IZ  LIRIKE  MLADIH
BELI ŽREBEC Marjan   Erbežnik
Dragi moj brezskrbni beli žrebee, potopiva se skupaj v listnati lesket najine široke reke.
Potopiva se do dna, do prodnatega dna, tako da bo vsa reka tekla čez naju; saj naju potem niti jesenska rjavina ne odvrže na breg.
Potopiva se v objemu.
da naju kdo ne loči.
Potopiva se,
brezskrbni beli žrebec,
da ostaneva skupaj, dokler ne okameniva.
KLIČEM TE Marjan   Erbežnik
Kličem te.
Skozi razpadajočo fasado
izpraznjene hiše,
kjer le veter osamljeno tipa
in briše
stare obraze.
Kličem te.
Pod ponjavo spomina
drhteče polzim
436
proti peščenemu bregu, kjer so zasute raztrgane rože.
Kličem te.
Sredi ulice,
kjer smejoči se starec
jokajoč pripoveduje pravljico
o raztrganih sanjah.
Kličem te.
VRNITEV Miroslav   Košuta
Sprejela me boš
z očmi velikimi od pričakovanja.
Z dolgimi sencami
bo poplesaval večer,
razpuščen v tvojih laseh,
in ti ne boš rekla ničesar,
da ne bi preslišala
njegove tišine.
Sprejela me boš
s teminami, ki ti jih je vžgal
suhi veter
s svojo povestjo o pesku,
ki na obrežju puščav
brezupno čaka dežja.
Izmed orumenelih trav
se bodo v sivih jatah
razbežale misli,
v rosnem dihu naju bo življenje
privilo vase:
sprejela me boš
spočita od zaupljivosti.
437
SI
Miroslav   Košuta
Si, ko tkeš šepetanje trav v svileno omamo,
ki z njo odevaš telo,
si, ko naju prerašča nemir strasti,
ko se — eno —
razdajava zemlji in času.
Si, ko se v valovili povračaš na prod življenja
in me odnašaš vase,
(morske zvezde si mi naplavila v oči, da bi pozabil nebo)
si, dokler se predajam umiranju,
ujet v izvenčasju.
Potem se vračam na izlizano obalo
in pozabljam, da si,
in ne pomislim,
da se nekega dne ne bom vrnil.
438