Pavletu Blazniku 
13—VI—1973 
Virum opusque cano — ki ni mu enakega! 
Mož je iz Loke doma, ki škofja brižinska 
postala posest pred tisoč je leti. 
Mož je mladenič sveže podobe, krepkih moči 
telesnih in dušnih —• na vrhu telesnih je sil, 
ki v službi nenehni duha stvarjalnega so, 
snujočega že stoletja mu pol. 
Fant je pogumen, ponosen podal se 
iz Loke v Ljubljano, dovzeten za pesem, gosli 
in znanost, ki odkriva preteklost škofjo v Loki — 
z ljubeznijo, vnemo vso predal se je Muzi Historije, 
potaplja podnevi se v skrivno pisanje pradavnih; 
nuja življenjska, glasbeni dar in prožno telo 
ponoči v kavarni mu vodi po strunah roko — 
•>' rosnem pa jutru nato — hajd" peš v Loko, 
čarobni goslač z violino pod pazduho. — 
Sanja bede čez Sorsko polje, mimo Bitnja, 
s pogledom v hribih poljanskih in selških, 
kako so živeli mu tod predniki davni 
pod palico krivo frisinških škofov, 
sanja, naklepa, kak' skrito njih žitje in bitje 
izvabil kot glasbo iz gosli bi 
pismenkam skrivnim in težkim desetih stoletij, 
da zaživelo gospostvo bi loško v živi podobi, 
kot nobena krajina slovenska 
slikarja še našla ni v knjigi, besedi. 
Fant ta gorenjski, ki pest mu je krepka, 
vreden, da dalmatinski cvet je dobil — 
in volja prešerna vdano sledi besedam učitelja Ljudmila, Milka, 
294 
kažočim v skrivnostno preteklost mu pot, 
zakrito v pergamentih bavarskih. — 
Zastavi namen si, krepko z vso voljo 
stopa za njim: kot kompozicijo glasbenik, 
analizo, sintezo s širokim obzorjem si 
on osvoji — kleše in kuje z voljo prekrepko — 
list se za listom vrsti, 
jasni se mu leto za letom preteklosti loške, 
kraj mu za krajem v gospostvu vstaja 
v podobi gospodarski, življenjski: 
kak ljudstvo bori se z zemljo, krči in orje, 
stavi si hrame, vasi, prideluje in pase, 
odrajtuje štibro, pravde velike in male — 
kak zvesto je grudi, 
rod se za rodom množi, trdno na zemlji stoji! 
Pavle: valčke in tange igrajo mu gosli, 
simfonije posluša in opere — 
pesniška duša je sam — 
simfonije njegovega dela duha, 
življenja na loškem gospostvu 
ustvarja pero mu leto za letom: 
note številke so, karolinška pismena, 
ki snuje kot tkavec v podobo jih živo 
življenja minulih stoletij, 
kdor poglobi se v nje, melodija iz njih 
zazveni, valovi, kipi in hrumi: 
žitje in bitje kmeta na hubi, meščana v Loki 
v cehih, suknjah gosposkih, v grajskih zideh, 
kajžarjev malih, ki s prsti rujejo v zemljo, 
da ohranijo dih si življenja . . . 
Kot freske mogočne ob spremljavi glasbil 
ožive zdaj pred nami selitve v doline in hribe, 
kjer gozdni divjadi drug bo zdaj 
človek — loški podložnik. 
Ne bega mladenič in mož od snovi do snovi —• 
za ciljem širokim, visokim 
kot gornik v gore stopa preudarno, mirno 
in dela pomnik so življenjske poti mu in truda: 
Kolonizacija Selške doline, Poljanske, 
Bitenj in selška posest. 
Kmečki podložnik Sorskega polja, Zupanija Dovje, 
Gospostvo v Besnici, 
Dolenjska posest škofov brižinskih 
in še vrsta razprav v Loških razgledih . .. 
In društvo muzejsko v Loki — poglavje bogato. 
Prepiše, natisne z razlago, obsežno pol tisoč strani, 
urbarje škofije, ki last ji je Loka 
in njena posest na Gorenjskem, Dolenjskem. 
295 
Delo veliko med tem snovati pomaga: 
Zgodovino gospodarstva in družbe Slovencev, 
ki ne prišla bi na svetlo bila 
brez njegovih naporov večletnih. 
Druži, moleduje, pripravlja kolege, 
seje, zapisniki mnogi priča so truda njegovega. 
Sam vanjo napisal razprav je, 
ki zajemajo vso slovensko zemljo! 
In mine za tem let prav deset: 
tisočletna je Loka, gospostvo — 
spomin zdaj slavi trpljenja in dela 
tisočev njenih ljudi v tisoč teh letih — 
a najlepši, trajni spomin, ki preživel bo 
bron, igre in petje, govornike, slavja, 
knjiga je Pavleta Blaznika 
o zgodovini Loke, gospostva, 
ki vrh je in krona blesteča življenjskega truda 
moža, ki v tem letu slavi 
vsem v veselje delaven, mlad in krepak 
sedemdeset življenja že let, 
let, ki zakriva svežina moža jih, 
ki pokonci mu stopa trdna postava v prožen korak, 
ki brazd si v lice nič ni pridobil, 
ki žive mu, samozavestno zrejo oči, 
ki brki so beli v okras mu, 
ki lasje mu častite ozarjajo glavo: 
ves govori, kak trdo mu delo, življenje bilo je, 
kako zmagovito opravil je nalogo odlično! 
Kot častni meščan rodne zdaj Loke 
čaščen, poveličan v delu velikem 
stoji trden in zdrav kot simbol 
tisočletnih podložnikov Loke, 
svobodnih na prelepih 
poljanskih, selških in sorskih tleh! 
Le hodi na Rožnik, da obnoviš si moči 
za delo, ki čaka — in glej v kraje domače: 
na Stari vrh, Blegoš in hribe okrog, 
ki poveličal si v znanosti Ti jih, 
kot Visoški gospod jih je z lepo besedo . . . 
Pavle — zdrav in krepak 
bodi nam mnogo še let 
do skrajnih meja! 
(Spisal Vilko Novak) 
296