da izjavi sledeče:
1.	Slovenska republika mora doseči v okviru jugoslovanske zveze dejansko suverenost in s tem državnost.
2.	Uveljavitev take suverenosti in državnosti pa zahteva med drugim, da slovensko vodstvo ne dela razločkov med Slovenci, ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje in politično preteklost.
3.	V tem smislu zahtevamo svobodni pretok slovenskega tiska, kjerkoli že nastaja, kar pomeni, naj se odpravi zakonodaja, ki to ovira.
4.	Zbor kulturnih delavcev v Tupelčah ugotavlja, da sedanja ogroženost slovenstva, tako v matici kot zunaj nje, zahteva vsesplošno slovensko povezanost.
5.	Zbor ustanavlja odbor, ki bo sproti usklajeval in vzpodbujal uresničenje zgoraj navedenih ciljev s sodelovanjem širše kulturne javnosti na Primorskem. Poslano: vsem slovenskim sredstvom javnega obveščanja, institucijam in političnim predstavnikom.
Jurij Bavdaž, Samo Bevk, Tomaž Bizajl, Milan Božič, Vinko Cuderman, Leander Cunja, Jože Car, Srečko Cebron, Lučka Čehovin, Marija Ceščut, Jože Felc, Jože A. Hočevar, Zoltan Jan, Marija Kostnapfel, Aleš Lokar, Branko Marušič, Irena Marušič, Janez Marušič, Marij Maver, Boris Pahor, Tomaž Pavšič, Alojz Rebula, Emidij Susič, Filip Šemrl, Rafko Terpin, Lucijan Vuga, Vladimir Vremec