PESMI.
ZLOŽIL
MATIJA KRACMANOV
VALJAVEC.
V LJUBLJANI.
ZALOŽIL JANEZ O [ON TINI,
PESMI.
ZLOŽIL
MATIJA KRAČMANOV
V LJUBLJANI.
ZALOŽIL JANEZ GIONTINI.
1855. Tisck tu papir L. Sommera na Dunaju.
Psalmi.
Nevsahljivi vir modrosti, Božjih studenec resnic, Vseobsegljaj vse nravnosti, Rajske poezije klic, Lečno srčnih ran hladilo, Knjiga — vseh beril berilo!
1. psalm.
Pjlagor mu človeku, ki nikoli vodil Ni po sledu svojem ga sovet hudobnih, lllagor ki po stezah grešnikov ni hodil, Ni sedel na stolu zasmehunov zlobnih!
Ampak čigar volja božja je postava, Mu gospodov zakon noč in dan so misli. Kdor po tej postavi žitja tir vravnava, Ki hotenje le mu visnjega je v čisli.
On bo ko drevesce čvrsto kraj potoka, Zasajeno v prsti budni rast veselo. Ki donaša vedno sad svoj za obroka, Jn ne bo mu perje nikdar obletelo.
Speli imel v početju, speh bo v reči vsaki, Kar ravnal bo sreče solnce mu posije; Ne tako hudobni; plevam so enaki, Veter jih odpise, sapa jih razveje.
I *
----- 4 ----
Ne strpi pri sodbi kdor je zel po plodu, Ne obstane v zboru dobrih in pravičnih; Kajti pot pravičnih znana je gospodu, Kaznovavec zlih bo pot končal, krivičnih.
'2. psalm.
aj v togoti so nevernim Srca z jezo se navdale? Ljudstva s srdom kaj prešernim Prazne so reči zmišljale?
Zbrali so se zemlje knezi K zlemu vkup posvetu nov' mu 1'rot gospodu v nični jezi, In maziljencu njegov' mu.
Daj, naztrgajmo njih zveze, Kar teži nas otresimo, Zulijočc jarma peze Nič več dalje ne trpimo.
Toda čigar dom nebesa, Ki oblaki so mu sedež, Je vseslušnega ušesa, Smeja se jim vsega vedež.
Usta v svom odprl bo srdi, Jim govoril bo s togoto, V govorici grozni trdi, S plaho jih navdal strahoto.
Jaz pa kralj po njem, vladavee Sem na Sionski višavi, Biti čem ozuanovavec Dani od njega postavi.
Z nebne više se ponižal Na zemljo do tega sveta, Meni hlapcu se približal: »Glej me svojega očeta!■«
»Prosi, in kar je nevernih Ded sina bo moj'ga sina, Kar pokrajin je nezmernih Tvoja bodejo lastina.«
»Dal v oblast jih bodem tvojo, Da pod tabo kraljem bodo, S palco jih železno svojo Stareš k' ilnato posodo.«
Toraj kralji in vladiki Pazite in pa umejte, Cujte zemlje vi sodniki, Ter se podučiti glejte.
In so strahom mu služite,
V njem radiijte se v trepeti, Po njegovem se trudite Uku žitje svoje 'meti.
Da gospod se ne razkadi, Ne' zgubite prave poti, Da v pogubo se drugaei Ne pogreznete po zmoti.
Jeza božja se bo vnela
V kratkem strašna in gorjiipa, Ali doba za nj vesela, Srečna ki v gospoda upa.
3. psalm.
Gospod, preganjevcov število Poglej kako seje namnož' lo, Krdelo sprotnikov obilo Se zoper mene, glej, je zloz' lo'
Kriči krieavcov truma mnoga, Že marsikdo je tak izustil: Pomoči nima več od boga, Pole, gospod gaje zapustil.
Al ti gospod pomoč si moja, Ti moja čast, ti moj nadzornik, (rlavo mi dvigne desna tvoja, Povišaš koj me moj podpornik.
K gospodu klic na glas povišal. Ko prišel sem v nadloge hude, Me z gore svete je zaslišal, Prispel na pomoč mi brez mude.
Zaspal sem, san meje posilil In zbudil sem se, vstal na novo. Ker se gospod me je usmilil, Sprejet sem v milost spet njegovo.
Ak tisuč tisučev sovražnih Obleže me, bom brez bojezni, Ti dvigni se gospod bog blaznih, V pogubo sramno jih pogrezni.
Pobil si vse sovrage zlobne Ki ti stoje po krivem zoper, Zobe jim stri, k'jih znaš hudobne. Njih strta moč je, strt njih coper.
1'ri bogu le za rod človeški Edino je pomoč vsesmilna, In tvoja blagodat, nebeški! Na ljud tvoj zlije se obilna.
4.
psalm.
Kedar .sem na pomoč k njemu dvigal klice, Slišal me gospod je, moje bog pravice.
Daj, usmilno roko stegni čez me svojo, Sliši moje vpitje, čuj molitev mojo.
Vi človeški sini, žalost vam dok6ri Srce še težila bode v bridkem mori?
Kaj nečimrnost so vam edine misli, Ste laži prijatli., krivda vam je v čisli?
Znajte da je boga moj'ga moč velika, Čudnega je storil svojega svetnika.
Kedar va nj zakličem on odpre mi sluhe, Krik moj ne potrka na ušesa gluhe.
Bodite srditi, ali ne grešite,
V hramu kes čez srca mišljenje budite;
Hudi dar pravica, up gospod vam bodi, Krivo naj po sledu svojem vas ne vodi.
Slišim, godrnja že marsikter mrmravcc: Kdo se nam prikaže dobrega dajavec?
Že pogledal ti si nas z očesom milim, Srce si z veseljem mi navdal obilim;
Dal pridelek veči žitnega si polja, Trsje bolj osoeil, rast povišal olja.
Jaz bom tudi v miru sladko spal, počival. Pokoj bom nebeški rajske slasti vžival,
Ker me z milostjo si ti gospod okrožil, Up do tebe vkrepil, vtrdil in pomnožil.
5. psalm.
Ti v milosti nepresčžen, Ki si bil in boš povsod, Kličem tebe obetežen, Cuj me kralj in moj gospod.
K tebi dvignem glas molitve, Zjutraj slišal klic boš moj, Vpitju gluh ne boš prositve, Ker krivica dom ni tvoj.
Zlim prebitja zraven sebe, Stana jim ne bodeš dal, Ne strpi krivičnik tebe, Pred teboj ne bo obstal.
Ti zlotvorcom, hudohivcom Si na vekomaj sovra/., Krvoželjnikom, lažnjivcom Gnus in stid spoznati daš.
Jaz dosegši milost tvojo Pridem k tebi na tvoj dom, V tvom svetišču dušo svojo Dvigal k tebi v strahu bom,
Vodi v svoji me pravici, Hodi sprimljevavec moj, Da ne pojdem po krivici, Da sledil bom za teboj;
Ti gospod ravnaj pred sabo, Pred obličjem svom mi pot, Da bom hodil zmir za tabo In se vragov ognem zmot;
Ker v njih ustih ni resnice, Srce njih nečimrno, Njih jeziki govorice /le, goljiifnc polni so.
Grlo njih je kakor žrelo, Usta brezen, grob odprt, Sodi totih ti krdelo, Zlij na nje pravični srd.
Njih naklep končaj, zavrzi Po njih hudotvoru vse, Ker njih množica te mrzi, Ker razsrdili so te.
--14---
Vsi povesele se k' upa Svit jim ti si o gospod , Večno nalijala kupa, Tvojih so jim ho dobrot.
Ti mod njimi boš prebival, Staujo njih jim dom bo tvoj. Kdor to ljubi te bo vžival, ln ponašal se steboj.
Ki pravica so jim poti, Dal jim boš svoj blagoslov: V svoji s' nas obdal dobroti Kakor mesto hrambo rov.
6. psalm.
V srdu svom me ne kaznuj, Me ne tepi v jeze sili,
Klic poslušaj, prošnjo čuj, Ter se me gospod usmili.
Slab sem, mojo glej slabost, Vzdravjc me gospod obudi, Trese se mi svaka kost,
V strahu drgetajo udi.
Omedleva v meni duh. Dušo tarejo mi mame, Dokorcj boš klicu gluh? Milostno ozri se na me:
Kajti na te nikadar Ne bo mislil človek mrtev, Ho li čast mu tvoja mar Kije v grobu pekla žrtev?
Zginila je trupla moč Mi od /dihanja in joka, V postelji solzim vso noč, Ter ni konca solzotoka.
Zmračil se mi sklon očes Je od znotrnje žalosti. Med sovragi čez in čez Skrčen bivam po starosti.
Proč od mene ti zlobin, /dihe mojo bog jo slišal, K' sem ga klical tožni sin Me čez vrage je povišal.
Vsakdo ki mi bil je vrag, Ima so mi sramovati, Mora vrniti so plah, Zdajci v strahu trepetati.
7. psalm.
\ tebe bog sem upal zmirom, Nada si mi ti edina, Reši me gospod zlobina, Z milim me pogtej ozirom.
Da preganjevec ne zgrabi Kakor lev mi duše moje. Kajti v pomoč roke svoje Stegniti mi vsakdo zabi.
Ak se rok drži krivica, Ak sem kriv obdolževanja, Naj me palme maščevanja Jezna vražnikov desnica:
Ako meni zlo želečim Hudo sem povračal s budim, V smrt naj brez pomoči zgrudim Se pred vragom čez me veeim;
2
18
.Naj me živega pohodi, Dušo mojo naj jo vjame, Strto mojo čast mi vzame, Vekomaj pogin mi bodi.
Dvigni se gospod in vstani Na mejah vseh meni sprotnih Vragov v napuhu togotnih V sodbo po zap6v'di dani.
Ljudstev zbor te bo okrožil, Vrni taj se na višavo, Na prestolje svoje pravo, Ker od tam si tron preložil.
On gospodje, ljudstva sodi. Sodi me po pravdi moji. Po nedolžnosti kar svoji Sem zaslužil, to mi bodi.
Ster', uniči grešnih zlesti, Hodi pravednim voditelj, Srca in obisti zritelj. Znatelj naše notrnosti.
On ki pravednim pomaga, Pomočnik je moj resničen, Je sodnik močan, pravičen, Ako sodbo tud odlaga.
--19 ---
Ali slednji dan ne žuga? Ako se ne spreobrneš, Dvigne meč, se v prah povrneš. Grenka te zadene tuga.
Lok je svoj napel, nategnil. Smrtne strele na nj'ga djal je. V ognju pšic si nakoval je. Misliš, da mu boš ubegnil?
Glej, on je krivico veinil. /lo rodil in žalost samo. Kopal je in skopal jamo. Ali sam bo v njej poginil.
Ki jo drugim je aapravjjal, Žalost samega naj bije, Naj se vjame v hudobije Sam ki drugim jih nastavljal.
Jaz pa višnjega veličal, Hvalil bom ime gospoda. Od prihoda do zahoda, Njega bom pravico pričal.
S. psalm.
Čudno je na zemlji tvoje ime mogočno. Tvoja slava viša, kot nebo obločno.
Čast osnul iz ust si dec in sisajočih. Da zavežeš .jezik ti nasprotfvajočih.
Ak nebo pogledam, tvojih prstov delo, Luno in ponehnih svitlih zvezd krdelo:
Kaj tedaj je človek, kaj je sin človeški, Da spominja se ga še vladar nebeški?
'L veličastno slavo si ovenčal njega, Majheno ponižal le pod angelce ga;
Del postavil svojih si ga gospodarja, Cele zemlje njega 'zvolil si vladarja.
Njemu si podvrgel ovce in goveda. Vse zverine divje slehrnega reda;
2 l
Tiče letajoče po neba obzorju, Ribe plavajoče po nezmernem morju.
Tvoje ime gospod naš! kak je čuda polno, Kak je čudno tvoje stvarjenje vesolno!
9. psalm.
Ivojo čast in hvalo hodom pričal, V. srcu svojem te gospod velical.
Jezik moj bo tvojo čuda pravil, Tvojega visost imena slavil,
Ker si moje vrage v beg zavrnil, Moč njihovo v tamen mrak ogrnil,
Da opešali so, oslabeli,
l'red obličjem tvojim omedleli;
Kajti ti si pravdo mojo vredil. Si na sodni stol pravice sedel.
Ti si verokletnike zarotil,
Si za vekomaj zlotvorce vkrotil,
Njih imena zbrisal iz spomina, Mer- njih dalje ne stori pogina;
Mestom njih razdor, razsip si včinil, Njih spomin ko glasa hrup je zginil.
Al za našega gospod-boga se Ne dobi premina večne čase.
V sodni stol prerazil je prestolje, Sodi po pravici on vesolje,
Dal seje v zavetje siromaku, Tolažnika, revnim ki so v plaku.
Up si vseh ki tvoje ime poznajo, Ker so skrb ti, za te mar k' imajo.
Hvalo mu prepevajte in slavo, K ima prestol Sionsko višavo,
Sklepe večne milosti njegove Med poganske znani to rodove.
Spomnil seje njih krvi mestitelj, Revnih ne pozabil tola/.itelj.
Loj potlačili so me so vragi, Daj, usmili se gospod me blagi.
Ki m vratom smrtnim me utegnil, Da nevarnosti sem ječe ubegnil,
Da med vrati Sionove hčere Pel bom slave tvoje mnogotere.
Radoval se bodem zmage tvoje, Veselil se iz vse duše svoje.
Neznabožci sami v njo so pali, Ki jo drugim jamo so kopali,
V zanjke skrivši položene stimi Vpletli so se z lastnimi nogami.
Bog spoznan bo ko pravice borec,
V delih svojih rok je vjet zlotvorec.
Grešnik naj v pekla pogubo babi, Vsako ljudstvo ki boga pozabi;
Kajti vekomaj ne bo pozabljen Revež, ki z ubožtvom je pohabljen;
Ni zastonj njih up potrpežljivi, Kajti ve gospod da niso krivi.
Dvigni se gospod, nikar ne hoti Da ti človek se prezlo vkrepoti.
Ljudstva imajo pred tebe priti, Sojeni pred tvom obličjem biti.
Daj, postavodajca čez nje 'zvoli Da spoznajo da ljudje so zgoli.
10. psalm.
0 gospod, zakaj obrnil Si od meno svoj obraz. Lice svoje mi zagrnil, Ko mi je pomoči čas?
Ko so zlostnik napihuje, Glej se siromak topi, Ali v tem kar namišljuje Vsakdo sam se pogubi.
Srečnega se. grešnik meni. Ker zavživa duša slast, Blaženega on so ceni, K' ima zlo nad njim oblast.
Boga grešnik raztogoti, Ga razpali, vname v srd, Al ne praša v slepi zmoti, Kolik jo zaslužil črt.
Taka je njegova zmota, Da mu mar ni več gospod, In njegove vselej pota So oskrunjene povsOt.
Sodbe tvoje znati noče, Je ne vidi, je je slep, \ad sovragi biti hoče, V a nje pise trd in srep;
Kajti v srcu svom besedi: Jaz onnijal se ne bom. Od rodii do roda, vedi, 1-irez nesreče bo moj dom.
Usta polne ima zlosti, Kletva govor je njegov, Pod jezikom so žerkosti Polne žalostnih plodov.
Po ubogih gleda, streže In preži ko v jazbi lev, Da zasači v svoje mreže Koga izmed revežev.
Vjetega na tla potegne, Skluči, skrči vkupaj se, Skoči kedar moč dosegne, S kremplji savsne reveže;
Kajti v srcu ga beseda: »Bog pozabi] je« — slepi — On več mojih del ne gleda, Stran obrnil je oči.«
Vstani, daj, gospod, in dvigni Revnim svojo roko v bran, Milost resno jim pomigni, Spodi zatiravce stran.
Da je vžalil in razsrdil Boga grešnik, kak je to? Ker je v srcu svojem trdil: Saj me kaznoval ne bo.
Ti pa vidiš bolečine In poslušaš revnih stok, V sodbo tiral boš zločine, Spustil jih ne boš iz rok;
Ti si revnih up in nada, Pomočnik si ti sirot; Vekomaj bo tvoja vlada Gospodavala povsot.
Pokončani, strti hote Ajdje v njega deželah; Slišal je gospod sirote, Jim ugodil po željah.
Srca njih si ti pripravil, Ino vredi) jih tako, Da jim za posilili nastavil Lahko svoje bos uho;
Da prisodiš prav siroti, Da povzdigneš nizkega. Da se človek ukrepoti, Dvigne do visokega.
10. (11.) p s al m.
Un je up moj, kije sam gospod, Duše mi bojezen ne beteži', Kaj velujete jej : v goro beži Kakor vrabec urno stran od tod.
Kajti grešnik, glej, napina lok,
V tulu ima strele ostropične,
Da pomeče v trni jih na pravične, Ki so nekrivičnih src in rok.
Lej razdirajo, kar tvoj je čin, Čemur ti si dovršenje vspešil,
V čem pa se pravični je pregrešil. Kaj pač storil je pravice sin?
Tron gospodov nebni je oblok. Pazno on z očmi na revne gleda. Ter s trepavnicama vse pozveda, Kakšen rod človeških je otrok.
Zlega — pravednega — bog oba Pozvedaje brez razločka skuša; Ali ljuba, lastna ni mu duša, Ki, kar je hudobno, rad ima,
Zanjke on deži na zlobnih troj), Ogenj, žveplo zlim nataka v kupo Tepe piš gospodov jih gorjiipo, Pali zle viharnozlobni sop;
Kajti on pravičen je gospod, In čez vse mu ljuba je pravica. On na nje, ki mar jim je resnica, Zre usmilno vselej in povsod.
1 !. (12.) psalm.
x omagaj mi gospod, poglej zmanjšuje Število se svetnikov in stanjšuje:
Na zemlji med človeškimi otroci Resnica rejša se in oniaguje;
Nečimrnostjo njih jezika govor, Sosedu sosed nično beseduje;
Njih ustnice so polne goljufije. Njih srce vse dvoumno oglašuje;
Gospod pogubi vse goljufne žnabla, Vsak jezik ki ošabnost oznaniije,
Ki govore: jezikom čemo našim Da veličast se čislana osnuje:
Jeziki so za nas, podslomba nasa, Kdo je gospod, ki nam zapoveduje?
»Zavolj ubozih reve zdaj se dvigam, — Beseda se gospodova začiije —
Zavolj nadlog in jokanja sirotnih, Naj reva dalje jih ne obtežuje;
Jaz hočem da se v blagor jim pomaga, Ker truma zlih se čez nje povzdiguje.«
Gospodove besede so resnične, So čiste, so srebro, ki potrjuje
Ga s čiščenjem sedmerim ogenj. Veljavo njega jasno dokazuje.
Gospod ti vodna bran nam boš pred sklepi, Ki zoper nas te rod jih zlobno kuje; —
Okoli in okoli so hudobni,
Z namenom tvom se rod njih pomnožuje.
12. (13.) p s al m.
O gospod, doklej še boš pozabljal na me, Dokorej obračal svoj obraz od mene, Dokorej iskal bom, kje pomočjo za me, Dan za dnem bom duše v žalosti vtopljene?
Dvigal se sovražnik bo doklej nad mano? Saj ozri se na me, ter se me usmili, Nuj, da razsvitljeno bo oko mi dano, Da me v smrt ne pahne kak kaj in posili;
Da ki moj sovražnik se ne pobahuje: Moč dobil sem čez nj, imam ga v oblasti, Kajti moj močitelj se vesel raduje, Kedar omahaje bližam se propasti.
Aljaž upam na te; upam v tvojo milost, Srce je veselo, duša jc vesela; Tel mu bom, ki dal mi je dobrot obilost, Duša moja mu bo čast in slavo pela.
13. (14.) psalm.
boga, ni božjega sodnika!« Pravi zli hudobnega jezika.
Spačeni, nagnusni so in slepi, Djanja njih ostudni so naklepi;
Ni ga ne, ki bi ne bil hudoben. Ni ne enega, ki ne bil zloben.
Al gospod na rod človeški gleda. In kakovi so ljudje poz veda,
Al razumnega dobil bi koga, Našel ga, ki mu je mar za boga:
Vsi zašli so; sprijen in hudoben Vsak je: ni ga, ki bi ne bil zloben.
3*
Urlo njih je grob odprt; z jezici Delajo goljuf no v kljub pravici,
Pod njih žnabli-gadje kup otrove, Kletve ]>olne usta so njihove;
Polni kletve, polni so žerkosti, Nog so brzih, urnohodnih k zlosti,
Potov njih poguba zaznaranjavka, In nesreča ved na sprimljcvavka,
Pot mini jim čisto je neznana, Božji strah jim reč iz src pregnana.
Al spregledali ne bodo nikdar
Zli, ki moje ljudstvo trejo vsikdar?
Klicov k bogu niso pošiljali, Kjer ni straha b'lo, so trepetali;
Ker gospod s pravičnimi prebiva V rodovini ki ni goljufiva.
Vi ste reveže zasmehovali, Ker so lip gospodu v roke dali.
Kdo iz Siona rcšcnjctvorec Izraelu pride zla pomorec?
Kdar poreče: stoj! gospod nadlogi, Kdar bo rešil sužnji ljud ubogi,
Jakobova hiša bo vesela, Radost bo polnila Izraela,
14. (15.) psalm.
gospod prebival Bode v tvom šotori, Kdo gospod počival Bo na tvoji gori?
Kdor pravico dela, Cigar potjo snažna, Duša se navzela Zla ni zlo sovražna;
Kdor pošteno misli, To ki ne opravlja, K' mu je bližnji v čisli, Zla mu ne nastavlja;
Ki brez cene prave Mu grd lin je zlobni, Ki mu brez veljave Je v očeh hudobni;
K" ima v časti tega, Kdor za boga mara. Bližnjemu prisega, Pa ga ne prevara;
Ki dajal ni dnarov Nikdar na obresti, Ki jemal ni darov Nikdar proti vesti:
Kdor ravna po takem On po trdnem hodi, Prost pred padom vsake Nikdar ne zablodi.
15. (16.) psalm.
rani me o stvarnik neba.
Ti si bog moj; ino treba Ni ti blaga mojega; Ti k svetnikom vlasti svoje Nagnil nagnjenje si moje.
Zrasla njih slabost kot gora, Prihiteli so po tem; Sklicoval ne bom njih zbora Vkup h krvavim ne darem, Se ime njih naj ne pride, Naj iz ust mi ne uide.
Ti gospod, ti sam si moja, Moje kupe dedsina, Povrnila roka tvoja Bo mi kar 'mam deleža; Obrnila se in padla Na visoko mi je vadi a.
Nada moja vselej.šna,
Tebi čast gospod in slava, Ker si dal mi uma moč Čut notranji spodbudava K temu se me pozno v noč; Pred menoj si kodar hodim, Da ne padem, ne zablodim.
Srce toraj je veselo, Jezik radosten močno, Počivalo, mir imelo V upu moje bo meso, Ker ti daš mi da utegne Duh se peklu, in ubegne.
Ti svetnika bodeš branil Svojega trohljivosti; Pot živlenja s'mi naznanil, Dal mi boš v obilnosti, Da se s tabo bom na pravi Veselil pri tebi v slavi.
Različne pesmi.
Oče rad ima sinove, Ce se tudi izrndč In prezgodaj iz njegove Varne roke odleto.
Ti si v obilnosti cvetečih let, /daj pomlad tvoja je, zdaj upa čas, Razširjeno života tvfiga cvetje; — Oj, po nikakem to ini no dopade, Natore zmoto to pomeni težko, Mi ne dopade srce, ko ledeno lu ojstro se zapre ob letih čuta,
J. Kosezki - V div. orl.
Drevo v cvetu.
Ko gledam s pomladi Cveteče drevo Veselja se smeja Mi srce sladko.
Približam pobožno Se mu gologlav, Ker ono mladosti Podoba je prav.
Vseh vrtov je slava, Vseh vrtov je kras, Prepevajo tiče Mu hvalo na glas.
Za dom si izvoli Ga tičikov par, Ljubezni je srečne, Vesele oltar.
Iz cveta debele Nabirajo med, Napravljajo 'ž njega Nebeško si jed.
In v senci njegovi Pozabi se trud, (rlavicici sivi Prijazno je tud.
Mladosti nedolžni Enaka je last, Ta cvet je dežele, Človeštva je cašt.
Veselje razseva, In radost budi, O krasnosti njeni Se vse veseli.
Z veseljem napaja Še starcu srce, O njej se nebesa Same vesele.
Zatoraj ko vgledam Cvctece drevo, Veselja se smeja Mi srce sladko.
Solncc svečana.
Zima rojila je Dolgo za dosti, Burja nas brila je, Neha naj bosti.
Se naveličal sem
V hiši že biti, Dosti že eičal sem,
V mikaj čem iti.
Saj že minula sta Mesca mrazotna, Zimo izrula sta
V mrazu strahotna.
Stopim iz hišice, Nebo je jasno, Proti zablišči se Solnce. mi krasno.
Hodi pozdravljeno Sobice prijetno, Trikrat pozdravljeno, Trikrat prijetno.
Vidim, vračiije se Moč ti gorkotna, Vidim, zgubljuje so /ima mrazotna.
/ ledom sneg taja se, Kmalu preide, V zgimbo podaja se, 1'omlad nam pride.
Hodi pozdravljeno Solnce prijetno, Trikrat pozdravljeno Trikrat prijetno!
Poletni večer
Iioj, solnoe zahaja Zapušča zemljo, Vrhorje le gaja In gor je s viti o.
In slavcevo petje Po loga doni, V te glase zapletjt Se muren : škriškri.
S planine ženejo' Pastirei goved, Na piščle pojejo Med čedami sred.
In kosci, in žnjice Sem s polja gredo, Fantiči, deklice. Prijetno pojč.
Iz dimnikov skaka Visoko že dim, Večerja pa čaka. Pripravljena vsim.
Noč tiha pokrije Zdaj trudno zemljo Da vsak si počije Za delo novo.
Tiče vinopivke.
Gfrozdjo na trtici Visi rmeno Zunaj na vrtici Hiši vpleteno.
Z bližnje goricice,
Pa priletele
K meni so tičice
V petju vesele.
V trto spustijo se, Peti začnejo, Živo glasijo se, Jasno pojejo.
Jagode pikajo Zeljne medice, Vinčice zmikajo Male tatice.
Ko se napila je Mala družiiica, Soček hvalila je Sladkega vinca:
Srečna dežela je Vinorodi vka, Trta vesela je Togopodivka.
Z vinom preganjajo Slednje skrbi se, Zali se nimajo, Vse oživi se.
Prostost.
Do jeseni preživela Že je mlada tičica, Starka za njo je skrbela, Mati srca milega.
Ali mater sokol vjame Pozno pozno na jesen, Vso podporo tiči vzame V srcu svojem tič leden.
Zdaj si sama tica boga Hrane išče na zimo, Po drevesih veVga loga Leta sem ter tje skrbno.
Gaj ogoli ojstra zima, Nage debla so dreves, Piče tičici več nima Posmojen od burje les.
Ker tedaj je log goliše Gojzdne trato zapusti, Tikoma na vrtec hiše Jest' iskat si prileti.
Al sirotica se vjamc
O gorje na žimnico,
Z ločna deček brž jo sname,
V kletko jo zapre tesno.
Res da piti, jest' imela Dosti zmirom je vsega, Al kot zunaj ni vesela Nikdar nikdar več bila.
Le zdihuje vjota rova, Da zgubila je prostost, Vedno poje in prepeva Težke sužnosti grenkost.
Jutranja zarja.
(Grič krasno obrašeen z zelenim drevjem; proti jutru se razprostira krasno polje; zjutraj.)
JNoe plaliotna je zbežala, Zvezde, svitle pred, temne, Truma gajskili tic je vstala, Pesnic njihne se glase.
V zraku daleč, kamor moje Skor oči ne sežejo, Tam škrjanček glasno poje Pesem svojo jutranjo.
Dvignil k višku je zato se Tak visoko v sinji zrak, Ker z višine bolj lepo se Vidi zarje zlati trak,
(Pride na vrli griča; obrne se proti jutru; zarja se
prikaže; razoglav stoji.)
Bogomil. (Gre na grič in poje:)
Zakaj, prelepa zarja! tebe gledam Se /.mirom rad, ko kdaj sem gledal te Zakaj imam te vedno še tak rad, Tak rad še zmirom, kakor nekedaj, Ko bil otrok, ko dete bil sem še? Zakaj pač obiskujem vedno še Tak rad višavo tega grička tukaj, Otrok ki obisk'val sem ga tak rad? Otrok še bil sem — o presrečni čas'. Nikoli, o nikoli iz spomina Ne prejdc mi te rajskosreeni čas! Otrok še bil sem; jutra lepega. Peljala me je mati na te grič, Te čas sem prišel semkaj prvi krat, Te krat sem vidil zarjo prvo pot, Pokazala mi bila jo je mati Z desnico, z roko pravo, ter je djala: Glej, dete ljubo! tam na nebu gori Oblakov lepi lesk, svitlobo krasno Ko bila bi iz zlata čistega. Pa veš od kod svitloba ta je taka? Odsvit, odlesk to luči je nebeške. Ki hodi skoz nebeške zlate vrata. In tak lepo lepo oblake barva, Odprte namreč zjutraj so nebesa, Tu hodijo skoz vrata angcljci Ki varvali po noči so otroke Pobožne, pridno, radoslusljivc. In poročila bogu nosijo,
—      g 7 —
Ce dobro .so, če slabo so se vedli.
In drugi hodijo skoz vrata doli
Nazaj na zemljo v bran in var ljudem
Da ognejo podnevnih se nesreč.
Zatoraj dete vedi se lepo
Da dobro le od tebe ponese
K očetu ki tam gor stanuje
In tisučerno dobro vse plačuje. —
Zato imel sem zmirom te tak rad,
Ker to, kar majhen je verjel otrok
Pozabiti ne da so tako naglo.
In toraj hodim toli krat na grič
Le som k' ugašati začnejo zvezde.
Ko ti se zarja prikazuješ ondi,
In radostno se smeja mi srce,
Duh dviga se, in k višku duša grč.
Hrepenenje.
Daleč sem od doma, Duh pa vsak dan roma, Koma, roma, roma Dan za dnem do doma.
Kaj si mi storila, S čim so prikupila., Si mi priljubila Se dežela mila?
Nag sem šel od tebe, Bil sem sam za sebe, Brez dobička, zgube In brez duše ljubo:
Smrti zgodnje zobu I'len spi oče v grobu, Kar mi še jo ljubo, Vse mi je pod zgubo.
T'a si le mi ljuba, Skli me tvoja zguba, In bo vedno sklela, Nikdar zacelela.
Brez miru, brez neha Duh no tebi zeha, Roma, roma, roma Slednji dan do doma.
Vzeli so mi srečno Upanje za večno, Vendcr roma roma Vsak dan duh do doma.
Podonavska riba.
Rib- ca jasnooka Plavaj za valovi Doli po Donovi Tje do Save vtoka.
Plavaj gor po Savi Na Slovenske strane, Gori do Ljubljane, Pa mi jo pozdravi.
Dalje le po vodi Brez pomudovanja Do preljub'ga Kranja Gor po Savi brodi;
Pa mi ga pozdravi: Zdravo, ljubo mesto! Pa popusti cesto Dalje gor po Savi.
V Kokro, 'z Kokre v Plavaj k vasi Beli Do moje zibeli
V Storžčevo dežčTco.
Pa in i jo pozdravi: Zdrava bodi Bela, Srečna in vesela Drevi kakor davi!
Pa poglej al sije Se jej solnce milo, Al se potemnilo, Da oblak ga, krije:
Storžee al se koli, Zaplota planina, Zverska domovina Na njo gleda doli:
Al me kdo pogreša, Kdo po meni prasa -Nihče nič ne praša, Nikdo no pogreša.
Ali jaz pogrešam. Hrepenim po tebi, Pa me nočeš k sebi, Pa te le pogrešam.
Ribica ne hodi, Le se spet zasukaj Pa ostani tukaj V Podunajski vodi.
Danici.
Al na tujem tudi Zvezda me poznaš, Ker na mene doli Ko doma migljaš1.' Zgodnja zbujevavk Dne oznanovavka Al me še poznaš?
Jaz poznam še dob Tebe zvezdica, Stara mati so te Mi zaznamila, Kedar prisvetila, S' me iz sna budil; Daleč tam doma,
Kaj že hočem? teci, Nesi jej pozdrav: Vnuček vas pozdralja X Dunajskih dobrav. Kaj se potlej? res da! Prasaj še je, zvezda : Al me vid' z višav.
Zvezda, zgodnja zvezda,
Ti tako migljaš.
Ali hrepenenje
Moje mar poznaš?
A 1 na, kako vižo
Mi rešitve blizo
Oznanit* inuis?
Na grobu.
Teci teci solza Solza materna Doli na gomilo, Na te črne tla.
Križ pri križu, žali Bridke znamenja; Dosti mnoga, razna Ti je druščina.
Kaj se jokaš, tarnaš Duša materna? Dete je veselo Z angeljčki doma.
Duša da; al truplo, Truplo ni doma. Zemlja, zemlja tuja Bodi mu lahka!
Teci mi le teci Solza materna Doli na te črne Črne tuje tla.
Pogled.
Dan zašije; dve očesi Srečate se v migu, V prvem plamovžigu Se oboje v tla pobesi.
Noe je; mirno vse počiva, Samo nepokojno Je le srce dvojno, Mira sladkega ne vživa.
Cuj pogledov! iskra vneta Vžge; srce je goba; Rajska pripodoba Mir; nemir zver peklu vzeta.
Zla beseda.
Beseda priletela Mu huda na uho,
V srce ga je zadela Ognjena žgoča strela, Ga vnetila hudo.
Nikomur ni povedal, Nihče zapazil ni,
V obličje ni zabledal, Ko prej je jasno gledal, Si ni kalil oči.
Prijateljev okrožje Se le je zveseljal, Nikoli duše ložje, Radosti nikdar množjo Se ni jim skazoval.
Ko solncc daleč zajde Od ljubljenih sestric, Te krat še le se najde Svitlost za nebne rajde, Luč lune in zvezdic.
In noč je temna, gluha; Beseda oživi; Trna za njo nima sluha, Al na njegov'ga duha Uho na glas grmi.
Vso dolgo noč prečuje, Pokoja nima nič, V enem se premetujc, Pa mu je vedno huje, Je zjutraj — živ mrlič.
Besedica ta mala Posebna ni bila, Al iskra, prav ki pala, Že marši krat jo vžgala, To ni nič novega.
Rožica.
Rožica vesela V pomladi cvetela, Prišel je kresnik Vseh rož svetnik, Rožica je suha, Vela in brez duha.
Roža na pomlad Si človek mlad, Pridejo pa leta, Roža gola cveta, Roži suhi par Si človek star.
Ti moj oče.
Slava tebi vsevladavec! Svet je velik, je širbk, Ti njegov si oskrb'vavec, In tud jaz sem tvoj otrok.
Kim si v varstvo me izročil Ni bilo jim za me mar, Sem pustivši jih se ločil Ne vedoč v korist al kvar.
Zemlja pred menoj velika, Jaz tak majhen sam na njej, V širnem svetu micna pika Nisem vedil kam naprej.
Temno sem od tebe slišal. Kdo si, kaj si ne vedoč, Prošnjo k tebi sem povišal, Ti si dal mi koj pomoč.
Te ne vidim, te ne slišim, Te ne čutim, ti si duh, Al da stran od tebe nisim, Znani vid mi, čut in sluh.
Svet je velik, zemlja širna, Nisem sam, ti si z menoj, V srcu pokoj, duša mirna, S tabo celi svet je moj.
Na planini.
Vstopim se na vrh planine, Solnce ravno gori gre, Z nebotične visočine Se mi daljni svet odpre.
Ozrem se na domovino, Gledam na Gorensko stran, Zrem dolino za dolino, Za planjavo vidim plan.
Polje žitno rodovitno Se v oči mi lesketa, Vidi pridnost se očitno Kmetovavca marnega.
Bistri potok, reka vije Se tje v rajsko zelenjad, Zemlja vlage se napije In rodi stoteren sad.
Hrib za hribom se dviguje, Gora gleda čez goro, Božjo moč mi oznanjuje Vse kar vidi krog oko.
Od tam belega Triglava Daje mi v oči ozir, Bistra tam izteka Sava, Petja nevsahljivi vir.
Ondi so mi odgrinjuje Blejskega jezera kras, Raj pozemski, kjer dviguje Iz valov se k nebu glas.
Od tam doli, kjer megla se Ravno jo pretrgala / Sem v oči mi lesketa se Svit zidovja belega.
Stara tam stoji Ljubljana Vse deželo kino in kras, Mati sinom slavnoznana, Z gore euj pozdrava glas!
Zrem po hribih, zrem po polji. Mečem sem in tje oči, Gledam kar mi jo po volji Mesta, trge in vesi.
Vidim pred seboj Gorensko, Tamkaj Notranjsko poznam,
V vinorodno stran Dolensko Zdaj oči tje vprte 'mam.
Tamkaj doli s Kranjci brati Štajerec se in Hrvat, Ne zamuja desne dati Tu mi Korotanski brat.
Rajske radosti zigrava
V vnetih prsih mi srce, Vidim, brata brat spoznava Vedno bolj od dne do dne.
i
Brezgorje.
V Podonavskem mestu Huda sapa piše, Kranjskemu učencu Črne lasce više.
Pihaj, pihaj burja Saj sem te navajen, Kras še od močneje Vender le je glajen.
Pihaj al ne pihaj, Mi ne delaš sile, Nisi ti ki zmika Srcu zdihe mile.
Kamorkoli gledam Al zidovje biva, Al pa dolga dolga. Plan neprevidljiva.
Ni živlenja ribam Urnim brez vodice, Kjer ni drevja, petje Se ne zlega tiče;
Kjer ni strmih stanov Travnate planine, Al veselje biva Tam za gorske sine?
Tukaj ni naš dom.
Od kar zavcdil sem se sam, Vrstenje srčnih želj imam,
Dosežene pa zginejo, In druge prišlo minejo.
Dokler otrok sem bil Se mlad. Vrstile so se mnogo krat.
Imel sem dans jih trideset, In jutri toi'ko novih spet.
In božji ljubljenček sem bil, Kar želel sem, vse sera dobil,
Al ko dosegel sem, pa le Ni bilo dosti za srce.
Rasel sem; želje sem vrstil, Spolnitev vseh želja dobil,
Hrepenel sem po tičicah; Želel sem po cvetlicicah;
Mi tieice prepevajo, Cvetlieice precvetajo;
Vesel sem jih vesel, pa le Ni dosti dosti za srce.
Slišal sem praviti ljudi, Da boljega na zemlji ni,
Kakor prijatelj zvesto vdan Ki kakor dans je slednji dan,
Ki solzno "ma z menoj oko, Je v radosti vesel z meno.
Dobil som ga, jo zvest, je vdan. Tovariš .moj, tohiž in bran;
Ko jokam jaz, tud on solzi, Z veselim on se veseli.
Prijazen je z meno ki ž njim 1'omeuk'vam se in govorim;
Me vsakdo, bodi star al mlad, Pozdravi in pozdravlja rad.
Mladenči z mano hodijo, Povsot me sabo vodijo.
Dekleta me srečavajo, Prijazne me pozdravljajo,
Vesel sem tega, toda le Ni dosti nikdar za srce.
Trditi slišal sem ljudi, Da slajega na zemlji ni,
Kakbr ljubezni čiste žar, Ki je ljudem od boga dar.
Zželi srce dekličico, Zazre oko devičico,
Oko zazre, srce se vžge, Dve duši ste spoznale se.
Zala je, kakor zarija, Znanica jutra zlatega,
Krasna je kakor solnčice,
Ki svit od njega vsestran gre;
Mila je kakor lunica, Noči teniotne lučica
Ki je ljudem pokoja vir, In sije trudni zemlji mir.
Al srcu moj'mu dosti ni, Mu dosti ni, še le želi;
Al kaj želi, ne ve samo, Povej, če ve, povej mi kdo.
Ki prašam ga, ne ve, molči, Odgovora le ne dobi.
Kdo ve, al pač dosegel bom, v Ko bom zapustil zemski dom?
Kaj morem jaz za to?
Da dekle kroglolična Ni ravno gospodična. K' iz Žide pricveto, Kaj moreni jaz za to?
Da nje obraz premili V njo gledati me sili, In vleče k seb' oko, Kaj morem jaz za to?
Da kodar gre in hodi Vse moje misli vodi Le ona za seh6, Kaj morem jaz za to?
Da se m' po dnevu sanja, Da so noči brez spanja, Ne stisne so oko, Kaj morem jaz za to?
Da v pršili srce moje Več nima volje svoje In bije le za njo, Kaj morem jaz za to?
Finska deklica.
(Finska narodna.)
0 ko znani moj bi prišel, Prišel, ki ga prej sem vid'la, Kiišnila bi ga na usta, Ak bile bi v krvi volčji, Srečo dala bi mu v roko, Ak bi kačo 'mel krog prstov. Ko bi sapa kaj umela, Pomladanski dih govoril, Tje besedo, sem besedo, Poročila bi prenašal Med ljubečema so dvema. Kaj' pustim jedi gosposke In pa farovžko pečenko, Kakor svojega preljub'ga Ki po letu pridobila, Ukrotila ga po zimi.
Prevzetnici.
O ti deklica prevzetna, Kaj si vender tak nemila? Vseh očem tako prijetna Enega hi saj ljubila 1
Par očesec — svitla zvezda! V lice — kri in snegobela -Vsa postava — rajska res d To prevzetno tebe dela.
Al prevzetna in nemila Tak ne bodi, duša ljuba! Saj veš, da prevzetnost bila Augeljcom je clo poguba.
Rožica.
Trgal sem .rožo Zalo cvetečo, Vbode mi v kožo Rano skelečo; Al zacelela K malu je rana, Bol odletela Brž je pregnana, Ljubica vzela V nedro je dela Rožico.
Preobražanje sadik.
(Iz Gotheta.)
Tebe, prijatlica, zmes tisučerne razlike omamlja
Toliko raznih cvetic tukaj po vrtu okrog. Dokaj imen ti prihaja na sluh, pa odganja, ti v enem
Prvo ime iz ušes drugo barbarsko ime. Kar je podob si slične so vse, al nikakor enake,
In skrivnostno tedaj kaže postavo te kor, Sveto uganjko; da pač bi bilo mi besedo rešivno
Tebi naznaniti moč, blaga prijatlica, pred!
V rasti jo zdaj pregleduj, kak lahno postaja sadika. Stopnjama dalje gredoč zrašča se v cvetje in sad.
Cimi iz semena se na te hip, ko iz krila ga zemlja.
Tihoplodivna odda, blago v živlcnjo spusti, Ino ko budni, na vek pregibani, sveti svitlobi
Koj vse šibko kali nežnih peres izroči.
V semenu spala je moc; ino predpodoba početka Tičal je v sebi zaprt, skrčen, v mehini zavit
List in koren ino kal brez barve, na pol le vpo-
d o hijen,
Suho so zdrno tako hrani in mirno živi.
K višku zelo se napina, če da blagodetni se vlagi, [no povzdigne se brž iz obdajavne noči.
Al enolična je vsa le prve prikazni podoba, Znami tako se tedaj tudi v sadikah otrok.
Precej  za tem pa mladika s kolenci sledi za
kolenci,
Ter, se dvigaje, novi vednoma prvo izrast, Scer ne zinirom to isto, zakaj mnogoterno rodi se
In izobraža list kteri za prejnjim sledi; Bolj' prostran in robat, bolj ločen v osti ino v delo
Ki v kup zrasčenc prej hranil je spodnji organ. Tako dospe naj pred naj večo odločno popolnost,
Da pri nokterih rodeh s čiijonjcm duh ti navda. Mnogorebrat, nazobčan, na plasti nadiinjeno polni
Vidi brezkončen in prost so ti mladike pogon. Zdaj podrži pa z mogočno roko razvijanje narava,
Ino ga krmi lepo k veči popolnomasti. Zmernise sok mu pretaka te čas in posodice oži,
Ino podoba na krat skaže ti nežniši čin. Tiho nazaj se umika poganjk hrepenečega roba,
Ino popolniše se receljno rebro stori. Al brez peres ino naglo kocen se nežnisi dviga
Ino gledavca na so čudežna vleče izkiist. Krog in okrog, v številu se tu ino tam neštevilno
Manje nastavlja pero lista podobnega tik. Trdo okoli osi podevetek krijoč se izvije.
Ino v naj lepši obraz pisane krono rodi. Tako narava krasni v prikazni visokopoplni,
Vrstama vrejen ti ud kaže za udom nabran.
Z nova začujen  strmiš spet kakor nad tanko
podstavo
Spreminjajočih perčs gane na reclju se cvet! Ali le ta veličast ho novega snutja znanilo,
Pisanobojni list hogstveno čuti roko, Urno stiska se v kup, ino naj bolj nežne podobe
Dvojno na dan hrepene da bi se združile v kup. Ino prijazno stoje zdaj parčiki v kup ljubeznjivi,
Mnogoštevilno se krog svet'ga oltarja vrste. Himen k njim prileti, ino blagovonjava mogočno
Toči vlivajo v okrog duh oživljaven, sladak. Zdaj na te hip debeli posamesno klic neštevilno
Krije ki o tekajoč v maternem krilu jih plod. Zdaj pa sklene tu ki ep narava v močeh vckovitna,
Z nova pa klep drug brž prime se prednjega spet, Da naj veriga množi in naprej vse čase se daljša,
In da celota živi kakor posamesno vse. V pisano, ljubica, zdaj obrni oči mrgolenje,
Ki pred dušo nič več motno ti zdaj ne miglja. Vsaka sadika ti zdaj vekovitne oznanja postave,
Vsaka cvetica steboj bolje na glas govori. In če poznaš in umeš tu bognjine svete pismenke,
Vidila boš jo po tem tudi v spremembi povsot. Mudi laze se gosenca, metulj pa delavno hiti, *
Človek omično menjaj clo si gotovi obraz. O le pomisli kako je polagoma ljuba navada
V nama izcimila se tud iz spoznanja kali. Kak razodelo z močjo prijateljstvo v prsih se nama.
Kak na zadnje rodil Amor jo cvetje in sad.
Misli, kako zdaj to zdaj uno podobo je čutom Najnint, tiho plode, dala narava v podari
Tudi današnjega dne se veseli. Sveta ljubezen Do naj viš"ga sadu misel enakih želi;
K soji enaco rečeh, da po tem harmonskega mnenja Združi vkupaj se par, najde visostniši svet.
Brezbožnik.
Na jasnem nebu luna plava, Pošilja luč na vse strani, Vse ve kaj se pod njo godi, Skrivnosti nočno prcglodava. Ona je solnce mračnih tic, Budivka tihokrile sove, Sprimljavka vkanljivih lesic; Volkovom kaže dobre love, Iz gojzdnih vabi jih temnic. Ona je fantov sprimljevavka, Razsvitlja jim do ljubih pot. Ona dobi vsak skriven kot, Je bistrogleda zalez' vavka. Ona prihaja v spavnicc, Pokojnim ne stori nemira, Čez tih obraz na tihem gre, In zlatih sanj mu ne podira. Al strašna za nj ki je zločest, Ki očitavo ima vest!
Plahototvorna na nj pogleda; Pobegne san; on se zbudi, Pred njega plašnimi očmi Pošast nezemeljska stoji, In va nj zija prikazen bleda. Strah dvigne k višku mu lase, On zameži, oči zakrije, Al vidi še pošast meže, In pot mrtvaški ga oblije. Ona razločka ne pozna, Zahaja v koče in palače, Pripravljen tisti svit ima Za bogatine kot berače; Ona po nebu gre počas Svoj pot čez mesto in čez vas.
Poglej jo! izza gojzda plava, Umika senca se na stran, Počas meni se te postava, Tiščijo v les, osvita plan. Posije zdaj na streho koče, In k oknu leze od ondot, Al skozi nj iti ni mogoče, Sestrica jej zastopi pot; Na sredi mize luč je bila, Voščena sveča je svetila, Voščena sveča žegnana, Pri sveči pa v naj prvi Mizi Odrešenik razpet na križi,
Pod križem mati žalostna.
Okoli na klopeh sedijo
Tik eden drugega možje,
Vsi modro, resno se drže,
Manj govorijo kot molčijo.
Med njimi hišni gospodar
Ko nem ne govori besede,
V obraz rdi zdaj k' ognja žar,
In zdaj ko zid so lica blede;
In ke.dar k višku so zravna,
Z životom se do stropa stegne,
In mu oko pod klop na tla
Al pa na steno v stran pobegne —
Sekira tam leži na tleh,
Tu risanca na steni visi —
Ko listnici tedaj nasmeh
Okroži v strašnem mu obrisi,
Da groznega bolj vidil nisi,
Ko plam zablisne mu v očeh
Kot blisk iz črnega oblaka;
Možem zdrgeče žila vsaka.
Obrne v njega vsak oko
In pazno, kaj počel bo, gleda,
In vse obhaja groza bleda,
Pripravlja v hrambo vsak roko.
Oni sosedje so, vaščani,
Prišli so stražit ga nocoj
Da v boli dušni jim neznani
Ne storil kaj bi nad seboj;
Prišli so ker je k njim po dnevi Poslavljat hodil se rekoč: Nobena več ne prejde noč In bom otet pozemski revi. Sicer bi mislili da šali, Al danes teden tega dne Prigodki pred očmi so vstali In šale blizo ne puste.
Po noči bilo. Vse pokojno. Le vode šum, koles ropot Tihoto krati neprestojno In sove kdaj pa kdaj vofbt. Počiva vse. V nobeni hiši Ni luči več. Vse mirno spi. Le v oštarii luČ gori, In govorica tam se sliši; On je. Žganje pred njim stoji, Peklenskega studenca vir Če v napek rabo ga obrača. On sam. K pokoju šel oštir In ž njim družina vsa domača. Da mirno šel domii bi bil Zastonj gaje oštir napravljal, Ga nagovarjal in. svaril, Al on se bolj in bolj je vstavljal; Na zadnje reče mu tako Besede strašno za uho: Al si tak slabega spomina
Da za prisego več ne veš? Razdreti jo brezskrbno smeš? Brez zlega biti meniš čina? Bila je pozna, trda noč, Pri tejle mizi ste sedeli, Odpraviti vas ni b'lo moč, Žganja ste le in le želeli; Jaz dal ga nisem piti več, Tedaj si v jezi ti goreč Boga tu gori strgal preč, Na sredo mize ga postavil, In luč na vsako stran prižgal, Kakor za sodbo red napravil, Klobuk počasno z glave djal, Povzdignil k višku to desnico, Odprl tri prste govoreč: »Nebesa, čujto ve resnico, Pa v ognju ti pekel plameč; Prisegam pri sveti trojici, Prisegam pri Marii d'vici, Pri angeljcih, pri vseh svetnikih. In pri vseh božjih pomočnikih: Ce kdaj še stopi noga moja V to hišo, čez tc hišo prag, Odpri, pekel, se luknja tvoja, Predori žvcplomorje vrag, Po me naj pride vas brez broja, Prevzemi čez me ti oblast Peklenska smolnata pošast
V podobi stiidncga pozoja, In živega me v žveplo tresi, In božja milost me ne reši!« Ti si prisegal, se rotil, Nam so lasje po koncu stali, Ti sam si mrzel pot potil, Tovarši tvoji so zbešali. Prisegal si, prisegši šel, Prisego cule so nebesa, Prisego slišal je pekel, Pekel ni gluhega ušesa. In lej! minid je kratek čas, Kaj mar ti? ti si spet pri nas.
Končal oštir in šel k pokoju, Sam hlapec še pri njem sedi. Preplašen ves, un ves je v znoju, Po čelu se mu pot cedi, Al trma dam ga ne pusti. Oko se plašno mu obrača, Plah sem in tje divja ozir; On plen, vesti je zle igrača, Notranji ga pekli prepir, Prešel iz srca mu je mir, Va nj zlezla nepokoja kača. Po glavi roji mu prisega, On čuti breme, greha zlost, Oh nič več duh njegov ni prost, On sebi sam je skor nadlega,
Notranjost mu je sam razpor, In um z brezumom bije bor, In lastni šum ga plaši, bega, Možgane vnema mu prisega.
Enajst udari. Piš nastane, Zatuli zunaj ljut vihar, Zdrobi se okno; v hišo plane Mrtvaške tiče grozen par, Uhoglušiven zvizd zakroži, Da kar ušesa preleti, Prešine groza vse kosti, In stopa mrzel pot po koži; Va nj zaleti se, zavofoče, Od njega pade in zakroče, Tje v drugo okno sfrfota, Elinglin! po tleh črep zaropoee, In odletela sta obii. In on kleči na sredi hiše, Od njega kaplja pot krvav, On ves trepeče, naglo diše, Pogled njegov — izraz zmešnjav. Roke v kup sklenjene drži, Oči zatiska in meži; Odpira usta, z žnabli miga, in nerazumljivo momlja, Z zobmi, s čehistjo šklemfeta, In sem in tje mu brada šviga On molil rad bi al ne zna.
On molil ni; saj ni b'lo treba;
Cemii? ni v dobro in ni t kvar;
Vse eno salnce sije z neba,
Al molimo al pa nikar.
Kleči. On klečal ni že davno,
Čemu koleni bi pestil?
Oblak na polje bo dežil
Al krči se al drži ravno.
On trepeta',. Duhovna prosi.
Sicer mu masnik ni bil mar;
»Kaj čem jaz ž njim, kaj z mano far?
Brez farja tud se dobro kosi.«
Cerkovnik brani se, no gre
O polnoči po tolažnika,
On šel bi po nj že za bolnika,„
Al zdravemu se odpove.
»Hu, grabi me!« zavpije strašno. Lasovi vsem se zgrebene, Kaj bi počel, noben ne ve, — Molčijo, gledajo vsi plašno. Oh tuli kakor divja zver; »Hu, grabi me!« rjove, Rjove, tuli v eno mer, »Hu, grabi me!« rjove. Kdo grabi te? — »Oni, oni! Vse črno jih krog mene skače, Iz gobcov ogenj jim plami, V me švigajo ognjene kače.
Hu, »naš si, naš si« zvizdajo, Napinajo strašno trebuhe, Od vseh strani ugrizajo, As as! strupeno pikajo, Njih zvizdav sič gluši mi sluhe. Uhii kako kako reže! Kak črni so se vsedli v kote! Ti naš si naš, prišli smo po te Na tvoj klic! hu, gorje gorje!« Bili duhovi so mu prazne, Otročjih čenče marnovanj, Ni v hude ver'val ne v prijazne. Nebes ne pekla ni b'lo za nj; Kaj grabi ga, reži zdaj va nj? On tuli z groznim rjovenjem, ln »naš si« vpiti ne neha, Sosede zbudil je s tulenjeni, Prišli so v kup; vse strah ima. Oni ne vidijo ne duha In ne strahov; za kačji sie Uho njihovo nima sluha, Kar kaže on, za nje je nič. Pa vender se jim grebene, Jim k višku vstajajo lasje. Prižgali žegnane so sveče, Prinesli žegnano vodo, Škropili ga, pojili ž njo, Al on le tuli in trepeče, ln žnabli trdo v kup drži,
Ko mu dajejo vode piti; »Nikar! oa žuga t me skočiti, On kar po vodi v me tišči!« »Hu, naš si, naš si, naša žrtev!« Zatulil, zgrudil se ko mrtev. Ki priča so, se križajo, Po vsem životu trepetajo, Plašno se k njemu bližajo, Po koncu ga ravnajo. Ni v njem več znamenja živlenja, Omahne glava mu na stran, Iz udov zginil gib in gan, Roke, noge, — plen otrpnjenja, V popolno padel nezavest. Le tli leži — podoba strašna! Ki vidi — dober al zločost — Oba ,je strah; tako je plašna! In tak leži, da dan posije, Da solnce mu zavednost da, Nazaj mu brihtnost pripclja, Al um od zdaj le mrak mu krije. Ko mine dan in pride noč In predpolnočna ura bije, (ia zgrabi neka divja moč, No da mu vest pokoja, mira, Obiipnost sem in tje ga tira. Nesrečnih misel divja truma Pekli, drvi ga v samomor, Al kak svršiti strašni tvor,
To voli zdaj ostanek uma. Izvoli, pa zavrže v novo, In sam ne ve kako in kaj; Konca, kar sklenil za gotovo, Mu nepogum, njegov sprimljaj. In od soseda do soseda, V dvoiimu sem in tje blodeč Poslavlja se in pripoveda, Da vid'li ga ne bodo več. Za to so jih je nekaj zbralo, So stražo ga noeoj obdalo.
Enajst udari. Vse molči. Pokojna noč, nebo je jasno, Po nebu luna gre počasno, Se skozi lino pomoli, Na tla ob zidu luč razlije, Kamor ni sveča segala, Edino to temo obsije, Da dene v svit se hiša vsa. Od zunaj zašume drevesa, Po borih veter zapihlja, Po malem se mrače nebesa, Mem okna sova frfota; Trepoče on; vso strah obdaja, Molče, kaj bode, čakajo, Na nebu bolj temno prihaja, Oblaki razno vstajajo, Čez luno dalje plavajo,
Njih senca se ob zidu plazi, In čudni sence so obrazi. Zdaj lev s povzdignjeno glavo Mogočno in počas koraka, Za njim hijena, tigra skaka, Pozoji, zmaji se vijo, Prehaja mnogovrstna spnka Le bolj in zmirom bolj gostč. On vidi, meni jih pošasti Poslane satanje oblasti. Čokat in zraščen kakor slon Popade puško, jo napne, Nasloni s hrbtom se na steno: »Mrtev bo kdor te hip ne gre. Al ne obračajte se leno.« Bežijo; noge spesi strah. Zivlenje reč je dragocena, In smrt prenegotova zmena. Bežijo; duh postane plah, Pogum upade jim na mah. In on nategne petelina; Zablisne; koj za bliskom: pok! In »pok« odjekne borovina, Da splaši zver in dvigne v skok. Ni sebi storil zaloga, Skoz okno le je puško sprožil, Vstrelivši pa jo prec odložil, Od sebe lopil jo na tla; Popadel križ, pred se ga trešil.
Ob kratkem grozno še zaklel, Zagrabil luč, iz hiše spešil, Zaklenil vežo, streho vnel, Na štirih voglih v ogenj del. Kot suha hosta koj se vname, Primika k vrhu sapa plame, In plam je v migu vso povil. Nenadni dan, ponočni svit V okolici ljudi budil, Al preden pridejo gasit, Zc hiša je na pol zgorela, Zastonj ves trud, zastonj njih deklin on krog ognja skače nor, In ko divjak kahlja so grozno: »Ki mu je mraz, naj pride skor Sem gret se, da ne ho prepozno. -j Pekel zija; kak plešejo, Kak sučejo, vrte se v kroge, Na ples me sabo vlečejo Med svoje trume mnoge, Iz gobeov plami švigajo, Tule mi s kremplji migajo.« In poje, pleše in kriči, Da ko mravlje po hrbtu lazi, Da prešinjiije strah kosti, Blede od groze vsem obrazi. »Lovite ga, držite ga, Nikar ne izpustite ga, Da ne stori kaj hujega,
Saj vidite, daje brezumen,«
Tako zakliče mož pogumen.
In skočijo trije za njim.
On vidi, v log svoj beg obrne.
»Po gojzdu te pa ne lovim,«
Vsak reče, in gasit se vrne.
Al k mal' iz lesa pridivja,
On tuli, rjove, zija,
In dirja da za njim kar žvižga;
Mod ljudstvom divji krik nastane,
Oni kričijo: viž ga, viž ga!
On zaleti se, v ogenj piano,
Kup iskr se iz ognja dvigne,
Zelen plamen spod njega švigne.
Iz ognja ga potegajo
Oni z železnimi drogovi,
Kar da so marno segajo,
Kar morejo vse tvegajo
Oteti smrti ga gotovi.
Dobe ga vun. Strašan pogled!
Sožgana ž njega vsa obleka,
Raz glavo las je zginil sled,
Nič več podoba ni človeka.
Leži ves murast, osmojen,
Mebiirčast ves in opečen,
Nič nohtov nima na rokah,
Nič nohtov nima na nogah,
Reži z drogovi mu zavdana
Med ramama, globoka rana,
Da vtaknil v njo bi lahko pest; Minula gaje vsa zavest, Leži ko mrtev, nič ne giblje, Vsem zdi se daje dušo dal, J'a loj, nekoFko se zaziblje, Nekoliko seje zmajal, Ko, mn6 da boli ga bo rešil, Škaf vodo nekdo na nj je trosil. Prebrihta se in spet zave, Ker on je bil postave trdne; Na čudno vižo zdaj se zmrdne, Da vsi gledavci zameže, ln ker ne more več hoditi Začne so v ogenj kar valiti. Za, noge nekdo ga tedaj Potegne spet od ognja v kraj,
V kosmato plahto ga ogrne, Po vije ya njo ude. črne,
ln konec s kamni obloži Da gibati se moč mu ni.
V pesteh mu koža je ostala. Ki jo za noge vlekel ga,
ln unemu osvalkala ■Seje z života tudi vsa,, Po travi zgrbana ležala, In prišla sta dva črna psa. Ločeno kožo pozobaia.
In mine noč, in pride dan.
In z dnevom strah ljudi premine.
On .še živi. Cez revni stan
Besede Žale kar ne zine,
Otrpnjen za vse bolečine
Ne čuti opeklin ne ran;
Oči brez solz so in brez joka,
Brez zdiha grod, srce brez stoka,
Vse vzel mu zle vesti je strup,
Otopil čute mu brezup.
Duhoven ga tolažit pride,
Pripelje spet mu um nazaj,
Dobi nektere jasne vide,
Zaveda se: kako in kaj.
Besede božje mili glasi
Zravnajo k sebi ga po časi,
Da se pripravi, in skesan
Seje spovedati voljan;
Al misli: kaj je storil zlega,
K" izprašovati vest začne,
Premnožnost grehov z nova vsega
Iz uma spravi in ga zbega.
»Zastonj, zastonj je« —pravi — » vse,
Mogoče ni, da božja milost
Mi prizanese zlob obilost,
Prevelik, strašen je moj greh:
Pohujšanja obilodajec,
Prisegolomec, bogotajoc,
Ki mi nebč, pekel bil smeh! —
Besede njih, ah tako sladke,
Kak rado pilo jih uho,
Kako so v srce tekle gladke,
Te strup od zun povit s strdjo!
Podrli so mi mojo vero,
Jaz sem in nisem veroval,
Prišlo mi dvomov je čez mero,
Z glušenjem vestnim sem jih gnal,
Al nisem jih odgnati znal. —
Postal sem oče. Hči rojena
Pokoplje mater; hčer tedaj
Ostala mi je še ta ena;
Po uku njih ravnal sem zdaj/
Naravi zročil sem jo v rejo,
Kak jo zredila, orli vejo;
Ona telesa zgodnji sad,
In njo je sodba umorila,
Dvomorca mene je storila,
Jaz dveh živlenj postal sem tat;
Kako na takih zlob obilost,
Ozrla bi se božja milost! —
Zaslepili so mi oči,
Govorili so zapeljive!::
Da ni nebes, da pekla ni,
Da to le govore lažnjivci.
Jaz sem verjel. Jaz sem zaklel,
Zaklel, zarotil se, prisegel,
In vragom vzeti me velel,
Če bom prisego toto sprogel.
Jaz nisem mož beseda bil,
Prelomil sem prisego grozno. Prišli so — bilo je prepozno, Cel trop je za menoj sledil, ln dali mi pokoja niso Režali \r me so: »naš si, naš!« Smejali pa se mi oni so, Da pravim to jim le nalaš; Al oh po noči in po dnevi Brez neha so drvili me, Jaz vedil nisem, znal se ne Oteti taki grozni revi; Prihajajo od dne do dne, ln enkrat grozno zareže: »Držite ga, lovite ga, Nikar ne izpustite ga!« ln planejo trije za mano, Podijo me, drve neznano; Pritekel sem na rob pekla, Odprt pred mano brezen režal, Nazaj' bi bil tečas rad bežal, Al za menoj jc truma šla. Neznano vidil sem prikazen: V peklu za mene prostor prazen. Postal sem; gledal ne hote; Prišla jc pogubljena duša, Nad njo z zasmehom zareže; Uho mi kar nje glas oglusa, Trije na krat po njej planili j Z veseljem so jo zgrabili
Na stol goreč posadili, Besede grozne zatulili: *)
Le sedi sedi duša Saj to je tebi všeč; Ti tamkaj si sedela Na mehkih sedežih, Zdaj tukaj bos sedela Na žgečih ogclcih.
Raz sedeža so stranjo vzeli,
Položili v razbeljeno
Sojo železno posteljo,
To strašno pesem so zapeli: *)
Lo leži leži duša Saj si navajena. Ti tamkaj si ležala Na, postljah pernatih, Zdaj tukaj boš ležala Na žgeeih ogelcih.
K njej v posteljo so gada djali Strupeno kačo pasasto, Hudo pošast modrasasto, Te strašnodivji glas zagnali: *)
Le nori nori duša Saj si navajena,
Ti tamkaj si norela Z nesramnimi ljudmi, Zdaj tukaj boš norela Z goreč'mi kačami.
Iz postelje so vun jo vzeli, Oblačit šli so v ježe jo, Z gorečimi ovili vso, S posmehom divjim rjoveli: *)
Le nosi nosi duša Saj si navajena, Navajena hoditi Stimana, gizdava; Ti tamkaj si nosila Zidb in panteljce, Tukaj se boš ovila V goreče kuščarje.
Za kapljo vode je prosila: Stopijo žvepla in smole, S pijačo tako jo poje, Peklenska truma pa je vpila: *)
Le pij le pij o duša Saj si navajena;
*) Te vrstice ki za vsako zvezdico slede, so po neki stari pesmi.
Po dnevu si le pila, Po noci pjančvalal
Obrnem se; al že trdo »Stoje podivci za meno,
V me zaletijo se tedaj,
Me pahnejo čez brezna kraj,
V plamoč sem ogenj se pogrcznil, Cel trop je planil na me zdaj
In pod se me v požar poveznil; Z drogovi okovanimi Po meni zdaj so segali, Po hrbtu so z neznanimi Bodali v mene dregali; Zdaj pustili so me za malo; — Al glejte, jojta! spet gredi), Kaj ondi jih iz tal je vstalo, ln zmiraj še prihajajo!«
Oblaki so čez solnce lezli, Ob postelji njih senca sla,
V prikaznih memo begala, In razni kipi so se tvezli. Trop vran sokola pripodi. In grozno ono kročejo, Pod okno privofočejo,
lil krokajo da vse gluši. »Hu, grabijo me!« zakriči, Zažene se — mrtev zvali.
Oei odprte so zastale,
In plašen je še zdaj njih gled,
Ostudno usta so zijalo,
Po vsem obrazu groze sled. —
Nehotoma je vsak izustil: »Kakbr živlenjc taka smrt; Ki ga je v nemar ves eas pustil, Zaklenjen za nj je rajski vrt, Rad va nj bi šel, al je zaprt.«
Zorin in Strlina.
Prvi del.
Na podu manejo proso,
Ga dobri bog je blagoslovil,
Latjč je polno in težko,
Po merniku bo stavk gotovi).
Na podu luč osvitlja noe,
Počez je ranta vbita v steni,
V trdila jo je kladva moč,
Da se za trud mencbv ne meni;
Ti sparoma okoli nje
Proso izlafvajo z nogama,
Na njo vpiraje so drže
Trdo z obema jo rokama.
Fant ima deklico za par
Ki vnela mu je v srcu žar.
Vse živo. Govorjenje glasno,
Juk, smeh, krohot, vse v kolobar,
Gibanje marno, kratkočasim!
S
Povzdignjen v kotu kup visok
Lepo zložen je v redu čednem,
In ž njega marsikak otrok
Podaja snope v gibu vodnem.
Le dva pokojna, mirna sta.
Med njima fant je sin domači
In punca je sosedova,
Ki starost ž njim jo skor enači.
Prišla sta vkup iz prva zdaj,
Se zvidila, sprijatila,
Posestrila, pobratila,
Mogoče da za vekomaj.
Karkoli je mencčv na podu
Za strojenje otrok srca,
Za znajdenje jima po godu
Nihče ne ve, nikdo ne zna.
Al čas polagoma pohaja,
Se ura, bliža polnoči,
Juk, smeh, krohot mencom zastaja,
Zmanjkuje vsem že besedi.
Ko čmrlji zginjajo jeseni,
Počasoma se pozgube.
Ne vrne se, k' iz gnjezda gre,
Nazaj domu več ne pribreni.
Tako raz kup pozgiibili
Otroci že so se po časi,
Ko prej pohajali, da vsi
Na zadnje so pošli jim glasi,
Dremota polasti se teh,
Se spanec loti, prime vseh, Le teh dveh ne; še nista trudna, Se zmirom bolj in bolj sta budna, To reč je za otroke čudna. Kup niža se; bo skor do tal, Proso bo zdaj in zdaj ometo; Menbc je zadnji snop pobral Pod nogi z jezo babo djal Nalas z bodičevjem nadeto. Končano; iz latja proso. Gotova je špehova kaša, Želodcu lačnih tečna paša. Obeda kraj. Vse šlo domu je. Povsot je tiho, pokoj, mir; Le čuk in sova sama čujc In frka okol' hiš topil'.
Na vzhodu poka rana zarja, Oznanja jutro, beli dan In solnce, nebnega vladarja, Ki zbuja vse in zganja san. Se giba k delu slednji stan, Vse kar je mirno počivalo, Vse na nogah je, vse je vstalo. Otroci ino starci le, Ker tem je treba mnogo spanja, Po koncu niso, še leže In marsikomu se se sanja. Strlinka tudi spi..Obraz
Rde jej solnčni žarki zlati Ki jeli v spavnico vlivati So ravno svita svoj'ga kras; Kot kri so lica nje rdeče In kakor gartroža cvcteče, In zaljša še jih solnčni žar. Obličje pokoj kaže jasno, In pokoj srce, dušo krasno Ki v njo zalezel ni se kvar. Loj, smeja se! o kak so smeja To smeh jo rajskih angeljcov Ki tronov trona dih jim veja V deželi tam nebeščanov. Ki vidi ga te smeh mladie.ji Se naredi mu tudi smeh In se naznani na obličji Se njega ki ga tare greh, Do srca v živo ga prosimo In vdari na zastane Strune, ln glas omolklc mu vesti Za nekaj časa saj zbudi. Sanja se jej. Nebeške sanje Veselo vnemajo srce; In sanje niso nič, so djanje, In to kar človek jo glase; Po noči dan so; vir iz duha Ki dero hitro in počas; Sumi po tiho, spet na glas, In tiho toče da ni sluha,
Po pretoki sledi svoj tir, Kar res je s tem lepo strinjajo, Kar samo misli je izvir. Sanja se jej. 0 čem? — O mir! Septa, glasove jezik daje, Poslušaj, čuj, kaj govori! »Zorin!« izreče, omolči.
Zorinu tudi celo noe Strlina prod očmi je stala; In ko temoto solnčna moč S površja zemskega pregnala, Iz sanj zbudi ga boli dan. Al. bile so prežive sanje Da bil njih tek bi z dnem končan, Da bi ne spomnil več se na nje. Se spomni so na tanko vseh In jih vesel hude nadalja. Kak ločil nek od misel teh Bi srečnih se, ki ga nad kralja V veselju dvigajo sladko? Kak pustil bi to dobrodetje Ki srce čuti ga mlado, Do zdaj še no poznano vnetje? In kaj je bil te srca vžig Ki strnil je na prvi mig Mladostne duše tak lepo? Bila jo seor ljubezen to, Al tak jc še ne morem zvati,
Oboje dete premlado
Je še, ime mu tako dati,
In kakor rečem nimam prave,
Besede nima jezik moj,
Dajal izrazu lastne glave
Po svoje vsak pomen bo svoj.
Al kaj je, pravi mi srce,
Ker samo to sladkost čutilo
In za njo dobro dobro ve,
In je ne bode pozabilo
Dokler ne vstavi tripa mu
Visočja moč neubeživna,
Ne zadrži krvi teku
.VIu smrt vse vroče ohladivna.
Samo razloček med menoj
In med Zorinom in Strlino
Je te, da možko dete moj
Ljubljenček bil jo. — Za mladino
Sladkosti take ne poznam,
In duša je še ni vživala
Kakor te krat en časek sam
Ki ga po tem ni več poznala.
Jaz njega srčno rad imel,
On srčno rad imel je mene,
Od drugega ne bil trpel
Krivice bi nad njim nobene,
ln če ga je zadelo kdej
Kaj zlega, mene bolj bolelo
Kot njega je, in me vselej
()<1 njega hujše je zadelo;
Kar bilo njemu je sladkost
Sladkost bila je tudi za me —
Kdor skusil sam ni, ne verjame,
Al pa sem jaz bil prepriprost. —
Al več ga solnce ne ogreva.
Lahka mu zemlja ki odeva
Nemila mi ga davno že,
fn ga ločila je od mene,
Ki me ,še zdaj za njim srce
Boli in bol se ne prežene! —
/a toraj sem ko sem učil
Se zgodeb starega zakona,
O zgodbi naj bolj pazen bil
Od moža ki pozneje krona
(jajc kraljeva venčala:
Od Davida in Jonatana,
Kako v prijateljstvu bila
Sta z dušama si vdana.
Ko sebe menil sem oba
In živel v vseh dogodkih ž njima;
In Pilad in Orest bila
Izraz sta srca mojega.
In tako vse kar še jih ima
Dogodkov tacih zgodovina
Po sebi meril sem, sebo
Prilikoval, in se zvesto
Drže še danes mi spomina.
In tako kak pajderastijo
Sem menil Grckov običaj, 'Dokler v pregrešno hudobijo Prestvaril ni je umski zmaj.
Al dolgo jima dano ni Bilo se skupno veseliti, Ni dolgo ne bilo strdi Iz duše jima v dušo piti Živeti v kup veselih dni. To sveti Michael priroma, Vesele praznike konca, Učence goni spet od doma, In marsikdo si cur'k solza. 'Z oči kalnih na tihem briše Ko stopa iz domačo hiše. Oča so rekli, da naj sin Študirat gre in v šolo hodi. Reko mu: ljubi moj Zorin, Lej, kmet na zemlji je trpin, Trpin ostane kar si bodi. Ti moj si, jaz te rad imam, Za to te v šolo popeljani. Scer materi te sklep ni všeč, Od sina loči se nerada, Al oče sklenil je to reč, In zlati up, presladka nada, Da 'mela sina bo gospoda Edinega iz tega roda .lo potolaži da se vda,
Če tud v očeh ne brez solza;
In k malu sta se odpeljala,
Z očetom v stari Kranj drdrala.
Prijazno mcstioe je Kranj, Spominjam se se vedno na nj; Tam živci sem mladostne dneve, Mladostno ne, detinske dni; Veseli za me so bili, Le malo mi zavdali reve. Za to sem rad obiskoval Se vselej ondi kraje znane; Naj prvo kjer sem stanoval ljudi te čas mi srčno vdane. Tam en krat spet čez dolgo grem Obiskat mamke in očeta, Al z bridko žalostjo pozvem, Da ona je že sla iz sveta. In on — s prestarimi očmi Spoznal, več spomnil se me ni; Al ko oznanim: kaj, kako, ln pa objamem sivo glavo, Poljubim ga — solze v oko So mu stopile; da mi pravo, Veselja ta je trepetala In gorko mojo potresala. Pristavi mi slonilnik svoj, Po sili na nj me posadi, Nevrednega me te časti
Kakor bi bil .služabnik moj. Prinesti naglo reče vina In kruha hleb domačega, In me gostuje kakor sina Čez dolgo se vrnivsega. Obiskal sem vse cerkve zale, Naj prvo svetega Skocjana Ki velika je cerkev zvana Od prebivavcov množe male Al vredne vsake dobre hvale. Visoko dimec še glavo Moli iz gotiškega doma ln gleda k višku na nebo, Okoli njega v edno roma Podnebnih kita potnikov; Počivališče jim je zvezda ln ž njo visoki cerkve krov, ln turen, star in v edno nov, Jim dom je, kjer imajo gnjezda; On oče je teh krokavtov, Ce oče ne, saj oskrbnik Za sine in za. polosine Od zdolnje Kokrine pečine; Tam tece Kokra zidov tik. To strašna jo globina ta In z viškega ponižana, O pač že dolgo skale liže Daje skopala take niže! Komuno v doli je dovolno,
Kopališča nam tam bilo Zadovoljivo nam popolno. Nad nami pa čeri strme Visokoravne kot orjaki Molele vun na strani vsaki. In kavko in postovke tam In kačji vred in gadji plod Po dompljah imajo svoj kot Nedosežljiv zala/mikam. In rožnikranska cerkev vsa Je kakoršna je pred bila. Tn danes še ko prejnje čase Pobožne ogledujem krase. Sprostira se od tam ozir Da lepšega ti ni nikir, Od spodaj suje siva Sava Valovje tje naprej podi, Ga drvijoča od Triglava Snežnikov veličanska hči. Čez Gaštej nese te pogled In gledaš doli proti Loki, In gledaš plan jo z griči v red, Čez Šmartno Litin stcg široki, Šmarje tna gora jo na pravi, Ozira se na ravno v te, Umiva v Savi si noge, In za hribovjem tam v daljavi Ste skrite snežnobele glavi, Šentjošta cerkve turna dva.
In glej še bolj na desno stran Odpre se Bistrška dolina, In brib za hribom, skalni stan, Skor brez pretrga do Bohinja. In Piingrad nemškega imena Ima še zmiraj nemšk" ime, Tam stale krasnega plemena Ste veličanskc lipi dve, Visokovršni nad oblake Sirokolistnih senčnih vej, Al konce na tem svetu vsake ' Stvari je prej al pa poznej. In tudi tu ozir je krasen Tje na zahodnjejužno stran, Na Sorsko polje, Sorsko plan, In kamor val šumi tu glasen Na levo tje do gore Šmarne 1'okraj Marije blagodarne. In proti levi teče Sava, Od zdolej Kokra v njo priplava, Koroške meje silna hči Ko se naliva napoji. Al tam od kod ar solncc vzhaja Je plan do tje kjer vas Šentjur Stoji brez dobre vode kraja, In dalje da zaklone dur' Mogočni Grintoveo s sosedi Na Stajerskokoroško stran; Al proti sevru ti pogledi
Dajo občudovati stan Gorenskih krepkih velikanov, Planinsko Zaplote krasost, In nje soseda — skalnih stanov Divjine žlahtne — visokost, Orjaškega Storzca strmine, In tje raztegnjene pečine. —
In ondi je Zorin prebival, In prvega poduka dar, Pripravo za prihodnje, vžival. Za uk imel je skrb in mar, Al pridnost to in to marljivost Poviševal je zlo spomin Strline in lastna zvedljivost Ki prirojeno jc Zorin Imel po oou dedu svom In lastno vsem sorodnikom. Al ti naj gla.vni.si spodbud Bila si le Strlina zala, In vsega dobrega navod Nevedoma si ti dajala. Bil niaren je za to ker ti Za se si njemu srce vnela, Da plama ljubav ne zgubi, Prijaznost ne bi ovenela. Edino tebi le želi Postreči, da bi le imela Ga rada ti ko tebe on;
In ve da rada ga imaš;
ln ti da tebe on to znaš,
In to je močen spet nagon.
Al da je to resnica prava
Prcvidi slelirno oko,
Ker slednji šolski uk predava
Strlini kedar prineso
Vakance prazniki radostni.
Jo brati je, pisat' učil
In v zapomljivosti mladostni
Se vsega brž je naučila;
Za njo te trud je majhen bil.
K mahi je brala in pisala.
In toliko hitrejša bila
Je v uku vsacein ker dajala
Od njega se jej vsa je vaja
K' imel je srce celo nje.
Za to podajale jej slaja
Obilo so podučbe te.
In ona je bila pobožna Naj bolj pokorna vseh otrok, Svoin staršem v slednjem v.sa podložna Srdu jim nikadar uzrok, In angoljskega vsa duha Marijnočistoga srcii, In vsi ki so jo lo poznali So ono hvalo jej dajali. In taka njena ta pobožnost
Do njega 'mela vso je moč, Dajala mu je več krat zmožnost Da hodU je za njo gredoč, Za njo gredoč, po njej živec, ln ona bila je priložnost Da zboljšal si napak je več.
Pod solncom ni ga brez napak Nobenega bilo človeka, Posebnost kako ima vsak Ki čednostim kak rane seka; Duh je voljan, meso je slabo ln vleče bolje na pohabo. Zorin tud tega ni bil prost, On primkc rad dajal je In v tem je urjena mladost, Po sebno pa Zorin lahkost
V nečednosti si tej pribral je. In ostre, žive so imena Kijih dajal je on bile, Pristojne podarjencu vse
In prav zadetega pomena Da V občnost so se vrinile. To ni bilo nikar lopo, Pa bila je le vender taka, Odstrani hembraj se težko
V navado vrinjena napaka, In ak se kdo je le 'znebi, Zgubi po težkem jo borenju,
Al pa če kaj se prigodi
Človeku važnega v živlenju,
Kar časi ti je majhna stvar,
Sama na sebi brez pomena,
Osebno pa je velik dar,
In v tem obziru mnoga cena.
Prigodljaj kak kjer se spozna
Kak neprovidljiva previdnost
Veliko in veliko pot ima
In modro vse in prav ravna,
Kar um, in kakorsno "ma pridnost,
Pregledati nikar ne ve
Ce še tako visoko gre.
Vakance so bile. Doma V očetnom rojstnem kraji Je blizo bival spet srca Ki ga pojilo z medoslaji. Bil čas je ko po polnoči Nikoli več pokoja ni, Ko ročne trlice rožlajo Ko pridne trice lan tero; Dokler je noč pestače 'majo, /a dne se deca k njim zbero. Zorin jo tudi prikoraka, Marljivost trie ga veseli, Marljivost res no koj enaka. Al trice niso brez soli, One so tico tankokljune,
Njih jezik zakomiiiijen ni Ima napete ojstre strune, Le vari ti, še prekose Te v primkodajanju one. Strlina tudi je prišla, Lepo na smeh se je držala. Zorin jo v gleda; hipno vsa Pozornost je na njo zbežala. Al glej, z obraza zgine smeh, Obrne se in gre Strlina, Od jame stran koraka v speli In nc porajta za Zorina. Kako je to? Je on uzrok Da se tak brž je umeknila? Ne on. Al kteri drug otrok ? Ne. Vaša, trice, užalila Jo primkovanja je grdost, Ne on; ni njega nikdar cula. Njegova to zazna bistrost, Ga rdečica jo obsula, Ga zaboli, se zmuza stran; ln važen za nj je bil te dan, Trenutek te; in te trenutek Razvade bil mu je soziitek, Ta rana se je zacelila, Nikoli več se ponovila. —
Ln krat dobil jo v bukvicah, Na ktere ona je molila.
— l:iO
Pri kipih in podobicah
Med listi skoraj brez števila
En kip, eno podobico,
Pod njo pa to zapisano;
»Preljubi moji materi.«
Otrpnili mu čuti vsi,
V srce genilo gaje zlo.
Poznal je on, da roka nje
Pisala je besede te.
»Al ljubiš ti očeta tak?
Al ljubiš mater ti tako?
Odgovor: — nak in nak in nak!«
In dosti je to za nj bilo.
Od seh tnal bil je ves drugačen,
.Do staršev ni bil nič več mlačen,
In staršem je to dobro delo,
Srce jim zmiraj bolje grete.
Drugi del.
Ta ista doba je prišla Ivo se spoznavati začenja Da sta na svetu spola dva, In ker narava se ne menja Se v njem obuja tudi čut, In čas, te čas je tudi hud. Al mišljenje na njo nevelo Ga marsičemu je otelo; Ki je sicer prijaznost bila V ljubezen se je premeni la. O ne črtite je nikar Ki črtite jo tak ljubezen, Ne mislite je hudo stvar, Brez vse koristi, samo kvar, Ne imenujte je bolezen! Se le zdravilo je močno, Ozdravlja dušne srčne rane, Očišča vest: in z nova ž njo Prebuja glase nje zastane,
Odvrača od grdih razvad, Te vodi spet na prave pota Ki zapeljala jih je zmota; O dober dober je nje sad, In prava — ti je blagrov dota. ln grehov ki mladost težko Jim ubeži, ga obranila Ljubezen je, ki jo živo Srca čistost je zmir hranila. Ki ga spriniljala je povsot, Ni dala v grehe mu zabresti, Ki ga je varovala zmot Ki lo prerade pravo pot .lomijo mladini in jo vnesti
V pogubo vtegnejo, ki ni Obraniti seje pozneje, Ki vse veselje o greni, Lopo število let odveje,
In te kar še ga je ostanek Je nejevolja in o težnost, Mu vest je tanka os šivanek Ki zbadajo ga na vso zmožnost. Bodo ga v dušo in srce, Skali se um in pamet zmanjša, Vsa dušna moč po vodi gre, Vkup skrči se in vsa vsa stanjša. Tovarši so g-a dosti krat
V strupeni greh zapeljevali Samo sladkost mu obljubljali
Al ni dobil ga v roko škrat. Ti bila angelj si njegov, Na pomoč brž si prihitela, In ko jc mislil, da gotov Je plena, ze, da žo ga vjela Je zanjka za nj nastavljena, Ti prišla si in ga otcla, In zanjka se je strgala.
In leta dalje so letele, Da so do časa prihitele Ki malokomu izostane In čas težave je neznane. Dvoilmi verski nastopili In nastopali so poe;is, Zastal jc mnogo krat njih glas; Al bili niso zamorjeni, Le niso upali na dan Od grohozdetja prekroteni, In pojani od misel stran. Al mišljenje se bojevalo, Se unijo v eno mer boril, In tisuč je reči nastalo Ki va nje se je ves potil, In znal se ni jim izmotati, In kol'kor bolj napina um Ne jenja le se povijati V nasledke dvombne novih trum. O čas nastal mu jo strašan
Notranjega sebo prepira, Nepokoj hujši ni podan Ljudem od takega nemira. Gorje mu kdor te čas je sam ln sebi prepuščen sirota, Ne ve jo zakrmiti kam Od tega trnjastega pota; Težava silo je velika, Gorje gorje mu brez vodnika! Al tri krat tri krat mu gorje Ki pride slabemu v roke. In ni ga on imel vodnika Ki dati mogel rešenika Ime bi mu, ki veseli V srce in dušo, ki velika Tolažba je vse žive dni. Te dvombe so mu nagajale Od prve luči v trdi mrak, Pa tudi niso odbežale Ko trupla so moči pospale Ker ni s telesom duh enak, No spi, po noči dan nadalja, Vrsti s pošastjo se pošast Pred njim ki Lucifora kralja Peklenska vlada jih oblast. Te vse vrstijo se prod njim ln mu no dajo mirovati; 0 ti al mar ne veš, da Rim Ima to moč jih pokončati
In to kar Rim veli? — Zorin,
Al se 'znebiti bolečin
Ne boš poslužil nje darila?
Saj matere si vender sin
Ki mati vseh je naj bolj mila,
Priteci brž pod njene krila.
Pritekel je in res dobil
Nazaj srca mini sladkosti.
Al dolgo ni ga slaj pojil,
Zagazil v prejnje je grenkosti.
Vse pravi da zaup njegov
Do matere je bil preplitev,
Ki sam pomoček jo gotov
In pot edina ki v rešitev
lz zlega slednjega polja,
Iz cistoplamnega srca
Izvirala mu ni molitev.
In spet je blodil kakor pred
In po temoti gosti taval,
In zemlja je pred njim, in svet
In s svetom on je v dvombah plaval.
Strašneja od zablodnih zmot
Je druga, eo si se gotovo
Prepričal da prepričbe pot
Ti pot je v dvombe le na novo.
Odreči se je pač težko
Tenui kar seje zasejalo
Iz mladega v srce voljno.
In kar nas kdaj je radovalo.
Lahko verjeti da prepir Notranji je tiranski ljut, Lahko verjeti da nemir Je tak neizrečeno hud, Ko sabo se razum bojuje Predsodke tesne otresuje.
Vakancc bile so. Doma V očetnem rojstnem kraji Je blizo tistega srca Prebiral spet, ki ga z naj slaji Občutki kijih kdaj imel, Z radostjo vedno ga navdajal In s kupico medu napajal, ln bil je vzrok da zdaj trpel Prepir notranji je ložeje. Zatreti pa se le ni dal, Prihajal je na dan močneje Ko v stran je nje zamišljen stal. In en krat v misli te vtopljen Pristopa v cerkev razsvitljeno, Za vencom venec lep zelen, Iz rož naj krasnisih spleten Oltar s podobo va nj vloženo Device ki nam porodila Je njega ki vesolni svet Od njega rešen in otet Slavi ga in ga bo častila Zemlja do konca let števila,
Okoli in okoli krasi. Pobožna množica ljudi Prepeva čast z veselja glasi Gospe ki nikadar se ni Branila biti vernim mati, Ki vsem pomoč, posluh deli Ki hočejo k njej pribežati. Obhajali veseli god Nebes kraljice —■ vel'ki Šmaren, Ki ga praznuje verni rod, Za dan časti ga blagodaren. Obhajali so ga lepo, Pobožno, kar se da slovesno, Zamaknjen duh kipel v nebo Je vsem, vsak zabil je telesno. In pred oltarjem je častit Služabnik večnega boga, Z visostjo mašnika oblit, Obdan s ponižnostjo duha Obhajal tistega spomin Ki je ljubezen sama živa, Ljubezni otca ljubi sin, Ljubezen plamna nevgasljiva, Ki zemlje vse ljudi objema Od veka vekov brez izjema; In te gospe spomin ki mati Ljubezni bila je. odbrana, In ki ne neha skazovati Da čast ta ni zastonj jej dana
Daje ljubezni mati z rana, ljubezni ciste večnoživc, Ljubezni planine, nevgasljive, Ki zemlje vse ljudi objema Od veka v veke brez izjema. O kak po cerkvi je svitlo! Pri luči lučica gori, In zraven solnčice zlato Podobi božje porodnice Skoz okno sije ravno v lice In lice rajski se žari. Poldanska v srcu vseh svetloba, Al v enem je temota groba; Zorin ne vidi kinča, krasa, Ni gledanja mu za oči In za ušesa ni mu glasa, Pobožnosti za srce ni. Občutki so mu vsi pospali, Ne ve al čuje ali spi, In kaj krog njega se godi Povedati bi lože znali Kot on zidovi in klopi. Duhoven mašo dokonča ln: »ite, missa est,« zapoje, In ministront po svoje Se: »deo gratias« doda, S čežinom potlej pozvončkii. In verni ljud pristopa bliže, Pokleka čedno v polokrog
Na spodnje stapnje, na naj niže Oltarja kjer se živi bog V podobi kruha jim daruje, K ljudem se revnim ponižuje. Strlina pride naj na zad, Poklekne čedno prod oltar Da prejme naj zlatejši dar Ki so zamore darovat' Ljudem na zemlji, in ki cene Je večnovečne brez premene. Zorin povzdigne zdaj glavo, Navspred ozre se pred oltar; Strlino koj spozna oko, Obda ga rdečice žar, ln gleda gloda in ne trne, Oči nikamor ne zabrne. Nikoli vidil ni še take, Vsa premenjona se mu zdi, In lepša, zališa od vsake, Od slednje dobe prejnjih dni. Je v oblačilu snegobelem, Ročici sklenjene ima. In vidi po držanju celem Zunanjem se čistost srca. In lej, zdaj so obhaja, In naj bolj zala je te hip, Vsa angelj, angeljček iz raja, Živ angeljček, ne njega kip. Zorin pobesi v tla oko,
Obraz z rokama si pokrije, Se vtrinja solza za solzo, Po vpalih licih s cvrkom lije In dvombe z njega vse umije. Spet veren jc in prav kristjan Do srca ganjen in skesan. Ga v živo to gonilo je, Zamišljen ves je v nje svetost, In bolj in bolj premišlja še In zmir je večja globokost, On vtaplja se, da se vtopi, Da se v nebesih duh zbudi. Visok je tron boga očeta, In dragocen čez ceno cen, Iz rude, ki ni 'z gore vzeta, Beleji ko slonokoščen, Svitleji kakor iz zlata, Leskeč bolj kakor iz srebra. Bog oče tu sedi v visosti In brada nebnosrebrosiva Mu kras vratii in prs pokriva, Neskončne znamenje starosti, Starosti večne in mladosti; Obraz, obličje brez popisa, Va nj gledati jc le sladkost, In veličast je brez obrisa, Je brez obrisa visokost. Bog sin na pravi bog očeta Sedi na tronu ravno takem.
Ta ruda ni iz gore vzeta; Kar teka po stvarjenja siru Svetov po zmiraj enem tiru. Kar hribov, gričev in gora, Noben te rude ne pozna. Kot oče v krasu je enakem. Z očetom ena visokost, Z očetom ena veličast, Enaka za oči sladkost Enaka za vse srca slast, Obraz, obličje mu žari Od luči ki nam znana ni, Ljubezen sama v njem planu Obsežna vseh svetov stvari. In sveti duh kot una bog Nad bog očetovo glavo, Kot oče sam, kot sin sam bog, Z očetom, sinom ves eno, Z očetom, sinom visokost, Z očetom, sinom veličast, Enaka za oči sladkost, Enaka za vse srca slast. Na levi roci bog očeta •Sedi Marija mati sveta Ki vseh milostjo sama milost, Milosti vseh milost obilost. Krog trona legijon legjonov, Krog trona milijon miljonov Vrsti se angeljcov ministrov,
Devet jc ko rov teh ministrov,
Vsak kor ima Iegjon legjonov,
Vsak kor ima miljon niiljonov.
In zad sprostira se presrečniI)
Nebešeanov brez konca, kraja,
Razšir v nebesih vednovečnih,
V očestvu blagih sapic maja.
To duše so izvoljenih
Na zemlji kdaj ljudi pobožnih;
Oko jih ne pregleda vsili
In jezik ne prešteje jih
Teh trum številu ne podložnih.
Iz vseh so časov in strani,
Iz zemlje, drugih tud svetov,
Iz vseh narodov, vseh stanov,
In vse še, vse se veseli
Tako da popisati ni;
Naj večja radost in sladkost
Je pa da gledajo visost
Neskončnega gospod boga
Očeta, sina in duha
In angeljci trobentajo,
Prelepo muzicirajo,
Dušice lepo rajajo,
Z veseljem se napajajo
Ki ga ni slišalo uho,
Ki ga ni gledalo oko,
Ki ga čutilo ni srce,
Ki živa duša za nj ne ve.
In Še je sedežev veliko, Se praznih, so pripravljenih, Z imeni teh zaznamnjanih Ki še žive in večno diko Prejeli bodejo nebes, Vživali glorjo čez in čez. Te angeljoi pristavljajo. In zmir nove napravIjajo. Imena nove pišejo Ljudi ki so še lo rojeni, Imena stare brišejo Teb ki so za nebo zgubljeni. In letajo z neba v nebo, Posle opravljajo zvesto. In angelj varh Strlinin, glej! Koraka v trumi naj na prej, Se bliža tronu bog očeta, In stopi na povišan kraj, Da vidi vsa družina sveta, In vsi omolknejo tedaj.
Aleluja in hosana! Čast in slava se ti poje Od vse zemlje, vseh svetov Aleluja in hosana! Slavi te stvarjenje tvoje, Zna da oče si njegov; Aleluja in hosana, Aleluja in hosana!
Ni je duše na Slovenskem, Ni je duše na vsej zemlji, Kakor duša na (iorenskem, — Blago sporočilo jcmlji -— Ni svetejše od Strline, Vsa nedolžnost, vsa svetost, Čast Slovenske je mladine, čast za vso sveta mladost. . . .
In angelj nje je tak vesel Da več ne more govoriti, Da več ne maga jim znaniti; Al hoče bog, in že prejel Je vsak nebeščanov družine Znanih) polno od Strline, In po nebesih zagrmi Da konca več in kraja ni Pojejo pesem vedno peto:
Sveto, sveto, sveto; Aleluja in hosana! Večna slava ti dajana! Aleluja in hosana! Sveto, sveto, sveto!
In cimbale zvone in trombe Nebeških muzikontov sto In sto veselih te opombe, ln muzikiijejo lepo,
Da tako živega veselja
Nobena ne preseže želja,
Ga slišalo še ni uho,
Ga vidilo še ni oko,
Čutilo ga še ni srce
In vse stvarjenje za nj ne ve.
Se bog trojica veseli,
Marija se na smeh drži,
Vsi angeljci se vesele,
Naj bolj pa angelj vareh nje
Družina vsa na glas grme:
Aleluja in hosana! Čast in slava se ti poje, Od vse zemlje vseh svetov, Aleluja in hosana! Slavi te stvarjenje tvoje, Ve da oče si njegov, Aleluja in hosana!
In le grmi pa le grmi Da konca več in kraja ni, Pojejo pesem vedno peto:
Sveto, sveto, sveto! Aleluja in hosana, Aleluja in hosana!
Zorin kras gleda in je priča
Kako Strlina se veliča,
In kak nebeščani o nje
Svetosti vsi se vesele.
Spomin mu hud na pamet pride,
Nesrečna misel mu uide:
O kako bo še le z meno!
To bo veselje oh veselje!
Ko vrelci kesa opero
Me greha, me vse grešne želje;
Ker veče je veselje neba
0 enem samem spokorjenci.
Kot nad pravičnimi postenci
Devet deset devet ki treba
Jim ni pokore — Misel zla
Nesrečna komaj mu ušla,
Kar zgane se, nebo zgubi,
Na zemlji duh se prebudi.
To jo napuh, napuh, napuh,
Za nj grabi nas peklenski duh.
Strlina, oj Strlina!
Ti nisi nič več za Zorina,
Ti vsa ponižna, angelj svet,
Jaz pa v osabnosti napet.
O preč je preč za zmirom preč,
Te nisem vreden več,
Te vreden nisem bil nikdar.
0 misli ve! — nikar, nikar —
K»j češ? drevo je posušeno,
Nc bo nikoli več zeleno. — Strlina, zdaj si pač Strlina, Vstrelila si na smrt Zorina. Fn kaj Zorin, spet njo dolžis? In sam si kriv, kar zdaj trpiš. — Zorin, Zorin, gorje Zorin; Dozorel, zrel si za pogin; — Strlini biti zoren dan, Stri i ni jaz; prevzetna misel! Jaz zoren dan! o mračen dan Strlini jaz — glodavna misel! Kaj češ? drevo je posušeno Ne bo nikoli več zeleno. —■
Ne prašaj me, al sta se kdaj V živlenju vidila se z nova; Ne vem; to vem da vidil kraj Domači on ni več od zdaj In njega ne zibel njegova. In ona? kje in kaj? kako? Več vidilo je ni oko, Od nje nič slišalo uho.
Bratec in sestrica.
Ločen je nastavil Tonče, Tičico je na nj'ga vjel, Snel jo je iz ločna lahno, K sestri tekel ž njo vesel.
Lej, sestrica, lepo tico, Tebi dam jo, vzemi dar, Pičli dar ljubezni moje — Ne zamotaj ga nikar.
Ne odrekaj mi veselja, Saj sem sestrica ti brat, Vem, da' maš me brata rada, Znaš, da' mam te sestro rad.
Kletko vzemi, v njo zapri jo, Pa jej zdrnec jesti daj, Ondi pesmice prepeva Ti v veselje sladko naj.
Veš, da imam — reče sestra — Kakor sebe rada te, Toraj slušaj srčni bratec Prosim, govoriti me.
Tičico poglej, kak rev'ca Trese se, kak se boji, Kak 1110 milo pogleduje Z mokrimi od solz očmi.
Mislim skoraj, da me prosi Izpustiti jo pod zrak, Ker mi tak iz roke sili, In uiti skuša tak.
Prosim, daj, spustiva tico, Kdo nek, prašam, rad ni prost? Vstvaril nas je bog svobodne, Sužnost, ah, je srcu ost.
Ali zima je že blizo, Več ne kinči polja strn, Kje za živež če dobiti Revna tica dosti zdrn?
Se v nebesih mili oče, Dobri oče še živi, On preživil bode tico, Ki skrbi za vse stvari.
Izpustiva, prosim, rev" co, Naj se prosta veseli, Stvar'ca, vidiš, je nedolžna, Sužnost naj je ne teži.
Brat je sestro srčno ljubil, Ter odreči ni mu moč, Izpusti jo in obimeka Sestrico ljubezni vroč.
Angelj nju dveh to je vidil, 'Hitro bogu poroči, Vsa nebeščanov družina Se o tem zaveseli.
Zvon pride po otroka.
(Iz Gotheta.)
Otrok je bil, in te otrok Nerad je v cerkev hodil,
V nedeljo že dobil je zrok, Ki gaje "z cerkve zvodil.
Roko mu mati: zvon zvoni, Že v cerkev ljudstvo ide, Mi v cerkev pojdi tudi ti, Da po te zvon ne pride.
Otroku zdi se: zvon visi
V zvoniku tamkaj gori: Zavije v polje jo, leti Ko šel h' iz šole skori.
In zvon, saj zvon več ne zvoni, Zlagala se je mati. Al kak ga groza spreleti, Za njim, lej: zvon bingljati.
Binglja jo brž, verjeti ni, Strah dečka jame biti, Ko v sanjali gre, hiti, leti, Ga žuga zvon pokriti.
In res, kar ga neso noge Vse popustivši ide, Čez grm, čez ravno, čez polje Na ravnost v cerkev pride.
In v praznicih, nedeljah zdej Spominja se mi škode; In vselej v eerkev gre odslej, Da zvona po nj ne bode.
Od nebeške glorije.
Stoji stoji tam samostan, Menih je v njem, ki let' in dan Premišljal je samo le to Kako v nebesih je lepo, In kakšno je veselje tam, Kije ljudem prikrito nam, Ki vidilo ga ni oko, Ki slišalo ga ni uho, Ki ga čutilo ni srce, ln ki presega vse želje.
Iz kloštra šel počasnih nog Sprehajat enkrat se je v log; Kar na drevesu pevčica Zapoje rajska tičiea, In poje poje tak lepo, Da obena tica ne tako. Prepevala je glorijo, Ki jo v nebesih vživajo;
Prepevala na jasen glas Je njega veličast in kras K' je zemlje in neba vladar, Od kterega je vsaka stvar; Prepevala kak božji svit Nebeščanom je vsem odkrit: Kak angelei lepo poj6, Lepo pojo, sladko pojo, Sveti trojici strežejo, Marijo d'vico venčajo, Ki vsa vsa osvitljona je, Kraj sina posajena je. Pela je od veselja tih, Ki so v številu "zvoljenih, Ki njih posest za vekomaj Veseli je nebeški raj, K' obličje božje gledajo Brez nehanja ga vživajo. In pela je tako lepo, Tako lepo, tako sladko, Da se od glasov presladkih Je precej zameknil menih.
Zbudivsi spet se v klošter gr< Vratar neznan mu va nj odpr Poznal menihov nič več ni, In njega tudi ne oni.
Kako je to, kako je to'.'
Pred ono uro jc bilo
Ko sem zapustil samostan,
Da šel sem v log, ko slednji dan,
In spremenjeno jc vse zdaj,
In skoraj mi neznan te kraj.
Zdaj spomni visi se opat Daj" bral v zapisniku enkrat, Da šel menih iz kloštra je l'a da ni vrnil nič več se, Pa nikdar se ni vrnil spet, Od tistih mal je tri sto let.
Tedaj poslušal tri sto let Sem rajsko tico pesem pet'; Ker sladka tak je pesem Vin Ki pela jo je tičica, O kakšna se le glorija Veselja bo nebeškega!
Znamenja dežja.
Gospod in sveti Peter sta Ob hudi suši p6t'vala, Pekoče solnce je sijalo, Ker dolgo časa ni dež"valo.
Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej Kar jima mož grede po poti Prileten, star že pride proti.
Ga praša sveti Peter zdaj; Al vroče, oča, vam je kaj? Se ve da; starček urno pravi, In te besede še pristavi:
Za res vročina huda je, Pa menim, k malu dež pojde, Ze vidil črnega po cesti Sem dave zgodaj polža lesti.
Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo za voljo tega dalo Dežja ne bode vam se kmalo.
Naprej gresta, in drugi dan Popotfvata na drugo stran, Sijalo solnce je pekoče, Kilo je grozno grozno vroče.
Pa v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož grede po poti Prileten, star že pride proti.
Ga praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj? Se ve da, starček urno pravi, In te besede še pristavi:
Za res vročina huda je, Pa menim, k malu dež pojde, Pod streho mojo se viseča Zaprla neža je bodeča.
Gospod pa mu odgovori; Mož, vaša vera prava ni, Nebo zavoljo tega daio Ne bode vam dežja se kinalo.
Naprej gresta, in drugi dan Popotvata na drugo stran Pekoče solnee jo sijalo, Ker dolgo časa ni dežvalo.
In v govorici tej in tej Koračita počas naprej, Kar jima mož grede po poti Trileten, star že pride proti
(Ju praša sveti Peter zdaj: Al vroee, oča, vam je kaj? Se ve da, starček urno pravi, ln te besede še pristavi:
Za res vročina huda je, Pa menim, da že dež pojde, Ze v kadi zjutraj je brbljalo Ko prvo sobico je prisjalo.
Gospod pa mu odgovori: Mož, vaša vera prava ni, Nebo za voljo tega dalo Ne bode vam dežja še kmalo,
Naprej gresta, in drugi dan Popotvata na drugo stran, Pekoče sobice jo sijalo Ker dolgo časa ni dežvalo.
Pa v govorici tej in tej Počas koračita naprej; Kar jima mož gredo po poti Prileten, star že pride proti.
Ha praša sveti Peter zdaj: Al vroče, oča, vam je kaj? Se ve da, starček urno pravi, In te besede še pristavi;
Za res vročina huda je, Po polju vene skoraj vse, Pa saj nam bog pomaga v sili Dež kmalu dal nam bode mili.
Gospod pa mu odgovori: Mož, pravo vero 'mate vi, Se danes dež na polje pride, Ki v tej okolici se snide.
Naprej gresta, na drugo pot, Zgodi se kar je djal gospod, Megla nebo in solnce skrije Z oblakov k malu dež se vlije.
Učiš se človek iz tega, Da ver'vati gre le v boga ln da verjeti v prazne vraže Nam poti prave pač ne kaže.
Od kod reveži?
Odam in Eva dokaj sta Sinov in hčer zarodila, Da daleč daleč zlo stegnilo Otrok se njunih je število.
Tekaj ker Evo otroke vse Skrbelo preživiti je Povzdigne milo prošnjo k bogi, Da živež dal bi trumi mnogi.
Gospod do Eve stopi sam, Al ker bilo je žene sram, Da jih je toliko rodila Jih polovico je prikrila.
Gospod karkoli lo ima Pokazanim v posestvo da, Da vsac nm svoje rokodelo, Ki pridnega l)o preskrbelo.
Ker zdaj pa Eva vid'la je Dajo porazdeljeno vso, Da slaba s skritimi poteče, Otrok prikritje jo zapeče.
Zbujena vestjo nadrvi, Da skritje bogu obstoji In boga tud za zamolčane Poj)rosi blagodarne hrane.
Usmiljen bil je zmir gospod Pokrega Evo prvo pot, Kot oče hčerko posvarijo, In od pusti jej hudobijo.
l'a potlej jej tako jo djal: Kar sem imel, vse tem sem dal, Naj živež pa pri teh imajo, Ki milo z brati naj ravnajo.
In kakor greh smo dedvali Smo tud njegov nasledek zli, Od tod so reveži se bili Med ljud na večno zaplodili.
In ker je revež tud nas brat Pomaga vsakdo naj mu rad, Bodimo toraj pravi bratje, Da bomo enkrat rajski svat ji
ti *
Kmet v risu.
Noč, pravijo, 'raa svojo moč, In taka moč je čudna, In temna noč je strašna noč, Je grozna, nepriljudna.
Al veča je bogastva moč, Ta moč je še bolj čudna, Te ne ustraši temna noč, ln še tak nepriljudna.
Poglej ga kmeta, kak hiti Tje gor na križempotje, Zaklad ga tjekaj tak drvi, Ki v risu tamkaj not' je.
Tri letne šibe leskovke Vijavne nese sabo, Pred Vidjim solncom vrezane, Ker so le te za rabo.
Ko pride tje na sredo se Na sredo pota vstavi, In ris okoF in 'kol' sebe Tri šibe dolg napravi.
Načrta ga, in stopi va nj, Enajste pričakuje S turna se zvon, ki kladvo na nj Udar' lo je, začuje.
Na glavi mu začno lasje Se k višku dvigovati, Kakor se v jezi grebene Živalim sploh na vrati.
v . v ,
Ze misli: sto m sto pošast Bo zdaj in zdaj prihrulo, Jih kdo ve kaj, ki njih oblast Pekel je, ga obsulo.
V naprej že sveti križ stori In rožnikranec moli, In stopi, da na vse strani Lih daleč je okoli.
Na krat se razsvetli nebo, Ko solnce bi sijalo, In bliže bliže to svetlč Je k njemu prihajalo.
Približa se mladcneč mu Ves v svetlem oblačilu, Dol z neba je poslan prišel Po bo/jem naročilu.
In stopi k njemu, da novo Opliižje mu v darilo, Orodje drugo vse tako Za kmečko opravilo.
Podajal mu je vso molče, In zginil je podavsi, In kmet domii s podanim gre, Pomen daril spozmivši.
In kakošen je te pomen? Povem ga vsem in tebi: Kdor priden je in pa posten, Ima bogastvo v sebi.
Gorska /ena.
(Iz Langbeina.)
Od starodavnih časov že Prebiva v temni gori strah, V podobi majhene žene Jo gorsko ženo klico vsak. Po gojzdu som in tjekaj hodi Nikomur vljudna nič ne škodi.
Prišla je tjekaj v gojzd enkrat Uboga žena rudar'ca Suhljadi po grmoh iskat, Ker jo je reva stiskala, Ko išče v misli zatopljena, Se jej pridruži gorska žena.
Ustraši se in obledi,
Pomiga jej pritlikovka;
Nc magaj — tak jej govori —
Da tare, vem, te revščina,
Zatoraj sem prišla za tabo
Da te obup ne vnese sabo.
Na klopčič preje, motaj ga, Brez konca je, mu kraja ni, Ko tek je tira solnčnega, Te živil bo do konca dni. Pogledati lo v sredi vari, Ce ne, te reva v novo vdari.
Motati žena urnih rok Na motavilo koj začne, Redi so motpvilni krog, Al klopčič le enak si jc, ln pridno rudar'ca sirota Od jutra do večera mota.
Preide k malu revščina, Že v miru loto je prešlo, Pa nidar'ca omagala Pod silo je zvedavostno, In daljo mogla ni strpeti, Se v klopčič mogla je ozreti.
Zahode v sredo iglico,
Kar klopka kon'c prikaže se
Ah kak se je razlegalo
Po hiši njeno tarnanje!
Z rokama, ah, kako je vila,
Želela skor, da Vmrtva bila
K.o trenil bi, pritlikovka Pred ženo stopi na en krat: Ker srečo si zapravila l'a pojdi zopet drv iskat. 1'oteče klopčič, več ne mota, In rudarca je spet sirota.
Starček.
Živel mož je dolgo časa, Sneg pobeli mu glavo, Brada je že sivolasa In se sveti kot srebro.
Ura mu je že odbila, Pride k njemu bela smrt, Ki ga bo v nebo spremila, Ga peljala v rajski vrt.
Jezus hoče k sebi vzeti Gori v sveto ga nebo, Ker on živel je na sveti, Kakor angelci sveto.
Ene v srcu še 'ma želje, Te doseči so želi, Preden v rajsko se veselje, K Jezusu se preseli.
Želje troje: od družine
V hiši vzeti še slovo, Ino v hlevi od živine, In od polja tud tako.
Rasti rasti žitno polje, Kakor raslo si doslej, Rasti rasti še vse bolje Ko do seh mal za naprej.
S polja v hlev k živini gred In jo boža in drglja, In izusti te besede Prišle, mu iz dna srca:
Redi redi se živina Kakor si se mi do zde, Dalje od sinu do sina Se vse bolje ko dosle.
Starček zapusti živino
V hišo gre pa vleže se, Skliče vkupaj vso družino In jo zbere krog sobe:
Le som le sem vi družina, Tri reči vam še povem, Vredne vašega spomina Tri besede preden grem.
Prva je beseda taka, Ljubite gospod — boga, Ker gre njemu slava vsaka, Ljubite ga iz srca.
Druga je beseda taka: Ljubi naj zavolj boga, Ker gre njemu slava vsaka, Vsak kot sebe bližnjega.
Tretja je beseda taka: Kdor bo star'še spoštoval, Ki jim gre spodobnost vsaka, Jezus ga bo daroval.
Tri so lueice prižgali, Sladko v bogu je zaspal, Angeljeki so prijadrali, Angelcomje dušo dal.
Rajsko pesmico zapeli, Pa so peli prelepo. K višku k višku so zleteli Z dušo k Jezusu v nebo.
Blagi sin.
V Algiru noe in dan je vrisk, In jok in stok potresa zrak, Brezbrojiio gleda solnce stisk, In tisuč rev pokriva mrak, Kar zvezdic z jasnega miglja Težavo vsaka svojo 'ma.
Poslušaj kakšen hrup in sum Od brega morskega vrši? Al spet prignali novih trum Ubozih tržci so z ljudmi, Ki jim odsvetil zadnji dan Je od svobode obsijan?
O ne, to šum bridkosti ni, Te vrisk težave ne pozna, Veselje se tako glasi, In radost takov don ima. Morda obhaja god Algir, Je praznik te ga suma vir?
O ne te šum je ves inak, Bolj radosten in bolj vesel, Da tak se veseli divjak Bi komaj, bi nerad verjel; Kristjani oproščeni so Ki tak veselo vriskajo.
Kdo jim je dal svobode žar, Po temni noči solnčen dan? Ne prašaj; kaj jc tega mar, Al krščen al mahomctan; Naj bo kdor hoče; ki je bil Je blaga dnsa, ljudomil.
Potihne šum: — Spet zalimšči, Al ne veselje, žalokrik; Od morja na uho bolmi; Gorje, na vekomaj jetnik, Po dnevu in po noči trt, Živlenje hujše kakor smrt!
Na dušnem trgu, lej, stoje Na prodaj razpostavljeni, Po boljših kupci brž hite, Brž pobero se trdniši; Gorje za nje, ki so močni, Sto krat gorje, ki so slabi!
In rešeni, ki memo pot Nazaj jih pelje v Kanaan Iz Babilonovih rabot, Iz sužne trne na beli dan, Ozirajo so milo v njo Ki jim proti gorje gorje!
In slednjemu se iz oči
Za revne brate kapljica
Pomilovanja potoči,
Za vse vkup in za vsacoga,
Ker skusil, skušal jih je vsak,
Kako je sužni jarm težak.
Kaj vidim tam? je res al ne?
Al morda zmota je oči?
»Moj oče! — vender motim se,
Pogled ga dolgo vidil ni,
Se motim. — Oče je —je že,
0 radost radost, — o gorje!«
In glej objemata se dva,
En mož, en starček sivolas,
In en mladenč rasti možii,
Al v lice vdrt, in bled v obraz. —
»Moj oče!« — »»sin, moj sin!«
Veselja krik in bolečin.
Vsa teža sužnosti še le Zdaj stopi sinu pred oči, Zdaj čuti trinogov roke, ln bič svinčeni ga skeli, Ki dokler sam je sužnik bil Ga manj je čutil, kot moril.
Zamisli se, molče stoji, Zdaj žari, zdaj bledi v obraz, Po žilah roji, dirja kri, Zdaj vroče je zdaj mu je mraz, Izmika prs visok povzdig Mu srca marsikteri zdih.
Se duša v dvoje mu deli, In bije sama sabo bor, Veselje od ene strani, Od druge žalost, srčni mor, Al zmaga duše blaga stran. Sovrag uničen in končan.
Lej srce blago, kaj stori? Za oča v sužnost v novo gre. Prodajavec se zveseli, Da tako dobro menjal je; Zijal začujenih se trum Do beja zlega krik in šum.
Kaj vriše pomeni,bej pozve, Novico sliši na uho, Le na uho ne na srce, Srce brezčutno je gluho. Al brez plačila bode sin Ostal za tako blagi čin?
Nikar! obete večni bog 'Zpolnuje vselej, slednji čas, Obljubil sinom blager mnog, Odšlo ga jim ne bo za las; Ne boj se, bres plačila sin Ne bo ostal za blagi čin.
Priskaka k beju sinček mlad, Se micno dete, ves otrok, Oklene beju se za vrat, Poljubi ga — iz prs globok Očetu to prisili zdih, Prestvari srce mu na mig.
To čudenje srca pretvbr, In vender po naravi vse! Lej mlado dete; meniš skor Da angeljček pred tabo je, Nedolžnost sama, ves priprost Otrok je vsem prijazen gost.
12
Odi — naraven ves pogled — Beseda — misli cist izvir, Obličje — malarjem predmet, ln porok da je v srcu mir. — »Bodite« — djal gospod jc naš »Kakor otroe', in raj bo vaš.«
Kdo mislil bi! solzo vlijo Se beju s curkom iz odi, Ki mu solždnjc jo bilo Neznano že od mladih dni; V srcu se vname prvi cut, Milosten je ki bil je ljut.
Odkupi sužnika oba, In pošlje ju nazaj domu. — Slaviti, pesem, des koga, Povej, al boja al sinu'.' Naznanjam pesem in grmim. Sinil sinii doz vse slavim.
Tica pivka.
Zemlje voda je vplahnila, V dve, tri morja se je zlila.
Gora vode ni dajala, Grozna žeja jo nastala.
Vsi ljudje in vse živali Žeje konec so jemali.
Klice njihne bog zacuje: »Vaše sem zaslišal nuje;
Gora vodo bo dajala, ln studenec trda skala;
Samo pretoke skopljite, Jih do morja privodfte.«
In ljudje so in živali Prihiteli in kopali;
Možki z rovnico, lopato Kopljejo zemljo robato;
Ženskam ropota motika, Pridnost je povsod velika.
S klinci rujejo otroci, Prst odnašajo koj v roci.
Delala je tud živina, Ino divja vsa zverina;
Krave, junci in pa voli Zemljo so z rogovi boli;
Konj taptal je tak togotno, Da vso polt imel je potno.
Pes in mačka vkupaj stala, ln sta s tacama kopala,
Krt s podgano in pa z miško Kil je prst od spod na kviško;
Medved tačar, kosmatinec Volk ovčar, in vsak divjinec,
Lev mogočni, tiger budi Bili so kopači tudi;
Brskale so s kremplji kure, S kljuni race, goske, pure;
Vrabci, orli, vrane, sove Vse vse delalo je rove;
Ena sama, sama pivka Lena tam na strani čivka,
Pa jih gleda, zaničuje, Delavcom se posmehuje. —
Vodotoči so do morja; Rek dovolj priteče z gorja;
Vsi gase si silo žeje, Sama pivka le ne smeje,
Bog jo vklelje, da od zemlje Nikdar vode si ne jemlje,
Sam edini dež sme piti, Kar ga more v kljun vloviti.
In kedar jo žeja stiska, Piv piv! proti nebu vriska;
Bog pa čujc njene stoke, K malu dežja da potoke.
In ti slišati jo vpiti, Kosec, z mrvo vkupe hiti.
Sploh pa, ki jo čujcs pivko, Pomni ter jo 'moj znanivko;
Bog nikol' se ne prekane, Nikdar dolžen ne ostane,
In se vender rad usmili, Kedar prosimo ga v sili;
Ne želi pogubo grešnih, Dokaj pot on ima resnih.
Ovsenjak.
Kruh nobeden ni tak ojster, Da bi lakote bil mojster, pregover.
Stoji stoji tam beli grad, Vtem gradu gospodičie mlad, On po gosposki je zrejen, O kmetih slabo poducen; Od prvih let, od mladih nog Kar dal mu je živlenje bog Le zobal je poticice Iz rmene pšenieice, Na sladkem, mleku mesene Vse s cukrčkom potresene. Stoji pred gradom klopica, Ni lipova je hrastova, Popotnikom pripravljena, Pod streho  tje postavljena, Da lahko ondi prevedri Če huda ura ga vbiti.
Sem s polja kmet pripelje rež,
Kar vlije se dol z neba doz.
Pa vstavi voz pod hrastičem
Da varen bil bi pred dežjem;
Vedrit gre sam na klopico,
Na klopico na hrastovo,
Po potnikom pri pni vi j eno
Pod streho tje postavljeno.
Pod streho on, pod streho voz
Pa vzame v roko kruha kos,
Oj kruha ne rženega,
Pač kruha kos ovsenega.
O čeren, čeren je zares,
In iž nj gleda polno res;
Al kmet ga zobljc, ga zoba
Ko bila bi potičica,
Ker grudo ga že lakota
Od poljedela težkega
Pa zoblje zobljc ovsonjak.
Skoz okno se ozre grajsak,
Skoz okno gleda, v kmeta zre,
Ki spešno tak crnjak mu gre.
Začudi se, zavzame se,
Kako mogoče jesti jc
Pač kruh, ki v njem je taka zmes,
ln iž nj gleda polno res.
Popraša ga pobara ga,
Al kaj okusen slaj ima.
»O dober dober slaj ima
Okusen kot potičica. Pokiisite, pokusite, Gotovo mi potrdite.« Pa vzame ga, pokusi ga, Al prec iz ust izbrusi ga: »Ne jejo tacega ljudje, Bilo bi komaj za svinje, Kdo nek bi grudel tako zmes Ki iž nje gleda polno res? Od prvih let od mladih nog, Kar dal mi je živlenje bog Le zobal sem potičice Iz rmene psenicice Na sladkem mleku mesene, Vse s cukrekom potresene Do zadnjih let, do starih nog Dokler mi da živlenje bog Le zobal bom potičice, Iz rmene psenicice Na sladkem mleku mesene Vse s cukrekom potresene.« Odreče kmet, odgovori: »Mogoče nemogoče ni, Zgoditi še se more vse, Al boste al ne bodeto, Obrani tega naj vas bog In tacih varuje nadlog.« Prevleče se, in prevedri In zopet solnce pri s veti,
Požene konja kmet in gre Grajsak pa okence zapre.
Stoji stoji tam Zaplota Soseda strmega Storžca In druge gore tam okrog, Kijih odeva gojzd in log; Po njih paso se srnice, Oj srnice, srne skačne, In divje kozo skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčike plašne Pa vjede po grmeh love.
V nedeljo je grajšakov god, Grajšakov god vesel bo god. Grajsak poklice lovce vse, Med njimi tudi kmetic je, Ki vidil jesti ga grajsak Na klopčici je ovsenjak. Vsi lovci vkupaj pridejo, Pod gradom vkup so snidejo, Grajsak pristopi, govori
Le tacih lovcem besedi:
V nedeljo prvo moj je god, Gor v gore zdaj bo vaša pot,
V gorah paso se srnice, Oj srnice, srne skačne In divje koze skačejo Se v zelenicah pasejo,
In zajce zajčike plašne Pa vjedc po grmeh love; Tje gori v gore pojdemo, Da kako srno dobimo, Al kako kozo vjahamo, Al vjedam zajca vzamemo. V gore gredo; ž njimi grajsak In nese svoje brešno vsak, In vsak se dobro preskrbi, Grajšaka nošnja le teži, Zatoraj vzame majheno Jedila v svojo torbico. Al gore gore so gore, Kdor jih no zrni, na nje ne gre, Kdor jih pozna, se preskrbi Si polno torbo naloži. Se dneva pol minulo ni, Ze prazna torba je jedi, Popoldne pride; lakota Presilna se že loti ga Pa vtolažiti moč je ni, Ker prazna torba je jedi. Kmct-lovec tolče, ovsenjak Približa k njemu se grajsak, Približa se, zaprosi ga Da naj mu kruha kos poda. O kak gaje, kako mu gre! Dcsi je črn, se nič ne vpre. — Sam sebi lovec govori:
»Mogoče nemogočo ni,
Crujaka nisi jedel se,
Poznal še ovsenjaka ne,
Le zobal si potičice
Iz rmene psenicice
Na sladkem mleku mesene
Vse s cukrekom potresene;
Al kruh noben tak ojster ni
Da lakota ga mojster ni.
Mogoče nemogoče ni,
Kar ni, se more, se zgodi.«
Srečni Štefan.
Oj Štefan srečen si zares, Ker tako blizo si nebes, Po celem mestu vidiš vse Kako lepo pobožno je. Na cerkve gledaš krog in krog, Kjer se časti naš gospod bog, O srečen srečen si za res Ker tako blizo si nebes. »O Kranjska dobra duša ti Ki svet te še ostrupil ni! O srečen srečen bil bi res Ce bil bi niže od nebes, Da bi ne vidi! krog in krog Kako se žali gospod bog, Kako me vsak dan kfimnjajo, In z grobljami podsipajo Kar vidim jih okrog, ljudje So marni, toda vsak za se, ljubezni bratovske nikdar
Se mi prikazal ni oltar, ln kamor se ozrem okrog Se rev mi trop prikaže mnog, Bogaboječih prav ljudi Le malo malo se dobi; Oj srečen srečen vsak svetnik, Ki niz' ima ko jaz zvonik! O Kranjska dobra duša ti, Ki svet te še ostrupil ni! Ti mene meniš srečnega, Ker vidim toliko cerkva, O srečen bil bi že za res Ko prišel bi čez gore čez Iz mesta na Slovensko stran, Da tamkaj svoj imel bi stan. Le tukaj v cerkev hodijo Da le pobožne motijo, Možki, da ogledujejo, Ženske, da so skazujejo, Da gospod boga žalijo, In mene vsak dan kamnjajo; O srečen srečen vsak svetnik, Ki niž' ima, ko jaz zvonik!
Tri kaplje Jezusove.
(Po narodni.)
Stoji stoji hišica Hiša Jezusova, Mala hiša kocica, Mala koča nova.
V hiši stoji mizica. Mizica je zlata,
Na njej stoji kupica Kupica iz zlata.
V kup'ci so tri kapljice Kapljice krvave, Kapljice Jezusove Resne krvi prave.
Prva kane na polje Na polje na žitno, Zegen božji v njega gre, Prec je rodovitno.
Druga'kane na polje, Na polje na ravno, Žegen božji v njega gre, 1'recej je vse travno.
Tretja kane na gore, Na vinske gorice, Žegen božji na nje gre J)a rode trtice.
Prišlo je leto; zreli klas Očem je radost, njivam kras.
Zupan ima naj več polja, Vse belo žnjie na njem miglja.
Posli jim srpe brusijo Da v žetju se poskusijo:
Kdo stavkov več nazela bo, Zvečer petič več štela bo.
Kraj njiv župana šetata, In pridne žnjice gledata.
Oča je star in sivobrad ,
ln sin kot rano solnce mlad.
»Zelo ste pridno in končan Vam bodi trud za danšnji dan;
13
Pazite pa kar vam povem, Naj pridnisa bo mom očem
Ki jutri ko se dan zazna Naj prva snop nažet ima.« -
Vidova spi, njo dete spi, Vso noč se nič no prebudi.
Al ko zazna se rano svit Slavuljeek jamo jo budit'.
Pa sklene se jej prec oko, Saj dote spančka .še sladko.
Skrjanček zdaj zagostoli, Vidovo kliče in budi.
Al sklene se jej koj oko, Saj dete spančka še sladko.
Petelin spet: kikiriki Vidovo kliče in budi.
V zibeli dete se smehlja /as pati to jej več ne da.
Nasiti sinčeka lepo,
V zibeli nese ga sebo.
Nobene žnjice ni še tam, Župan ob njivah hodi sam.
Ju: »dobro jutro!« govori, »Naj prva s srpom prideš ti.
Molil boga, prosil boga
Naj vodi on in znamnje da.«—
V zibeli detice mlado Obrača jasno va nj oko.
Poljubi ga, poboža ga: »Al hotel bi me ti očka?«
Sladko se angclj nasmeji In: »ata« v prvo 'zgovori.
In bil mu oče je od zdaj, Županov sin on vekomaj.
Zaprta smrt.
IC svetemu Tomažu Pride dekla božja, Zlo užejala jo Je človeška košnja. Svetega Tomaža Krčma ti je dobra, Vina ga poprosi, Ne diši jej voda: Ti 'maš tol'ko vina Trda duša skopa, Pa ga nič ne daš mi, Toma trdi Toma!
V klet jo pelje polno
V sredo tje sodovja; Pij ga pij do sita Rebrna strahota.
K sodu naglo plane, Od maši ga ročna, Srkne, sod je prazen,
To je pivka močna! H drug'mu sodu šine, Odmaši ga ročna, Srkne, sod je prazen, To je pivka moena! K tretjemu blahutne, Odmaši ga ročna, Srkne, sod je prazen, To je. pivka močna! »Caki, zavolj tebe Se m' ne 'zprazni mošnja.« Havt! po njej z rokama, V sod zmaši jo Toma. Tukaj notri bodi, Žena grozonosna, Naj počiva malo Ljudosečna kosa. .fej in pij al pa ne, Bolj ne boš životna, Dokler kaj ljudi je Tud ne bo te konca. Sedem let je smrti Vedro ječa grozna, Sedem let kopali Niso en'ga groba. Bog Tomažu pošlje Angeljskega posla: »Smrt izpusti; strašna Vpije k meni tožba.
Kakšen je nasledek Tvojega zapora? Bolj ko pred potopom Zemlja je hudobna; Kdo je da b'mu bila Mar zapoved božja? Tolovaji vsi so, Rod ves — ena zloba. Zla je ura solnčna Boba zla polnočna, »Kaj se nam je bati, Saj strahu ni groba!« Le poglej okoli, Kaka reva grozna! Starci žitja trudni Prosijo umora, Slabi zavolj silnih Si želijo konca, Da nikdo ne pride ZaTje družba božja; Le poglej okoli Kaka reva grozna!« In Tomaž spregleda, Reši smrt zapora; Mro živlenja siti, Pojenjuje zloba. S pravljico to mati Me je še otroka Vračala od straha
Smrti in pa groba, Vam pa jo prebira (ilasno struna moja, In predmet podaja Fantazii bogat.
Županja hči.
Pa ga ni drevesa Kakor naša lipa, Tam na sredi sela Gleda čez vse drevje.
Pa je ni mladenke Kakor lici županja, Ki ko solnce luno Vse deklice mraei.
Gori v lipi tiče Glorijo pojejo Pa pod lipo joka Milo hči županja:
»Poj'te poj'te tič'ce Kar vam gre iz srca, Meni pa zapoj' te Pesmico mrtvaško.
Kar vas prosim tič'ce Mi ne odrecite; Zadnje pozdravljonje Ljubemu nesite:
])a pojdem k poroki Porodim se s smrtjo Kakor sušca roža Poroči se z mrazom.«
Ljubi žvižga, poje, Zidane je volje, Pa spominja ljube Deklice se svoje.
»O ti žvižgaš, poješ, Ljubica pa joka, Joka in zdihuje J)a jej srce poka.
Nam je naročala; Da naj te pozdrav'mo, Zadnji krat v imenu Njenem to pozdrav'mo;
Da pojde k poroki, Poroči se s smrtjo, Kakor sušca roža Poroči se z mrazom.« —
Zeleno raogilo Senci drevodvojka, Dve ste spodaj debli, V vrh drevo je eno;
Znam' nje: razd eljena Bila sta na zemlji, Al v nebeškem raju Dva sta v dvojen! eno.
V bolnišnici.
Jaz gledani v njo pa ona v me, Život ni zdrav ne moj ne nje, In oba dva boli srce.
Sneg taja se, in sneg skopni, Bolj sol učni žarki so topli, Na dvoru trava zeleni.
Drevesa popeike ženo, Na njih pa tioice pojo, Vsak on izbira, voli njo.
Že vidim gnati riglice Rdečebelo pisane, Rdi že tud nje lieice;
Rdi jej bolje dan na dan, Od mene gre bolest ko san, Nevarni eas je dokončan.
In gledam v njo, pa ona v me, Oba se gledava molče, Zginjuje dan in ni ga dne.
Približa se velika noč
Ko prišel satan je ob moč,
Naj' gled je zmir enako vroč.
In vel'ki petek koj za dne Ozrem na okence se nje; Zakaj je ni — sam bog to ve.
Proč poldne je, odbije tri,
V ušesa glas mi zadoni, Tema pokrije mi oči.
V saboto večer grem na dvor, Slaboten omagujem skor,
S telesom ima duša bor.
Zastonj oziram gori se, Zaprto le je okence, Očesa sklen je ne zazre.
Tn zvon zapoje tak milo, Da solza stopi mi v oko, Mrliča prot mi prineso.
Na parah veneek je pripet, Sneženobel je venca cvet, Umrla roža je deklet.
Kdo bila Si, mi znano ni. Govorila sva le z oemi, Spominja na te konca ni.
Kvatrni večer.
O kakor bi rada, no moreni, ne smem, Ni dobro, ni varno, oj to ti povem, Scer vsako noe, kedar le hoč in želiš, Nocoj le ne; al se strahov ne bojiš?
O ljuba preljuba! kaj mar mi strahov, Kaj kvatrov noči ino njenih duhov? Pregovor je star in se modro glasi: Strah v sredi je votel, ob kraj' ga nič ni.
0 ljubi preljubi! nikar, o nikar! Kvatrne noči oj te meni so mar — O mati, o mati; moj ljubi, oba! —■ Bojim se, bojim se, srce trepeta.
0 ljuba preljuba! ne boj se ne boj, Nič men" ne zgodi se, nič tebi nocoj; Noe mirna, ti varna si v hramu tu not, In meni osvitlja luč lunina pot.
O ljubi preljubi! kaj ondi šumi, Cuj, slusaj, kaj gori po drevju vrši, Kaj cvili iz loga, plašivno frfra? Ni dobro; oj da bi ostal bil doma!
O ljuba preljuba! ne straši te to, Je sapa ki drga pero ob pero, Cviljenje je čukov, topirjev frfbt, Naj straha ne dela ti slednji ropot,
O ljubi! sam djal si da mirna je noč, Ni sapa, ni sapa, to kvatrov je moč, Lej luna ugaša, proč polje noči, In zvezde bledijo; al strah te nič ni?
Ozre se, mu stopajo k višku lasje, Prepade, ne zine, mu lica zblede, Molče jo pogleda, in trne z očmi, In ona sc zgane, jo strah spreleti.
In šel je spod okna, je tekel na moč, Ugiisnila luna; on k' ogenj je vroč, Pred njim jo vršanje, za njim pa šumi, Od spred mu napot'va, od zad ga podi.
Prisope domii ko preganjana zver, Zaspi za ves vek — To je kvatrn' večer! Pojo petelini, danove zvoni, Dekle pod odejo zaspalo še ni.
V sosedni vasi vsi trije zapojo, Novico jej bridko brenee na uho Glavico povzdigne, jo brž položi; In k malu z vsem' tremi tud njej
Razloček.
Zalo deklico je vidil moj rojak,
Mlad in lep Gorenec, zal in čvrst junak.
V srcu mu prižgala ogenj plamijoč; »Hodi moja!« reče jej ljubezni vroč,
»»Nočem.«« »Kakor hočeš; saj je velik svet, Saj na zemlji dokaj še cvete deklet.
Pa zapojem prosto, pa drugam zletim, Pa zažvižgam, drugo tičico vlovim.«
Zvezdice migljajo, lunin sije kras, Fantje pa žvižgljajo, pojejo na vas. —-
Prišel sem na Nemce; k malu z mano znan Bil je dosti čeden, brhek Dtinajčan;
Setala po Pratru se v nedeljo sva, Sreča naju v cvetju roža Dunajska.
14
Ves se v njo zagleda, ves za njo gori, Dviga zdih mu prsi, colo noč ne spi,
Piše celo tri dni in sostavlja list,
Da bi vsak olikan, vsak izraz bil cist.
Pride mu odgovor, pismo kušnc koj, Trepeta, in stopi mu na čelo znoj.
»Ne!« jc celo pismo; črke druge ni, (ileda, ne verjame, revež omedli.
Drugi dan obiskat ga na dom hitim, Al zaprto sobo, njega ne dobim,
In zvečer prebiram Dunajčanski list: »V Donovi utonil je J. A jurist.
Pismo so dobili: z bogom, zali svet, Al brez nje osiil se za me vsak je cvet.
Take so.
Kaj se tak mi čudiš da od tod hitim, Da drugam iz mesta tega tak želim V
Prišla jc za mano ljuba moja v Beč, Biti jej brez mene moč ni bilo več.
Bila ti je zala, lepa, čedna stvar, Srce nje: ljubezni za me vnet oltar.
K malu gospodiči onosljajo duh,
K meni v gostje vodi k malu druga drug.
Lahkoveren reva slincom sem verjel, Tica mu odpela, ki jej je zapel.
Me pogledala je, nisem bil jej hud, Ali mene skori je zadel mrtiid.
Vabnik jo je. speljal, sprogel jej po tem.
»K prvemu ne upam, k prejnjemu ne smem!«
Le bi bila prišla, bil pozabil rad, Bil skesanki voljno prizanesel pad.
Več govoril nisem, čujem glas od nje, Da se nosi kakor Dunajske gospe.
'Bog ti daj vse dobro, daj sto tavžent sreč! Svitla luč ugaša, vgasni, saj t' je všeč.
Kazalo.
P s a 1 in i.
1. psalm.........	...... 3
2. psalm.........	...... 5
3. psalm  .... ....	...... 8
4. psalm.........	.......10
5. psalm.........	.......12
6. psalm.........	.......15
7. psalm........	.......17
8. psalm.........	......20
9. psalm.........	.....22
10. psalm.........	......26
10. (11.) psalm......	.......30
11. (12.) psalm.......	.......32
12. (13.) psalm......	.......34
13. (14,) psalm.......	.......35
14. (15.) psalm.......	.......38
15. (16.) psalm.......	.......40
Različne pesmi.
stran
i/Drevo v cvetu. «W- J1"'.......... 45
—Solnce svečana .......... *•
•/Poletni večer    J/.*f),J ......... 49
/Tiče vinopivke Jfs^Cjtj6ni......... 51
^Prostost .  .  . j4«<,-V«/-......... 53
—Jutranja zarja.  ./X' f9......... 55
J Hrepenenje................. °8
/ Podonavska riba.............. "0
{ Danici.................. 63
Na grobu............... 65
—f ogled.................. 67
—Zla beseda................ fi8
^Kožica.................. <°
/Ti moj oče ...  ............. 71
yNa planini JiS^LK-i............ 73
^Brezgorje.  . •............... ^6
~— Tukaj ni naš dom............ 78
— Kaj morem jaz za to?........... 82
^Finska deklica.............. 84
<f p,revzetnici................ 85
V Rožica................. 86
Preobražanje sadik............ 87
— Brezbožni k................ 91
Zorin in Strlina.............. 113
____.Bratec in sestrica . (4^."«/ f. ./f.'l...... 148
Zvon pride po otroka........... 151
/Od nebeške glorije............ 153
/Znamenja dežja . w:.<1,/'1"/........ 15&
V Od kod reveži?                JT> t "'-■J..... 161
V Kmet v risu............... 164
Gorska žena............... 167
J Starček................. 170
stran
^Blagi sin................. 173
•"Tica pivka .  .  . •............. 179
vOvsenjak................ 183
"'Srečni Štefan.............. 189
^Tri kaplje Jezusove............ 191
/Žnjica.................. 193
»/Zaprta smrt..........                                            .  . 196
Županja hči............... 200
— V bolnišnici............                                            ■  • 203
«- Kvatrni večer.............. 206
Razloček................. 209
— Take so................. 211